66 Mej otroci na kmetih.
Igrajte se otroei!   Rastite po volji!
Saj vam ley>o je detinstvo dano.
Da pač vedno bi ostnli na tem polji,
5^4«&^tV                                                                Da ne zginilo bi vam prerano!
*Wž3?*                                                      I.                                                  Nekvasov.
^t^g^latoobrazno soince se ,je uprlo na reber, ki leži pod prijazno vasico. ^f^Ni prevee strma ta reber in v vzno/.ji raste leščevje in česmilje. Sneg, : * - ki ga je pvegnala zgodnja vzpomlad, pustil je še tu pa tam svoje sle-dove v kakem grmičevji. Eumena traviea pokriva še kaj skopo ta breg in steza, ki vodi povpreeno navzdol, mehka je še in blatnasta. Tii pa tam stoji kak zgodnji podlesek in ob grmovji se bele Ijubki zvončki. Vrhu rebri stoji Tabrova drvarnica in za njo dolgi kozolee. Za drvarnieo pa je danes izvan-redno živo, č-e tudi ni se burkastik vaškili pastirjev, da bi pasli po bregu goved in drobnieo. Tolpa vaške mladine stoji v krogu okolo vozička, v kateri je .vprežen Tabrov ,.Smrček" — velik pes. Vsi povprek vpijo malčki in mi-lostno se ozirajo na Tabrovega Pavla. ki stoji v sredi in drži za uzdo lepo opravljenega psa. Pavel je največji in najstarejši mej njimi. Ko bi ga videli DJegovi vrstniki, izvestno bi se sramoval stati mej temi poniglavčki. Vender si zna ohraniti svojo veljavo in ponosno zre nad tovariši tjii proti vasi.
,,Pavle, mene bodeš vzel na voz, kaj ne?" oglasi se Stevauov Lojzek, kistoji na drugej strani psa in mu gladi mršavo dlako.
nMene tudi, mene tudi!" sliši se v jednem glasu.
BJaz sedem na sovro," pravi Grogov Nar-.pk in poskusi svojo srečo, da se je sovra upogibala.
,,D61i! Dokler Jarnejžek ne prižene Jeršetovega psa, vozil se ae bode nihče." ujezi se Pavel in vse utihne. H kratu pa se obrno vsi proti vasi, da bi videli, če uže žeue Jarnejček ,,VrteJjo". Nekateri mu gredo celo naproti, pa brzo se vsak povrne k vozičku, boječ se, da bi ne zamudil vesele vožnje.
,,Vže gre!" zaslisi se na krat iz vseh ust, in res žene Jarnejček na ko-nopei Vrteljo, ki se odlikuje se svojo čilostjo in gibičnostjo. Bela, kratka dlaka se ga lepo oprijema in 6rna lisa po hrbtu in na vsakej strani za ušesom kaže neveijetno ljubkost in Iaskavost. Jarnejček ga obdrži koraaj v jednej roei, tako uren je, v drugej pa nese komat in opremo.
Tako trdo se šučejo dečki okrog Pavla in njegovega imetja, da še do-šedši Jarnejček ne raoro blizu. Vender mu dva takoj pomagata ustrahovati iskrenega Vrteljo, sam pa sc začne pogovarjati s Pavlom.
,.Vrteljo denemo na vajeti, ne?"
,,Smrčku ta fiast bolje pristoji," oporeka Pavel, kakor bi se bal, da mu Jarnejček prevzame vodstvo.
nAli ne veš, da imajo naš oče tudi manjšega vranea vselej na vajete?" vpraša in ovrže Jarnejček trditev Pavlovo.
Ničesar ae reče Pavel na to in začne so napregauje.
Voziček je bil tolikošen, da so lahko sedeli štirje na njem; vseh vkupe bilo jih je pa osein, zato se nkrene, da se peljejo trikrat po vasi gori in doli: vsakikrat po dva iz ostalih. a Pavle in Jarnejček vselej, černur ijihče ne opo-feka, ker sta imela dovolj važne vzroke.
67                                 -^^^^M
Preeej časa je prcteklo, predno so napregli. Vsak hoče aekaj narediti, <ia se prikupi goapodarjema. Da-si po večem Pavel in Jarnejcek sama napre-žeta, vender je še marsikaj, kar bi se bolje podajalo. Ta popravlja komat, oni nateguje žilje, tretji pritrjuje ostnik pri spodvozi, da ne izpade in se ne izmuzne vže itak patoglavo kolo, četrti hoče iti celo po mazilo, da se namaže voz, češ, da je pust.
,,Daj mi bič sem!K reče sledujie Pavel, ponosno se ozrši na naprežena ,,konja" in vzame Jurijeku bič iz roke, ki je poskušal, ako kaj dobro poka. Jako nestrpno stojita Vrtelja in Smrček pred vozičkora, ki ima na lestvieah privezani dve povprečni deski. Smrček pogleda večkrat po strani svojega manjšega tovariša in gode, kakor bi se sramoval pritlikavega pajdaša, a Vrtelja komaj eaka, da ju voznik požene in napeti vajeti kažo njegovo nestrpnost.
Pavel izroei vajeti Jarnejeku, bič pa obdrži v roci in potisne ostale to-variše od vozička, rekoč: ,,V stran, da so kdo ne povozi!" Vozili se bodemo do cerkve. Grogov Jožek in Kovačev Ivan se popeljeta najpred, po tem pri-deva z Jarnejčkom še po ostale. Mihec bode godec in Jarnejček bode streljal." — Nobeden ne reče ničesar tem besedam, čudeč se Pavlovej bistroumnosti, če tudi nekaterim ni po volji, da se imenovana tovariša popeljeta najpred.
Jožek in Ivan se skobacata na voz ter sedeta na zadnjo povprečno desko. Zavidno ju pogledujejo ostali, ko tako ponosno sedita na vzvišeuem kraji, vender se jim ne upa niliče protiviti. Pavel sede na prednjo desko iii vzanie Jarnejčeku vajeti iz rok, a ta kar poskoči na voz in obsedi na konci deske, da mu nogi doli molita. Iz žepa privleče puško — bezgovo. Mihee sede na sovro, z jedno roko objomajoč cvek pri lestvici, a z drugo drži dve piščalki, ki si ju je napravil kakor navlašč za danes — jedno, ki debelo, in jedao, ki tenko poje. .Teden prime Vrteljo za uzdo. da se pripeljajo srečno na cesto, Pavel pa udari z bičem po psih iu poči ž ujiin, da se razlega dalee po vasi. Kmalu sta psa v urnem tefcu; Jarnejček spušča pušico in vsakokrat zavpije: biim! Mihec pa, ki sedi vžc ves na vozu, piše v obe piščalki h kratu na vse pretege — — —
Srečno se pripeljejo do eerkvenikove hišice in tu obstanejo, da-si sta irnela oba voznika dosti opraviti, predno sta ustavila urno živinico. Tudi pri Jeršetovej hiši je hotel Vrtelja kar noter zavoziti. Ali Pavel ga je imel na dve vajeti in dobro se je izteklo. Jožek iu Ivan poskoeita z voza, počakaje, da pridejo ostali,'po katere so se vrnili Pavel, Jarnejček in Mihec.                   '
Tudi drugič se srečno pripeljejo do eerkvenikove hiše, da-si so Mihea uevede izgubili po poti. Vračaje sc, srečata vozaika Mihea, ki je imel samo še jedno piščal, druga se mu ,je potrla, ker je z voza po poti na njo padel in jo izpahal.   Mihec sede na voz in zdirjajo po ostale.
Kinalu so pripravJjeni za tretji odbod. Sedaj jih je bilo aa malein vozu scdem in voz je postal težek. Smroek ia Vrtelja sta se vže tudi izpehala. Smrček je pregrizniJ tudi leseni cvek. kateri je imel v gobei. Ko odrinejo v tretje, nobenega ni, da bi psa za uzdo na cesto sprevodil. Pavel se ne zmeni dosti za to in izpusti vajeti, da sta imela psa prosto voljo. Vrtelja, ki je vedel " za krajši pot proti domu, naravnost črez reber doli, krene v strau, Sinreek se tudi ne brani, vzlasti ker vže ni imel več cveka v gobci, in vesela družba se zapeJje po bregu navzdol. Voziček kmalu izgubi ravnotežje in pokajie jsvojo
__68_
spodnjo stran ia zopet zgornjo in zopet spodujo. Otroci se valo po bregu kakor bi valil kanienje.   Tudi Smrček se je prekucnil jedenkrat erez Vrteljo.
Konec je bil ta, da so otroci pJaho pogledovali izza česmilja in lešeevja po rebri, kjer sta psa in vozi&ek. Jaruejčka je opraskalo trnje po obrazi in Mihec je izgubil tudi drugo piščalko. Po rebri so ležali posamični kosci voza, o psih pa ni bilo ne duha ne sluha------------
Jeršetova mati so pripovedovali potlej, da je Vrtelja privlekel sprednjo spodvoz in jedno lestvico (lojtrico) doraov in je takoj zginil v svojo kočico, ko mu so odvezali nadležni jarem. Smrček se je oprostil popolnem nepristujoče mu uprege — — —
Oni pri cerkvenikovej hišici pa so zanian čakali ostalih.                b—c.