štev. 39/ Poštnina plačana r goiovfnU Ljubljana, dne 23. septembra 1936. Leto YVTII, Izhaja vsako sredo. Naročnina: letno 30 Din, polletno 15 Din, za Inozemstvo letno 50 Din. Inserati po tarifi. Pismenim vprašanjem naj se priloži znamka za odgovor. Nefrankirana pisma se ne sprejemajo. Rokopisi se ne vračajo. Plača in toži se v Ljubljani. Uredništvo in uprava ie v Ljubljani v Kolodvorski nI. št. 1. Telefon tater. št 32-59 Račun pri poštni hranilnici št 14 194 Pvofcoi svetov: CCV3 Tisti, ki danes dele svet v dva tabora z Iversko-svetovnonazorskega vidika, utegnejo biti v hudi zmoti. To moramo ugotoviti. Dokazuje pa pravilnost in točnost naše trditve že sama okolnost, da se v političnem in gospodarskem delu cesto znajdejo v istem taboru prav različno versko usmerjeni ljudje, oziroma narodi, n, pr, kristjani, muslimani in budisti. že med vojno se je pokazala taka gru-pacija: Avstrija (katoliška) Nemčija (protestantska) Turčija (muslimanska). Poleg teh glavnih verstev so bili v zgoraj navedeni skupini držav še posamezni pripadniki drugih ver (pravoslavni itd.). Enaka, oziroma še mnogo večja zmes verstev je bila na strani antante, kjer so poleg zgoraj označenih verstev bile zastopane 7. Japonci in različnimi narodi iz kolonij številne verske skupine in ločine krščanskih in tudi nekrščanskih veroizpovedi. In vendar je takrat kristjan streljal na kristjana, budist na budista, musliman na muslimana. Mešane so bile tudi narodnosti in vendar ljudi to ni oviralo (vsaj v zadostni meri ne), da se ne bi borili drug proti drugemu. To treznemu presojevalcu razmer doka-suje, da niti verski niti narodnostni ali plemenski čut ne pomenita (silsalne sile v svetovnem razvoju, ampak odločajo dragi oziri, ki so postali tako močni, da zgoraj označena prevladujejo in nekako prekriče. Svetovna slika glede tega danes ni bistveno nič drugačna kakor je bila med svetovno vojno. Na vseh, med seboj nasprotujočih si straneh vidimo v istem taboru združene pripadnike raznih verstev in različnih narodov, ki se vendar politično vzlic tej različnosti prav dobro razumejo. Še več! Vidimo celo, da politične stranke z izrazito versko podlago dvignejo včasih na visok položaj ljudi, ki bi jih morali kot verniki radi njih verskega odpadništva in nezvestobe brezpogojno odkloniti in zavreči. Po vsem tem je v uvodu izrečena misel, da se danes svet ne deli v tabore po veri (kristjani in »antikristi«), ampak po nečem drugem, popolnoma, točna. Nastane pa vprašanje : Kaj ie gibalna siia sveta? Odgovor na to vprašanje je sila preprost. Glasi se: Kruh in oblast — boli široko ~"vedano; gospodarsko in so« jalno vprašanje. Spet moramo naglasiti, da kaže močno enostransko in celo nad vse pristransko pojmovanje, kdor trdi, da je vzrok današnje svetovne gospodarske krize — brezverstvo. Ta dela nepristranski resnici enako krivico, kakor bi je delal tisti, ki bi trdil, da je vzrok vsega hudega — vernost. Niti eno niti drugo ni resnično. Saj vendar vemo, da so narodi že v pradavnih dobah, preden se je moglo komu kaj sanjati o naši veri ali neveri, dosegali in često dosegli visoke stopnje blagostanja in tudi občutili bič hudih gospodarskih kriz. O tem nam ve mnogo povedati) zgodovina Grkov, Perzicev, Babiloncev, Kitajcev, Inkov in drugih narodov, da niti ne omenimo zgodovine Izraelcev samih, ki nam je vsaj v obrisih vsem znana iz svetopisemskih zgodeb. Kai ie forej vzrok krize ? Vzrok krize je vselej bil in je tudi danes napačna, da ne rečemo naravnost krivična razdelitev dobrin, napačno razmerje posesti in predaleč segajoča, torej presvobodna, premalo omejena lastninska pravica. V načelu moramo brez dvoma vsakomur priznavati pravico, da s sadovi svojega dela do neke meje ravna kakor ve in zna. Lahko jih kopiči v obliki takega ali takega premoženja, lahko jih pa tudi razsiplje v obliki dobrodelnosti v dobrem ali pa potratnosti v slabem pomenu. Kakor rečeno, pa je treba, oziroma je mogoče priznati to osebno pravic® posamezniku samo do neke meje. Kie ie me?a ? če človeka pojmujemo kot socialno bitje, ali bolje rečeno kot socialno — družabno bitje, je to mejo osebne lastninske svobode navzgor in navzdol kaj lahko določiti: Gibati se sme v takem okviru, da poedinec ne more niti s svojo grabežljivostjo niti s svojo po-tratnostjo škodovati družbi. Vprav zato, ker ta meja ni bila določena, je nastalo sedanje gorje. Posameznik je smel že v fevdalni dobi neomejeno kopičiti lastnino, oziroma premoženje (veleposestva), ko pa se je bolj in bolj razvil, izpopolnil in razrastel denarni sistem, pa denar (kapitalizem). Kakor pa je na eni strani denar najbolj gibljiva, prožna in praktična oblika premoženja, tako je po drugi plati v svojih kapitalističnih izrodkih isaivefje gorje 5 človeške družbe. Radi neomejene osebne lastninske pravice je namreč družba šla tako i daleč, da je posameznikom, skupinam takih riscanci poedincev in družbam dovolila neomejeno iz-korščanje nepremožnih delovnih množic na kmetih in v tovarnah — z denarjem. Na drugi strani pa je družba spet mirno gledala, kako je posameznik, če je iz kakršnih koli vzrokov izgubil svoje imetje, makar od gladu poginil sredi ceste. Prvo in drugo je krivica, ki se mora prej ali slej maščevati. In danes se nad človeško družbo maščujeta obe ti dve krivici. Odpor Proti tema krivicama, ki vsebujeta brez števila bolnih spremnih pojavov v človeški družbi, je nastajal že zdavnaj odpor. Ta odpor pa ni verskega, ampak socialno-gospo-darskega značaja. Kolikor je kje v svoj vrtinec potegnil tudi verske organizacije ali njene predstavnike ali dostojanstvenike, tega ni kriva niti vera niti brezverstvo. Tega je pač kriva samo okolnost, da v današnji zamo-tanosti ustroja človeške družbe marsikdaj in marsikje ni mogoče verskih organizacij ločiti, oziroma oddeliti od drugih družabnih edinic, pripadnikov te ali one vere pa že celo ni mogoče izbrisati iz tega ali onega gospodarskega sistema. Za to je razumljivo in skoraj nujno, da na eni strani član verske družbe pride v praktičnem gospodarsko socialnem delovanju v navzkrižje s teoretičnimi načeli in nazori verske družbe, h kateri se prišteva, na drugi strani pa se odpor zatiranih množic radi takih oseb in osebnosti obrne hkratu kje proti verstvu, čeprav prvotno ni bil proti njemu naperjen. če torej današnja trenja v človeški druž' bi gledamo s tega vidika, potem lahko razumemo (čeprav ne soglašamo z njimi) tudi one pojave, ki bi nam sicer ostali nerazumljivi. Razumeli bomo, da se danes suče vsa borba samo okrog ene osi: Gospodarska premoč — nemoč Kapitalist ki je danes na svetu v gospodarski in seveda tudi socialni premoči, noče dati svojih vajeti iz rok. Obdržal in povečal bi rad svojo oblast in si ne dela težke vesti z vprašanji, če je to človeštvu v blagor ali v pogubo. Na drugi strani je gospodarsko izmozga-ni in opešani, socialno do dna ponižani delovni človek: kmet, ročni in duševni delavec, obrtnik, ki hoče na vsak način porušiti to krivično razmerje v človeški družbi in vrniti kapital prvotnemu in pravemu namenu, namreč koristi človeštva. To je boj, to sta resnično dva svetova, ki sta med seboj nepomirljiva. V ostrem, zagrizenem boju, kakor je ta, je seveda razumljivo, da ljudje ne izbirajo sredstev. Razumljivo je tudi, da pade marsikdaj po kom kak nezaslužen udarec. Na tem pač ni mogoče ničesar spremeniti. In vendar se Človeku nehote vsiljuje Vprašanje: Kako človeštvu pomagati iz te velikanske zmede? Saj vendar vemo, da boj pogoltne nešteto sil, ki bi se sicer lahko v življenju koristno in uspešno uveljavljale. Boj uniči brez števila dobrin, od katerih nima nobena stran prav nobenega haska. Ali proti takemu uničevanju in razdiranju res ni nobenega leka? Rie fašizem, ne komunizem — ampak naravni red Na to vprašanje moramo takoj odgovoriti, da obstoja krepko in uspešno zdravilo za vse rane današnje človeške družbe. Tega zdravila pa nam ne moreta nuditi niti fašizem niti komunizem, ampak samo — zdrav naravni red. V eni prejšnjih številk našega lista smo že povedali, da sta si fašizem in komunizem kot dve skrajnosti v maršičem bistveno sorodna. Boj med njima torej ni toliko načelnega kot pa politično-špekulativnesra značaja. V tem boju torej ne gre za blagor človeštva, ampak za — oblast. Saj hočeta fašizem in komunizem iz države ustvariti nekako božanstvo, nekako nedotakljivo silo, ki je prav za prav sama sebi namen. Oba ta dva tabora sta v začetku svojega delovanja s čvrsto organizirano manjšino zavladala pomanjkljivo ali razcepljeno organizirano — večino, šlo je torej v prvi vrsti za — oblast. V kolikor je torej ena ali druga teh dveh sil storila dobrega v krajih, kjer vladata, sta to pač storili zato, da sta se mogli vzdržati — na oblasti. Po našem mnenju je to v nasprotjn z naravnim redom, ki je in mora biti vsemu življenju in torej tudi človeku in človeški družbi prvi in najvišji zakon. V naravnem reda pa ne vidimo nameravanega razdiranja in rušenja, ampak sodelovanje in medsebojno podpiranje. V živalskem in rastlinskem svetu bi za to trditev lahko našteli brez števila primerov. Če je torej slovenski pesnik Dragotin Kette vzkliknil v svojem sonetu »Na očetovem grobu«: — življenje je sovraštvo, večen boj — je treba ta vzklik prejeti kot krik ranjene duše, ki je občutila bolne zablode človeške civilizacije. Če pa vemo, da je nekaj bolnega, silno bolnega v ustroju človeške družbe, če smo dalje ugotovili, da je ta bolezen izključno go-spodarsko-socijalnega značaja, potem se moramo pač nujno v gospodarsko-socijalnem oziru vrniti k naravnemu redu. Vprav Slovani pa smo tista človeška veja, ki je v svoji prvotni kulturi imela tako socijalno in gospodarsko ureditev družbe, ki naravnemu redu najbolj odgovarja. To je bila Zadruga V pravi zadrugi ni medsebojnih bojev in izkoriščanja, ampak velja načelo medsebojnega podpiranja in pomoči. Vsakdo lahko razvitja svoje posebne sposobnosti, ima pri tem sam korist, a je vendar glavna korist namenjena splošnosti. Nihče pa ne more svojih po-sebih sposobnosti tako izkoristiti, da bi z njimi zadušil ostale zadružne člane. Zadruga je torej edina doslej znana gospodarska oblika, ki navzgor in navzdol stavi osebni lastnini, osebnemu pohlepu in grabežljivosti, pa tudi osebni potratnosti in lahkomiselnosti take meje, da ne more posameznik izkoriščati skupnosti, a tudi ne sam osebno propasti. Riaše zahteve Ker je torej zadruga gospodarska in socijalna oblika, ki je najbližja naravnemu redu, zato zlasti slovansko kmetstvo zahteva, da država kot najvišja predstaviteljica organizirane družbe z vsemi sredstvi podpira zadružno gibanje, zadružno vzgojo in zadružno miselnost. Zlasti mi se ne moremo naslanjati niti na fašistični niti na komunistični družabni red. Brez dvoma ima vsak od teh kaj dobrega v sebi. Te dobre lastnosti lahko zajamemo in prevzamemo ali posnamemo, nujno pa jih moramo uvrstiti in podrediti zadružnemu okviru, ako hočemo imeti kaj koristi od njih. Zato naglašamo: V borbi dveh svetov smo vprav mi Slovani poklicani, da pokažemo svetu izhod iz krvave slepe ulice, kamor je zabredel. Treba je samo jasnega gledanja, Vsebina naeria uredbe Za kmečke dolgove se ne bodo smatrali dolgovi ki so nastali na podlagi blagovnega kredita in ne presegajo 500 Din, kakor iudi ne stari blagovni dolgovi, ki so nastali že pred 20. oktobrom 1980 in niso bili pretvorjeni v menične dolgove. Nadalje se za kmečke dolgove ne bodo smatrali dolgovi, ki so nastali na podlagi podedovanja. Kakor doslej, ne bodo določbe uredbe veljale za kmečke dolgove pri Narodni banki, Državni hipotekami banki in Privilegirani agrarni banki. Banke, samoupravne hranilnice, zadruge in zadružne zveze prenesejo vse svoje kmečke terjatve na Privilegirano agrarno banko, ki bo na račun države prevzela ureditev in likvidacijo teh dolgov. Privilegirana agrarna banka bo denarnim zavodom 50 % cedi ranih terjatev nasproti zaščitenim kmetom priznala na tekočem računu. PAB bo izplačala denarnim zavodom teh 50'/» kmečkih dolgov v 14 letih v enakih letnih obrokih, obrestovala pa jih bo po 3 % letno. Nadalje bodo dobili denarni zavodi za 25 % odstopljenih tenjatev od Privilegirane agrarne banke državne 3odstotne obveznice, ki se bodo amortizirale v 20 letih. Zadnjih 25 % bo moral utrpeti denarni zavod iz svojih sredstev. Ce pa te izgube zavodu ne bo mogoče odpisati iz sredstev rezervnega fonda in polo- Kdo bodi Kakor smo bili od nekdaj vajeni, tako je v splošnem pri nas na deželi še danes v navadi, da prevzame za očetom gospodarstvo najstarejši sin. Ta v tradiciji ukoreninjena navada je pri poljedelskih narodih precej splošna in je na nižji stopnji civilizacije brez dvoma tudi pomembna. Najstarejši sin je imel največ prilike, opazovati očetovo delo in se še pod njegovim vodstvom na podlagi skušnje učiti od njega. Tako je bil po nekdanjem sistemu najstarejši sin res hkratu tudi najbolj usposobljen za prevzem gospodarstva. S tem smo pa že tudi prišli v stvari do jedra. Pri prevzemanju oziroma vodstvu samostojnega gospodarstva ne gre torej za starost, ampak za sposobnost. Gospodarske razmere med nekdaj in danes so se v marsičem temeljito spremenile. Življenjska tekma je vedno hujša in ostrejša, vas ni več od sveta ločena enota zase, ampak je v marsikaterem oziru le bistveni sestavni del gospodarskih enot, ki se vedno večajo in širijo ter gredo v 6vojem razvoju vedno bolj v smer svetovnega. brezkompromisne odkritosrčnosti in nekaj požrtvovalne vztrajnosti, pa bomo lahko dosegli svoj cilj. Pri nas imamo tn in tam še ohranjeno zadružništvo v svoji prvotni, naravni gospo-darsko-socijalni obliki. Tega je treba temeljito proučiti in ga izpopolniti z izkušnjami in pridobitvami sedanje zadružne vede z ozi-rom na moderno svetovno gospodarstvo. Ali bi to bil korak nazaj? Nikakor ne! To bi samo pomenilo očiščenje lastne gospodarsko-socijalne podobe od tuje navlake, ki nam jo je nagrmadil fevdalizem in za njim kapitalizem. V zadrugi je dovolj prostora, dela in kruha za vse, v zadrugi ni ugodnih tal za izkoriščanje, zato pa vodi pot iz boja dveh svetov, iz boja med izkoriščevalci in izkori-ščanci edino v — zadrugo, če hočemo rešiti sebe in svet. viče glavnice, tedaj bo znesek odpisa, ki bo presegal '•ezervni fond in polovico glavnice povrnila država zavodu prav tako v državnih ob-veznic«v>. ^resti, ki so nastale pred 20. aprilom 1932, se prištejejo k vsoti dolga in se upoštevajo tudi pri znižanju dolga. Dolgovi do 25.000 Din se bodo kmetu odpisali na polovico. Dolgovi nad 25.000 Din pa se bodo le deloma odpisali glede na imovinsko stanje dolžnika. Znižanje teh dolgov ne bo smelo biti večje nego 30 %. Dolžniki, katerih dolgovi piesegajo polovico -.rednosti posestva, pa bodo lahko zahtevali, da se jim znižajo dolgovi prav tako na polovico. Kmetje bodo morali dolgove odplačevati Privilegirani rgrarni banki. Dolgovi nasproti privatnim osebam bodo urejeni takole: Trgovcem in obrtnikom bodo morali zaščiteni kmečki dolžniki odplačati blagovne dolgove brez odpisa v 12 letih, toda tudi brez obresti. Prvi obrok zapade 15. novembra t. 1. Knnčki dolgovi nasproti drugim privatnim upnikom pa se znižajo za 50 %, preostalih 50'/« pa bodo morali kmetje plačati v 12 letih z 1 */• obresti. Ker bo Privilegirana agrarna banka prevzela le kmečke dolgove od denarnih zavodov, bodo kmetje dolžniki odplačevali Privilegirani agrarni banki le dolgove, ki so jih prej imeli pri denarnil zavodih, privatnikom pa bodo morali dolgove odplačati neposredno. gospodar ? Vprav radi tega razširjenega obsega v delokrogu gospodarske pomembnosti kmetskega življa pa rastejo tudi posameznemu podeželskemu gospodarju vedno večje naloge in stavi življenje, to se pravi uspešno vodstvo gospodarstva nanj vedno večje zahteve. Danes nikakor ni dovolj, da sin zna in razume to, česar se je mogel naučiti pri očetu. Znanost zlasti na polju tehnike in sploh pri-rodoznanskih ved silno naglo napreduje. Vedno nove iznajdbe na polju tehnike silijo človeka, da se jih poslužuje in izkorišča, če hoče ostati na vrhu. Enako je z izsledki kemije in naravoslovja (umetna gnojila, proučevanje zemeljskih tal, vzgajanje novih rastlin: žitaric, gomolnic, drevja itd.) Vse to mora kmetski gospodar zasledovati, poznati in na svojem posestvu primerno uvajati, ako noče, da mu drugi, naprednejši gospodarji ne zrastejo čez glavo. Ni pa dovolj, da gospodar na svojem posestvu uvaja vse pridobitve omenjenih ved, ampak jih mora znati tudi primerno in za gospodarstvo donosno izkoristiti, torej vnovčiti. Kaj mu Pred dokončno ureditvijo kmetf- skili dolgov pomagajo najlepši in najboljši pridelki, če jih nima komu prodati ali jih pa proda po slabi ceni, torej v izgubo?! Takih in podobnih nalog in vprašanj stavi življenje kmetskemu gospodarju vsak dan sproti brez števila. Zato pa je potrebno, da se tisti, ki naj nekoč prevzame očetovo gospodarstvo, teoretično in praktično zato vsestransko izvežba in izobrazi. Zato ostani na očetovem domu najboljši sin brez ozira na to, kateri po vrsti je glede rojstne letnice. Danes mora biti po vsem, kar smo omenili, kmetski gospodar hkratu ludi temeljito podkovan trgovec, zadružnik in sploh javni delavec. Le na ta način bo mogoče podeželje osamosvojiti, dvigniti in mu priboriti vodilno vlogo v življenju. Enkrat za vselej mora pasti merilo, češ: »No, tale ni za svet, je preplah, bolj počasi misli, se težko uči itd., tale naj bo doma. Za dom bo že dober.« To je usodna in nevarna zmota. Vprav za dom, za gospodarstvo tak človek ni dober in ni primeren. Saj bo s svojo nesposobnostjo upropa-stil dom in družino, oba temelja življenja in napredka! Bil bi mogoče prav dober delavec, bil bi uporaben marsikje na podrejenem, nikakor pa ne na vodilnem položaju. Kajti pomisliti je treba, da je kmetija v ožjem pomenu isto, kar je v širšem občina, banovina ali država. Kdor stoji na čelu kmetije, kdor je njen gospodar, je hkratu njen — vladar! Ker pa je položaj tak, mora vsak kmetski gospodar stremeti za tem, da si vzgoji in izbere dobrega, polnovrednega naslednika. Treba je zato po domačem pouku in izvežbanosti poslati sinove. ki smo iih namenili za bodoče gospodarje. v kmetiiske šole in jim omogočiti čim širšo in temeljitejšo izobrazbo. Treba jih je pošiljati na vzorna posestva, da tam vidik) tako rekoč na terenu sodobno gospodarstvo. Treba jim je omogočiti trgovsko orijentacijo, treba jih je navajati k samoizobraz-bi. To je dota, brei katere danes tudi zemlja ne pomeni dosti več kot — nič. Gospodar, ki sinu odreže to doto, iipodkopuje lastni domačiji temelje in je torej kriv, če bo nekoč ona prešla v tuje roke, njegov lastni rod pa s trebuhom za kruhom po svetu. Kje je goepodar, ki bi svoji zemlji in svojemu rodu želel tako bodočnost?! Španski JuKovnik o španskih razmerah V Madridu je govoril katoliški duhovnik Garcia Morales in dejal med drugim, da se mora vsak kristjan sramovati, če v sedanjem boju med bogatim in siromašnim najde duhovnike, ki oznanjajo krščanski nauk o uboštvu. na strani bogatinov. Zanimivo je, kar je rekel ta katoliški duhovnik škofom, namreč: »Če bo nova španska kultura ateistična (brezbožna), ne obtožujte lajiške šole ali ruske propagande, ampak iščite krivdo pri sebi! Vi ste imeli v Španiji stoletja v rokah vso oblast in denar.«; Doma in drugod f eden domače polHilte Razveljavljene občinske volitve Nedavno so se vršile občinske volitve v Dvoru pri Žužemberku. Izid volitev je bil sledeči: lista JRZ je dobila 146 glasov, nasprotna lista pa 143 glasov. Razlika je bila 3 glasov. Za listo JRZ so trije glasovali s pooblastili, česar pa zakon ne dovoljuje. Nekateri volilci so se pritožili zaradi tega na upravno sodišče v Celju, ki je tožbi ugodilo in občinske volitve v Dvoru pri Žužemberku razveljavilo. Volitve se bodo morale vršiti še enkrat. Združena opozicija K beograjski združeni opoziciji so pristopile nove skupine bivših socialnih demokratov, ki jih vodita Života Milojkovič in prof. Nedeljko Divac. Prekomasacija občin S kraljevim ukazom se na predlog notranjega ministra na osnovi člena 5. in 6. zakona o občinah izločijo v srezu Maribor levi breg iz občine Senarska bivše občine Sv. Benedikt. Sv. Trije kralji in Trotkova ter iz občine Sčav-nica bivši občini Drvanja in Ihova ter se iz teh bivših občin osnuje nova občina Sv. Benedikt v Slovenskih goricah s sedežem istotam. Z drugim ukazom se v črnomeljskem sr§zu kraja Dragoše in Griblje izločita iz občine Adle-šiči in priključita občini Gradac. Delna razrešitev občinskega odbora v Litiji Te dni so bili razrešeni svojih funkci' predsednik litijske občine g. Fr. Lajovic in nekateri člani uprave »kot občinski dobavitelji«. Občinske posle je prevzel član uprave gospod Luka Bizjak. Prva razrešitev občinske uprave v Litiji je bila izvršena že letošnjo pomlad. Tozadevna tožba na upravno sodišče še ni bila relena. Tudi proti drugi razrešitvi se bodo prizadeti člani občinskega odbora pritožili na upravno sodišče. Zbor bivših demokratov se je vršil v nedeljo v Zaječaru. Glavni govornik je bil g. Ljuba Davidovič. V svojem govoru e rekel, da vidi rešitev iz sedanjih težkih razmer edino le v svobodi in demokraciji. Spomnil se je tudi nedavno umrlega Pribičeviča, Pašiča in drugih velikih srbijanskih politikov, ki jim je priznal velike zasluge za narod in državo. Združena opozicija je priredila preteklo nedeljo več zborovanj v moravski in vrbaski banovini. Zborovanja potekajo v miru in dostojno na strani vlade in opozicije, kakor se spodobi politično zrelemu narodu. Obnavljanje JNS Po Bosni in Hercegovini sklicujeta sestanke narodna poslanca Milan Božič in Ante Kovač ter obnavljata organizacije JNS. Svetozar Pribičevič V Pragi je 15. t. m. umrl, kakor smo na kratko že poročali, vodja nekdanje Samostojne demokratske stranke Svetozar Pribičevič, ki je eden najbolj tračnih likov v ;u