Odmevi jugoslovenske pesmi po Češkoslovaški. GRČAR TIT. predsednik pevskega zbora: Turneja pevskega zbora UJU, sekcija Ljubljana. Pobudo za ustanovitev našega učitelj* skega pevskega zbora so dali razni učiteljski pevski zbori Ceškoslovaške, ki so v zadnjih ietih gostovali po naši državi. Kakor vsak pcvski zbor, tako se je moral osobito naš boriti z raznimi težkočami, preden se je mo* gel dvigniti do te višine, v kakršni se na= haja danes. Predvsem imam v mislih veliko oddaljenost posameznih članov. Onstran Drave domuje naš član, iz ljutomerskih hri» bov prihaja (Andrej in iz ptujske okolice redno zahaja članica k pevskim tečajem. Celo iz Savske banovine, iz lepe Bele Kra* jine, je članica našega zbora. Iz Ljubljane same je komaj petina pevcev in pevk pri na* šem zboru. Da mora članstvo mnogo žrtvovati je umevno. Za časa tečajev se mora vzdrže* vati vsak sam iz lastnih žepov, nekaterim plača odbor prenočišče in le malokateri dobi povrnjene izdatke za vožnjo. Nimamo last* nega lokala za vaje. Toda vrata Glasbene Matice v Ljubljani so nam vedno gostoljubno odprta in le v nepremostljivih slučajih se zatekamo k »Ljubljanskemu Zvonu«, ki nam da svoje prostore radevolje na razpolago. - V začetku smo sc morali boriti tudi v gmotnem oziru; zadnji čas se je položaj iz= boljšal. ker prispevajo skoro vsa učiteljska društva, udružena pri UJU, sekcija Ljub= ljana, svoj obolus. Vseh teh težkoč pa ne bi bilo možno premagati, da ni članstvo zbora tako idealno navdušeno za jugoslovensko glasbeno umetnost, za skupnost in za po= vzdigo ugleda celokupnega jugoslovenskega učiteljstva. Razni lepi nastopi v in izven Ljubljane ter Zagrebu, in pobude naših prijateljev, so nam dali 'misliti, da bi tudi jugoslovenski učitelj ponesel našo pesem izven države. Da bi se poklonili največjemu Slavenu T. Ma= saryku, da se oddolžimo čehoslovaškim tovarišicam in tovarišem in da posetimo naše severne brate, smo sklenili, da poletmo v republiko Češkoslovaško. Priprave, stroški in nastop pred najbolj muzikalnim narodom, bi nam kmalu vzeli pogum. Toda prijateljska vabila iz bratske države, že v naprej nazna« njena, v polncm obsegu končan aranžma za posamezne koncerte ter red in disciplina članstva, nam je kaj hitro pregnalo malo« dušje. In ko so 25. marca prisostvovali razni komponisti in kritiki naši glavni vaji v Ijub* ljanskem Unionu in se izrazili, da bo zbor v polni meri vršil svojo misijo, smo z veselim srcem zaprli svoje potne kovčege. Polni dobre volje in ponosa smo se po* slovili 26. marca opoldne od češkoslovaškega konzula g. Resla ter zastopnikov raznih dru= štev, od prijateljev in svojcev. Vsi so nam želeli obilo uspehov, mi pa smo jim v slovo stiskali roke z zagotovilom, da hočemo storiti vse, da častno izpolnimo svojo misijo. Že prihodnji dan, 27. marca, ko je še vse počivalo in sanjalo, so nas prisrčno pozdra* vili bratje na češkoslovaških tleh, v Čeških Budejovicah. Že preje pa, ko smo prestopili avstrijsko mejo in prišli v Korne Dvorište, nas je čakal odposlanec pripravljalnega od= bora za naš koncert v Budejovicah ter vsake= mu članu zbora izročil lično brošurico s pro* gramom v tem mestu ter opisom mesta. Ne« malo smo se začudili, ko smo listali po knji* žici, bila je pisana v prav lepi slovenščini. Prisrčno sprejeti od vseh kulturnih društev, nas je prevzel poveljnik I. češkega polka »Hus« polkovnik Klubal. Da bi ga vidcli: obraz resen, nastop silno vojaški, a srce nje^ govo polno ljubezni Na hip si je osvojil srca nas vseh. A ko nas je zjutraj z vojaško bud= nico klical k zajtrku v častniško menzo in so nam tam stregli preljubeznivi njegovi čast= niki, tedaj ni bilo ni enega med nami, ki ne bi občudoval tega moža. Seveda, kje ne naj* deš Slovenca — takoj smo se spoznali s pro* fesorjem g. Vugo, ki nas je pozdravil, kakor tudi zastopnik učiteljstva g. Svačina. Pred* sednik lige v tem mestu g. dr. Beran, ki je že imel dolgo pred našim prihodom polne roke dela zaradi nas, je organiziral vse predpriprave za naše ugodno bivanje v Bu* dejovicah in za koncert tako odlično, da se nismo mogli dovolj načuditi njegovi spret* nosti. Dopoldne smo se poklonili pred spome* nikom padlih pri »Zborovu«: veličastna vo« jaška parada z godbo, divizijski general, če= trtminutni molk — vse to nas je tako živo prevzelo, da je opis tega svečanega trenotka nemogoč. Poklonili smo se tudi pred spo* menikom največjega organizatorja čeških le* gij v Rusiji polkovnika Šveca. Venec smo položili tudi pred spomenik iskrenega če* škega rodoljuba Jirsika, ki sliči s svojim de* lovanjem jugoslovenskemu Strossmayerju. Podpredsednica Lige ga. Dunjevičeva Slo* venka, je bila ves čas med nami in je upora= bila vse svoje velike zmožnosti, da nam je bilo bivanje v tem mestu nad vse prijetno. Popoldne smo si ogledali tovarno za svinčnike »Podnik«. Tu nam je uradništvo razkazalo ves obrat. Za spomin pa je dobil vsak škatlico raznih svinčnikov, a mcd njimi posebno eleganten svinčnik v naših narodnih barvah z napisom: Spomin na poset tovarne svinčn;kov »Narodni Podnik«, a ostali z na* pisom: »Upominka z prvni česke tužkarny«. Za ogled pivovarne je nedostajalo časa, zato pa se nas je ista spomnila z znatnim znes* kom. Zvečer pri koncertu so nas pozdravili posamezni in skupni pevski zbori z našo h;mno ter z znamenitimi češkimi spevi. Po* zdravil nas je zastopnik mestnega starešin* stva, ki je v svojem govoru omenjal, da se jc mesto. osobito veselilo na naš poset, ker jim je Ljubljanska Matica zapustila najlepše spomine. Dvorana, ki je bila napolnjena do zadnjega kotička, se je po koncertu hipoma izpremenila v rajalno dvorano. Kako radi bi se zamudili v družbi že omenjenih ter v družbi lepe soproge g. polkovnika ter še mnogo, mnogo drugih, toda misel, da je to ko* maj začetek, nas je pognala počivat v čisto poslopje »Husove« vojašnice. Zjutraj pri« hodnjega dne, ko smo bili zopet gostje že omenjene častniške menze, kjer smo si še enkrat ogledali prelepe slike, spomine na slavne boje tega polka v Sibinji, smo mo> rali pohiteti na vlak. Kar težko je bilo slo* vo od vseh ljubeznivih gostiteljev. Vojaška godba nam je zaigrala pozdrav in s solznimi očmi smo si stiskali roke. Kaj ostane od na* ših src za druga mesta?! V Plznu so že čitali o našem uspehu v Budejovicah in na kolodvoru se je nabrala množica odličnega občinstva predvsem člani ligc, učiteljstva, pevskih društev ter javnih korporac.j. Po prisrčnem sprejemu smo ta* koj hiteli v kino »Hvezda«. Jcjer nas je že čakala glavica pri glavici ljubk.ih otrok. Naš poverjenik g. A. Skulj je pozdravil te gla* vice in zbor jim je zapel. To prisrčno plo* skanje drobnih ročic. Po matineji bi te gla* vice kmalo zmečkale našega Srečka, ko jim je razdelil šopek, ki so mu ga preje poklo* nile. Tajnik lige g. Josip Burda, ki nam je prišel naproti do Stakonic, nas je odvedel h kosilu. Imel je polne roke dela z nami in nismo se mogli načuditi njcgovi marljivosti. Seveda so nam preljubeznivo stregli prav vsi od kraja: podpredsednik lige g. Sowa s svojo gospo Slovenko, tovanšice učiteljice in druge so dale skoro vsem pevkam tako udobna stanovanja, da smo jih poslušali še tcden dni po odhodu iz Plzna, da takih ugod* nosti si ne bi upale niti želeti. Kar nas je bilo moških, smo se nastanili v Sokolskem domu in v eni izmed 30 plzenskih meščan* skih šol. Zvečer koncert: navdušenja ni bilo ne konca ne kraja. Navzočni so reprezentantje vojske, raznih institucij in društev. Zbor je pozdravil mestni župan, poslanec in pred* sednik Lige g. Ludek Pik, velik ljubitelj Ju* goslovenov. Po koncertu prisrčna domačnost mnogih že naštetih in nenaštet h osebnosti ter Jugoslovenov, bivajočih v Plznu. Se in še bi radi slišali našo pesem, toda utruje* nost in skrb za čistost glasu, sta presekala veselo razpoloženje. — Drugi dan smo se poklonili že omenjenemu županu mesta Plzen, ki nas je prijazno sprejel ter nas ob= daril s 'krasnimi knjigami, kot spomin na Plzen. Ogledali'smo si znamenite Škodove tovarne; seveda svetovnoznano plzensko pi= vovarno tudi, saj jo prijazni g. ravnatelj raz* kaže prav rad, še rajše pa čuje našo jugoslo* vensko pesem. Bliža se odhod v Prago, srcc slovanstva, kritično oko. Skoro bali smo se Prage. Pa ta prijazni sprejem: rninisterialni svetnik gen. tajnik lige g. dr. Beringer, Slovenci dr. Murko, dr. Mandič i. dr., 'saj ,ni mogoče opisati gostoljubnega sprejema. Moški v Tyršev dom, dame v »Sirotišnico« — povsod vzoren red in snaga. Večerja, prenočišče — drugi dan zopet mestni avtobusi, zastonjska vožnja z električno, kdo bi mogel opisati vso ljubeznivost, gostoljubnost in prisrčnost. Ob 11. uri mladinska matineja v mestnem gledališču: nabito polna dvorana. Pozdrav našega poverjenika, sijajen nastop! Pa smo koncem naše matineje čuli konservatorično izvežban zbor Bakulove družine. Kdo je ta Bakula? Socialno čuteč človek ki je zbral okoli sebe nebogljeno deco, z od rojstva skvarjenimi ali manjkajočimi udi, jih vzgaja in vežba v petju ter z njimi potuje po vsem svetu. Vsako pesem najprej razloži. Kaj bi pravil: pri nekaterih pesmih smo skoro ra* jali. pri drugih zopet resnično jokali. Mož je, več kakor cel mož •— umetnik. Kosilo praške občine. Bogato obložene mize, predstavniki najvišjih oblasti in kor* poracij. Oglasi se gen. tajnik dr. Berin* ger, načelnik za I, in XII. okraj (Vinohrady), za_ njim drugi, tretji — oglasi sc naš pover* jenik A. Skulj, predlaga brzojavne pozdrave predsedniku Masaryku, Nj. Vel. kralju Alek* sandru I. — frenetični Živio, Na zdar, raz« delitev diplom, hitro dalje, film se razvija. Ogled prekrasnega mesta z avtobusi. Vo= zimo sc v onih dveh, ki nam jih je dalo me* sto. Spremljevalec, bivši legijonar, govori srbskohrvatsko, opisal je vsako zanimivost. Pred pa^lamentom: hitro iz vozov — slika, v sredi priljubljeni g. dr. Beringer, slika za spomin na njegovo ljubeznivost. Spomeniki, Hradčani, palače, vse hitro kakor v filmu. Pokopališče čeških literatov. personificirana pieteta. viteška, prisrčna, pobožna. Zvečer v Narodno gledališče: Rusalka, 40 zastonjskih ložnih vstopnic, krasna scenerija, izmučeni smo, vendar isledimo z vso pazljivostjo. Drugi dan zopet ogledovanje, poklonitev v kabinetni pisarni, kjer smo izročili za pred* sednika g. T. Masaryka album z njegovo najljubško pesmijo: »Zabučale gore« (Tcče voda teče), ki jo jc v ta namen priredil pro« fesor Adamič. G. ravnatelj Juvanec pa jo je napisal s svojo neprekosljivo roko. Za odsotnega poslanika g. dr. Andjelinoviča pa smo izročili krasno izdelano diplomo. delo akad. slikarja gosp. Justina .v zahvalo za vrhovni protektorat nad našo turnejo. Hradec Kraleve! Povsod smo bili spre* jeti najprisrčneje, a tu je bilo vsc res kra* jjevsko. Zastopniki lige in učiteljstva so se nam pripeljali naproti nekaj postaj, a na končni postaji so nas sprejeli ostali. Z mest* nimi avtobusi, ki nadomeščajo in v prakt.č« nosti prckašajo cestno želcznico, smo se od= peljali v Masarykovo šolo. Ta šola je v vsa^ kem oziru najpopolnejša, podroben opis bi bil nad vse poučen in zanimiv. Tu nas jc pozdravil mestni šolski svet in ostali zastop= niki. Bratje mili, dragi bratje! Nepopisni trenotki! Solze si je brisal vsak navzočih in naš Emile, trda kranjska grča, ki mu je ta trenotek segel globoko v dušo, se je za zbor zahvalil z lepimi besedami. Matineja za soU sko mladino je bila nad vse prisrčna in za= hotelo se nam je, da bi bilo vedno tako. Pri dineju je vsak član prejel lokaln,i dnevnik s prisrčnim pozdravom v srbohr* vaškem jeziku. Ogled šol, mesta in raznih zanimivosti, nam je prehitro vzel čas za od* dih. Zvečer se je vršil koncert v nabito pol* nem gledališču. Občinstvo navdušeno, mar^ sikatero skladbo smo morali ponavljati. Po skupni večerji smo šli v krasno dvorano Grand hotela. kjer nam je priredilo domače učiteljstvo prelep večer: klavirske točke, solo pevske točke, recitacije. Prehitro nam je potekel večer, trcba je bilo iti k počitku: dame v hotel, moški v vojašnico, kjer se nam je godilo kakor v hotelu. Drugo jutro ob 7. uri zajtrk v častniški obednici: nap večja pozornost, najljubeznivejša postrežba od častništva in moštva. Odhod na kolodvor; težka nam je bila ločitev od naših gosfte* ljev. Gospod višji konsulent Sikaček je žu vel samo za nas, mestni šolski svet, katerega gostje smo bili ves čas bivanja v htradec Kraleve nam ostane večno v hvaležnem spo^ minu, gospodu podpolkovniku naj skrcnejša zahvala za njegovo naklonjenost. Še par, par trenotkov — slikanje — in že je zažvižgal vlak. Mahali smo v pozdrav, eni naših pevk se je odtrgala zapestnica: popoldne tele* gram: Hosty, naramek nalezen, dorucime; zvečer ga ji je prinesla dama iz Hradec Kra= leve v Olomuc. Kar je kdo sploh kje pozab 1, mu je bilo že medpotoma doposlano. Vzor pozornosti!! Nekaj gostiteljev nas je spremljalo tja do Pardubic, kjer smo si še enkrat bratski stisnili roke z željo, da bi se zopet kmalu videli. Olomuc! Godba na pihala, Drago prvi iz vlaka, predstavljanje, prisrčni pozdravi od vseh predstaviteljev: Liga, mestno zastop^ stvo, Sokol, pevski zbor »2erotin«, učitelj* stvo i. dr. Odpeljali smo se z električno v vojašnico in kuratorij (Pottingen. Omeniti moramo takoj, da so tudi posebno pozornost posvečal našemu zboru, imenoma učitelj František Rychly (ki je trdjl, da se ta čas, ko smo Slovenci v Olomucu, piše Brzovlak [rychly = brzovlak]), blagajnik Lige, zastop= niki Jednote Učiteljskc: Josip Kozinek, pred^ sednik, Adolf Deležel, tajnik in Josef Zlai« nal, blagajnik. Praznično razpoloženi smo po kosilu in vaji odšli korporativno v mestno posveto« valnico, kjer nas je prisrčno pozdravil gosp. podžupan ter nam prečital pismo obolelega g. župana Fischerja, ki končuje: »At' žije liepa Vaša domovina«. V dvorani so nam kazali sliko pevskega zbora »Ljubljana«. Obiskali smo nato mavzolej jugoslovanskih vojakov. 1200 mrtvaških krst pretresljivo svedoči o težki borbi za svobodo. Položili smo jim venec in vrečico prsti iz slovenske grude. — Razdelili smo se na skiupine — ogledali si krasno urcjeni Sokolski dom. go« spodinjsko šolo in modernc šole. Povsod so nas pričakovali najprisrčneje in povsod imeli pripravljene zakuske za ves zbor. Toda hiteti je b lo treba, večer se je že bližal in z njim konccrt. Dvorana Bcsednega doma nabito polna najodličnejšega občinstva. Med odmo* rom se pogovarjam s starejšim gospodom: »Pa kako je sada kod vas?« »E, pa vrlo do* bro!« — »Bio sam več dva puta u ^jubljani. Pozdravite mi vaše vatrogasce!« — Povsod so poudarjali kaj nas vse druži a refren vsega je bil: pesern pa je ona močna vcz, ki nas najbolj druži, saj ona je izl;v dušc. — Vprašajte naše literate po dr. Vvbiralu, ono veliko slovansko dušo, ki neumorno dela in živi le za skupnost slovanstva. Bil je v Olomucu neizčrpna fizična in duševna s la. ki nas je spremljal od prvega trenotka, do našega odhoda. Tega gospoda sem naravnost vzljubil. Po koncertu skupna večerja, po katcri so razni predstavitelji povedali dokaj pri= srčnih. Divizijski general je kratko odgovo= ril na Srečkov nagovor: »Pozdravite jugoslo= vansko vojsko«. Pevski zbor »Žerotin« nam je slajšal večer z iizbranimi pesmimi. Tu sem zopet fčul moravsko »Utopljenko«, ki jo je jeseni prednašal v Ljubljani pevski zbor slovaških učiteljev. Moški, ki smo prenočevali v vojašnici, smo že pri prihodu dobili posebnc Iegit.ma* cije, s katerimi smo sc izkazali pred odho= dom v vojašnice: red nad vse. . Drugo jutro — 3. aprila — nas je spre* mila množica odličnih domačinov na kolo* dvor. Iskrena zahvala za bratsko gostoljubs nost. prisrčno slovo in vlak je odbrzel. Hva= la vam bratje, hvala nepozabni gospod Vy* biral! Brno! Prisrčnost nad ^prisrčnostjo! * Ž_c v Pragi smo se vcselili naših visokošolcev, k'i so nam marsikatero rekli v Tyrševem domu, tu v Brnu so se mobilizirali in storili vse po svojih močeh. Bili so vedno med nami na uslugo. Pozdravi, dobrodošlice na kolodvoru. Pred Brnom nam je pr.šel naproti odbornik Lige, ki nam je dal za vsakega naslov, kje bo stanoval. Da je bila zmota izključena. so bila nakazila raznih barv. Hitro smo sc udo* mačili. Ogled Stadiona, veličastna nova so» kolska stavba z vsem komfortom, celo radio^ stanico smo vidcli v njem. Velikanska dvo« rana je napravila na nas poseben vtis. V tcj dvorani smo zvečer koncertirali. V tem poslopju smo imeli tudi skupna kosila )in večerje. Hitro je minil popoldan in zvečer koncert. Posebno animirani Ismo tu nasto« l^ili. Cela vrsta vencev. Pa smo se sešli z znancem: Pevski /zbor moravskih učiteljev, isti učiteljic. Neizbrisni spomini. Oni, ki so nam dali pobudo za ustanovitev lastnega zbora. Hvala vam! Banket, prijateljsko razs položenje, odlični Brnčani navzočni; izmu= čenost pa nas je gnala v snažna prenočišča. Drugi dan — prost — nas je pozdravil z dežjem. Toda posla dovolj! Ogled starega zgodovinskega gradu. obisk šole. Deca z ju= goslovanskimi trobojnicami nas je sprejela v moderni šolski stavbi. — »Naprej zastava slave« — je zadonela. Jimil bi bil rad poma* gal, a kranjska grča je povsem popustila. Kakor njcmu, tako je tudi nam postalo pri srcu nekako mehko, oči pa so bile rosne. Malčke so za naš obisk posebe naučili slo* vensko himno. Kaj vse so nam dali naši se* verni bratje, se je dalo samo čutiti, opisati tega ni mogoče. Obisk pri mestnem župan* stvu, ljubeznivost. Pa naš »kučegazda«, vedno med pami, gospod Jconzul: »Posle podne dodite kod mene. da si ogledate moj podrum!« Ogledali smo kajpada klet. deležni smo pa bili tudi njenih dobrot. Posebno po* zornost in skrb sta posvetila našemu zboru gospoda ing. Filkuka, podpredsednik Lige ter tajnik iste Lik Janek. Tako je napočil zadnji dan naše turneje Bratislava. Lepo, veličastno mesto je to ob Donavi. Tu smo bili zopet doma, saj smo med prvimi zagledali znanca od jeseni diri* genta zbora slovaških učiteljev prof. Rup^ peldta. Na kolodvoru svečan sprejem. In že smo bili v največjem hotelu Carltonu. Tu so iflieli imenoma določene sobe in v pičli uri smo že prenovljeni stopili na cesto. Ko= liko zanimivosti! Gospod Aurel Styk, pods predsednik Lige je odvedel deputacijo k sta= rosti mesta g. dr. Krnu. Ljubeznivi g. župan nam je razkazal zgodovinske zan;mivosti, krasno ohranjeni gobelini, ki jih bržčas ni najti nikjer drugje. Vodil nas je tudi v zgo* dovinsko Idvorano, kjer je iNapoleon leta 1805. podpisal mir. Hiteli smo k predstavniku slovaške pokrajine g. dr. Drobnyu, ki je iz* razil posebno veselje nad našim prihodom. Ogledali smo si mesto, zeleni Dunav, vrve* nje po ulicah. — Zvečer se je vršil koncert v veliki dvorani Vladne budove v navzočnosti najraznovrstnejših osebnosti. Prav mična je bila skupina 50 mladenk in mladeničev iz vasi Vajnorv v lepih na« rodnih nošah. .' Pred začetkom je (nastopil bratislavski pevski zbor. Zbor je pozdravil monsignor dr. Kolisek, ki je omenjal tesne zveze slovanske pesmi. Koncert je prenašan potom radia. Po koncertu je bila sijajno pri* rejena slavnostna večerja, pri kateri so bile izrečcne najprisrčnejše napitnice. Bilo je tako prisrčno, da se nismo mogli ločiti, saj je pa bil za nas tudi ta večer prvi, ko smo mogli prosti skrbi za drugi dan, pozno v noč pogovarjati se z milimi brati. Zjutraj prisrčno: na svidenje in že smo sc odpeljali proti Dunaju. Deževni dan nam ni vzel dobre volje, saj smo bili prosti in kljub lepoti, ki smo je bili ves čas deležni, smo hrepeneli po naši Ljubljani. Neprespani, vendar polni navdušenja, smo izstopili v Ljubljani. Tu nas je obsula množica čestitk, prisrčnih, iskrcnih. . Prav posebno smo se razveselili, ko smo zagledali prijatelja gospoda koncertnega mojstra M. Hubada, ki nam je iskreno čestital. Zastopnik mesta g. dr. Zarnik, zastopnik »Huba^ dove župe« g. dr. išvigelj, ter v imenu mest. mag. prosv. oddelka in v imenu učiteljstva gospod šolski nadzornik A. Rape — vsi so iskreno pozdravili, čestitali in se veselili, da Je naša turneja pripela novo vez bratskih sti= kov, medsebojnega spoznavanja, medsebojne Ijubezni. Prav prisrčno nas je pozdravil če=> škoslovaški konzul g. dr. Resl. Še stisk rok, kratko: na svidenje in že se je razgubil ves zbor po vsej Dravski banovini. Da, na svidenje čimpreje, da bomo skupno obujali prelepe spomine na viteško, bratsko državo, našo učiteljico. Povsod kamor smo prišli v bratski državi, je bilo vse najlepše pripravljeno, odveč sta nam bila vsaka skrb in delo. Prav pov* sod so nam takoj odvzeli prtljago in dobili smo jo zopet v stanovanjih. Isto je bilo pri odhodu. Mestna starešinstva, ki so prevzela protektorat nad koncerti, izvzemši Hradec Kraleve, kjer je prevzel protektorat mestni šolski svet, so skrbela, da je bil naš gmoten in moralen položaj nad vsakim pričakova* njem. S posebno zahvalo se spominjamo slavnc češkoslovaške vojske. Češkoslovaška^ Jugoslovenska Liga je povsod brezhibno skr* bela, da je bilo naše bivanje prijctno. Uči< teljstvo in njih organizacije so nastopale to« variško, povsod so nam stregli z največjo uslužnostjo. Vrlemu Sokolstvu najiskrenejša zahvala. Zahvala tudi akad. društvu Jugoslavija v Pragi in Brnu, pevskim društvom in drugim kulturnim društvom. Gotovo bi bilo napisati o naši lepo uspeli turneji celo knjigo zanimivosti, osobito bi bilo še našteti mnogoštevilne osebnosti, ki 30 posvctile vse svoje sile naši turnej'. Vsem imenovanim in neimenovanim naša iskrena zahvala. Živeli naši iskreni bratje in sestre! EMIL ADAMIČ: Po turneji. Vem, da se bom z eno ali drugo besedo, ki jo bom napisal, zameril, toda kljub temu se mi zdi, da je prav, ako se po končanem delu pomenimo med seboj kot odrasli, pa* metni ljudje. Taki ljudje vedo, da sc je za« četnikom težko ogniti napakam, dalje, da si napake rie smejo prikrivati, <ker se j;hstem, da jih spoznajo, v bodoče lažje ognejo. Upam namreč, da je nam vsem silno mnogo do tega, da nam morebitna bodoča turneja pri* nese še več uspehov, kot ravnokar minula. Te pa bomo dosegli, ako si scdaj pogledamo odkritosrčno iz oči v oči in popravimo, kar se da popraviti. Zbor. Pevski zbor je na turneji sestojal iz okroglo 80 pevk in pevcev. Ti ljudje so raz? kropljeni po vsej Dravski banovini, nekaj jih je celo iz Savske. Pevske vaje in koncertna turneja jih je odtrgala od šolskega dela te* kom leta za lepo število dni. Brezdvomno je vsled tega trpel ppuk, trpeli pa so tudi sami, prinašali gmotne žrtve, živeli brez re* da, izpostavljali se neprijetnostim neudob= nega potovanja, neugodnih prenočišč itd. Če so morali njihovi tovariši delati doma zanje v dvojni meri, je to bilo le malo trpljenja proti onemu trpljenju, ki so ga morali pre* našati pevci na silno mučni in raznih »štra= pac« polni svoji poti. Kot vestni učitelji pa vendarle ne smemo prezreti škode, ki jo je trpel šolski pouk vsled odsotnosti tolikcga števila učiteljev. Kako zmanjšati to škodoV Popolnoma ogniti se je ne moremo. Korist, ki jo daje pevski zbor s svojim pevskim de* lom sebi 'in svojemu narodu, mora odtehtati škodo. Oblasti, ki ogromni pomen pevskega zbora in njegovega dela, hvalabogu, uvidijo, naj bi morda vse te pevce dirigirale čim bližje centru ter jim s tem prikrajšale časov* ne in gmotne žrtve. Vsled tako ustvarjene bližine njihovih službenih mest pri centru, lahko odpadejo ysi dopusti za delovne dni, saj bi se zbor lahko shajal k vajam ob ne= deljah in praznikih in to celo večkrat, kot sedaj in bolj redno. Kvaliteta učiteljskih moči je, upam, povsodi enako visoka in za šolsko delo je prav vseeno, ako pevec služi v bližini Ljubljane, nepevec pa kje drugod. Navidezni privilegij službovanja blizu Ljub^ ljane ali v Ljubljani naj bi imel oni, ki poleg svojcga šolskega dela izvršuje še tako važno kulturno nalogo, kot je delo v pevskem zbo= ru učiteljstva. Zvočnost zbora pa bi tudi prav nx ne trpela, ako bi se število njegovih članov glasovno sorazmerno skrčilo. Ne bo= jim se napisati, da so v pevskem zboru boljši in slabši pevci, ne bojim se napisati, da bi 50 do 60 dobrih pevcev zamoglo z lahkoto izvrš.ti isto umetniško nalogo, kot jo vrši sedaj 80 pevcev različne kakovosti. Ne bo« jim se končno zapisati, da bi bilo treba prav kmalu izvesti rigorozno selekcijo zbora, toda — bal bi se isto izvršiti! Zabarikadiral bi se prej za devetimi zidovi; kajti ni ga pevca v zboru, ki bi ne bil navdušen pevec, ki bi he bil ponosen na to, da je v zboru, ki bi ne smatral svojo izločitev za sramoto. Pevski zbor mora stati na lastnih nogah. Nobene tuje pomoči in naj bo ista še tako dobrodošla! Vem, da je še mnogo, mnogo izvrstnih pevcevučiteljev. Le pridobiti jih je treba. Prepričan sem, da bo z začetkom študiranja novega programa precejšnjo povpraševanje po sprejemu v zbor. Zboru ie treba še večje izravnanosti in simetrije gla= sov, zato sprejmite v zbor le pevce, s katerimi bq_to mogoče doseči. Sopran je zvočen dovolj homogen, manjka mu pa še jasne, lahkotne višine, alt je izmed vseh glasovnih grup najodličnejši, ta naj bo vzor vsem ostalim skupinam, tenorji potrebujejo izpos polnitve, kajti treba je peti tudi v moškem zboru, bas ima nekatere zelo lepe nizke base, dandanes potrebna višina pa se skupini težko udaja. Predvsem pa: numerus clausus. Toliko pevcev in pevk, pa niti enega več. Za va= kantna mesta naj se pevci bore. V zboru biti, mora veljati kot zasluženo odlikovanje. Vsi člani zbora naj bodo ena družina. Veže naj jih iskreno, odkritosrčno tovarištvo. Gospodje naj bodo taktni kavalirji, dame ne preveč ambicijozne. Pomagati moramo drug drugemu, zlasti pa na težavirh potovanjih, v skupnih prenočiščih itd. Naravno je, da zbor sestoji iz mlajših in starejših moči. Pos vedati pa je treba naravnost, da odlikuje mladino brezobzirnost, nestrpnost, neprije* ten egoizem, semtertam arogantnost, nemo= gača manira, saj je ta mladina še neizkušena, starejši člani pa so radi zopet sami zase, prehitro zamerijo, rajši grajajo, kot poduča* vajo. Pa dovolj o tem. Program. Koncertni program, kakršnega je pripra* vil pevski zbor za svojo turnejo obsega skladbe slovenskih, hrvatskih in srbskih kom* ponistov, je sodoben, moderen, silno napo* ren in ogromen. Zmagati ga je zamogel le pevski zbor takšnega glasovnega materijala, takšne splošne glasbene naobrazbe, takšne ambicije, kot je le učiteljski pevski zbor in s takšnim dirigentom, kakršnega ima le uči« teljski pevski zbor. Izmed 29, oziroma 30 točk programa je bilo 9, oziroma 10 slovenskih, 1 srbska in 19 hrvatskih. Bodoči program bodi v tem oziru v vseh treh delih kolikor mogoče izravnan. Pesmi religiozne, resne vsebine so daleč pre= kašale po številu pesm' radostnega značaja. Modra raznolikost, pisana raznovrstnost po* vzdigne interes publike, ga poživi. Zbor ne poje samo za visoko naobražene kritike, am» pak v prvi vrsti za publiko. Ne za publiko v vulgarnem pomenu besede, ampak za pu^ bliko. ki zamore tudi v vcseli pesmi razliko« vati umetnost od banalnosti. Ta publika si je povsod želela slovenskih narodnih pesmi. Na programu je bila samo ena. Ne bi bilo tu treba »Miške« ali »Gor čez izaro«. Slava bogu, Slovenci imamo poleg teh še ogromno števiio odlično prirejenih koncertnih živah^ nih narodnih pesmi. Na programu je bila točka, ki je absor« birala več pevske potrpežljivosti in časa za študj, ko deset drugih, ni pa dosegla žrtvam primerno priznanje niti pri publiki, niti pri najserijoznejši kritiki. Naj se v bodoče pevci ne mučijo z brezplodnimi eksperimenti! Pro* gram sta obogatili dve Ravnikovi točki s št:s riročnim klavirjem ter Papandopulov ciklus s sopranskim solom. Vse to je bilo prekras* no,. visoko umetniško, je močno pripomoglo k barvitosti programa, toda je silno drago! Ako pa si zamoremo to izlahka privoščiti, tedaj bi si tega želel še več! Izpustil bi zato lahko nekatere druge stvari. S tem bi od= ločno predolgi program blagodejno skrajšal. Vsak koncert je trajal najmanj dve uri in pol. D.sciplinirana publika je sicer poslušala do konca. Ob sklepu prvega dela pa je pos stajala nervozna, drugi del so k sreči zaklju* čile zelo ugodno Lajovičeve »Žabe« in Rav= nikovi dve pesmi, tretjemu delu pa bi želel v narodnih pesmih več raznovrstnosti. Tam je dvignil padajočo linijo zanimanja moj »Potrkan ples« ter Mokranjac. V splošnem dovolj spretno sestavljen program; bodoči pa bo sestavljen na bazi omenjenih preizku* šenj, še efektnejši. Nikdar in nikoli se ne sme program krajšati ali izpreminjati brez najnujnejše potrebe. Vsako spremembo je treba naznaniti in utemeljiti. Tudi matineje, dasiravno so namenjene n. pr. šolski mladi« ni, morajo biti serijozno naštudirane, kajti za mladino je najboljše komaj dovolj dobro! Pot. Pevski zbor slov. učiteljev bi si ne mo= gel izbrati za prvo svojo turnejo boljše poti, kakor si jo je izbral. Češkoslovaško in jugo* slovensko prijateljstvo, skupni interesi, silna češkoslovaška društvena organiziranost, brez* mejna gostoljubnost, jasno razumevanje položaja po drugih pevcih uglajena pot, vse to in še mnogo, mnogo drugega je pripomoglo k tako sijajnim našim uspehom. Ne smemo si torcj domišljati, da smo te uspehe dosegli samo s bvojo pesmijo. Enak izlet v Nemčijo, Francijo itd. bi se nikakor ne obnesel tako. Naš pogled v bodočnost mora biti trezen, ostati moramo na realnih tleh dosegljivosti. Ta pot na Ceškoslovaško pa je bil tudi izredno spretno pripravljen. Pevski zbor naj nikakor ne pozabi nepoplačljivih zaslug onih, ki so mu ugladih pot, mu preskrbeli prevozna sredstva, sprejeme, prenočišča, prehrano, dvorane in sto in sto drugih udobnosti. V bodoče pa bo vendar treba skrbeti za večjo udobnost pevcev v vozovih. En vagon absolutno ne zadošča. Pevci, ki se vsled hlastnosti potovanja, poznega počitka, zgod= nega vstajanja. pevskih naporov itd. ne mo< rejo odpoč.ti, morajo imeti dovolj prostora v vagonih, da vsaj stegnejo utrujene udc. Neizpočiti pevec poje slabše, kot izpočiti. Mogoče, da bo to uvidela tudi prometna oblast in bo za pevce boljše poskrbela. De= nar rabiš tudi, ako imaš prosto vse: pot, sta= novanjt; in jed. Nič ni mučnejšega za blagaj= nika kot naval denarno izčrpanih tovarišev na njegovo skupno blagajno. Ako nimaš de= narja več, kot ga v zdravih razmerah potre« buješ, ostani doma! Ne kupuj nepotrebnih reči, ne nosi s seboj balasta! Po večini dobiš doma vse cenejše kot drugod. Ne jej več, kot doma. ne,pij več, kot doma. Bolje je obojega manj, kot doma. Bodi skromen, a ne ponižen! Zavedaj se svojega dostojan^ stva, svoje misije, molči in glej! Pridiga! Sli* šali so jo pevci pred odhodom. No, vsikdar in pri vseh ni zalegla. Treba jo je torej vedno in vedno ponavljati! Preden greš v tujino, vzemi v roke potno knjigo, prečitaj zgodovino, osveži in izpopolni svoje zemljepisno znanje, uč': se jezika. Med tem, ko ti vidiš enega človeka, jih gleda na tebe sto! Odgos voren nisi samo zase. ampak za ves zbor, za svoj narod, za ugled svoje države. .»Ju* goslovenstvo« na Češkoslovaškem izgublja svoje svitlo ime. Tja prihajajo društva, sku^ pine, ki temu spočetka tako visoko spošto^ vanemu »Jugoslovenstvu« izpodkopavajo pre^ stiž. Moral sem slišati na njihov račun mar= sikatero grenko in bridko! Merodajne oblasti naj si dobro premislijo, komu dovolijo dru? žabne izlete na Češkoslovaško. Naš zbor je na Češkoslovaškem v tem oziru obdržal v celoti čudovito d'sciplino in mu kakih pre* greh ncdostatkov itd. niti zagrizen sovražnik ne more očitati. Le mi sami si želimo še vzornejšega notranjega reda. eksaktnejšega izpolnjevanja določenega ceremonijalnega programa, tesnejših medsebojnih vezi. Videli smo, kako znajo sprejemati, častiti in gostiti Čehoslovaki. Ne samo votle be« sede, ne samo gladki pokloni. Resnična iskres nost, tehtna, dragocena dejanja; kajti oni vedo, da gredo odmevi takih tudi politično velevažnih sprejemov po vsej Evropi. Prav v dnu srca se moramo vedno in ob vsaki pril ki tudi mi tega zavedati. Zato morajo imeti naši odgovori tehten, skrbno premiš; ljen značaj, biti morajo vredni v vsaki kret^ nji, v vsaki besedi. v vsakem daljšem govoru, v vsakem nastopu veličine trenotka. Oni tvorijo za veliko množino prisotnih ali od daleč gledajočih važen dogodek, od katerega je več odvisno, kakor bi si kdo mislil. Naj^ manjšo nespretnost, netaktnost, napako lahko pograbijo nam nenaklonjeni listi kot lačni psi mastno kost. Na Češkoslovaško ni= smo prišli le kot pevci, ampak še bolj kot Jugosloveni! Koncerti in kritika. Pevski zbor je v tesnih dvanajstih dneh odpotoval iz Ljubljane, premeril Ceškoslovas ško od zahoda do vzhoda, absolviral 10 kon^ certnih prireditev, uspel brez koncertov po^ čivati 2 dni, prebiti čez deževni dan na Du* naju in se je vrnil v Ljubljano, drugi dan pa so se pevci že nahajali sredi svojega šolskega dela. To bičanje iz kraja v kraj ni ostalo za kvaliteto koncertov brez posledic. Dočim so prvi koncerti kazali svežino in prožnost po= davanja, je zadnji koncert stal pod pezo iz* mučenosti, ohlapnosti in dekoncentracije iz= vajajočih. Vrh tega pa v Bratislavi tudi koiv certna dvorana ni bila akustično ugodna. Vendar je treba zapisati z obema rokama: doživel sem do danes osem koncertnih tur= nej, no, pri nobeni niso še pevci vztrajali s tako železno voljo, s takim elanom, s tako bistro pozornostjo do konca. Vsi koncerti so pokazali brezpogojno pokorščino pevcev do dirigenta, vzgledno disciplino nastopov, nc zlomljivo pevsko energijo in posnemanja vredno samozavest. Treba je bilo le dobre, bodrilne, prijateljske besede in šli bi za svoje delo v ogenj. Nasprotno pa jih je bila zla, nedobrohotna opazka v stanu po= panti. Tatarske vesti v neugodnih kritikah, ki so se po praških dveh koncertih začele o zboru razširjati, bi kmalu pevskemu zboru vzele prepotrebni pogum. Za razširjanje takih neutemeljenih vesti bi bilo treba v bodoče uvesti občutno kazen. K sreči so se pevci lahko sami prepričali, kaj je res in kaj ni. Vse kritike brez izjeme so nad vse ugodne, laskave, priznavalne. Ceškoslovaški kritiki ta= korekoč dan za dnem tonejo v muziki in ni* majo časa na dolgo in široko razkladati svojih sodb. Povedo kratko in jedrnato, kar je treba, se ne laskajo, ničesar ne prikrivajo in mogoče se je absolutno zanesti na njihove besede. V odlični meri so b.li deležni njihpve pohvale dirigent, zbor in jugoslovenska pe« sem. Pripomniti moram, da nekateri kritiki niso bili izčrpno informirani o kratkem ob* stoju in sestavi zbora, da niso vsled žurna^ listične prezaposlenosti pri koncertih poča= kali do konca, da jim je v listih točno od= merjen prostor itd. Primerjalne kritike so bile, so in bodo vedno več ali manj odiozne. Ako so nekateri kritiki postavili pevski zbor Glasbene Matice na prvo mesto, pa se tetnu mnenju, ako smo pošteni, moramo pridružiti tudi mi. In zato nas ni treba biti prav nič sram. Ako smo mi danes, po samo petletnern svojem obstoju, pri pičlem in silno otežkočenem številu vaj na drugem mestu, je to za nas velika čast, kajti pred nami je samo en zbor, za nami pa sto. Ta zbor, ki je pred nami, ima petdesetletno slavno tradicijo, ima mnogokrat preizkušen in v sto in sto vajah izpiljen pevski materijal, ima v primeri z našim lahek program, ki je imprimatur pre; jel od našega največjega in najizkušenejšega zborovskega dirigenta, pevskega očeta moj = stra Hubada. Ponosni moramo biti, da smo za pevsk m zborom Glasbene Matice takoj prvi! Truditi se moramo, delati še z večjo vnemo, da bomo kdaj stali z njim v isti vrsti, kajti v tem plemenitem boju ne sme biti niti premagovalcev niti premagancev. V službi glasbe morajo osebnosti in privatne ambicije stopiti v ozadje: pevec mora biti le skromen, iskren služabnik glasbene umets nosti. Bodoče delo. Prijetno je počivati na lavorikah. Toda, kdor je enkrat občutil sladek, omamljiv strup časti in slave, pa nima pokoja in miru, dokler se ž njim ne opoji še in še, brezkon* čno. V ostrem, nesentimentalnem boju za čast in slavo ni počitka, tudi na lavorikah ne. Te kmalu ovenejo, ako jih z novim, kr* vavim znojem žrtev in dela ne osvežimo \edno iznova. Vsako brezdelje je že nazadovanje. Ne o delu daljne, temveč le o delu najs bližje bodočnosti bi rad povedal eno ali dve! Zbor se je sicer razšel po svojih domo* vih, a ohladil se še ni. In dokler je še vroč, dokler je še v formi, dokler ga žene še sila energije, haj pokaže Ljubljani, svojim tova= rišem, svoji domov:ni, s čemer se je ponašal na svoji turneji po Češkoslovaškem. Odbor je že sklenil, da priredi zbor v prvi polovici meseca maja koncert s prav istim sporedom, kakor ga je izvajal na svoji koncertni poti. Tako je tudi popolnoma prav. In ker je pač tako povsodi na svetu, da naletiš doma na ostrejše in brezobzirnejše sodnike, kot v tu* jini, mora biti pevski zbor za ljubljanski koncert točno in skrbno pripravljen. Zaradi tega morajo razpisano vajo posetiti brez iz« jeme in brez pardona vsi, ki so peli na Češko= slovaškem. Vsaka nadaljnja debata o tem je brezplodna. Tedaj vsi k vaji, vsi h koncertu! In prav kmalu na to veliko, blagorodno domovinsko delo, ki bodi obenem tudi bo= gato plačilo pevcem za njihov nesebični, brezkrajni trud. Na morje! Bolehne roke segajo po Dalmaciji, po našem morju. Pojdimo z navduševalno, go* rečo pesmijo tja, bodrimo, krepimo, poživ* ljajmo naš narod v njegovi žilavi odpornosti, zažgimo Ijubezen do velike naše domovine v solnčnem ognju naše jadranske obali da .bo zagorela kot neugasljiva baklja, v katere žgočih plamenih mora razpasti v prah in pe= pel vsak sovražni naval. Na morje! Na naše morje! Sušak, šibe* nik, Split, Dubrovnik. Od tu v Mostar, Sa* rajevo in v srce, v Beograd! In morda še kaj več preje, ali pozneje! Če smo dali Češkoslovaški naše spoštovanje in občudovanje, našo iskrenost in pesem, moramo svoji%domovini dati vse to in povrh še naša srca. Domu veljaj torej naše prvo bodoče delo!