VEČNI DAR
Lili   N o v y
Vse listje se je z drevja že osulo, vse rože so od slane osmojene, od rahlih ptic ne slišim več nobene, življenje se izgublja kot minulo.
Ko tudi nadme zlo je zdaj priplulo, ko mi pod njim veselje tiho vene, sem se zatekla med samotne stene, za dolgo pot si zavezujem culo.
In vanjo spravljam kot popotno hrano vse mehke misli, dobre vse besede, vso žlahtno skrb, nekoč mi darovano.
In jaz? Se pomnim žalostne poglede, pred mano krvavečo bridko rano, pa sem utešila kaj malo bede.
440
Odšli so, ki sem jih tako ljubila, da zanje srčno kri bila bi dala, pa sem ob njih. z milino varčevala in pozne dni jim dostikdaj mračila.
Nazaj ne zvabi teh nobena sila, katerih dom je senčnata obala, kjer jim je sleherna bolest zaspala in vsaka želja že se ohladila.
Krepilo pa, ki so mi ga pustili, varujem za težavna svoja pota, za čase, ki so se mi zatemnili.
Ne gneča stisk ne veeh nadlog zarota ne bosta v meni kdaj moči zdrobili, ki jo vzdržuje večni dar, dobrota.
441
Dve ljubi srci, dva obraza draga, oči otroške, usta, še proseča, vzemita vse in revščina bo sreča in srečna pojdem zadnjič preko praga.
Krvi in znoja vsaka moja sraga, srce, svetilka, verno v trni goreča, vse to je vajino. Še v sanjali bdeča naj vem: moj dar je dober in pomaga.
Naj stari kostanj se na vrt osiplje, naj astre niro, naj grlice molčijo, naj bleda, mrzla roka bliže tiplje.
Življenje težki prt na toplem krije, povsod po koreninah sok utripije, nabreklo seme sluti luč in klije.
442