LJUBLJANSKI ŠKOFIJSKI LIST LETA 1944 &c,s porrt^v V LJUBLJANI 1944 ZALOŽIL ŠKOFIJSKI ORDINARIAT V LJUBLJANI TISKALA LJUDSKA TISKARNA V LJUBLJANI (JOŽE KRAMARIČ) LJUBLJANSKI ŠKOFIJSKI LIST LETA 1944 V LJUBLJANI 1944 ZALOŽIL ŠKOFIJSKI ORDINARIAT V LJUBLJANI TISKALA LJUDSKA TISKARNA V LJUBLJANI (JOŽE KRAMARIČ) Kazalo k letniku 1944 Ljubljanskega Škofijskega lista. — Skupaj 12 številk. Stran B Birmanci, seznam za 1. 1944 ................. 71 Birmovanje v letu 1944 12 Bratovščina sv. Družine.......................70 1) Družba sveto Detinstvo.................30 Duhovne vaje v letu 1943 ............... 13 Duhovne vaje v letu 1944 ............... 44 G t Gregorij, škof: Pastirsko pismo za leto 1944 1 t Gregorij, škof: Molitvena osmina v čast sv. Jožefu...........................35 t Gregorij, škof: Spravna osmina praznika presv. Srca Jezusovega ... 42 f Gregorij, škof: Molitvena akcija v oktobru in novembru..................57 t Gregorij, škof: Molitvena osmina za cerkveno edinost..........................70 1 Incenzacija sv. Rešnjega Telesa ... 65 Izpiti duhovnikov po kan. 130 .... 12 Izseljenska nedelja.....................65 K Kanonična vizilacija za 1. 1944 .... 12 »Knjižice« salez. družbe................13 Konference v letu 1944 12 Konkurzni razpis: Codellijev kanonikat pri ljubljanski stolnici............71 Krščanski nauk za 3. razred ljud. šol . 62 M Mašno vino..............................59 Misijonska nedelja.......................... 58 N Novomašniki leta 1945 ....................... 69 O Obred svetega krsta.....................40 Odpustek za molitev: Gospod, reši nas, utapljamo sef.............................11 Stran P Pastoralne konference leta 1944 ... 12 Pij XII.: Okrožnica: Divino afflante Spiritu..............................17 Okrožnica: Orientalis Ecclesiae . . 47 Tolažilna beseda Slovencem ... 39 Postna postava za leto 1944 .... 8 Pravilnik za cerkvene pevce .... 67 Praznik sv. Cirila in Metoda .... 44 Pridiga med mašo in Credo..................54 R Razne objave.................... 37, 55, 71 S Seznam birmancev za leto 1944 ... 71 Shranjevanje sv. Rešnjega Telesa ob vojnih napadih..........................9 Slovenski misal, opozorilo o rabi . . 55 Slovstvo: R. Plus: Kristus v naših bratih . . 15 Anton Luskar: Obredni priročnik . . 15 Dr. Franc Jaklič: Ignacij Knoblehar 15 Venceslav Vrtovec: Pesem življenja 15 P. Roman Tominec: Skrivnost poslednjega usmiljenja........................15 P. Krizostom Sekovanič: Božji smehljaji ......................... . ... 15 Misijonska predavanja....................15 Knjižice salezijanske družbe . . 13, 15, 38, 45, 56, 63, 71 Zakonik cerkvenega prava .... 37 Skrivnostno telo Jezusa Kristusa . . 37 Posvetitev družin brezni. Srcu Marij. 38 Dejanje sv. Detinstva za 1. 1943 . . 38 Albert Gossens: Življenjske smernice II 38 Albert Gossens: V svetlobi Jezusovi . 38 Janez Pucelj: Jezus, moj prijatelj . . 45 Fr. Koretič: Šmarnice Marije Pomagaj 45 Hirscher-Tominec: Kakor v zrcalu . 45 Slovenski prevod Rimskega misala . 45 P. Jakob Žibert: Apostolstvo molitve 55 Dr. Fr. K.: Doinobrančev molitvenik 56 A. Gossens: Življenjske smernice III. 62 Anton Logar: Boji in zmage .... 62 Anton Koritnik: Za dušo..................63 Priročnik za vodstvo Marij, vrtcev , 68 Gregorij Mali: »Blagrovali me bodo vsi rodovi«...........................71 Glas iz vic...............................71 Krik slovenske zemlje.....................71 Sodalitas ss. C. J.: Konference 1.1944 . 12 š Škofijska kronika 38, 46, 56, 63, 68, 72 T Takse in štolnina, zvišanje.............36 Triletni izpiti po kan. 130.............12 U U mrli duhovniki: Janez Pediček, dr. Janez Zore, dr. Peter Eržen............................38 Dr. Anton Breznik, Janez Molj, Jakob Kalan, Franc Kern, Janko Boršt- nar, Janez Godec........................46 Jožef Knavs . . ^...........................56 Rudolf Meeilošek, Jernej Klinec . . 64 Alojzij Duhovnik, Ivan šašelj, Mihael Klančnik................................68 Josip Pravhar, Janko Sušnik, dr. Gregorij Žerjav, Andrej Lavrič, Matija Novak..................................72 V Vpis v mrliško knjigo in pokop mrličev 59 Z Zahvala za škofijske nabirke .... 40 Zakramentalna generalna odveza ... 41 Zavarovanje cerkvenih in nadarbinskih poslopij......................................66 Postgebühr im Abonnement Poštnina plačana v gotovini LJUBLJANSKI ŠKOFIJSKI LIST Letnik LXXXI. Ljubljana, 5. februarja 1944. Štev. 1, 2. Erscheint monatlich — Jahr 1944 — Abonnement: Jährlich 35 Lire Izhaja mesečno — Leto 1944 — Naročnina: 35 Lir letno 1. Pastirsko pismo za leto 1944. Beseda svetega očeta trpečim narodom. Gregorij, po božji milosti in apostolskega sedeža oblasti škof ljubljanski, pošilja vsem vernikom škofije pozdrav in blagoslov! Za letošnji postni čas Vam, predragi verniki, ne moreni nič lepšega in nič primernejšega povedati, kakor očetovske besede papeža Pija XII., ki jih je na zadnji božični večer govoril po radiu vsemu svetu. S svojega visokega mesta gleda papež na ves svet in na vse narode, vidi njihovo trpljenje, njih boje in nade; vse objema z enako očetovsko skrbjo in ljubeznijo, saj so vsi njegovi duhovni otroci, vsem je od Boga postavljen za učenika in vodnika, predvsem seveda kristjanom, ki so člani Cerkve Kristusove, pa tudi ločenih bratov in tistih, ki Kristusovega nauka še niso sprejeli, ne izključuje iz svoje ljubezni, marveč skrbi, da bi jih pripeljal k eni čredi božji po Jezusovi besedi: »Še druge ovce imam, ki niso iz tega hleva; tudi tiste moram pripeljati: in poslušale bodo moj glas in bo ena čreda, en pastir« (Jan 10, 16). Ko gleda papež z grenkobo in grozoto v temno ozračje smrti in sovraštva, ki ovija ves svet, vidi pred seboj trojno vrsto ljudi: prevarane, obupane in verne. Na vsako vrsto posebej naslavlja očetovsko besedo in ji v Jezusu Kristusu kaže edinega Odrešenika iz stisk tega življenja. I. Prevaranim: Z žalostjo in bolestjo misli sv. oče na neštete ljudi, ki so iskali sreče v tem življenju, a so doživeli bridke prevare, ne najdejo pa poti do upanja in tolažbe, ki jo imajo verni ljudje v svoji živi nadnaravni veri, ki jih vodi preko vrtincev časa proti večnemu cilju. Med temi zagrenjenimi prevaranci so tisti, ki so z vsem srcem zaupali v svetoven razmah gospodarstva in so mislili, da edino to more združiti in pobratiti narode. Veselili so se razvoja svetovne trgovine, ki preko vsega sveta izmenjava vsakovrstne pridelke, iznajdbe in izdelke, s ponosom so zrli, kako zmagoslavno koraka po vsem svetu moderna tehnika, ki je s svojimi motorji premagala vse meje časa in prostora. Od lega ogromnega razvoja gospodarstva so si obetali nezasluten napredek in porast človeškega blagostanja in sreče. A kaj so doživeli? Ker v gospodarskem življenju niso upoštevali tistih nravnih meja, ki jih je Gospod Bog postavil v svojih zapovedih, ker se pri svojem stremljenju niso ozirali na razsvetljenje, ki ga daje vera v nadzemeljsko večno življenje, se je ves razvoj žalostno končal v stanju, ki ponižujoče izrablja človeško osebo in naravo: na eni strani je bedno in strahotno pomanjkanje, na drugi strani pa ošabno in izzivalno obilje, med obema pa neznosen in nepomirljiv razdor, ki ni med zadnjimi vzroki, ki so človeštvo privedli v neizmerno trpljenje današnje žaloigre. Za te prevarance je rešitev le pri Jezusu, ki je v jaslicah in v skromnem delovnem življenju Nazareta in v uboštvu in zapuščenosti križa za se prostovoljno izvolil revščino, da bi s tem razodel in poudaril, da gospodarske dobrine niso najvišje, ampak da so vse snovne stvari po svoji naravi in bistvu podrejene višjemu in popolnejšemu življenju duha in da morajo služiti umski, nravstveni in verski izpopolnitvi, za katero se mora človek truditi in k čemur mu mora služiti vse, kar je Bog v naravnem stvarstvu človeštvu dal na razpolago. Tisti, ki so pričakovali, da bo človeško družbo rešilo in osrečilo bogato razvito življenje na svetovnem gospodarskem trgu, so bili tako ogoljufani v svojih nadah zaradi tega, ker so snovno bogastvo imeli za glavni in edini namen in ga niso rabili za višje, popolnejše namene človeka. Tako so postali sužnji lastnega bogastva, ne pa njegovi pametni in pravični gospodarji. Še drugo vrsto prevarancev vidi sv. oče. To so tisti, ki so menili, da sta sreča in dobrobit edinole v taki znanosti in omiki, ki ne mara priznati Boga Stvarnika. Prava znanost je odsev božje luči in vodi k Bogu, a laži-znanost, ki nikjer noče videti delovanja osebnega Boga, neodvisnega od kakršnih koli meja ter nad vse zemeljsko vzvišenega, ne more dati sreče in zadovoljstva. Kdor odpade od božje Besede, po kateri je vse ustvarjeno, odpade tudi od lastnega duha, ki je od Boga prižgana luč v človekovi naravi sami. Znanost, ki je odpadla od pravega duhovnega življenja, si je sicer domišljala, da je dosegla polno svobodo in nezavisnost, ker je odpadla od Boga, danes pa uvideva, da je za kazen zagazila v hlapčevanje, kakor ni bolj poniževalnega še nikdar bilo. Postala je namreč skoraj slepa izvrševalka naročil in povelj, ki jim je deveta briga, kaj terjata resnica in čast človeške osebnosti. Znanost pa, ki povsod najde sledove neskončno modrega in mogočnega Boga Stvarnika, je svobodna hčerka božje resnice in se ponižno raduje vsakega novega spoznanja. Tudi znanost ne bo našla nikjer drugod rešitve kakor pri Sinu božjem, ki je pot, resnica in življenje. Pot, ki vodi do sreče, resnica, ki dviga, življenje, ki daje človeku večnost. II. Obupanim: »Poleg tistih, ki se jim je življenje podrlo, ker so odpovedala načela, katerim so v veliki meri sledili politiki in znanstveniki, stoji ne manj številna množica tistih, ki jih v živo boli in peče, da so se zrušili njih osebni in lastni življenjski vzori.« Tudi med temi vidi sv. oče dvoje vrste ljudi. Eni so tisti, ki jim je bilo delo življenjski namen, drugi pa so stavili vse svoje upanje v uživanje zemeljskega življenja. Na obojne se papež obrača s sočutno in razumevajočo besedo in jim zopet v Kristusu pokaže edino upanje, ki jih more dvigniti iz sedanjega prepada k novemu, pravilnejšemu življenju. Koliko je tudi med nami bilo ljudi, ki so vse svoje življenje posvetili edino delu in je bil edini cilj njihovega trudapolnega dela ugoden gmotni položaj zanje in njihove družine. Odklanjali so pri tem delu vsako versko misel, ki usmerja delo človekovo k višjim, neminljivim ciljem, ki nas uči, kako moramo svojemu časnemu delu dati večnostno vrednost. Danes pa, iztrgani iz svojega dela, čutijo v sebi strahotno praznoto, ne čutijo več tistega notranjega zadovoljstva, ki ga daje samo tako delo, kakršno je prejelo čast in potrjen je od Boga. Vse te delovne ljudi vabi papež, naj pridejo k Jezusovim jaslicam. Ze prve ure svojega bivanja na zemlji nas Jezus uči pravilno pojmovati in ceniti delo. Ob jaslicah najdete same navadne delovne ljudi: Marijo, deviško družinsko mater in delavko, Jožeta, družinskega poglavarja in delavca, pastirje, delovne varuhe čred, in slednjič Modre iz Jutrovega. Ročne delavce, delavce-čuvaje in duševne delavce najdete ob Jezusovih jaslicah. Klanjajo se in dajejo čast božjemu Sinu, ki po lastni volji še ne zna govoriti, pa jih vendar s svojimi srčkanimi nemimi usteci močneje ko z besedo uči, kaj je smisel in vrednost dela. Delo ni samo garanje človeških udov, brez smisla in cene, pa tudi ne poniževalno hlapčevanje. Delo je služba Bogu. Delo je dar božji, je žehteča moč in polnost človeškega življenja, z njim si služimo večni pokoj. »Dvignite glave in imejte ponosno čelo, o delavci!« Tako vzklika sveti oče. „Glejte Sina božjega, ki je s svojim Očetom ustvaril in uredil vesoljstvo in s tem izvršil naj večje delo. Postal je človek, nam enak razen v grehu, in je vstopil v veliko delovno občestvo in za naše odrešenje so mu dolga leta življenja potekla v trudu in znoju. On, Odrešenik človeškega rodu, prešinja s svojo milostjo vse, kar delamo, in tako daje vrednost in čast vsakemu poštenemu delu, naj bo visoko ali nizko, veliko ali majhno, prijetno ali neprijetno, ročno ali umsko. Vsako od božje milosti prešinjeno, v božji milosti storjeno delo je pred Bogom zaslužno in nadnaravno. Na ta način združuje Kristus vse tisočere oblike človeške dejavnosti v en sam nepretrgan slavospev Očetu, ki je v nebesih. In v tem je najvišja odlika in najtrajnejša čast dela.« Nihče ne more človekovemu delu dati večje časti in sijajnejše odlike, kot jo daje Kristus. Še bolj obupani so danes tisti, ki so iskali srečo samo v uživanju minljivega zemeljskega življenja. Nekateri so si zamišljali to srečo v polnosti telesne moči in lepoti telesnih oblik, ki so si jo pridobivali v vztrajnih in napornih vajah na športnih igriščih. Danes pa v strašnem vrtincu vojske živa moč in krasota tolikih mladih ljudi gnije v vojnih bolnicah. Drugi se vlačijo kot invalidi, kot telesni in duševni hiralci po cestah svoje domovine, kateri so bombni napadi premnoga mesta najlepših pokrajin stolkli v kup razvalin. Tako se je premnogim zrušil up sreče v nič. Drugi so si vrednost in namen življenja predstavljali kot obilje in zvrhano mero udobja. Tudi tem vojska ni prizanesla. Nemi in ne vedoč, kaj bi, stoje pred razvalinami, ki so se zgrnile kakor uničujoč vihar tudi nad njihovo imetje: ogenj in meč sta uničila bogastvo in dom, udobno življenje in zabave so šle po zlu, žalostna je sedanjost, za bodočnost pa ostaja malo upov in grmada strahov. Tretjim pa je bil pojem sreče in vsebine življenja posest moči in oblasti. »Ti pa morajo danes gledati z grozo morje krvi in solza, v katerem se koplje ves svet. Gledajo grobove in jame, polne mrličev, razsejane po vseh pokrajinah zemlje. Omika polagoma ugaša. Gmotno blagostanje vedno bolj gine. Znameniti spomeniki in prelepe stavbe, sadovi božanskih umetnosti, se rušijo. Sovraštvo pa, ki podžiga narode drugega proti drugemu in ki za bodočnost ne obeta nič dobrega, se zaostruje in poglablja.« Res, vsi ti, ki so svoje upe stavili na tako minljive in nestalne reči, so danes obupani in ne vidijo rešitve. Papež jih poziva, naj dvignejo svoj pogled više nad vse to, kar jim je vojska zrušila, v Kristusu bodo našli rešitev, v njein se jim bo obnovilo novo upanje, ki jih nikdar ne bo prevaralo. »Santo Kristus more odgnati pogubnega duha zmote in greha, ki sta vklenila človeštvo v jarem trinoškega in ponižujočega suženjstva, ker sta ga pahnila za hlapca mislim in željam, ki jih vlada in žene nenasitni pohlep po dobrinah brez konca in kraja. — Samo Kristus, ki nas je rešil bednega tlačanstva greha, nam more pokazati in utreti pot k lepi in urejeni svobodi, oprti na resničnem poštenju in na zavesti, da smo za svoje delo Bogu odgovorni. — Samo Kristus, na čigar ramah je oblast« (Iz 9, 6), neskončno dobrotni in vsemogočni, more dvigniti in izvleči človeški rod iz stisk, ki so tako hude, da jim ne vemo imena, ter mu pokazati pot k sreči.« III. Vernim: Ko je papež pokazal prevaranim in obupanim v Kristusu Odrešenika, ki jim more vrniti upanje in srečo in jih tudi iz nepreglednih ruševin sedanjosti pripeljati ne samo v varnejšo bodočnost na zemlji, temveč tudi v večno srečo, se obrača s posebno ljubeznivostjo na vernike in jih vabi k učlovečenemu Sinu božjemu: »Pridite sedaj vi kristjani, vi verni, ki vas veže nedopovedljiva nadnaravna vez z božjim Sinom.« Uteha vere v današnjih nadlogah. Kaj pove sveti oče vernim svojim otrokom, to je nam, ki se zavestno prištevamo k članom Kristusove Cerkve? Sveti oče ve, da tudi verni čutijo vse bolečine sedanje stiske. Trpljenje ne gre mimo vernih. Bog pusti padati dež trpljenja in bolečin enako na vse, na pravične in krivične. Vsi trpimo skoraj enake bolečine, pa trpljenje vendar ni enako hudo in bridko. Iz naše vere nam sveti žarek upanja, da se bo naša žalost v veselje spremenila. Mi verniki nosimo svoj delež trpljenja in svetovnih nadlog k trpečemu Sinu božjemu in pri njem dobivamo tolažbo in oporo, ki je svet ne pozna. Ta tolažba pa nas hrabri in krepi, da moremo stati brez strahu, brez omagovanja in brez padcev sredi najtežjih preizkušenj. Očetovsko sočutno opisuje papež nadloge, ki danes obiskujejo vernike. Takole pravi: »Vojska uničevalka obiskuje in muči tudi vas, vaša telesa in duše, vaše premoženje in imetje, vaše hiše in ognjišča. Smrt je vašim srcem zasekala rane, ki se ne bodo kmalu zacelile. Misel na drage grobove tam daleč — morda sploh ne veste, kje — nemir zaradi izginolih ali Bog ve kje raztepenih svojcev, hrepenenje, da bi še kdaj objeli svoje drage, ki so v ujetništvu ali internaciji, vam povzročajo bolečine, ki vam tlačijo dušo k tlom. Povrh tega pa se zgrinja na vse, starše in otroke, stare in mlade, težka in temna bodočnost.« Z vsem tem našim trpljenjem sveti oče sočustvuje, z nami vred ga čuti in nosi, kar tako lepo zatrjuje, ko pravi: Dan za dnem je naše očetovsko srce z globoko in neusahljivo ljubeznijo blizu vsakemu izmed vas, preljubi sinovi in hčere, ki trpite in ste v stiskah. A kaj, ko vsi naši napori ne zmorejo na mah ustaviti grozotne vojske. Ne morejo dati življenja vašim rajnkim. Ne morejo pozidati vaših porušenih ognjišč. Ne morejo vam docela odvzeti bojazni za pogrešane, še mnogo manj pa je v naši moči, razkriti vam, kaj ima še priti. Ključi bodočnosti so v božjih rokah. Bog razporeja tok dogodkov in on sam je določil, kdaj pride konec in mir.« Težko je svetemu očetu, da trpečim narodom ne more pomagati, kakor bi rad. Pač pa bo tudi v bodoče kakor doslej storil dvoje. Prvič bo storil vse, kai' bodo dopuščale gmotne in duhovne moči, da olajša žalostne posledice vojske ujetnikom, ranjencem, pogrešanim, brezdomcem, obuboža- nim in vsem trpečim vseh narodov in jezikov. Drugič pa bo — kot že tudi doslej — vedno zopet opozarjal in spominjal vernike in nevernike na mogočno uteho in moč, ki nam jo daje vera. Za tiste, ki trdno in živo verujejo v posmrtno življenje v nebesih, izgubita smrt in trpljenje svojo bolečo grenkobo. Gotovost, da bomo umrli, nam vera ožarja z božjo tolažbo v obljubi, da bomo večno živeli. »Iz te vere,« pravi papež, »črpate notranjo vedrost, zaupanje in moč, ki ne podležejo niti najhujšemu trpljenju. To je kraljevska milost in neprecenljiva odlika, ki jo imate po Odrešenikovi dobroti.« Za to misel moramo biti hvaležni s tem, da smo v veri stanovitni in da v apostolski gorečnosti budimo novo zaupanje tistim, ki so ga izgubili, in da vodimo k duhovni rešitvi one, katerih ladja se je v morju današnjih nesreč razbila in so v nevarnosti, da se potope in poginejo. Dolžnost kristjanov v tej uri. Tudi med nami, dragi verniki, so taki, ki so z vero zgubili vsako upanje in se potapljajo. Tem moramo biti apostoli, jim nuditi prijazno roko, da jih dvignemo, jim obudimo vero izpod ruševin, ki so jim v duši vero zasule, človeštvo hodi danes v veliki meri po poti, ki je brez Boga, še huje, proti Bogu, proti Kristusu. In sveti oče pristavlja: »S to ugotovitvijo nočemo na noben način žaliti tistih, ki so v zmoti. So in ostanejo naši bratje.« Ker so naši bratje, zato nas bratska ljubezen sili, da jih spravimo zopet na pot, ki vodi h Kristusu, našemu in njihovemu Odrešeniku. Poleg ljubezni do bližnjih, ki žive v zmotah, nas nagiba k dejanski apostolski gorečnosti tudi zavest naše lastne sokrivde. Tudi mi smo bolj ali manj odgovorni za današnje žalostno stanje. Zato papež pravi: Prav pa je, da si tudi kristjani ogledajo delež odgovornosti, ki v današnjih preizkušnjah pade nanje. Ali mar niso tudi mnogi kristjani popuščali napačnim naziranjem in življenjskim načelom, ki jih je cerkveno učiteljstvo tolikokrat obsodilo? Kako to očetovo vprašanje zadeva tudi vesti slovenskih katoličanov! O, da bi si vsi z vso resnostjo izprašali svojo vest in svojo krivdo skesani priznali prav tako javno, kakor so prej javno popuščali napačnim načelom. Tako ne bi samo sebe pred Bogom opravičili, ampak tudi vsem, ki so po njihovem slabem zgledu bili zapeljani ali bili v zmotah še bolj potrjeni, pokazali pot nazaj k resnici in jih opogumili, da stopijo brez strahu na to edino rešilno pot. Sveti oče pa nadaljuje: »Vsaka mlačnost in vsako nepremišljeno paktiranje s človeškimi oziri v verskih resnicah in načelih, vsako malodušje in omahovanje med dobrim in zlom v dejanskem krščanskem življenju, v vzgoji otrok in v vodstvu družine, vsak greh, skrit ali očiten, vse našteto in še marsikaj drugega, kar bi lahko dodali, je bil in je še žalostni prispevek k zlu, ki danes tare svet. In kdo pod soncem bi imel pravico misliti, da je brez vsake krivde? Razmišljajte sami o sebi in o svojem dejanju in nehanju ter ponižno priznajte svojo odgovornost. Opazili in začutili boste na dnu duše, da tudi vas veže sveta dolžnost moliti in delati, da se potolaži božja pravična jeza in izprosi božje usmiljenje v rešitev naših bratov.