Strokovna razprava
GDK: 3:902(497.4 Snežnik)(045)=163.6
Razvoj tehnologije pridobivanja lesa v snežniških gozdovih
The Development of the Wood Production Technology in the Snežnik Forests
Peter JEŽ*
Izvleček:
Jež, P.: Razvoj tehnologije pridobivanja lesa v snežniških gozdovih. Gozdarski vestnik, 67/2009, št. 5-6. V slovenščini
z izvlečkom v angleščini, cit. lit. 6. Prispevek seznanja z uvajanjem novih tehnologij v snežniške gozdove v času več
kot sto let. Opozori tudi na ovire, ki spremljajo uvajanje novosti. Prevod Breda Misja, jezikovni pregled slovenskega
besedila Marjetka Šivic.
Ključne besede: pridobivanje lesa, tehnološki razvoj, strojna sečnja, Snežnik, Gozdno gospodarstvo Postojna
Abstract:
Jež, P.: The Development of the Wood Production Technology in the Snežnik Forests. Gozdarski vestnik (Profes-
sional Journal of Forestry) 67/2009, vol. 5-6. In Slovenian, abstract in English, lit. quot. 6. The article presents
introducing new technologies in the Snežnik forests during a period of more than hundred years. It also draws
attention to the obstacles accompanying novelties. Translated by Breda Misja, proofreading of the Slovenian text
Marjetka Šivic.
Key words: wood production, technological development, machinery cutting, Snežnik, Gozdno gospodarstvo
Postojna
1	uvod
V prispevku skušamo predstaviti le tiste dogodke
na področju razvoja tehnologije pridobivanja lesa in
njegove primarne predelave v zgodovini snežniških
gozdov, ki so se pojavili v razvoju kot zgodovinska
nujnost in so bistveno spremenili način gospodar-
jenja z gozdovi. V zgodovino smo posegli nekoliko
dlje kot sto let nazaj, ker menimo, da je mejnik, ki je
pomemben za zdajšnje stanje snežniških gozdov, leto
1853, ko je snežniško gospostvo prešlo v last rodbine
Shönburg. Nekoliko več pozornosti smo namenili
tistim dogodkom, ki sicer niso širše znani.
2	prvi »gozdni proizvodi«
„V Starih urbarjih in arhivih so navedeni kot
glavni gozdni proizvodi bukov žir in lov na
polhe. Potem ko lepe, visokokrošnjate stare
bukve kažejo bolezenske znake in jih navrtajo
bukove gobe, pridejo nabiralci gob in naberejo
tretji glavni gozdni proizvod - kresilne gobe.
Končno pepelarne še posebno rade požgejo bukev
in povzročijo njen pogreb, da bi iz pepela proiz-
vajali najboljšo ilirsko pepeliko, ki hkrati postane
četrti najpomembnejši gozdni proizvod." Tako v
svojih spominih, zapisanih v zapiskih Snežnik
in Sh0nburški vladarji, opisuje gospodarsko
vrednost snežniškega gospostva in bukovega
lesa v davnih časih nadgozdar in upravitelj
posestva v obdobju vladavine rodbine Shönburg,
Henrik Shollmayer - Lichtenberg (Schöllmayer
- Lichtenberg, 1998). Nekaj prihodkov je bilo
še od minimalnih odškodnin, ki so jih kmetje
plačevali za odvzem jelovega lesa, krčenje gozdov
za travnike in gozdno pašo. „Veliki gozd", kot
so domačini imenovali gozdove snežniškega
gospostva, je bil vreden le toliko, kolikor ga je
bilo mogoče gospodarsko izkoriščati. Zato tudi
ni čudno, da je sorazmerno pogosto menjaval
lastnike.
Šele po letu 1853, ko je gospostvo na dražbi
prešlo v last družine Shönburg, so se za njegov
razvoj začeli boljši časi. Ko je posestvo leta 1860
prevzel princ Georg, ki mu je bilo ob nakupu
tudi namenjeno, so bile odprave servitutov šele
v začetni fazi. Edini revir, ki je bil servitutov
delno prost in je zaradi bližine morja in Reke tudi
prinašal lesne prihodke, je bil revir Klana (zdaj-
šnje Gomance). Omenili smo že, da so v drugih
revirjih les iglavcev jemali servitutni upravičenci,
gospostvu pa so ostali velikopovršinski bukovi
gozdovi, katerih les ni bil dosti vreden. Zato je
* P. J. univ. dipl. inž. gozd. Gozdno gospodarstvo Postojna,
Vojkova 9, 6230 Postojna
bila prva naloga najti pot za ustrezno vrednotenje
bukovega lesa.
Tako so že leta 1873 začeli postavljati tovarno,
v kateri bi s pomočjo suhe destilacije bolje ovre-
dnotili bukov les. Produkti suhe destilacije, oglje,
katran, in dragoceni lesni cvet (lesni kis, apno,
metilni alkohol), so bili zelo iskani. Za lokacijo
tovarne so zaradi zaprtosti gozdov s cestami in
racionalizacije pri prevozu težkega bukovega lesa
izbrali Leskovo dolino, čeprav pomanjkanje vode
ni bilo v prid taki odločitvi. Tudi z izbiro tehno-
logije dunajskega kemika barona Reichenbacha
niso imeli srečne roke. Prvo Reichenbachovo
peč za destilacijo oglja so zaradi neustreznosti
odstranili že čez dobra tri leta, leta 1877. Zamenjali
so jo z ležečo železno retortno pečjo nemškega
proizvajalca, ki pa tudi ni ustrezala potrebam, saj
je žal prinašala premajhne dobičke na izdelek. Po
petnajstih mesecih so jo dali v temeljit remont.
Zaradi slabega povpraševanja po oglju in padcu
cen ocetne kisline pa so leta 1879 do nadaljnjega
ustavili obratovanje tovarne. Že naslednje leto
je tovarno od gospostva vzela v zakup v Lyonu
ustanovljena delniška družba z imenom Societe
forestiere&industrielle de Leskova dolina. Fran-
cozi so v tovarno veliko vložili, zgradili so nove
stavbe, vse predelali, zavrgli staro peč in postavili
novo premično francosko retorto. Bukov les za
destilacijske proizvode so kupovali od snežniškega
gospostva. Kljub številnim poskusom, menjavam
vodstev in še eni dokapitalizaciji tudi Francozom
ni uspelo. Vztrajali so do leta 1888, ko je firma
propadla, ves inventar pa je pripadel gospostvu
Snežnik. O aktualnosti destilacijskih proizvodov v
tistem času priča še en poskus ponovnega zagona
proizvodnje, takrat z italijansko firmo na Marofu
leta 1894, ki je tudi propadel. Kljub za tiste čase
sodobni tehnologiji in tržno zanimivim proizvo-
dom projekt ni nikoli uspel. Mogoče je njegovim
snovalcem manjkalo le nekoliko sreče.
3 PO ODPRAVI SERVITUTOV
ZAČNEJO ODPIRATI GOZDOVE S
CESTAMI
Snežniški gozdovi so bili že od davnih časov
prepredeni s številnimi tovornimi potmi in
stezami, cest pa ni bilo. Lastniki Snežnika v
ceste, ki bi omogočale transport težkega lesa,
niso vlagali, saj bi s tem pridobili le servitutni
upravičenci.
Šele v desetletju po letu 1860, ko je zemlji-
ška odveza že naredila korak naprej in so bila
vzhodna pobočja Snežnika prosta servituov, je
princ Gregor dovolil tamkajšnje predele odpreti s
cestami. Tako so začeli graditi ceste proti Leskovi
dolini in Bičkim lazom. Za tem so gradili še
druge ceste. Leta 1872 je bil za vodjo posestva
postavljen višji gozdar Obereigner, ki je najprej
do konca izpeljal odpravo servitutov še na pivški
strani posestva. Tako je bila posest pripravljena za
urejeno gospodarjenje. Hkrati je začel po lastnih
načrtih intenzivno odpirati gozdove z gozdnimi
cestami (Schöllmayer - Lichtenberg, 1998). Do
leta 1914, ko je nadaljnjo izgradnjo prekinila prva
svetovna vojna, so zgradili cestno omrežje z več kot
200 kilometri cest, ki so še vedno glavno cestno
omrežje na območju snežniškega posestva. Veliko
so vlagali tudi v pogozdovanje, nego gozdnih kultur,
z intenzivnim gojenjem gozdov pa so načrtno
povečevali delež jelovih sestojev in skupne lesne
zaloge, ki je postopno obetala večje donose.
Zaradi večjega poseka iglavcev je nastala
potreba po gradnji parne žage. Leta 1906 so bili
narejeni načrti in predračun za postavitev žage v
Leskovi dolini, vendar so se zaradi pomanjkanja
vode, slabih izkušenj s tovarno za suho destilacijo
in vse boljše odprtosti gozdov odločili za gradnjo
v dolini, na Marofu. Na kraju, kjer je že stala stara
žaga, so leta 1913 zgradili novo, sodobno. Stroje
in opremo je dobavila firma Esterer iz Altöttinga,
ki je bila takrat in je še vedno ena vo dilnih proiz-
vajalk žagarske tehnologij e v svetu. Žago so najprej
dali v zakup italijanski firmi iz Vidma, s katero
so imeli desetletno pogodbo o prodaji lesa. Po
začetku prve svetovne vojne pa so v lastni režiji
začeli delati za avstrijsko vojsko. Ob koncu vojne
so obrat še razširili. Žagarska dejavnost se je na
omenjeni lokaciji brez večjih prekinitev ohranila
vse do danes.
V obdobju med obema vojnama je bilo posestvo
razdeljeno med dve državi, pomembnih dogodkov
za razvoj posestva in tehnologije izkoriščanja
gozdov pa ni bilo. Predvsem italijanska vojska je
zgradila nekaj novih cest za potrebe oskrbe svojih
obmejnih postojank.
4 V ZAČETKU ŠESTDESETIH
LET SE ZAČNE NOVA DOBA
PRIDOBIVANJA LESA
Naslednji p omemben mejnik v razvoju tehnolo -
gije pridobivanja lesa je šele uvedba motornih
žag v začetku šestdesetih let dvajsetega stoletja.
Prve motorne enoročne žage so bile nabavljene
leta 1960 in so v družbenih gozdovih do leta
1964 popolnoma zamenjale ročne žage. Uvedba
je pomenila revolucionarno racionalizacijo in
z razvojem tudi humanizacijo dela sekačev.
Novost se je uveljavila bliskovito, saj cena lesa
ni več poravnala stroškov ročnega dela. Od
nabave prve enoročne motorne žage, leta 1960,
do trenutka, ko je bil celoten etat posekan ter
les obdelan z motornimi žagami, je minilo le
pet let.
Še pomembnejšo tehnološko spremembo je
pomenila uvedba mehaniziranega spravila lesa s
traktorji, saj je terjala izgradnjo mreže traktorskih
vlak. Tako so že leta 1960 začeli spravljati les z
dvema fergusonoma Fe-35, standardni tip, leta
1962 pa so jih kupili še šest. Idejni vodja je bil
Amer Krivec, pozneje profesor na Gozdarskem
oddelku Biotehniške fakultete. Že po slabem letu
dela (junij 1961) sta bila pripravljena predstavitev
in posvetovanje o mehanizaciji v izkoriščanju
gozdov. Na predstavitvi na Gozdnem obratu
Ilirska Bistrica je bilo prikazano delo s traktorji
z naslednjimi priključki:
-	preproste sanke za vlačenje drv, narejene v
lastni delavnici,
-	sankalna plošča s kobilico,
-	nosilni drog,
-	polovične gosenice.
O velikem zanimanju za rezultate kaže že čez
eno leto (junij 1962) organizirano Zvezno posveto-
vanje, ki se ga je udeležilo 150 strokovnjakov iz
61 podjetij iz vse Jugoslavije.
Postojna je bila prva v Sloveniji in tudi v Jugos-
laviji, ki je začela sistematično uvajati traktorje
kolesnike za spravilo lesa. Postala je poskusni
center tovarne IMT iz Beograda za višinske pre-
dele Jugoslavije.
Mehanizacija spravila lesa se je postopno širila;
na Mašunu se je maja 1962 za gozdarske traktoriste
usposabljalo 10 tečajnikov iz vse Slovenije.
Do leta 1964 so bili traktorji opremljeni z
vlečnim drogom, po tem letu in do konca leta
1969 pa z jarmom. Ves les do traktorske vlake
so morali spraviti furmani. Po letu 1969 so bili
nabavljeni močnejši traktorji (IMT 558), ki so bili
opremljeni z vitli, tako da so les lahko spravljali
od panja in ga vlačili do kamionske ceste. Kot vse
novosti so tudi te na eni strani spremljali odpori,
pomisleki, na drugi pa navdušenje.
V začetku sedemdesetih let je bilo s traktorji
od panja do ceste spravljeno le 20 % posekanega
lesa, saj gozdovi niso bili odprti z vlakami.
Nato sta sledili intenzivna gradnja traktorskih
vlak in gostitev cestnega omrežja, vendar je šele
strojna izgradnja traktorskih vlak z buldožerji v
drugi polovici sedemdesetih let prinesla hitrejši
napredek. Spet smo se srečevali z odpori in
težavami (del strokovnega kadra je temu naspro-
toval, škoda je pogosto nastala tudi zaradi slabe
usposobljenosti strojnikov za delo v popol-
noma drugačnih razmerah, kot so delali dotlej),
postopno so se razmere urejale in delo je steklo.
V letih od 1976 do 1979 je bilo na postojnskem
gozdnogospodarskem območju zgrajenih 2.134
km vlak ali vsako leto več kot 500 km. Konec
desetletja je bilo spravilo povsem mehanizirano.
Mrežo traktorskih vlak, sicer bolj kozmetično,
dopolnjujemo še zdaj.
Prirejenim kmetijskim traktorjem se postopno
priključijo pravi gozdarski traktorji, v vseh pogle-
dih prirejeni za delo v gozdovih. Tudi to novost
spremljajo pomisleki, vendar se ob primerni pri-
pravi dela in ustrezni organizaciji dobro vključijo
v delo v gozdni proizvodnji.
5 tudi v snežniške gozdove
prihajajo nove tehnologije
pri pridobivanju lesa
Pri nas so desetletji do konca dvajsetega stoletja
gozdarstvo na žalost bolj zaznamovale druž-
benopolitične kot tehnološke spremembe. V
omenjenem obdobju nam je evropska gozdarska
konkurenca z dolgimi koraki pobegnila po klancu
navzgor in po našem skromnem mnenju ne samo
na tehnološkem področju.
Zadnji pomemben mejnik v razvoju gozdarske
tehnologije je uvedba strojne sečnje, ki smo jo
v snežniške gozdove pripeljali leta 2004. Kljub
deljenim mnenjem, kot vsakič, ko so nastale
velike tehnološke spremembe, je stroka na koncu
ugotovila, da razvoju ni mogoče kljubovati.
Bili smo prvi, ki smo strojno sečnjo uporabili
v naravnih mešanih jelovo-bukovih sestojih.
Z izborom ustreznih strojev in kombinacijo
ročnega podiranja ter strojne izdelave in kro-
jenja pri debelih drevesih in na pomlajenih
površinah smo hitro dosegli zelo zadovoljive
rezultate. Že v prvem letu smo v snežniških in
javorniških gozdovih strojno posekali in spravili
okoli 20.000 m3 lesa, približno 10.000 m3 pa še
zunaj območja.
Kljub obetavnim začetkom pa smo po nekaj
letih, kot kaže, spet na začetku. Ugotovili smo,
da so poškodbe na sestoju in tleh sprejemljive
in v glavnem manjše kot pri klasičnem delu, da
terenskih omejitev za strojno sečnjo skoraj ni, so
pa sestojne. Stroj ni najprimernejši pri ekstremno
debelem drevju in v sestojih, kjer prevladujejo
listavci. S spravilom vej in vrhačev ter mletjem
v zelene sekance smo rešili tudi, samo za našo
domovino značilen birokratski problem gozdnega
reda po strojni sečnji. Kot da bi v petih letih
posekali vsa, za strojno sečnjo primerna drevesa v
snežniško-javorniških gozdovih. Za strojni posek
leta 2009 delavci Zavoda za gozdove Slovenije
niso našli niti enega samega delovišča.
V zadnjih letih smo s stroji sanirali velike
površine gozdov, uničenih zaradi požarov in vre-
menskih ujm (Košir, Jež, 2008). Delo smo opravili
hitro, varno brez poškodb in smrtnih žrtev in tako
uspešno preprečili širjenje raznih škodljivcev,
ki bi nujno sledile klasičnemu načinu sečnje in
spravila. Širna stroka se je trepljala po prsih in si
pripenjala medalje za bliskovito ukrepanje in v
rekordnem času opravljene sanacije, hkrati pa sta
se med gozdarje in v gozdove ponovno zavlekla
spokojni mir in tišina, ki naj ju nihče ne moti, še
najmanj pa nekdo, ki želi v gozd pripeljati „strojne
zmaje". Ti namreč prehitro pokažejo ekstenzivnost
našega početja.
Brez zadostne količine dela za stroje v rednih
deloviščih le-teh ne bomo imeli tudi takrat, ko jih
bomo nujno potrebovali za sanacije po ujmah.
6	zAKLJUČEK
Vse velike tehnološke spremembe v človeški
zgodovini so se v praksi uveljavile takrat, ko so
bile izčrpane možnosti starih načinov dela. Vsako
novost spremlja tudi odpor, kar še toliko bolj velja,
če se uvaja v gozdove, ki so pod budnim očesom ne
samo stroke, ampak tudi javnosti. Zato je nujno, da
so nove tehnologije temeljito pripravljene in da se
hkrati z njihovem uvajanjem z njimi seznanja in
nanje pripravlja tudi javnost. Vedno so s seboj pri-
nesle nov, hitrejši ritem življenja, dela in odločanja,
ki j e pregovorni gozdarski konzervativnosti včasih
tuj. Toda kot vidimo, jih je v zgodovini napredno
razmišljujoč del stroke vedno pravočasno sprejel
in si tako zagotovil nesmrtno mesto v njej. O
pravilnosti odločitev in uporabi pravih tehnologij
in tehnik dela mogoče najbolj pričata zdravstveno
stanje in kondicija snežniških gozdov, na katere
smo tako ponosni in jih tako radi kažemo domači
javnosti in tujim strokovnjakom.
7	VIRI
SCHÖLLMAYER - LICHTENBERG, H. 1998. Snežnik
in schönbureki vladarji. Gozdno gospodarstvo
Postojna.
KOŠIR, B., JEŽ, P. 2008. Sanacija sestojev po požaru
na območju Komna. Gozdarski vestnik, 4, str.
212-225.
KOŠIR, B. 2004. Dejavniki razvoja tehnoloških sprememb.
Gozdarski vestnik, 1, stran 3-11.
KOŠIR, B. 2004. Priprava dela za strojno sečnjo. Gozdarski
vestnik, 1, stran 25-31.
KRIVEC, A. 1961. Demonstracija in posvetovanje o
mehanizaciji v izkoriščanju gozdov. Gozdni gospodar.
Gozdno gospodarstvo Postojna.
PERKO, F. 2002. Zapisano v branikah. Gozdovi in
gozdarstvo od Snežnika do Nanosa skozi čas.
Gozdarsko društvo Postojna. Str. 272.