DUHOVNI PASTIR Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto. Letnik IV. V Ljubljani, marca 1887. 3. zrezek. Druga postna nedelja. I. Napačna pokora. — II. Prazne želje po pokori. Tako mislijo in se motijo; zakaj njih hudobija jih je oslepila. Modr. 2, 21. Delajte pokoro, zakaj nebeško kraljestvo se je približalo. To Je med vsem drugim prvo opominjevanje, s katerim je naš božji Odrešenik Jezus Kristus pričel svoje očitno učenje. Kaj pravite, kaj pomeni, da je Jezus s tem najprvo začel? Gotovo nam mora to Najbolj potrebno biti, s čemur Jezus najprej začne, ker on, Sin ži-VeSa Boga, nikdar ni brez premisleka govoril. Če toraj Sin božji svoj °čitni nauk prične z opominjevanjem k pokori, nam s tem dovolj Jasno spričuje, da je pokora za grešnega človeka najpotrebniša reč. ■Da, preljubi, najpotrebniša reč je pokora; ona je edina pot, po kateri toore Še grešnik v nebesa priti. Toraj mu mora pa tudi na tem "ajveč ležeče biti, da jo prav opravlja, in kdo ne vidi, da zmota v ej prevažni reči je največja nesreča za človeka ? Tako sem vam že Zadnjič opomnil, da vam želim prav živo v srce vtisniti, da je taka zm°ta najnosrečniša zmota za človeka na svetu; kajti prepričan sem, a kdor to prav živo spoznii in si k srcu vzame, ta pač ne more 0 nespameten biti, da bi k svoji največji nesreči v tako važni za-(*evi ostal zanikaron. Hudobni duh pravi sv. pismo, hodi okrog kakor rjoveč lev in v, koga bi požrl; največ pa si prizadeva pri grešnikih, kateri so Prišli v njegovo oblast, in se zdaj hočejo iztrgati iz njegovih krempljev. ” Pa dobro vč, da najlože in najgotovše svoj peklenski namen do-Se/'ei ako jih preslepi z napačno in ničvredno pokoro. O, revež, v ^esnici revež je oni grešnik, ki so mu dii premotiti in preslepiti. Da u * izmed vas, preljubi poslušalci moji, koga ne preslepi, dobro pazite na najvažniše napake slabe pokore, ki vam jih bom razlagal. — Prva zmota, s katero hudobni duh grešnika v zadevi pokore oslepi, je ta, da mu samo želje po pokori že za pravo pokoro pred oči stavi. Take prazneželjepopokori bodo danes predmet mojemu govoru. Mnogo grešnikov je, kateri menijo, da so se že v resnici k Bogu spreobrnili in z njim spravili, ako se le v njih srcih glasi želja in hrepenenje po pravi pokori in po spreobrnenju, v resnici pa se vendar k Bogu ne spreobrnejo in se ne poboljšajo. — Kdor se s tako pokoro zadovolji, ne da bi se v resnici prizadeval za spreobrnenje svoje volje in svojega življenja, tega bo v večnosti močno goljufalo, ker pokora v samih željah Bogu še ni zadosti, kakor kmetu cvetje na drevesu brez sadu ni še zadosti. Preljubi, ves svet je z dobrimi željami napolnjen kakor spomladi drevje s cvetjem, toda kakor le tisto cvetje kaj zaleže, katero sad obrodi, ravno tako tudi le tiste želje človeku kaj pomagajo in so mu v zasluženje štete, iz katerih sad resnične pokore in pravega spokorjenja dozori. — O, želja, pobožnih želja in sklepov je na svetu grozno veliko! Kdo je na svetu, kateri, če le kolikaj vere še ima, bi bil sam rad od Boga za zmiraj odločen, zavržen? kdo bi si ne želel večnemu pogubljenju uiti? Oe n. pr. človeku, kateri v svojih grehih tje v en dan naprej živi, pred oči postaviš nevarnost, v kateri se njegova duša znajde, mu govoriš o večnosti in strašni sodbi, ki nespokorjenega grešnika na dan sodbe čaka in mu praviš: „Poglej, smrt ti je gotova, njena ura neznana in večnost bo po tvojih delih in po tvoji skrbi, katero imaš za dušo: ali si zamoreš upati srečno večnost, ko nič za svojo dušo ne skrbiš? Tvoj sodnik bo Jezus in sodba po njegovih besedah: Drevo, pravi on, katero sadu ne prinese, bo posekano in v ogenj vrženo. Kaj toraj hočeš: ali bodeš zmiraj tisto drevo ostal, katero sadu ne nosi, ali hočeš v ogenj vržen in sožgan biti z neugasljivim ognjem?" — Bog obvari, tega ne, boš govoril, bom drugačen postal se bom poboljšal-In kakor ti, jih govori sto in sto drugih: pri vsaki spovedi obetajo, pa preidejo tedni, meseci, leta, in tisti, ki je rekel, da bo drugačen, še zmiraj ni drugačen — on ostane pri samih željah! Ali prašajmo človeka, kateri se že bliža starosti, in toraj tudi koncu svojega življenja, kateri že ves čas svojega življenja v pregrešni mlačnosti naprej živi: „Kako dolgo boš še v tej mlačnosti naprej živel, ali ne veš, da mlačnega človeka Bog iz svojih ust pljune i'1 ga trpeti ne moro? Glej, smrt že na duri trka, sodba ti jo vsak dan, vsako uro bliže, ali tudi zdaj ne boš svojo mlačnosti zapustil? . • * 119 »Res je treba drugače začeti", tako odgovori starček in stara ženica, »treba bo bolj Bogu služiti, in kaj več zanj storiti". — Ali pa tudi res začne svojo prejšnjo mlačnost premagovati? Ne! marveč on zna, kar je znal, njegova pokora, njegovo spreobrnenje ostane v samih željah. Ali vprašajmo druge, katerih srce je navezano le na denar, posvetno blago, kateri mislijo na veselje sveta in njegove sladkosti, kateri v sovraštvu žive in krivice delajo . . . vprašajmo jih: „Ali vendar res hočeš svojo dušo pogubiti? Ali še nisi prepričan, kam to človeka pelja, kako grenko človeka poplačuje posvetno veselje prej ali potlej; še nobeden ni sladkosti sveta brez grenkosti užival, kaj ti bo svet dal, če te Bog zavrže? Zavrgel te pa bo, če boš svetu služil. Ali boš res raje Bogu kakor svetu slovo dal, raje svojo dušo v večnem °gnji pokoril, kakor zdaj svojo poželjivost le nekaj dni krotil?" — »Tega ne", se oglasi odgovor, Jaz bom drugačen, saj vidim, da mi tako življenje nikamor ne kaže, saj vidim, da me ta svet ne bo srečnega storil — bom vse zapustil, bom — prav res bom začel Bogu holj služiti!“ Ali vprašajmo mlade ljudi, kateri se tako lahkoraišljeno pogre-z,,jejo od hudobije do hudobije: „Mladeneč, deklica, ali misliš res P° tej spolski poti dalje hoditi, ali misliš res svoja naj lepša leta sa-tanu darovati? Kaj pa če mlad — mlada umrješ, ali hočeš iz spomladi svojega življenja naravnost v pekel iti?" Pa tudi mladina nam odgovori: „0 ne, nič več ne storim tega in onega; zanaprej bode vse Pogače . . .“ „Bom, bom!" kličejo mladi ljudje, in vendar ostanejo v svoji privajeni hudobiji ter še od dne do dne hujši prihajajo: podaljšanje pa ostane le prazna želja. Toraj vsi ti in enaki, kateri tako govore in tako spoznajo posebnost boljšega življenja, se ne obrnejo res k Bogu, ne zapustijo Sv°je mlačnosti, ne premagujejo svoje pregrešne navade, ter ne dajo sWo zapeljivemu in pregrešnemu veselju. Večidel, kakor nas skušnja 'Si, vse ob samih željah ostane. Precej to storiti, kar obeta tak omahljivec, se mu ne poljubi, in pravi: „bom! bom!" in odlašana drugi ^an» preide dan, teden, skušnjava ga zopet premoti, odloži še na 'skatore dni; preidejo še tisti dnevi, zopet ga kaj premoti in si misli: ""»j bo, še zdaj — še enkrat — potem nič več, bom vse zapustil!" is ker le odlaša, pride tako daleč, da ob samih željah ostane, dejanja ln poboljšanja pa nikjer ni. Ko se mu smrt napove, ga tudi le pri Samih željah dobi. In če tak na smrtno posteljo pride, pa spet sklepe n °bljube dela, kakor poprej. Pa če mislite, da so ti sklepi saj zdaj 1'vavo spreobrnenje, se jako motite; kar so bili taki sklepi poprej, 9* ravno to so zdaj, namreč same gole želje in druzega nič! Skušnja nas uči, da le malokaterikrat taki ljudje, če ozdravijo, potem drugače žive, ampak večidel ravno tako, kakor so bili poprej navajeni. Gotovo znamenje je to, da vsi njih sklepi so bili le gole želje, ne pa resnično spreobrnenje. Ce jih pa Bog v večnost pokliče, vidijo zdaj, kako so se vendar goljufali, ko so mislili, da so zadosti storili, ko so le želje in obete imeli brez resničnega spreobrnenja. Učite se iz tega, da če človek v samih željah brez spokorjenja živi, tudi v željah brez spokorjenja konec stori, ker mu Bog na zadnje po pravici svojo milost za resnično spreobrnenje odvzame, zato ker jo je zmiraj do zadnjega zaničeval. O kristijan, v imenu tvojega in svojega Boga, katerega nevreden služabnik sem, ti povem, ker mi je dolžnost te podučiti in na nevarnost opomniti, da same želje te ne bodo zveličale; da boš to tudi sam še bolj spoznal, te opomnim na tisto drevo, katero je moralo na povelje Jezusovo nemudoma usahniti, zato ker je le zeleno perje na njem našel in ne sadu. Bilo je zadnji teden Jezusovega življenja. Po dnevi je učil v tempeljnu, prenočeval pa je zunaj mesta. Nazaj v mesto grede je bil lačen. In ko je videl figovo drevo pri potu, je šel k njemu in ni nič našel na njem, kakor le listje in mu reče: Nikdar se ne rodi na tebi sad vekomaj. In figovo drevo je precej usahnilo. (Mat. 21, 18—20.) Enaka prebritka osoda čaka na zadnje tudi grešnika, kateri se je zanašal le na lepo listje praznih želja, za sad prave pokore pa se ni prizadeval. Bog ga bode slednjič zapustil, ker je toliko časa zastonj prejemal njegove milosti; tudi na smrtni postelji bo njegova pokora le golo listje brez sadu za večno življenje! Te želje, o katerih sem zdaj govoril, so bolj splošne, bolj po-vrhne; imam vas še na nekatere posebne želje opomniti, na katerih je posebno veliko ležeče, če tudi same zase niso take, da bi človeka zveličalo. So namreč v življenji človeka, posebno pa velikega grešnikai ure in časi, v katerih se ga Bog posebno usmili, mu svoje milosti bolj glasno ponuja. — Pridejo namreč ure in časi, ko se človek« začne bolj svitlo, prav žarno daniti; ko človek prav živo čuti, d9 njegovo življenje ni v pravem tiru; ko prav jasno vidi, da, ko hi precej moral v večnost iti, bi ne bilo dobro zanj, z eno besedo: k« živo čuti, da pokore potrebuje. Vem, da je gotovo tudi že kateri me(* vami imel take uro in čase in jih morda še ima; pa saj jih i«19 vsaki, zakaj Bog vsacoga še kliče, in se tudi najtrdovratnišega človok* 121 usmili, mu da svitle čase, da se spozna. In k temu se mnogih priložnosti posluži. Dostikrat je majhna reč zadosti, da človeka pretrese, da sam v-se gre; kaka smrt svojih najljubših, kaka pridiga, ali kaka druga priložnost tako resno v življenje poseže, da se vest začne posebno glasiti in ga hudo peči. „Saj vendar, si misli, s takim življenjem ne more zame dobro v večnosti biti; Bog ne bo zmiraj le gledal in molčal; ko je že tolikokrat svoje sovraštvo nad grehom pokazal, tudi meni ne bo prizanesel1*. Njegova otrpnenost zgine, katero je v grehih imel; marsikateri zdihljej mu iz srca pride, na katerega poprej mislil ni, in se vse drugače glasi, kakor pa je njegovo življenje. „Kako srečen je ta ali oni, kateri ni nikoli v take druščine zahajal, nikoli s tem grehom opraviti imel, se nikdar tako pečal s svetom, kakor jaz. O, ko bi bil jaz poprej umrl (umrla), preden sem prvikrat v to pregreho zabredel. Kako mi je zdaj pač žal, o ko bi se dale te ure, dnevi, tedni . . , iz mojega življenja izbrisati! o da bi jih bilo moč z večno temo pokriti! O ko bi še enkrat bil rojen (bila rojena), nikoli več ki ne hotel (hotela) kaj takega storiti! Ali zdaj, ko sem tako daleč prišel (prišla), o zdaj moram vse drugače začeti, o Bog kaj bo!“ — Tako morebiti bo marsikateri mislil in sam sebe tolažil, da je na najboljši poti. In tu ne govorim samo o tistih, ki so v nečistost Padli, ampak tudi o vseh navadnih zastaranih grešnikih, kakor o skopih, o tatovih in goljufih, o zapravljivcih, pijancih in preklinovalcih m več takih. O kristijan, ne tolaži se, ako si med njimi, kajti o takih moram reči, da še sence pokore nimajo! Vem, da se vam bo to čudno zdelo, ali to vam hočem v zgledu Pojasniti. Ko bi slišali v temni noči človeka memo vas leteti, in vi bi Vedeli, da če po tej poti naprej gre, mora v globoko jamo pasti in Se pobiti; prižgete luč, tečete za njim in mu pokažete rekoč: „Poglej, v kakšno brezno boš padel, če boš naprej šel!“ In če vam on poreče: ^idim ga, pa jaz sem predaleč, ne morem drugače, jaz moram Naprej", — ali brezno ne bo zdaj brezno? ali se zavolj tega ne bo Pobil, ko že naprej vidi, v kakšno bo padel, pa vendar proti njemu ^ti? — Tako je z vsemi grešniki in grešnicami, ki svoje pregrehe P°znajo, pa mislijo: „Ne morem drugače". Grešnik gre v temoti Syojih grehov nevarnosti večnega pogubljenja naproti, Bog se ga šinili, ko ga vidi v brezno iti, mu luč svoje milosti prižge in mu P°kaže, kako žalosten je njegov stan. Grešnik vidi, da to ni prav, kakor je dozdaj živel, to sliši od spovednika, pridigarja in tudi sam spozni in zdihuje, ali na svoji pregrešni poti zmiraj naprej gre, ker Ne morem drugače. — Ali je zavolj tega kaj boljši? Še slabeji, L ker milost božjo zametuje, svoje nevarne poti ne zapusti — on vidi brezno pred seboj, in se sam vanj vrže! So pa drugi, kateri imajo voljo, in prej tudi trdno mislijo, da bodo drugačni; pa pridejo v priložnosti, katere jih v greh zapeljujejo, — greh jih mika — stara navada jih sili, in ker se premalo varujejo, spet padejo! Res, da potem si mislijo: „Nikoli več, nikoli več“, a zopet pride druga priložnost, — ne mislijo, da bi padli, — pa spet padejo in tako gre naprej in ostanejo pri starem. Taki imajo le cvetje, sadu pa ne; ali Bog noče samo cvetja, ampak tudi sad, ne le želje, ampak dela pokore hoče od tebe imeti. Sv. Avguštin se je v svoji mladosti grozno zgubil, da je skoraj na Boga pozabil in se je popolnoma udal svetu in njega poželjivosti. V tej svoji zmoti sliši škofa sv. Ambroža pridigovati; njegove besede mu k srcu gredo, gre sam v-se, spozna svoje pregrehe in želje dobi, svoje slabo življenje in svoje tovariše zapustiti ter pravo pokoro storiti. Ali hudo vojskovanje je imel sam s seboj; dostikrat se je pritožil zarad svoje slabosti, popačene volje, svojega hudobnega poželenja, hudih navad, katere so ga še potem dostikrat premagale, padel je in vstal, zopet padel pa zopet vstal, zdihoval je in jokal, a resnične pokore še ni bilo; slišal je notranji glas, ki ga je opominal, da bi drugo življenje začel, pa začel ga vendar le še ni! Kaj bi mu bilo pomagalo, ko bi bil zmiraj zdihoval in jokal, pa vendar v starih grehih ostal? Ne v nebesih, ampak v peklu bi bil zdaj! Na svetniško pot je krenil še le tisti dau, ko so je popolnem grehu odrekel in nasprotno življenje pričel. Ravno tako bi tudi tebi, o človek, nič ne pomagalo samo želeti, zdihovati in hrepeneti, če se svoji pregrehi odločno ne ustaviš. Kaj bi ti pomagalo vedeti, da so na vrh hriba zlati kupi, in bi jih želel, hrepenel in jokal, pa bi vendar ne šel po nje! Iz vsega tega vidite, da kdor misli, da njegova pokora je dobra, če le želje ima se spokoriti, no da hi sad, sad vredne pokoro pokazal, tak so silno goljufa. Toraj prosimo Boga, da bi to veliko nevarnost spoznali in drugič, da bi nam Bog moč dal, verigo svojih grehov, katere so nas do zdaj zvezane držale, za vselej raztrgati- Amen. t Fr. Kosmač. 2. Večnost. Njegov obraz se je svetil kakor solnce, njegova oblačila so bila ko sneg. Mat. 17, 2. •Jezus je hotel svoje učence utrditi v veri, katero bodo ozna-Dovali po vsem svetu, da je on Sin božji, zato jim je nekoliko časti svoje božje nature razodel, da se potem ne pohujšajo nad njegovim trpljenjem, in njegovo smrtjo. Eazodel jim je nekoliko veličastva svoje božje nature tudi zato, da oni srčno pretrpč vse nadloge in preganjanja zavoljo njegovega svetega imena in upanja prihodne časti. Trije učenci, Peter, Jakob in Janez, ko so videli čast Jezusovo, so se zavzeli, in želeli na tisti gori ostati, niso pa uslišani bili. Učenci bi bili radi ostali na samotni gori, da bi bili časti božje nature Jezusove uživali; kaj pa bo v nebesih, kjer prijatelji božji bodo v ne-zapopadljivi časti božji vekomaj? Kaj pa bo, če si kdo izmed vas s svojim grešnim življenjem nakoplje večno pogubljenje? Veste, da kamor pojdete, bodete vekomaj, in zato se skrbno pripravljajte v neskončno večnost; 1. ker ste gostači na zemlji, 2. ker bodete Prejeli po zasluženji, 3. ker bodete v nebesih ali v Puklu vekomaj. I. Pripravljajte se v neskončno večnost, ker ste gostači na svetu. Veste in prepričani ste, da ta revna zemlja ni vaše stanovitno Prebivališče, ampak večnost, ker tukaj bomo le malo časa, tam pa bomo vekomaj. Sv. Pavel pravi: Nimamo tukaj obstoječega mesta, kmuč prihodnjega iščemo. (Hebr. 13, 14.) Ako bi mi, kakor naš prvi °ue Adam, 930 let živeli, bi vendar čas prišel preseliti se s tega sveta in bi se resnično reklo, da nimamo tukaj stanovitnega mesta. kJred potopom so ljudje po več sto let živeli, pomrli so pa vsi, in Preselili se v večnost: ravno taka bo z nami, vsi pojdemo v neskončno Večnost. Res je toraj, da smo gostači in popotniki na zemlji: eni več, ei1* manj časa gostujemo in popotujemo, vsi pa pojdemo v svoje večno Prebivališče, od koder nihče ne pride nazaj. Popotni človek, kateri zvečer pride v gostilnico in zjutraj gre, ne sme reči, da je hiša nje-^°Va> v kateri je prenočil. Gostač, kateri v hiši drugega človeka Prebiva, in se preseli v drugo, ko mu hišni gospodar ukaže, ne sme lou*, da je hiša njegova, v kateri je nekaj mesecev ali let gostoval. Kdor prebiva v svoji hiši, sicer resnično reče, da prebiva v svojem, in da ga nihče pregnati ne more ali ne sme, vendar tudi on je gostač in pojde iz nje, kadar ga Bog pokliče v večnost. Sveti Avguštin opomni vsakega, rekoč: Ne zapeljuj se, gostač si; če hočeš ali nočeš, preselil se J)oš. Človek, ki svojo hišo ima, skrbi za-njo, jo popravlja in lepša, bolezen pa mu napove odhod, smrt loči njegovo dušo od telesa, da se hitro preseli v večnost: truplo njegovo nesejo iz hiše, katera je bila in ni več njegova, in ga nesejo v manjšo hišico, to je, v grob: v grobu ne bo vekomaj, ampak počivalo bo do poslednje sodbe; vstalo bo po moči božji, in se tudi preselilo v večnost. Kdor zida novo hišo, jo zida in zdela po svoji dopadljivosti; posebno skrbi, da je trdna, da je potres ne podere, in da tat va-njo ne more; take pa nihče ne sozida, da bi smrt va-njo ne prišla, — pride, in ga spodi iz nje; drugi ondi prebivajo, kateri se bodo tudi kmalo preselili v večnost. Preljubi! ker veste, da je vse to resnično, zakaj tukaj omamljeni živite, in prihodnjega večnega mesta pozabite? Kaj bi vi človeku rekli, kateri bi vse svoje premoženje potratil v lepšanje ptuje hiše, kjer bo ene dni le prebival, in v nemar puščal svojo, kjer bo prebival do smrti? Eekli bi, da je nespameten; nespametnejši je pa kristijan, kateri toliko skrbi za svet, katerega bo kmalo zapustil, in ne skrbi priti v srečno večnost, kjer bo zmiraj. Eavnajte se toraj po besedah sv. Janeza, ki pravi: Ne ljubite sveta, in tudi ne, kar je na njem. (I. 2, 15.) Vstvarjeni smo mi, da tukaj nekaj časa popotujemo in si z dobrimi deli zaslužimo srečno večnost: kakošna pa bo, če zavoljo stvarjenih reči grešimo, in brez potrebnega pripravljanja pojdemo v neskončno večnost? Bodimo toraj taki, kakor sv. Pavel veli rekoč: Bratje! čas je kratek, toraj tudi, kateri šene imajo, naj so, kakor bi jih ne imeli; kateri jokajo, kakor da bi ne jokali; kateri se vesele, kakor da bi se ne veselili; kateri kupujejo, kakor bi ne imeli; kateri svet uživajo, kakor bi ga ne uživali, zakaj podoba tega sveta prejde. (I. Kor. 7, 29—31.) Modrosti poln je ta nauk, kateremu ne smemo nasproti živeti. Odmirajmo svetu toraj, iščimo večnih dobrot, in prizadevajmo si jih doseči. Prosim vas, preljubi, da si res prizadenete doseči namen, za katerega sto vstvarjeni, da bodete srečni vekomaj, zato rečem: II. Pripravljajte se v večnost, ker bote prejeli po zasl liže nji. Večno dobro, ali večno hudo bo po smrti po sedanjem dobrem ali hudem življenji. Eesnično je, da kar si tukaj zaslužite, bodete vso večnost uživali, ali trpeli; večnost bo srečna ali nesrečna tedaj P° sedanjih dobrih ali hudih delih, ker je resnično, kar Gospod po Davidu govori: Kadar bo odločeni čas prišel, bom pravične sodil. (Ps. 74, 3.) Bog je vsegaveden in pravičen: nič dobrega in nič hudega ne ostane brez povračila. čudno se nam zdi, kar vidimo na tem svetu; na onem bodemo pa zvedeli, kako milostljivo, modro in pravično Bog ravnil vse. Nekateri človek je visoko povišan, obilnost vsega ima, in živi v samih dobrotah; nekateri je pa ponižan, preganjan in nadlog poln, če je ravno boljši od onega. Nekateri hudobnež oblastno zapoveduje, in mu njegovi hlapci ponižno strežejo, dasi so oni morda boljši od njega. Zakaj to pravični Bog pripusti? David je ravno to premislil, zato je dejal: Pretežko mi je razumeti. Hitro potem je pristavil: Hudobni so poginili zavoljo svoje krivice. (Ps. 72, 16. 19.) Ljubi moji! vam ne gre tega dognati, zakaj Bog to pripusti, ampak trdno ohranite v svojem srcu to gotovo resnico, da po smrti ne bodo ljudje razločeni Po oblasti, ali premoženji, ampak po dobrih in hudih delih. Po smrti »e bo oblastnih, ali podložnih, ali bogatih, ali ubogih, kakor so zdaj ljudje razločeni, temuč dobri vkupaj, in hudobni bodo vkupaj; prvi v večnem veselji, drugi v večnem trpljenji. Svetniki bodo sicer med seboj razločeni, več in manj veselja in časti vživali, srečni bodo pa vsi; pogubljeni so tudi razločeni po veči ali manjši teži svojih grehov, nesrečni so in bodo vsi vekomaj. Resnično je toraj, kar je David po veri govoril: O Gospod! ti boš povrnil vsakemu po njegovih delih. (Bs. 61, 13.) Ta čista resnica vas priganja pridno in zvesto delati vse spovedano dobro, in se skrbno varovati vsega hudega, ker verujete tudi vi, da bodete po zasluženji prejeli. Preljubi! delamo si zdaj s svojimi rokami hišo, kjer bomo prebivali vekomaj; delamo si hišo večnega veselja, ali večnega trpljenja. Premislite in presodite toraj, kakošno je vaše sedanje življenje, da opustite in popravite, kar vam pripravlja nesrečno prebivališče. tl0 pobožno živite, bodete v nebesih; če hudobno živite, bodete v Peklu, ker je resnično, da kar bo človek sejal, to bo tudi čel. (Gal. 6, 8.) Ker to verujete, zakaj tako malo skrbite za zveličanje svoje duše? času svetega Janeza Krizostoma so bili še malikovalci namešani 8 kristijani; malikovalci so grešnim kristijanom dejali in očitali rekoč: "Lažniki ali norci ste: če ne verujete, kar trdite, da vam je Bog razodel, ste lažniki; če pa verujete in vendar hudobno živite, ste n°rci, ker si nakopljete pogubljenje!" Temu resničnemu očitanju niso hudobni kristijani vedeli kaj odgovoriti, ker so svoji sveti veri nagoti živeli. Veste in verujete, da nedolžni ali spokorniki le pridejo v nebesa, in da je duša obsojena v večno trpljenje zavoljo enega samega ne-odpuščenega velikega greha; živite pravično toraj in če ste grešili, odpravite greha hudobo s pravo pokoro, da ognjenemu maščevanju ne zapadete, katero bo sovražnike požrlo. (Hebr. 10, 27.) Skrbite in prizadevajte si toraj služiti Bogu, usmiljenemu in pravičnemu Gospodu, kateri vam bo povrnil po zasluženji. Zato pravim: III. Živite po krščansko, ker veste, da bodete v nebesih ali v peklu vekomaj. Bog je našo dušo po svoji podobi vstvaril in ona bo živela vekomaj v nebesih ali v peklu, kakor si zasluži. Vstvarjeni smo zato, da tukaj spoznamo Boga s čisto vero, da mu služimo z vso voljo, in pojdemo v srečno večnost; če pa tega ne storimo, pojdemo v nesrečno večnost. Po našem sedanjem življenji bo toraj naša večnost srečna ali nesrečna po smrti; sreča ali nesreča bo pa večna. Nadloga in britkost (čaka) dušo vsakega človeka, kateri hudo dela; čast pa in slava čaka vsakega, kateri dobro dela. (Bimlj. 2, 9. 10.) Nadloga in britkost nepokorne duše bo večna; čast in hvala pokorne duše bo tudi večna; sveti Avguštin pravi: Krščanska duša ne pozabi, da večno življenje je v nebesih, in večno življenje v peklu! Kamor duša pojde, bo življenje vekomaj: neizrečeno veselo življenje je v nebesih, neizrečeno hudo življenje je v peklu; to bo pa ostalo vse večne čase, premenjeno ne bo nikdar. Trije učenci, Peter, Jakob in Janez, so videli nekoliko časti božje nature na gori, in so silno-želeli tam ostati; zato je Peter dejal: Gospod! dobro nam je tukaj biti. Veseli so oni bili, veseliša je pa duša, katera je vzeta v nebesa, ker videla bo vso božjo čast, ne malo časa, temuč vekomaj. Zveličana duša bo bolj ko pred prepričana besed Jezusovih: Veselite se in od veselja poskakujte, ker je vaše plačilo obilno v nebesih. (Mat. 5, 12.) Zveličana duša se neizrečeno veseli, ker je veliko plačilo prejela, in veliko bolj zato, ker prejeto plačilo je večno, ker ne bo nikedar ločena od Boga. Vesela je, da ji jo majhno in kratko trpljenje veliko in večno plačilo zaslužilo. Bog jo večen, duša je neumrljiva, skušnjav, grehov, nevarnosti in zapeljivosti ni v nebesih, zato je ona v miru, in ga bo vživala vekomaj. O srečna večnost! Kdo jo zamoro zapopasti? Hitite va-njo toraj in ne naveličajte se trpeti, da jo dosežete. Nepokorna duša pa, katera je hotla po svoji hudi volji živeti, vržena bo v pekel, kjer bo trpela vekomaj. Dvoja nesreča, pa prostovoljna nesreča jo je zadela, zgubila je večno veselje, in prišla v večno pogubljenje. Neizrečeno žaluje in bo žalovala vekomaj, ker svoje nesreče odpraviti ne more; nesrečna je, in nesrečna bo vekomaj. Job je dejal: Grešnik bo plačeval za vse, kar je hudega storil, in vendar ga ne bo konca. (20, 18.) Kar je živim ljudem najstrašniše, bi bilo pogubljenim velika milost, smrt. Smrti bodo iskali, in je ne bodo našli. (Raz. 9, 6.) Hudobni grešniki so se ustavljali Bogu, sodnik Jezus jim bo tedaj pravično rekel: Pojdite spred mene, vi prekleti, v večni ogenj. (Mat. 25, 41.) Zavrženi bodo v pekel v večni ogenj med hudiče; kar trpe, trpeli bodo vekomaj, ne upanja, ne milosti, ne odpuščenja, ne premenjenja jim ne bo, in biti ne more vse večne čase. Vest strašno peče pogubljene, ki bi bili lahko služili Bogu, in prišli v lepa nebesa, ga uživali vekomaj, in niso hotli; prišli so pa prostovoljno v večno trpljenje. Neskončna večnost je zmiraj pred njih očmi, je pozabiti ne morejo, in jih zmiraj stiska s svojo strašno težo, ker gotovo vedo, da kar trpe, bodo trpeli vekomaj. Preljubi! prosim vas, pogosto premišljujte neskončno večnost; večne dobrote nebeškega kraljestva in večno trpljenje strašnega pekla, da pridno delate vse zapovedano dobro, in se skrbno varujete vsega hudega, da se ne pohujšate nad grešniki, da voljno pretrpite vse težave in nadloge, in da hodite za križanim Jezusom ves čas svojega življenja. David je dejal: Srečni so oni, kateri v tvoji hiši, o Gospod! prebivajo; hvalili te bodo vekomaj. (Ps. 33, 5.) Veste tudi, da nesrečni bodo oni, ki v peklu prebivajo, ker trpeli bodo vekomaj. l)a večni nesreči odidete in večno srečo dosežete, poslušajte in ubogajte Jezusa, in potem pojdete v nebeško kraljestvo. Amen. t Fr. Veriti (1. 1826). Tretja postna nedelja. •• Napačna pokora. — III. Pomanjkljivo izpraševanje vesti. In poslednjo tistega človeka je hujše merao prvega. Luk. 4, 26. Sv. Benedikt Jožef Labre, ki so ga sedanji papež Leon XIII. ; 1881 slovesno med svetnike prišteli, je nekikrat imel v molitvi to-le ^idovito prikazen. Zdelo se mu je, da gredo pred njegovimi očmi trojne vrste spokorniki kakor v procesiji: popolni spokorniki, nepopolni in navidezni spokorniki. Prva procesija je bila prečudno lepa, |'si so bili belo oblečeni in so se lesketali kakor demanti v solnčnem Blesku; toda le malo jih je šlo za to procesijo. Zdaj pride druga procesija: ta je bila že dokaj večja, pa bilo jo je tudi žalostno gledati; kajti vsi, ki so šli za to procesijo, so bili rudeče oblečeni in na obrazu se jim je sicer kazalo upanje, pa razodevala se jim je tudi britka žalost in kesanje. Slednjič zagleda služabnik Božji še tretjo in zadnjo procesijo, — pa njegova duša se strese in prestraši; bila je tako velika in mnogoštevilna, da je ni mogel pregledati. Vsi so bili črno oblečeni, strah, groza in trepet se jim je bral na obrazu, peklenske pošasti so jih obdajale. Svetnik si te prikazni ne zrni razložiti, pa Duh božji mu jo tako-le razjasni: Prva in mala procesija v belih bleščečih oblačilih pomeni one srečne, ki so po vrednem sprejemanji sv. zakramentov, z resnično pokoro in popolnim poboljšanjem svojega življenja zadobili odpuščenje vseh grehov ter po odpustkih in dobrih delih tudi odpuščenje časnih kazni, da so šli precej po smrti v nebesa. — Druga večja procesija v rudečih oblekah pomeni one spokornike, ki so sicer s skesano spovedjo in pobožnim obhajilom in s poboljšanjem življenja zadobili pri Bogu odpuščenje svojih grehov, pa iz lenobe in posvetnosti niso za grehe zadostovali; le-ti morajo toraj po smrti z dolgim trpljenjem v vicah zadostovati. — Tretja in največja procesija v črnih oblačilih pa pomeni one nesrečne ljudi, kateri niso hoteli sv. zakramentov sprejemati ali pa so jih nevredno sprejemali ter se v smrtnem grehu s sveta ločili in v peklensko brezno se preselili. Srečne, stokrat srečne so duše, katere so se o pravem času in prav spokorile; nesrečne, stokrat nesrečne, pa so duše, katere za pokoro niso marale. Vendar nad vse nesrečne so duše, ki se dajo tako daleč preslepiti, da celo pokoro, ki je grešnikom edini in zadnji pripomoček, v svoje pogubljenje obračajo! — Že dvakrat sem vam o napačni pokori govoril; odkrival bom vam še nadalje napake slabe in pogubljive pokore. — Vsako važno delo ima namreč svoja pravila, svoje postave, po katerih se vrši. Tudi pokora ima svoje postave in zahteve, in če se le ena izmed teh postav ne spolni, je pokora slaba in napačna. Sama spoved še ni pokora, marveč spoved morajo podpirati še štirje drugi trdni stebri: izpraševanje vesti, kesanje, sklep in zadostenje. Danes govorim o pomanjkljivem izpraševanji vesti in sicer: 1. zakaj je pomanjkljivost v izpraševanji vesti tako zelo nevarna in 2. v čem obstoji ta pomanjkljivost. _______________ I. Sv. pismo nam pripoveduje o kralju Nabuhodonozorju, daje imel neko noč sanje, pa jih je pozabil. Zato pokliče babilonsko modrijane in jih sili, naj mu oni povedo, kaj se mu je sanjalo: „Sanje sem imel in na pameti zmešan ne vem, kaj sem videl . . . Sanje toraj in njih razlago mi povejte". Modrijani so se tacim zahtevam pač po vsej pravici čudili ter rekli: „Naj pove kralj sanje svojim služabnikom, potem jih bomo razložili". (Dan. 2, 1. id.) O kolikrat se nam spovednikom enako godi, kakor tem modrijanom! Ako pride grešnik, ki si ni svoje vesti izprašal, k spovedi, ali ni kakor Nabuhodonozor, ki hoče, naj bi mu kdo drugi povedal, kar more le on sam vedeti? Ali ni predrzno pričakovati, da bode še le spovednik z obilnim vpraševanjem iz njega izpravil, česar sam ne ve povedati? Da, predrzno in silno nevarno ter grešno je, brez priprave in brez izpraševanja k spovedi iti. Ako se tak zanikarni in leni grešnik kakega smrtnega greha ne spove, ker je sam kriv, da se ga ni spomnil, — je njegova spoved neveljavna, božjeropna. Pa tudi sicer je silno pomanjkljiva in slaba pokora tistega, ki si pred spovedjo svoje vesti pridno in skrbno ni izprašal. Tega se kaj lahko prepričamo, če to le premislimo: a) Spovednik je dušni sodnik, grešnik pa je sam svoj založnik in edina priča. Pri svetnih sodnijah ni treba, da bi zločinec sam prišel svojo hudobijo naznanit; še tajiti si prizadeva, dokler se mu po pričah zanesljivo ne dokaže. Pri spovedni sodbi je pa drugače: tu je zatoženec, tožnik in priča — vse ob enem grešnik sam; spovedniku, ki je mesto Boga njegov sodnik, ni dolžnost poprej preiskovati in popraševati, kaj in kako se je grešnik pregrešil, ampak soditi mu je o tem, kar mu je sam povedal. Kako bode pa samega sebe zatožil, ako sam ne vč, kaj je hudega storil? In kako bode to vedel, ako ni poprej resno premišljeval, kaj je slabega storil in kaj dobrega opustil, — ako si ni pred spovedjo skrbno vesti izpraševal? Pa če bi te spovednik tudi izpraševal po grehih, ki bi jih bil utegnil storiti; ali se ni bati, da vkljub najskrbnejšemu popraševanju bode vendar tvoja obtožba nepopolna? Kako lahko se tudi tebi primeri, kakor je zapisano v sv. pismu, da če se njegova pregreha išče, Se ne najde (Ps. 9, 15.), da bode mašnik zastonj iskal greha, ki ga Sam nisi hotel poprej iskati. Kajti če se poprej nisi svojih grehov domislil, ko si imel veliko časa svoje življenje premišljevati, ali meniš, da ti bode zdaj kar naenkrat vse v glavo šinilo, da boš mahoma na spovednikovo vprašanje vse prav in po resnici odgovoril, ter tudi Pfavo število in potrebne okoliščine smrtnih grehov povedal? Sami toraj lahko sprevidite, da se oni grešnik ne more čisto povedati, kateri si ni pred spovedjo pridno vesti izpraševal, ampak Se v svoji predrzni lenobi na spovednikova vprašanja zanašal, če spovednik v spopolnitev spovedi kaj vpraša, je njegova dobrota. In pri topoglavih ali bolnih, ki si pri najboljši volji sami ne znajo pomagati, b* to tudi zadostovalo; ne pa pri tacih, ki imajo za vse drugo dober um 'n spomin, le za svoje grehe čakajo spovednikovega vpraševanja. b) Spovednik je dalje tudi zdravnik, grešnik pa je bolnik, ki v zakramentu sv. pokore zdravja išče svoji bolni duši. Kdor išče pri zdravniku telesnega zdravja, mu mora najprej razodeti, kaj mu je, kaj in kje ga boli, ni zadosti, da bi rekel: „Bolan sem, ozdravite me.“ Ako bolnik in zdravnik nevesta, kje je bolezen, bo vsako zdravilo brezvspešno ter še škodljivo. Tako je tudi pri dušnem ozdravljenju: grešnik mora spovedniku razkazati vse svoje rane, razodeti vse svoje večje bolezni in bolečine, sicer mu sv. pokora ne bode v ozdravljenje, marveč v smrt. K temu je pa neogibno potrebno izpraševanje vesti; potrebno tem bolj, ker zakramentu sv. pokore še ne zadostuje sama spoved, marveč je enako potrebno tudi kesanje iu poboljšanje. Stare rane se mu zacelijo po kesanju, novih se obvaruje po trdnem sklepu. Kako pa se bode grešnik kesal svojih grehov, če še za nje ne ve ne; in kako se bode poboljšal, ako še sam ne ve, kaj mu je opustiti, kaj v prihodnje drugače storiti? Izpraševanje vesti je podlaga vsemu drugemu, kar zahteva zakrament sv. pokore. c) Spovednik se sme slednjič tudi imenovati pastir, ki ima mesto Jezusa zgubljeno ovčico nazaj pripeljati k zvesti čredi Jezusovi. Da mu je pa to mogoče, mora vendar vedeti, kam, po katerih napačnih potih in kako daleč je zašla. Tudi mora vedeti, kakšno je trnje, v katero se je zamotala; morebiti bode treba poprej še kaj posekati, poruvati, predno bo mogoče ovčico rešiti (bližnja priložnost, krivica, sovraštvo . . .). Kdo bode pa spovedniku, dobremu pastirju vse to povedal, če ne zgubljena ovčica sama? če pa ovčica sama že ne pozna več poti, po kateri je zašla, če sama ne zna pokazati brezna, v katero je zabredla, in ne zna pokazati trnja, katero jo zadržuje v puščavi, kdo bode mogel siroti pomagati, kdo jo zopet na dobre in varne pašnike pripeljati? In kako bode vedela vse to brez izpraševanja vesti? Vidite, kako je neogibno potrebno, ako se hoče ubogi grešnik rešiti, da najprej svojo vest natanko izpraša, da on in spovednik vesta, po kateri poti je zašel in po kateri mora nazaj iti in svojo nesrečno zmoto popravljati. Zares hujše ne more satan premotiti človeka, kakor če ga zaziblje v pogubno zmoto, da si prav vesti ne izpraša, predno gre k spovedi- II. Katere pa so poglavitne zmote in napako pri izpraševanji vesti? 1. Najprej je vnemama lenoba. Vest prav in natanko izprašati ni lahka roč, posebno pri onih, ki zelo posvetno živijo pa redkokrat k spovedi hodijo. Nobeno težko delo se pa ne d:'i brez truda opraviti, če si toraj grešnik ne prizadene toliko truda, kakoi' za katero drugo važno delo, je izpraševanje vesti pomanjkljivo in kaj lahko se zgodi, da je tudi spoved neveljavna, ako vsled take lenobe smrtni greh zamolči. Tridenški cerkveni zbor naravnost veleva, da mora grešnik vse (vsaj smrtne) grehe pri spovedi povedati, kolikor se jih po pridnem in skrbnem izpraševanju vesti zave. V čem pa obstoji ta pridnost in skrbnost? Kdor hoče prav svojo vest izprašati, mora najprej lepo moliti in srčno Boga prositi za razsvitljenje, kajti brez pomoči božje slabi človek ne more tako važnega opravila prav zvršiti. Kako žalostno je toraj videti ravno grešnike, ki so v toliko raznih hudobij zamotani, da jih brez nebeške pomoči niso vstanu Pregledati in spoznati, — pa se brez molitve z ledeno mrzlim srcem bližajo spovednici! Po poti v cerkev grede se še v razposajeni druščini norčujejo, pred spovednico se vnemamo ob zid naslanjajo, se celo smejajo ali govorijo in druge proč odrivajo, ker jim ni mar, da bi vse prav in dobro opravili, ampak le to, da bi prej bili gotovi. Pravi spokorniki obračajo v izpraševanje vesti dovolj časa. Ne odlašajo še le na zadnji trenutek; marveč že nekatere dneve poprej ali vsaj zadnji dan pred spovedjo premišljujejo svoje življenje °d poslednje dobro opravljene spovedi. Zato si za sprejem sv. zakramentov tak čas odločijo, ko niso s posvetnimi opravili tako obloženi. V ta namen se tudi za nekaj časa odločijo od drugih ljudi, da morejo sami nemoteni v cerkvi ali v kakem drugem samotnem kraji mirno pregledovati vse kote svojega srca ter premisliti, v kakšnih okoliščinah, opravilih, druščinah itd. so bili. Ali poglejte lenobo mnogih grešnikov! Prav na zadnji trenutek vse odlašajo in še le pri spovednici začnejo vest izpraševati. Včasih je to mogoče, včasih pa mdi ne. Ako naprej veš, da prideš kmali na vrsto, bi bilo res presno, ako si hočeš v tem kratkem trenutku dovoljno vest izprašati. ®°lje, da spovednika poprosiš, naj še nekoliko počakajo, kakor da bi Dajvažnišo reč svojega življenja slabo opravil; boljše je, da spoved od-'°£iš, kakor bi si s tako hlastnostjo božji rop nakopal. Oh, preljubi! nikar se ne izgovarjaj, rekoč: „Nimam časa“. S tako slepotijo te sam satan iz pekla moti! Bog ti je dovelj časa dal, v katerem koli stanu si; le vzeti si ga moraš! Dovelj časa imaš za koliko nepotrebnih in nečimernih reči, ki ne koristijo ne duši ne '■slesu: ali le za opravilo, ki ima tvojo edino dušo večnega pogublja rešiti in jej nebesa pridobiti, nimaš časa!? Ali res sam sebi Verjaineš, če praviš, da nimaš časa za temeljito izpraševanje vesti? eno samo izmed svojih opravil mi povej, katero bi bilo imenitniše akor vredna spoved, ki je odvisna od skrbnega izpraševanja vesti. Ce imaš za vsa opravila časa dovelj, ali si za svoje najimenitniše opravilo na svetu ne boš časa vzel? O, še preveč časa imaš; saj sam večkrat tožiš, da ti je „dolgčas" in sam ne veš, kako bi dragocene ure obrnil. Toraj ne čas, ampak tvoja zanikarnost, tvoja lenoba je kriva, če tako malo svojo vest izprašuješ, ker ti je vse drugo bolj mar, kakor tvoje zveličanje! 0 pazi, pazi, da še enkrat ne boš imel preveč časa — celo večnost — za premišljevanje svojih grehov, ki so te v pekel pripravili, pa bode prepozno! O, kako bi rad potlej le za eno uro vsaj spet na svet nazaj prišel, da bi si pošteno svojo vest izprašal in v dobri spovedi očistil, — pa ne bo ti mogoče, vekomaj ne!! 2. Druga napaka pri izpraševanju vesti, ki iz prve izvira, je lahkomišljena površnost. Kako so bili svetniki nekdaj v tej reči previdni in natančni! Sv. Avguštin opominja: Ne dotikaj se rahlo samo površja, pojdi v-se, podaj se v notranjost svojega srca, pridno preiskuj vse! In neki drugi svetnik veli: V se kote svojega srca moramo pridno preiskovati in na sledi grehov z največjo skrb-Ijivostjo paziti (sv. Kasijan). In po tem opominu se tudi vselej ravnajo vsi pravi in modri spokorniki. Komur pa ni resnica, ampak grč k spovedi le prisiljen, iz navade, na videz, — temu ni mar v globočino poseči in vse za vrstjo pregledati, marveč je zadovoljen, če mu le sem ter tje kaj v spomin pride, takorekoč po sili; in potlej pravi: „Duhovni oče, ne vem nič več“. Seveda ne vč, ker noče vedeti! O strašna slepota, prežalostna zmota! Le pomisli, kaj bi rekel kmet, ko bi njegovi kosci le nekolikokrat semtertje šli po travniku in le nekatere veče bilko pokosili; ali če bi plevice le peščico osata poruvale, drugo pa pustile, ali če bi ženjice tu in tam le nekoliko snopkov žita požele ter zopet domu šle? Kaj pa še le poreče nebeški Oče, ako vidi svoje grešne otroke, da hočejo pokoro delati, pa 1® nekatere grehe vidijo, za večino se pa ne zmenijo, ker jim lenoba dušne oči zatiska! Ta površnost se kaže v mnogih ozirih. Še tega se ne domislijo, kdaj so bili zadnjič pri spovedi, ali so vse prav opravili ali ne. Pr* izpraševanju nimajo nikakoršnega pravega reda, ampak kakor bi slepe miši lovili, zdaj v tej zdaj v oni zapovedi kaj vjamejo; potlej pa ni čuda, da mnogo reči prezrejo. — Kdor si hoče vest natančno izpra* šati, mora počasi, temeljito in po vrsti preiskovati; n. pr. kaj se je pregrešil v mislih, kaj v besedah ali v delih; ali pa, kako j® grešil zoper Boga, zoper bližnjega, zoper samega seb®> ali pa tudi, kaj je grešil doma, kaj med svetom, kaj v cerkvi, kaj vpričo drugih, kaj sam itd. Vendar najbolj zanesljivo bo, Če premišljuje po vrsti zapovedi božje in cerkvene, in sicer ue le po dejanskih grehih, ampak tudi kaj se je pregrešil s prostovoljnimi mislimi in željami ter z besedo. Se več, premisliti mora tudi, kaj je dobrega opustil, kar je bil dolžan storiti. Pa tudi to ni še zadosti, premisliti mora tudi dolžnosti svojega stanu. In še ni pri kraju, poiskati mora tudi število svojih (vsaj smrtnih) grehov, ter poizvedeti, če niso morebiti njegovi grehi tudi drugim škodovali, če ni bil kdo pohujšan ali zapeljan, in vse, kar greh zdatno zvekša. In da bode mogel trdni sklep pravega poboljšanja storiti, mora še tudi prevdariti, katera je njegova poglavitna Pregreha in strast, kaj je bilo do zdaj vzrok, da je grešil in kaj bode treba v prihodnje opustiti in storiti itd. Glejte, tako je temeljito izpraševanje vesti. Zdaj pa sodite sami, ali se del vse to le v nekoliko minutah zvršiti? Ali boš mogel vse to spregledati, ako se le memogrede nekoliko površno ozreš po svojem vedenju več mescev, celega leta? Nikakor ne! Nočem in ne smem tukaj strašiti onih dobrih kristijanov, ki večkrat sv. zakramente prejemajo tu se vestno pripravljajo za sv. spoved; ne, še ravno nasprotno jih korani opominjati, naj si nikar preveč nepotrebnih skrbi ne delajo Nastran izpraševanja vesti, da jim ne bode časa zmanjkovalo za kesanje tu trdni sklep. Ves moj današnji govor, kakor vidite, je obrnen posebno do onih mlačnih širokovestnih kristijanov, ki redkokrat hodijo k spovedi, pa vendar, čeravno so veliki grešniki, skoro ne vedo ničesar Povedati. — Pač bi jim moral reči, kakor nekdaj Jezus sv. Petru: »Zapelji, prijatelj, na globoko in vrzi mreže!“ in toliko bi bilo rib — čem reči — grehov, da bi se mreže trgale in čoln potapljal. Zdramite se toraj, vi drzni lahkoživci, in spreglejte vendar, da vaša spoved Je neveljavna, če si vesti ne izprašate, — vaša pokora je ničeva! ^slednje bode hujše memo prvega! 3. Tretja napaka pri izpraševanju vesti je prevzetno slep-Jeuje samega sebe, ki se kaže zlasti na dve strani: nekateri velikih hudobij nimajo za greh, ampak le za slabosti človeške; drugi Pa krivdo le na druge zvračujejo in nočejo biti sami nič krivi, toraj tudi druge tožijo, ne samih sebe. človek bi skoraj ne verjel, da se tudi še dandanes dobijo farizejski hinavci, ki komarje precejajo, kajute pa požirajo; pa vendar ni brez takih, ki se jim mala razmišlje-u°st v molitvi, zamuda kake bratovščine itd. velika pregreha zdi, a v°likanske zanikarnosti v spolnovanji svojih dolžnosti, krivične zvijače, P°krito sovraštvo, opravljanje, morebiti celo obrekovanje itd. jih nič De skrbi, nič ne peče. In če ni spoznanja, kje bo kesanje, kje po- 10 boljšanje? — Nič boljši ni oni grešnik, ki vse le na druge zvračuje, kakor nekdaj Adam na Evo in Eva na kačo: kako se bo žena skesala in poboljšala, če mesto sebe moža toži; kako se bo sovražni človek z Bogom spravil, če mesto sebe le nasprotnika dolži itd.? 4. Še eno napako vam slednjič omenim, grešno nevednost. Kar nevednost zadeva, je sicer res mogoče, da nekateri priprosti ljudje slabega uma pri najboljši volji ne morejo vseh resnic in dolžnosti naše sv. vere znati in se jih zavedati; in tacim tudi ni v greh šteto, ako se iz nezadolžene nevednosti kakšnega greha ne zavedajo ter tudi ne spovedujejo; odpuščen jim je z druzimi vred. A drugače je pri zanikarnežih bistrega uma, ki so v posvetnih rečeh močno zvedeni, v verskih resnicah in dolžnostih pa zelo nevedni, ker zanemarjajo pridige in krščanske nauke ter se nočejo podučiti, če ravno bi se lahko. Takim je zadolžena nevednost v greh prišteta, in če se svojih velikih grehov in hudobij ne zavedajo in ne spovedujejo, je njihova pokora ničeva! — Toraj le uhajajte iz cerkve, kadar se pridiga pričenja; le hodite po svojih potih, kadar se krščanski nauk razlaga; le iščite si svetne vednosti, za večne resnice pa si oči in ušesa mašite: boste videli, kakšen vam bode konec! Mislite, da vas bode vaša sleparska pokora v nebesa privedla, pa vas bode v pekel pahnila! Razložil sem vam danes eno najpogubniših zmot: če kdo misli, da je pravi spokornik, pa si še vesti ne izpraša pred spovedjo. Ta zmota je pa zato tako velika, še enkrat ponovim, ker grešnik, ki ne spoznd svojih grehov, jih ne more obžalovati, ne zapustiti, ne se jih spovedati, ne zadostovati zanje: kar je temelj za sleherno poslopje, to je izpraševanje vesti za sv. pokoro. Toraj nikar ne slepite sami sebe, da vam vaša slepa pokora ne bode še v hujše pogubljenje, da tudi pri vas ne bode poslednje hujše memo prvega! Amen. 2. Kaj privede v nespokornost? Luk. 11, 26. Žalosten jo stan takega človeka, ki samega sebe slepi, ter meni. da je zdrav, pa od dnč do dne hira bolj in bolj, in se kar nagl° naprej pomikuje h koncu svojega življenja, katerega še nikakor ne pričakuje; žalosten in še vse bolj žalosten pa jo stan tisto duše, k* greh na greh naklada, in tako nakopava prenesrečno pot v nespo' tornost. Kristus nam popisuje v današnjem sv. evangeliju žalostni slan takega človeka, ki greh naklada na greh ... In naposled pristavlja: In poslednje tistega človeka je hujše, kakor prvo!. . . Ostra je beseda, ki nam jo govori večna Besnica rekoč: Eekel sem, da bodete umrli v svojih grehih, (Jan. 8, 23.) če bodete namreč živeli po mislih in željah sveta. In vendar je toliko ljudi, ki nespokorno žive, nespokorno umrjo! Edino rešilo, katero bi jih otelo večnega pogubljenja, zametavajo, ali pa se slepč s praznim zaupanjem, da Bog n® bo ravnal tako ostro in ne bo storil ljudi večno nesrečnih. Toda nJegova beseda trdnejše stoji, kakor nebo in zemlja; zakaj nebo in žemlja bota prešla, njegova beseda pa ne bo prešla; in ta beseda se glasi: Če se ne spokorite, bodete vsi pokončani ravno tako. Prav bo toraj, da govorim danes o nespokornosti. Kateri pa zaidejo v nespokornost? 1. Tisti, ki služijo svetu, in 2. tisti, ki služijo pregrehi. I. Ljudje, ki služijo svetu, se v svoja časna opravila preveč zamislijo, zaidejo na zadnje v nespokornost, ker 1. pozabijo na zveličanje svoje duše, 2. zanemarjajo božjo službo in 3. odrivajo in odbijajo od sebe sleherni pripomoček za svoje rešenje. 1. Pozabijo na zveličanje svoje duše. Kako veliko je ijU(li, ki obračajo svoje misli na vsako drugo reč, skrb imajo za 'sako drugo opravilo, le za svojo edino neumrjočo dušo nimajo nobene skrbi. In kako bi jo imeli? Nihče ne more dvema gospodoma lužita Noč in dan se trudijo za posvetno čast, drugi za časno blago, ^etji za pozemeljsko veselje; na to pa, kar je edino potrebno, pozabijo, pozabijo skrbeti za zveličanje svoje duše; in vendar bi se po tla"ku aposteljnovem noben bojevalec božji ne smel (preveč) zamotati Tim. 2, 4.) Ker pa jim ni mar, skrbeti za zve-jim zgodi, kar žuga sv. pismo rekoč: Zašli so ® Puščavi, v kateri ni vode (Ps. 105, 4.), to je, v nespokornost za-1(*ejo, in iz nespokornosti v pogubljenje. 2. Božjo službo zanemarjajo. Nikdo (namreč) ne more lužiti dvema gospodoma. (Mat. 6, 24.) Ker služijo svetu in njegovemu P°želenju, ne morejo ob enem služiti tudi Bogu, in ker imajo vso !v°jo skrb obrneno le na časne reči, srce navezano le na posvetno ,_aslt časno blago in pozemeljsko veselje, se ve že samo po sebi, da l’u cerkev in božja služba nič kaj ne veseli. Toraj tudi nič kaj radi v cerkov ne hodijo. In če tudi v cerkev pridejo, nimajo nobenega Zan'manja za to, kar so v cerkvi godi; ter slušajo vse drugo, le božje 10* v časna opravila. (II. 'Čanje svoje duše, se besede ne; vidijo vse drugo, le mašnika ne pred altarjem; mislijo na vse druge reči, le na Boga ne in na božjo čast; in sto in sto časnih reči in posvetnih skrbi se jim preteplje po glavi na tistem kraju, na katerem Bog terja službo svojo. Pa pri takih služabnikih sveta tudi ne more drugače biti; zakaj kjer je tvoje srce, ondi je tudi tvoj zaklad. (Mat. 6, 21.) In če tudi kje s svojimi ustnicami Boga časte, je vendar le njih srce daleč od Boga. (Mat. 15, 8.) Kadar se zjutraj zbude, je njih prva misel že pri časnem opravilu, in ko se zvečer podajajo na počitek, je zopet v posvetnih rečeh zamotana njih poslednja misel. K spovedi se le težko pripravijo, in jih ni spraviti poprej, dokler ni že huda sila. Ali pa se ne pravi to zanemarjati službo božjo le več kot preveč? Tako silno zanemarjanje božje službe pa je najgotovejša pot v nespokornost. 3. Ljudje, ki služijo svetu, od sebe odbijajo tudi vsak pripomoček za svoje rešen j e. Gorje vam bogatinom; zakaj ložje pojde kamela skoz šivankino uho, kot bogatin v nebo, žuga Jezus. (Mat. 19, 24.) Ali mar vi drugega Odrešenika pričakujete nego tistega, ki je rekel: Ne nabirajte si zakladov za ta svet. (Mat. 6, 19.) Gorje vam napuhnjencem in posvetnjakom! bodete mar vi dobili drugega Zveličarja nego tistega, ki je ponižnost pred vsem drugim priporočal rekoč: Učite se od mene, ker sem krotak in iz srca ponižen! Gorje vam razuzdancem in samopašnežem! bo mar k vam prišel drugi Mesija nego tisti, ki je rekel: Blagor jim, ki so čistega srca; Boga bodo gledali? Poglejte! tudi vaš konec se približuje; prišla bo tudi vaša poslednja ura. Morda bodo tudi vam hiteli p° mašnika; ali pa vsi posvetni, ki ste, bodete pač zamogli se prav spokoriti in spraviti z Bogom v poslednjem trenutku svojega življenja? Služabnik sveta na smrtni postelji tudi ne bo naenkrat spremenil svojega srca. Glava je zmotena, pa vendar še vsa v časnih skrbeh; srce preplašeno, vendar pa še zmerom na svet navezano in zaraščeno; sovrašnik ima odprte vse duri: počutni (živalski) človek ne ume, kat je duhovnega. (I. Kor. 2, 14.) V takih okoliščinah pa je pokora sum' ljiva, spoved povrhna, kesanje večidel le natorno, spokorjenje redkO’ II. Tisti, ki služijo pregrehi, hudobijo za hudobijo pijo v-sA kot žejen človek vodo, gredč ali 1. naprot nagli, neprevideni smrt’’ ali 2. obupajo, ali 3. padejo v nezapopadljivo slepoto duha in otrp' nenost srca: to so tri pota, ki peljejo v nespokornost. 1. Zadene jih nagla, neprevidena smrt. Ljudje krvavi in goljufivih rok še polovice svojih dni učakali ne bodo, žuga sv. pism°-(Ps. 54, 24.) In res, ali je mar Bog le samo Sodomo in Gonim-0 končal z ognjem iz nebes v sredi njunih hudobij, in ali ne umrje tudi še zdaj marsikak samopašnež v sredi svojih hudobij? Ali so mar le samo Judovi sinovi bili udarjeni z neozdravljivo boleznijo, in aH ni tudi še marsikdo drugi na nagloma poginil? Je mar bil le samo rod Benjaminov pokončan, in ali niso tudi še marsikatera druga ljudstva zginila na nagloma? Ali so mar le Arna, obrekovalci nedolžne Suzane, Jecabela in Atalija padli v jamo, katero so drugim kopali? Ali pa so mar le samo oni grešniki bili? Nikakor ne, temveč, de se ne spokorite, bodete vsi ravno tako pokončani. V nekem kraju je živela mlada gospodinja, ki je grdo ravnala z dobro materjo svojega moža. Leta 1855 oboli mati za kolero. Mlada žena jej sama nič ne postreže, pa tudi moža k materi ne pusti. Mati umrje in mlada prevzetnica pravi: „Zdaj se mi je kamen odvalil od srca“. Pa kaj se zgodi? čez dva dni tudi mlada žena zboli za ravno to boleznijo, in po njej je bilo. — In to ni edini zgled te vrste... 2. Obupajo. V to vrsto spadajo Kajn, Savel, Juda, ki so vsi spoznali sicer svoje grehe, pa obupali nad božjo dobroto in milostjo m prestrašno končali svoje življenje v nespokornosti. — Pa celo o Ueverskih modrijanih uči sv. Pavel, da so Boga sicer spoznali, pa ne po božje častili, zatoraj jih je prepustil njih strastim, prepustil Sramotenju, tako da so vsi obupani se sami prepustili sleherni razuzdanosti. (Rim. 1, 21. Efež. 4, 19.) 3. Se zagreznejo v nezapopadljivo dušno slepoto in otrpnenost srca. O grešnik! ali mar meniš, da boš odšel božji sodbi? Pobegni, kamor le koli hočeš, božja roka je vedno nad teboj. Tvojemu pogub-•jenju pa hodi naprej slepota Faraonova in njegova trdosrčnost. To zadeva sosebno nečistnike, razuzdance, samopašneže, pijance in druge trdovratne grešnike. Nobena reč jih ne omeči; ne vidijo nič, ne sli-% nič; ne spametvajo jih ne kazni božje, ne božje dobrote. Tak žalosten zgled imamo nad Samsonom v sv. pismu. Tolikokrat že je tol goljufan, in vendar je še zmerom zaupal zapeljivemu ženstvu, dokler ga na zadnje sovražnikom ne izdA, ki so mu iztaknili oči. — žalostna zgodba onega nesrečnega mladenča, ki je na smrtni pošlji opravil dobro spoved ter se lepo z Bogom spravil, a še umirajoč Padel v privajeno hudobijo.) Poglejte! taka se godi grešnikom, ki t^ah nakladajo na greh. Nakladanje greha na greh je zanesljiva pot v Uespokornost, in iz nespokornosti v pogubljenje. — Taki grešniki Se prav lahko primerjajo s tistimi živalmi, ki želod zobljejo pod hra-st°m. Ko le te pod hrastom prav požrešno žro, in neprevidoma kdo 'streli, se sicer vstrašijo in kviško zakrenejo glave, ali pri tej priči P°zabijo pok in v novič začno želod žreti. Ravno takih je veliko grešnikov. Brez skrbi žive dalje v svojih grehih, in ako tudi zaslišijo nepreviden strel, to je, ako jih ostraši pridiga ali bolezen, jih sicer obide groza in se spovedo, ali doklej trpi njih poboljšanje? Prav kratek čas, potem pa zopet padejo v stare grehe, ker jim manjka prave žalosti in trdnega sklepa. Na strmi in silno nevarni poti so vsi oni, o katerih sem vam danes govoril. Prosim najprej vas, ki ste na pravi poti, molite za te nesrečnike; vas pa, ki se pomikate po spolski poti pogubljenju naproti, resno opomnim: pomislite vendar, kako strašno je pasti živemu Bogu v roke; kako hitro bo prišla zadnja ura! Gorje, če vas v takem stanu zasači. O zapustite toraj zapeljivi svet z vsemi njegovimi slad-čicami, zapustite pregreho, najhujše zlo in odkritosrčno se spokorite k Gospodu svojemu Bogu. Le po takem potu vam bode vhod v večnost lahek in oveseljivna nada večnega zveličanja vam bode nadomestila vse posvetno blago, nadomestila vse pregrešno veselje! A-men< t Jan. Škofič. Praznik sv. Jožefa. I. Napačna pokora. — IV. Pomanjkljivo kesanje. Spreobrnite se k meni iz vsega svojega srca, s postom, z jokom in s plakanjem. Joel. 2, 12. Neki mož pride k sv. Frančišku Šaleškemu k spovedi. Med spovedovanjem se kar naenkrat začne svetnik jokati. Grešnik se začudi in spovednika vpraša, kaj da mu je, da se tako joka, ali mu je slabo? „0 ljubi moj, meni ni slabo, pravi sv. Frančišek, a tebi, tebi je hudo!" — Grešnik pravi: „Meni je dobro" in spet dalje pripoveduje toliko grdobijo grehov, da je bilo strah, — pa vse brez kesanja. Sv. spovednika so solze polile in še bolj se razjoka, ker vidi, da grešnik ni pripravljen za sv. zakrament, ker mu manjka najpotrebniše reči — kesanja. Grešnik ga zopet vpraša, zakaj se joka. „0j, odgovori sv. Frančišek, zato se jokam, ker se ti nočeš". Samo ta beseda je grešnika toliko spekla in pogrela, da so se mu solze po licu kakor jagode udirale. Velike srčne žalosti začne zdihovati: „Oh, jaz nesrečni človek ne občutim nobene žalosti nad tolikimi hudobijami svojimi, zavoljo katerih nedolžni tako milo joka". Omedlel bi bil prevelike žalosti, ko bi ga ne bil svetnik utolažil. Podučil ga je, pravo kesanje obuditi in zakrament sv. pokore vredno prejeti, tako da je bil ta grešnik potlej vsim spokornikom v zgled. Oh, koliko je v današnjih dnevih takih grešnikov, kateri tako svoje grehe pripovedujejo, kakor bi pripovedovali kaj hvale vrednega; — vredni so, da bi se vsak spovednik razjokal nad njimi. In kaj druzega, kakor neveljavne so spovedi brez pravega kesanja? To znamenje napačne pokore: spoved 1. brez kesanja ali 2. brez Pravega kesanja vam bom danes razložil. Kako rad bi z današnjim govorom oči odprl onim slepim, ki sami sebe motijo s tako prazno pokoro. I. če sem že zadnjič o izpraševanju vesti rekel, da je podlaga vsemu drugemu, kar je potrebno k zakramentu sv. pokore; moram še tem bolj trditi o kesanju ter še pristaviti, da je kesanje tako-vokoč duša prave pokore. Kakor je telo brez duše mrtvo, tako je tudi pokora brez kesanja mrtva, — ničevna. To nam kaže sv. pismo z besedo in v zgledih. Bog sam nas uči po sv. veri, da brez pravega kesanja ni nobenega odpuščanja bilo, ni zdaj in ne bo nikoli. Pa tudi zdrava pamet nam to kaže, če jo le hočemo poslušati. Kadar Gospod govori v sv. pismu o pokori, povsod zahteva pred Vsem kesanje. Tako n. pr. govori po preroku Joelu (2, 12. 13.): Spre-°brnite se k meni iz vsega svojega srca, s postom, z jokom in s Vikanjem. In pretrgajte svoja srca, ne pa svojih oblačil in spre-°brnite se k Gospodu svojemu Bogu. Po preroku Jeremiju (4, 8.): Rdečite rasovnike (spokorna oblačila), jokajte se in tulite, ker srdita Jeza Gospodova se od nas ni obrnila. Kralj David kliče: Bar Bogu 3e Prežaljen duh; potrtega in ponižanega srca, o Bog, ne boš zaničeval. (Pg. 50, 19.) Sv. Pavel se veseli, ker je njegov list Korinčane ^ kesanju omečil; zato pravi: Veselim se zdaj, ker ste bili žaljeni ^ Pokori . . . Zakaj žalost, katera je po Bogu, obrodi stanovitno V°horo k zveličanju; posvetna žalost pa prinese smrt. (II. Kor. 7, 9.10.) Pa tudi sveta zgodovina nas ravno tako uči. Najlepši zgled Prvega spokornika v stari zavezi je kralj David. In v čem se je slasti razodevala njegova spokornost? Sam nam pove: Utrudil sem Se v svojem zdihovanju, vse noči perem svojo posteljo, s svojimi sdzami močim svoje ležišče. Žalosti so mi oči otemnelc... (Ps. 6, 7. 8.) b prehodu stare zaveze v novo nam Jezus Kristus sam pred oči P°stavi genljivi zgled prave pokore v izgubljenem sinu. In v obstoji vrhunec njegove spokornosti? Gotovo v tem, da je v-se e^' Pa po kaj je šel v-se? Po tisto milo žalost, ki mu je britke solze privabila, zato ker je grešil zoper nebo in zoper svojega preproga očeta! — če se ozrete slednjič še na brezštevilne spokor- nike nove zaveze, povejte mi, kaj je cvet one srečne pokore, ki je največe grešnike v nebesa pripeljala? Solze sv. Petra, sv. Magdalene, Marije Egipčanke, sv. Marjete Kortonske, mila žalost sv. Avguština itd. — pravo srčno kesanje, to je cvet prave pokore, ki obrodi sad za večno življenje. In če se mi bode znabiti v tem sv. postnem času posrečilo, tudi izmed vas koga na pravo pot pokore privabiti, — kaj ga bode privedlo na pravo pot? Pravo srčno kesanje! Oe pa grešnikovo srce čisto mrzlo ostane in nič ne ve za kesanje, bode tudi zastonj še tako trudapolno izpraševanje vesti, zastonj še tako čista in natančna spoved, zastonj še tako natančno opravljena pokora, zastonj tudi sv. odveza, ko bi mu jo tudi sami rimski papež podelili! — Egiptovski kralj Faraon je tudi po toliko čudežih, ki sta jih Mozes in Aron delala, spoznal svoj greh in jima naravnost rekel: Grešil sem tudi zdaj, Gospod je pravičen, jaz pa in moje ljudstvo smo krivični. (II. Moz. 9, 27.) Pa za to krivičnost je vedel le jezik, v srcu je ni obžaloval; zato mu pravi Mozes: Vem, da se še ne bojite Boga, ne ti ne tvoji služabniki! Ker mu je ostalo srce trdo in neskesano, je poginil v svojih grehih. — Ali poglejmo precej v začetku nove zaveze nesrečnega Juda Iškarijota! On je spoznal svojo krivico in strašni svoj greh in je nazaj prinesel trideset sreber-nikov velikim duhovnom in starašinom rekoč: Grešil sem, ker sem izdal nedolžno kri. (Mat. 27, 3. 4.) A manjkalo mu je onega odkritosrčnega kesanja, ki je sv. Petru odpuščenje pridobilo; raje je obupal, kakor bi se bil skesano k Jezusu povrnil. Kar nam pa sv. pismo in zgodovina tako jasno priča, lahko tudi najpriprostejši um sprevidi. Saj že mi ljudje ne moremo razžal-niku odpustiti, če vidimo, da mu ni prav nič žal, ker nas je razžalil-Stariše n. pr. še bolj kot prvotna nepokorščina žali to, če vidijo, da posvarjeni in kaznovani otroci nič ne kažejo kesanja, marveč tudi svarilo in kazen s trdim in mrzlim srcem kljubovaje sprejmo. Ali bo pa mogel nebeški Oče svojemu grešnemu otroku odpustiti, če mu v srcu ne vidi nikakoršnega kesanja ? Pa tudi to je pomisliti, da se je sleherni greh v srcu pričel; v srce se je zarastla grešna korenina, toraj se mora tudi iz srca odpraviti — iztrgati. Srčna tla pa se ne dajo prekopati in prerahljati z drugo rečjo nego s pravim kesanjem; le kesanje je tisto orodje, ki omehča trdo srce in iz njega poruje tudi korenino greha. Se jasnejše boste to spoznali iz te-lo primere. Kaj potrebuješ, če hočeš led ali svinec stopiti? Kaj ne, gorkote. Brez gorkote ti j® nemogoče led stajati ali svinec stopiti, delaj ž njim, kar hočeš; tolci ga, meči ga sem in tje, reži ga, drobi ga, kakor hočeš, — ne bo se ti stopil, če ga toplota ne doseže in premaga. Kar je za topljenje svinca in ledu toplota, to je za pregrešno, otrpneno srce kesanje; le z njim zamoreš omehčati trdobo svojega srca, da grehi odjenjujejo in, kadar odvezo zadobiš, popolnem odpadejo. Oe pa kesanja nimaš, Počenjaj, karkoli hočeš, tolci se na prsi, hodi na božjo pot še tako daleč, posti se še tako ostro — greh ti ostane. In kakor pametni človek miluje onega, ki hoče svinec na mrzlem stopiti, drugi se mu pa smejajo; tako tudi tebe, o grešnik, grešnica, nebeški Oče miluje, hudobni duh se ti pa smeja, če misliš in poskušaš brez kesanja od-puščenje grehov zadobiti. Zato pa tudi sv. cerkev uči, da se v skrajni sili vse druge reči, hi so za pokoro potrebne, dajo kako nadomestiti, le kesanja ne nadomesti nobena druga reč. če si n. pr. hudo bolan v glavi, da si pri najboljši volji ne moreš svoje vesti izprašati, zadostuje, da se skesano spoveš le tega, česar se ravno moreš spomniti; če se ne faoreš spovedati, ker ti je glas zaprlo, ali v smrtni nevarnosti spovednika ni dobiti, zadostuje, da se v srcu skesaš; če ne utegneš več resničnega poboljšanja kazati in pokore delati, zadostuje ti v odpuščanje grehov trdna volja: če pa kesanja nimaš, ti ga kar nič druzega ne more nadomestiti. II. Hudobni duh pa včasih človeka še hujše slepi in moti, in s>cer s tem, da se grešnik zanaša na neko žalost, ki jo kaže, katera Pa ni pravo kesanje in ne zadostuje v odpuščanje grehov. Naj vas °Pomnim še na to prenevarno zmoto in popišem poglavitne napake Uašega kesanja. 1. Prva napaka glede kesanja je le navidezna zunanja žalost, 0 kateri srce nič ne ve, nič ne čuti. V tej reči se grešnik kaj lahko fiioti in goljufa ter ima za pravo kesanje le — senco kesanja. Sveti ^rizostom nam o tem piše: Treba je zelo paziti, da se v tej zadevi motimo. Kajti videl sem jih mnogo, hi so se postili, jolcali, na &rsi trkali, spokorne pasove nosili, da bi bil človek, sodeč le po Zunanjosti, mislil, da so bili pravega kesanja prevzeti; pa niso bili, Cer se njih notranje ni vjcmalo z zvunanjim; vsa ta zvunanja po-COrHa, katerih se srce ne udeležuje, so le krinka in senca kesanja. T~ Ne zanašaj se toraj na kesanje, katero le z ustmi moliš ali pa z hukev bereš, v srcu ti pa ni nič hudo, da si grešil; ti imaš le senco kesanja, če greha še nisi začel resnično sovražiti in te še ni r°sna misel ločiti se od njega. Ali mar res ne veš, kaj se pravi, resnično — iz srca se kesati? Zakaj se pa znaš zarad posvetnih zmot 142 tako vrlo dobro kesati? Ako si bil n. pr. neprimišljen v kupčiji in si se pustil ogoljufati, ali pa si kak prav lep zaslužek zamudil; kako ti je takrat britko pri srcu, kako si sam na-se nekakšno nejevoljen in jesti in spati se ti ne ljubi ter vedno obetaš sam pri sebi: „Nikoli več ne bom tako nespameten, da bi se dal tako preslepiti, da bi tako lepo priliko zamudil; o kako se kesam!" Vidiš, „kako se kesam" praviš in to ti gre res prav od srca, kar rečeš, ti je resnica; zakaj bi si pa nad grehi ne znal zbuditi take srčne žalosti? Tu pa kličeš: „iz celega srca mi je žal" in še pristaviš: „raje vse tudi celo smrt raje pretrpeti, kakor spet grešiti." Kdo bo pa tvojim besedam verjel, ako te vidi leta in leta v starih hudobijah, v starih krivicah, v starih grehih, katere od ene spovedi do druge le v tem spremeniš, da jih večkrat in še čedalje zlobniše ponavljaš. Ali se pravi to, greh v resnici studiti, iz srca sovražiti? Življenje tvoje te najbolj prepričuje, da sam sebi ne verjameš, kadar kesanje moliš. In na tako kesanje se hočeš zanašati, da ti bode odpuščanje dobilo in zveličanje prineslo! 2. Napačno je dalje kesanje takrat, kadar ne obžaljuješ vsi h grehov, in morebiti ravno tistih ne, ki so največi in si jih največkrat storil. Če se je n. pr. kdo v petek zmotil in nevede kaj mesnega pokusil, toliko žaljuje; da ima pa že več let grešno znanje, ali navado goljufati itd., to ga nič kaj ne skrbi, in ako spovednik vpraša, če hoče zapustiti greh in grešno nevarnost, skoraj sam ne ve, ali bi rekel: da ali ne. če pa tudi obljubi, mu obljuba ne pride od srca, mu ni resnobna, če le na en sam smrtni greh ostane še navezano tvoje srce; če se ti nič hudo ne zdi, da si z njim tako zelo žalil ljubega Boga in se pred spovedjo (odvezo) ne odločiš ga zapustiti, je prazno tvoje kesanje, prazna vsa tvoja pokora, če se pa spoveduješ le malih grehov, moraš vsaj enega izmed njih obžalovati, sicer bi bila odveza neveljavna in bati se je celo, da bi ne bila tvoja spoved božjeropna, ako s popolnim premislikom opustiš kesanje in se ne potrudiš obžalovati in zboljšati vsaj eno ali drugo reč. — Ni sicer treba, da bi vsak greh posebej obžaloval (če tudi bi bilo to prav dobro); zadostuje, da se po pridnem izpraševanji vesti vseh skupno skesaš, ter nobenega ne izvzameš, če pa le en smrtni greh izvzameš in ga ne obžaluješ, ti vse drugo nič ne pomaga. Naše kosanje je kakor naša vera; če le ene verske resnice ne veruješ, si krivoverec in pred Bogom ne kaj boljši kakor nevernik, ki ničesar ne veruje. Enako, če vse grehe obžaluješ, le enega ne; ti vsi ostanejo, kakor bi nobenega ne bil obžaloval. Tega se prepričamo iz te le dogodbe. v V življenji sv. Boštjana se bere, da je od Boga imel milost čudežnega ozdravljenja. Med drugimi išče pri njem pomoči nek ime-niten pagan Kromacij in prosi, naj ga hude bolezni ozdravi. Sv. Boštjan piu obljubi, da ga hoče ozdraviti, toda le s to pogojo, če pristopi h krščanski veri in če pokonča vse ajdovske malike, ki jih ima v hiši. Kromacij obljubi in res pokonča vse podobe ajdovskih bogov, le ene same ne; od te se pa kar ni mogel ločiti, toliko mu je bila ljuba, ker so jo že njegovi stariši imeli v velikem čislu. Sv. Boštjana molitev Je bila zastonj. Bolnik se pritoži, zakaj mu obljube ne spolni. Svetnik &a vpraša, ali je prav res vse malike pokončal? Odkritosrčno mu odgovori, da vse, le enega samega ne, ker mu je tolikanj priljubljen. A sveti mož mu resnobno zatrdi, da le tedaj mu bode njegova mo-Kev zdravje sprosila, ako še to podobo ukonča. Bolnik ga uboga, in res ozdravi. — O koliko je grešnikov, kateri po mnogih spovedih ostanejo vedno bolni ali prav za prav mrtvi, zato ker sov še na ta ali oni greh vsi navezani, da ga še ne marajo pustiti, če pa kdo jubi svoj greh, ga ne more ob enem sovražiti in studiti. Greh ljubiti, Pa kesati se ga ob enem ni mogoče! 3. Napačno in prazno je tudi tvoje kesanje, ako greh obžaljuješ eiz natornih nagibov, le z ozirom na to, kar ti na tem svetu Koduje. Kako se tudi v tej zadevi mnogi motijo! Marsikateri oče ntko obžaluje, da ni za svojega sina skrbel, kakor mu četrta zapoved veleva, — pa kedaj? Še le takrat, ko ga orožniki uklenenega v ječo pečejo, ko mora škodo za njim plačevati. Zdaj zdihuje, pa ne zavoljo . &a> marveč zarad škode in sramote. Marsikatera mati žaljuje, da Je dajala svoji hčeri toliko prostosti in vedoma trpela njeno grešno planje ali ga še celo podpirala. Zdaj žaljuje; pa ne zato, ker je Boga aia (morebiti še bolj ko njena hči), marveč le zato, ker se jej ni sPolnilo, kar je pričakovala: hči ni prišla k hiši, — pač pa je prišla domačo hišo nečast in sramota in revščina. Od tod toliko solz, žar^ ^re^a Pa z<^aj ena ne kane. Tatovi, goljufi, pobijalci itd. 'Jujejo, — pa ne zavoljo razžaljenja Božjega, marveč zato, ker niso ^gli posvetni oblasti uiti in utajiti hudobij. In kako rado se tako zg°lj posvetno žalovanje in kesanje tudi še na smrtni postelji pokaže §v Sploh takrat, kadar jo greh grešnika zapustil, ne pa grešnik greha. , ■ pismo nam povč več zgledov takega natornega, brezvspešnega Kesanja. Zt) Savel je obžaloval, da je bil nepokoren Bogu, ko mu je na-QrDl! Samuel, da ga je Najvikši zavrgel, ter ne bode več kralj. e«t sem, Jcer sem prelomil govor Gospodov, (I. Kralj. 15, 24.) je ke ano >n odkritosrčno spoznal. A nič mu ni pomagalo, ker se ni m a ’ da je bil Gospoda razžalil, ampak je žaloval le zato, ker ni je f ve* kralj biti. — Tudi zlobni kralj Antijoh se je kesal in udo žaloval, da je bil oskrunil in oropal tempelj Jeruzalemski, potem, ko ga je Bog občutno udaril z boleznijo. Zdaj se spominjam vsega* hudega, kar sem storil v Jeruzalemu . . . Spoznam, da me je zavoljo tega zadela ta nadloga in glej od velike žalosti konec jemljem v ptuji deželi. (I. Mak. 6, 12. 13.) Prosil je tudi ta hudobnež Gospoda, od katerega pa ni mogel milosti doseči (I. Mak. 9, 13.), ker je obžaloval svoje hudobije le zavoljo strašne bolezni, ne pa zavoljo Boga, katerega je bil z njimi razžalil. — Tako se še zdaj rado zgodi, da kesanje, ki se je na zadnjo uro odlašalo, je jako nezanesljivo, ker se ne ve prav, je li žalost zarad greha ali zarad bolečin. 4. Splošna napaka glede kesanja je pa zopet ona, ki sem jo že pri izpraševanji vesti omenil: lenoba in lahkomišljenost. Pravo čeznatorno in — kar je tudi za spoved želeti, če tudi ni strogo zapovedano — popolno kesanje obuditi ni lahka reč; brez božje pomoči in lastnega truda se ne doseže — samo se nikomur ne vsiluje. Pravi, resnični spokornik ravna nekako tako-le: Ko si je zadostno vest izprašal, zopet prisrčno moli, naj mu zaneti sv. Duh žarek ljubezni v srcu, da bode mogel prav obžalovati vse svoje grehe, — naj se mili Jezus tudi na-nj ozre, kakor nekdaj na sv. Petra, da bode mogel prav objokovati svoje hudobije, — naj še njega pretrese oni glas iz nebes, ki je nekdaj drznega Savla na tla pobil, da bi v srčni žalosti mogel tudi on zaničevaje dosedanje zmote klicati: Gospod, kaj hočeš, da naj storim ? — Zgodovina vseh svetih spokornikov nam priča, da pravo kesanje je dar božji; zato ti najprej priporočim molitev, če tudi ne dolgo pa tem gorečnišo in prisrčnišo. Pa samo moliti za kesanje bi še ne bilo zadosti, moramo se tudi s premišljevanjem sami potruditi, da se nam vzbudi v srcu tisto čutilo, ki se kesanje imenuje. V ta namen resno premislimo grozovito hudobijo vsakega (zlasti smrtnega) greha, koliko dobrega odvzame, koliko hudega prinese, potlej pa neskončno ljubezen božjo, ki se je najlepše pokazala veliki petek na gori Kalvariji; tako se bomo polagoma povzdignili od nepopolnega do popolnega kesanja. Zato se pravi spokornik, kateremu pokora ni prazna beseda, po zgledu sv. škofa Karola Baromeja dalje tako-le pripravlja: a) Najprej gre v svojih mislih na pokopališče. Odpre se mu grob; mrliča gleda vsega spremenjenega: — kje so one bistre oči, — oni gladki rudečkasti obraz . . . Kdo je to storil? Smrt! — Kdo pa je smrt pripravil na svet? Greh! In če že telo tako spremeni greh, kaj še le dušo! 0 gnusoba! In to gnusobo sem jaz mogel trpeti nad seboj! Odsihdob nikdar več!... h) Zdaj se v mislih podit v pekel; kolika groza se odpre; pekoči ogenj, obupno zdihovanje, pretresljivi jok, nepro- nehljivo škripanje z zobmi, strašno tuljenje, grozovita tema, nepo-pisljive bolečine — na veke! In od kod vse to? En sami smrtni greh je dovelj! Tudi jaz bi bil že lahko tam. O hvala Bogu, da še živim; o še zdaj mi odpusti, moj Bog; odsihdob bom ves drugačen... c) Nato se povzdigne v nebeške višave, kakor bi mu bilo dano Pogledati v nebesa — le enkrat, samo enkrat! O neizmerna radost gledati trojedinega Boga, skupaj prebivati z Marijo, z angelji, svet-niki — na veke! Pa oh, en sami smrtni greh mi zapre nebeška vrata! Kako sem mogel do zdaj tako nespameten biti. Hvala, stoterna hvala tebi, predobrotljivi Bog, da še živim; oh še zdaj odpusti, ne bom te žalil več! d) Vse to je pa le bolj nepopolno kesanje; se spokorna duša povzdigne više — do popolnega kesanja, hiti te na Kalvarijo, da si tam ogleduje umirajočega Jezusa neizmerno ljubezen. In ko si tako ogleda po vrsti vse njegove bolečine, si misli, 'la ljubi Jezus odpre svoja žeje posušena usta in očita njeno nehva-težnost, ker mu je toliko ljubezni le z grehom povračevala: „Poglej teoje ranjeno telo, mojo zapuščeno dušo! Ali bi bil mogel še kaj storiti za te, česar nisem storil?! Ti pa mi vse to povračaš z grehom!! Sovražnikom me izdajaš, neusmiljeno žeblje zabijaš v moje roke in n°ge, z ostro sulico moje srce prebadaš!! Oh, ali res ne misliš še nehati ?!“ Preljubi, če tudi ne utegnete vsega tako premišljevati po vrsti, Vendar eno ali drugo lahko premislite, in boste videli, da se vam k°egal in jo pogubil. Gorje zemlji, ker je hudič k vam prišel in ima veliko jezo, ker ve, da ima malo časa. (Raz. 12, 12.) To velja posebno o smrtni uri. V tej veliki sili se obrača motno bolnikovo oko išče pomočnika, da bi ga tolažil in krepčal v določilnem boji in kdo mu je v pomoč? Sv. Jožef, varuh umirajočim mu pomaga in reši dušo pred satanom. Sv. Jožef, varuj katoliško cerkev v vseh nevarnostih, ker te je izvolila za svojega patrona! Stoj na strani njenim otrokom posebno °t) smrtni uri — varuh umirajočim! Zares: Kdor je varuh svojega gospodarja, ho čast dosegel. Sv. Jožef je bil varuh Jezusa, svojega najvišega Gospodarja, zato je ^udi dosegel najvišo čast. Nebo in zemlja se skušata v njegovem češčenji. Zato sklenemo, da ga bomo poveličali tudi mi verni Stojnci, ker je naš varuh, da ga bomo častili mi zvesti Avstrijci, ker ■!e naš zavetnik, da ga bomo slavili kakor vneti katoličani, ker je naš Patron. To češčenje pa hočemo razodevati posebno s tem, da v vseh Zadevah svojega življenja posnemamo sv. Jožefa, ter si tako zaslužimo ^'lost, da bo tudi nam na strani stal ob smrtni uri sv. Jožef — varuh umirajočim. Amen. „ , . Tr , J Andrej Kalan. 11* Četrta postna nedelja. I. Napačna pokora. — V. Omahljivi sklepi. In pri vsem tem se greš ni ca Juda ni k meni vrnila iz vsega svojega srca, ampak z lažjo, pravi Gospod. Jer. 3, 10. Pač je dobro poznal prerok Jeremija omahljivost svojega ljudstva, ker se tako milo pritožuje nad njimi zarad hinavske in navidezne pokore. Premnogokrat jim očita trdovratno nespokornost, a videti je, da so še ostrejše njegove besede, kadar jim očita lažnjivo pokoro, ki ne pride iz vsega srca, ter nima nikakoršne stanovitnosti. — Vsa zgodovina judovskega ljudstva nam je žalostni dokaz te nevredne omahljivosti. Kadar je Bog svojemu izvoljenemu ljudstvu poslal občutne kazni, tedaj so se nekoliko predramili, jeli so zdihovati in klicati; pa kakor hitro je kazen prešla, bili so zopet stari uporniki. — Saj nas tega dovolj prepričuje današnji evangelij: za kralja hočejo Jezusa narediti, ko tako velikanski čudež gledajo na lastne oči; a čez dva dni se že presuče njih misel. — Zveličar jim namreč obeta, da jim bode sv. rešnje Telo postavil, svoje telo in svojo kri zavžiti dal; in kakor bi jim bil zažugal najhujšo reč, mu obrnejo hrbet celo njegovi učenci (razun aposteljnov) godrnjaje: „To govorjenje je pretrdo". Kmali nam bode sv. cerkev še bolj v svitli luči kazala sramotno omahljivost judoskega ljudstva, ko nam bode pripovedovala, kako so cvetno nedeljo navdušeno klicali: Ilosana . . . veliki petek pa že: Križaj ga- A nikar se ne jezimo in pritožujmo nad judi, marveč poglejmo mnoge kristijane, ter sodimo, za koliko so boljši, zlasti kar zadeva njih omahljivo pokoro. Danes toliko obetajo, jutri so pa že spet vsi obeti pozabljeni. Človek bi mislil, kako nam bode po veliki noči lepo naš trud poplačan, ki ga imamo z obilnim spovedovanjem v postnem času, — kako bode vsa duhovnija prenovljena. Pa oh! kako se premnogokrat motimo. Slaba pokora ni kaj boljša memo nobene pokore; še nevarniša utegne biti, ker se grešnik na-njo naslanja, pa ga ob sodbi ne bode vzdržala, kakor trohljena palica. Da se pa tako malo poboljšanja, tako malo sadu kaže, je razen naštetih napak krivo zlasti pomanjkanje trdnega sklepa. Zato sem se namenil danes vam nekoliko razkazati napako n os tal n ib sklepov. Kdor se hoče v resnici spokoriti in poboljšati, se mora na dve strani ozirati: nazaj in naprej. N a z a j, da spozna dobro svoj greh *n ga obžaljuje iz vsega srca; naprej pa, da se bode greha varoval in popravil po mogočnosti vso škodo, katero je greh prizadjal. če se toraj izpraševanje vesti in kesanje nazaj obrača na preteklo življenje, ne je skesana spoved nekakšno v sredi, ker je poravnanje starih dolgov, ozdravljenje bolne duše, — ima pa trdni sklep in zadostenje zlasti prihodnost pred očmi, kaj se mora namreč po dobro opravljeni spovedi še zgoditi, da ozdravljena duša ostane zdrava in se od poprejšnje bolezni čedalje bolj okreva, da grešnik, ki se je srečno izmotal iz svojih grozovitih dolgov, ne zabrede zopet v poprejšnje, ali še hujše zadolženje. To pa ni tako razumeti, kakor da bi bilo še-le po spovedi čas sklepe delati; ne, marveč vse — prav vse mora biti že skupaj, predno ttašnik odvezo podelijo, kar se pa še ni moglo pred odvezo zvršiti, Mora biti tako zagotovljeno v trdni volji, kakor bi spokornik in spovednik že v djanji in resnici isto pred seboj videla. To je trdni sklep, Čogar zvršitev se že tako-rekoč naprej vidi. — V tem oziru se mi zdi pravi spokornik pri spovedi podoben popotniku, ki se odpravlja Qa potovanje v daljne kraje. Kaj stori tak popotnik, če je moder? Najprej si ogleda na zemljevidu kraj, kamor misli priti; ogleda si tudi kraje, skoz katere bode hodil; pozveduje tudi, kje je nevarno Potovati, da se bode ogibal. Nadalje se preskrbi z vsem, kar mu bo Neba na potovanju; česar pa ne vzame seboj, vsaj že naprej pomisli, bje se bode dalo dobiti. Srčno se priporoča tudi Bogu in angeljem lD svetnikom, da bi bilo srečno njegovo potovanje. Glejte, vse njegovo Potovanje mu je že tako-rekoč v glavi, v volji; še poslovi se in potem Najdi! Tako nekako bi moral grešnik še pred spovedjo si načrtati Sv°je prihodnje življenje, da bi precej, ko pri spovedi slovo da prej-^njim zmotam, nemudoma nastopil novo pot, pot resničnega poboljšanja. kako malo je takih vrlih spokornikov! Koliko pa jih je, katerim 111 trdni sklep nič mar, premalo mar, ali vsaj ne stalno mar. 1. Najbolj žalostno je videti grešnike, ki gredo k spovedi, pa n*®ajo nikakoršnega sklepa, ker mislijo zadobiti odpuščanje brez Poboljšanja. Mnogo jih je namreč, ki gredo k spovedi — ne iz odkritosrčne želje, da bi odpuščanje zadobili in da bi se poboljšali; brezštevilni — celo smrtni grehi jih ne skrbijo kaj prida — marveč £redo le iz navade, kor jih domači priganjajo, ker se morajo o veliki n°oi s spovednim listekom izkazati itd. Tem gotovo ni resnična volja poboljšati; ko bi no bilo tacega zunanjega pritiska, bi še k spovedi L ne šli, ampak sami pri sebi mislijo že naprej: „Po spovedi bom tak kakor poprej, tega pa onega greha še ne bom zapustil, čeravno vem, da je smrtni greh“. Drugi pa so, ki ne mislijo tega le na tihem, ampak tudi kar naravnost povedo: „Grem sicer k spovedi, če že mora tako biti, a greha ne popustim, poboljšal se ne bom; pozneje že, a zdaj precej še ne“. — Kristijani moji, kdo bi se ne ustrašil tacega grešnika. Da bi že svojemu spovedniku to naravnost povedal, da bi mu po nevrednem odveze ne dali, da bi povrh druzih grehov še božji rop ne obtežil njegove grešne duše. Kdor tako misli in dela, pač dovelj jasno kaže, da nima nobenega kesanja in se ne sme med spokornike šteti, marveč, kakor sv. Krizostom jako dobro omeni, med „komedijante“. O takih mi ne gre več besedi zgubljati; bilo bi vse zastonj. 2. Drugi imajo sicer nekoliko sklepa, pa ne dovelj trdnega. Le-ti so na videz morebiti nekoliko boljši, a v resnici so prvini močno podobni, ker tudi oni se še niso resno odločili za poboljšanje. Taki polovičarski omahljivci namreč tako-le govorijo (ali vsaj tako mislijo in v življenji kažejo): „Morebiti se bom poboljšal; zapustil bom ta ali oni greh, če bom mogel; bom gledal, da bode drugače, bom skušal itd.“ Vsi taki in enaki izgovori kažejo, da ni resne in trdne volje, — da tudi pravega srčnega obžalovanja ni, — da je toraj vsa pokora silno sumljiva, skoro gotovo nevredna, božjeropna. če toraj grešnik, vsaj pri spovedi, nima te resne misli in te odločne volje, da v prihodnje nobenega smrtnega greha ne bode storil, ne izmed teh, kar jih je do zdaj storil, ne druzih nobenega, je njegova pokora prazna. To še sicer ni vselej gotovo znamenje, da grešnik pri spovedi ni imel trdnega sklepa, ako pozneje spet v smrtni greh pade. Pri tolikih slabostih in grešnih nevarnostih se more pripetiti, da človek spet pade v greh, čeravno je pri spovedi res iz vsega srca obžaloval svoje grehe in je imel res tudi v srcu voljo, kakor je z ustmi govoril: „rajše umreti, kakor še katerikrat grešiti in Boga žaliti.“ Vendar, če se kdo kmali ali celo precej spet povrne v prejšnje grehe, in no le enkrat ampak mnogokrat, če greh ponavlja, da mu postane grešna navada, če k spovedi hodi in hodi, pa vendar zmiraj dalje v grešni navadi ostane: pač noben pameten človek ne more misliti, da je tak v resnici obžaloval greh in da je imel resnično voljo ga zapustiti-Človek, kateri res hoče, vse drugače ravna. Bojte se toraj, trdovratni in zastarani grešniki, kateri sicer k spovedi hodite, pa potlej smrtne grehe ponavljate kakor poprej ali pa morebiti še večkrat in hujše- Da pa ne bo kdo prevelike in brezpotrebne skrbi imel v tej zadevi, moram pristaviti, da to velja le o smrtnih grehih. Glede malih grehov se zahteva kakor v ozir kesanja, da spokornik trdno sklene, v«aj en mali greh vprihodnje zapustiti ali, kar je vse eno, vsaj nekoliko pomanjšati število malih grehov in napak; čeravno seveda je najboljše, da sleherni sklene, nikdar nobenega tudi najmanjšega greha nalašč in vedoma in s premislikom ne storiti. 3. Pa če tudi bi bili naši sklepi pred spovedjo dovelj trdni in ki zaslužili odvezo, vendar se jih glede prihodnosti poloti še tako rada neka druga jako huda napaka: omahljivost. Ni toraj še dovelj, sploh narediti dober sklep, marveč treba mu je tudi za prihodnost zagotoviti stalnost in neomahljivo stanovitnost: sklepe moramo zatrditi, njih zvrševanje zagotoviti. In ravno v tej reči se pokaže največkrat slabost spokornikova. Sploh največa sovražnica prave pokore, ki sem jo že dvakrat ime-noval, vničuje tudi vspehe najboljših sklepov; imenuje se lenoba, lahkomišljena vnemarnost. če le kje, velja zlasti tukaj: Ne-beško kraljestvo silo trpi, in le silni si ga bodo pridobili. — Večkrat slišite tožiti, da je človeška volja tako slaba, tako spremenljiva *n omahljiva; a večkrat slišite tudi ono drugo junaško besedo, ki se Vse drugače glasi, besedo: vse premore z božjo pomočjo, kdor resnično hoče! Vse premorem, kliče s sv. Pavlom, vse premorem v njem, hi mi daje moč. (Fil. 4, 13.) Tako govori junaška v°Ija; mehkužna volja lenuhov se seveda ne more povspeti do te °dločnosti; a lenuhi niso za pokoro — pa tudi ne za nebesa. Kaj pa stori pridni, pogumni, odločni spokornik, ki ima celo, Pa ne polovičarsko voljo, da v okom pride pogubni omahljivosti? Zlasti dve reči; a) nekaj precej takrat, ko spoved opravlja, b) nekaj Pa pozneje. a) Pred vsem zopet tudi v ta namen prav goreče moli in Pr°si, da bi mogel zadostno trdni sklep vzbuditi v svoji volji in da h* ga mogel tudi spolnovati. Pravi spokornik sicer vč, koliko nevar-flosti ga zopet čaka po spovedi; dobro ve, da ga bode zopet nad-^govalo in v greh priganjalo hudo nagnenje; dobro ve, da mu bode z°pet hudobni svet na desno in levo grešne zanjke nastavljal; že DaPrej ve, da mu bode hudobni duh tem več prizadjal, ker bo zdaj °&šČeno videl njegovo srce: vendar gre kakor hraber vojak pogumno v dušni boj zoper ljute sovražnike, ker je prepričan, da dobri Oče v nebesih, ki celo v vsakdanjih in neznatnih rečeh pomoč iz nebes Pošilja, ga v tako imenitni zadevi ne bode zapustil, saj Jezus Kristus sam zatrjuje: Vse, Jcar boste Očeta v mojem imenu prosili, vam bode dal. (Jan. 16, 23.) Molitev je najmočneje, nepremagljivo orožje zoper vse dušne sovražnike; zato pravi neki sv. mož: Ko bi me kdo vprašal, s katerimi pripomočki se skušnjave premagajo, bi mu rekel: „Prvi pripomoček je molitev, drugi je molitev, tretji je molitev, in ko bi me stokrat vprašal, vselej bi tako odgovoril". — Naši navidezni spokorniki pa hočejo brez molitve, brez božje pomoči trdne sklepe delati in potlej spolnovatil? Kako se motijo! Poleg molitve pa si pravi spokornik skuša že ob spovedi tudi sam utrditi svoje sklepe s tem, da jih natanko določi in da si že naprej ogleda nevarnosti in priložnosti novega padca. — Kdor le splošno sklepa, rekoč: „Pridniši bom, poboljšal se bom“, tak gotovo ne bode veliko storil; kajti kako bo premagal sovražnika, če ga še ne vidi ne? Treba si je toraj že naprej natanko določiti, tako-rekoč vojskini načrt narediti: zoper ta greh se bom tako vojskoval, zoper oni pa tako-le; v tem ali onem kraji se bodem odsihdob tako vedel; ob tem času hočem tako delati za naprej; v to hišo, k onim pohujšljivim ljudem ne pojdem nikdar več itd. b) Vendar to še ni zadosti, kar spokornik ob spovedi stori za svoj trdni sklep. Izpraševanje vesti, kesanje, spoved se enkrat dobro opravi in je opravljeno; a trdni sklep treba je še saboj domu nesti in vedno pred očmi imeti. Da se mnogi, ki imajo sicer dobro voljo, po svojih obilnih spovedih nič ne poboljšajo, prihaja večinoma od tod, ker svoje trdne sklepe od poslednje spovedi zanemarjajo, — kar pozabijo in v stari privajeni nerodnosti dalje živijo. Prav podobni so spččim aposteljnom na Oljski gori. Bile so to dobre duše, ljubljenci Jezusovi. Zveličar jih je prosil, naj ž njim čujejo in molijo. S tužnim srcem jim je govoril: Moja duša je žalostna do smrti, ostanite tulcaj in čujte £ menoj! (Mat. 26, 38.) Kdo bi si upal trditi, da niso imeli dobre volje, trdnega sklepa uslišati prošnjo svojega Učenika? Pa kako hitro pozabijo prošnjo Gospodovo in svoj sklep ter podremljejo! Gospod zopet pristopi in prosi, naj čujejo in molijo, pa spet jih najde speče in tako tudi v tretje. Tako delajo tudi slabi spokorniki sedanjih dni. Ob spovedi obžaljujejo in delajo najtrdniše sklepe, a ko pridejo domu, jih pozabijo in ko bi bilo treba spolniti, se jih ne spomnijo, marveč podremljejo in posili jih spanec prejšnjih slabosti in grehov. Da se tudi vam, preljubi, ne bode tako godilo po spovedh morate svoje dobre sklepe večkrat ponavljati, ponavljati vsaki dan, če mogoče, še večkrat, zlasti ob času skušnjave in grešne ^varnosti. Ni je pogubniše pozabljivosti, kakor je pozabljenje dobrega sklepa; pozabljeni sklep pa nikakoršen sklep, to je enake veljave! Podpirajte slednjič trdnost in stalnost svojih dobrih sklepov tu
  • m ne bilo le za zdravo kožo in telesno življenje, bi se bili sicer po-Vrnili nazaj v mesto — a v stare grehe in hudobije nikdar ne! Naj nas toraJ globoko pretresejo v tem sv. postnem času večne resnice vere, naj nas presune in v srce rani spomin neizmerne ljubezni ,ezusa Kristusa, ki je v skrajnih bolečinah do zadnje kaplje svojo r* prelil ter še po smrti si dal s sulico prebosti svoje premilo Srce: detinski, iz božje ljubezni izvirajoči strah nas bode gotovo nagnil, a bomo s svojimi dobrimi sklepi tako ravnali, kakor sem vas danes Podučil in prinesli bomo vredni sad pokore. Amen. 2- čudežni kruhi — predpodoba presv. rešnjega Telesa. Od kod bomo kupili kruha, da bi ti jedli? Jan. 6, 5. v ^vod: S petimi kruhi in dvema ribama nasiti Jezus okoli pet 'po. mož . . . Tako evangelij. — Kako čudovito in nam neumevno! 1 je mogoče, povprašuje pamet... Ne dvomi; pri Bogu ni ne-vs^a nobena reč. Iz nič je vstvaril svet. . . ohranuje vsak dan ^ ,stvarjenje . . . On, vsemogočni bi ne mogel nekaj tisoč ljudi ču-Vlt° nasititi? — Še bolj skrivnostno bo to čudo, če pomislimo, da so pomnoženi kruhi podoba presv. rešnjega Telesa. — Jezus to sam potrdi, ker s pomnoženimi kruhi nasičenim ljudem začne obetati zakrament presv. rešnjega Telesa. Pomnoženi kruhi so predpodoba sv. rešnjega Telesa. Tega se prepričamo, če pogledamo 1. na tistega, ki je oboje dodelil in 2. na one, ki vživajo. To vam danes pojasnim, da bote tudi vi podobni Judovskim množicam, ki so hoteli Jezusa izvoliti za kralja, da ga tudi vi svojim srcem izvolite gospodarja. Izpeljava: I. Obdan od neštevilnih množic naukov željnega ljudstva ne skrbi Jezus samo za njih dušne potrebe, ampak tudi za telesne. Od hod bomo hupili. . . Tedaj je Jezus vzel hruhe, je zahvalil in jih razdelil med sedeče ... In nasiteni so bili, in koscev je še mnogo ostalo. 1. Zakaj je Jezus storil ta čudež? — a) Da pokaže svojo vsemogočnost, da v dejanji potrdi svoje nauke in spriča, da res govori kot tisti, hi ima moč, da mu toraj gre vera . . . Nikdo si ni mogel misliti, da bi bilo mogoče s to malenkostjo toliko ljudi zadovoljiti, še učenci ne, kakor kaže sv. evangelij. Za 200 denarjev ni dosti. ■ ■ Vsem tem Jezus pokaže svojo božjo moč ... vsi so nasiteni . . . Zato pravijo: On je resnično prerok, hi ima na svet priti. — b) Da pokaže svojo ljubezen. Množica se mi smili. . . Nočem jih pustiti na dom lačnih, da na potu ne obnemorejo, rekel je ob drugi enaki priliki. (Mat. 15, 32.) Zares ljubezni polno je srce Jezusovo; ni čuda, da ga obdajajo trume od vseh strani. 2. Vse to pa je predpodoba sv. rešnjega Telesa. Ker skoraj enako, kakor tukaj, Gospod tudi pri zadnji večerji spremeni in pomnoži skrivnostni kruh. Vzame kruh, blagoslovi, zahvali, in da apostolom ... Iz ravno tistih vzrokov tudi to stori: a) Pokaže zopet svojo vsemogočnost. Nebesa in zemlja njo glasno oznanujejo, a skrivnostno in še bolj veličastno podobe kruha in vina. V teh bornih podobah bistveno pričujoč, neizmerni, večni, neobsežni Bog . . . Kdo je ne moli, vsemogočnosti božje v sv. rešnjem Telesu? — b) svojo ljubezen: Kedaj Jezus postavlja ta zakrament? Tedaj, ko sovražniki premišljujejo in naklepe delajo, kako Jezusa umoriti... Za koga on postavlja to skrivnost? Za vse, toraj tudi za one, ki so ravno že pripravljeni ga vjeti in umoriti . . . Zares, tako deluje le božja lj*1' bežen! ... O izrecimo zato danes in vselej Jezusu brezmejno zahvalo za to neskončno dobroto. Bodimo podobni množicam, ki iz hvaležnosti vro za Gospodom in bivajo ž njim, da se tudi mi tesno oklenemo Jezusa, ki ima tudi za nas besede večnega življenja! II. Pomnoženi kruhi so predpodoba sv. rešnjega Telesa. — To nanj kažejo ljudje, ki vživajo ta skrivnostni kruh . . . 1. Kako se pripravljajo? a) Množice so zapustile dom, Pozabile vsakdanjih opravil in potreb; šle so v samoto za Jezusom, slušale Jezusove nauke, dolgo se pri njem mudile . . . b) Kažejo nam, ki se tudi pilpravljamo vžiti kruh presv. rešnjega Telesa, kaka bodi naša priprava: Po njih zgledu podaj se v samoto svojega srca . . . poslušaj ločen od svetnega šuma, kako ti Bog govori na srce . . . P^mišljuj življenje svoje v bridkosti svoje duše . . . Pripravi se kakor °ni tudi ti, da si vreden gost biti pri nebeški večerji. 2. Kako vživajo kruhe? a) Željno koprne po skrivnostnem /uhu. Prišli so namreč peš iz mest, dalječ v samoten leraj (Mat. 14, 13.) I«' poslušali so Jezusa do večera. (Mark. 6, 35.) Pa ne le zarad lakote; njih hrepenenje je tako silno zato, ker težko pričakujejo, kaj bo, ko Jjm Jezus reče sesti in jesti, ko skoro nič kruha ni . . . In ko se ruh vpričo njih množi, prešinja svet strah, čudeče spoštovanje njih Slca ... s koliko častjo in slastjo vživajo skrivnostni kruh . . . b) Naj iebe ne osramote te množice, kadar vživaš resnično kruh, čegar pred-P°dobo so jedle množice . . . Obujaj hrepenenje po Jezusu, svojem °gu: Bog je, kdo bi ne vzdihoval po njem, saj le v njem najdemo Pokoj svojim željam. Tvoj je, saj iz ljubezni do tebe se ti daje v 2lvež • • • Kliči zato, kakor psalmist: „Razveseli toraj danes dušo ^v°jega hlapca, ker k tebi, o Gospod Jezus, povzdigujem dušo svojo. tPs. 85, 4.) . . . da se razveselim pri tvoji sv. mizi, katero si ubožnim 0 Bog pripravil po svoji dobroti" (ps. 67, 11.) . . . In kako ponižen 111 skesan in svet, treba da se bližaš Jezusu, le pogosto in srčno Ponavljaj besede stotnikove. 3. Kako se zahvalijo? a) Z besedo: On je resnično pre-°^i hi ima na svet priti, on je Odrešenik željno pričakovani . .. 011 Je pravi Bog. Zahvali se tudi ti, ako vživaš božji kruh; naj ti re iz srca ponižna zahvala za neskončno dobroto, povprašuj se, sv.est Sv°jo nevrednosti: Kaj bom povrnil Gospodu za vse . . . b) Množice a so tudi v djanji kazale svojo hvaležnost. Hočejo Jezusa kralja °riti. Ni čuda, kdor je tako mogočen, da tako skrivnostno preskrbuje množice s kruhom in kdor to stori edino le zato, ker ljubi nožiče, tak mora biti tudi njih kralj; njemu darujejo vse: Bogu 0 ^ vest!... Naj pač tudi vaša dela kažejo, da so volile Zusa za svojega kralja, da mu skušajo v svojem srcu postaviti U(^sto*> kjer naj on vlada, vi pa bodite njemu podložni in iz srca Konec: Zares! Pomnoženi kruhi so prelepa podoba presvetega rešnjega Telesa! V puščavo hite množice za Jezusom, daleč od svetnega hrupa in vsakdanjih skrbi v samoti poslušajo Jezusove nebeške nauke in vživajo za plačilo svoje verne zvestobe skrivnostno pomnožene kruhe! Srečni ljudje! Tudi nas vabi Jezus prav posebno sedaj v postnem času v samoto, v cerkev, nam po namestnikih svojih ozna-nuje nauke božje; kaže nam s svojim trpljenjem neskončno svojo ljubezen, ki pa ni umrla z Jezusom na sv. križi; ne, kakor je Kristus od mrtvih vstal, tako je oživela tudi njegova ljubezen do nas v skrivnosti polnem zakramentu presv. rešnjega Telesa, kjer nam samega sebe daje v živež za večno življenje. Oj še vse bolj srečni od judovske množice smo mi . . . Zato: Pridite, klanjajmo se, pokleknimo pred Bogom, plakajmo pred Gospodom, ki nas je vstvaril; ker on je Gospod naš Bog, mi pa smo njegov narod in ovce njegove paše! Andrej Kalan, Praznik Marijinega oznanjenja. I. Napačna pokora. — VI. Slaba spoved. Kdor svoje pregrehe skriva, mu no bo dobro; kdor se jih pa obtoži in jih opusti, bo dosegel milost. Preg. 28, 13. Nek pobožen mož, Arzenij po imenu, nam pripoveduje, da je nekikrat v puščavi zaslišal glas od zgoraj: „Pridi in pokazal ti bom dela ljudi na svetu!11 Bil je ta sveti mož poprej na kraljevem dvoru mogočnega cesarja Teodozija, vsled posebne učenosti učenik cesarjevih sinov. To veste, da se mu je moralo tukaj dobro goditi, kar truplo zadeva, ter mu ni ničesar manjkalo. Toda videl je, da ljudje tudi ob naj večjem bogastvu, največi časti in radosti niso v resnici srečni in zadovoljni. Spoznal je posebno na kraljevem dvoru, da je vse p°' svetno veselje kakor strup, ki sicer od konca gladko teče in sladka usta naredi, nazadnje pa vendar človeka grize in kolje; zato je b*l čedalje bolj v svojem sklepu potrjen, le pri Bogu pravega veselja iskati. Da bi pa ložje za Boga živel, zapusti kraljevo hišo in gre v puščavo. Tu zasliši glas: „Pridi in pokazal ti bom dela ljudi na svetu!“ Na to se ozira okrog sebe, in kaj vidi? Človeka zagleda/ gozdu, v katerem si je bil ravno nekaj posušenih vej in grmovja nasekal in v butaro povezal, da bi domu nesel. A ko jo zadene, se mu zdi pretežka; sprovidi, da je ne more prinesti na dom, — k»J je storiti ? Kaj druzega, kakor odložiti; to vsak pametni človek vc, in to, si misli Arzenij, bode tudi oni mož storil. Toda kaj stori mož- Zopet gre in začne nabirati vej ter jih na butaro priklada in navede. Na to zopet poskuša, bo li zdaj ložje zadel in nesel? Butara seveda je bila sedaj še težja nego poprej, toda mož noče tega spoznati, marveč spet gre in zopet nabere vej in jih priveže na butaro ter poskuša nesti. In tako dela dalje in dalje, da ga slednjič pretežka butara podere in da pod njo obleži. Sv. Arzenij to vidi, se zelo za-čudi in premišljuje, kaj bi utegnilo to pomeniti. Pa zopet se zasliši skrivnostni glas: „To so dela ljudi na svetu." To se mu pa še bolj eudno zdi in kar ne more razumeti pravega pomena, naj premišljuje, kakor hoče. A ravno tisti glas odgovori: „Tisti, ki je v gozdu drva Pripravljal in butaro povezoval, da je bila čedalje težja, je človek s težko butaro pregreh obložen." S težko butaro pride k spovedi; a če zakrament sv. pokore neredno prejme, mu butara ni olajšana, marveč še z novim bremenom obtežena, ker ima zdaj poleg poprejšnjih grehov še božji rop na vesti. Predragi poslušalci, ako je tudi med vami kdo tako nespameten 'n nesrečen, da si misli z napačno pokoro butaro pregreh olajšati, P& si jo le pomnoži in obteži, naj se vendar dš, podučiti, naj popravi Sv°jo strašno zmoto, ki ga naravnost proti peklu tira, dokler je še ^as- Zato danes zopet nadaljujem o napačni pokori in vam bom razbil napake pri spovedi ali nevredno spoved. I. Kako mnogovrstno res zna hudobni duh ubogega človeka motiti, (^a bi mu edino zdravilo, ki ga je Jezus zapustil v zdravljenje dušnih ran> ne bilo v ozdravljenje in večno življenje, marveč da se mu v strup spremeni in mu nakoplje večno smrt. Ni zadosti, da premnogi brez pripravljanja, brez izpraševanja vesti, brez srčnega kesanja in trdnega sklepa zakrament sv. pokore prejemajo in si tako na stare butare novih nakladajo; tudi taki nesrečniki so med navideznimi spo-’°rniki, ki imajo sicer dobro voljo, si tudi vest izprašajo, jim je tudi udo zavoljo greha, da se morebiti celo jokajo, imajo tudi resnično Volj° se poboljšati — vse je dobro do spovednice — a tam pri spojnici jih nesrečni duh čaka, jim vrat zatiskuje in jezik zadržuje, a 12 praznega strahu ali nespametne sramožljivosti smrtne grehe ZaiUolčujejo, ali tako zvijačno zavijajo in zmanjšujejo, da so videti le ^ujhne slabosti. O koliko sicer dobrih ljudi je že po tej poti hodilo Pr°ti večnemu pogubljenju! In vem, da se ne motim, ako trdim, da So še zdaj nekateri tako nesrečni, ki po tej pogubljivi cesti proti Peklu dobni stori. gredo, zakaj gotovo je to, kar učijo cerkveni učeniki, da hu-duh jemlje človeku sramožljivost pred grehom, da ga lože pred spovedjo pa mu sramežljivost zopet povrne, da se ga ne uPa obtožiti. Kadar je na tem, da bi Koga šalili, nas stori pcldcnslci sovražnik predrzne in nesramežljive; stori nas pa boječe in malo-srčne, kadar sc nam je svojih grehov spovedati . . . Tako dela, kakor če bi kdo vojščaku takrat vzel orožje, kadar se mu je zoper sovražnika vojskovati, takrat pa bi mu ga spet nazaj dal, ko bi hotel samega sebe umoriti. (Sv. Krizost.) Oh kako se mi smilijo ti nesrečneži! Saj so sicer še dosti dobri; morebiti ni nič tako posebno velikega, kar jim vest teži, pa zbegana domišljija jim tako strašansko zvikšuje, da si ne upajo odkritosrčno povedati. Oh nesrečni, — uboge sirote! Eoparji in morilci in tatovi si z dobro in skesano spovedjo nebesa pridobijo, oni pa, ki so morebiti sicer stokrat boljši, se nočejo pekla rešiti! V več ozirih so usmiljenja in milovanja vredni taki nesrečni navidezni spokorniki, ki la žn ji ve spovedi opravljajo. Najhujše je pa to le dvoje, tako da bi se kar jokal nad takim nesrečnim grešnikom: a) Kdor ni pri spovedi odkritosrčen, je lažnik, pa ne navadni lažnik, ampak oni predrzni lažnik, ki se celo Bogu drzne lagati. Kajti takrat, ko je mašnik spovednik, je posebej Božji namestnik; vse kar dela, dela mesto Jezusa, in če da mašnik odvezo, je le vidni namestnik sv. Duha, ki človeško srce zopet očisti in posveti. To tudi sleherni grešnik sam spoznd in pripozntl, ker pred spovedjo moli, da se Bogu, svetnikom in Materi božji spove, in ko v tem naštevanji do mašnika pride, pristavi: In vam častitljivemu mašniku, Božjemu namestniku. Ali se nam ne zdi res grešnik, ko je pokleknil pred spovednika, in se prekrižal, kakor bi bil na prisegi, in da vse kar bo govoril, je že naprej priseženo? Pa še veliko večje spoved, kakor prisega. Pri navadni prisegi le Boga na pričo pokličeš, a govoriš pa le svetnemu človeku; pri spovedi pa govoriš tistemu, o katerem sam praviš, da te posluša mesto Boga. Zdaj pa pomisli kako strašen greh je kriva Iažnjiva prisega in potlej sam presodi, kako še le je grozovita tvoja hudobija, ako se predrzneš celo pri spovedi se lagati, — lagati se takorekoč Jezusu v obraz, — lagati se sv. Duhu samem«, ravno v tistem trenutku, ko ti 'svoje sv. milosti v zakramentu sv. pokore ponuja, naproti nese!? Strahovito resnobo takega početja lahko spoznamo iz pretresljive dogodbe, ki nam jo povč sv. pismo nove zaveze. — Pri prvih kristijanih, ki so vsi še svetniško živeli, je bila prelepa navada, da so bogatejši ubožnišim pomagali. Vse, kar so imeli je bilo vseh. stinc in premoženje so prodajali in so od tega delili vsim, kakor j6 kdo potreboval. — Bil je pa mož, Ananija po imenu, s Saliro svojo ženo, ta je njivo prodal in jo on del skrivaj za-se pridržal, on del pa sv. Petru prinesel za reveže. Peter pa mu je rekel: Ananija, zakaj Je skušal satan tvoje srce, da si lagal sv. Duhu in pridržal nekoliko npvine cene ... Nisi lagal ljudem, ampak Bogu! Ko je Ananija s lsal te besede je padel in umrl. In velik strah je obšel vse, kateri So slišali. In enako se je zgodilo njegovi ženi, ker je tudi enako lagala. Marsikateremu bi se utegnila zdeti ta kazen prehuda, ker laž Je le mali greh. Vendar tukaj je treba pomniti, da to ni bila le navadna laž, marveč Ananija in njegova žena sta se lagala sv. Petru °1 aposteljnu, delilcu milosti sv. Duha, toraj nista grešila zoper sv- Petra, marveč zoper sv. Duha. Enako se tudi godi, kadar se kdo Pri spovedi laže; ne laže se le kapelanu, župniku itd., kateremu se spoveduje, marveč sv. Duhu, ki v zakramentu sv. pokore milosti deli. loraj vsak grešnik zasluži enako, ne le časno marveč večno kazen, ako se pri spovedi drzne lagati. bj Lažnjiva spoved je pa tudi zato velika nesreča, ker ima tako ^el6 žalostne nasledke. Odpuščenje vsakega, tudi najmanjšega greha, Je največja dobrota, ki si jo moremo misliti na zemlji, — lažnjiva spoved pa stori, da ni noben greh odpuščen, marveč da se duša s ako božjeropno spovedjo obteži še z novim grehom, ki je tako velik, a večidel vse druge preseže, kar že ime „božji rop“ pomeni. Poleg eSa pa se taki grešniki iz strahu pred ljudmi ali kakorkoli drznejo ,e k mizi Gospodovi pristopiti in dušo z novim enako strašnim gre-0ln omadeževati. In kar je še žalostniše in pogubniše: kar so enkrat ^molčali, se drugič zopet ne upajo povedati, ter zamolčijo v tretjič itd. Jn tako množijo božje rope, da pridejo polagoma tako zelo ob vso nost božjo, da še celo na smrtni postelji zamolčijo; in pokora, ki 1 )>h lahko v nebesa pripeljala, jih v peklo pogrezne! n , Nek jako slaveč Francoski pridigar (Le Jeune) nam pripoveduje Ženiti • do&odbo> 0 kateri sam zagotovlja, da je resnična. Neka je . a> ki je po navadi hodila vsak mesec k spovedi in k sv. obhajilu, žen1Z sraraožljivosti zamolčevala velike grehe od svoje mladosti. Ta ki .a.smrtno zboli; vsa zbegana in v grozovitih skrbčh pokliče sestro, sJej J.e stregla in pravi: »Sestra, jaz sem pogubljena!“ — Skrbna Prihi? i? tolaži in pravi: »Ljuba moja, tebi se sanja, zdrami se in le , se BoSu!“ — Toda odgovori jej: „Ne, meni se ne sanja, eaobro se zavedam tega, kar pravim: jaz sem videla prostor, ki l)Je v PekM pripravljen." — Sestra strežnica hitro teče po duhovna. ]jena°Ven vPrašaJ° bolnico, kako jej je, pa brž jim odgovori: »Pogub-Prec -Sem’ ker se nisem upala nikoli nekaterih grehov spovedati." In Po snh-nia to po.v® .one zarn°lžane grebe tako glasno, da so jih vsi greh ' abk° slišali. — Duhoven pravijo: „Le obtoži se ravno teh Poffukr V sP°vedi in podelim ti sveto odvezo." — »Gospod, jaz sem da j0° va!.“ zaJeži nesrečnica. Duhoven jo na novo tolažijo, rekoč, rešenjo še zmirom mogoče, dokler je živa; z lastno krvjo — pravijo — ti podpišem, da se te bode Bog usmilil, ako ga skesano prosiš!" — „To vem sama, odgovori nesrečna bolnica, da bi se me Bog usmilil, ko bi ga odkritosrčno prosila, — pa ga nočem. Le prevečkrat sem božje milosti zlorabila." — Tri dni in tri noči so se duhovnik trudili, da bi to nesrečnico rešili, pa se jim ni posrečilo. II. K tej pretresljivi dogodbi mi pač ni treba nobene besede pridevati; le to vam moram še razložiti, v čem se pokaže, da je spoved lažnjiva? — Spoved je lažnjiva: ako grešnik ne pove tega, toliko in tako, kar, kolikor in kakor bi moral! a) Spoved je lažnjiva, ako grešnik le en sami smrtni greh prostovoljno zamolči. — V Tridenškem cerkvenem zboru je bilo naravnost izrečeno, da se mora grešnik spovedati vseh smrtnih grehov, tudi le v mislih storjenih, kolikor se jih po pridnem izpraševanji vesti zave, da kdor vedoma katerega zamolči, ne more od božje dobrote odpuščanja zadobiti. — Dolžnost je toraj vse smrtne grehe pri spovedi povedati, kolikor se jih je grešnik po pridnem izpraševanji mogel spomniti. Da je spoved nevredna, ako se kdo zato smrtnega greha ni spovedal, ker se ga vsled zadolžene lenobe in zani-kernosti pri izpraševanji vesti ne zave, o tem sem že govoril; tukaj vas le opomnim na prestrašno nesrečo onega, ki se greha sicer zave, pa ga iz strahu ali sramožljivoti noče povedati, ali pa ga noče določno razodeti. Ni namreč dosti le reči, da se je zoper to ali ono zapoved pregrešil, ampak mora določiti, ali se je pregrešil le v mislih ali z besedo ali celo v dejanji in sicer kaj se je pregrešil. Tukaj moram posebej na eno napako opomniti, ki utegne vso spoved nevredno storiti, če je namreč bilo grešnika toliko sram, da je pred spovedjo sam pri sebi mislil, da bode zamolčal in zatajil ta ali oni greh, pa je prišel v roke zelo skrbnemu spovedniku, ki ga s spretnimi vprašanji tako vije, da ne more več skrivati in je tako-rekoč primoran povedati dotični greh: tedaj bi moral grešnik tudi še to pristaviti, da je imel zlobni namen, ta greh zamolčati. Nikar si toraj pred spovedjo ne misli: „če me bodo vprašali, bom povedal če ne, pa si ne upam," Bog gleda na voljo; in če se bližaš spovednici z zlobno voljo, smrtni greh zamolčati, je tvoja spoved nevredna. Kar male grehe zadeva, ni dolžnost se jih spovedovati; vendar je prav dobro, da se jih spoveš, ker se jih po tej poti najlože iB najgotovše znebiš. Vsekako se spovej, če dvomiš nad katerim greho®) je li smrtni ali samo odpustljivi greh. b) Vendar tudi to še ne zadostuje, da bi le povedal posamezne grehe, marveč pristaviti moraš smrtnim grehom tudi število, kolikor se ga moraš domisliti po pridnem izpraševanji vesti. Povedati pa moraš število vselej vestno, kakor se pred Bogom zaveš; ne da bi tar primeroma rekel kako število, če se ne moreš števila natanko domisliti, smeš ga povedati primeroma; a toliko, kolikoršno se ti res dozdeva, da je bilo. Kar tje v en dan kako večje število povedati, taš da bode bolj gotovo, tudi ne velja. — Pogodite pa število za Posamezne smrtne grehe že pred spovedjo, pripravljajte se, da se spoved s vpraševanjem ne zavleče in pa, ker bi kar neutegoma ne ^ogli lahko pravega števila povedati, če si ga poprej niste določili. Število smrtnih grehov se mora toraj vselej povedati; pri odpustljivih grehih sicer ni zapovedano, pa je tudi dobro, da se bolje sPoznii dušni stan. Poleg tega pa je pri nekaterih grehih včasi treba ta pristaviti one okoliščine, ki greh zdatno zvekšajo, ali v drugačnega spremenijo. Tako n. pr. lahko postane laž, ki je navadno ®ali greh, — smrtni greh, če se z lažjo bližnji zdatno oškoduje; ata je kdo s krivo prisego bližnjemu veliko škodo storil, ima dvojni Sreh na vesti — zoper drugo pa zoper sedmo zapoved; če je kdo tajal hudo pohujšanje, mora povedati, koliko jih je bilo pohujšanih; vtasih se greh močno spreminja tudi po stanu itd. Take okoliščine ^oraj se morajo povedati, ki n. pr. male grehe spremenijo v velike, pa smrtni greh bistveno spreminjajo; nepotrebnih zgodbic in °pisavanj pa ne gre praviti; tudi ne druzih tožiti (po imenu) in nepodobnih besedi se posluževati. c) Še ena napaka se rada primeri spokornikom: da se preveč Ogovarjajo. Ako je izgovor opravičen, ga sme, ali celo mora po-V(idati, če n. pr. v greh ni privolil, ali vsaj ne popolnem; ali če se •|e Prenaglil; ali nikakor ni mogel drugače itd. Kar je pa zelo napačno . utegne tudi spoved neveljavno storiti, je vse laž njivo izgovar-^uje in olepšavanje ter zvračevanje na druge, ko namreč grešnik rugače ve pa drugače govori, da bi se boljšega pokazal v očeh spovednikovih, kakor pa je v istini. Nekateri tolikanj iščejo besedi, da H zavili svoje grehe pred spovednikom, da jih ne more videti, a,11Pak le ugibati, ter ne ve, je li to, kar pripovedujejo, mal ali velik ^rta, ali še celo le slabost. Imej toraj pri spovedi vselej junaško artaost in odkrij pa pokaži svoje dušne rane take, kakoršne so pred D°J in pred Bogom! Zvijačno zmanjševanje in lažnjivo zavijanje ni aV|' pokora, marveč grešna sleparija! Če je morebiti bila že kdaj tudi tvoja spoved kaj lažnjiva in •Uanjkljiva, popravi svojo pogubno napako z dolgo spovedjo; pa zdaj precej, da ti morebiti pozneje časa ali milosti ne zmanjka. Kajti če je ena spoved slaba, so vse druge za njo slabe. Le tako si za-moreš zagotoviti večno zveličanje, pa že tukaj si srce umiriti in osrečiti. Živel je še v onem stoletji na Bavarskem nek zelo pobožen in goreč duhoven (Hofreuter), ki je bil daleč na okrog znan kot posebno dober spovednik. K temu se napoti neki krčmar, ki je že več let v velikih hudobijah živel in ga je slednjič vendar milost božja nagnila, da se usmili svoje duše in se spravi z Bogom. 0sedl4 toraj svojega konjiča in jaha v mesto k omenjenemu spovedniku. Ko pride pred njegova vrata, ga prevzame tak strah in tolika sramožljivost, da si še potrkati ne upa. Toda ljubeznjivi gospod ga zapazi, mu gre naproti in ga prijazno povabi: »Prijatelj, vi hočete spoved opraviti, kaj ne? Le noter stopite, jaz vam rad postrežem— Ko oštir spoved opravi in spet sede na konja, se ves zadovoljen in vesel pošali: „Zdaj, moj konjiček, neseš za en cent menj domu11. — Od tega časa seje popolnoma spremenil in ko je čez šest let ležal na smrtni postelji, je radostno spoznal, da zadnjih šest let ni nobenega smrtnega greha več storil, in še celo malega greha ni storil s premislikom. O pač srečen tak spokornik; olajšano in oveseljeno mu je že tukaj srce, tam pa ga čaka prelepa krona spokorništva. Tako srečo želim vsim grešnikom. Amen. 2. Zakaj je angelj prišel ravno k Mariji! Angelj Gabriel je bil od Boga poslan v mesto Galileje, ki mu je ime Nazaret, k devici, kteri je bilo ime Marija. Luk. 1,26-27. Po prvem grehu v raji je šel po vsem svetu, posebno pa med izvoljenim Izraelskim ljudstvom, le en glas od ust do ust, — glaS prošnje in zdihovanja po Zveličarju! Zakaj ves svet je trepetal groz0 in strahu zavoljo pregreh in hudobij, ktere so tlačile človeški rod, kateri je zato milo prosil nebes usmiljenja in odpuščenja! — Pre^ roki so Odrešenika Izraelu v tolažbo napovedovali, toda čem dalj Njega ni bilo, kterega so vse ljudstva čakala, tem prisrčniše so bde tudi njihove prošnje in molitve, da bi se že skoraj odprla nebesa i® poslala Odrešenika sveta! — Pa glejte, prišel je dan, na kterega s° pravični 4000 let čakali, prišel je dan, ko se je reklo: Beseda f meso bila jo jo postala! — časi obljub so se stekli in dopolnili. Pa komu ta skrivnost najprej razodeta? Katera je bila tista srečna devica, milost božja izbrala za mater Zveličarju?! —Ta je bila Marij1* Kralji in cesarji so v časti in lepoti sedeli na svojih prestolih, niso nič vedeli o tem imenitnem dnevu; učenjaki sveta so brali 'n tuhtali, pa niso nič vedeli o tem dnevu; pismouki in farizeji so hodili po svetem mestu in tempeljnu v Jeruzalemu, pa se jim o tem imenitnem dnevu in o tej skrivnosti ni nič dozdevalo: zakaj angelj Gospodov je le samo Mariji prinesel to neizrečeno veselo novico! Nehote se nam pri tem premišljevanji vriva misel: Zakaj neki je angelj Gospodov prišel le samo in ravno k Mariji?! Na h> vprašanje vam hočem danes v večjo čast Marijino odgovoriti! a) Da je angelj Gospodov edino in ravno k Mariji prišel in ne h kateri drugi izmed milijonov takrat živečih, o tem se ne bomo čudili, ako nekoliko natančneje pomislimo, da je bila ona edina tega vredna, ker je bila ona edina vedno sveta v vseh mislih in željah, besedah |n delih — zares posoda svetosti! Prepričajmo se o tem! Marija Je naj poniž niše o sebi mislila; ponižnost je pa podlaga vse sve-tosti. Še kot majhno deklico so jo stariši pripeljali v Jeruzalemski tempelj v izrejo in jo Bogu darovali. Tu je ona molila in premišljena le svete reči; brala je tudi v sv. pismu pri preroku Izaiju (7, 14.): %‘fe, devica bo spočela in sinu rodila . . ., po katerem so hrepeneli Pravični stare zaveze in katerega je tudi ona videti želela. O kako srečno je blagrovala tisto devico, katera bo mati Zveličarju, vendar s' Pa v svoji veliki ponižnosti kar nič ni domišljevala, da bi bila ravno ona tista srečna in izvoljena stvar izmed vseh milijonov, zato f® tudi angelja močno prestraši, ko stopi s to nepričakovano novico njej; bala se ga je, ker v svoji ponižnosti ni mogla verjeti, da bi . 6 besede njej rečene; bala se je slepila, toraj ni prav zaupala, ker ^ bila tolikanj lepo pozdravljena. Prava ponižnost ne misli o sebi '*s°ko in se boji vsega, kar bi koga utegnilo v lastnih očeh poveli-VaG, ker ne ve, ali je to Božji ogovor ali satanova zadrga! Prava k°oižnost pa zraven tega tudi vse dobro, kar nad seboj spozna, le ,°Su in njegovi milosti pripisuje! — In tako v resnici ponižno /‘mo Marijo! Vsa osrečena hiti po angeljevem pojasnjenji jadrno cez V Ozrl goro k svoji teti Elizabeti, da bi skupaj hvalili Boga za tako ter vesela kliče: Moja duša poveličuje Gospoda . . . ker se je ^ na nizkost svoje dekle. Moč je skazal s svojo roko, in raz-opil je napuhnene v misli njih srca. M o g o č n a je s sedeža vrgel * Ponižne povzdignil. (Luk. 1, 46, 41—52.) Marija spozna velike 1 Ilad seboj, katere ji je Gospod storil, pa spozna tudi, zakaj je milost našla v božjih očeh, namreč zavoljo ponižnosti, pa svojo ponižnost zopet pripisuje le božji milosti in usmiljenju! Marijina velika ponižnost se vidi tudi iz njene voljne pokorščine, zakaj pokorščina in ponižnost ste si dve nebeški sestri; kakor sta si napuh in upor dva peklenska brata! — Njena ponižnost je bila, slišati angeljeve besede, nekoliko nepokojna, ker se je bala slepila, bala pa tudi za devištvo; ko ji pa angelj pojasni, da se bo vse to zgodilo s pomočjo sv. Duha, da bo devica in mati ob enem, se ni več bala, ampak je vsa ponižna rekla: Glej: dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi! Pa Marija se nam tako ponižno in pokorno deklo kaže tudi po tem, ko je že Bog storil čudež svoje neskončne milosti nad njo, — pri očiščevanji in darovanji v tempeljnu, k čemur nje ni nobena postava vezala in česar bi se bila morala še celo sramovati, ker se je z drugimi materami v eno vrsto stavila; toda Marija je hotla vedno ponižna in pokorna dekla Gospodova ostati. In ravno zato, ker je bila Marija vedno — kot deklica, nevesta in mati — tako ponižna v svojih mislih, je bila velika v božjih očeh, in zato ‘je angelj prišel le k njej in ne k drugim, ker je Bog hotel mogočne s sedeža vreči in ponižne povzdigniti! Krščanske dekleta! Ali imate ve kaj Marijine ponižnosti na sebi? — Dokler ste bile še majhne, — ste bile morda še ubogljive in ponižne, akoravno je morebiti semtertje že peklenšček svoje uporne rožičke iz vas molil. Dostikrat ste morebiti že kot otroci stariše© kljubovale, odgovarjale, druge zaničevale, same sebe hvalile in se nad druge povzdigovale in želele pred drugimi biti pohvaljene? In kolikor bolj ste rastle, toliko bolj je z vami rastel tudi vaš prevzetni duh, tako da sedaj v dekliških letih več ne veste, kaj je ponižnost, — ali pa za njo ne marate! So ljudje in skoraj sploh, kateri menijo, daje to ponižnost, če kdo z vsakim rad veliko nepotrebnega žlobudra, drugih dela presojuj® in vedno radovedno poizveduje, kaj drugi govore in kaj počno! — kateri tega ne store, jih ima svet za ošabne! — Toda nikar se ne motite-Jezičnost in gostobesednost, radovedna zvedavost, presojevanje svojega bližnjega ni nobena ponižnost, marveč znamenje napuha, kateri skuša s slabostmi druzih svojo lastno nagoto pokriti. Pri Mariji vsega tega >'e najdete, ker je bila zgolj ponižnost. Marija je natihoma živela, le svete reči premišljevala in v srcu ohranila, pravi sv. pismo. (Luk. 2, 19-) — Dekleta! če vas vsako še tako dobro menjeno posvarjenje stariše’ in učenikov razdraži, ter se v svoji domišljivi časti žaljene čutite^ če druge, katere so ubožniših starišev, čez ramo gledate, če va© obleka nikdar ni po volji kupljena in storjena — niste ponižne! Kaj pa ve matere, ali ste ve ponižne po zgledu Marijinem? Dostikrat ste morda same krive, da so vaše hčere prevzetne, trmaste, same svoje, ker se zmeraj očitno za nje vlečete, jih pred drugimi hvalite in njih napake z znano žensko zgovornostjo zagovarjate. Gorje fflu, kdor bi kaj slabega čez vaše hčere zinil, — vso hišo mu naenkrat pomedete! — Gujte, da boste same ponižne in tudi svoje hčere zadovoljne in ponižne izrejujte, spominjajoč se svojih in njihovih slabost in pomanjkljivost! b) Ponižnost je pa začetek in podlaga vseh druzih čednosti, kakor je napuh začetek vsega hudega. (Sir. 10, 15.) Ker je bila Marija angeljsko ponižna, zato je imela pa tudi vse druge čednosti nad Seboj, zavoljo katerih je bila vredna, da je Bog poslal le k njej in 110 k drugim svojega angelja. Kaj hočem reči o Marijini čistosti? Kdo izmed vseh ljudi na zemlji je bil pač čistejši od Marije? Od r°da do roda se časti in slavi njeno čisto ime in njen spomin je V0čen, kakor je sama rekla: Glej, odsihdob me bodo srečno imenovali Vsi narodi. (Luk. 1, 48.) Prav tako, kakor je pisano: čistega roda sPotnin je večen pri Bogu in pri ljudeh. (Modr. 4, 1.) — Že kot deklica je v tempeljnu obljubo naredila vednega devištva, kar je bilo kaj nezaslišanega v starem zakonu! Marija se s tem nad vse pravične stare zaveze povzdigne, ter se skuša z nebeškimi duhovi v angeljski čistosti, katero je Bogu zaobljubila. Kako skrbno jo je v svoji domači hiši varovala; celo angelja se prestraši, ko pride k njej v mladenški P°dobi in ji govori o prečudni skrivnosti. Tudi mati Božja postati 11' bila volje, ako bi devištvo zgubila. Kako se bo to zgodilo, bilo je Precej njeno skrbno vprašanje, ker moža ne poznam? (Luk. 1, 84.) Hotla je namreč reči: Kako more to mogoče biti, ker sem vedno devištvo Bogu obljubila, da bi sedaj mati postala? Le ko ji angelj razloži. da bo vsejedno tudi po porodu devica ostala, se ona potolaži. ®P°mni se, kar je bilo pisanega po preroku: Glej! devica bo spočela *** sinu rodila (Iz. 7, 14.), tedaj se ona pomiri. — Glejte toraj, ali barija ni zavoljo tolike sramožljivosti, svetosti in čistosti zaslužila, ?a je smela z angeljem govoriti?! — Ali ni bila zares vredna, da 1,6 l0 k njej prišel angelj Gospodov, ne pa k drugim, katerim se o aki skrbni čistosti še sanjalo ni?! Krščanske dekleta! Kako pa kaj z vami stoji zastran čistosti? Ali bi pač hotel angelj z vami govoriti, ko bi sedaj-le vidno ‘st°pil na zemljo? — Jaz se bojim, da bi se žalostno od vas odvrnil, er vas je le prevelikokrat slišati peti umazane, klafarske pesmi; ker Vas je videti v nesramnih ponočnih pogovorih in pregrešnih tovaršijah ; ker vas je najti na prepovedanih krajih, na plesiščih in v gostilnah, kjer se nespodobno z moškim spolom norčujete, predrzno in zaničljivo o sveti zdržnosti govorite in se polne nečistega blata in preširnosti pozno na svoj dom vračate! — O kako ste malo podobne Mariji, katera se še celo boji angelja v svoji čistosti? — Kaj pa ve matere pravite k temu? Ali vam vest nič ne očita, da ste morda tudi same krive, da so vaše dekleta sramožljivost zgubile?! c) Vrh teh lepih čednost pa najdemo Marijo v tihi in nad* angeljski pobožnosti bodi-si doma, bodi-si v tempeljnu. Se kot mlada deklica je bila vsa Bogu posvečena v molitvah in premišljevanji, ko se je z vso svojo dušo vtapljevala v prerokovanje prerokov, kateri so opisovali prihodnega Zveličarja, katerega je z vso dušo videti želela. — V molitvi jo najde danes sv. nadangelj Gabriel v hišici v Nazaretu. V molitvi in svetem petji jo slišimo pri teti Elizabeti prepevati velika čuda božje milosti. — V molitvi in sv. premišljevanji jo najdemo pri rojstvu v Betlehemski postaji, (Luk. 2, 19.) pri rojstvu svojega Edinega. V molitvi in sv. premišljevanji jo vidimo 40 dni po rojstvu pri očiščevanji v tempeljnu ob prerokovanji Simeonovem. (Luk. 2, 33.) — Koliko pa je potem v svoji domači hiši v Nazaretu molila, tega nam sv. pismo ne pove; pač pa se iz ustnega izročila sliši o njeni preveliki pobožnosti, ker je vse svoja dela in trpljenja vedno Bogu darovala in iz čiste in goreče ljubezni do Jezusa opravljala. In kadar je bil Jezus 12 let star, je šla na daljno pot v Jeruzalem z njim, in ko ga nazaj gredč ne najde med svojimi sorodniki, ga išče v tempeljnu, kamor jo je gnalo njeno srce in njena pobožnost, kjer ga tudi najde v družbi med duhovnimi učeniki; in zopet je pisano (Luk. 2, 47—51-)» kako globoko do srca ji je segla pri tej priložnosti Jezusova beseda in vse kar je o njem lepega slišala od družili praviti! Kadar je pa Jezus učiti začel, je za njim hodila in njegove nauke poslušala in za revne in potrebne pri njem pomoči prosila, kakor na ženitnini v Kani Galilejski (Jan. 2, 4.), — in ga tudi v smrtnih težavah ni zapustila! Glejte, krščanske matere in dekleta, nadangeljsko Marijino p°' božnost. Ali se vam bo sedaj še čudno zdelo, če slišite, da je nadangelj Gospodov prišel le samo k Mariji in zakaj le k Mariji?! Ali se vam bo morda še čudno zdelo, zakaj da sv. cerkev trikrat na dan po mestih in vaseh z zvonom pozdravlja Marijo in da sleherna usta v katoliških hišah in družinah trikrat na dan na glas zvonov pozdravljajo izvoljeno nevesto Gospodovo rekoč: češčena Marija! — Pre' mislite pa sedaj tudi samo sebe, če imate kaj Marijine pobožnosti nad seboj! — Ali živite ve rade v tihi samoti v domači hiši v pr®' mišljevanji in molitvi? Ali opravljate vsak dan svoje dolžne molitve ali se darujete vsak dan z dušo in telom Bogu, svojemu stvarniku očetu? Ali se brigate Boga in božje resnice čedalje bolj spoznati spolno vati? Ali želite vselej in vsak čas, bodi-si, da ste same ali v družbi, le samo Bogu dopasti, in se ne bojite njemu zameriti s Posvetnostjo, lahkomišljenostjo in mlačnostjo v službi božji? In posebno Ve krščanske matere, kakošen zgled in kakošne nauke prave pobožnosti dajete ve svojim hčeram?! Bila je modra in skrbna mati, kateri je bila prava izreja njene hčere zares pri srci. Hči jo prosi, naj ji pošlje kako ogledalo, — in k&j stori mati? — Svoji hčeri hoče voljo spolniti, ter jej pošlje jnesto enega tri ogledala, — pa kakšna? Eno pravo ogledalo, v katerem gledamo obraz svojega rojstva, drugo: podobo Marije Device; tretje: mrtvaško glavo; ter pod vsakim ogledalom svoj napis. Pri Prvem pravem ogledalu je bilo pisano: „Taka si“; pri Marijni podobi „Taka bi morala biti“; pri mrtvaški glavi: „Taka boš“! Tako ogledalo pošlje danes tudi vam, krščanske matere in dekleta, ^arija iz visocih nebes; namreč ogledalo svojega svetega, čistega, Ponižnega in pobožnega življenja v mislih, besedah in delih! — Ogledujte se vsak dan v tem ogledalu in mislite si, kaj bi v vaših okolščinah mislila, rekla, storila Marija, ter tako storite tudi ve. Ljubite, častite, — pa posnemajte Marijo in tudi z vami se bodo angelji božji sprehajali, in srečno bo vaše življenje, in srečen vaš konec; zakaj pisano je: Blagor jim, 'kateri ohranijo moja pota . . . blagor človeku, ki čuje pri mojih vratih vsak dan in name streže Pri podbojih mojih dur (Preg. 8, 32—35.) t. j. kdor me vselej in v Vseh okoliščinah za svet vpraša in se po meni ravna. Amen. Andr. Šimenec. Peta postna nedelja. I. Napačna pokora. — VII. Trojne dolžnosti. Veliko napak sem vam že razložil v tem sv. postnem času, katere So vzrok, da zauikarni grešniki ne dobijo odpuščanja grehov v zakramentu sv. pokore, ali če ga za silo dobijo, se vendar stalno ne po-01J«ajo. Ob tem sem se posebej oziral na one reči, katere so bistveno P°trebne za vredni vsprejem sv. pokore. Ostane mi le še zadnja bistvena lznost tega sv. opravila: zadostenje za greh. Kolikor je zado-slenje bistveno potrebno za vredno odvezo, je le ona „pokora“, ki jo mašnik pri spovedi naložijo. Ta od mašnika naložena pokora je s sv. zakramentom v tesni zvezi; toraj molitve in dobra dela, ki se pri spovedi za pokoro naložijo, so veliko večje važnosti kakor ona pokorila, ki jih grešnik sam prostovoljno prevzame. Zatoraj naj si vselej vsakdo dobro zapomni, kaj se mu je v pokoro naložilo, ter naj se potrudi vse natanko, pobožno in o pravem času opraviti. Kdor bi že pri spovedi pred odvezo ne imel namena, naloženo pokoro opraviti, tega spoved bi bila neveljavna; kdor bi pa takrat sicer trdno voljo imel jo opraviti, a bi jo potlej vnemarno opustil, je sicer njegova spoved bila veljavna, le njegovo poznejše opuščenje je grešno: smrtni greh je, če je zanemaril veliko pokoro za velike grehe, sicer pa je le mali greh. V zaupanji, da se vsaj v tej reči toliko ne pregrešujete, da bi bila vaša pokora neveljavna in prazna, ter še dovolj pridno opravljate naložena pokorila, ki so dandanes tako lahka v primeri s pokoro prvih časov, — ne bom dalje o tem zadostenji govoril, ker na srcu so mi še nekatere druge silno važne reči, ki so v nasprotji s pravo zveličalno pokoro. So namreč nekateri grehi, ki jih ni še zadosti le obžalovati in se jih spovedati s trdnim sklepom, da se bodo v prihodnje opustili, ampak nastanejo še druge dolžnosti. Zlasti trojni grehi nam nakladajo še posebne dolžnosti, o katerih bom danes govoril. I. Prvi greh, ki spokorniku naklada razun navadnih še posebno dolžnost je vsako poškodovanje bližnjega: rop in tatvina, krivica in goljufija, sploh vsako krivično prisvojevanje tujega blaga, naj se že zgodi taka krivica pri kupčiji z napačno mero in tehtnico ter z lažnjivim hvalisanjem slabega blaga, ali pri rokodelstvu, pri posojevanji, ali pridržanji tujega blaga; dalje tudi obrekovanje in opravljanje ter pohujšanje. Kdorkoli se je s takim grehom v večji meri pregrešil ali sam ali pa s potuho in podpiranjem, ni še opravičen, če se bi tudi še tako odkritosrčno in skesano spovedal ter tudi storjeni greh popolnem opustil. Sv. vera nas uči, da mora, če hoče odpuščanje zadobiti in pravo pokoro storiti, vso storjeno krivico in škodo po svoji moči, t. j. kolikor mu je najbolj mogoče popraviti-Kdor noče tega storiti, čeravno bi lahko, ali kdor nima sklepa — £0 ne more precej — škodo poravnati, kakor hitro mu bo mogoče, tega pokora je po nauku naše sv. vere prazna, —je za nič — je slepotija! Zelo čudno je to, da se na svetu toliko krivice zgodi; saj vendar ljudje spoznajo, da je vsaka krivica greh in tolikokrat se jim zatrjuje, *te odpuščanja ne morejo zadobiti pri Bogu, ako krivice ne povrnejo. Saj bi si vendar človek, če ima količkaj možganov, moral misliti: »Kaj pa mi pomaga, če krivico delam, saj bom moral nazaj dati ali Pa večno trpeti". Kristijani, da se boste tem bolj zavedali, kaj je nauk naše sv. vere in naša dolžnost in da se boste ob času skušnjav spomnili in varovali, vam na novo danes zatrdim, da brez povračila ni odpuščanja ter vam to dokažem iz sv. pisma in iz nauka cerkvenih učenikov. Tako n. pr. govori Bog v stari zavezi po preroku Ecehijelu (^3, 14.): če pa rečem hudobnemu: Umrl boš, umrl (t. j. pogubljen boš), in pokoro dela za svoj greh ter prav in pravično ravnil in zastavo nazaj džl oni hudobnež in rop povrne in se po spovedih življenja ravna in nič krivičnega ne stori, bo gotovo živel ne bo umrl. — Kako očitno tukaj Bog pove, kaj zahteva od pra-Vega spokornika; on ne pravi samo, „če pokoro dela", marveč še Posebej pristavi: „če pravično ravna — zastavo nazaj d& — rop povrne", če vso storjeno krivico povrne in popravi. če Bog sam tako govori, mora pač vsak izgovor in ugovor o *ej noči utihniti. In da so te besede sv. pisma tako razumeti, da je to pristni nauk sv. cerkve, o tem nas podučijo tudi cerkveni učeniki. i'ako sv. Gregorij Nacijančan: Kaj ti bo pomagalo, da si si sprosil Opuščanje grehov, če onega ne odškoduješ, katerega si poškodoval? Tako se zamotaš v dvojno hudobijo; prvič, ker si si premoženje po zločinskih zvijačah pomnožil; drugič pa, ker krivično pridobljeno hraniš. Sv. Tomaž Akvinski: Kakor je k zveličanju potrebno, da je Človek pravičen, tako je tudi k zveličanju potrebno, da se krivično nJ*zaj da. — Še bolj razločno nam to sv. Avguštin pove, ko pravi: [je se ptuja lastnina, nad katero je bil greh storjen, ne povrne, čeravno je to mogoče, — tedaj se ne pravi to pokoro delati, marveč Pokoro hliniti; če hočeš resnično pokoro storiti, pomisli to, da bode e tedaj greh odpuščen, ako se ukradeno povrne. — Kako odkrito in ^nievno nas toraj sv. učeniki prepričujejo, da je prazna pokora, če 0Vek krivično pridobljenega ne povrne, kolikor mu je mogoče. In 0 tekih mož nočeš poslušati, koga pa boš poslušal? Ali boš mar P°slušal one, ki sami preslepljeni slepijo še druge z raznimi izgovori, Posebno pa s tem, da drugi tudi tako delajo, da je krivica kolikor teo splošna? Res je, da je krivice veliko na svetu; ali kaj dokaže ' Nič druzega ne, kakor to, da bode veliko pogubljenih, če po Sv°ji moči ne povrnejo! če taki ljudje tudi k spovedi hodijo, kaj jim I)0>Oaga spoved? Brez povračila se krivica ne odpusti! To velja pa tudi o povračevanji krivično odvzetega imena, o popravljanji pohujšanja itd. II. Drugo, kar človeku sicer še tako dobro in ostro pokoro vniči, je to, če sovražnik noče odpustiti iz srca, še predno odvezo zadobi. Nauk naše sv. cerkve v tem oziru je jasen pa določen: Ako ima kdo do bližnjega še sovraštvo v svojem srcu, če ga tudi na zunanje ne kaže; pred Bogom ne dobi odpuščanja, ko bi tudi leta in leta k spovedi bodil in vse svoje grehe iz srca — celo s solzami obžaloval, ter vse storil, kar je sicer k pokori potrebno! Strašna misel! boste rekli, vse spovedi zanič, vse prizadevanje zastonj! — Da, še enkrat ponavljam, vse spovedi zastonj, če sovražniku ne odpustiš; kajti ne morem reči, da so dobre, ko niso. Saj to ni moj, ampak Jezusov nauk, in po tem, kakor on pravi, se bo zgodilo. On sam pravi: Ako pa ne odpustite ljudem, tudi vaš Oče ne bo vam odpustil vaših pregreh. (Mat. 6, 15.) Ravno to nam pa še bolj jasno razloži v priliki o hlapcu, kateri je bil svojemu gospodu dolžan deset tisoč talentov. (Mat. 18, 24. id.) Čeravno mu je gospod ves ta velikanski dolg odpustil, vendar on sam svojemu sohlapcu malenkosti — sto denarjev — ni hotel odpustiti. In njegov gospod se je razsrdil, in ga je izdal trinogom, dokler ne bo poplačal vsega dolga- — Tako, sklene Jezus, bo tudi moj nebeški Oče vam storil, ako no odpustite vsakteri svojemu bratu iz svojih src! — Kristijan! ali ti ni s tem Jezus zadosti živo povedal, kako se ti bo godilo, ako gu greš odpuščanja prosit, sam pa še jezo kuhaš zoper svojega brata? Pa bo kdo rekel, saj to ni tako natanko razumeti, če pa človek v drugih rečeh kaj več stori. Kristijan, rečem ti: vse zastonj! Inko bi ti tudi molil noč in dan, in se postil ob suhem kruhu, vse božje poti obhodil, ko bi celo s svojim premoženjem cerkve zidal, — sovražniku pa bi ne hotel odpustiti iz srca: ti vse nič ne pomaga! Tako Jezus uči: če svoj dar prineseš k oltarju in se tam spomniš, da ima tvoj brat kaj zoper tebe; pusti ondi svoj dar pred oltarjem in pojdi P°' prej spravit se s svojitn bratom in tedaj pridi in daruj svoj dar-(Mat. 5, 23—24.) In sv. Pavel pove: Ko bi človeške in angeljske jezike govoril, ... in ko bi znal prerokovati ... in ko bi imel vso vero, tako da bi gore prestavljal . . . in ko bi razdal ubogim v živež vse svoje premoženje in ko bi svoje telo dal, tako da bi gorel: lju' bežni pa bi ne imel, mi nič ne pomaga. (I. Kor. 13, 1. id.) In vendar so ljudje, ki k spovedi hodijo zraven pa sovraštvo v srcu nosijo, in taki tudi sv. rešnje Telo prejemajo! Kaj vendar mislij0’ da si tako nepremišljeno butaro na butaro nakladajo, — ali se n® Pravi to najsvetejše reči z nogami teptati? — Vem, da se marsikateri izgovarja: »Saj nisem nič jezen nanj; le videti ga ne morem govoriti ne maram ž njim“. Toda bi bil li ti zadovoljen, ko bi tudi ®°g tebi tako odpustil in bi te pogledati ne hotel? Ali ne pravi Bog: $ kakoršno mero boste merili, s tako se vam bo odmerilo? Toraj n>kar ne misli, da je vsako odpuščenje zadosti, ampak tako moraš odpustiti, kakor želiš, da bi Bog tebi odpustil. — Toraj še enkrat °Pomnim: pokora v sovraštvu je zanič, je slepotija, odveza v takem stanu zadobljena je zastonj! III. Tretja reč, ki stori, da je naša pokora prazna in nevspešna, Je bližnja grešna priložnost. — Grešna priložnost in nevarnost je vse sploh, kar človeka v greh vabi in mika. Tacih nevarnosti priložnosti je brez števila, ker človek sam je k hudemu nagnen, Pa še krog in krog s hudobnimi obdan; syet -tako rekoč plava v hu-dobiji. Nemogoče je toraj vsake nevarnosti se izogniti; ko bi kdo otel, moral bi, kakor sv. Pavel pravi, s tega sveta iti. (I. Kor. 5, 10.) A o tacih splošnjih in še daljnih nevarnostih til ne govorim, marveč o tacih nevarnih prilikah, ki so zate tako zelo zapeljive, da aliko že naprej vidiš, da boš skoro gotovo v greh zapeljan, ako se Jih ne ogneš; posebno če si bil po njih že res večkrat zapeljan. Ker So te tako zelo velike grešne nevarnosti, da človeka skoro gotovo v Šreh zapeljejo, če se jih ne varuje, imenujejo se bližnje grešne Priložnosti. Nekatere so take, da so vsem ljudem nevarne, da bi ®elo svetnika premotile, ko bi se drznil vanje podati; druge pa so ahe, da so le za nekatere ljudi tako zelo spotakljive, da se v njih greha niso v stanu obvarovati. Komur je toraj kakšna hiša, oseba, °varšija, služba, grešna zaveza itd. tako zelo nevarna, mora jo zapustiti ; če pa tega noče storiti, njegova pokora ni prava pokora, ker tem, da prostovoljno noče zapustiti bližnje priložnosti, tudi prosto-Voljno noče opustiti greha, ki ga bo gotovo spet ponavljal, če ostane dosedanji nevarnosti. To ravno kaže, da nima niti pravega kesanja 1 i trdnega sklepa, če pa to dvoje manjka, se o pokori ne more govoriti. Ua taki res nima prave pokore, tega se mora pač vsaki prepričati, ateri ni oslepljen. Kar je kači glava, drevesu korenina, to je bližnja , °^nost za greh. Kdor hoče kačo umoriti, ta mora na glavo meriti, °r hoče drevo posekati, da več gnalo ne bo, ta mora na korenine meriti, — in kdor h0če reSnično pokoro delati, t. j. greh zatreti, . mora na glavo in korenino grehov, — na priložnost meriti in J0 zatreti. Pa morda kdo poreče: saj ne mislim več greha delati in prav trdno sklenem, da ga ne bom nikdar več storil. Take odločno zavrne sv. Avguštin rekoč: Bližnjo priložnost ljubiti, pa v greh pasti, to je eno in isto. Kako more kdo reči, da ne bo več greha delal, ako ostane v priložnosti ? Ali si sam tako močan, da ne bodeš padel; ali mar misliš, da ti bode Bog pomagal? O ne; ti si preslab da bi se ne dal premagati v priložnosti; na božjo pomoč pa misliti ne smeš, — to bi se reklo Boga skušati. In ko bi tudi nobenega greha ne storil, ali misliš, da si zavoljo tega brez greha, če v priložnosti ostaneš? Mnogi imajo napačne nazore o pokori, ker menijo, da ne grešijo, ako se v bližnjo priložnost podajajo, ali se prostovoljno v njej zadržujejo, če le greha takrat ne storijo. Toda zapomnite si: tudi priložnost sama na sebi je greh, če se prostovoljno v njo podaš, brez potrebe, ali pa, če v njej ostaneš, akoravno jo moreš zapustiti. Jezus pravi: Če te desno oko pohujša . ■ ■ Zato tudi spovednik ne more odvezati grešnika, kateri radovoljno ostane v bližnji grešni priložnosti. Tako beremo o sv. Kajmundu, ki je bil veliki škof v Bheimsu na Francoskem. Bil je spovednik nekega mogočnega kralja. Ta kralj je imel na nekem daljnem popotovanju slaboglasno osebo pri sebi, kar je bilo v pohujšanje. Sv. Eajmund ga večkrat prosi in opominja, da naj jo zapusti. Ker ga pa kralj noče ubogati, se poslovi pri njem. Kralj ga hoče s silo udržati in prepove vsem barkam, ga vsprejeti in na dom prepeljati. Ali Bog ga čudežno prepelje na dom; odvzame ga kralju, ki ga ni bil vreden. Današnja pridiga sicer ne zadeva vsih poslušalcev v enaki meri, marveč posebno meri na trojno vrsto grešnikov: krivične, sovražne in grešnike, ki so v bližnji priložnosti; ali katere zadeva, jim naklada ostre in resnobne dolžnosti. Zatoraj prosim vse one, kateri so pri' zadeti, še posebej, naj nikar ne iščejo praznih izgovorov in pretvez, da bi se kako ognili tem dolžnostim, marveč naj pomislijo, da gre tu za večno zveličanje ali pa večno pogubljenje, — da zlasti njim, ki so se zamotali v take okoliščine, še prav posebno velja Jezusova beseda: NcbcSko kraljestvo silo trpi in le silni si ga bodo prisvojili-Toraj srčnost velja: krivičniki popravite krivice do zadnjega vinarja, sovražniki odpustite razžalnikom iz srca, nečistniki, pijanci in vsi drugi grešniki, ki ste v bližnji priložnosti, premagajte se, raztrgajte sramotne vozi, ki vas uklepajo — potlej še le upajte, da vam bo vaša pokora nebesa odprla! Amen. Po t Fr Ko8masu. 2. Komu se Jezus kaže, komu se skriva? Jan. 8, 59. Vvod. Tako je Bog svet ljubil, da je svojega edinorojenega Sina poslal ... In Sin božji je tako zelo ljubil ljudi, da je hotel 33 let med njimi živeti, da je obhodil zadnje tri leta vso domačo deželo, povsod učil, čudeže delal, dobrote delil. Zdaj pa nehvaležni kamenje pobirajo ... Pa ne hudujmo se nad judi; tudi nas je Bog Ves čas našega življenja z dobrotami obsipal, vse zasluženje Jezusovo Je tudi nam na ponudbo ... In vendar se tudi v našem srcu tolikrat Pokaže črna nehvaležnost, da mu neskončne dobrote s kamenjem §reha povračamo ... Ni čuda, da Jezus tudi zdaj nehvaležne kristjane zapusti, kakor je nehvaležne jude zapustil ... Da bi si to nesrečo bolj k srcu vzeli, premislimo one srečne, katerim se dezus kaže in one nesrečne, katerim se skriva! Izpeljava. Srečen, presrečen je, na katerega je obrneno Jezusa Premilo oko . . . Gorje pa onim, pred katerimi se mora skrivati — J'h zapustiti! 1. 1. Nedolžni so božjemu očesu največje veselje, a) Ko je Jezus na zemljo prišel, se je obdal le z nedolžnimi: Marija, Jožef, Janez, otroci . . . Nedolžne v svojem nauku posebej hvali: Tacih je n,djcšlco kraljestvo . . . Kdor katerega izmed malih sprejme, ta mene sPrejme ... b) Pa. tudi pozneje je ves čas to posebno ljubezen skakal nedolžnim, kakor cerkvena zgodovina spričuje. Sv. Stanislavu, Sv- Antonu in dr. se je prikazal kakor ljubeznjivo dete ... Pa če tudi Se ne prikaže vidno, kaže se takim v duhu: nedolžni vse bolj spoznajo ®auke in skrivnosti božje, vse bolj čutijo srečo krščanskega življenja. •) je sam rekel: Zahvalim se ti Oče . . . (Luk. 10, 21.) 2. Kolika nesreča toraj, če se tak nedolžni di zapeljati, če se ^udi tak ljubljenec Jezusov, katerega je že 10, 15, 20 . . . let tako Prisrčno ljubil, pridruži njegovim sovražnikom ter pobere — to ne- °lžno jagnje — prvi težak kamen in zaluča za Jezusom — prvi ^ttirtni greh! Komu bi srce ne krvavelo pri takem pogledu! Poprej einpelj božji, (Jan. 14, 23; I. Kor. 3, 16.), zdaj gnjusoba! — Jezus ez*> se skrije. Kako bi mogel tudi ostati pri takem, o katerem ®v- Pavel piše: Sinu božjega tepta . . . (Hebr. 10, 29.) To je pač še "Jše, kakor kamen pobrati in . . . Kako bi mogel Jezus še pri takem Prebivati ? (II. Kor. 6, 14. id.) II. 1. Tudi na spokorne obrača z veseljem svoje oči. a) Malo 8°vorov Jezusovih je tako ganljivih, kakor so tisti, v katerih nam dopoveduje, kako zelo ljubi spokorne grešnike, t. j. one, ki se skesano vrnejo. Njim je posvetil najlepše prilike: dobri pastir, najdeni denar, zgubljeni sin . . . njim veljajo najmilejše besede, spokornike pri vsaki priliki zagovarja ... b) In koliko ljubezen jim v dejanji skazuje: Mariji Magdaleni, sv. Petim, sv. Pavlu in spokornikom v poznejših časih . . . 2. Hujše brhkosti pa Jezusovemu Srcu ne more nihče storiti kakor trdovratni, nepoboljšljivi grešnik, ki vse njegovo zasluženje, vse njegove milosti zanemarja in zlorabi, a) Ko so judje le kamenje poberali, da bi ga nanj lučali, se je skril pred njimi in druzega se ni zgodilo; a ko so v svoji hudobiji trdovratni ostali, in jim ni mogel odpustiti, takrat se je mili Jezus zjokal nad njimi-Jokaje se obrne od njih, ker jim ne more pomagati. — b) In vse to se je tudi v poznejših časih ponavljalo in se še sedaj ponavlja: kdor se milosti božji zoperstavlja, tega Jezus zapusti. Saj tudi poljedelec zapusti njivo, če vidi, da vse gnojenje in obdelovanje nič ne koristi, da ob vsej mogoči skrbi vendar nerodovitna ostane. Zemlja namreč, katera pije dež .. . (Hebr. 6, 7.) Da, celo z mlačnimi, kateri radovoljno ostanejo v malih grehih in se dušni lenobi prepustijo, ne mara bivati: Ker si mlačen . . . (Raz. 3, 16.). III. 1. V neskončni radosti pa se Jezus kaže izvoljenim v nebesih. Saj so že duše pravičnih stare zaveze bile tolikanj priljubljene njegovemu Srcu, da jih je šel precej po dovršenem odrešenju v predpekel — obiskat in oveselit. In ko je v nebesa šel, ni hotel sam obhajati nebeškega zmagoslovja, v družbi vseh svetnikov stare zaveze se je povzdignil v večno veličastvo in se vsedel na desnico nebeškega Očeta. Tudi vsim brezštevilnim dušam, ki so se v poznejših časih zveličale, vsim onim, ki pridejo danes v nebesa, in vsem, katere pojdejo v rajsko veselje do sodnjega dne, je ravno pogled na Jezusa nebeška radost. Sv. Janez Krstnik, ki je v zamaknenju videl nebeško veselje, nam zatrjuje, da središče nebeškega veselja je pogled na Jagnje božje in tem srečneje so duše, čem bližje so mu . . . 2. Kakor pa je nepopisljiva radost, gledati Jezusa v večnem veličastvu, tako je tudi nepopisljivo gorje, zavrženemu biti izpred njegovega veličastva. Grozne reči nam Jezus pripoveduje o sodnjem dnevu, kako bodo trepetali in koprneli vsi narodi, kako bodo oni na levici klicali: „hribje padite na nas, gore pokrite nas!“ . . . vendar najhujše izmed vsega hudega bodo to, ker jim bo zaklical: Poberite se spred mene . . . Zadnjikrat bodo videli njegovo premilo obličje, —- z Marijo, svojo materjo, z angelji in svojimi izvoljenimi se bode p°' vzdignil v večno veličastvo, pogubljeni pa se bodo pogreznili v peklen- sko brezno, — skril se bode pred njimi za vse večne čase ... O gorje! Veliko hudega nam je Jezus napovedal o peklenskih kaznih, a izmed vsega hudega najhujše bode to, ker njegovega premilega °Wičja ne bodo videli nikdar več — na vse veke ne! Konec. Se nam sije solnce milobe Jezusove — na vse nedolžne čisto jasno; za grešnike, ki so v smrtnem grehu, je sicer zakrito s temnim oblakom, a to le tako dolgo, dokler se ne spokorijo. Tisti trenutek pa, ko zapustijo svoj greh in se očistijo v zakramentu sv- pokore, se jim zopet zjasni . . . Dokler je čas . . . Pogled na slovstvo. 1. Dušna paša za kristijane, kateri žele v duhu in v resnici ^°ga moliti. Spisal Friderik Baraga, bivši škof v seve mej Ameriki, deveti natis. Z dovoljenjem vis. čast. knezoškofijstva Ljubljanskega. ^ Ljubljani 1886. — 515 strani dvanajstirke. Če kedaj, velja pri tej knjigi pregovor: „Dobro blago se samo hvali1'. De-Veti natis! To je izvanrednega kaj v slovenskem slovstvu. Odkar je Friderik Baraga *ot kapelan Metliški vprvič 1. 1830 med svet poslal „Dušno pašo", segalo je naše pobožno ljudstvo toliko pridno po tem molitveniku, da ga je bilo treba natisniti zopet in zopet, navadno vselej po 2000 do 3000 izvodov in še več. Vzrok temu ni samo ime pisateljevo, katero je res sloveče v Evropi in v Ameriki ter dobro znano vsaeemu Slovencu, ampak tudi notranja cena te molitvene knjige jo i° storila toliko priljubljeno našemu ljudstvu. Saj pa tudi naš „junak dveh svetov" tako ljubo piše in prisrčno ter se toliko vestno ozira na razne potrebe življenja, da je doraslemu verniku pač težko dobiti boljšega duhovnega vodnika in tolažnika, kakor je ta molitvenik Baragov. Čeravno naše cerkveno slovstvo šteje skoraj preslico molitvenih knjig, vendar smemo trditi: prav je storil založnik Janez Klemenz v Ljubljani, da je narodu podal priljubljeno „Dušno pašo" v novem, slovnično popravljenem natisu. Tiskar J. Krajec v Novomestu odbral je knjigi toliko velike črke, da je čitanje možno cel6 najslabotnejšemu očesu. Vsebine molitvenika ne bomo vnovič razkazovali, ker je dokaj znana. „Dušno Pašo" prodaja ..Katoliška Bukvama" v Ljubljani v usnje vezano po 1 gld. 30 kr. 'n z zlato obrezo po 1 gld. 70 kr. A. Z. 2. Zgodovina fant Ljubljanske škofije. Izdaje A. Koblar, četrti *vezek: Zgodovina Adlešičke fare na Belokranjskem. V Ljubljani 1887. Natisnila Klein in Kovač. — 43 strani male osmirke. Cena 20 kr. Zopet novo delce iz spretnega peresa g. administratorja Ivan Šašelj-na. nas jo zanimala vže lanskega lota njegova zgodovina fare Šeinpeterske pri Novomestu, nas je letošnja knjižica oveselila še bolj. Nekoliko zarad tega, ker nam P^atelj v njej kaže kos slovenske domovino ob Kranjsko-hrvaški meji pa ljudstvo Jokranjsko, kar je nam drugim Slovencem še malo, premalo znano; pa tudi zato, *er so Adlešiče bile kraj večletnega bivanja in delovanja pokojnemu izvrstnemu sl°vanskemu prelagatelju ter pisatelju Lavoslav Gorenjec-Podgoričanu, kateri jo l'°niačo naše slovstvo obogatil s skoraj noštevilnimi prevodi. — Četrti zvezek to z8°dovinske zbirko je prav tako uravnan, kakor so prejšnji. Pisatelj nam podaja najprej jako zanimiv prirodoznanski in statistični opis Adlešičke fare, govori nadalje o ustanovljenji te duhovnije, opiše nam nadrobno farno cerkev sv. Nikolaja in njene dve podružnici sv. Magdalene in sv. Ivana Krstn., pa starinski grad Podbrezje (Freithurn) z nekdanjo kapelico. V daljnem oddelku izvemo imena in še po nekoliko iz življenja vseh ondotnih dušnih pastirjev, župnikov in kapelanov; slišimo o njih dohodkih, pa o farovžu in šoli Adlešički. Knjižica k sklepu še govori o dveh odličnih Adlešičanih in nam za nameček poda prav zanimiv slovarček ondotnih lokalizmov, med katerimi je pa precej tujk. — Toplo tudi ta zvežček Koblarjeve „zgodovine fara11 priporočamo slehernemu; bodisi kedor koli: v enem ali drugem oziru najdeš v nji posebnega, novega kaj! A. Z. 3. Lurška božja pot. Po svojem dnevniku popisal romar dr. Ivan Križanič, korar stolne cerkve Lavantinske. (Drugi natis). V Mariboru 1887. Lastna založba. Tisk tiskarne sv. Cirila. Ljubeznjiva knjižica! Na 64 straneh nam pove veliko jako zanimivega. V duhu poljubim roko, ki jo je spisala in rečem: Bog vam plati za njo, veleč. gosp. kanonik! Mogoče, da pri tem ocenjevanji vplivajo tudi osebni nepozabljivi spomini; vendar smem po pravici trditi, da je bode vsakdo vesel, ki zna gladko brati, olikani in priprosti čitatelj, ker pisana je jako poljudno in mikavno. — Vsaj en citat naj mi je dovoljen: „16. avgusta je bila ob enajstih pred votlino slovenska pridiga. Slovenska beseda je Slovencu vselej mila, a ko se je zdaj tukaj pred lurško Marijo glasila in od masabielske pečine odmevala, kdo bi popisal tedaj naše veselje! Slovenski so govorili preč. gospod stolni korar F. Kosar, izvrstno, kakor vselej. Govor je bil razdeljen na tri dele. I. Mi smo romarji, — toraj moramo tukaj na tem svetem mestu najpoprej misliti na lastno svoje izveličanje; II. Mi smo slovenski romarji, — toraj hočemo v imenu vseh Slovencev lurško Mater počastiti in ves slovenski narod njenemu varstvu izročiti; III. Mi smo avstrijski romarji, — toraj naj naša molitev velja našemu presvitlemu cesarju in vsem avstrijskim narodom, da se uresničijo v Avstriji besede: „0 kako dobro in prijetno je, ako bratje v složnosti prebivajo11. — Pridiga je in bode ostala pravi biser med slovenskimi pridigami, dokler bo slovenski narod stal.11 (Celo pridigo je objavil „Slov. Gospodar11 v „Cerkv. prilogi11; izšla je tudi v posebnem natisu). — Knjižica ima tudi prijetno obliko in lep tisk, le stavca bi bil jaz, ko bi bil pri tiskanji navzoč, večkrat po prstih krenil, — ali mu je bilo treba tolikrat v ptuj predalček po napačno črko seči? — Kupuje se pri g. pisatelju po nizki ceni 20 kr. Tudi „Katoliška Bukvama11 rada posreduje. 4. Priče Božjega bitja ali slučaji, ki uiso slučaji. Po dr. Kellerju z dovoljenjem poslovenil J. B. II. zvezek, v Ljubljani 1887. Založil in prodaja Dragotin Hribar, Breg št. 10. — V štirih oddelkih nam prinaša ta zvezek 46 zelo podučnih, nekaj prav pretresljivih dogodkov večidel iz novejših časov: o nepokorščini i® sovražljivosti do duhovščine, o oskrunjevanji Gospodovih dni in ° pustnih predrznostih. Prevod nam je še bolj všeč kakor v prvem zvežčeku, jezik je lahko umeven ter pravilen do malih izjem. (N. pr. da bi bili poklic oslabeli! raznežena; plešoča; krinko iz obraza potegniti; iz mrtvaškega odra vstati. Za v in je zadnji čas nastala splošnja zmeda, ter se tudi tukaj preveč menjava: zdaj „Mbiti“, zdaj „t>biti“, celo „wstani“ itd.) — Prav gorko priporočamo to dragoceno delce, ki je zares vredno, da se med ljudstvom Siri. Prodaja in cena, kakor za prvi zvežček- Založba ..Katoliške Bukvarno". Tisk ..Katoliške Tiskarne11. Odgovorni vrodnik: Ant. Kržič.