r
§V posnenio.
lej mravljice drobne	Čebelice nežne „ Na delo gredó, Nevtrudno verše,
t Da živež za zimo	Sterdi si za zimo "C Si vkup nanesó. Nabirat hite.
Posnemaj jih, deček,
In uči se rad ; Bod' priden in marljiv Dokler si še mlad.
P. Gros.
Milost božja.
(Iz hervaščine prosto preložil Iv. T.)
Ljudska šola v Orlovci je bila po vsej okolici verlo sloveča. Vse je bilo Orlovčanom zavidljivo o njej. A. to je bilo naravno, kajti takovšne šolske mladine, kakoršna je bila Orlovska, nij bilo nikjer tam blizu najti. Otroci so bili zdravi, čversti, prijazni in odkritoserčni, ter so se takój umilili vsacemu, ki ga je pot nanesel skozi Orlovec. Lepo in prijazno so pozdravljali tujce na cesti, vsak pobožno govoreč : „Hvaljen bodi Jezus Kristus !" — Iz šole gredé se nijso prepirali, podili, ali celò tergali, kakor je to drugod gerda otročja navada, nego vedli so se vselej tako, kakor bi bili učitelju pred očmi. V šoli so se pridno učili, a v cerkvi so peli prelepe svete pesni s tako pobožnostjo, da jih je bilo
Izbaja dne v mesecu stoji za celo leto po pošti 2 gl. 60 kr., za pol 1*1. SO kr. Brez poste : za celo 2 gl.
gl-20 kr.
Štev. 3.	V Ljubljani 1. marca 1874.	Leto IV.
Časopis s podobami za slovensko mladost.
Naročnina naj ee naprej pla-
šent-peter-akem
veselje gledati in poslušati. Pod svojo šolsko zastavo (banderom), katero jim je podarila zala hčerka imovitega graščaka v Orlovci, šli so ponosno vselej, kedar koli se je godoväla kaka javna cerkvena svečanost, in nijsi se mogel dosti načuditi onej raskej milini, kedar si poslušal presladke glasove njihovega miloglas-nega petja. Tako je ta nežna mladina budila stare duše k pobožnosti, kar se denes jako pogreša.
S tega vzroka nij bilo v vsej orlovškej župovini (fari) nobenega človeka, ki bi bil s hudobnim očesom gledal na orlovško ljudsko šolo. Vse jo je ljubilo in nikomur nij niti na kraj pameti prišlo, da bi se mu bila šola zdela kako strašilo. A ker taki koristni zavodi, kakor so ljudske šole, ne rastó sami iz zemlje, treba opómneti tudi onih, ki so ga povzdignili, in so neprestano skerbeli, da nežnej mladini zasadé v mlada serca zdrava zernca vseh lepih naukov in čednostij. Ti neutrudni vertniki so bili: domači gospod župnik in gospod učitelj. V prelepej slogi drug z drugim sta delovala v najlepšem prijateljstvu na šolskej njivi, bila sta prava junaka, ter sta vse premogla. Otročjo ljubezen sta si oba vso pridobila, ter jima potem nij bilo težko blažiti nežnej mladini serca. A česar nij premogla njiju dobra volja, trud in delo, to je storila darežljiva in polna roka orlovškega gospodarja, imovitega graščaka.
Izmej vse šolske mladine sta si pridobila posebno dva dečka serce svojega učitelja in gospoda župnika; bila sta to Janko in Blaž. Oba sta bila doma iz kmetskih hiž. Pervi in drugi je imel še svoje roditelje. Hiža Blaževih roditeljev je bila malo ne ena najboljših v vsej vasi, a Jankovi roditelji so bili v mnogo neugodnejših okolnostih. A to, česar ti poslednji nijso imeli v minljivem posvetnem blagu, nadomestila jim je previdnost božja z boljšimi notranjimi darovi. Poštenje, to je bila dedovina Jankovih roditeljev. Bili so pobožni, bogo-ljubivi in redni v vsem, kar koli so storili. A to, s čimer je nje plemenita narava nadarila, podedovali so tudi njihovi otroci. Blaž je bil sin imovitih roditeljev. Imeli so vsega, česar jim je serce zaželelo, a poleg tega jim je vendar nekaj nedostajalo (primanjkovalo). Uže zgodaj so namreč dali terniju in plevelu rasti v serci svojega mladega ljubčka, Blaža; — vzrejati ga nijso znali. Serce plemenititi in k vsemu dobremu nagibati, to jim je bila nova zemlja. A kar ne storé roditelji v nežnih otročjih letih, tega ne more pozneje učitelj v šoli nadomestiti, kajti njemu je nit poprijeti ondi, kjer so jo popustili pervi otročji dobrotniki — roditelji.
Blaž je bil sicer dober deček, vse je hitro razumel, ter je tudi svoje naloge pridno in čedno izdeloval. Nu, kaj hočeš, ker se mu je v serce vgnjezdila gerda bolezen — zlòba.
Blaž in Janko sta živela skupaj v bližnjej vasi Lipi, ki je spadala pod orlovško župovino. Dokler še nijsta poznala hlač, igrala sta se skupaj stokrat in stokrat na zelenem travniku pred hižama svojih roditeljev. Da sta se mej igro često za kako stvarco sperla, to je otrokom naravno ; a vendar nijsta mogla biti drug brez druzega. Stóperv zdaj, ko sta skupaj sedela na lesenih šolskih klopéh, pokazala se je kal sovraštva in zavidljivosti, ki je kmalu do verba vzkipela v Blaževem serci. Janko je bil baš tako dober in priden učenec kakor Blaž. Janko si je v šoli vse točno zapčmnel, tudi cesto hitreje in bolje nego li sam Blaž. A zato je kmalu bilo konec veselja na zelenem travniku, in tudi veselih otročjih iger, ter pretergale so se vezi pravega otročjega prijateljstva.
Blaž je sovražil Janka kakor strupeno kačo. Sovraštvo in zloba mu je kipela iz mlađih očij, ter govorila iz čemernega jezika. Kjer koli se je dalo, povsod je nagajal svojemu nekedanjemu tovarišu Janku. Ali vse to je prebolel Janko, ter je enako nedolžnemu jagnjiču vse voljno prebil, ne vračžje hudega s hudim.
Tako je bilo dve leti. V tem času se je seznanil gosp. župnik, ki so ga verlo čestili mladi in stari, sè značajem našega Janka. Opazivši v njem lepe darove, sklene ga vzeti v svojo skerb in pazko.
Ko je Janko z najboljšim uspehom zveršil domačo ljudsko šolo, dadé ga gosp. župnik v mesto, da bi tam nadaljeval, česar se je v domačej šoli naučil, ter si razvil sposobnosti, s katerimi ga je nadaril dobri Bog. Ali baš to je bilo ogenj v streho. Blaževa, do zdaj še nekoliko skrivnejša strast, dorastla je do verini. Blažega miru mej sosedi po sedaj nij bilo. Tudi roditelji so se jeli sovražiti. Zastonj je Janko često pričakoval svojega tovaviäa, da bi ga bil prijazno pozdravil ter ga prosil, naj se vendar okàni gerdega sovraštva k njemu, naj mu ljubeznjivo poda roko, ker je ljubezen najdražji dar, s katerim je dragi Bog obdaroval nedolžne otroke. Vse je bilo zastonj. Blaž nij imel serca, nij imel ljubezni; hladnokervno je vselej odgovoril: „Poberi se mi izpred očij!" ter je tako razkeršil vse nade svojega dobrega tovariša, Janka.
V takih žalostnih okolnostih je odpotoval Janko v mesto, da bi tam nadaljeval, kar se je naučil v domačej šoli. Darežljiva roka njegovega dobrotnika mu je glädila pot, da se je dovil do lepih naukov in do vsega, kar je človeku potrebno v poznejšem življenji.
Nijste še pretekli dve leti, in Janko še nij zveršil druge latinske šole, ko dobode od doma žalosten glas, da dobri gospod župnik, njegov največji dobrotnik, nagloma se je preselil v večnost. Jokal se je Janko, in nihče ga nij mogel utolažiti. Znal je zdaj dobro, da mu nič druzega ne kaže, nego verniti se s knjigami nazaj v siromašno kočj svojih roditeljev ter si tam s potnim obrazom kruh služiti. Nu, človek snuje, a Bog boguje in odločuje. Ta misel ga ohrabri, in on se ves ndä v voljo božjo. Ker se je šolsko leto bližalo uže svojemu koncu ostane še dotlej v mestu, da zverši drugo latinsko šolo. Potem se sè žalostnim sercem poslovi od mesta ter se napoti na Orlovec. Nij imel druzega blaga sè soboj nego onih pet knjižic, s katerimi ga je bila obdarila skerbna, a zdaj uže pokojna in hladna roka njegovega dobrotnika! Na tem svojem dijaškem potovanji je terdno sklenil, da nikoli ne popusti knjig, nego da bode ponavljal vsaj to, kar se je do zdaj naučil,, ter vsak pomi (prosti) čas obračal znanstvom in koristnim naukom.
Vse po malo je prišel v svoj domači kraj. Ko pride uže blizu vasi, krene po bližnjej stezi proti dómu, a tod pride najprej do cerkve, iu Janko stopi skozi odperta vrata na pokopališče. Kmalu uajde hladno gomilo svojega dobrotnika, pade na koleni ter stoperv vstane, ko ga iz molitve predrami milo zvonenje ob zdravej Mariji. Še enkrat povzdigne mokre oči k nebu, potem odide poslovivši se od nemih prebivalcev tega žalostnega kraja.
Domóv prišedšega sprejmó roditelji in sorodniki sè žalostnim sercem. A tja v sosedovo bižo se je povernilo zopet veselje. „Janko zdaj uže ne bode hodil v šolo," tako se je slišalo iz teh in iz ónih ust v sosednjej hiži. „In , kaj še! Janko treba da kmalu zameni gosposko suknjico s kmetsko obleko, a tenke in
3*
lične škornjice z domačimi opanki," tako je govoril in se debelo smijal njegov nekedanji tovariš Blaž.
Do malega je šlo vse po starem; izpremenilo se je samo to, da se je Janko češče na teden tajno ukradel od doma in šel v Orlovec tja na grob svojega pokojnega dobrotnika, ali ako tega nij storil, šel je vsaj do križa, ki je uže več let stal ob cesti blizu necega vinograda mej Orlovcem in vasjo, v katerej je bil naš Janko doma.
Bilo je baš na dan male Gospojnice. Janko se ukrade v somraku ter gre po navadi do omenjenega križa, poklekne na zemljo, objame sveto znamenje našega Odrešenika, ter v gorkej molitvici pošilja svoja serčna čutila k dobrotljivemu Bogu v nebesa. Dolgo je tu molil, jokal se in zdihoval, misleč si, da ga od nikodar nobeno človeško oko ne vidi.
A slučajno se je po tem poti vozil neki grajsk duhovnik. V Orlovci se mu kolo zlomi, in duhovnik nij mogel dalje oditi. Ker nij bilo blizu dobiti kovača, krene naravnost proti župnikovemu stanovanju, da bi si tam pomoči poiskal. Ko gre tako gori po cesti, kar zagleda, kako nekedó tam pod križem kleči in moli. Napravi se tja, in glej, kako se začudi, ko ugleda mladega dijaka, ki je sè solzami v očeh klečal pod križem in molil. Prime ga za roko, in ga vede (pelje) s soboj v farovž. Janko mu je mej potjo vse na drobno razložil, kaj mu žali serce.
Druzega dne je popotnik odpotoval, a Janko se verne zopet domóv.
Čez malo dnij po tej dogodbi pokliče domači gospod župnik ubozega dijaka k sebi in ga nagovori:
„Bi li ti, Janko, še rad hodil v šolo ?"
„Rad, zelò rad, ako bi se dalo."
„Je li to tvoja resna volja, povej mi po pravici, Janko?"
„„Res je, in ako bi smel, prodal bi našo najlepšo kravo Čadko, ter bi si nakupil toliko knjig, da bi jih imel ves čas svojega življenja prebirati.""
„Poslušaj me tedaj, dragi moj," reče župnik, „tvojo gorko željo in tvojo molitev je uslišal Bog. Ti si uže vse svoje šolstvo obesil na klin, ali glej, kako si srečen. Ón gospod, ki je pred nekaj dnevi skozi našo vas popotoval in te je videl, kako pobožno si molil tam zunaj pred podobo našega Izveličarja, spoznal je v tebi velike sposobnosti, s katerimi te je Bog nadaril in je sklenil zäte skerbeti. Ta blagi človek se ti je prikazal kot mila zvezdica na nebeškem obzorji, in baš mi tukaj piše, da te prihodnjo soboto s soboj vzame v mesto, da bodeš tam nadaljeval latinske šole. V soboto namreč zopet pride skozi našo vas in ob tej priliki te s soboj odvede. Vidiš, Janko, kako dober je milostljivi Bog, kateri, ako tudi ta vrata zaprè, sto drugih odprè. Ne pozabi niti v prihodnje svojega Boga, in tudi on tebe ne pozabi."
Koncem meseca kimovca je bil Janko zopet v mestu. Kar koli je njegovo serce zaželelo, vse je dobival od svojega novega dobrotnika: gorko obleko, mehko posteljo, tečno hrano, knjige in vso drugo potrebno šolsko pripravo. Janku se je verlo dobro godilo in hitro mu so dijaška leta minola. Po doveršenih latinskih šolah se Janko odloči za duhovski stan, kar so tudi njegovi roditelji najbolj želeli. Baš v ono döbo, ko je Janko bil perviČ službo božjo opravil na veliko veselje in radost svojim roditeljem, šla je vojska na sovražnika. Naš novi maš-nik, Janko, ki bi se bil rad seznanil sè širokim in daljnim svetom, dal se je
uverstiti mej vojne kaplane. Znal je, da mu je tudi tukaj odperto široko polje delovanja, in da tudi tukaj lehko uasleduje svojega Odrešenika, Jezu Krista ; a verhu tega si še lehko pridobode vsakoverstue znanosti, ter spoznä, različne narode in njih šege, ter mnogo druzega, kar se le s popotovanjem po svetu vidi in čuje. Vedel je, da je popotovanje po svetu „prava višja šola človeku", in zato je ostavil s hervatskimi četami domovino, in odpotoval v tujo deželo na vojsko.
Kmalu potem na bojišči vstane strašen zvenkét vojnega orožja; vojaki se pobijajo, da je gròza, od dima in prahii otemni solnce, a kri ranjenih in pobitih vojakov teče potokoma. Tudi vojaški duhovnik nij bil brez dela. Naši domači vojaci so se pomeknili dalje, a kervava ravnina je ostala polna ranjencev in merličev. Neutrudni Janko obhodi vse ravno polje. Umirajoče tolaži, ranjencem potéza kopja iz kervavečega telesa in jim zavezuje rane, a merličem daje zadnji blagoslov božji. Baš je hotel preskočiti neki jarek, ko milo zdihovanje ranjenega vojaka zasliši. Janko postoji in posluša, ali se morda ne moti. In res, žalobni glas se je ponavljal. Janko gre, od koder se je slišalo milo ječanje in kaj vidi pred soboj? Pred njim v kervi leži lep mladenič, vojašk prostak, ves v nesvéstji; krogla mu je zdrobila levo nogo. Ali kako Janka zaboli serce, ko spozna, da je ranjeni človek njegov nekedanji tovariš Blaž.
Takój pokliče dva človeka, ki sta bila tam blizu, ter jima zapové, da od-neseta zelò ranjenega prostaka v bólnico, ker je mogoče, da bi prebolel hude rane. A v bólnici ga živo priporoči in obljubi, da vse dobro poplača, ako mu bodo lepo stregli ter nanj pazili. Tako je tudi bilo. Vojska je trajala še nekoliko mesecev. Janko s križem v roci je bil pravi apostol svojej četi. Blaž je ležal malo ne vse leto v bólnici, a noga mu zaceli baš, kedar je vojska prestala. Ko mu so pripovedovali, ked<5 in kako ga je izotél gotove smerti, napolnilo se mu je serce boljših čutil. A jedva ozdravi, pozabil je zopet vse, posebno svojega dobrotnika, ki ga je smerti otél, ter niti ne misli, da bi se mu zahvalil. To je bilo res kamenéno serce. Staro sovraštvo, dolgo vkoreninjena zavidljivost, še nij bila zamerla. Blaž gotovo nij mogel pozabiti, da je on v vojdščino šel préprost vojak, a njegov nekedanji tovariš in prijatelj, tist preprosti kmetski Janko, v tako lepem poklicu in v velikej česti.
Po tem dogodku je minolo zopet nekoliko let. Naš vojaški duhovnik, Janko, bil je za župnika v svojem domačem kraji Orlovci. Starina in mladina je bila vesela, ko se je ta radostna novica raznesla mej ljudi. Novi župnik še nij bil pol leta v tem opravilu, kar pride tudi Blaž, dosluženi vojak, v svojo domovino. In glej, zopet se je pričelo staro sovraštvo mej njima, in to je blažega župnika v serce bolelo.
Neke noči se je nebó černo pooblačilo nad Orlovcem. Uže naprej je bilo slutiti, da bode huda in viharna noč. Kmalu se je začelo bliskati na vse križe, strašno je germelo, veter je razsajal, in dež se je vlil, kakor bi mu bili vsi duški odperti. Tema je bila, da nij človek človeka pred nosom videl.
V takej viharnej noči poterka nekedó na župnikovo okno.
„Ked<5 je božji?" vpraša župnik znotraj. „„Pojdite gospod, ako Boga znate, in ako vam je človeška duša draga, katera se morda uže v tem hipu loči iz telesa mojega bolnega očeta; oh, usmilite se, pojdite, pomagajte! —""
Kar bi kedó z dlänjo ob dlan udaril, bil je ubogi duhovni pastir uže po konci.
Strahovito in viharno je bilo vreme, dež je nalival, kakor bi se oblaki u-tergali, germelo je, da se je razlegalo od vseh bližnjih gor, in je človeka strah in gróza stresala. Da se nij neprestano ter na vse strani bliskalo, živa duša bi ne bila znala, da se zdaj v tako viharnej noči nese sveto rešnje Telo bolniku, ki je na smerti. Smelo in oprezno dalje stopa duhovnik s svojim vodnikom, a nihče bi si ne bil mislil, da ju kedó gleda in pàzi. A glej ! tam pod visoko lipo kraj ceste, stoji černo zavita čudna podoba. Človek je. Zdaj se zablisne, kakor bi bilo vse v plamenu, — dobro se je videlo, da stoji človek tam pod lipo. Ali nij to morebiti kak hudodelec? Zopet se zablisne, černa prikazen se k zemlji pripogne; — kaj li namérja? — Začuje se krič. Molk! Nekedó se joka in stoka. — Ne, dež je, ki nateplje po terdih tleh. — A da, jok je jok, tenko se sliši tam od lipe, ki se vzdiguje v višino, blizu domače farne cerkve.
—	I kaj li za Boga to zn£či? Kedó je? „Oj Janko, predragi moj Janko, prosim te, kakor se Bog v nebesih prosi, blagoslovi me s presvetim rešnjim Telesom, ki ga neseš v roci." Te besede gredó tam od lipe na župnikovo uho.
Župnik s provodnikom malo da ne okameni.
„Oj ne plaši se, Janko, ne plaši se, jaz sem Blaž, — skesani Blaž. Nocoj to noč sem te hotel umoriti, ker znaš, da sem te sovražil ves čas, kar sem živ. Doplazil sem se uže do tod, še nekaj korakov in bil bi v tvojem stanovanji, da ti globoko zasadim oster nož v serce. A ko sem te videl, da greš v tem grozovitem vremenu ne na svojo korist, nego na korist svojemu bližnjemu, zabolelo me je serce, omečilo se je, in bojim se, da mi ne bi počilo. Oh opròsti, oprósti
—	potlej se nädejam, da me obsije milost božja!"
Od te noči je bil Blaž ves drugačen. Bil je vedno žalosten, samo tedaj, kedar se je vračal iz župnikovega stanovanja, bilo ga je videti nekoliko veselejšega.
Nu, dolgo nij živel. Žalost mu je razjedala' dušo, in kmalu se je razbo-lelo tudi telo, — in prišla je smert. Janko ga je spremil na pokopališče, dal mu je dar miru — dar gorkih solzic, ki mu so se vderle iz očij ! —
Zaupaj, a gledi komu.
Mastne kure so sedele s svojim vodnikom petelinom vred na nečem viso-cem drevesu. Lisica pride mimo njih, in ko zagleda mastno pečenko, premišljuje, kako bi jo z drevesa privabila. Hitro se umisli: „Veselo novico vam naznanjam, ljube kure," izpregovori lisica, „da se je denes mir sklenil mej vsemi žMlimi. Volk se je sprijaznil z ovco, lisica s kurami, mačka z mišmi, pes z zajcem itd. Sploh, občna prijaznost se denes po vsem svetu živalim oznanja. Pridite torej doli, drage kokoši, da se prijateljski pozdravimo." A petelin odgovori: „Jako me veseli in kmalu pridem s svojo družbo doli pod drevo." Zdaj stegne petelin ugibič-ni vrat, kakor bi v daljavi kaj zapazil. „Nu, kaj li vidiš?" vpraša ga lisica. — „Lovca in pse vidim semkaj gori po stezi iti," reče petelin. On je namreč mislil, če ne bode lisica psom bežala, da je znamenje, da je resnico govorila, a če herbet oberne in steče preko travnika, da je legala. Ko lisica sliši, da psi gredó, reče naglo petelinu: „Za Boga svetega! — Morebiti tem psom še nihče nij miru oznanil, najbolje kaže, jo pobegniti, da mi še kožuh cel ostane." Potem se spusti v dir, da se je vse za njo kadilo.
Nauk: Bodi pazljiv ter ne upaj vsacemu širokoustnežu.	Anton B.
To čast bo oj! zä-me in radost in sreča,
Ko bode vihrala zastava sloveča,
Ko švigal iz puške žareči bo blisk,
Med trombami glasil serénósti se vrisk! —
Al slišali nijste, kar ravno smo brali
V učilnici, kaj ? — Pa znabiti ste spali?""
„Nikakor ne ! — Vendar dovolj je o tem,
Obleke je škoda, ti v novič povem" —
tišči se mene, da moker ne bo», Ter pazi na jerbas, moj pridni Ambrož! Ne stopaj mi, Anica, zmiraj na nóge, Saj vidiš, da dosti že imam nadloge. Po Tinetu ti se oziraš, — zakaj? Na cesto glej rajši preplavljeno zdaj ! Povedala bom, samoglavec, že mami, Da tu pod dežnikom ti uijsi šel z nami."
,,„Oj sestra preskerbna mi, Marta, nikari Ne brigaj takó se za plašček moj stari! Da bivaš na suhem in varnem le ti, Ki mirno živela do konca boš dnij. Pri vas je kaj druzega, kajti čepeli Vsi trije pri péci le boste, tam jeli In pili, ter vedno kot kmetski ljudje Deržali se strehe domače gorké.""
„„Pód tacim šatorom ne bom hodil jaz, Naj dež me premoči, naj žuga mi mraz! Slovenec sem terden, ne fantič mehak In enkrat cesarski bom hraber vojak.
„Ha, ha!" se Ambrožek zdaj mali oglasi, „Cuj, Tine, kakó se pač motiš ti časi! Pri péci že zmiraj ne bom jaz ostal: Ce cesar ne bodem — pa bom general!" — Lujiasa Pesjakova.
Šk
v o r e c.
Mej vsemi ptiči, ki se nauče tudi nekatere besede izgovarjati, je škvorec najrazumnejša ptica. Ta jako živa in jezična živalica se često navadi ne samo posamesne besede, ampak tudi cele stavke izgovarjati. Zato pa imajo ptičarji škvorca zelò radi.
Tacega škvorca je imel tergovec Jakob, ki je stanoval v najbolj ljudnatih ulicah velicega mesta Pariza. Akoravno je bil škvorec zapert v lesenej kletki, vendar je bil zmirom vesel, ter se je šalil z vsacim, ki je prišel v prodajalnico njegovega gospodarja. Če je kedó vprašal : „Kje je Jakob ?" škvorec je takój odgovoril : „V gostilnici !" Ali če je kedó stopil v prodajalnico in vprašal : „Koliko veljä to blago?" odgovoril je škvorec takój: „Dvajset soldov!"
Ta jezična in šaljiva ptica je privabila Jakobu mnogo ljudij v prodajalnico; zato je pa tudi Jakob imel škvorca neizrekljivo rad in za nobene novce bi ga ne bi dal od hiže.
V pervem nadstropji nad Jakobovo prodajalnico je stanoval star uradnik v mirovini. Imel je dvanajstletno hčerko, Floro po imenu. Deklica je imela
škvorca čez vse rada in često je nadlegovala očeta, naj bi jej kupil tega šaljivega ptiča. Oče res vprašajo necega dné gospodarja Jakoba, ako prodä, ptiča. Ali Jakob odgovori, da ne dà škvorca po nobenej ceni, ker inu ptič mnogo kupcev privabi v prodajalnico.
„Nu, zdaj čuješ sama," rečejo oče hčerki Flori, da ti ne morem želje izpolniti, ker gospodar Jakob ptiča ne prodä za nobene novce."
Ko pride Jakob zopet doli v prodajalnico, uže mu škvorec naproti kriči: „Jakob je dober mož!" — Te besede se je škvorec naučil od Jakobovih prijateljev, ki so Jakoba večkrat hvalili. Dasiravno je škvorec te besede po naklučji izgovoril, vendar se je gospodarju zdelo, kakor da bi ga škvorec pohvaliti hotel.
Necega dne je Jakob zvedel, da si uradnikova hčerka Flora ne da mirü, ter hoče po vsej sili imeti njegovega ptiča. Da bi jej to njeno željo za vselej prestrigel, berž si nekaj izmisli njegova bistra glavica. Vedel je namreč, da se Flora očetu rada laže in da deklo večkrat po nedolžnem očetu toži. Zato je naučil škvorca, da je znal besede izgovarjati : „Flora je hudobna ! Flora se laže!"
In res, kakor je Flora prej škvorca rada imela, tako ga je zdaj merzela na vse pretege; a to zaradi tega, ker jej je njene slabe lastnosti očital. Jezna pride k očetu, ter ga prosi, naj bi vendar skušal, da se ta gerda in hudobna ptica iz hiže odpravi. Kekla je : „Škvorec ne zaničuje samo mene, ampak tudi vam daje gerde in nespodobne priimke." — A v tem, ko Flora škvorca očetu toži, škvorec spodaj v prodajalnici uže na vse gerlo kriči: „Flora se laže, laže!" — Deklica zagori v lica kakor kuhan rak, in oče takoj spoznajo, pri čem da so. Prevdarjali so pogostoma na skrivnem, kako bi hčerko zboljšali po ravno tem ptiču. Necega dne zvedó, da jih je teta obiskala, a ker je bila ubožna, nij je hotela Flora poznati in z gerdim jo je od hiže odpravila. Oče naprosijo tergovca Jakoba, naj bi svojega škvorca še katere druge besede naučil, ki bi merile na to, da se njihova hčerka Flora poboljša. Jakob jim to rad obljubi. Kmalu po tem povabijo oče nekaj sorodnikov in prijateljev na kosilo, samo omenjene tete ne. Ko so bili vsi najbolj židane volje, oglasi se spodaj pod odpertim oknom škvorec ter upije: „Flora je hudobna, hudobna!" — Flora je zarudela velike sramote, serdita pokaže gostom škvorca skozi odperto okno, ter jim toži, da jo ta nesramna ptica zmirom obrekuje. Ali v tem trenotji se škvorec zopet oglasi in kriči: „Flora je hudobna; teta je jokala, jokala!" Pri zadnjih škvorčevih besedah jo oče ostro pogledajo in rekó : „Je li se škvorec tudi zdaj laže ?" Flora obledi, spozna očitno svoj pregrešek ter prosi očeta, naj bi jej odpustili. Oče to radi store, ter jej rekó: „Pojdi po teto in pripelji jo v obédnico!" Ko je Flora teto v obédnico pripeljala, prosi jo vpričo vseh nazočih gostov odpuščenja, ter obljubi, da ne bode nikedar več kaj tacega storila, s čimer bi očeta ali koga druzega razžalila.
V tem, ko Flora vse to obljubuje in se preprijazno s teto razgovarja, skače šaljivi škvorec veselo po kletki ter upije: „Tako je prav!" Flora je pridna!" — Odsihdob se je Flora vsa spremenila, in je bila poslušna in pridna deklica.
Poslovenil P. Gros.
Vesela družbica.
Verbančeva Anica in Metka sta bili verli deklici; da si tudi še mladi, znali sta vendar uže lično plesti in šivati. Anica si je zastor sama naredila in tudi robce si je znala uže sama zarobiti. Metka njena sestrica je imela uže tri pare prav ličnih nogavic, ki si jih je sama naplela.
In ko bi vi bili slišali Metko in Anico v šoli, kako gladko jima je beseda tekla, kedar koli sta bili vprašani, serce bi vam bilo veselja v persih poskakovalo.
Zato je pa tudi gosp. učitelj mej vsemi učenkami najrajše imel Verbančevo Anico in Metko. A to ne samo zaradi tega, ker sta bili najpridnejši mej vsemi deklicami, tembolj zaradi tega, ker sta bili tudi izverstni pevkinji in sta peli s tako sladkim glasom, da bi ju bil človek ves božji dan poslušal. Posebno lepo in ubrano se jima je iz ust glasila vesela pesnica od „švelje", ki sta jo tudi najrajše peli. In kedó bi je tudi rad ne pel, ker je pesnica kakor nalašč tako lepo zložena, a napev ima vesel, da se ti noge kar same na ples sučejo, ako jo slišiš peti. Županov Mirko je znal pesnico tudi na gosli. A naj vam še nekoliko več povem o županovem Mirku, da ga boste poznali. Mirko je bil vsako leto mej učenci pervi v šoli. Vse njegovo veselje je bilo v knjigah, petji in godbi. Vsaki dan je hodil še posebej h gosp. učitelju, da se je učil na gosli, kar ga je zelo veselilo. Pomagal je tudi v cerkvi pri velikej sv. maši peti. Zato so ga imeli radi ne samo gosp. učitelj, ampak tudi gosp. župnik, posebno ker je tako rad molil in se je povsod lepo in uljudno obnašal. Županovi in Ver-bančevi so si bili sosedje. Zat<5 sta pa Anica in Metka večkrat prišli na lepi županovi vert, kjer je Mirko ob pornih (prostih) urah svoje vaje na gosli poskušal.
„Veš kaj, Mirko/1 rekla je necega dne Anica, ko je bila s sestro Metko na županovem vertu, „zagodi nam pesnico od švelje, jaz in Metka jo bove peli in se sukali v kolo."
„Nu, ako uže tako radi plešete, naj bode, zagodel jo vama bodem, samo glejte, da boste lepo in Čisto peli."
In glej, šlo je vse tako urno in po redu, da se nijsem mogel dosti nagledati te vesele družbice na županovem vertu. A takój po tem stopim h gosp. učitelju in ga prosim, naj bi mi dal veselo pesen od „švelje", da si jo prepišem, ker se mi zelò dopade. Učitelj mi jo je dal in tu vam jo tudi jaz podam, da se jo naučite na pamet, in ako imate kakšnega mladega umetnika na gosli, naj vam jo tudi zagode, da se boste malo zaverteli v kolo, a to se zna samo tedaj, ako ste svoje delo pridno izveršili.
Šivanka le urno Obračaj se ti ! Šivati, šivati, Se meni mudi!
Nikar me ne zbadaj, Mi tekaj gladko, Obleka da lepo Sešita mi bo !
Pesen od „švelje".
In solnce skoz okno Sijaj mi svitló. Da nitko udeti Bom mogla urnó.
Sem švelja poštena S šivanko živim, Pod streho na gorkim Dovoljno sedim.
In nitka ne tergaj,	Zadosti šivanja
Se mi ne zmikuj,	In dela imam,
Nikar ne nagajaj,	Izdelano slabo
Gostó zavezuj !	Iz roke ne dam.
Je lepša ko zarja In solnce zlato, Oj blagor mladenki, Ki mara za ujo!
Pa tudi na sebe Pozabit' ne smem, Za obleko najlepšo Skerbeti si vem.
Obleka najlepša Je čisto sercé — Nedolžnosti halja Za leta mlade.
Ta obleka ne stara Nikoli se ne, Nje barva ko rož'ca Prelepo cvete.
Za tako obleko Skerbeti si čem, V njej enkrat v nebesa Med svate pojdem.
Angelji — otročji prijatelji.
Bral sem nedavno v nekej knjigi sledečo povest: Nek tiranski poglavar je otrokom po nedolžnem očeta v ječo zaperl. Uže petnajst mesecev je nedolžni oče v ječi zdihoval. Pozno v noč je uboga mati klečala in molila, ter tudi o-troke k molitvi opominjala rekoč: „Ljubi otročiči! molite še vi in priporočite se svojim angeljem varuhom, oni so vaši najboljši prijatelji, prosite je, naj dobrega očeta v nebesih prosijo, da bi se vašega nedolžnega očeta usmilil." — Otroci ubogajo. Najmlajši otročiček zavpije in pravi: „Mama poglejte, kako se angeljčki svetijo in v poglavarjevo hižo letijo! Uže je vidim, da v hižo gredó !"— „Dete, pojdi spat," rečejo mati, „sanja se ti, k tacemu krivičniku angelji božji ne hodijo." — „Šli so, šli," odverne dete, „nesli so naše prošnje za ubozega očeta k hudobnemu poglavarji." To rekši, dete zaspi.
Druzega dne pové poglavar svojemu pisarju in svetovalcem prečudne sanje, ki je je imel po noči, ter pravi: „Kamor koli sem se obernil nocoj, slišal sem mile prošnje uboge žene in nedolžnih otročičev, ki so prosili za svojega očeta. Nijsem imel pokoja poprej, da sem obljubil izpustiti jetnika berž ko bode dan. To se naj tudi zgodi!" Kmalu po téin je bil nedolžni oče rešen težke ječe. Oj koliko veselja je bilo, ko je prišel domóv in objel svojo ljubo ženo in nedolžne otročičke! Kleòó so slavili Boga in se zahvaljevali angeljem varuhom, ki so nesli otročjo molitev pred prestol usmiljenega Boga. — Otroci! priporo-čujte se tudi vi svojim angeljem varuhom, prosite je, naj vas varujejo greha, ter vam izprosijo milost pri dobrem nebeškem očetu, da sereno premagujete vse skušnjave hudobnega duM.
t
Evropa.
Ako pazljivo pogledamo Evropo na zemljevidu, kaže se nam kakor del Azije, ter se razteguje v podobi polotoka od vzhoda proti zahodu v morje. — Pri vseh stranéh zaliva morje našo zemljo tako, da morje skoraj vse dežele meji. Iz kopnega teko velike reke v morje tako, da je prihod vsestranski. V morje se izlivajo reke: Donava, Pad, Rodan, Ebro, Tajo, Duero, Loara, Sena, Ren, Vézera, Laba, Odra, Visla, Dnjeper, Dvina, Pecora; Volga pa teče v kaspiško morje.
Poveršje Evrope je silno raznotero. Kam da zemlja visi, pozna se iz tòka rek. Izvirajo pa večjidel v gorah, katere so ali planine ali srednje gore in se izlivajo po nizozemji v morje.
Največ zemlje je na vzhodu. Strani, ki jih morje zaliva, narejajo štiri velike polotoke, namreč Skandinavskega, pirenejskega, apeninskega» in balkanskega; blizu njih so otoki večji ali manjši, ali po samem ali v skupinah.
Najvišje gore v Evropi so: Bele gore — od sredozemskega morja v polu-krogu do jadranskega morja, — Pirenejske gore — od atlantiškega do sredozemskega morja, — K j eie, najdalje na severu in na jugu med nemškem in vzhodnem morjem, — Ural, ki meji Evropo in Azijo od severa na jug.
Kar se tiče obnebja, je v Evropi velika različnost. Čim bolj ko so kraji na severu, tem merzlejši so; tudi vzhodni kraji so merzlejši od zahodnih. Zahodni vetrovi prinašajo mokroto in dež, vzhodni sušo, južni gorkoto, severni mraz. V zahodnih krajih bolj pogosto dežuje, nego v vzhodnih in južnih. Dasiravno je na jugu po leti toplo in na severu merzlo, vendar se prestane ter pravimo : Evropa ima zmerno sredno obnebje.
Svoje perve stanovalce je Evropa dobila iz Azije; ljudi je sedaj okolo 285 milijonov. Evropljani so raznih pokolenj in govore mej soboj različne jezike. A vsi ti jeziki se izpeljujejo večjidel iz treh starejših jezikov, in sicer iz latinskega: laški, francoski, španski in portugalski jezik; — iz germanskega: sedanji nemški jezik, potlej holandski, angleški, danski in švedski jezik. Slovanski jeziki so: ruski, poljski, češki, serbski i. dr.
Stanovalci v Evropi so večjidel kristijanje (4/5); drugi so Mahomedove vere, in nekaj je Judov.
Kristijanje so ali katoličani, ali so se od rimske cerkve ločili. Večina nekatoličanov se imenuje evangeljske kristijane, pa njih veroizpovedanje je zelò različno; manjši del nekatoličanov so pa staroverci ali razkolniški Greki.
Katoličanje so v največjem številu na Laškem, Španskem, Portugaljskem, Francoskem, v Belgiji in Ervinskem otoku, v južnej Nemčiji, v avstrijsko-ogerskej deržavi i. dr.
Evangeljski kristijanje so v Angliji, Škociji, v severnej Nemčiji, vHolan-diji, na Danskem, Švedskem in Norveškem v največjem številu, drugod so bolj raztreseni.
Staroverci so na Ruskem in Gerškem, njih veliko je tudi na Turškem in Avstrijskem.
Mahomedani so samo na Turškem; Judje (židjej so razkropljeni po vseh evropljanskih deržavah.
Nova meterska mera in vaga.
(Piše Ivan Tomšić.)
Predno prestopimo k meram za p o ve raj a, treba je, da sinovo dolgostno mero sestavimo v lehek pregled, kakor vam sem to do zdaj razkladal, a potlej, da jo tudi primerjamo z našo staro mero. Denimo tedaj vse to, kar vam sem do sedaj povedal, v kratek in lehek pregled, in naučite se ta pregled dolgostne mere tudi na pamet.
Jednota dolgostne mere je: meter, ki ga za večje dolgosti pomnožujemo, a za manjše delimo, vse to po desetinskej množitvi in delitvi. Imamo tedaj sledeči pregled :
Mi rij a-	............ 10.000 metrov,
Xiloli e k t o-Deka-
deci-
centi-
mili-
raeter (
1000 100 10
........... '/i o metra,
........... Vi 00 »
...........Vi 000 1)
Kot nove postavne dolgostne mere imeli bomo tedaj vprihodnje: meter (m), decimeter (dm), milimeter (mm), Kilometer (Km) in Mirijameter (Mm). — Kilometer in Mirijameter nam bosta služila posebno za cestno in miljno mero. Mirijameter se sme tudi „meterska milja" imenovati.
Naše dosedanje dolgostne mere so bile sledeče: dunajski seženj, dun. čevelj, dun. vatel ali laket.
Primerimo zdaj novo dolgostno mero z našo dosedanjo staro in dobili bomo sledeče razmerje mej novo in staro dolgostno mero:
1 meter = 0-5272916 dun. sežnja; približno in/i7 sežnja. 1 „ = 3-1637496 dun. čevlja; „ 3>/6 čevlja. 1 „ = 1-286077 dun. vatla; „ 1% vatla.
1 Mirijameter = 1-318229 av. milje; „ 1%, milje.
Mej staro in novo mero pa imamo to-le razmerje:
1 dun. seženj = 1-896484 metra; približno 19/10 metra.
1 dun. čevelj = 0-316081 „ ; „ 6/,
19
1 vatel (laket) = 0-777558 „ ; „ 7/9 1 av. milja = 0-7585936 Mirijam. ; „ 22/29 Mirijametra. Nova dolgostna mera meter je tedaj malo večji od pol sežnja (1 meter =
0-5272916	sežnja, a 1 seženj = 1-896484 metra). Ako ga primerimo z vatlom je meter 8'/2 palca daljši od vatla (1 vatel = 0-777558 metra, a 1 meter =
1-286077	vatla). Zapomnite si tedaj prav dobro do prihodnjič to-le: Meter obseza z veliko natančnostjo 0-5272916 dun. sežnjev, to je tri čevlje, 1 palec in 1158%000 čert (liinij), ali 1-286077 vatla.
Zapomnite si tudi, da so spreminjalua števila (pretvorniki) mej posames-nimi izrazi nove meterske mere 10, 100 in 1000. Ako to dobro znate, potlej mi boste takčj znali povedati koliko Kilometrov je 4000 metrov, koliko metrov je 50 decimetro v, koliko decimetro v je 280 centimetrov i. t. d.
»
pij®*
Zgodovina slamnate bilke.
Tam na golih tleh pred jaslimi leži slamnata bilka. Človek pride mimo nje, a niti ne zdi se mu vredno, pogledati jo. A bilka ga obgovori in mu veli, naj počaka, kajti povedati mu hoče svojo zgodovino, t. j. vse, kar se jej je v njenem življenji znamenitega dogodilo.
„Hem ! tvoja zgodovina menda nij posebno zanimljiva," reče človek, „a če vendar hočeš pripovedovati, bodem poslušal."
Bilka se malo bolj po konci zravnä, in prične tako govoriti: „Vi ljudje ste prenapuhneni, ako mislite, da je samo zgodovina vašega življenja zanimljiva ; čajte, jaz vas uvérim, da je to vaše mnenje napačno ! Vi pervič nemate ravno pravice o nas tako zaničljivo misliti, ker vam je premisliti, da je naš rod starejši od človeškega ; kajti uže tretji dan je ustvaril Bog zelišča in travo, a stòperv šesti dan človeka. A moj namen nij, govoriti o zgodovini vseh svojih slavnih slamnatih pradedov — če tudi bi bilo zanimljivo poslušati — nego pričeti takoj svojo zgodovino.
Seme je vsejal priden kmetič v zemljo, ki jo je prej lepo in perhko raz-oral in dobro pognojil. Nekoliko dnij je spalo v zemlji mirno in sladko, dokler nij necega jutra dovolj mokrote do ujega prišlo. To mokroto je dal pohlevni dežek, ki je rosil iz oblakov. Začelo mi je biti hladno, in uže me je bilo nevolja zarad mokre posteljice, ko skoraj začutim toploto okrog sebe. Od kod drugod je bila ta toplota, nego li od solnca, ki je tako prijazno sijalo na zopet jasnem obzoru, To mi je délo jako dobro. Naglo mi je bilo tako toplo in celò vroče, da je bilo treba luščinasto suknjico razpéti. Razdelila sem se na dvoje, v peresce in v koreninico; s perescem sem se obernila k višku, da bi pogledala na svitlo, a s koreninico sem se izkušala zemlje poprijeti in se v njej uterditi. Skoraj so se mi izpolnile želje, gledati lepi božji svet.
Bila je mirna, ne prehladna jesenska noč. Jaz sem novic uapela vse moči, da bi se rešila podzemeljskih temnic, in res — posrečilo se mi je. A ko sem se ozerla na nebo po solnci, nij ga bilo videti, le zvezdice so se mnogobrojne lesketale na nebu. In baš to je bilo meni velika sreča, kajti na kvaro bi solnčni blesk bil mojim očem, ki so bile dolgo v temi, morda bi me bil celò oslepil. Začelo seje polagoma daniti. A glej čuda! Ko se je uže razsvitalo in sem jaz malo po sebi pogledala, videla sem, da imam lepo zeleno obleko. Oj, nepopisno je bilo veselje! A zdaj še verhu tega krasen prizor tam na jutranjej stràni : vse gore so po verhovih kakor pozlačene, obzor lepo rudečkast, kakor lica sramežljive nedolžne deklice, a zdolaj po zemlji povsod vse tako v lepem zelenji — ter v najlepšem moja obleka. Verhu tega se razlega iz loga milo petje drobnih ptičje, škorjančkovo in slavčkovo, in kakor se drugi še imenujejo. Vsa sem bila iz sebe' ko se je prikazalo tam nad verhom visoke gore zlato-rumeno solnce. Ob, kako veličasten, kako vzvišen je pogled vanje !
Ves dan ga nijso zakrili oblaci mojim očem, ki se ga nijso mogle nikedar dovolj nagledati. Ko se je zrnräöilo, bilo bi mi sicer tužno, ko bi bila stala
tako sama tam sredi polja. A to nij bilo tako. Na dolgo in široko je zelenelo vse polno mojih tovarišic. Prijazno smo se mej soboj ražgovarjale, tiho si na ušesca sepetäje, da nas nij nikedo drug slišati mogel. Vso pervo noč nijsmo očesa zatisnile, tako prijetni in zanimljivi so bili razgovori. V poznejših nočeh nam je res pogovarjanje poteklo ; zatorej smo nekoliko zaspale. — S kratka, veselja, ki sem ga užila v pervih letih svoje mladosti, ne bi dala za vse dragocenosti belega svetä.
A stara resnična pesen uči:
Dež za solncem vselej pride, Za veseljem žalost ide!
In tako je tudi bilo. Burja je začela strašno viti, in razsajala je od ranega jutra do poznega večera ter vso noč, malo ne brez prestanka. Slana je nas u-božce vse od konca do kraja pobelila, in to zjutraj ob tistej uri, ko smo se bile vajene v rosici kopati. Oh, ako bi to bilo dolgo trajalo, bilo bi nas vseh konec. A tako nij bila volja božja. — Mehka, bela, snežna odeja nas je pokrila ter ubranila prehudega mraza in ostre burje. Vse smo zadremale druga za drugo, in nij dolgo terpelo, ko smo začele terdo spati.
Iz spanja smo se probudile stóperv tedaj, ko je dobrotljivi stvarnik solncu ukazal, odgerniti belo odejo. A burja uže nij več vila, niti ne slana padala, nego toplo pomladansko solnce nas je ogrevalo s svojimi žarki. Novo življenje se je zbudilo po vsej naravi, in tudi v meni. Spet je bilo okrog mene sladko petje ptiček ščebetajočih tam po logu, kateri je imel zdaj mnogo krasnejšo zeleno obleko, nego lansko jesen.
Začela sem rasti, bila sem daljša in daljša, ter ponosno sem se ozirala na tiste izmej svojih tovarišic, ki niso dosezale moje velikosti. Ko sem bila uže kaki dve pedi dolga, začel se mi je razvijati na zgornjem konci klas, ta se je polnil z zernjem, ki je potem ob toplih poletnih dneh polagoma zorélo.
Prišel je čas, ko se dan skozi noč vidi, kakor kmet veli. Tedaj mi je zorélo zernje po dne in po noči. Skoraj je moja zelena obleka začela obledévati, in polagoma se je zavoščila. To mi je bilo znamenje, da je odcvela mojemu življenju zlata doba.
Moči so mi začele pojemati, hirala sem od dne do dne, čim dalje, tem bolj; povésila sem žalostno težko glavo in malo ne da bi se bila zgruzila od starostne slabosti na tlà, ko bi ne bila prišla žnjica s serpom ter ne ločila stebla od korenine. Povezali so me z mnogimi tovarišicami tesno in terdo v snop, ter me spravili v kozlec, kjer me je vroče solnce sušilo, da mi je ves sok po žilicah usehnil. Potem so prišli mlatiči ter znesli snopje na pod, kjer je neusmiljeni cepec mahal po nas, da je bilo groza. Konec bi me bilo, da nijsem bila sredi snopa, kjer mi nij mogel priti preveč do živega ; vendar sem samega strahu omedlela.
Kako sem prišla semkaj, kjer zdaj ležim, ne vem, kajti stóperv zdaj sem se obudila iz omedlévice. Najberže me je roka nehvaležnega mlatica sem vergla, ko mi je uže bilo vzeto zernje. Spodobilo bi se bi o, da bi mi bil dal boljšo posteljico, kjer bi bila zatisnila trudne oči. — A na tem božjem svetu se godi, kakor star pregovor uči: „Svet z nehvaležnostjo plačuje."
Tako je pripovedovala bilka svojo zgodovino. A h koncu govora so jej moči vidno ginile, in prijela jo je tolika slabost, da se je zgruzila na terda tla ter konec je bilo nje in njene zgodovine.	A,a. Bukovski.
Razne stvari.
Drobtine.
(Mesec marec ali sušeč) je pomladanski mesec in ima 31 đnij. V tem mesecu sta dan in noč enako dolga. Solnce gorkeje sije; led in sneg se talita. Zemlja kopni, travniki ozelenévajo. Vijolice in druge cvetice cvetò, drevesa in germovja berste. Škorjanček se prepevajo vozi po zraku. Metuljčki fer-frajo. Otroci se igrajo po logih in travnikih. Ptice selivke se vračajo. Kmetič obdeluje polje; vso verši in se veseli življenja.
(Hrast) je najmočnejše drevo. Easte v gozdih. Ima močne korenine, debelo, gerčavo deblo, velike veje in zobčaste liste. Cvete maja meseca in rodi želod. Hrastov les je terpežen, rabijo ga za zidanja. Sodarji delajo iz njega doge za sode, kadi in druge posode. Skorjo rabijo usnjarji. Sè želodom pitamo prešiče, pa tudi kava se pripravlja iz njega.
(Huda zima.) Iz Klatkova v Severn ej Eusiji se piše, da je tam letos taka zima, da je zmerznilo deset učencev, ki so šli v šolo.
Kraikočasnice.
*	Učenec, ki je hrano od doma dobival, pisal je svojim starišem, naj mu hitro kaj pošljejo. Naslov na pismo je pa napravil tako-le : „Pošljite hitro to pismo mojemu očetu, ker sem zelò lačen."
*	Nek učenec se je s svojim tovarišem učil pri luči. Imela sta pred soboj kos belega papirja. Pervemusede muha na roko, a ta jo pihne, da je zletela, a ž njo odleti tudi kos papirja.
Drugi to videvši, zadere se nad svojim tovarišem rekoč: „Ti si res neumen, zdaj bo tudi papir ves čern, ker je padel na tla v temó."
*	Kmetič pride k zdravniku in prosi, da bi mu zob izderi. Zdravniški pomočnik je bil jako neroden človek, ter potegne na mesto enega dva zoba. Kmetič je bil zelò žalosten in se nij dal utolažiti, zarad izdertega zdravega zoba. Pomočnik ga tolaži in mu pravi : „Pomirite se oče, in bodite tiho, kajti ako moj gospod izvé, da vam sem dva zoba izderi, plačali boste za obi" — To je kmeta utolažilo, da takój plača za izderti bolni zob, ter naglo odide.
*	Nek skopuh podari beraču kos potice. Berač vzame potico in se zahvali. Ko pa vidi na mizi ležati nek časopis, seže ponj in hoče potico vanj zaviti. „Ne, pustite časopis, ker ga še nijsem bral," reče skopuh. — „Nič ne dé," odgovori berač ; „to kar v i ubožcem daste, treba je, da pride v časopis."
Računski nalogi.
(Priobčil Val. Jarec.)
I)	„Dragotin, koliko imaš orehov?"
Dragotin se namuzne in pravi: „E veš
kaj Tone, ko bi jih imel 3krafc toliko, kolikor jih imam, in ko bi jih potlej še ti 16 zraven pridjal, bilo bi jih ravno toliko čez 100, kolikor jih zdaj manjka do 100." Koliko orehov je imel Dragotin ?
II)	„Dragotin, povej mi, povej, koliko si uže vendar star, ker si tako prebrisan ?"
„O, Tonče, to kmalu izveš, samo ako računiti znaš. — Glej, pred osmimi leti sem bil toliko star, kolikor mi zdaj manjka do 20 let."
„Ej, Dragotin! Tebi pa zmirom nekaj manjka." — „Da Tonče, imaš prav, Tvojega odgovora."
(Rešitev in imena rešilcev v prihodnjem listu.)
Rešitev uganke v zlogih in računske naloge v 2. listu „Vertca".
a) Rešitev uganke v zlogih.
^iliuSa, (5) ft Iba, (3) ^jariz, (9) ©Iff«, (7)
fonava, (2) lit rar at, (1) Rusija, (10) gelava, (4) limona, (6) 0tokar. (8)
Prav so jo resili: Gg. Jan. Šribar, žup. y Pamečah ; J. Turin v Celji ; Iv. Rejec, vik. pri sv. Tomaži; Jož. Petermann ; kap. v Št. Kocijanu na Kor. ; Fr. Tomšič, kap. v Koprivi ; Ferdo Tomažić, kap. v Ročinji ; J. N. Strés, vik. v Podsabotinu ; J. Grabrijan, dek. v Vipavi ; J. R. v Višnjigori; Jos. Tomšič, duh. pomočnik v Kanali ; Iv. Ramor, kap. na Htinji ; Jož. Jurčič, podž. v Šmartnem pri Vurmbergu; A. Suhač, kap. pri sv. Lenartu; Fr. Špendal v Kranji; Ant. Kukelj, kap. v Vodicah ; Mart. Zoršak, pri sv. Martinu na Paki ; Ambr. Poniž, učitelj v Rifenbergu ; Jos. Srebernič, učitelj v Cepovanu ; T. Knežer, v Šentpetru pod sv. gorami; Marko Kovšca, učitelj v Selcih ; B. Poniž, učitelj v Ajdovščini ; Iv. Jezeršek in M. Potočnik v Gorenji-vasi; Jož. Žinko, učitelj v Središči; Jož. Ži-tek v Ptuji ; N. Stanonik, učitelj v Star. tergu pri Poljanah; J. Grošelj, c. k, feldvebelj v Ljubljani; J. Gradišar v Cerknici na Pe-ščenku; And. Zdolšek, dij. v Celji; Toni Barbo, gimn. v Rakovniku ; J. Leban, uč. pripravnik v Gorici ; Franjo Kos, gimnazijalec ; Jos. Kotnik v Celji ; Fr. Strelj, A. Obreza in Iv. Ban, gimn. v Ljubljani ; Cene Lapajne, realec v Ljutomeru ; Jan. Vavken, učenec v Cerkljah; VI. Žitek, učenec v Ptuji; Igu. Tomšič, norm. v Ljubljani; Drag. Kosem in Fr. Mally, učenca v Ljubljani; Karba, Ran-tuša, Mursa, Puconja in Sikovšek , učenci v Ljutomeru.
Marija Kovač v Zatičini ; K. Groser, učiteljica v Rojanu ; Julija Lapajne, gospa v Ljutomeru. — Gospodičine: MarijaAljan-čič v Celovcu; Amalija Nedved v Ljubljani; Olga Haring v Cernomlji ; Barbika Höchtl v
Ljutomeru ; Žaneta Pire v Teržiči ; Meta Pukl v Žečah pri Konjicah ; Berta Flis, v Laškem terga; Marija Kobilca v Ljubljani.
To nalogo so sicer tudi prav rešili, a nijso lepega darila dobili: Gg. Iv. Nep. Boštjančič v Jurjevemkloštru ; An. Štupca pri sv. Petru na Savini : BI. Vomberger na Prim-skovem; Ad. Pracni, v Star. tergu p. Ložu; Ant. Zobec, dij. v Ljubljani ; Alojzi Golob, uč. v Ljubljani.
b)	Rešlitev računske				naloge.	
4	30	13	37	SO	45	38
35	11	36	19	44	33	3
IO	43	18	43	36	3	34
41	IV	49	SS	1	33	9
16	48	34	3	33	8	4«
43	S3	6	31	14	39	1 a
33	S	SO	13	38	31	46
Prav so jo rešili: Gg. Iv. Ramor, kap. na Htinji; J. Žitek v Ptuji; T. Knežer pri Šentpetru p. sv. gorami ; Marko Kovšca, učitelj v Selcih ; Mat. Zoršak pri sv. Martinu na Paki; Amb. Poniž, učitelj v Rifenbergu. Toni Barbo, gimn. v Rakovniku in Jos. Srebernič, učitelj v Cepovanu.
LISTNICA. Nekaterim našim čast. goap. naročili kom, ki se spotikajo nad nekaterimi slovstvenimi oblikami, ki je donaša „Vertec", odgovorimo v prihodnjem listu. — Gosp. V. J. v R. : Hvala Vam na poslanem ; radi bomo uporabili ter prosimo večkrat kaj ! — Fr. L. v Z. : Odgovorimo Vam pismeno. — M. K. pri sv. K.: Dragopolletne naročnine od lanjskega leta za učenca O. H.-a se nijimo prejeli. — Vse one gg. naročnike, ki nam Se naročnino za lanjsko leto dolgujejo, prosimo prav uljndno, da bi nam poslali skoraj zaostalo naročnino; res je žalostno, ako mora človek poleg vsega svojega žertovanja še po listnicah naročnike opominjati, da pošljejo, kar jim je dolžnost, da bi poslali.
B^f- Številko 4. od lanjskega „Vertca" bi radi kupili, ker'nam je popolnoma pošla. Kedór jo želi prodati, naj nam jo pošlje in pové, koliko hoče imeti za-njo.
Uredništvo „ Vertca".
Denainjema listu je priložena muzikalna priloga. "38SI3I
Izdatelj, založnik in urednik Ivan Tomšič. —
Tisk Egerjev v Ljubljani.