AD MULTOS ANNOS222
Boštjan Narat
PANK LATINŠČINA               Ξ
Moja zgodba s Poljanami je v prvi vrsti zgodba o zaljubljenostih. Pa 
ne toliko o tistih, ki jih mlade punce in fantje doživljajo verjetno od 
pamtiveka v nekem nikoli kasneje ponovljivem sobivanju usodne 
intenzivnosti in plahe mimobežnosti – te so čudovita obvezna faza 
življenja, ki pa praviloma ni dolgega veka. Govorim o drugih zaljub-
ljenostih. Da sem prišel na Poljane, sem se moral najprej zaljubiti. 
Ampak to je druga zgodba, ki sem jo nekoč že povedal.
Tudi izraz zaljubljenost tokrat morda ni pravi. V Katjo nisem bil 
zaljubljen. Oziroma: vanjo sem bil zaljubljen na podoben način kot v 
Katarino, Markota, Alberta … V profesorice in profesorje, ki so me 
znali očarati s tem, kar so govorili, bili in predstavljali; s tem, kako 
so učili, nastopali in živeli svoje besede. Očaranost – to je pravi izraz.
Še danes jo vidim. Sedi na katedru, vse v črnem, z mejkapom, ki 
bi na večini žensk deloval rahlo nenavadno, na njej pa je videti feno-
menalno, Nina Hagen latinščine in Patty Smith klasične gimnazije, 
ki vzneseno skoraj tuli na nas: »Pa kako ne razumete? To je vendar 
čar latinščine!« In mi jo gledamo in ne razumemo. De facto (nekaj 
latinskega vendarle moram pristaviti) nam ni nič jasno. Ampak – in 
to je bistveno – hočemo razumeti. Hočemo vedeti, hočemo dojeti, 
ker če nekdo o nečem govori s toliko strasti in ljubezni, mora biti to 
nekaj prekleto pomembnega.
Obstajajo profesorice in profesorji. In obstajajo profesorske živali 
– ljudje, ki so sinonim za pedagoški eros in ki jim je razred najbolj 
naravno okolje, v katerem vedno znova zablestijo, malo zaradi silo-
vitosti svoje prezence, predvsem pa zaradi moči svoje vsebine. Ni jih 
veliko in neizmerno so dragoceni. S Katjo nisva bila nikoli sodelavca, 
ko sem se na Poljane vrnil kot profesor, se je ona poslavljala, in ko 
sem deset let kasneje sam že v drugo zapuščal poljanske hodnike, 
sem nekje globoko v sebi dobro vedel, zakaj to počnem: nisem bil 
profesorska žival, bil sem profesor. In to mi je bilo ob zgledu, ki so 
mi ga dali nekateri, vključno s Katjo, premalo.
Draga Katja. Hvala ti za leta pank latinščine, za očarljivost in 
očaranost, za strast in ljubezen, ki si jo na svoj enkraten način delila 
z nami. In ne vem, če ti to kaj pomeni, ampak zdajle, več kot trideset 
let po tem, ko sem te spoznal, mi gre ob pisanju teh vrstic malo na jok.
Boštjan Narat je filozof in zgodovinar, 
ki preigrava glasbe iz slovenske ljudske tradicije.