Političen in strokovnjašk list za obrtni stan. „Obrtnik” izhaja 8. in 24. dno vsacega meseca in velja celo leto s pošiljanjem na dom vred 3 gld. — Za pol leta 1 gld. 60 kr. — Za četrt leta 75 kr. Posamične številke 15 kr. — Dredništvo in Dpravništvo Preširnov trg št. 3 — Naročnina in inserati sprejemajo sc tudi v „Narodni Tiskarni” Gospodske ulice št. 12. — Dopisi in poročila sprejemajo se v slovenskem i nemškem jeziku. — Inserati se računajo Sstopna vrsta za Ikrat 4 kr. za večkrat ceneje. Prvo izdajo te številke zaplenilo je c. kr. državno pravdništvo. Priredili smo tedaj iz dovoljenjem, novo izdajo te številke; izpustivši zaplenjene odstavke. Uredništvo „Obrtnika“. Ljubljana 23. oktobra 1888. Kedor le iz površja sodi naše javno življenje, in zajema svoj pouk o ljudskih potrebščinah iz javnih organov; misliti more, da ni zadovoljnejših ljudi na svetu, nego jih ima Ljubljana v svojem ozidju. Poleg drugih čednosti diči nas potrpežljivost, — žlahtno zelice, ki nam omogoči voljno prenašati vse križe in težave, in s plaščem narodne milosti zagrnemo, kar ni za jasni dan! Morebiti je naše javno življenje prav umestno; pojmi o tem so vsaj silno različni in tudi opisani odnošaji najdejo hvalitelje! Javni posli ne nalagajo pri nas posebnih bremen, kajti moralične odgovornosti pred svetom nihče ne prevzame za svoja dejanja; ker kritike ne poznamo. Mnogo imamo sicer javnih glasil; nekateri meni [O celo, da jih je preveč; a v teh nahaja se pa: kritika vseh držav in dežel; natanko vedo, kaj bi hasnilo Rusiji, kaj Bolgarom; kaj da počenjajo Francozi; kako nepravilno se vedejo Nemci; — a le tega ni brati nikjer; kaj bi bilo dobro in prav za nas; kaj je v domači hiši hvale — kaj pa tudi graje vrednega. Modrovanje in kritikovanje tujih razmer, je sicer kaj varno početje; človek se nikomur ne zameri, a mi vender mislimo, da nam je srajca bližji nego suknja in da je pogoj vzreje ljudstva k javnemu življenju javna kritika 1 Mi nismo pristaši opozicije na vsak način, nasprotniki smo celo vsem nepotrebnim besedam in neplodovitim prizadevanjem; vendar se nam dozdeva, da je naše javno življenje nezdravo, kajti čedalje bolj postaja zamrto in vlažno, ker ne dobiva v socijalnih svojih težnjah nikjer v javnosti zaslombe in oživljajoče podpore. Nočemo motiti idilične sreče onih, kojim celo na trnju dišeče rože rastejo, a naša časnikarska dolžnost je opozoriti merodajne kroge na to, da si bodo z nadaljevanjem dosedanje svoje gospodarske politike odtujili vse nižje kroge; ki živijo od vsakdanjega dela in prislužka. Gospodarstvo z mestnim posojilom; povikšanje vsprejemne takse za domovinsko pravico od 20 na 100 gld., ogromno povik-šanje meščanske takse; povikšanje gostaščine, in novo posojilo, ostalo je v naših časnikih sicer brez najmajnšega komentara; a o tem: vgajajo li vsi ti sklepi občnim koristim; so li taki, da bi zares nihče kaj boljšega ne zmogel; debata še ni končana, in sodba jako različna! Poročilo g. dr. Tavčerja o mestnem posojilu je prva javna kritika o delovanju finančnega odseka glede nakupa državnih papirjev; kar je vsaj za sedanji čas jedini povod; da treba mestu iskati novega posojila, če noče trpeti denarnih izgub. Nekdaj gospodarilo se je v mestih po priprosti pameti; dandanes pa gospodujejo finančne teorije ; ki so na papirju morebiti res kaj umetno vrejene; a jih navzlic najlepši podstavi prevrže pr,va neugodna sapica. Mnogo je pa še druge tvarine, ki prouzročuje nezadovoljnost mej meščani; in glede temu rečemo le to, da se nam godi, kakor si zaslužimo! Meščanstvo ima na gospodarstvo mesta polni upliv; kojega lehko porabi o času volitev. Ne treba pri vsaki priliki segati mej narodne nasprotnike; vsaj bode vendar v domačih krogih najti mož, ki bi imeli srce za težnje onih, ki v trdim boju za svoj obstanek; podvojeno občutijo socijalni zaostanek našega mesta. Obrtna strokovna šola v Ljubljani. —*— Pod gornjim naslovom brali smo pretekle dni mnogo po naših časnikih, pečati se nam je pa osobito s člankom v „Sl. Narodu“ od sobote dne 13. oktobra. Prav nerazumljivo nam je, čemu se je potrebno zdelo g. pisatelju onega članka otvorjenje naše obrtne šole tako naslikati, kakor bi se bila otvorila mej gromom in bliskom iz pušek nasprotnikov tej šoli. Kaže se v omenjenem članku, kako da se nekateri obrtniki ne ogrevajo za našo šolo, da se ji postavljajo v neko opozicijo, češ, da naša obrtna šola ne bode donašala obrtniku tiste koristi, katerih si želi za svoj prospeh i. t. d. Omenja se pa, kako se je trgovska zbornica (kaj pa obrtniška?) dežela, mesto, hranilnica in vlada trudila za njo. Kedor tedaj ničesar ne ve, priti mora do sklepa, da smo vsaj nekateri obrtniki tolikanj trmoglavi, da se nečemo poprijeti ponujane sreče, ter da se je ta šola brez naših zaslug in proti naši volji otvorila. Mi ne bomo novi strokovni šoli hvale peli, sedaj zato da se temu natolcevanju opravičimo, pač pa hočemo dokazati, da se je ravno glede našega obrtništva vse drugače godilo, nego je v istem članku povedano. Ker g. pisatelj pravi, da se tej šoli „nekateri" obrtniki postavljajo v opozicijo, nam pa nobeni obrtniki, zunaj onih, ki so zbrani pod zastavo kranjskega obrtnega društva, znani niso, da bi svoja mnenja javnim potom izražali, menimo, da g. pisatelj misliti mora le na nas. In zato bodi nam dovoljeno brez vse zamere par kratkih stvarnih opazek. Nekako gibanje mej ljubljanskimi obrtniki opazujemo lehko od leta 1880. naprej. Pred tem letom se obrtniki absolutno niso pečali skupno z javnimi zadevami. Pisatelj teh vrstic pozna vse pojave tega obrtniškega gibanja, a od takrat in do sedaj ni še je-denkrat čul niti od jednega samega obrtnika opozicijo proti nameravani osnovi obrtne šole. Listels. Rokodelci in zadruge (Ziinfte). Ponatis iz matične knjige „Ljubljanski meščanje v minulih stoletjih" spisal I van V rli ovec, c. kr. gim. profesor. Ljubljana 1886. (Dalje) Za vdove in hčere mojstrov je skrbela zadruga prav po očetovsko, kajti pomočniku, ki se je odločil vzeti v zakon vdovo ali hčer kacega mojstra, dajali so, če se je oglasil, pred vsemi drugimi mojstersko pravico ; njega je zadruga rajši vsprejela med-se in mu pri tem in dnem rokodelstvu spregledala celo mojstersko takso in mojstersko južino. Lončarska zadruga je dovoljevala celo, da sme vdova obdržati učenca, ki je vsaj polovico učnega časa že prebil pri njenem nmršem moži, obdržati ga, dokler se je izučil in postal pomočnik, kar pri družili rokodelstvih ni veljalo. Le prostega, t. j. „pomočnika" ni ga mogla narediti, ampak oglasiti ga je morala pri zadrugi ter naprositi kacega mojstra, da ji stori to ljubav. Le takrat, če učenec ni prebil še pol za učenje svojega rokodelstva dolo- čenega časa pri nmršem mojstru, moral je prestopiti h kacemn druzemu mojstru v pouk. P&darski ali ranocelniški pomočnik je bil celo zavezan oženiti se z mojstrovo vdovo ali hčerjo, ako je bila kje katera, sicer ga zadružniki niso hoteli potrditi mojstra. Ako se ti zahtevi ni hotel udati, prisilili so ga, da je moral iti na popotovanje. Le takrat, ko ni bilo v vsem rokodelstvu niti vdove niti hčere, smel si je izbrati pomočnik, želeč biti mojster, tudi kako drugo nevesto. Najvažnejše opravilo v sv. Rešnjega Telesa dan pak je bilo slovesno vsprejemanje novih mojstrov. §. 2. Mojstri. Novega mojstra vsprejeti je imela jedino zadruga pravico, če je hotel biti kdo meščan, naročil mu je magistrat, naj se prej pogodi z zadrugo, da ga vsprejrne med-se, potem bo šele mogoče govoriti dalje o tem. Na to stvar je že mimogredč nanesla beseda v 1. poglavji. Kogar mojstri niso marali vsprejeti mčd-se, trudil se je za meščansko pravico zastonj. Stari mojstri pak so novince kaj radi odrivali, kajti kolikor manj jih je bilo v mestu, tem bolje se jim je godilo. Občinstvo je bilo popolnoma v njihovih rokah, le če je magistrat videl, da komu mojstri nalašč nagajajo, potegnil se je sam zanj in mu po svoji oblasti podelil mojstersko, potem pa tudi meščansko pravico. Ni ga morebiti sodniškega protokola v mestnem arhivu, kjer ne čitaš tožba pomočnikov, da jih zadruga neče vsprejeti med mojstre. Kako pa je mogel kdo priti v mojstre? Rokodelski pomočnik, ki je hotel biti mojster, oglasil se je pri zadrugi. Dokazati ji je moral, vsaj v prejšnjih stoletjih, da je sin zakonskih staršev, da je hodil nekoliko let po sveti, učš se v svojem rokodelstvu; zadostovalo je potovanje od treh do šestih let. Bivati je moral že najmenj jedno leto v Ljubljani, vendar so se zadovoljevali pri nekaterih rokodelstvih tudi s polovico leta. A najstrože so zahtevali mojstri, da je pomočnik, goden za mojstra, delal pri „poštenih mojstrih". Pošten mojster pa se je zval le tisti, ki je bil zapisan v zadrugo. V ljubljanski okolici in na skrivnem tudi v Ljubljani so se pečali namreč mnogi z rokodelstvom, ne da bi bili zadružniki, bodisi, da jih niso hoteli vsprejeti v zadrugo, bodisi, da sami niso marali vstopiti, ker je bilo z vstopom zvezanih obilo sit- Edini g. Regali je sedaj rekel, da mu „čipkarij a“, ki se bode na tej šoli učila ne ugaja, in da bi bil boljši teoretični poduk zidarjem! No, edina ta izjava proti čipkariji, za katero vendar noben pameten človek ne more tirjati, da bi se za njo navduševal mizar, krojač, čevljar, zidar in jednaki obrti, ki so pri nas zastopane, je podlaga, da se spravlja mej svet mnenje, kakor bi bili „obrtni šol i“ v o bče na sprotn i. Sploh pa so naši obrtniki pri mnogih shodih povdarjali potrebo obrtne šole; mnogo člankov, pisanih po obrtniku iz teh krogov, priobčil je uže pred leti rSl. Narod“ sam, ki so z jasnim utemeljevanjem zahtevali za Kranjsko državno obrtno šolo. „Obrtnik", ki je izhajal leta 1883. pisal je istotako za šolo in drezal naše poslance in zbornice, da nam naj to pridobijo. V obširni peticiji kranjskega obrtnega društva na deželni zbor, ki se je v 1200 izvodih razširila po Ljubljani, nahaja se prošnja za ustanovo te šole. Naš list pečal se je s kraja s to zadevo kolikor mu je bilo znano, in objavil v 3. štev. do-sedaj še najobširneji popis o zgodovini obrtnih šol, v pouk za našo šolo. Tako je bilo v istini naše delovanje za obrtno šolo. Seveda neka razlika mej tem, za kar smo prosili, in mej tem, kar smo dobili — je! Mi smo želeli občno državno šolo s takim teoretičnim poukom, ki bi ugajal mnogim strokom, na čipkarijo noben izmej nas seveda niti mislil ni! A vendar kakor rečeno mi nismo čuli dosedaj nikakega na-sprotstva proti tej šoli; pač pa mora vsakdo pri-poznati, da naše dejanja glede te šole niso bila opozicija proti nji. O strokovnih šolah imamo mi sicer svoje lastno mnenje in naše prepričanje je to, da se o vsestranski koristi te šole konečna beseda še ni izpregovorila. Sedaj bi imela zadruga za lesne o hrti j e v Ljubljani; ko bi seveda obstala — najlepšo priliko v sporazumljenji z vodstvom te šole urediti tako, da bi celi zadrugi koristila. Ker je pa pri lesnih obrtnikih glede zadruge v veljavi še vedno bojazen proti zadrugi, h kateri ne bodo pristopili preje, kakor g. Regali pravi — kakor takrat, „kadar jih bodo s policaji na rotovž gonili"; skoraj ne dvomimo, da utegne polagoma nastati opozicija proti šoli, a krivdo pripisati si bodo mogli lesni obrtovalci sami sebi, če jim kaj po volji ne bode, kajti z negovanjem — se dandanes ničesa ne opravi. Tudi tega pa sedaj pri pričetku te šole ne bi omenili, ko bi se starodavni pouk pri obrtnih mojstrih, ki nam j e d al umetn i k o v v vseh strokovih ročnega dela uže v tem omenjenem članku ne bi bil nazaj postavljal! Obrt in zadruga. Z veliko silo kaže se dandanes v srednjeevropskih narodih socijalni nagon, da se zopet povrnejo iz nenaravnega in nezdravega stanja, katero je provzročila obrtna svoboda, zopet v višje kulturno stanje stanovsko-zadružne organizacije. Srednji stan, obrtni stan, v katerem tiči dandanes sila države, nahaja se v slabem stanji. Z žitnimi carinami skrbi država za velicega posest- nostij. Take so nazivali „nepoštene" in „mojstre-skaze", („Sterzer, Fretter, Storer, Pfuscher"). V Krakovom, Trnovem in v Gradišči je bilo tacih mož prav obilo, zlasti čevljarjev in krojačev. Njihova gosposka je bila Nemška Komenda. Nihče jim ni branil delati za Trnovce. Krakovce in „kmete" sploh, a druga je pela, če je zvčdela ljubljanska zadruga meščanskih rokodelcev, da so vsprejemali ti mojstri-skaze tudi dela in naročila za meščane. V Trnovo ali v Krakovo zadruga res ni smela hoditi ponje in jih kaznovati, pač pak jih je prijela, če so se pokazali v mestu kje. Vsi mojstri so bili na nogah in prežali, da ji pride v roke takšen nepridiprav. Da so jim vzeli delo, če so ga dobili kaj pri njih, bilo je samo po sebi umljivo, vrhu tega pa so jih še kaznovali; magistrat sam jim je moral priskočiti na pomoč. — O tem se je vnel prepir s Komendo že v srednjem veku; poravnal ga je, kakor smo čuli, cesar Friderik IV. Celo deželna gosposka ni imela do meščanskih rokodelcev nobene moči. Sicer je podelila marsikomu mojstersko pravico, toda ne za mesto, ampak za okolico njegovo in za take ljudi, ki niso bili pod mestno gosposko. Zanimiv slučaj iz leta 1681 nika. Špiritni in sladarni davek daje mu velike prednosti, zagotavlja mu velik dohodek. Velike varstvene carine dajo velikej industriji varstvo, da mđre gospodovati po domačih trgoviščih, ne da bi se jej bilo bati konkurencije tuje. Za delavce, za pomočnega delavca doma, v delavnici in pri kmetijstvu, v obrtniji in industriji, za nastavljence skrbi država s starostnim in invalidnim zavarovanjem. Mej bogatimi in delajočimi razredi nahaja se srednji stan, kakor žito mej dvema mlinskima kamnoma. Kje pa ostaja, vprašamo, kje pa ostaja obrtni stan? Kdo skrbi za meščana ? Mari zanj ni jednakoprav-nosti. Varstvo in pomoč srednjemu stanu dajati, je v interesu vsake države in je del onega silnega programa, katerega je razvil v Nemčiji knez Bismarck v prestolnem govoru dne 17. novembra 1881, katerega si je tudi v Avstriji vlada nekoliko osvojila, ki se je uresničil nekoliko z obrtnim zakonom dne 15. marca 1883. Pet let je minulo, kar je novi obrtni zakon dobil veljavo, pa z obrtnimi zadrugami je še jako žalostno. Temu krivi so nekoliko rokodelci sami, nekoliko pa zakon in izvedenje njegovo. Nobena stvar ni jasno povedana, določbe oblastva mnogokrat napačno razlagajo, leta je treba čakati, da se potrdijo pravila zadrug, če imajo obrtniki tudi veselje oživiti zadruge, gotovo jim je vzemo politična oblastva. Obrtni zakon dne 15. marca nikakor ni opravičil pričakovanj, ki so se stavila vanj. V največ slučajih je čaša, v katerej pa nič ni. Temu so pa krivi razni uzroki. Uvedenje kake nove uredbe za narod zadene vselej na neverojetne težave, katere stavlja prosto ljudstvo vsakemu duševnemu gibanju, na znaten upor, zlasti tedaj, če se stvar ne poprime na pravem konci. Tako je žalibog pri nas v Avstriji. Na novo oživljeno zadrugarstvo od mnogih stranij zasmehujejo in zaničujejo kot srednjeveško napravo, ki pa nima pravice do obstanka. To se pa godi, kakor se lahko pogodi, skoro izključno po onih časnikih, kateri že dolgo močno škodujejo vsemu narodnemu gospodarstvu našemu s tem, da proslavljajo tudi nezdrave odnošaje v območji obrtnega življenja s sebičnim namenom, da bi lovili ribe v kalnej vodi, ter se zmešanih pojmov kolikor se da okoristili. Pri danes vladajočih odnošajih je le z zedinjenjem moč kaj doseči. Obrtni zakon iz 1883. leta je podlaga, na kateri se ima zgraditi novo poslopje. Današnje zadruge se ve da bodo morale biti drugače organizovane, nego so bile zadruge prejšnjih vekov, kajti razmere so drugačne. Če se hode prav porabila zadružna misel, mora dobiti rokodelec ono veljavo v državi, ki mu gre. Res stavijo zadruge velike zahteve do posamičnika, pa kakor so raz-cvele avtonomne občinske uprave, ravno tako se bodo našle sposobne moči za zadruge. Obrtni zakon iz 1883. leta mora se popraviti, kajti če se ne zboljša, če vsa oblastva ne dobe jednake zvršilne naredbe, ne bode zadrugarstvo nikdar to, kar bi biti moralo, podpora obrtu Spoznavši nepremagljivi upliv socijalnoga nagona, njegov pomen za zopetno ukrepčanje obrtnega stanu, sklenili so državni poslanci Heinric tr kaže, kako samostojni in ponosni so bili Ljubljane!. Neki pekar Mihajlo Deutsch se je podal pod de-žčlno gosposko, a Ljubljane! so mu pobrali nekoč vpričo mnogih meščanskih pekarjev ves kruh jedne peke. Ko se je sklicaval Deutsch na dekret zaščitne svoje gosposke, dejal je mestni sodnik, da ob tako „cunjo", kakor je deželna gosposka, m utepenih čevljev svojih ne obriše! Ko je prišla ta stvar v dežčlnem zboru na razgovor, dejal je namestnik dežčlnega glavarja, češ, to ni prvič, da so meščanje tako ošabni; zgodilo se je to že tudi pri sedlarjih, krojačih in druzih rokodelcih, če hočejo plemiči meščanom stopiti na prste, ne kaže, kakor da kupijo kako prosto, (nemeščansko) zemljišče, sezidajo na njem delavnice ter pošljejo po tuje rokodelce. Noben plemič ne daj meščanom dela, mestnemu sodniku pa naj pokažejo vrata, ko prvikrat pride zopet v deželni zbor. Ko je izpolnil pomočnik vse prej navedene pogoje, torej se tudi izkazal, da je pomočnikoval le pri „poštenih" mojstrih, plačal je „mojstersko južino" („Meisterjause ali Meistergruss"). Ta vsota je bila različna. Barvarji n. pr. so se zadovoljevali z jednim tolarjem („ein Speciesthaler"), lončarji pak Reicher, Heinrich Prade in drugovi obračati večjo pozornost obrtnikom in izdelali so načrt zakona z naslovom: „Obrtne zbornice in zveze obrtnih za- diug, ki zaslužuje pozornost krogov, katerih se tiče." Dotični načrt zakona in poročila o njegovih nagibih morda priobčimo v jednej prihodnjih številk. Dopisi. Iz Ljubljane. Vi sto enkrat omenili, da so jedino stalna v sedanji politiki konservativna načela, in dva nova ministra grof Schonborn in pl. Zalesky sta nam v to nov dokaz. Delavski stanovi po navadi od prememb političnih zistemov nimajo mnogo spraviti; a ta ministarska prememba upamo vsaj nam ne bo škodila, kajti krokodilove solze, ki jih toči židovsko liberalno časopisje, pomenijo vsaj to, da židovstvo ne pričakuje dobrega za se. Državni zbor je zopet otvorjen! Poslanci naši podali so se na Dunaj in kakor se od mnogih strani uže sliši, čaka jih nalog, dovoliti v nove bremena za vojaške namene, kajti za unanjo sigurnost države baje še ni dovolj preskrbljeno. Ljudstvo, ki razsoja politiko s svojega priprostoga stališča meni sicer, da bi v naših političnih zvezah z Nemčijo in Italijo — če so te resnične — moglo bi tičati toliko sigurnosti, da bi nam ne trebalo si nakladati novih bremen. A to mnenje ni merodajno! Zato pa našim poslancem ne moremo drugega priporočati, kakor to, da poleg skrbi za državni obstanek ne pozabijo na obstanek državljanov; da se poleg ogromnih stroškov za vojaščino dovolijo tudi kake svote za produktivne namene, ki bi nam v novič odprle promet in prislužek. Ljudsko blagostanje, govoriti hočemo to le o naši deželi — čedalje bolj propada, prislužka ne najdejo ljudje niti na deželi niti v glavnem mestu. Pomanjkanje je čedalje veči in nihče to bolj ne občuti, nego obrtovalec, ki ima od leta do leta manjši promet. Dežela naša je s privoljenjem pol milijona goldinarjev za pospeševanje zidanja dolenjske železnice nekaj storila; a vlada storiti bi morala za Kranjsko več in hitreje kakor sedaj. Naj naši poslanci ne glede na vse. drugo, vzamejo v izgled si njih politične zaveznike Poljake, in skrbijo, naj v prvi vrsti da naša obubožana dežela dobi od države gmotnih sredstev v svoj prospeh! Porabijo naj brezozirno svojo moč in svoj upliv v ta namen spregovorijo naj resno besedo tudi s poslancem ljubljanskega mesta, kajti samo zato, da nam kakor dosedaj uže leto za letom ne pridobivajo drugega nego nove in ogromne bremena, pač ne potrebujemo za poslance uplivnih državnikov, in ob goli borbi za narodna vprašanja na Kranjskem vsaj obrtovalci in delavci ne moremo živeti, ker nismo bogati Cehi, marveč revni Slovenci! Iz Ljubljane. (Obrtna prostost.) Ta silno hvaljeni dar novodobnega časa, za kojega slišiš še dandanes do gorečnosti se vnemati kakega vsevedneža, kaj nam je v istini prinesel? Preko 30 let je minulo, odkar se je kar mahoma podrl starodavni zid rokodelske skupnosti, in na njegovo mesto postavila oblastna in nadepolna zastava obrtne prostosti! Proč s zadrugami, bila je občna trjatev. Z novodobnim časom se ne strinjajo, njih ustanova, uprava je zastarela, njih pravice se ne ujemajo z nazori o osobni prostosti; zadruge ovirajo razvitek in napredek industrije, ter dobro služijo le posameznim obrtujočim mojstrom na veliko škodo občnemu ljudstvu; z eno besedo stare zadruge (cehi) ne spadajo v novo, prosto in razsvetljeno dobo; torej proč z njimi, — prostor obrtni prostostif Terdilo se je, da bode obrtna prostost konec storila rokodelskemu monopolu, do ko]ega so imeli posamezni pravico, ter da bode nastala neka našo zahtevali, da jih je prosilec za mojsterstvo res pogostil ali pa plačal šest tolarjev. Tega doneska niso spregledali nikoli, barvarji n. pr. so ga zahtevali tako strogo, da je tisti, ki ga tekom leta ni plačal, utegnil izgubiti celo rokodelsko svojo pravico. Potem šele so naročili kandidatu, naj zdela mojstersko delo, („Meisterstiick"). S tem delom je namreč pomočnik dokazal, da je svojemu rokodelstvu popolnoma kos in da se ga mojstrom ne bo treba sramovati. Navzočna sta bila pri ocenitvi tega dela razven mojstrov tudi dva mestna svetovalca; vkljub temu pak so se pri takem shodu spoprijeli časih prav resno; ako niso marali pomočnika vsprejeti med-se, ugajalo je mojstrom mojstersko delo kaj nerado. Ta „dela" so bila redkokdaj pametna. Skoraj malokatero rokodelstvo je zahtevalo takšen „Meisterstiick", da je bil pozneje za rabo. Za nekatera rokodelstva vemo, kaj so zahtevala. Lončarjem n. pr. so nalagali zdelati vrč ali lonec, ki je držal štirideset bokalov; lonec je moral biti pokrit z reno, ali pak je moral pomočnik kot mojstersko delo izdelati gomb za slamnato streho („einen Knopf, so auf das Dach gehort"). (Dalje prihodnjič.) ravna in zdrava konkurenca, po koji se bodo cene vseh izdelkov same po sebi uravnavale po naravnih pogojih. Prorokovalo se je tudi, da bode obrtna prostost slehernemu marljivemu in izvedenemu delavcu (pomočniku) omogočila ustanoviti lastno obrt, kar za časa starih zadrug ni bilo vsikdar mogoče. Tako kazale so se dobrote obrtne prostosti v čarobni razsvitljavi, in res je bila nada občna, da bode sedaj napočila doba občnega blagostanja. Žalibog da nam skušnja kaže, da se od vseh prerokovanj ničesar ni obistinilo, da je celo, mesto da bi se blagostanje razširilo, — nastala revščina še bolj občna nego je bila poprej. Res se je takrat zavidalo samostalnega rokodelca, ker je imel gotov delokrog in je skoraj vsak čevljar, krojač, mizar, pek itd. bil lastnik svojega doma; a obrtna prostost nas ni pripeljala k temu, da bi toliko več osob doseglo jednako blagostanje, — marveč spravila je še prejšnega obrtnika na nič, mej tem ko novincem ni podarila ničesar. Tisoč propalih mojstrov in na tisoče hirajočih pričetnikov, ki vidijo žalosten konec naravnost pred sabo, prej ali pozneje, zaznamujejo nam osodepolno pot obrtne prostosti. Ne nameravamo opisavati upliva starih zadrug za časom njdi najlepšega razcvitanja, ne mislimo povdarjati, kako spoštovan je bil takrat rokodelski stan in kako merodajno je vplival na upravo mest; a nekaj primer s sedanjim stanjem ohladiti zamore tudi one zagrizene zagovornike obrtne prostosti, ki se v veliki množici še nahajdjo mej nami. Popolnoma resnično je, da marsikaj v starih zadrugah ni bilo več zagovarjati, da so se v teku časa v te ustanove urinile napake, kojih glede občnega napredka ni bilo več prenašati, — a temelj teh zadrug bil je zdrav, tega bi se ne smelo podreti. Zatorej je pa tudi istina: če je bilo pred obrtno pr os tos t jo mn o go ali recimo veliko napačnega in slabega, da je zdaj pri obrtni prostosti postalo vse še na-pačn ej i in s 1 a b e j i. Z obrtno prostostjo nameravala se je odprava rneopravičenega monopola z obrtno pravico." Se je to mari doseglo? Ni li obrtna prostost napravila novih monopolistov. Kapitalske moči vrgle so se na obrt, ustanovile z obilimi denarnimi sredstvi in uporabljenjem novih iznajdeb tovarne za vsakovrstne izdelke, pod pogoji, ki ne dopuščajo rokodelcu stopiti ž njimi v tekmovanje, kar nam neposredno označuje še veliko večji in silnejši monopol, kakor je bil oni, ki so ga vzdržavale stare zadruge. Monopol še nikdar ni bil toliko razširjen kakor sedaj, in ko so naši predniki v svoji mogočnosti oblastno posvetovali, je li podeliti obrtna pravica temu ali onemu prosilcu, ovirali in uničili niso toliko marljivih in izvedenih moči, kolikor jih uniči obrtna prostost, ki dopušča nevedneža šopiriti se nad revnim talentom. Kaj pa je pridobil stan pomočnikov z obrtno prostostjo? Mu je li ta omogočila pridobiti si samostalnost? Kje pa so oni mnogoštevilni rokodelski pomočniki, ki so zginili kakor kafra z marsikaterimi obrti vred. Potrudimo se v tovarne, ondi našli bodemo pomočnike med raznimi stroji stoječ, ki se pripravljajo, da nastopijo — obrt? Postava jih ne drži več nazaj, zadruge tudi ne, pot do samostalnosti zapira jim obrtna prostost! Iz Ljubljane. (Ceno in vendar drago.) Vsaki, koji ni zapravljivec ima naravno željo, ako si hoče kaj za potrebo ali lišp napraviti, stvar po možno nizki ceni kupiti. Ta želja upliva že pri izberanji prodajalnice a stoprav se izrazuje pri po-goditvi stvarne cene Ali nizka cena je jako ozir-nega zapopadka. Stvar koja malo velja, ni zategadelj že dober kup; kajti za visoko ceno kupljeno blago je prav lahko mnogo ceneje, nego jednake vrste, koje je dosti manj veljalo. Suknja za 10 gld., koja izgubi v kratkem času barvo, se razdrapa, je očividno dražja, nego ona za 50 gld., koja navzlic mnogoletne porabe še lepo izgleda. Občinstvo se vara, ko misli, da kupi vredno, ako je cena nizka. Tej prevari zapade posebno kupec, kojega skromni dohodki v to silijo, temveč, ker so prodajalci, koji to zmoto premišljeno v svoj prid slorabijo. Pod solncem obrtne svobode, pod kojim plevel v taki množini obrodi, je izrečno v velikih mestih dvoje različnih prodajalnic se vgnezdilo, koje se morajo zategadelj prištevati „sleparskim", ker občinstvo z nenaravnimi sredstvi zapeljujejo, da drago kupuje, — ker je bilo že v poročilih trgovinskih zbornic povod mnogim pritožbam. Mi mislimo takozvane „razprodaje na videz" in prodaje na „plačilne obroke". „Razprodaje na videz" niso od imetnikov stanovitnih prodajalnic rabljivo sredstvo, kupovalce zvabljati, nego djanje koje nepremenljivo izvršuje. Nekdo je pri konkurzni prodaji kupil razno blago po umevno najnižjej ceni. Vzame si za kratek čas v najem prodajalnico v cesti A, — istotako ponavlja v cesti 13. Pri tem je poglavitnost z debelimi v oči padajočimi črkami tiskani napis „izvanredno nizka cena". „Plačila na obroke" potrebujejo tudi sleparske priporočbe (reklame), — teh navodilo je „stroga zanesljivost, dobro in izvrstno blago" ter zagotavljajo „nižjo ceno" kakor pri prodaji za gotovi denar. Prednost imajo pred „razprodajo na videz", po videznem izvanredno ugodnim plačilnim pogojem, koje kupcem zagotove. Plača se namreč malenkost, a ostanek v obrokih. Gotovo bi množina pravičnih trgovcev tega sredstva se posluževala, ako bi ne pretila nevarnost, da kupec čez svoje moči kupi in se odtegne daljnemu plačevanji obrokov iz ne-možnosti, ali pa iz hudobije. Nenaravno iskanje dobička si pomaga skoraj pri vsih „plačilih na obroke" čez to nevarnost. Računa se namreč, na to, da se dogovorjeni obroki ne držč točno. V tem oziru so jako strogi, kakor je to na priliko že dolgo pri nekaterih prodajalnicah s pohištvom. Različna so djanska vodila, ki se rabijo. Navadno ne ostane stvar v posestvu prodajalca, je pa toliko časa njegova last, da je popolnoma plačana. Ako se to ne zgodi, zapadajo vsa plačila in kup ali prodaja je neveljavna. Na vsaki način se poznejši kupcu cena kar le možno podražji, kar je toliko bolj lahko, ker občinstvo pravočasno opusti glede pogoj o v natančno se poučiti Pritožbe rokodelskega stanu in poštenih obrtnikov so popolnoma opravičene, glede „razprodaj na videz" in „prodaj na obroke". Na mesto po škodi spametovalih kupcev, vsedejo se zopet drugi na limanice, koji se pustč slepariti in „razpro-dajalec na videz" (to je istinit slepar), menjava samo zategadelj svoje stanovališče, da dobodč nove kupce. Letošnji shod rokodelcev v Kosenu ni brez premisleka naglasoval, naj se zoper te „izmečke" rabi samostalna pomoč, ter je pozval družbe in družbene zadruge, da tej brezobzirni slepariji z vsemi postavnimi sredstvi nasprotujejo. Kar se je že uresničilo in je tudi zadostni dokaz gospodarske sprevidnosti v dotičnih krogih našega prebivalstva. Tukaj je zadrugam prilika, razjasniti položaj in občinstvo od zmote odpravljati, da bi se dobro in po ceni kupilo, ako se kup precej ne odšteje ali ako se za nizko ceno kupi. Isto tako si smejo za blagor in pouk občinstva vneti časniki v zaslugo prištevati, ako česstite bralce pouče. — oni in rokodelstvo jim bode hvaležno, da pazljivost na jednako „sleparijo" obračajo, ter se proti tem bore. Iz Ljubljane. [Izv. dop.] Položaj obrtništva ni le sedaj, temveč že dolgo tak, da je želeti, da se vsestranski zboljša. Naj tudi črni oblaki pokrivajoči politično obnebje, tudi nekoliko pripomorejo, da se ta ali ona stroka ne oživi, a največji del proizvajanja trpi zaradi slabih cen. Cernu da se neprestano nižajo cene, o tem se je že poslednja leta večkrat razpravljalo in uzrok iskal v najrazličnejših okoliščinah; tako da bi bilo pač odveč, da bi še govorili o tem. Naj tudi delo na strojih, preveliko proizvajanje in druge podobne stvari tlačijo cene, a po našem mnenji tiči glavno zlo v napačnem proračunjanji prodajnih cen, pri čemer večkrat se marsikdo moti, da misli, da je kaj zaslužil, a če se dobro preudari, pa v resnici ni nobenega zaslužka. Če bi se prav računalo, bi se pač ne stavile tako nizke cene, kakor se, kajti zastonj ne bode noben realni obrtnik delal in še sam denarja dodajal; to se le tako pripetiti more, če napačno preračuna, koliko ga stane izdelovanja. Večkrat se je že kdo glavo belil in računal, kako konkurenca to ali ono blago ceneje daje, nego kdor si bodi drugi, a vender trdi, da ima še do-biččk. Da poslednje ni res, se ne da ugovarjati. Pred vsem mora vsakdo preračuniti, koliko njega stane izdelovanje in potem naj po lastnem preudarku in potrebi preračuni ceno. Kdor tako računa in blago prodaja le po tako vestno preračunjenih cenah, vsake druge ceno pa zavrača, bode koncem leta dosegel povoljen uspeh. Računanje, koliko stane izdelovanje, je lahko. Snovi, ki se rabijo za izdelovanje, preračuniti se imajo se točno ustevši vožnjino in druge stroške in se pri tem nekoliko priračuna, za kak odpadek itd. Potem se preračunajo stroški izdelovanja in obrata, sploh vsi obrani stroški, kakor najemnina, plačila delavcem, provizija, zgube itd. Pri tem se ne smemo udati nobeni prevari; te stroške treba natančno preračuniti in določiti za vse leto, da se potem pri vsakem delu takoj lahko reče „toliko in toliko odstotkov obrtnih stroškov se ima prišteti", če nečeš imeti zgube. Stroški morajo se zaradi tega preračuniti za vsako leto, ker so vsako leto drugačni in morejo le povprečno priti v poštev. Če se ima izdelano ali blago, ki se ima se le izdelati preračuniti, se mora "najprej poštovati, koliko stanejo surovine, potem se pa prištejejo troski. Če se mora blago odposlati franko, mora se uračunati tudi vožnjina, ki se ima v gotovini plačati. Na ta način izve se, koliko stanejo surovine, izdelovanje in vožnjina itd. Sedaj pa nastane vprašanjo, kaj se hoče zaslužiti? Ako se hoče 10, 15 ali pa še več odstotkov zaslužka? Tudi tu se je treba varovati vsake zmote. Če n. pr. velja izdelava blaga 500 gld. in se hoče 20°/0 prislužiti, se kaže, je jako tako preračuniti. Pridene se petina, 100 gld. in dobimo 600 gld. in pri tem je ušteto 20% zaslužka. Temu pa ni tako. V resnici bi bilo le 182/s°/0 zaslužka in ne 200/0- Mora se zaslužek računati od prometa, ker se stroški razdele na promet; to je, če se hoče prislužiti 20l>/0 bruto cene, mora se priračunati 25#/0 k ceni, kolikor blago stane izdelovalca samega. če bi se tako ravnalo pri določitvi prodajnih cen, bi se tolikokrat ne motili v svojo škodo. Ne da se tajiti, da marsikdo ima slab zaslužek, a tega ne bode, če bode prav računal. Noben čas ni tako pripraven zato, da se preiskuje, kako bi se zboljšale cene, nego sedanji; dolžnost je vsacega, tako računati, da bode imel kaj dobička, da bode mogel živeli. Kjer se tako ne dela, so nezdrave razmere, katerih konec je navadno kaj žalosten, kako se še žalibog le prevečkrat prigodi, kakor nas uči življenje. Zaradi tega bodi vsakemu obrtniku gasio: „Računaj prav, pa bodeš imel š čim živeti!“ Z Dunaja. 1. oktobra. (Požidjenje Dunaja.) Kdor je letos dne 15. septembra, ko je bil židovski praznik sprave kolikor pazljivo hodil p o Dunajskih ulicah, vprašati se je moral, ali je v prestolnici kake države evropske ali pa v kakem mestu Palestine. Po največjih in najlepših ulicah bila je velika večina prodajalnic zaprta; po ulicah, javnih vrlih in sprehajališčih so se šopirili z lišpom preobloženi ljudje, ki so zavedujoč se neizmerno večje veljave in zaničljivo pogledujoč na ta dan delujoče človeštvo, katerih obraz in vnanjost sploh dokazuje, da so tujci. Staro cesarsko mesto ob Du-navi imel je ta dan čisto tuj obraz, kazalo se je, da ni več stari kristijanski Dunaj, temveč je postalo nov Jeruzalem. Povod tej spremembe je že v začetku omenjen. Bil je židovski praznik sprave, velik židovski praznik in ta dan se je jako dobro videlo, kako je napredovalo židovstvo na Dunaji. Na Schonbrunskej, Fiinfhauskej in Mariahilfskej cesti bilo je nad polovico prodajalnic zaprtih, zlasti prodajalnic, ki po svoji razkošnosti in obsegu dokazujejo, da njih lastnik bogati. Ravno tako je bilo po druzih cestah. Na Alserskej cesti bilo je le na jednoj strani do bolnice nič manj nego 48 prodajalnic zaprtih. Omeniti je pa še, da le pobožno Židje svoje prodajalnice zaprč, več židovskih žganjarij, starinarij in prodajalnic je pa tudi ta dan odprtdi, da je tora j židovskih prodajalnic še mnogo več, nego jih je bilo zaprtih. Tako se je ta dan malo videlo, kako se so razširili že Židje in kak upliv so si že pridobili v trgovskem in politiškem oziru in reči moramo, da je to že strašno. Ne bode več dolgo, pa ne bode smela na ta dan na Dunaji biti nobena prodajalnica odprta, kajti bode oficijalni splošni državno priznani praznik. Polagamo bodo zginili naši kristijanski prazniki, kajti kristijani ne bodo imeli niti časa misliti na praznovanje v strašnem boji za obstanek, katerega bijejo vsled svoje morale z nejednakim orožjem in tedaj se bode doseglo, kar se že štiri desetletja pri nas pripravlja: Popolno požidenje Dunaja. Domače in razne stvari. — Državni zbor otvori se danes 24. oktobra. Našel bode dva nova ministra, in sicer grofa Schonborn in Zaleskega. (Deželna sadna razstava in vinska po-skušnja otvorila se je s proslavo 40letniee cesarjeve v Ljubljani, na starem strelišču dne 18. oktobra. Razstava je prelepa in izvrstno urejena. Dokazuje nam, kaj zamore izvrstna delavna moč! (O zavarovanju proti nezgodam) dovršil se je ravnokar popis vseh podjetij, katere zadene dolžnost, zavarovati svoje delavce. Na tej podlagi izdelale se bodo v ministerstvu v kratkem konečne naredbe, — in kmalu stopi v dejanje postava važnega pomena. (Program obrtnih strokovnih šol v Ljubljani.) A. Strokovna šola za lesno industrijo. Šola za lesni obrt ima štiri letne tečaje, v katerih se bode učenci teoretično in praktično poučevali v najvažnejšah strokah lesne industrije. V začetku bodo se otvorili naslednji oddelki: Za mizarstvo (umetno in stavbeno mizarstvo), za rezbarstvo (po-dobarstvo in strugarstvo, pozneje se bode pridružilo tesarstvo, kolarstvo, gradnja žag in mlinov ter ple tenje košaric. V prvem letniku imajo vsi oddelki zvečine skupni pouk, pozneje se pa ločijo učenci po navedenih strokah. Poučevalo se bode v naslednjih predmetih: krščanski nauk, slovenski in nemški jezik, računstvo, obrtno knjigovodstvo, poslovni sestavki, tehnologija, mehanika, arihitektonsko oblikoslovje, geometrija in geometrijsko risanje, elementarno prosto risanje, prosto risanje po modelih, projektivno risanje, modelovanje, lepopisje in praktični pouk. Učenci so redni ali pa izvanredni: prvi ob-iskujo šolo v vseh predmetih, drugi pa so upisani le v nekaterih strokah. Ustopiti morejo v to šolo le tisti mladenči, ki so dovršili osnovne šole in ki so prekoračili 14. leto. Ker je praktični pouk posebne važnosti ter se morejo učenci v teku štirih let izuriti v svoji stroki, kakor pri najboljšem mojstru, treba je, da so telesno zdravi. Spričevalo o dovršeni šoli daje učencu pravico do samostojnega zvrševanja dotičnega obrta, tedaj je veljavno kot spričevalo v dokaz sposobnosti. Učenci ne plaču-čujejo nobene šolnine ni vsprejernnine. B. Strokovna šola za umetno vezenje in šivanje čipek ima dva letna tečaja, v katerih se bode poučevalo umetno vezenje (belo in pisano) ter šivanje čipek. Za klekljanje (pletenje) čipek ne bode oddelka. Učenke se bodo priučile vsem važnim strokam umetnega vezenja na podlagi dobrih uzorcev in zakonov umetnosti. Poučevalo se bode v na- slednjih predmetih: Slovenščina nemščina, ra- čunstvo, knjigovodstvo, tehnologija vezenja, oblikoslovje umetnega vezenja, elementarno risanje, strokovno risanje, nauk o ornamentih in o zlogu ter praktični pouk. Učenke so redne in izvenredne slušateljice. Izvenredne učenke morejo obiskovati le nekatere stroke, kakor to določi sporazumno ž njimi vodstvo šole. Redne učenke morejo dovršiti 14. leto in dokončati osnovno šolo Šolnine ni nobene. Potrebni materijal dobe redne učenke od šolskega vodstva brezplačno izvenredne slušateljice pa morajo same skrbeti za risarske in druge potrebščine. Učenci in učenke za oba zavoda vsprejemajo se zdaj v pisarnici trgovske in obrtniške zbornice v Ljubljani, od 20. oktobra dalje pa v šolski pisarnici v Virantovi hiši, Zvezdarske ulice. Šoli se otvorita meseca decembra t. 1. (Povodenj na Ljubljanskem barji) v tem meseci bila je res izredna in za revne barjane huda. Kakor povzamemo poročilu, predloženemu c. kr. vladi, preplavljenih je bilo 1100 hektarov Trnovske davčne občine, 700 hektarov Krakovske davčne občine in 1200 hektarov Tomišeljske občine, popolnoma. Deloma poplavljene so bile davčne občine: Brezovica, Blatna Brezovica, Ligojna, Stara Vrhnika, Vrhnika, Vrd, Borovnica, Kamnik, Preserje, Jezero, Loka, Studenec, Dobravca, Zelimlje, Pijava Gorica in Vič. V občini Lipe bilo je pre-plavljenje najhuje. Vse hiše, izimši Dragotina Šušteršiča, bile so pod vodo; v štiri hiše tekla je voda skozi pritlična okna in stanovalci morali so bežati v hišo Šušteršiča, ki je radovoljno, dasi sam revež, vsprejel ubežnike, četvero rodbin in še najemnika Janeza Kozlerja iz Bresta in preskrbel ne le ljudij, ampak tudi vso živino s hrano, za kar gre gosp. Šušteršiču gotovo zahvala. Stanje prebivalcev v Lipah je jako obupno. Kakor se je dognalo po ogledu na polji, preplavljenega je polovica krompirja še neizkopanega, repa, četrtina ajde in prosa, in dve tretjini' turšice, popolnem pa zelje, glavni pridelek barjanskih kmetovalcev, Hiše so vsled vednih preplavljenj zelo poškodovane, šota se je ali odjilavila, ali toliko zmočila, da celo leto ne bode za rabo in bodo barjani pogrešali za zimski čas potrebne kurjave. Razen tega so otroci, ker ni bilo mogoče kuhati, ker je voda segala do ognjišč in pečij, skoro vsi zboleli za drisko. Škoda se mora le površno določiti, iznaša pa samo za vas Lipe nad 6000 gld. Stanje vseh barjanskih prebivalcev je tem žalostneje, ker so bili že letošnjo spomlad popolnoma preplavljeni, ker jim je toča dvakrat poljske pridelke potolkla, tako, da je beda vsled bližajoče se zime neizogibna. C. kr. okrajno glavarstvo Ljubljansko priskočilo je revnim barjanom v tej bedi na pomoč in poskrbelo, da se je dovažal preplavljencem kruh in druge potrebne stvari, kar hvaležno naglašamo v imenu revnih barjanov. Sploh pa bi bilo treba, da se na merodajnem mestu izda oklic za podporo v prvi vrsti za domačine Ljubljanske okoličane, ki so po vednih nezgodah morda veliko več škode trpeli, kakor oni, za katere se pobira po javnih oklicih. Zadnji čas bi pa bil, da bi se začelo osuševati, ne samo s neplodnimi zapisniki, temveč definitivno, pametno z resnim delom. n Sl- N.“ ________Kos so cij al nega vp rasan ja razpravljal se je minuli teden v spodnje-avstrijskem deželnem zboru. Dunajski hišniki prosili so, da bi se deželni zbor obrnil na vlado s prošnjo, da se odpravi § 2. eksekucijskega reda, ker vsled njega hišniki ne dobivajo nnjemščine od svojih revnih go-stačev, in morajo celo za izgubljene svote stanarine plačevati hišni stanarinski davek. To uprašanje je pereče tudi za obrtnike kajti njim godi se iednako; zgube so jim vsled te postave neizogibne in davka jim zato tudi nihče ne odpiše. Baron So-maruga je pri tej priliki priporočal, naj bi hišniki, da se obvarujejo izgub, vpeljali „črne bukve" kamor bi vpisavali one osobe, ki ne morejo ali nečejo stanarine plačevati; da bi jih nihče ne vsprejel v stanovanje. Kakor vse kaže, padli bodo zli nasledki tako zvane humanitate tudi v tem slučaji na ra mena revežev! Denasnji parlament ni sposoben za rešitev socijalnih uprašanj! — K poglavju zadružnih pravic. J)n4 5. junija 1. 1. podalo se je nekaj okrajnih odbornikov dunajske čevljarske zadruge pred prodajal- nico starinarja Moritza Paschke, da bi pregledali če ne prodaja starinar tudi novo obuvalo. Paschke drzen kakor vsi Židi, zabranil je od odbornikom vhod v prodajalnico, razžalil celo zadrugo, in rekel, da bode slehernemu, ki stopi noter, s čevlji črepinjo prebil! Vsled tega dogodka vložil je predstojnik zadruge g. Bitza tožbo proti Pasch-keju, katera je spoznala da se predstojnik zadruge ne uvrstuje mej one osobe, ki imajo po § 58. k. z. javno oblast; ter je bil tudi v poznejši privatni tožbi zaradi razžaljenja časti Paschke za tožbe oproščen! Ravnanje zadružnih obrtnikov je bilo sicer umevno; a nikakor ne previdno, kakor je rekel sodnik, prodaja li Paschke nove čevlje, poiz-vediti bi bila mogla zadruga to po indirektnem tajnem potu. — Koliko stane potovanje nemškega cesarja. Londonski časnik „Pruth" pripoveduje, da stane potovanje nemškega cesarja na Dunaj in v Rim 400.000 gld. v zlatu. Cesar vzel je iz Be-rolina seboj 80 dijamantnih prstanov, 150 srebrnih redov, 50 naprsnih igel, 30 z diamanti vloženih vratnikov, 6 častnih sabelj, 3 fotografije v zlatih okvirjih, 30 zlatih ur z verižicami, 100 škatelj za smodke, in 20 z dijamanti obloženih redov rudečega orla. Ogromne so neki tudi denarne svote, katere je cesar razdelil mej služnike obiskanih vladarjev. Nemško-avstrijska obrtna zveza za Češko ustanovljena po takozvani gospodarski stranki je prenehala in društvo se je razšlo zaradi pomanjkanja udeležbe. — Obrtna razstava otvorila se je dne 7. oktobra v Brnu. Razstavo napravilo je moravsko obrtno društvo z ondotnim obrtnim muzejem vred. Razstavilo je nad 400, večinoma nemških obrtnikov. — E 1 ek tr o - m agn e ti čna ura. Urarski mojster gosp. Jan Naeowsky v Gradci, dobil je od ministerstva privilegium na njegovo iznajdbo. Model te ure bil je dlje časa razpostavljen v teh-nologičnem obrtnem muzeji na Dunaji in je bil po strokovnjakih vsestranski pohvaljen. — Stališče krojaštva na Dunaji hujša se kakor to beremo v „D. G. Z.“ dan za dnem. Le majhno število mojstrov je še, ki delajo za kavalirje ali naročnike izmej „zgornih deset tisuč", ki plačajo onim srečnim za ime izdelovalca. Ostalih 3 000 mojstrov; dela pa brez ali pa le z majhnim številom pomočnikov izključno za konfekcijo! Smrtni udarec dobilo je krojaško roko-delstvo z istim dnem, ko jo upravno sodišče storilo senzacijonalni ukrep, da smejo konfekcijonarji obleko po meri izdelovati. Dunajski krojaški mojstri so sedaj sužnji konfekcijonarskih firm, Rothberger, Mandl, Zentler i. d. Nemogoče je rokodelcem konkurirati s temi firmami, kajti v tovarnah se dela izključno za nje blago lažje vrste in prodajajo pa le za gotovino, ali v velikih partijah proti dobrim menicam. Mnogo je nastalo uže konkurzov zaradi tega na Dunaji. Občno mnenje na Dunaji je to : Če ostane razsodba upravnega sodišča v veljavi — konec je to krojaški mali obrti 1 Kako časten je uže naslov „mojster", to opisuje jako pristno neki F. K. v omenjenem časniku. Neki konfekcijonar R. ima posebnega nadzornika, ki gre od mojstra do mojstra, da pregleduje dela in izroča posebna povelja. Da mu pa ni treba hoditi po stopnicah, po stavi se na cesto ali pa na dvorišče ter piska s pasjo piščalko toliko časa, da pride „mojster" doli in sprejme ponižno izročena mu naročila. Mnogo- krat sem to uže opazoval, pravi poročevalec, a srce me je, kot starega mojstra, zabolelo vselej, ko sem videl novodobne mojstre-sužnje! —- Telefonsko zvezo med Dunajem in Prago otvorila se bode kmalu, če sprejme državni zbor kredit v znesku 85.000 gld., kateri je stavil trgovski minister v proračunu za leto 1889. Proga bode mimo ces. Fran Jožefove železnice; brez porabe sedanjih telegrafičnih drogov. Naznanila in premenibe obrtnij v Ljubljani. od 24. septembra do 23. oktobra 1888. (po uradnem zapisniku). Dobili so pravico za: a) rokodelske obrtije. Matej Hribar. Kladezne ulice št. 19., sodar. Franc Jevnikar. Tržaška cesta št. 29., lončar. Avgust Žabkar. Dunajska cesta št. 7., ključar. Fran Šuštar. Špitalske ulice št. 7., tapetar. b) Proste obrtije: Štefan Francot. Sv. Petra cesta št. 66., prodaja špecerijskega blaga na drobno. Avgust Repič. Kolizejske ulice št. 16., kupčija s kislim zeljem. Peter Majdič. Mestni trg št. 21., prodaja moke. c) koncesionovane obrtije: Fran Liška. Marija Terezije cesta št. 6 , podkovni in navadni kovač. Valentin Žonta. Hržaška cesta št. 19., kuha jedil. „OTortrLi]^6 brošurana letnika 1883 in 1884 po 60 kr. letnik in Poročilo o obrtniškem shodu na Dnnaju 1. 1884. po 15 kr. s poštnino vred dobi se pri Upravništvu ,,Obrtnika“. Prefiimov trg št. 3. Ljubljana. 7~;o Dežman Franj knjigovez, sv. Petra cesta št. 6. v Ljubljani priporoča se za vezanje Knjig-, napenjanje zemljevidov in planov, za izdelavanje plutui«, galanterijakega in kartaiiaftnega »le! . ter vsega, kar spada v njegovo obrt. (7—3i >6oto priporočilo. Odano podpisani usoja se p. n. občinstvu uljudno naznanjati, da je preselil svojo ki-ojaško obrt, katero je imel 8 lot v Gledaliških ulicah št. 6 v Šelenburgove ulice št. 4 (Schleinerjevo hišo). Hkratu se zahvaluje za zaupanje, skazano mu v starem prostoru in prosi, da bi mu ga še nadalje ohranili, kajti prizadeval se bode v vsakem oziru zadostovati zahtevam p. n. kupovalcev in naročnikov z realno in solidno postrežbo in končno opozarja na zalogo došlega tu- in inozemskega blaga. Z velespoštovanjcm (708-i) F. Cassermann. 6»