F. S. Finžgar: „Smo pa le mož!"
729
Tedaj ga je pogledala z demonskimi očmi, pred katerimi je mislila, da mora vse v prah, s toliko vročino, da je Podlesnik za hip odmeknil pogled, a ga takoj moško vzdržal.
„In  če Vam ukažem,  gospod doktor?"
Njene ustnice so drhtele kakor v strastni razburjenosti —   — —
»Potem celo ne! — Klanjam se, gospoda! Lahko noč!"
„Kmet!" je zašumelo v družbi, ki je zadihala svobodnejepo njegovem odhodu. Bili so vsaj brez kritika, jelena se je pa ugriznila skrivaj v ustnico in razjokala bi se bila od jeze, ker ni zmagala      —    —    —    —¦
Podlesnik pa je bil te svoje zmage tako vesel, kakor še nikoli. Zaspati seveda ni mogel, ker je bil preveč razburjen od po-seta pri Poljaku in sedaj od te družbe, v kateri je bil toli nesrečen. Luči ni prižgal. Pri odprtem oknu je kadil cigareto za cigareto, primerjal Malči z Jeleno in spoznal grozni kontrast med obema. „Da, Malči, Malči, ko bi do tebe mogel! Ti si moj davno iskani ideal!"
Kakor za odgovor je zadonel v noč klavir od Poljaka sem. Malči je še bedela in pritajno pela ono njegovo pesem — —
„Morda tudi ona name misli? — —"
In poslal ji je tisoč pozdravov na nočnih perutih čez vrt skozi njeno okno — —
Ko je prižgal luč, je videl na mizi po pošti doposlano knjigo. Odvije. ,Dragotin Kette.   Poezije/ Odpre, bere — —
O, nismo tak častilec belih kož, da bi ko Samson v krilu pri Dalili tam s kodri svojo moško čast zgubili . . . O ne, vi milostna, smo  pa  le mož!
Čudovito, kako so se razgrnili pred njim baš ti verzi! Pomislil je nazaj, v polpreteklost svojega življenja ... Ali ni to resna beseda — njemu?
Da, tudi njegova možka čast — — Trikrat je bral, ponovil iz glave, potem pa slovesno izjavil: „Kette, ti si velik!"
* *          *
Par let je zdaj že, odkar službuje doktor Podlesnik kot profesor v L. Od mladine je bil ljubljen, od kolegov čislan. Po mestu se
Izklesal Fr. Robba.
Desni angel ob tabernakeljnu v ljubljanski stolnici.
pa splošno govori, da ni bolj vzornega zakonskega parčka kot sta dr. Podlesnik in njegova Malči.
Na grajski vrt v T. pa še prihaja o počitnicah Jelena in pohaja žalostno — osamljena roža med cvetočimi astrami.