v lažajivi obleki*

S	Izhaja po
=3 enkrat na mesec v Ljubljani,
S	kedar ga prebere in ne
gj	konfiscira policija.
£8
8š
Ig
K

Vrednik Jakob Alešovec.
Posamezne številke se dobivajo, če jih kaj ostane, po 30 kr. v administraciji, Ključarske ulice (pod mestnim trgom) št. 3 v II. nadstropji.
08	xr i • /	8®
SS	VeljA	8S
Š celo leto 3 gld., pol leta I gld. 50 8§
kr. in četrt leta 80 kr. za vsac
ega
§3 brez ozira na stan, narodnost in 1 vero' |
<£^ Kdor ga bere in ga ni kupil, se bo, ako se zasači, ostro kaznoval.
Stara pesem, ki se pa vendar zmiraj rada ponavlja.
,,Brencelj" je že večkrat pravil, kako znajo Slovencem sovražni ljudje in listi za to skrbeti, da svet vedno kaj od nas zve; če nič ne naredimo tacega, da bi nas svet mogel opravljati in obrekovati za to, si pa kaj čisto izmislijo ali vsaj iz komarja vkonja narede, le da nas morejo razupiti pred svetom. Ce bo kak kmetiški fant nič druzega ko le parkrat zankal, staviti je goldinar na groš, da bodo iz tega naredili punt, upili po vojakih ter hoteli imeti postreljenih in požganih vsaj nekoliko vasi, če ne celih okrajev.
Kaj pa še le, če se kakemu nemškutarškemu škricu kaj zgodi, bodi si še tako malenkostno! Naj to pojasnimo le z enim samim izgledom. Dogodba bi bila ta.
Kak smrkavec iz kakega nemčurskega zavoda bi — kakor se je nedavno v Ljubljani zgodilo — rekel, da so slovenska društva „skup zmetana sodrga", in bi za to dobil eno zasluženo po zobeh — kar se pa ni zgodilo.
Kaj bi bil nasledek tega?
Najprvo bi šli telegrami vsem nemškim časnikom in to tako-le:
Prvemu listu. V L. je surova slovenska druhal napadla nemške dijake. Koliko je mrtvih in ranjenih, se še ne ve.
Drugemu listu. V L. je punt. Surove slovenske dru-hali se vlačijo z zastavami in rujovenjem po mestu. Ravno so naletele na nemške dijake in jih mesarile. Vse nemško prebivalstvo se trese strahu.
Tretjemu listu. Zdivjana slovenska druhal, nji na čelu deželni in državni poslanci ter narodne zastave, je obsula trumo mirno gredočih nemških dijakov in jih davila, da je bilo groza. Zdaj se vali menda proti šolam, kjer se nemški podučuje, in jih bo gotovo razdjaia. Med nemškim prebivalstvom strah in groza, pomoči se ni od nikoder nadjati.
Četrtemu listu. Preganjanje Nemcev se je že pričelo, surove slovenske bande so padle po nemških študentih. Število mrtvih in ranjenih ni še znano. Gotovo je to začetek splošnega punta, Nemci že povsod beže iz mesta in dežele.
Taki bi bili telegrami. Kaki pa še le dopisi v nemških listih! Tu le par izgledov.
Časnik A. Doba Taaffejeva lep sad rodi. Iz L. se nam poroča, da so tam začeli preganjati vse tiste, ki imajo še pogum izdajati se za nemce. Že teče kri in vse, kar zdivjani druhali ne more uiti, zapade slovenski krvoločnosti. Na čelu vsega tega so slovenski poslanci in narodni maliki, videti je, da je bilo tovže davno skrbno osnovano in še celo prav na tihem ne. Čemu li? Saj je očitno, da sedanja vlada drži s Slovani, in deželni predsednik sam se ne sramuje občevati s Slovenci, nikdar ni bilo še slišati, da bi bil dal kterega po stopnicah dol vreči, če je k njemu prišel. Pri takih razmerah je nemški narod v hudi nevarnosti, pomoči doma ne dobi, toraj je bo moral iskati — zunaj Avstrije.
Časnik B. Kar se v L. godi, se kar ne da popisati. Poročila, ki nam od tam dohajajo, so prestrašna, morda v tem trenutku, ko pišemo, že ni nobenega nemca več na Kranjskem, posebno ker še nismo nič slišali, da bi se bili tje poslali vojaki in kanoni, in tako besna druhal počenja, kar hoče. To je toraj sad Taaffejeve politike! Kako dolgo še ta nesrečni človek ne bo prepustil ministerskega stola kakemu možaku naše stranke, ki edina sme in zna Avstrijo vladati! Ali bomo res morali klicati na pomoč Bismarka?
Tako in še huje bi se pisalo, če bi kak nemškutarsk pobalin ali rogovilež kje kaj zasluženega skupil. Zato, Slovenci, pustite take ljudi pri miru in idite jim s pota, kakor smrdljivemu dihurju, se bodo že sami vjedli.
Pavliha.
Predno danes kaj dru-zega povem, moram povedati nekaj, kar se mi je zgodilo ono leto, ko sem enkrat šel pogledat malo tj e na Kitajsko, to je tam v Aziji kar naravnost od nas, predno se do velikega morja pride; pota zgrešiti ni mogoče, ako človek le zmiraj za nosom gre; kedar je nos tam, je gotovo tudi človek, če nima tako dolzega, kakor ga je Ve-steneck dobil. No, jaz sem prišel ob enem s svojim nosom na Kitajsko. Po kaj sem šel? bo morda kdo prašal. Po nič druzega ko ogledat deželo in njene naprave, ker sem toliko slišal, kako lepo in v redu je vse tam, da more biti vsaki drugi državi za izgled. Posebno veliko hvale vrednega sem slišal o tamošnjih uradnikih in viših gosposkah, kako lepo je vse vredjeno, zato povem tu le, kar sem	sam	videl	in	skusil.
Najprej	sem	se	brigal	za namestništva kitajskega
cesarja, ker je cesarstvo v več takih namestništev razdeljeno. In res, če more biti kaj izgledno vredenega, so gotovo ta namestništva. Načelnik je namestnik sam, ta ima dva namestnika, vsak teh ima po tri svetovalce, vsak teh treh po dva komisarja, potem pride cela čeda koncipistov, kanclistov in pisarjev, slednjič za vsakega razen zadnjih vsaj po en služabnik — tako, da delavcev nikdar ne more zmanjkati.
Želja me je gnala videti to velikansko mašino, kako dela, zato se podam k namestništvu ter prašam po načelniku.
„Ga ni doma“ — mi odgovori služabnik — „je v toplicah. “
„Tako? No, pelji me k enemu njegovih namestnikov!“
„Ni nobenega doma, eden je šel na lov, drugi pa že teden dni biva na svojem posestvu zunaj mesta.11
„Hm, hm! Pa nič ne de. Kdo pa za temi oskrbuje vladna opravila?11
»Prvi svetovalec.11
„Dobro! Pelji me k temu!11
»Ga tudi ni doma, je šel za nekaj tednov vedrit se.“
„Toraj k drugemu, tretjemu, četrtemu, petemu, šestemu svetovalcu.11
„Ne morem, ker nekaj gospodov je šlo na počitek, nekaj je bolehnih in se zdravijo po toplicah.11
»Tedaj pelji me h kakemu komisarju!11
„Ne morem! Teh je šlo nekaj z gospodi svetovalci, nekaj pa jih je na odpustu.11
„To je pa že res čudno, da sem ravno v tako prazno hišo zadel. Koncipisti, kanclisti in pisarji bodo vendar doma?11
__ „Tudi ne! Ti so porabili ugodno priliko, ko viših ni doma, v to, da se je šel vsak po svoji poti nekoliko oddahnit.11
„No, to je lepo11 — rečem jaz, ker se čudenja ne morem več zdržati; — „na ta način ste vsaj vi strežaji vsi navsvojem mestu?11
»Čemu? Saj nimamo nič dela, če drugih doma ni. Zato so šli tudvi vsi vsak po svojih potih.1*
„Tako? Čemu si pa ti tu ostal? Ali si mar ti zdaj za vse skup?11
»Eden mora biti doma11 — odgovori služabnik.
„Čemu?“ — prašam jaz.
_ „Da za gospodo mesečno plačo sprejema in jo za njimi pošilja11 — je njegov ponosen odgovor.
»Kaj pa, če pride kaj silnega opravila?11
„Mora pa čakati, saj nam se nikoli nič ne mudi11 — odgovori služabnik ali brič mogočno.
Meni je to dosti, zasučem se na peti in odrinem. »Lep red je tukaj na Kitajskem11 — si mislim — „toliko ljudi pri cesarskem namestništvu, doma pa je edini brič. Bom pogledal, kako je tu pri okrajnih glavarstvih.11
Na to se ozrem po Kitajskem in vidim, da je teh glavarstev veliko preveč in pri njih po mojih mislih tudi preveč uradnikov, da, če so vsi doma in pri delu, morajo biti drug drugemu na poti. Mika me toraj videti tudi to mašino, zato vkrenem brž na levo k prvemu glavarstvu in kaj se mi zgodi? Tu še briča ni bilo doma, njegova žena je bila edina uradna osoba, ki sem jo doma dobil, vsega druzega ni bilo najti nikjer.
Ko sem to videl, sem si mislil: „kako mora še le pri nižih uradih biti, če je tu tako!11 pa sem jo popihal s Kitajskega, kamor me po vsem tem več ne mika iti. Srečno ljudstvo s takimi uradi!
To je bilo že pred par leti, povedal sem le zato, da bote vedeli, da sem na Kitajskem že bil in da vem, kako je tam. Zdaj pride še le na vrsto to, kar sem se namenil praviti o svojem potovanji teh dni.
Slovanski romarji so šli v Rim, jaz sem mislil tudi ravno pridružiti se jim, kar dobim od grofa Taaffeja telegram, naj za božjo voljo brž pridem k njemu.
„Saperlot, pa že zopet kje gori11 — si mislim ter stopim na Dunaj, kjer me Taaffe že komaj pričakuje.
„Dobro, da si prišel11 — me ogovori — „si prinesel marelo seboj?11
»Kdaj pa grem brez nje kam, glej ga no!“ — se čudim jaz — »kje pa gori ali kje je boj?11
»Ali si spal, da nisi slišal vriša s Češkega?11 — me praša zavzet.
»Bo pa zopet kak študentovsk špektakelj, kakor je bil zadnjič na Dunaji. Ne bo tako hudo, ga bo že deželni namestnik zadušil.11
»Vraga, saj ga ni doma!11 — se jezi grof Taaffe.
»No, pa njegov namestnik.11
»Ga menda nikjer ni ali pa ne zna11 — reče grof Taaffe in pravi nadalje: »Veš kaj, Pavliha, ti boš šel tj e, boš že vedel, kaj in kako.11
»A, to je tako, kakor takrat na Kitajskem11 — rečem jaz in v naglici povem Taaffeju, kar sem tam videl; potem pa si naredim tobaka in jo mahnem proti Pragi. Prvo, kar tam zagledam, je truma nemških študentov, ki prevzetno in zabavljivo marširajo skoro ravno tako, kakor lansko leto rajnki ljubljanski »litertaflerji11, ko so šli na Šmarno goro srajce sušit. Jaz, radoveden, kaj to pomeni, se vstavim ob strani in gledam, kaj bo. Mladiči z nemškimi barvami se pa zaženo proti meni, kakor da bi me ne bilo ali da bi bil z megle spečen, ter me hočejo pohoditi.
„Oha“ — pa se oglasim jaz — »kam greste?11
»Taaffeja prekucnit11 — je njihov odgovor, — »živijo Herbst!11
»Saj jaz nisem Taaffe11 — rečem jaz mirno — »jaz sem Pavliha in če mislite mene pohoditi ali prekucniti, — ste li že pokusili mojo marelo?11
»Ravno to je prav11 — rujovejo — »mi hočemo tepeni biti, tepeni zato, da se bo reklo, da so zdaj v Avstriji nemci v nevarnosti in da bo Taaffe šel rakom žvižgat. Le poglej nazaj, koliko telegrafistov in pisarjev je za nami, ki komaj čakajo, da bi se nam kaj žalega zgodilo.11
Jaz se ozrem in res zagledam za razgrajajočimi študenti, med kterimi je več ko polovico judovskih nosov, celo čedo ljudi z obrezanimi peresi, svinčniki, papirjem in telegrafnimi listki. Brž mi je jasno, da ta druhal gre na
korajžo klicat, pa ne zato, da bi se ona tepla, ampak da bi kak škandal napravila, iz kterega bi za njo gredoči pisarji dunajskih nemško-judovskih listov napravili pobijanje nemcev po Slovanih na češkem. Se ve, da bi bil jaz s svojo marelo le parkrat vdrihnil, pa bi bila vsa druhal splašila se in zgubila za zmiraj korajžo do Taaffeja; ali premislim se, ker taki pobje res niso vredni, da bi kdo spekel se zavoljo njih in prišel v zadrego; saj je v Pragi, če že pri namestništvu nikogar doma ni, vsaj policija, ki bo že vgnala rogovileže take ali take. To ne gre na noben veliki zvon, v Ljubljani kaj tacega gospod Bertolo na „ro-tovžu“ v roko vzame, da še v Križanke ne pride, pri nas doma pa žandarji vse skup pobero, če se jim vredno zdi, in potem se taki rogovileži pripro tako dolgo, da se pre-spe in strezujejo.
„Kdo bo tako razsajanje in rogovilenje gledal!" — si mislim in jo mahnem proti Dunaju nazaj, povedat Taaffeju, da ni vse skup nič vredno. Na poti slišim naenkrat grozen krik in ko nagleje stopim tje, zagledam človeče, ki se dere po nemški, kakor da bi ga kdo živega s kože deval.
,,V nevarnosti sem, v nevarnosti, reši me, Bismark!" — kriči neprenehoma in moli roke proti pruski meji.
„Kaj pa ti je?" — prašam jaz, ko vidim, da ni nikjer nobenega človeka blizo, ki bi mu grozil; — „ali imaš morda gliste?"
„Čehi me bodo požrli!" — upije nadalje, da mi gre kar skoz ušesa.
„Kako li? saj ni nobenega nikjer" — rečem jaz.
„Nič ne de, požrli bodo nas nemce, če nam Bismark ne pomaga" — tuli ta „nemec“ z judovskim narečjem dalje.
„Ej, prijatelj, tebi se pa v glavi meša, če te v trebuhu ne grize" — rečem jaz in ga prav pohlevno potipljem z marelo.
„Joj, joj, joj" — se začnevdreti zdaj še huje in upiti proti pruski meji: „me že ima Ceh! Bismark, na pomoč! vrzi Taaffeja!"
„A, tu tiči zajec?" — se nasmehnem jaz — „na, le stoj, ti bom že dal Bismarka! Govori, krota, kdo te je najel, da tako upiješ?"
„Nobeden, to je resnica" — odgovori človeče predrzno.
„Tako? Čakaj, ti bom razvezal jezik, da ti bo šla resnica iz ust."
Zdaj ga oplazim z marelo, da se kar sključi in le še huje tuli. Jaz pa le maham in pravim: „Le tuli, le, se bo videlo, kdo bo prej odjenjal: ti tuliti ali jaz vdrihati. Meniš, da sem jaz Taaffe? Ven z besedo: kdo te je najel, da tako upiješ?"
„Ne smem povedati" — tarna zdaj in se zvija.
„Ne?!“ — In zopet mu prileti ena po plečih. „Boš povedal ali ne?"
„Dunajski judje in naši češki nemci" — zacvili slednjič, ko vidi, da le ne odjenjam.
„Kaj tacega sem si mislil" — rečem jaz in neham mahati; — „zakaj pa jim je Taaffe tako na poti?"
„Zato, ker bi sami radi zopet postali ministri in gospodarji v Avstriji" — jeclja človeče.
„No vidiš, da sem vedel" — pravim na to jaz; — „ste pravi tiči vi vsi skup, kar vas je. Zdaj pa le brž vstanivin poberi se, marela me že zopet srbi."
Češko-nemški jud jo popiha kar more naglo, jaz se ne ozrem več po njem, marveč grem na Dunaj, kjer Taaffe že po meni gleda.
„No, ali te niso ubili na Češkem?" — me ogovori in ko jaz odmajem, da ne, poprašuje:v„Kako pa je v Pragi? ali je res tako hudo, da hočejo Čehi vse nemce pobiti, kakor poročajo od tam nemški časniki?"
,,Ej, kaj še!" — rečem jaz in mu povem vse, kar sem videl in skusil na češkem; potem pa pravim! „Vidiš, to leti vse le na-te.“
Taaffe postane zamišljen, potem me praša: „Kje pa je deželni namestnik Weber?“
„Ga ni doma" — odgovorim jaz.
„Tako?! Pa njegov namestnik?"
„Skoro kakor da bi ga ne bilo doma."
„In drugi? saj jih je več!"
„Hm, če gospodarja ni, se tudi drugo vse poleni."
„Hm, hm! No, veš kaj, Pavliha, jim bova pa eno zasolila. Saj ti je znan pregovor: kdor drugemu jamo koplje, sam v njo pade. Nemški in judovski rogovileži hočejo s pomočjo študentov mene vreči, bodo pa nekoga druzega. Saj poznaš Weberja?“
„Kaj pa da! Zagrizen Herbstovec in glavna podpora nemško-judovske stranke na Češkem."
„Dobro! Vidiš, tega bova kar odstavila, pa posadila na njegovo mesto moža, ki bolje ve, kaj je cesarsko namestništvo, in bo že zobe pokazal rogoviležem, naj si bodo ti ali ti."
„Haha, to je pa kaj, to! Se že vidi, da jo znaš vdeti, če le hočeš. Kdo pa bo ta možak? ali že veš za-nj?"
„Najboljši bi bil ti, Pavliha, pa vem, da ne maraš."
„Ne, ne, mene nikamer ne vtikaj, jaz ne grem v nobeno službo, ker sem tako sam svoj in lahko vsakemu povem, kar mu gre. Pomagam in svetujem ti pa rad, kjer morem."
„Vem da, zato bova pa poslala na Češko generala Kravsa — saj ga poznaš?"
„0, od kdaj že! Sva dobra prijatelja. On bo rogoviležem že hlače pomeril in tistim judovsko-nemškim petelinom grebene postrigel. To si pa uganil, to!"
„Me veseli, da sem vendar enkrat vstregel tudi tebi, Pavliha."
„Hm, saj je pa tudi že čas, da enkrat prave roge, svojim nasprotnikom pa zobe pokažeš. S prizanesljivostjo in z lepo se pri teh tičih nič ne opravi, se mora le z grdo. Kar vdari, kaj se boš bal?"
„Počasi se daleč pride" — opomni Taaffe.
„Pa kdaj? Mi bi radi videli boljše čase, dokler smo še živi.“
„Saj tudi vi Slovenci zdaj naprej greste, ne?“
„Res, pa kako? Kakor polž, ki po lestvi na zid leze in z vsakega klina lahko zopet na tla pade. Dokler nismo na vrhu, ni naše napredovanje nič vredno. Boš moral že tudi pri nasvodločneje delati, če hočeš, da te bomo mogli podpirati. Človek se ne more enkrat za vselej do sitega najesti in napiti, ampak vsak dan sproti. Saj me razumiš?"
Taaffe prikima in se zgubi v svoje misli, jaz pa se tiho zmuznem in grem — kam, bote že drugič slišali.
Po današnjih gostilnicah.
Gost. Plačal bom, natakar.
Natakar. Juho, meso s prikuho, pečenko s salato, močnato jed — ali imate morda še kaj druzega?
Gost. Da, prazen želodec.
V nemški šoli.
Nadzornik. Čujem, da vi, gospod učitelj, izbijate otrokom iz glave prazno vero in vero na strahove.
Učitelj. Se ve da, meni se to potrebno in otrokom koristno zdi.
Nadzornik. Meni pa ne. Kako jih bomo pa pozneje, ko bodo veliki, pripravili do tega, da nam bodo verjeli, kar jim bomo n. pr. obetali pred volitvami, in kako jih bomo strašili s Slovani, če ne bodo verovali na strahove?
Krišpin Krišpovič.
Ne, ne, gospoda moja — pardon! danes moram govoriti nemški, ker sodniki so nemški Kočevarji in moj zagovor z vsemi razlogi vred bi jim bil gotovo popolnem nerazumljiv. Razen tega vidim pred sabo tudi še občinstvo, kteremu je nemški jezik — če ne že gladkeji, vsaj ljubši in bolj gosposki.
Tora j — meine Herren! Sie sind auf dem geradesten Wege einen Justiz-mord zu begehen, wenn Sie im vorlie-genden Falle zu voreilig ihr vernich-tendes Urtheil abgeben. Der Aufsatz — fast mochte ich sagen: das Ornament der Anklagebank ist heute ein ganz un-gewohnliches, denn Landesschulinspek-toren liest man nicht auf der Strasse auf, auch wachsen sie nicht wild, son-dern werden auf Staatskosten und nach eigenthiimlichen Schulgesctzen gross und grosser gezogen, wozu besonders die Steuertrager beizutragen das Vorrecht haben.
Also — meine Herren! Sie haben heute vor sich niemand andcrn als Seine Excellenz — pardon, nocli nicht Excellenz, sondern vorerst Seine Gnadcn den hoch, hoher, ja hochststrebenden Landes-schulinspektor Raimund Pirker, angeklagt der Ver-hohnung des ehrsamen und riihrigen Volkchens der Got-tscheer. Das Substratom der Anklage sind folgende Worte, die mein hochbenannter Klient, die Gottscheer Madchen-schule pflicht- und diatengemass inspicirend, nicht hatte sprechen sollen:
„So tolpelhafte Gesichter, wie hier, hab e ich noch nirgends gesehen. Die Gottscheer sind ein abgelebtcs Volk, es \vare notig, ein Bataillon her zu schicken, um die Ra s e zu veredeln."
Auf den ersten Moment erscheint ein solches Urtheil iiber die Gottscheer wohl ungeheuerlich, es trifft namlich nicht blos die Kinder, sondern auch die Manner und Herren und besonders die Weiber, respective Damen, so die Eltern dieser Kinder zu sein vorgeben. Es steht namlich fest, dass in Gottschee die Kinder ebenso von Menschen abstammen, wie anderswo, zum Beispiel dort, wo mein hochbegabter Klient zur Welt kam; besagte Kinder kom-men sogar deutsch zur Welt, — was bekanntlich nach meines Klienten kasinotischen Ansichten wenigstens um einen Grad hoher ist — sie sprechen sogar deutsch, wenn auch kein Pirkersches Deutsch, so doch wenigstens nicht slovenisch oder gar kroatisch. Und Gesichter, denen deu-tschen \venigstens ilhnliche Laute entstrbmen, konnen doch unmoglich tolpelhaft erscheinen, selbst wenn mein Klient politisch kurzsichtig ware und seine Schonheitsbrille da-heim vergessen hatte.
Ganz richtig ist dieses Urtheil meines Klienten eine Bescliimpfung, sogar eine Herabsetzung der Gottscheer hinter die Slovenen, was beides sie umsoweniger verdienen, als sie bis in die allerneueste Zeit bei den Wahlen den Kampfhiihnen des Laibacher Kasino blindlings folgten; —■ allerdings ist der Schluss des Pirker’schen Ausspruches auch beleidigend fur das Militar, welches darnach nicht so sehr fur Landesvertheidigungszvvecke, als vielmehr fur Ver-edelung verkommener Menschenragen und hauptsachlich fur Gesichtereinrichten da ware; allerdings ist eine solche Klassificirung kindlicher Gesichter, selbst wenn sie den meinem Klienten so widerwartigen slovenischen Bauern-kindern angehoren wiirden, eine zu einer Ivatzenmusik oder einer ahnlichen Ovation geradezu einladende Belei-
digung, — ja, ich gebe sogar zu, dass mein Klient sich vielleicht eine solche Ovation verschaffen wollte, um ein Andenken von Gottschee mitzubringen, da bei seiner An-kunft keine Katz’ an einen solennen Empfang dachte.
Allein, meine Herren, sie werden anders urtheilen, wenn ich ihnen das Vorleben meines Klienten auch nur kurz skizzire. Sie haben vor sich einen Mann, der seinen armlichen Vorstudien nach auf seine jetzige Stellung durchaus keinen Anspruch hatte; dass er Landesschul-inspektor geworden, hat einerseits Kurzsichtigkeit und durch submisses Antichambriren erworbenes Wohlwollen, andereršeits durch politischen Glaubenswechsel meines Klienten hervorgerufene und forcirte Protektion verschuldet. Deswegen ist er — und ich gebe zu, sogar mit Grund, — ein viel gescholtener, vor Gericht aber bis jetzt ein noch ganz unbescholtener Mann, sintemalen die bis-herigen Thaten meines Klienten wohl ein nationaler, aber kein k. k. Gerichtshof zu kontroliren und zu richtea hat, ersterer aber meinem Klienten immer nur „Wurst“ war, ja seine abfalligen Urtheile ihm nur rvesentlich zweck-dienlich sein konnten.
Das also ist des Pudels — will sagen, meines Klienten Kern.
Nach alledem — meinen Sie — hatte er eine solche Aeusserung in einer urslovenischen Schule auslassen sollen, keinesfalls aber in einer deutschen, weil er nur unter dem Schirme der „Deutschdiimmelei“ gestiegen. — Ja, da konnen Sie meines Klienten politischen Geruchs-sinn nicht. Soli ich Ihnen — freilich nur in seinem In-teresse und zur mildern Beurtheilung des angeblichen Straffalls — verrathen, dass der Wind von Oben meinem Klienten schon seit einigen Monaten stark in die Nase stach und einen kaum zu verbergenden Schnupfen verur-sachte? Er roch Schlimmes, zum wenigsten nicht Gutes von der fruheren Ausgiebigkeit. Ein Thor, der sein „Was oder Nichts" auf eine einzige Fahne heftet; wer, wie mein Klient, seine Fahne einmal schon gewechselt und diess mit nie geahntem gutem Erfolge, der weiss sich zu helfen; ein langsames Herumschvvenken wird haufig nicht bemerkt, ein plotzlicher Abfall ist meistens von grbsserm Effekt.
Und so sind wir denn dort, wo ich meinem Klienten in Ihren Augen eine gute Position geben Avollte. Die Kritik der Gottscheer Kindergesichter solite der erste Stein ins Brett sein, mein politisch scharfer sehender, als schul-miissig gebildeter Klient handelte dabei in gutem und nach seinen kasinotischen Anschauungen wohl begriindetem . Glauben, durch Beschimpfen der Gottscheer die wohlwol-lende Aufmerksamkeit der Slovenen zu erregen, \velche sich mit Ehrenbiirgerdiplomen u. dgl. dann iibersturzen wiirden, wodurch sein bereits sehr schabiger Landesschul-rathsfrack neuen Glanz gewinnen wiirde.
Das, meine Herren, ist nur fiir Ihre Ohren, nicht fiir die grosse Glocke, denn auf diese mag mein Klient weder seine Streiche, noch seine geheimen Plane hangen. Das folgende jedoch ist geeignet, vor der ganzen Welt zu seiner Rechtfertigung, ja sogar zu seinem Ruhme, — wie soli ich sagen: monumental beizutragen.
Mein Klient, Seine Hoch — heut’ der k. k. Landes-schulinspektor Pirker, ist ein monumental-schoner Mann, jeder Zoll Stolz fiir zwei Zoll und demgemass proportionell und kunstschonheitlich aufgeblasen. Sein Gesicht ist gleich-falls so unvergleichlich untolpelhaft, dass er ein ahnliches nirgends sieht, als daheim im Spiegel. Ob diese edle Ge-sichtsform in irgendwelchem Zusammenhange mit von ihm den Gottscheern empfohlenen Iiagenveredlungs-Bataillonen steht, und ob er nach weiteren guten Erfolgen aus eigenen Kreisen als Experte (oder "Wissender) sprach, das — meine Herren — hat er mir nicht anvertraut. Dennoch werden Sie sich leicht zu erklaren wissen seine Indigna-tion liber Gesichter, die da plotzlich in der Schule in Gottschee vor ihm auftauchten und von denen kein ein-
ziges dem semen, ahnlich sah. „Da muss doch ein Ba-taillon her“ — rief er im Unmuth, vielleicht auch im schnellen Anfluge des Bedauerns daruber, dass die Got-tscheer Kinder nicht so schon sind, wie er und jene Ge-sichter, die er tagtaglich um sich zu sehen gewohnt ist. Nun, meine Herren, ist es denn ein Verbrechen, ist es nicht vielmehr der Ausdruck der hochsten Gewogenheit, wenn der Landesschulinspektor Pirker den Gottsckeern durchwegs so edle Gesichter wiinscht, wie er eins auf seinen Inspektionsreisen herumfuhrt und wie er deren da-heim um sich zu sehen gewohnt ist?
Nach alledem werden Sie, meine Herrn, mich wei-terer Argumente zu Gunsten meines Klienten entheben und ich bin in der behaglichen Lage, ilirem freispre-chenden Urtheile mit aller Beruhigung entgegen sehen zu konnen.
Ich babe gesprochen, meine Herren!
Jezična Žefa.
Jemnasta kolk’ me jih je naenkrat obsul’, de b’ šla k njim v službo, k’ so zvedli, de sem že spet brez nje! Vi ne veste, kolk’ je zdej takih ljudi v Ibljan in povsod, k’ bi jim blo treba take kuharce, kakor sem jest! — Nejbolj so me prosile take gosposke hiše, k’ pravjo, de so nemške in boljših sort in k’ imajo sinove, k’ po mest’ preveč spektakel jna delajo, de b’ tim mladim gospo-dičičem jest glave vrihtala, k’ jih oni nočjo al pa več ne morjo. Jest sem že mal bolj izučena in prevdarim vsako reč, preden jo strim, zato sem šla in pred mal poprašala, po mest’, kako in kaj, pa sem zvedla take rči, de mi nikakor ni kazal iti v take službe in tud’ nimam pravga veselja, če b’ me še tako dobro plačal’.
Ti mladi nemškutarski škrici — ne morem drugač reč’ — so vam pravi kam-peljni, še nejbolj rogovilasti kmečki niso taki; vsak juter in vsak večer b’ zaslužil namest zajtrka in večerje en par po hlačah, opoldne pa mal več, ker za druzga niso pod milim Bogam za nič. Cel ljub dan delajo napotje drugim ljudem, se gonijo po kavarnah in gostilnicah od ene do druge, pa letajo za vse sorte ženskam, ktere se potlej z njih norca delajo. Tako zapravljajo dnar in in če ga ni, pa dolgove delajo, k’ jih more potlej oče plačevat’. Zabavljajo pa povsod, posebno Slovencem, in če bi vselej bli tepeni, kder zaslužjo, b’ že ne imel’ več kože na seb’. Sploh — ta gosposka sorta ni za nič kot za gnoj, pa še ne vem, če b’ kej raslo na njem.
Pa tud' med seboj so to pravi tiči, de b’ človk skor vse žepe pred njimi zašil. Tako se je zgodlo, de je enkrat enmu, k’ se je bil vpijanil al so ga pa njegovi tovarši vpijanil’, zmanjkal’ precej dnarja, k’ ga je pri seb’ imel, in ga je potlej šel v Križanke iskat. Tam mu ga niso dal’ nazaj, pa vender so enga izmed njih, tistga, k’ je bil falen, enmal zašil’, de bo bolj pomnil, kdaj je v drug žep segel.
Vidite, tak’ so ti nemškutarski gosposki škrici, takih otrok še kmet nima vsak. Pa tud’ stepo se, če se jim zdi, al pa tud’ kterga druzga pretepo, če se jim pusti.
Zato sem si pa jest mislila, nej jih le drug’ rihtajo, jest jih ne bom in k tak’ gospod’ tud’ služit ne grem.
Kar dobim pisanje in k’ ga odprem, vidim,v de je od tistga grofa Blagaj nar j a tam v Boštanj’ pod Šmarjo na dolenjski stran’, k’ je tud’ deželni poslane izmed grajšakov. n No, k’ temu boš pa že šla“ —- si mislim — „na graj-šinah je povsod bolj, in grajšinsko kuharco vse gleda, kder kam gre, pa tud’ za Šenk kaj dobi.“ — Sem pa spravla vse skep in se peljala dol in grof me je bil še zlo vesel; k’ me je vso od las do tal pogledal, je rekel, de že bom za-nj. Jest takrat nisem še vedla, kaj misli s tem, pa sem poznej že zvedla. Pa tega ne bom pravla, zato k’ ni za svet, samo tolk rečem, de se je v tem grof nad menoj zmotil, ker jest sem rekla: „niks tajč, tako se pa ne greva."
Potlej je blo en čas vse dobro, samo od ljudi sem zvedla, kako čuden gospod je ta grof. Nekej prov lepih štikelcov so m’ pravli, povem pa jih tukej le en par takih, k’ so res kej vredni. Nejpred, kako je naš grof enga psa zadavil in pokopal. To je blo tako.
Žaljnski gospod so imel’ enga psa, k’ ga zdej več nimajo. Naš grof pa ima eno psico in s to je zvabil go-spodovga psa v grad, potlej so ga pa lovil’, de so ga vjel’, grof ga je pa sam zadavil in potlej s kravatelnam vred zakopal’. K’ so gospod fajmošter to zvedli, so o tli imet’ za psa 10 gld., pa jih niso dobil’. Jest ne vem, zakaj ne tožjo.
Še lepš pa je ta-Ie. Tukej je ena podružnica, pa ne grofova, ampak soseskna, grof ni nikol nič za-nj o dal. V ti cerkvic’ je pa imel nabit vender svoj šild, vapen al po slovensk’ grb. Gospod fajmošter so dal’ to cerkvico popravljat’ in so tud tiste grbe dol djal’, k’ so bli že preveč umazan’. Grof je pa dal nove naredit’ in ti so prišli na gospoda fajmoštra z Ibljane pa tako, de so mogli 10 gld. za-nje plačat’. Zdej pa grof ni otel nič vedet’, de b’ mogel on povrnit’ ta dnar, gospod pa grba niso pustli v cerkev djat’. Tako se ta reč zdej plete, de se ne ve, kaj bo; jest pa pravim, de imajo gospod prav, ker če grof oče imet’ v cerkvi svoje grbe, nej pa plača, ne lepšajo cerkve tako ne.
Nejlepša je pa ta. Slovencev naš grof ne more nikakor trpet’ (desiravno Slovenke že obrajta). V letošnji pratki je videl praznik slovanskih aposteljnov Cirila in Metoda rdeč, pa je tud’ nekej slišal od strani, de bo to zupovedan praznik, k’ se ne bo smel’ na polj delat’. To je pa njega zjezlo. „De b’ se kakšnem slovenskem svetnik’ na čast ne smel’ delat’,“ — se togoti grof — „to bi blo pa že preveč. Svetnike imamo le mi, Slovencem jih pa treba ni. Bom že jest pokazal, kaj je to.“
Zdej brž pokliče enga in mu reče: „Pojd’ in poiš’ delavcev, če prav štirdeset, de bodo tist dan delal’. Jest dam vsakmu en goldinar pa še liter vina. Le pejd’ pa naber’ mi jih!“
Tist mož pa, preden gre, stop’ k men’ in me praša za svet in če ne bo greha storil, če gre delavcev iskat za tist dan, k’ bo zapovedan praznik. Jest pa, k sem vedla, de bo le sopraznik, rečem možu: „Le pejd’ le,vsamo grof nej ti pred are dajo za vsakga nekej na roko. Če men’ ne verjameš, pa pejd’ še gospoda fajmoštra prašat."
Mož je potlej šel res še gospoda prašat, k’ so mu pa ravno tako povedal’. Pa gre res k grofu po aro in k’ jo dobi, gre najemat delavce in jih precej nabere. Tist dan, ta 5. julja, res pridejo in začno zunej na polj delat’ vsak svoje. Grof se v pest smeja češ, kako se bodo ljudje pa duhovni jezil’, k’ bodo vidli, de on se za slovensk praznik nič ne briga in de se pri njem ravno nalaš dela ta dan. Pa kaj vid’, k’ pogleda po drugih poljih! Povsod delajo, kakor navadne delavne dni. Razpenjen kakor pur-mau se postav’ pred mene, k’ ravno na-me naleti, in praša:
„Kaj dons ni zapovedan praznik ?“
„Se ve de ni, sej vidte, de pri nas delam o “ — odgovorim jest.
„Kaj pri nas!“ — se peni grof naprej — Jest sem najel delavce za ta dan nalaš, k’ sem mislil, de bo zapovedan praznik, dr gač bi jih ne bil, k’ jih treba ni.“
„A tako, ha ha ha“ — rečem jest — „tak ste se pa enkrat sami vrezal’; brez zamere, ne morem drgač reč’.u
Zdej leti grof ves jezen ven in opoldne splača delavce za polovico dne pa jih spodi. K’ nazaj pride, se mu pa jest še le prav smejem, de se vstav’ pred menoj pa me praša:
„Zakaj se smeješ?11
„Zato, k’ ste tako naredli. Zdej ste še le vrezal, zdej!“
„Kako je to ?“ — praša grof zavzet.
„No, zdej imamo pa mi praznik, drug’ ljudje pa ne, k’ na polj delajo, mi pa ne. Kaj bodo pa vaš’ nemškutarsk prijatli v Ibljan’ in drugod rekli, k’ bodo zvedli, de smo pri nas ta dan saj popoldne praznoval’. Za skrivnega Slovenca vas bodo imel’ in vas tud’ v deželni zbor ne bodo več volil’, bote že vidli.“
To je blo pa grofu preveč, ni vedel, kaj bi storil z mano, jest pa sem pokazala kuhavnico in tako se ni nič hudga zgodlo. Samo to je, da tukej spet ne bom dolg’, grof so preveč kakšnemu turškemu pašatu podobni. Morde bom že drugič kje, bote že zvedli, pri kom.
Z Olimpa.
Dragi mi „Brencelj“!
Da bi Ti vedel, s kakim veseljem smo mi gledali dol na vas, ko so se Slovani v Rim odpravljali! Vsak izmed nas bi bil rad veliko dal, če bi bil mogel dobiti vsaj za teden dni odpusta, da bi bil šel dol med vas in z vami v Rim. Wolf in Slomšek sta rekla, da, če bi se bilo takrat, ko sta bila še na zemlji, kaj tacegav osnovalo, bi bila šla vsak na čelu svojih v Rim, kakor Štrosmajer in Sembratovič, če bi bilo prav treskalo, gromelo ali celo gorelo; Wierry, koroški škof, ki je še le pred kratkem sem prišel in tu biva v oddelku za poštenjake, ki Slovencev vsaj niso zatirali, je povedal, da bi bil, če bi že sam ne bil šel z romarji, vsaj vnemal jih in v Rimu jih toplo priporočil. Wolf je pristavil še, da bi bil svoje ovčice vseh stanov za to važno dogodbo že davno prej pripravljal in vnemal po pastirskih listih in drugih potih, in če bi že nikakor ne bil mogel iti ž njimi kot vodja, bi se bil v Ljubljani tujim romarjem vsaj pokazal; ravno tako bi bil skrbel, da bi bili popotniki njegove škofije nesli papežu pismo vdanosti ali adreso — tudi po unanji obliki škofije ljubljanske in Slovencev sploh vredno — ne za kakih pet grošev.
No, pustiva to! Kar ni, pa ni. Slovencem se godi vedno tako, da, če imajo to, pa onega nimajo, če od vladne strani veter prijazneji piha, je pa na drugi strani mraz ali pa vsaj silno mlačno. Za to pa tem veča zasluga vaša, da ste vkljub tej malomarnosti zadnje strani vendar še spravili lepo število popotnikov v Rim; to je dokaz, da so gonila vas le srčna čutila, ne pa kaka druga moč. ,,Selbst ist der Mann“ — Slovenci že sami veste, kaj je prav, če tudi tam nekje ni vse tako, kakor bi moralo biti in ste skonca tudi pričakovali, da bo. Ko bi marsikteri vedel, kako lepo je v Olimpu!
Nekaj druzega — in to o vaši vrli „Matici“. Ko smo oni dan — to je bilo precej po razpisu tajnikove službe — Toman, Costa, Mlakar in jaz tarokirali, je Lesar po stari navadi komaril in svojo viržinko puhal. Kar odpre svoja usta in z dimom vred spusti iz njih polagoma besede:
„No, dobro srečo tistemu, kdor bo to tajništvo dobil. Jaz bi ne hotel biti na njegovem mestu.11
,,Zakaj ne?“ — prašam jaz — „saj je plačan, če prav ne ravno visoko, pa vendar, ker delo ni prehudo.11
„Recimo, da je to res11 — reče Lesar — „ali vsak ud je nadzornik, posebno pa vsi oni, ki bi bili radi na njegovem mestu. Saj še človeka, ki prav zastonj dela, od vseh strani ogrizejo in opikajo, kaj pa še le, če za svoje delo kaj plače dobi!11
„Haha“ — se oglasi Costa — „to je res, to sem skusil jaz in zdaj skuša za mano dr. Bleivveis, ki mora pri vsakem občnem zboru „Matice“ tako rekoč na zatožni klopi sedeti, razen tega pa društvo, kteremu je on načelnik, vse leto po listih trgajo in po družbah zabavljajo čez vse skup.11
„Gorje bo toraj tajniku, če bo slovenskemu občinstvu le količkaj že znan — bodi si po peresu ali pa po imenu11 — pristavi Lesar.
„Zato bo najbolje11 — pravi Costa — „če bodo vzeli za tajnika moža, o kterem slovenski svet še nikdar nič slišal ni; tak bo imel največ miru in ž njim vred „Matica“ ter njen odbor.11
Temu smo vsi prikimali, in da je Costa pravo zadel, to boš že vedel, dragi mi „Brencelj“, ko Ti to moje pismo v roke pride. Tudi to mi boš pritrdil, da ga ni naroda, pri kterem bi se možje, če se začno kampljati, tako drobno zmleli, kakor pri Šloveecih; če koga v žehto vzamejo, preiščejo mu obisti in jetra ter ga vlačijo iz preše v prešo tako dolgo, dokler še kaj ž njega gre, potem ga pa vržejo v kak kot na gnoj ali za kak plod, naj pogine — krota! V tem so Slovenci vsem narodom spredej, posebno Nemci bi se mogli od njih učiti. Med sabo si ne privoščijo ne dobrega imena ne kruha, še le kedar kak tak ,,pope-gljanec11 umre, mu postavijo kamen na grob. Zato ni čuda, če boljših služb ne dobe domačini. Vsak narod ima kaj posebnega, Slovenci pa to, da drug drugemu življenje grenijo, kolikor le morejo, če prav v lastno škodo. „Ti ne boš jedel tega mesa11 — je rekel Matija. — „Ti tudi ne“ — je zarežal Boštjan ter vrgel meso skoz okno, kjer ga je pobral pes in ž njim vtekel ter se mastil, ona dva pa sta bila oba lačna.
Marsikaj bi imel še na srcu, kar mi sili v pero; pa bodi dosti za danes, saj dobiš drugi mesec zopet pismo od mene, če boš še živ, in jaz mislim, da boš, če Te naročniki ne izstradajo ali kak kritikar ne ubije, česar Ti pa ne želi	Tvoj
Miroslav.
Nemškemu „šulferajnu“ nekaj.
„Brenceljnu“ je prišel v roke ta-le spis, ki si ga je dal napraviti ubog kmetič od nekega ljubljanskega nemškega pismouka — misleč, da bo pri gospodi več dobil, ako s to „šrifto“ na vrata potrka.
Pismo se od besede do besede tako-le glasi v izvrstni kranjski nemščini.
P. V.
,,Mein Sohn war TJmgethetet, und ivie ich das erfahren hab, ich hab sieh erschrocken. Das ich jetzt gar fiir nichts bien do Wie ich das Gehort habe. Siebzen Kopfschloge hatter gehabt und ins Herz gestossen. Die meine Tochter ist ganz bliend, das muss ihm die gemeinde Leben. Ich bien aber so kronk das werde nicht mehr gesund. Jetzt biette ihnen fiir kleine Unterstutzung von jemanden entiveder von Kleid oder Kleile unterstutzung. Weil ich in der grosten Noth bien. Und das must ich auch sagen das schlaf ich bei der Nacht so gar nichts weil hab ich Gosten im 1Vinter oder im Sommer Zeit.
Jetzt biette ihnen Um Gottesnahmen das iverdens mir doch was helfen
P. V. von P. St. J. 188111
Slovenska jezikoslovca.
(Dogodba, ki se utegne vsak dan pripetiti.)
Dva jezikoslovca gresta na sprehod in prideta v svojem govoru o besedah in oblikah v hud prepir, kakor vselej. Da bi se nekoliko ohladila, se gresta kopat na samotnem kraji. Ko sta že oba v vodi, pravi eden:
„Jaz sem v globokejši vodi, ko ti.“
„V gl obl j e j e j vodi — se reče," popravi drugi.
,,Kaj boš ti, ki hočeš vse po svoji domišljivi glavi!“ se jezi prvi, „kdo pa tako govori? Sam ti.“
„Molči!“ se zadere drugi, „ti nič ne veš. V glob-ljejej vodi — se pravi.11
„Jaz pa ostanem pri globokejši,11 poprime prvi.
Tako gre prepir naprej, oba si mečeta prav hribovsko robate v obraz. Kar zakriči prvi: ,,Joj, krč, krč, pomagaj mi, da ne vtonem!11
„Z v ali u — kako boš pisal besedo utoniti?11 praša oni hladno.
„Z v,11 grči oni in že pod vodo leze.
,,Napak; z u se piše,11 odgovori oni, „ljudje, ki tako jezik in pisavo kvarijo, naj le vtonijo v globokejši vodi.11
Izreče in pusti prijatelja vtoniti.
Korist nemškega „šulferajna“.
Matevž Kukec je prav pohlevna duša, nikomur še ni nič žalega storil. Za svet se ne briga veliko, prav nič mu ni mar, kaj se na Dunaji, na Francoskem ali celo na Ruskem godi, le to rad praša še, kaj Turek počne in če se ni bati, da bi zopet sem ne prišel. Da le svoj davek more plačati, pa je vesel, če prav zato večkrat lačen spat gre. Le eno mu je žal, namreč to, da se ni nemški učil; če bi se bil učil, bi bil lahko to, kar njegovega soseda že stari sin, namreč brič, in bi se ga vsi ljudje bali, tako se ga pa ne boji nobeden.
Le eno veselje ima Matevž, in to je pes; tega mora zmiraj imeti. In ima ga, pa še lepega, da je ponosen na-nj. Je namreč tiste šetinaste sorte in pokonci stoječih ušes ter špičastega gobca in ima še to posebno lastnost, da za vsako živo stvarjo laja. Takega kužka nima nihče, še celo gospod župnik ne, zato je pa Matevž res ponosen na-nj.
Uni dan je bil s svojim kužkom na somnji. Kakor doma, je zali kužek tudi tu nad vsakem lajal, zato praša kramar, pri kterem je Matevž ravno za neko malo reč „glikal“, čegav je ta krasni pes.
„Je lep, kaj ne?11 — se nasmehne Matevž.
„Da, tako mi je všeč, da bi jaz dal za-nj stotak, če bi bil na prodaj.11
Matevž nategne ušesa, da stoje skoro tako, kakor kužkova, in se pobaha: „Ta pes je moj, pa ga ne prodam.11
„Škoda“ — reče kramar — Jaz bi ga kupil.11
Matevž gre s svojim krasnim kužkom kakor kdo, ki ima v svoji lasti velik zaklad. Res, lep je pes — pa stotak je tudi lep; pes se še dobi, v stotak pa ne tako lahko, saj ga že leta in leta ni videl. Čedalje počasneji so Matevževi koraki, slednjič čisto obstoji, pokliče pesa, ga še enkrat pogleda, pa se obrne in kmalu stoji ž njim zopet pred kramarjem.
„Koliko bi vi dali za kužka?" — ga praša.
„Sto goldinarjev, kakor sem rekel" — odgovori kramar — „samo nekaj mora znati in umeti.11
„No, kaj?" — praša Matevž.	x
„Lajati mora nemški."
„Kako? Ali ne lajajo vsi psi enako?11 „Kaj še! Ali niste bili nikdar na Nemškem? Tam psi drugače lajajo. — Potlej pa še eno. Umeti mora tudi nemški, ker jaz doma svoje pse zmiraj tako kličem. Kedar bo to znal, pripeljite mi ga in odštel vam bom gotovih 100 gld.11
Matevž gre ves poparjen in po poti pripoveduje to županovemu sinu, kteri mu velja za učenega, ker zmiraj, kedar utegne, s svojim nosom tiči v slovenskih časnikih. Ta ga posluša, pa po kratkem premišljevanji reče:
„Veš kaj, Matevž, tu se da pomagati. Naš učitelj je pripravljen, učiti nemščino, da bi dobil potem kaj okroglega od nemškega „šulferajna“, to je društva, ki se je osnovalo za ponemčevanje slovenskih krajev. Dozdaj pa ne more dobiti nobenega učenca, — kaj, ko bi se ti s svojim kužkom pri njem oglasil ? Če še ti kak petak primakneš, pa bo, le poskusi!“
In tako se je zgodilo, da je Matevž že drugi dan s svojim kužkom oglasil se pri nemškutarskem učitelji. Kaj je opravil, ne vemo, samo toliko je vgotovo, da svojega kužka do zdaj ni še prignal kramarju. Če bo učitelj dobil podporo od ponemčevalnega društva, bomo že vedeli, pri čem da smo.
Nov nemški pregovor.
Der P is ker geht so lange z um Brunnen, bis er bricht.
Zastavi ca.
(Po odhodu Vestenecka in profesorja Adameka s Kranjskega.)
Kaj se Adamek?
najbolje veže z besedama Vest ene c k
iSoAi jn-0
in
..Brencelj11 piše:
Gosp. —n—. Vi pišete tako čudne reči o učitelji pri sv. Kr. nad Kost., da je mož, če je resvtak, še za ,,Brenceljna“ presmešen. To mora biti prav „lačenbergar“. Ge pa vrh tega še ukazuje, da morajo šolarčki njegovemu še smrkavemu otroku roko poljubovati, kedar gredo iz šole, 'bo morda boljše poprašati na „Studencu“, če je kaj prostora. Morda tudi nemški „šulferajn“ kaj stori. Načelnik tega lepega društva je dr. Sehrey v Ljubljani.
Gosp. M. P. v L. Morda se Vam bo prilegal dopis „z Olimpa" v tem listu. Ni pač vse tako, kakor bi Vi želeli, pa drugače se skoro ne da.
Gospodična M. v B. Vi menite, da je „Brencelj“ zato hud na „preparandovke“, ker menda ženskega spola sploh ne mara. O, o, o!
Gosp. S. V. v B. Šentpeterski učitelj Kalan, ki je beračil pri nemčurskem „šulferajnu“ v Ljubljani za tamošnjo šolo sramotne podpore, je že po drugih listih tako oglodan, da „Brencelj“ na njegovih kosteh ne dobi nobenega griži j ej a več.
Gosp. F. Z. v H. To je Konškov sin, pa ne tisti, ki je kebre na kruhu jedel, in tudi tisti ne, ki je Brezijsko svinjo bril. Se ve, da botrovanje pri „Woehenblattu“ tudi ni nič čedneji posel.
Kakor vidijo Častiti bralci v današnjem listu, se je „Brenceljnuli posrečilo dobiti drugje prijazno risarsko roko — tako, da bo mogel zopet prinašati času in razmeram primerne podobe. Zato pa prosi vse svoje prijatelje, naj ne odlašajo s pošiljanjem naročnine, da bo tudi on mogel spolnovati vse svoje dolžnosti. Kdor Še ni naročen, ima najlepšo priliko oglasiti se zdaj, ker je ta Številka prva druzega polletja. Na noge toraj, da bo ,,Brencelj^ lajše dihal!
Podoba, ki tudi brez besedi kaže, kaj pomeni