ddSOO
na
(Grossglockner). *
elikansko koroško geto ..Veliki Zvonik" pohoditi za trdno snn sklenil lanski* leto. ko sem jo 18. septembra zadnji pbl s Triglava videl, odpeljal sem se tedaj v nedeljo 4. avgusta zjutraj pri grdem vremenu, misle, da po grdem vremenu mora priti lepo. z Rudollovo železnico do Trbiža, in od tukaj po obedu z vozom naprej v Bela k; ob 5. uri popoldne sem bil v gostilni ,.pri pošti-'. Ker ni bilo boljega početi, grem peš Belaške toplico ogledat. .Malo ljudi, slaba pijača in postrežba — kaj hoče v takih okoliščinah zdrav človek v toplicah početi! — in to tudi mene kmalu žene nazaj v Belak na Stadlorjev vrt, ali tudi tukaj je bilo zelo dolgočasno, tedaj se vrnem v gostilno „pri pošti''. Tu je sedelo pri dolgi mizi mnogo gospodov, ki so se ravno pogovarjali o hribolazcih. Nategoval sem radoveden pogovore njih na svoja ušesa, in kmalu se utaknem vmes in jim povem, da potujem na ,.Veliki zvonik-' in da dobrega sveta potrebujem. Prijazno mi svetujejo: naj se peljem z Rudollovo železnico do oornjega Drav-burga tobeidiaiiburg). naprej potem z vozom do Dels in tukaj pre-hodivši hrib Iselsberg naj grem v Vogliče (_\Vinklern). Zahvalivši se za dober svet grem spat.
V pondeljek f>. avgusta zjutraj zgodaj se odpeljem z domačim omnibusom na kolodvor, od kodar smo ob pol 5. uri odrinili. Železnica gre na desni strani Drave po Dravski dolini čez Pater-nijon. pri Maiithbriicken-u gre čez Dravo na levo stran, in prišli smo v Spital; malo od tod naprej gre železnica čez reko Lieser, ktera iz Malte, doline priteče in se koj pod Spilalom v Dravo izliva. Potem pride Belski most (Mollbruok). na koncu Belske doline gre železnica čez reko Dola (Moli), ktera se tudi malo spodej v Dravo izteka. Pri Sachsenburgu prevozi železnica dvakrat Dravo ter potem zmirom na levi strani ostane. Ob 9. uri smo bili v gornjem Drauburgu (Oberdrauburg) v gostilni pri „Pontilu". Po kosilu se odpeljem ravno ob 12. uri od tod na kolah naprej. V pol ure sem bil v Eosenbergu na komu koroške dežele (gornje .Dravske doline) in Tirolske, v nizi Pusierski dolini. Tu naprej so hribovski hudourniki Cesto dvakrat tako raztrgali, da sva /.voznikom komaj konja in voz. čez spravila,
ob dveh popoldne se pripeljem v Dolso do gostilne Pruzzen-bacherjeve. Vas je majhna, pa že precej visoko leži. Gostilna je bila polna mladih fantov, štirji teh so imeli šopke, vsi dobre volje.
Na vprašanje moje: kaj to pomeni, mi odgovori krčmar, da so 22 let starega fanta pokopali, zdaj si pa z vinom veliko žalost tolažijo. So pač — si mislim — navade povsod enake! Pruzzenbaeher mi prinese pivo, naprosim ga, naj mi tudi vodnika čez Iselsberg preskrbi. „Glai Herr! — mi odgovori. Kmalu potem zapazim staro zenico z visokim špičastim klobukom okrog mene se sukati. Na vprašanje ali kmalu vodnika dobim, mi odvrne Pruzzenbaeher: ,,'S Majcele iseht seho langseht do". Zenica stopi pred-me in pravi: „do bin i". — Dobro! vtoda potežkajte mojo popotno skrinjico, ali jo bote mogla nesti. Zenica prizdigne ter reče: „'S get seho". Koliko bom pa plačal — vprašam. En goldinar — reče — je tarifa, 25 funtov zastonj; kar je pa čez, se plača od funta po 4 kr. — In jela sva koračiti v hrib. Vsakih 100 korakov je počivala ter tožila, da težko sope, ko pa je mlada bila, je maršikterega možaka v hoji užugala. Na vprašanje, zakaj jej pravijo „Majcele", mi odgovori, zato, ker sem za Marijo krščena, pišem se pa Einetter in sem že G7 let stara.
V eni uri prilaziva vendar na vrh hriba „Iselsberg'\ ki je 3728 čevljev visok. Na levi kaže napis: „Gefurstete Grafschaft Tirol und Vorarlberg, Ortschaft Iselsberg. Bezirk Lienz", na desni pa llerzogthum Kariitcn", ,,(iasthaus zur \Vacht Nr. 3". Gostilničar Pavel Maver toči dobro tirolsko vince. Tukaj čez je bila nekdaj rimska cesta; tudi gostilni napis priča, da so nekdaj tu čolnarji stanovali. Kmalu greva z mojo ženico naprej mimo toplic, ki imajo 3 vode: „das Schwefelwasser", „das (iliedervvasser" in „Magen-vvasser". Navzdol sva dobro hodila in prišla ob 5. uri popoldne v Vogliče (Winklern). Vogliče stoje na meji spodnje in gornje Belske doline (Mollthal). Med visocim hribovjem po gornji Belski dolini, kteii proti „Sveti krvi" tudi pravijo „Grosskirchheimerthalu, šume divji potoki, ki drvijo v reko Bel o (MollJ; velike pečine, ki leže po dolini, kažejo, da je na strmih hribih njih nekdanji dom bil. Tudi dalje naprej v „Sagriz" je svet ves hribast; pravijo, da bil se je pred več stoletij velik kos hriba „Mohrenkopf" odtrgal in celo vas zasul. Da to ni prazna pripovedka, dokazujejo nam mnogovrstna reči, ktere še dandanes tu izkopljejo. — Most, kteri pelje na levo stran reke Bele. je bil podrt in viseč na verige privezan; krog njega vsa cesta strgana po hudih nalivih preteklega tedna jako dereče reke Bele. Ker z vozom ni bilo mogoče čez, sva se z najetim fantom, ki mi je skrinjico nesel, plazila čez jako nevarni viseči most, in potem kmalu prišla v Dole (Dollach); za vasjo pod hribom je grad G rossk i reh h e i m. Tu je bilo .nekdaj veliki* bogastvo, ker so visoko nad gradom na imenitnem Jiribu „Goldzeche" (9036) čevljev visokem) zlato rudo kopali: ali zdaj ga večni led zakriva. Nek' gospod Kompoš zida poslopje in rudo koplje v „Gold-zech-i," ali, pravijo, da se mu kaj malo splačajo. Do isti dolini teče voda ,.Zirknic" s krasnim slapom ali vodopadom „Zirkuizfall" imenovanim; v znožji pa je potok v več stoletjih pečino tako iz-jedel, da je podobna veliki podzemeljski jami (Grotte).
Od Dol (Dollach) naprej je dolina ožja; vse ohribje v nebo štrli: tam pa tam vidiš kakošno bajtico. Pri „Gradenbach-uw na
desni strani reke Bele, čez 400 čevljev navpik, se izliva imenitni' slap „.Jungfernsprung" v globočino, dirjale v Belo. Lepo ga je videti, kakor da bi sam srebrni prah doli padal. Pravijo, da v starodavnih časih je neka deklica, siljena od pohotnega lovca, raje tukaj doli skočila in smrt storila, kakor da bi se bila njemu vdala.
Kmalu so gre bolj v hrib: šum se sliši že od daleč in če dalje bolj bobneč, in ravno pod vasjo „Zlapp" (Nemec je to čisto slovensko ime Slap popačil v Zlapp) je sloveči slap Bele „der beriihmto MoHfall am Zlapp", ker cela reka Bela čez grozovite pečine pada.
Na vrhu vasi zagledam več luči; fantič, ki me spremlja, pravi, to je Jleiligenblut" (Sveta kri), kamor sem priromal ob 10. uri zvečer, v edino gostilno k „Schoberju".
V „Sveti Krvi" sem bil tedaj že blizo svojemu cilju.
V gostilnici je sedela množica prijateljev planin, ki mi, ko jim povem, da potujem na Veliki Zvonik, kar brž med seboj pokažejo moža, ki mi bode dober vodnik. In res Pichler — tako mu je bilo ime — stopi pred me in se ponudi za spremljevalca. Dobro! rečem in mu sežem v roko. Pichler pravi, da vreme bode jutri ugodno, samo, da mora še enega vodnika oskrbeti. Malo pomisli in kmalu zakliče: e! ga že imam, Tribusser Sepl bode. In vsa družbica pritrdi, da Sepl je dober. Jutri popoldne ob :•>. uri pridem — pravi — da potrebno skupaj spravimo in ob 4. uri odrineva. — Vesel, da imam zanesljivega spremljevalca, grem k počitku.
V torek zjutraj ob ti. uri vstanem, pokukam skozi okno, in — ravno pred očmi mi je stal Veliki Zvonik kakor slečen hleb sladkora; že ga je obsevalo solnce, da seje svetil, kakor da bi bil s srebrno peno potresen. V tem trenutku nisem imel v srcu druge želje, nego to, da bi jutri tudi tako čistega kakor je danes pod seboj imel.
Drž potem se podani v gostilnico na zajuterk, kjer mi je bila že kava pripravljena. Zdajci pa jo pridrvi gosp. llabermaver noter, ter mi naznani, daje G družeb danes na Zvoniku. Da. mi potem svoj daljnovid ; kukam in kukam, in res kmalu zagledam prve že na robu malega Zvonika, zadnje pa še le na „Hohenwartea koračiti. S prostim očesom pa sem ljudi videl kakor muhe po snegm gibati se.
Kaj lepo in že precej visoko — 4500 črevljev — stoji vas „Sveta Krv" med visečimi hribi. Ta kraj seje še le po smrti sv. lirik-cija jel čislati in se zdaj še obiskuje čez tisoč let. Naj svojim bralcem povem, kaj pripoveduje zgodovina o Sveti Krvi.
Brikcij jo bil po rodu Danec. Romal je na (irsko, kjer je pod cesarjem Leonom se odlikoval z bistro glavo v vojski, pa je tudi pobožen mož bil. Cesar, čegar ljubljenec je Brikcij bil, ga je postavil za vodjo armadi, delo pa se mu je tožiti po domovini, zato prosi cesarja za odpust, da more romati domu. Cesar mu to dovoli s pristavkom, naj si za svoje zasluge izvoli, kar koli želi. On pa prosi cesarja za nekoliko kapljic svete krvi, ktero so hranili
*
v cerkvi sv. Zofije v Carigradu. Dobivši to se napravi v romarsko obleko, pripelje se v ladiji na Laško, gre rez .luliške planine proti Noriškim. Viharna noč ga je tukaj ob življenje pripravila. Trije pšenični klasje so na grobu izrasii, knapi so našli truplo, na prsih pa pergamentno pismo, kdo da je. Dva vola so vpregli, da bi truplo na pokopališče peljala: ko pa so prišli na mesto, kjer zdaj cerkev stoji, vola nikakor nista hotela naprej, in za to so ga tukaj pokopali. Malo dni potem so opazili, da ena noga iz groba moli, na njej pod za-vozo pa vidijo rano in v rani najdejo majhno tlaško. v letenje bila rudečkasto-črna kri. To se brž naznani nadškofu Salcburškemu. ki se obrne na patrijarha ('arigradskega, kteri potrdi, daje to resnično sveta kri. Več stoletij je stala nad grobom samo majhna kapelica, kakor vpravijo, edino kristjansko mesto med pogani (ajdi) v tem kraji. Se le 1443. leta so današnjo cerkev zidali.
Sel sem tudi jaz cerkev ogledat. Veliki oltar, ves lesen, je umetno izdelan: na sredi cerkve se gre doli po stopnicah v kapelo; na enem oltarji leži' podoba sv. Brikeija. Leta 1729. so z dovoljenjem papeža odprli grob in našli so kosti še trdnega človeka. — Ko mežoarja dobim, ga prosim, naj taj mostni pove, da tujec popotnik želi sveto kri videti. Kmalu pride gospod fajmošter s štolo, tabernakel odpre ter mi na krožniku na beli ruti majhen zelenkast glažek pokaže, rekoč, da se še znotraj na tiaški prisušeno pozna, da je nekaj rudečega notri bilo. In res je bilo tako. Ko pa nočem en goldinarček na krožnik spustiti, mi gospod reče, da ni treba, le če hočem mežnarju zato, da ga je klicat šel. par krajcarjev darovati. Rad sem to storil. Potem sem šel še na Kal varijo, kjer razvaline kapelice stoje; od tod pa. še kakih f>00 čevljev više, kakor vas »Sveta kri," sem opazoval Veliki Zvonik, radovaje se. ako se mi jutri posreči, da stojim više kakor ta beli velikan. Mežnar zdajci zazvoni poldne, in jaz jo poberem k kosilu.
Ob treh popoldne pride Pichler ter mi pove. da je Sepl že v Rovtah in da merno grede ga dobimo; potem pa me vpraša: ali imam črna očala, rokovice in zeleno tulasto pokrivalo čez obraz. Rokovice mi posodi domača hči, pokrivalo čez obraz pa si brž kupim pri kramarici za 20 soldov. Dalje me Pichler vpraša: ali veliko jem in pijem, da bode vedel naročiti, kaj in koliko da vzameva seboj. Jaz ne jem in ne pijem veliko, meni bo vse prav odgovorim. In potem začne naročevati: 2 bokala vina, mesa. pečenke, salam, svinjine, sira, kruha, kave, sladkora in ruma. Dobro! sem si mislil; stradali ne bomo. Vse to in še jako ostre kramžarje, vrvi, zimsko sukiio, pled in škornje za reservo smo v koš nabasali in svetilnico privezali; v roko mi pa da okovano, 7 črevljev dolgo palico. Zdajci sva se poslovila od prijazno družbe in tako ob 4. [»opoldne sva odromala na velikana, ki, kakor naši bralci vedo, še za več tisoč stopinj presega našega Triglava.
Zadnja vas pod podnožjem Velikega Zvonika se imenuje Winkel in šteje malo hišic. Oez most na desni strani reke Bele (Moli) koračimo potem na levo gori v hrib mimo lepega slapa, ki ga dela potok Leiter. Na levi strani nad tako derečo in šumečo
vodo po ozki in nevarni .stezi, imenovani „Katzensteig", šli smo urno in prišli smo ob pol 7. uri zvečer v planinsko kočo „Leiter-oehsenhutte im Leiterthal", 7 tisoč črevljev visoko. Z navadnim pozdravom „(iriiss Gott!" (kajti tu bivajo samo trdi Nemci) sto-pivši v kočo, najdemo staro majarico, ki je na ognjišču ravno ogenj napravljala, starega moža s sivimi lasmi, ki je za ognjiščem tobak pil, in pa 7 let starega fantka zraven njega sedeti. Pichler jim naznani, da bomo tukaj prenočili. Starček odgovori, da bomo dobro spali, ker ravno danes je z gore mrve nanosil. Jaz vprašam star-čeka, ali je koča njegova; — ne, gospod, mi odgovori: ,,'s war seho reci 11 tur mi, ober leider biu i nur der Holterbua". Jaz pa si mislim: „da gibt's wohl alte Halterbuben".
Kmalu se začne mračiti. Starček gre živino domu gonit, Pichler je za kuho pripravljal meso, Sepl pa, čvrst mlad fant, je pobegnil v drugo manjšo kočo k mladi majariei v gostje. Tudi jaz grem za njim, in najdem Sepl na se ž njo prijazno pogovarjati. „ Dober večer! lepa maj ari ca — jo pozdravim — kako vam je ime?" „Noandl hoas i" mi odgovori prijazno. Sepl pa koj zraven pristavi: Noandl nam bode dobre cmoke skuhala. Med tem se tudi Pichler približa, rekoč, da pri stari inajarci mu je dolg čas. Ko je Noandl šla krave molst, je Sepl špehove, kakor bombe velike cmoke v kotli večkrat pomešal, da se niso prismodili. V eni uri so bili kuhani. Potem jih dene v veliko skledo, pa vode s kotla na-nje vlije. Pichler pa vzame trsko in jih na krožniku na male koščeke razdeli. Vsak dobi leseno žlico, meno pa silijo, naj jaz začnem jesti. Ali ker nisem vedel, kako jih navadno jedo, čakam, da uni začno; vzame se namreč košček v žlico, zajame iz sklede slane vode na-nje, da se lože požirajo. Radi smo pojedli vse. Ko pri stari majariei še dobimo ,,špeknokerle" in jaz kavo, gremo na mrvo spat.
V sredo zjutraj me iz sladkih sanj ob polu ene zbude. Prav težko sem se ločil od lepo dišeče mrve. Ko spijem že pripravljeno kavo, smo v svetilniei svečo prižgali, palce v roke vzeli in ob eni iz koče odrinili. Noč je bila jako temna. Sepl gre s sveti hi ieo naprej, jaz za njim, Pichler pa tikoma za menoj. Sli smo po ne preveč težavnih kozjih potih, zmirom kvišku na tako imenovani ,.Leiterocbsenalpe", in prišli smo ob treh na snežniku Leiter do podrte ute „Salinshute auf der Salmshohe" 84G8 črevljev visoko, klero je kardinal Salm napraviti dal. V polu uri smo bili na „Lei-terkesse" in na večnem ledu.
Ker je ene dni pred po dolinah jako deževalo, je po hribih do kolena snega padlo — reče Pichler — postojimo malo in okrep-čajmo se malo z žganjem. Potem črna očala na nos denemo, on pa je svetilnico vzel in nama naprej šel; jaz stopam za njim. Sepl pa za menoj. Pichler je s palico zmirom tal iskal, naročivši meni, naj zmirom v njegove stopinje stopam, a ne na stran, kajti nevarno je. kam drugam stopiti, ker se zarad snega razpokleji Jedli ne vidijo. Večkrat bilo je treba razpoke široko prestopiti, ali preskočiti, ali če je bila razpoka jako široka, celo obhoditi jo. Videli smo, da nektere ledene razpoke so deset ali pa še več sežnjev globoke.
Zdajci je jelo daniti se. Svetilnieo smo na snegu pustili. Tenka in mrzla sapa je vlekla, v roke me je jelo tako zebsti, da nisem mogel palice držati; treba je bilo roke ob život drgniti, da ste se ogreli. (Jem bolj smo prišli pod hrib, tem bolje je bilo hoditi; sneg je bil bolj zmrznjen in ni se vdiralo tako. Prisedši pod „Hohenwartscharte" videli smo prav navpik hrib v nebo štrleti; sam led se je kazal.
Pichler in Sepl si natvežeta kramžarje, moji gorski „Klein-schusterjevi" črevlji so pa zadostovali brez kramžarjev. Z velicimi težavami smo pririnili o 5. uri zjutraj na „Hohenwarte" 10.056 črevljev visoko. Tii je bila nekdaj koča, ktero je dal kardinal Salm zidati in jo na čast svojemu pl. general-vikariju Hohenwartu tako imenovati. Očesu se odpre tukaj velikansk razgled na Pasterce „Franz Josetshohe", „Weisshorn", Veliki Zvonik, — ali vse, kar vidiš, je le neizrečene velikosti večni led in večni sneg!
Od tod pa gazimo naprej po snegu proti „AdJersruhe", kjer se hribolazei, ki pridejo od naše strani, snidejo s hribolasci, ki pridejo iz tirolskega Kals-a na vrh pri „Adlersruhe", s Korošci pa, ki pridejo na vrh pri „Hohen\varte". Zrak je jel tanjši vleči; iz nosa mi je kar voda lila, v prsih me je jelo tiščati in moč v nogah in po celem životu zapuščali. France! — si mislim — kaj pač. bode konec tvoje predrznosti? Ali počasi naprej se je poboljšala pot, in srečno smo prišli ob polu 6. uri na „Adlersruhe" 10.930 črevljev visoko. Tudi tukaj je kardinal Salm dal zadnjo kočo postaviti, o kteri pa zdaj še sledu več ni.
Od tukaj naprej se gre bolj na desno proti sredi V elikega Zvonika nekaj časa naravnost kvišku (stopinje so bile v snegu in ledu že prejšnji dan vsekane) in potem proti južnemu robu Malega Zvonika. Pichler mi reče: zdaj vas pa bova s Sepelnom na vrv navezala. Jaz se branim, češ, da ni še potreba; ali on za-godrnja; „llerr, es muss sein!" (mora biti!) in hočem ali nočem, kar biti je moralo. In pri tej priči mi deneta pas okoli života, Sepl z vrvijo spredaj, Pichler pa z drugim koncem koj za menoj. Pazljivo in tiho po vseh štirih smo lezli po stopinjah v ledu vsekanih, Sepl zmirom drži napeto vrv, Pichler pa mi je na noge pazil. Ko se malo okoli sebe ozrem, sem res videl, da je bilo potrebno, da sta me bila navezala.
Ob 0. uri smo pririli vrh .Malega Zvonika, 12.090 črevljev visokega. Tukaj smo srečali Že nazaj gredoča dva tujca, tudi na vrv navezana in vsak od dveh Kalserjevih vodnikov spremljevalni. Jako težko smo se drug druzemu ognili.
Ali zdaj pride še le najhuje. Spomnim se, da sem bral popis Zvonika, ki pravi: „0ez ta propad morejo človeka Je angeljci sprem-Ijevati in Bog ga more skozi veliko okno gledati, da se srečno čez splazi. V imenu Božjem! — si mislim — le naprej, naj bode kar hoče; srčnim Bog pomaga. Pichler veleva: palice ostanejo tu, zdaj korajža velja! — In kar tiho je postalo; nobeden ue črhne ne besedice. — Celo vozek rob je peljal navzdol. Sepl spredej pazljivo pri vsaki stopinji moje noge podpira, Pichler pa odzadej vrv jako napeto drži, jaz pa se držim dratu Čez brezno napetega.
Na ozkem robu nisem od samega božjega strahu imel časa ne na desno ne na levo stran v tisoč črevljev globok propad ozreti se. Srečno smo prestali do smrti nevarno pot.
Ali tudi hudo težavno je bilo po robu velikega Zvonika. Vsi polomljeni sicer smo vendar srečni na najvišji vrh Velikega Zvonika, 12.500 črevljev visokega, dospeli ravno ob 7. uri zjutraj.
Hvala Bogu! — je bilo vse, kar sem rekel.
Po starodavni navadi je jel vodnik moj, vrli Pichler, moliti v zahvalo Vsegamogočnemu za srečno prestale tolike težave in nevarnosti. Meni med molitvijo solze veselja v očeh igrajo. Ko odkrit v tem trenutku klobuk v rokah držim, zapazim, da je moj mali barometerček na klobuku 11 stopinj gorkote kazal. Solnce je lepo sijalo, nobenega vetra ni bilo čutiti in nobene meglice videti, kakor daleč so segale oči; okoli in okoli je ohribje svoje niže glavice v nebo molelo. Na tem stališču čutil sem se za kaj več nego navadnega človeka. Verjemi mi. dragi čitatelj, da vse fantazije niso nič proti velikanskemu ustvarjenju, ktero razpeto tukaj leži na ogled človeku!
Vrhunec, na kteremu sem stal, je najvišji kralj mnogim deželam, res tako veličasten, da mi besed manjka, opisati ga spodobno.
Koj spodej pod očmi leže zgornje in spodnje „Pasterzenkeese", proti jugu Heneško in drugo Laško ohribje, juliške planine, Mangart, Triglav. Snežnik in v temi Monte maggiore, proti južno-za-hodni strani Karavanke, Stol, Storžič, Grintovec, proti vzhodu „Hoch von Dachstoin", „Watzmann" in Koroški hribje, proti severu Salc-burške, Bavarske in Virtemberške gore, proti severno-zapadni strani mali in veliki „Venediger", naprej v daljavi Svajearski hribje. za-padno v podnožji Kals, \Vindischmatrei, Zillerthal, vzhodno-južno „Ortelsspitze" do Montblanka.
Prostora na vrhu Z von i ko vem je le komaj za (i ali 7 ljudi, in ker še ta prostorček visi. rečem Piehlerju, naj mi moj plašček (plajd) na sneg pogrne, da se na-nj vležem in neizmerni propad pogledam. Ali v tem hipu mi je Pichler že pri nogah bil, in ko se hočem še malo naprej pomakniti, me Pichler kar za noge zgrabi, rekoč: „Stojte, gospod! če vam je življenje dragi*!'
Na sredi vrha je plehasta skrinjica s pokrovom na dolgi železni palici v sneg in led zabita; va-njo obiskalci Velikega Zvoniku svoja imena na listku (visitkarte) zapisana pokladajo. Bilo jih je kakih HO; tudi jaz sem svojo priložil.
Dobro uro smo se tu mudili. Potem se še enkrat ozrem na vse štiri kraje sveta, vzamem za zmiraj slovo od velikana, kterega gotovo ne bom več pohodil. In zdaj v imenu božjem nazaj.
Lasje so mi jeli pokonci rasti; Sepl se spravi spred, Pichler zad vrv dobro napne. Vsi omolknemo. Pri vsakej stopinji sem moral vrv dobro nategniti; počasi se plazimo doli po Velikem Zvoniku, in čez prelaz in gori na kviško Malega Zvonika smo prišli, da sam nisem vedel, kako; palice vzemši smo po robu malega srečno dospeli na veliko polje grozovito s snegom obloženo.
Hvala Logu! vrvi sem bil zdaj rešen. Sepl pa zdaj sede v sneg ter pravi, naj tudi jaz tik za njim v sneg sedem. Ko to sto-
s
rim. prime moje nogo, dene jih na svoje in sproži, — in smuknila sva doli do .. Adlersruhe" kakor blisk. Piehler koj za nama. Kar smo gori 8 četrt ure hodili, zato smo doli samo par minut potrebovali. To je bila najprijetnejša in najhitreja vožnja celega potovanja.
Na ..Adlersruhe" zapazim skalo iz sneg* moleti; v spomin, da je Kadilnik tukaj bil, svoje ime /. oljnato barvo na-njo zapišem. Ta napis je edini v tej višavi, blizo ti.000 črevljev visoki.
Kmalu smo prišli na „Hohonvvarto". To je bila zadnja huda hoja; navpik doli sam gladek Jed. Pod pazduho me primeta, „Herr nur Ooorage!" in kar (frčali smo se doli tako, da so kramžarji jako peli. Kmalu smo bili v snegu na tedniku. Piehler je zopet naprej, kakor gori grede, s palieo sneg sondiral, jaz po njegovih stopinjah, Sepl pa tik za menoj. Tu smo gori grede na snegu puščeno sve-lilnico seboj vzeli in prišli ob 11. uri zopet na kamenje in kršje na ..Salmslioho" do „Salmshiltteu.
Ko se ozremo nazaj na ,, II oh en \va rte" in „Adlersruhe". vidimo, kako je gori burja sneg v zrak nesla. Veseli bodimo — pravita - da smo že tukaj; kajti to je popotnikom jako nevarno.
Vodnika mi rečeta, da po navadi se tukaj je. pije in počiva ; ali meni ni bilo mari za vse to, slabega sem se čutil v prsih, do kolen moker, od treh zjutraj do enajstih /mirom v snegu, sem komaj čakal, da smo odrinili. Hitro smo šli doli in prišli ob 1 uri popoldne nazaj v „Leiterhiilto'. kjer sem kmalu vlegel se na mrvo k počitku. Ob štirih smo vstali in šli po isti poti nazaj in srečno prišli ob 7. uri zvečer v ..Svelo kri" k Šoberju nazaj. Tu najdem gosp. profesorja Skubica i/. Ljubljane in še druge prijatelje v hiši. Dobra juhica me okrepča in ko plačam vodniku Pichlerjil 10 gld., Scplnu pa 8 gld. (tarifa je 8 gld.), se podam koj k sila potrebnemu počitku.   In sreda je bila pri koncu.
Za rad velike trudnosti nisem mogel veliko spati: vstanem tedaj v četrtek zjutraj ob šestih in poravnavši račun pri Soberju — mož je pošten in ne drag — se ob 7. uri že odpeljem nazaj proti .. \\* i n k le rn". kjer sem v gostilniei pl. gospe Aichenegove obedoval, od tod z dvema nosačema šel čez ,,lsolsherg" in ob treh popoldne; v mesto L i en z v Bistriški dolini (Puslerthal) prišel. Ko ogledam snažno mestice, pride ob šestih vlak iz ..Lranzensfeste", s katerim sem se odpeljal v .,(>bordrauburg" in tukaj prenočil.
V petek zjutraj ob 7. uri se odpeljem s pošto čez Ziljski hrib (Gailberg) 596] črevljev visok, in ob polu desetih se pripeljem v Keče v zgorni Ziljski dolini. Tii ogledam staro farno cerkev iz 15. stoletja.
Pol ure proti hribu Polhi ku, 735^ črevljev visok, ki meji Laško iu Koroško, leži „Mauthen" v dolini Leski (Lessiachthal)". Pravijo, da še zdaj se vidijo znamenja, ko je čez te hribe peljala rimska cesta, ktoro je .Julij Cesar dal napraviti. Lepa in rodovitna je dolina. Ob dveh sem bil v sv. Mohoru (llermagor). Ko sem ogledal trg s precej visokimi hišami, ki stoje večidel ob cesti, drdrarn na kolih naprej dokler ne pridem v vas ..Notsch" na desni strani
pod Dobračem, kjer sera prenočil in od koder sem drugo jutro (soboto) z najetim vodnikom lezel na očeta „Dobrač", 6014 črevljev visocega.
Lep razgled se razprostira po celi Z i 1 j s k i dolini (Gailthal) z velikim ohribjem laške meje, druge ohribje pa meji Bolansko dolino, Veliki Zvonik pa, žalibog -- je zakrivala megla, tem bolje pa so se blizo videli hribi: svete Višanje, Mangart, Triglav, tu pa Oževansko (Ossiaeherl, Vrbsko (Worther) in Blatsko (Faaker) jezero. Leta 1348. 25. januarija se je po potresu pol hriba na desno zvrnilo in 16 vasi zasulo, reko Žilo zaprlo; voda brez odteka je po celi dolini nazaj stopila in doline zalila tako. da so ljudje bezali v hribe. Več časa še le potem si je reka spet današnjo pot predrla. Zato je grozna revščina mnogo let to okrajno stiskala. Ko sem tudi tukaj na skalo ime svoje z oljnato barvo uačečkal, šel sem na desni strani po strmih skalah nazaj, in prišel ob eni popoldne v gostilno nazaj. Vodniku mojemu je ime Janez Smolej. Kmete in druge delavce sem slišal tii slovensko govoriti, sieer pa j*1 povsod germanizem zatrl domači slovenski jezik! Sadil družili etnografičnih študij nisem seboj prinesel. Ob polu dveh me spremi Matija Smolej čez travnike do „llohcnthurma"; tu sem dobil voznika in ob štirih sem bil v Trebižu, od tod pa po železnici ob 83/4 na Blejskem jezeru.
V nedeljo sem celi dan na jezeru počival, zvečer ob pol 11. uri pa srečno dospel v Ljubljano.
To, dragi čitatelji, je bilo moje potovanje na Veliki Zvonik. Popisal sem potovanje, da je kažipot drugim. Sklepam pa ta potopis s tem-le priporočilom: Kdor ima veliko korajžo, naj gre za menoj na Zvonik; obljubim mu, da se ne bode kesal. Diplomo pravega „Sokola" daje „Veliki Zvonik". Jaz pa sem vesel, da sem srečno priromal zopet v ravnino.  Na zdravje!
V Ljubljani, 15. septembra 1872.
NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJI2NICR
France Kadilnik.
00000 1 96582
Založil pisatelj. — Natluaila Klnhi ln Kovač t LJubljani.
A00000196582A