Vida Rožac Darovec
»Enbot je bilo težko, ma lepo«
Ekonomija istrskega podeželja med tradicijo in modernizacijo na primeru vasi Rakitovec v 1. polovici 20. stoletja
Uvod
Predmet obravnave je ekonomija istrskega podeželja na primeru vasi Rakitovec v prvi polovici 20. stoletja. Vas leži na severu slovenske Istre pod Kraškim robom, ki predstavlja mejo med istrskim mediteranskim svetom in kraško Čičarijo. Gre za kraško območje na meji fliša s skromnimi obdelovalnimi površinami, ki v obravnavanem času komajda zadoščajo za preživetje, in je zato zanimivo predvsem z vidika proučevanja iznajdljivih strategij preživetja. Prispevek se osredotoča predvsem na kmetovanje, ki ima v tem času še vedno značilnosti dolgega trajanja, hkrati pa se že kažejo novejše poteze, ki jih tudi v te odročne kraje prinaša vpliv novozgrajene železnice in bližnjih mest, predvsem Trsta, ki je privabljal in ponujal možnosti za delo, prodajo kmetijskih proizvodov in druge neagrarne vire dohodkov. V zaprto vaško skupnost so po zaslugi povečane mobilnosti začeli prihajati vplivi od zunaj in počasi začenjali spreminjati tradicionalne vaške strukture in načine preživetja.
Prispevek temelji na ustnih pričevanjih in tako sodi na področje ustne zgodovine, ki se je pokazala kot zelo primerna metoda tudi za zgodovino kmečke družbe in podeželja. Še posebej je metoda primerna za okolja, kjer prevladuje majhna posest, saj za razliko od veleposesti ne pušča za seboj veliko pisnih virov. Ko pripovedujejo svoje življenjske zgodbe, nam kmetje približajo takratno ekonomijo, ki bi bila v nasprotnem primeru za zgodovinopisje izgubljena.1
1 Thompson, Paul, The Voices of the Past, Oxford Univesity Press, Oxford, 2000, str. 101-103. Ruralna socialna zgodovina je področje, ki se je uveljavilo kot pomembno področje
Terensko delo je potekalo v času od oktobra do decembra 2004, vprašanih pa je bilo 15 prebivalcev, starejših od 65 let. Vsi so se rodili in celo življenje živijo v vasi, moški so bili večinoma t. i. »polproletarci«, zaposleni na železnici kot nekvalificirani ali kvalificirani delavci, v prostem času pa so obdelovali zemljo, medtem ko so bile njihove žene gospodinje.2 Intervjuji na temo vaške ekonomije so potekali med drugim tudi v skupini, ki je v veliki meri pripomogla k boljšemu spominjanju na delovne procese in postopke.
Z metodološkim pristopom, ki nam ga omogoča ustna zgodovina, lahko razkrijemo drobne specifičnosti v vaški ekonomiji, kot so na primer, kdaj, kje, kako in kaj so sejali in sadili, kakšni so bili donosi posameznih kultur, na katerih zemljiščih je posamezna kultura uspevala najbolje, njihov odnos do zemlje, dela in vaške skupnosti nasploh. Zvemo tudi, kako so si organizirali in delili delo, katera dela so bila v vaški skupnosti bolj in katera manj cenjena, kako so potekali posamezni tradicionalni delovni postopki in kakšne načine so ubirali, da bi iz zemlje iztisnili čimveč.
Ker imamo opravka z živim virom, lahko ugotavljamo tudi subjektivni odnos, ki ga imajo
ustne zgodovine. Med tovrstne referenčne študije sodijo: George Evart Evans, Ask the Felows Who Cut the Hay, London, 1956. Ronald Blythe Akenfield, Portrait of an English Village, London, 1969.
2 Anton Ludvik Rožac (2004), Marija Rožac - Čočka (2004),
Marija Rožac - Baronka (2004), Jože Rožac - Baron (2004),
Marjan Rožac - Macič (2004), Ondina Rožac (2004), Emilija Miklavčič (2004), Anton Emil Žigante (2004), Marija Žigante (2004), Jolanda Žigante (2004), Marjan Miklavčič - Grilj (2004), Marjan Miklavčič (2004).
VSE ZA ZGODOVINO	115
ZGODOVINA ZA VSE
	leto xin, 2006, št. 1
vprašani do obravnavane problematike. Danes je v njihovih pripovedih v zvezi z obdelovanjem zemlje čutiti grenkobo, saj je vsa njihova požrtvovalna prizadevanja za ohranjanje, negovanje in skrb za posest povozil čas; njihovi potomci so se bodisi preselili v mesto bodisi delajo v mestu in se jim delo na kmetiji ne izplača.
Ko Rakitljani pripovedujejo o načinu preživetja v času Italije in Avstrije, nam pripovedujejo o lastnih izkušnjah, delno pa tudi o izkušnjah svojih staršev (»moj oče/mati mi je povedal/a«). Govorijo o zelo težavnem življenju in preživljanju, o revščini in o načinih premagovanja vsakdanjih tegob. Hkrati pa se izgubljenih »starih časov« spominjajo z nostalgijo, ki se nanaša na živahen družabni utrip vasi in na medsebojno solidarnost in povezanost, ki so jo občutili znotraj vaške skupnosti. Z nostalgijo govorijo tudi o tem, kako so skrbno obdelovali danes zanemarjene posesti, kosili travnike, pasli ovce, skratka, do konca izkoristili vse možnosti, ki jim jih je ponujalo okolje.
Preživetvene strategije Rakitljanov
Istra je bila v prvi polovici 20. stoletja zaostala periferna regija, sprva v političnem okviru Avstro-Ogrske, po letu 1918 pa Italije. Medtem ko so v svetu v tem obdobju intenzivno potekali procesi modernizacije in industrializacije, so v Istri komajda čutili ta svetovni utrip. Gospodarstvo je temeljilo predvsem na ekstenzivnem kmetijstvu. Pri tem gre poudariti, daje bil večji del zemlje v lasti ozkega kroga veleposestnikov, večina prebivalstva pa je posedovala male kmetije, ki so komajda zadoščale za preživetje. Tudi zato se je bil boj za vsako brazdo zemlje.3
Po popisu prebivalstva iz 1. 1931 se je v Istri daleč največ, tj. 178.575 prebivalcev, ukvarjalo s poljedelstvom, 49.479 prebivalcev je bilo zaposlenih v industriji, 10.334 prebivalcev v trgovini, 8254 prebivalcev v javnih službah, 31.044 prebivalcev pa se je ukvarjalo z drugimi dejavnostmi.4
3	Buršič, H., Gospodarske prilike istarskog sela izmedžu dva svetska rata i asimilacija »inorodaca«, Pazinski memorijal, IX, Paziti, 1979.
4	Dukovski, Darko, Svisvjetovi istarski, C.A.S.H., Pula, 1997, str. 9-13.
Obdelava polj je tudi na področju med Slav-nikom in Trstom krila le del življenjskih potreb prebivalstva, kar je značilno tako za Istro kakor tudi za Kras. A. Panjek npr. kot dolgotrajne značilnosti agrarnega gospodarstva navaja »vsaj dva elementa strukturnega značaja, ki sta značilna za gospodarstvo na Krasu vsaj od 16. stoletja dalje. Prva dolgotrajna značilnost je že omenjena prevladujoča majhnost kmetij, ki predstavlja skupni rezultat součinkovanja različnih dejavnikov, kot so morfološke in klimatske značilnosti območja, razmerje med številom prebivalstva in razpoložljivimi naravnimi viri za kmetijstvo, delitev posesti iz različnih družinskih in gospodarskih razlogov ter prisotnost trgovskih tokov in mestnih središč, ki so prebivalstvu podeželja nudili dodatne vire dohodka. Drugo dolgotrajno značilnost kraškega gospodarstva pa moramo videti ravno v strukturnem integriranju dohodkov od poljedelstva in živinoreje z dohodki od neagrarnih dejavnosti. S časom se je tipologija neagrarnih dejavnosti prebivalcev Krasa spremenila in prehajala od drobne trgovine, tovorjenja in tihotapstva v zgodnjem novem veku, prek prevozništva, dela v kamnolomih in opravljanja raznih poklicev v tržaškem emporiju 18. in 19. stoletja vse do najrazličnejših vrst zaposlitev, ki so značilne za novejšo stvarnost.«5
Kraško krajino G. Valussi prišteva »h 'krajinam napora', oziroma k tistim vrstam okolja, ki [...] zahtevajo stalen napor zato, daje v njih mogoče živeti: naporno prilagajanje, izboljševanje in spreminjanje stalno stimulira in vadi umske sposobnosti človeka, zaradi česar kraška ljudstva izstopajo po svoji vztrajnosti in podjetnosti, kakor sicer vsa hribovska prebivalstva.«6
Zaradi majhnih kmetij so se tudi Rakitljani, poleg ekstenzivnega poljedelstva in živinoreje, morali ukvarjati še z drugimi dopolnilnimi dejavnostmi, kot so npr. kmečka trgovina, sezonsko delo v bližnjih mestih in v čezmorskih deželah, pogosto pa so bili prisiljeni tudi v ilegalne dejavnosti, kot so tihotapljenje in razbojništvo.
V obravnavanem obdobju so sicer že vstopali v mezdne odnose, vendar zelo premišljeno in previdno. Družine so vedno poskrbele, da so se
5	Panjek, Aleksander, Človek, zemlja, kamen in burja. Zgodovina kulturne krajine Krasa. V tisku.
6	Giorgio Valussi, v: Panjek, A., nav. d.
100
VSE ZA ZGODOVINO
ZGODOVINA ZA VSE
	leto xin, 2006, št. 1
kakega drevesa. Skupnost je postavljala tudi poljskega čuvaja (vardjana).9
Pomembno vlogo v vaški skupnosti je imela patriarhalna kmečka družina, znotraj katere so se reproducirali tradicionalni družbeni odnosi, ki so urejali delovanje in ohranjanje skupnosti. Močna neformalna socialna kontrola je zagotavljala minimalne odklone in skrbno nadzorovala uvajanje kakršnihkoli sprememb in razlik. Nespoštovanje neformalnih norm pa je bilo sankcionirano z neformalnimi kaznimi kot so npr. obrekovanje, zasmehovanje (špotanje) in izguba družbenega ugleda. V Rakitovcu so prevladovale razširjene družine, leta 1945 je bilo v vasi 71 družin in 323 prebivalcev, od tega se je 33 družin pisalo Miklavčič, 20 Rožac, 3 Tripar in 15 Žigante.10
Način preživetja v vaški skupnosti v obravnavanem obdobju nam ponazarja pripoved šestin-sedemdesetletne E., ki je živela v razširjeni družini, po opredelitvi vaščanov, eni bogatejših v vasi. Iz pričevanja lahko razberemo delitev dela in vlog, ki so bile za vsakega posameznika natančno dolo-
čene:11
»V! naši družini so živeli skup štiri brati in nono in nona. Vsak bratje imel svojo delo: Nane je prodajal, Tonič je kopal njive, Drejaje imel čez vole i vuz in hodu v Istro po vole ino jih preprodajal in ljudem vozu stvari. Taku recimo Nemcon i Rijanom, ki so imeli štarijo, je vozu vino, polje je anka voral unin, ki niso imeli volov. Muj voča, ki so mu djali Šuder, pa je jmu čez vuce. A moja nona, ona je bila glavna švercerka, je hodila u Čičarijo po jejca in jih prodala u Trste. Moja mama i teta so se menjavale, en cejt je ena delala u hiši, ena napulju, pole so zamenjale, ma teta je bila bulja za šverc. Mi otroci smo marali vse delat sz njimi, od šestega, sedmega leta smo pasli blago i vse kuj veli.«
Tudi v rakitovski družini so prevladovali patriarhalni družinski odnosi:
»... i vse so komandirali nono i nona, oni so imeli vse šoljde ino so jih polje delili po potrebi, ma so se dosti boti sini kregali sz njimi, ki jin niso teli
9	Vilfan, S., Soseske in druge podeželske skupnosti. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev II. Ljubljana, Državna založba Slovenije, 1980, str. 44-45.
10	Cadastre National de l'Istrie d'après le Recensement du 1er Octobre 1945. Edition de l'Institut Adriatique. Sušak, 1946, str. 487.
11	Prim.: Verginella, M., nav. d., str. 247.
dat tolko šoljdov, kuj so teli. En bot se je stric Dreja skregal sz nonotm, ki mu ni tel dat šoljdov, i nono se je razjezu i mu je razseku voz, ki on je hodu vozit nakuli ...I kadra smo jeli so narprej jeli moži, pole otroci i kar je ostalo sepojele ženske.«
Po drugi svetovni vojni se je zaradi zaposlovanja zmanjšala odvisnost od zemlje in zato je tudi vloga vaške skupnosti začela postopoma upadati. Uvajanje komunističnega režima je na vas prineslo tudi hude konflikte med »pravovernimi« in »reakcijo«, ki so se še dodatno okrepili ob uvajanju zadružništva. Stanje je slikovito opisal L.:
»To je bilo slabo, prej je bil sveti mir u vasi ino anka med vojno je bil mir u vasi ino smo zmeraj držali skupaj, samo po vojni so naši nekateri, po drugih vaseh ni bilo take mržnje, so začeli uganjat po soje, na primer, da mara bit diferenciacija, ino poljer je bil greh ...I une proklete zadruge, so silili ljudi u zadruge, ma muj voča je reku: 'Jaz bin šeu u zadrugo, ma ne sz unimi, ki se jin ne da delat'. A ene družine eni so šle u zadrugo, ma se je slabo končalo.«
Prav tako se je v povojnem obdobju razširjena družina počasi začela preobražati v jedrno, kar se je po mnenju E. tudi zgodilo zaradi zaposlovanja:
»Po vojne so šli vsi mladi delat i so imeli svoje šoljde. I tu je prneslo razdor u družine i mladi so šli na svoje. Eni so šli u mesto, eni so si nardili soje hiše, eni so si nardili samo svoje kuhinje u isti hiši, a eni so imeli iste kuhinje, samo so si kuhali vsaki svojo kosilo. Ja, ni bilo več une sloge kur en bot.«
Poljedelstvo
Kmetije so bile majhne, navezanost na zemljo in odvisnost od nje pa velika. Največji kmetje so bili Baroni in Kršanti, ki so imeli okrog 10 ha zemlje. Tudi Nemci, Vuki, Šuštari, Hirci, Kačuni in Rijani so po mnenju informatorjev dobro živeli. Povprečno pa so bile kmetije majhne, to pa predvsem zaradi istrskega dednega prava, po katerem so kmetijo delili med vse brate, kar po mnenju pričevalcev ni bilo najbolje. Razdrobljena kmečka posest, ki je bila posledica demografske rasti, je tako narekovala tudi ukvarjanje s sekundarnimi dejavnostmi. Kmetije so bile običajno sestavljene iz raznolikih površin (obdelovalne površine, travniki, pašniki, gozd), ki so zagotavljale zadovoljevanje vseh potreb:
100
VSE ZA ZGODOVINO
Vida Rožac Darovec, »ENBOT JE BILO TEŽKO, MA LEPO«
ZGODOVINA ZA VSE
»Kadar se je delilo kmetijo so gledali da vsaki sin dobi vsega malo: malo njiv, malo vrtov, malo gonjišč (teras), malo senožeti in malo partov. Taku da so imeli za polimenje (pridelke), za seno, i za drva.«
Obdelovalne površine so bile precej raznovrstne in so segale od ravninskega Pulja (polja) do teras (karone) v pobočju pa do kraških vrtač oz. delanih dolin.12
Pridelke so v Rakitovcu pridelovali predvsem za lastne potrebe, saj so bile obdelovalne površine preskromne in kmetije premajhne, da bi na njih proizvajali presežke. Daje kaj ostalo za prodajo, so se morali odrekati, saj so nujno potrebovali določeno vsoto denarja za plačilo davkov:
»Ku smo teli kej prodat, smo marali vančat, recimo da smo lahko prodali kej mleka, smo mi mešali za naše potrebe mleko sz vodo. Od prasca smo zmeronprodali najmanjpu ...«
Kmetija, velika okrog 10 ha, je omogočala dostojno preživetje, zato so v vaški socialni strukturi vaščani s takim premoženjem sodili med bogate, kar pa je relativno, saj iz pričevanj lahko razberemo, da so tisti z velikimi kmetijami običajno živeli v velikih družinah, tj. stari starši in sinovi z družinami, in zato kmetije niso delili, kar po drugi strani pomeni, da so bile družine številčnejše in so bili potemtakem tudi oni na robu življenjskega minimuma.
Ena od informatork, ki je živela v eni izmed »bogatih« družin, se spominja, da so živeli zelo skromno in so si privoščili dobrote, kot so štruklji ali sir, le ob večjih praznikih, saj sta bila voča (stari
12 Poseben način urejanja tal je bil potreben v primeru spreminjanja vrtače v obdelovalno površino, njeno prilagajanje kmetovanju pa je oblikovalo še eno značilno prvino kulturne krajine Krasa, to je »delano dolino«. Na naravnem dnu vrtače se navadno že sama po sebi nabira večja količina prsti, ki postane osnova za bodočo njivo ali bolj pogostoma njivico. Vrtače so urejali z odstranjevanjem kamenja in odbijanjem štrlečih skal, s čimer so strmino njenih pobočij preoblikovali v enakomernejši naklon. Kamne so odlagali v skopano jamo na dnu doline, dno pa so potem zasuli z zemljo, ki se je prej zadrževala med skalami. S tem so povečali debelino plasti zemlje in zvišali dno vrtače, površino pa so izravnali, tako daje njiva dobila okroglasto obliko. Ob njenem robu je ostro prehajala v strmino pobočja. Zakopani kamni pod dolinskim dnom so uravnavali temperaturo prsti. V: Panjek, A., nav. d.
oče) in nona (stara mati), ki sta gospodarila, izjemno varčna:
»Se spunin, da so narprej jeli moži, kar je ostalo, smo dobili otroci, a ženske so jedle, kar je ostalo, vse kar je bilo kej, smo prodali, i vse šoljde je imel voča.«
V obravnavanem obdobju v tem delu Istre kmetijstvo še ni bilo mehanizirano, zemljo so obdelovali ročno (motično poljedelstvo ali kopaštvo), kajti le večji kmetje so imeli volovsko vprego, da so lahko zemljo najprej preorali.13 Veliko malih kmetov je zemljo zgolj prekopalo z motiko (saponom), nato so sadili in sejali. Zaradi majhnih parcel pa marsikje niti ni bilo mogoče orati, ker se ni dalo obračati volovske vprege. Večji kmetje so občasno orali manjšim v zameno za plačilo ali za povračilo v obliki žrnade,14 to je neke vrste merska enota za delo, opravljeno v enem dnevu. V žrnadah so vaščani napovedovali svojo orno zemljo že leta 1627. Žrnada ni površinsko povsod enako določena mera, temveč se razlikuje od kraja do kraja.15 Tako so npr. kmetje, ki so imeli volovsko vprego, vozili tistim, ki je niso imeli; za en prevoz sena s hriba Kavčiče do »Gure«, hriba nad vasjo, ali za dan oranja so bile za povračilo predvidene štiri žrnade, kar pomeni, da so morali na njihovi kmetiji delati štiri dni, in to cel dan. Ko so delali po drugih vaseh, je bilo za žrnado predvideno plačilo 10 lir, če so delale ženske, pa pol manj. Velikokrat so dobili plačilo kar v naturi, npr. v pšenici ali koruzi. Na dnino so odhajali v okolico Trsta, na Koprsko, v Istro v okolico Buzeta in Pazina, pa tudi v samo vas k večjim kmetom in okoliške kraje. Za tovrstno delo so rekli, da gredo delat na mandrijo;16 šlo pa je za priložnostno delo pri velikih kmetih, kot je denimo obiranje oljk, paradižnika, graha in češenj, žetev, košnja, nabiranje drv itd. Več vaščanov skupaj je dobilo delo pri večjih kmetih, ko je bilo na kmetiji potrebno opraviti največja dela. Pri kmetih so ostali ves teden, ti so jim nudili tudi hrano in
13	Prim.: Grafenauer, Bogo, Poljedelski obdelovalni načini. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I, Državna založba Slovenije, Ljubljana, 1970, str. 226; Vilfan, nav. d., 1957, str. 66.
14	Prim.: Brumen, Borut, Sv. Peter in njegovi časi. V: Socialni spomini, časi in identitete v istrski vasi Sv. Peter. Založba rCf, Ljubljana, 2000, str. 154.
15	Vilfan, S., K obdelavi polja v Slovenski Istri, Slovenski etno-graf, X, Ljubljana 1957, str. 66.
16	Izraz izhaja iz besede mezzandria, kije bila nekoč teritorialna oznaka za določeno fevdalno posest, praviloma cerkveno.
VSE ZA ZGODOVINO
79
Vida Rožac Darovec, »ENBOT JE BILO TEŽKO, MA LEPO«
ZGODOVINA ZA VSE
Pšenica je po izkušnjah kmetov najbolje uspevala na višjih sončnih terasah, kot so Zased, Zaloke, Rebor, Rebrica, krompir pa v nižjih legah, kot je Rešje, kjer je zemlja lahka in globoka.
Žetev je bila, podobno kot košnja ali koline, zelo pomemben vaški dogodek. Začela se je sredi julija in se je vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja izvajala ročno, za tem pa so žito kosili s kosilnico, ki so jo nekako priredili za žetev. Žito je nato omlatil mlatič, ki je prišel v vas s kombajnom, ko se je žito posušilo. Najprej so poželi zimsko žito in ječmen, kasneje, na dan sv. Roka (16. 8.) pa še oves. Žetev s srpom je bila žensko delo, medtem ko so moški žito vezali v snope spasini (pasovi iz pšenice). Snope s klasjem navzgor so zlagali v lonice (kope), te pa so povezali s srobotom ali vrvjo, kije snope držala skupaj. Tako se je žito sušilo, da se je kasneje lažje omlatilo. Tudi mlačva je sprva potekala ročno; ljudje so vsak snop posebej omlatili in nato zrnje ločili od plev z vejanjem. V šestdesetih letih pa je v vas prišla mlatilnica z mlatiči, ki so žito strojno omlatili. Pšenico so nato vozili ali nosili mlet v bližnje mline v Slopah in Buzetu.
Najbolj rodovitne so bile kraške terase v Gonjiščih, ki so izpostavljene južnemu soncu in ležijo v zavetju. Ker ima tu strmina več kot 40 stopinj naklona, so velike le nekaj kvadratnih metrov in podprte z zidovi. Tu so sadili predvsem zgodnji krompir in sadike za kapusnice. V vrtih (ograjene kraške vrtače), ki so jih vaščani naredili na gmajni, je bila zemlja tudi rahla in dobra ter najbolj primerna za krompir.
Vse njive od Pod pulja do Cera so bile skrbno obdelane:
»Smo sadili nrveč žita ino frmentona, da smo imeli za kruh ino za živali... maje bilo vse obdelano u Uvel, vse od Pod pulja do Cera in vsi vrte po Krase, vse ino ne kur danes, ki bijo nan teli plačevat, samo da delamo zemlju, pa še ni nobenega, ki bi tu delat.«
Donosnost zemlje je bila majhna, saj ni bilo dovolj gnoja, da bi lahko vse pognojili, primanjkovalo pa je tudi semen. Da bi povečali rodovitnost, so kolobarili; kjer je bil prvo leto krompir, so zemljo pognojili, naslednje leto pa so jo običajno posejali s pšenico ali koruzo in nato še z repo za krmo živine. Za ovsom so sejali pšenico, za ječmenom pa
pšenica ni uspevala. Tretje leto so ponovno pognojili za krompir. Ko se je zemlja izčrpala, so jo pustili v baredu (prahi) in na njem za nekaj let posejali deteljo, vendar se je kolobar pogosto obrnil tudi brez prahe.18 L. nam pojasni, da redne prahe ni bilo zaradi pomanjkanja zemlje.
Poljedelska opravila so opravljali tako moški kot ženske in otroci. Ženske so nemalokrat popri-jele tudi za t. i. moška dela, kot so oranje, brananje, kopanje, medtem ko je bilo za moške sramotno, če so delali ženska dela, kot so žetev, sejanje, pletev plevela...
Košnja
Poleti je bilo najzahtevnejše, hkrati pa tudi najbolj cenjeno delo na kmetiji košnja sena. Prednostni status so si kosci pridobili zaradi težavnosti dela, zato so bili privilegirani tudi pri delitvi hrane. Vino, panceta in sir so bile delikatese, ki so jih gospodinje hranile predvsem za kosce. Otvoritev košnje na senožetih je bila pravi vaški praznik:
»Kadar se je šlo na Plaso (senožeti na hribu Kavčič, op. a.) kosit, smo zeli iz žita panceto, tabot smo je hranili u žitu, ki je več cejta trajalo, ino ženske smo zamesile štrcade, tuje domača pašta, ino jih obelile szpanceto, maje bilo dobro.«
Košnja se je začela v času svetega Ivana, to je sredi junija, in trajala vse do septembra. M. se spominja izreka: »En bot se je reklo: 'Sveti Ivan hiti kose van', ja, ino smo šli narprej gori u Srjevice ino polje use višje ... ino smo kosili vse du oktubra gori na Guri.«
Najprej so pokosili nižje ležeče predele, tj. karone (neobdelani deli teras) in deteljo na polju, večino sena pa so nakosili na senožetih, na hribu Kavčič, kjer so bile najprej na vrsti nižje ležeče senožeti (Srjevice, Plasa ...), po svetem Jakobu, to je 27. julija, pa še višje na Guri. Na polju so kosili tudi otavo, na senožetih pa so kosili le enkrat; potem ko so pokosili, so se senožeti spremenile v pašnike.
Največje senožeti so bile v Srjevicah, Na Plaši, Pod Jezerom, Pod Kavčiči in na vrhu hriba Gura. Kosili so ročno s kosami, ženske pa so okrog grmovja požele travo s srpi. Pokosili so vse do za-
18 Prim.: Vilfan, S., K obdelavi polja v Slovenski Istri, Slovenski etnograf, X, Ljubljana, 1957, str. 67.
VSE ZA ZGODOVINO
79
ZGODOVINA ZA VSE
	leto xin, 2006, št. 1
dnje travice, tudi na najtežje dostopnih terenih, saj je takrat krme primanjkovalo, ker je bila skoraj vsa zemlja obdelana.
M. se tako spominja vloge žensk pri košnji:
»Moški so kosili sz kosami i tam ki se ni dalo prič sz koso, smo šle me ženske sz srpom vse okuli kamenov, da ni ostala nnka bilka sena. Je bilo treba taku, kije bila večina zemlje obdelane i ni bilo zadosti sena za živino.«
En moški je lahko, odvisno od konfiguracije terena, dnevno pokosil za voz sena. M. s ponosom pripoveduje o svojem največjem podvigu, ko je v enem poletju pokosil kar dve toni sena:
»Kadar son pršu sz vojske, son sampokosu na Guri dvestu kvintalu sena... son kosu gori en mesoc, damu son pršu samo za kak dan ... Ja, je bilo fadi-žno, mi je zmanjkevalo še vode in son bil več lačon kuj sit. Ipoljer kadar smo zidali lupo, smo prodali to seno, i smo sz temi šoljdi plačali zidare.«
Ko so moški kosili, so jim žene prinašale kosilo v plenjerjih (košarah, ki so jih ženske nosile na glavi). Ko so kosili na Guri, ki je bolj oddaljena, so možje ostali gori tudi po ves teden. Osemdesetle-tni L. se spominja, da se je košnja začela že zgodaj zjutraj, še ob temi, in je trajala do mraka: »Kadar je bila zadnja zvezda na nebi, smo ustali ino začeli kosit, šepr tame; je bil veči hlad ino anka trava seje bolj rezala ... maje bilo fadižno, ma anka lepo, kije bila kompanija in veselje...«
Kosci so kosili vzporedno, vendar tako, da so drug za drugim zaostajali, ker bi se sicer zadevali s kosami. Za njimi so travo z vilami in gra-bljami raztrosili, da se je hitreje sušila. Pri spravilu sena je sodelovala vsa družina. Najprej so vsi skupaj seno obrnili, nato so ženske in otroci grabili, moški pa so z vilami seno premetavali in nosili na lonice (kope). Če so bile senožeti velike, so ženske na glavah znosile seno, povezano v ruho (rjuho iz žaklovine). Nošenje česarkoli na glavah je bilo izključno žensko opravilo. Moški so bremena običajno prenašali na hrbtu:
»Ženske so nosile na glavah plenjer in ruhe sz senon in steljo, a moški so nosili na hrbte. Buh ne dej, da bi moški nosu na glavi, bi se me vsi smejali.«
Iz omenjene izjave je dobro razvidno, kako do potankosti so bila izdelana pravila skupnosti, ki
jih je moral posameznik spoštovati, da ne bi bil izločen ali zasmehovan.
Seno so spravili (zdeli) na kope (lonice), kasneje pa so ga z vozovi pripeljali v dolino. Seno so na vozu povezali z vrvjo, po vrhu pa z žrdjo. Ko so šli po seno na hrib, so odrinili od doma že ob enih ponoči, ker so podnevi muhe napadale vole, ki bi tako lahko zaradi slabih poti zvrnili voz, kar se je nemalokrat zgodilo, enkrat tudi M.:
»Kadar se je seno posušilo, so narprej pograbili in poljer so ga žene znesle u r'hi na glavi na kup in može smo ga shitali na vele lonice, utroci pa so peštali seno na lonicah. Ino polje je čakalo, da ga zvozimo damu, ino anka tu smo šli sredi nuči, da niso mškoni pikali blago ... o, kolko boti smo anka zvrnili seno ... maje bilo nevarno ... na enih mestih je bila slaba pot ino somo marali držat vuz, da se ne zvrne. En bot je moja žena držala vuz ino se je zvrnu in jo je poklopu, sonje kumaj rešo ...«
Doma so seno spravili na senik (oder), ki je bil običajno nad hlevom, lahko pa so ga spravili tudi na velike lonice okrog droga.19
Viške sena so prodajali v Trstu, saj je bilo seno iz teh krajev tam zelo cenjeno. Prodajali so ga velikim kmetom v okolici Trsta, pa v konjušnici v mestu in seveda na senenem sejmu, ki je bil običajno trikrat tedensko. V Trst so prodali tudi do sto vozov sena letno. Večina je prodala dva do tri voze, bolj podjetni pa so ga tudi odkupovali v bližnjih krajih v Čičariji in ga nato preprodajah. Še danes se v skali na kolovozni poti, ki je vodila v Trst, poznajo kolesnice vozov.
Vožnja sena v Trst je bila dolga, naporna in nevarna, saj so bile poti v zelo slabem stanju. Pot je potekala preko Zazida do Ospa, kjer je bilo postajališče pri gostilni Slavec. Včasih so se ustavili tudi v Črnem Kalu. Kasneje, ko je bila ta pot še slabša, so šli raje skozi Rižano in od tam na Škofije, kjer so običajno prespali. Na vmesnih postajah so se okrepčali in prespali ter se naslednji dan zgodaj zjutraj, okrog treh, podali v mesto, kamor so prispeli okrog osmih zjutraj. L. je še kot otrok vozil seno z očetom:
19 Prim.: Valenčič, Vlado, Kulturne rastline. V: Gospodarska in
družbena zgodovina Slovencev I, Državna založba Sloveni-
je, Ljubljana, 1970, str. 362-363.
100
VSE ZA ZGODOVINO
Vida Rožac Darovec, »ENBOT JE BILO TEŽKO, MA LEPO«
ZGODOVINA ZA VSE
»... seje šlo čez Gabrje, ki gre ta cesta na Za-zid, in je bila tako grda pot, dunjer nismo mi po vojni splužili s traktorjem, z buldožerjem. Smo šli u podan s punim vuzom sena, jest in moj oče in še drugi Rakitljani, in dol u Gabrje, je moral oče držat z ramo vuz, da se ne zvrne. Jest sem počasi gonu vole, ki sem bil otrok, tako da seje dol z vrha Gabrja vozilo pol ure ... Ja smo u podan šli od tukej proč ino smo se ustavili u Ospi, ki je imel neki Slave tam oštarijo sz veliko korto. Nutri se je zapeljalo vse te voze. Tam je lahko stalo petnajst vozov. U uni korti je imel štalo, vole se je dalo nutri, seno smo vzeli s sabo tolko za vole, pol smo jih pol urefutrali. Potem se je gnalo tam gor na uno vodo pit vole. In zjutraj, kadar so bile tri ure, smo naprej šli pruti Trste. Ponoči, zjutraj u treh urah smo šli proč in tam u zori smo pršli u Zavije in potem tam na Piaca Foraggi, blizi Via del Veltro, kamarje bival Škokolin. Tja smo pršli u 8 uri in tam smo čakali, dokler je pršu kupec, da je seno kupu.«
Pašna živinoreja
Istra je bila že od nekdaj pomembno pašni-ško območje. Pašniki so zemljišča, na katerih je vegetacija že po naravi ali zaradi človekovega posega primerna za pašo živine. Po legi se pašniki ločujejo zlasti na nižinske, višinske in obmorske pašnike, zato so različni pašniki primerni za pašo v različnih letnih časih. Z gledišča posameznega naselja se ta delitev deloma ujema z razločevanjem vaških pašnikov in pašnikov, oddaljenih od vasi. Vaški pašniki so primerni za dnevno pašo, ki jo je živina dosegla in se vrnila v enem dnevu. Taki pašniki so bili last skupnosti in jim pravimo gmajna, na Tržaškem in v Istri pa komunela. Tako ji pravijo tudi Rakitljani. Paša se je začela skoraj povsod po Sloveniji na Jurjevo (24. april) in se končala na vse svete (1. november).20
Gospodarjenje na skupnem vaškem svetu, posebno paša na njem, je iz gospodarske nuje navajalo vaščane k temu, da so se čutili močno povezane v vaški skupnosti in da so sodelovali pri upravljanju skupnih zadev.21 Najpomembnejše in najbolj splošne naloge vaške avtonomije so bile prav upravljanje gmajne, vzdrževanje poti in napajališč
20	Vilfan, S., K obdelavi polja v Slovenski Istri, Slovenski etno-graf, X, Ljubljana, 1957, str. 73.
21	Vilfan, S., Komun v Črnotičah, Traditiones I, Ljubljana, 1972, str. 155.
za živino (kalov in korit), paša je narekovala tudi skrb za pašnike, kot je ograjevanje pašnikov, da živina na pašnikih ne povzroči škode, in gradnjo staj (senčni prostori, v katere se je živina zatekla pred pripeko).22
Vaška skupnost je morala poskrbeti tudi za vodenje natriletnega kolobarjenja in za popravilo poti ali pa skupno napravljanje drv in žrebanje partov.23 Če so z gmajne pridobivali steljo, seno in drva, pa so strogo pazili na to, da se je delitev izvršila čim bolj pravično.24
Če so imele vaške skupnosti veliko pašnega sveta, so ga dajale v najem pastirjem iz drugih predelov. Med Čičarijo in Istro je bila uveljavljena paša na daljavo oz. selitvena transhumantna paša. To je polnomadska oblika pašne živinoreje. Za to področje je bila značilna t. i. reducirana transhu-manca, to pomeni, da se je izvajala v času poletne paše na planinskih pašnikih bolj ali manj blizu stalnega bivališča, v zimskem času pa so pasli v obmorskih krajih.25 Iz Čičarije so se pozimi selili v Istro in Furlanijo, kjer je bila zaradi toplejše klime paša mogoča, kar so počeli tudi Rakitljani. Navzkrižne selitve živine so se ohranile vse do petdesetih let dvajsetega stoletja, le da v manjšem obsegu.26 Gmajno so zlasti vasi na beneškem ozemlju oddajale v zakup pastirjem iz drugih krajev, kot so npr. Čičarija, Kras, Pivško in Brkini. Pri selitveni paši ločimo zimsko in letno vrsto paše. Pozimi so gnali iz Pivke, s Krasa, iz Brkinov in Čičarije del ovac na pašo k morju na istrsko obalo in ob Tržaški zaliv, kjer je mila zima dopuščala pašo na prostem. Na zimsko pašo so gnali ovce od sv. Mihaela (29. september) do božiča, tam pa so ostale do sv. Jurija. Po sv. Juriju pa so Istrani prignali ovce v Čičarijo, Brkine in na območje Nanosa na poletno pašo.27
22	Prim.: Novak, Vilko, Živinoreja. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I, Ljubljana, 1970, Državna založba Slovenije, str. 344-386.
23	Partiso bili deli gmajne, na kateri so pridobivali steljo, drva ..., ki so jih razdelili med vaške družine, ki so za njih skrbele. Da bi zagotovili pravično razdelitev so jih žrebali, tako, da so v klobuk dali lesene deščice z vrezanimi številkami.
24	Vilfan, S., K obdelavi polja v Slovenski Istri, Slovenski etno-graf, X, Ljubljana, 1957, str. 73.
25	Smrdel, Inja, Trije 'ovčarji', Traditiones, 18, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Ljubljana, 1989, str. 138.
26	Prav tam, str. 83.
27	Umek, Ema, Prispevek k zgodovini ovčereje na Krasu in v
slovenski Istri, Slovenski etnograf, X, Etnografski muzej Lju-
bljana, Ljubljana, 1957, str. 71-72.
VSE ZA ZGODOVINO
79
ZGODOVINA ZA VSE
	leto xin, 2006, št. 1
Rakitljani naj bi po pripovedovanju prednikov oddajali pašnike v najem Morlakom iz Istre. Za najemnike naj bi bila zanimiva predvsem poletna paša na Guri. Na Guri naj bi bilo še danes nekaj kamnitih ograd za ovce, ki naj bi jih naredili gostujoči pastirji. Na zimsko pašo pa so gnali ovce v Istro in Furlanijo.
Ovčereja
Ovčereja je bila od nekdaj ena izmed glavnih gospodarskih panog v slovenski Istri in je veljala za najvažnejše moško opravilo. Vilfan to razlaga z dejstvom, da so si ga moški prisvojili, ker je bilo to v preteklosti glavno in najbolj donosno kmečko opravilo.28
Tudi v Rakitovcu je bila to ena pomembnejših panog, saj je področje z obsežnimi nižinskimi kraškimi pašniki in višinskimi travniki za tovrstno dejavnost zelo primerno.
Vseh ovc v vasi naj bi bilo v času Italije okrog 1.000 (osem čred - čapov); premožnejši so imeli sami cap, ki je štel do 100 ovac, največ pa je bilo manjših lastnikov. Največ ovc so imeli Kršanti, Tonči Lukotov, Baroni in Špici. Ostali so združevali od deset do dvajset ovc v skupno čredo in so potem tudi skupaj organizirali pašo, širjenje in druge dejavnosti, povezane z ovčerejo. Združevanje ovc v cape je bilo v veliki meri povezano s širjenjem, saj dajo ovce razmeroma malo mleka in bi bilo širjenje zaradi tega oteženo. Razlog, daje imela večina manjše število ovc, je bil v tem, da so imeli premajhne kmetije, da bi ovce prehranili čez zimo.
Paša je običajno potekala po ustaljenih pravilih skupnosti. V Rakitovcu v obdobju, ki se ga ljudje še spominjajo, paša ni bila skupna, kot je bilo to značilno za nekatere druge vasi (npr. Črnotiče) na tem območju.29
V času, ko so bili naši informatorji »ovčarji«, so bile ovce čez zimo doma. Šele aprila, ko so skotile, so jih gnali na pašo. Nekaj mladičev so prodali, nekaj pa so jih pasli blizu vasi na posebnih pašnikih, saj so jih morali ločiti od mater, ker bi bili sicer ob mleko. Zato so ovce pasli na bolj oddalje-
28	Prav tam, str. 84.
29	Prim.: Vilfan, S., K obdelavi polja v Slovenski Istri, Slovenski etnograf, X, Ljubljana, 1957, str. 83.
nih pašnikih na komuneli (gmajni), ki je obsegala: Raven kras, Stražnico, Pod batice, Pod cerom, Pod velim hribom, Kaljužo, Pod puljom, Vinčiče, Strni -co, Plasičin krog, Za grižo, Breg, Leskuce, Vajnice, Za gabrekom, Zatreb'čke...
Spomladi in poleti so pasli po pašnikih okrog vasi, jeseni, točneje oktobra, ko so pokosili senožeti, pa so pasli tudi na Guri. Pri tem je zanimivo, da so, potem ko so pokosili senožeti, ki so bile v zasebni lasti, pasli vsevprek, ne glede na lastništvo.30 Transhumanca je bila torej omejena zgolj v vaških mejah, medtem ko so še v času Italije njihovi predniki z večjimi čredami pozimi pasli v toplejših krajih v okolici Kopra, okrog Gračišča, Šmarij, Pomjana in Poreča ter celo v Furlaniji:
»Muj čačaje bil u družini glavni za vuce past ino zatu je anka zgubil življenje, ki je šel u Istro iskat, kan bi gnal vuce čez zimo. Doli je bilo več toplo i taku si pršparal seno za govedo. Ino na poti ga je ujelo slabo vreme ino zatu, ki seje rubaposušila na njeme, je ujel polmenite, tu bi bila danes pljučnica, ino nipreživu. Je zapstu štiri mikine otroke.«
V Istri so po pripovedovanju L. imeli večinoma trajnejše dogovore s tamkajšnjimi kmeti (.štancijami), ki so jim dajali v najem hleve in skromne prostore za bivanje. Najemnino so večinoma plačali v naturalijah, to je z določeno količino sira, skute in jagnjeti, ostal pa jim je tudi gnoj. Transhumanca v »nižjo Istro« se je torej ohranila vse v 20. stoletje, čeprav so jo že v 18. in 19. stoletju oblasti z raznimi dekreti prepovedovale.31 Zamrla je šele, ko je med vaščani zaradi zaposlitvenih možnosti v bližnjih mestih, pa tudi v tujini, usahnila potreba po ovčereji.
Nekateri kmetje so imeli tudi ovce v zakupu oz. na spolovino od drugih večjih kmetov, tako da so si ovčarske proizvode delili na polovico.32
Paša ovc je bila zelo zahtevna; ena od infor-matork se je slikovito izrazila: »Ki ni proval vuce past, ne zna, kaj je slabo.« Paša se je namreč začela ob jutranji zarji in je trajala do okrog devete zjutraj, čez dan pa so ovce počivale v senčnih stajah: »Kadar se je pokazalo sunce, se vuce niso tele več past, se je reklo, da so se začele 'gnojit', tu pomeni,
30	Prav tam, str. 74.
31	Prav tam, str. 75.
32	Prav tam, str. 80.
100
VSE ZA ZGODOVINO
ZGODOVINA ZA VSE
	leto xin, 2006, št. 1
Dva do trije kmetje so mleko združili in sirili vsak dan. Ovca je dnevno dala od pol do enega litra mleka. Najboljše mleko je bilo od maja do julija, ko ga je bilo tudi največ. Tudi v Rakitovcu je molža ovc veljala bolj za moško kot za žensko delo, v nekaterih okoljih, npr. v Franciji, pa velja za izključno žensko opravilo in je za moškega sramotno, če ga drugi zalotijo pri molži.34 Najbrž je to povezano z dejstvom, da moški o tem delu govorijo s posebnim zanosom in, kot kaže, jim je najbolj žal predvsem zaradi izumrtja prav te panoge.35
Ko se je nabralo dovolj mleka, so iz njega naredili sir in skuto. Sirili so tako moški kot ženske, in sicer v velikem ovčarskem kotlu, ki je držal okrog štirideset litrov. En cap ovčje dal po mnenju V. Novaka okrog 15 kg sira, po mnenju Rakitljanov pa je bila količina sira znatno nižja, okrog 3-5 kg. Vilfan meni, da so morali za kilogram sira dati 6-7 kg mleka; slabšemu ovčarju je dajala ena ovca 4 kg sira letno, dobremu pa tudi do 8 kg. Ko se je mleko ogrelo na telesno temperaturo (30 stopinj), so mu dodali sirišče (sirilo); tega so pridobili iz posušene sluznice prašičjih želodcev, ki so ga predhodno čez noč namočili in ga nato dodali mleku. Potem ko so iz mleka naredili sir (užemok - mladi sir), so preostalo tekočino (žr) zavreli, nato pa vanjo dolili še mleka in tako naredili skuto. Ker sirilo ni bilo vedno dobro, se je marsikdaj zgodilo, da širjenje ni uspelo. Sirotko so običajno pojedli s polento, dajali pa so jo tudi prašičem, ki so v tistih časih tehtali tudi do dvesto kilogramov.36
Sir je moral biti lep, gladek in rahel, sicer ga niso mogli prodati. Najboljši je bil majski, ker je bila paša takrat najboljša, ovce pa so imele mlado mleko. Konzervirali so ga z dimom in shranjevali v skrinjah (benkah) v pšenici. Zraven so dajali še orehovo listje proti moljem (pampanelam).
Medtem ko Vilfan meni, da prodaja sira v vaseh, ki jih je obravnaval, ni prihajala v posebni meri v poštev, pa je sir za Rakitljane predstavljal pomemben prodajni artikel, prodajali pa so ga na sejmu v Buzetu in po gostilnah. Eden najpomemb-
34	Prim.: Zonabend, F., Dolgi spomin, Časi in zgodovine v vasi, Studia Humanitatis, Ljubljana, 1993, str. 139.
35	Prim.: Smrdel, nav. d., str. 145.
36	Prim.: Novak, V., Živinoreja. V: Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev I, Ljubljana 1970, Državna založba Slovenije, str. 366 in Vilfan, S., K obdelavi polja v Slovenski Istri, str. 84.
nejših odjemalcev je bila gostilna Pri Džovaninu v Buzetu, ki soji pravili tudi Na mostu. M. se spominja, daje njihova družina odpeljala prodat v Buzet tudi poln voz sira.
Če ni šlo drugače, so sir prodajali tudi od vrat do vrat. E. je še kot otrok hodila s stricem naokrog in prodajala sir:
»Se spunin kuj danes, ki je muj barba Nane Macič, ki smo bivali še skup u veli družini na Plača-re, hodu prodajat sir doli u Movraž, Šočergo u šta-rijo i u Štrped i u Buzet i vse po teh krajih. On je bil u familji določen za prodajat. I smo šli jaz i moja sestra i on. On je nosu sir u rucake, i me pupe na glave u mikinih plenjerčičih. I smo pršli u Sočergo i je bila sreča i so nan vse kupili. Ma poljer je maral vse šoljde nes voči i noni in nan ni kupu nič. Vse, kar seje zaslužilo, je bilo treba dat njin.«
Donosen produkt ovčereje je bila tudi volna; od vsake ovce so je pridobili okoli tri četrt kilograma. Ovce so strigli dvakrat letno, maja in septembra, in sicer ob lepem vremenu; če so jih ostrigli ob slabem vremenu in jih je zmočil dež, so lahko poginile. Kvalitetnejša je bila septembrska volna, ker je bila čistejša, saj so bile ovce čez poletje zunaj. Rakitovske ovce so imele dlake, dolge okrog deset centimetrov. Spomladanska volna (grintavca) je bila zaradi tega, ker so bile ovce v štali, umazana in se je težko čistila.
Ko so moški ovce ostrigli, so ženske volno, ki je bila zelo umazana, prale v kalih v Gilovcah, v katerih je bila zaradi glinene podlage voda bolj čista. Nato so delno oprano volno zvečer namočile v vedra s sodo; vodo so zamenjale tudi do desetkrat. Najbolj trdovratno umazanijo pa so odstranile šele s skubljenjem. Potem ko so volno oskubile, so začele s prejo in volna je bila nared za izdelovanje najrazličnejših volnenih proizvodov, ki so jih ženske v zimskih dneh izdelovale zase in za prodajo.
E. se spominja, daje pletenine nosila prodajat celo solinarjem v Sečovlje.
»Se spunim ki sen nesela seklene hlače (volnene nogavice, op. a.) prodat u Sčovlje i poljer so me une žene pršale, kaku jest skuben vuno in son jin pokazala. Ma so bile začudena, i oni so tu delali drgačnje i poljer son jih navadila.«
100
VSE ZA ZGODOVINO
Vida Rožac Darovec, »ENBOT JE BILO TEŽKO, MA LEPO«
ZGODOVINA ZA VSE
Kolovrata v teh krajih niso poznali. Kode-lo volne so pritrdili na preslico in volno med prsti sukali z vretenom. Čiči so nosili valjat volno v Čr-nico.37
Ženske so iz volne izdelovale žimnice (štra-mace), vzglavnike (kušine), nogavice (hlače), puloverje (maje), brezrokavnike, dolge volnene plašče (koržate) in ponjave. Koržate so bili kak centimeter debeli volneni plašči s kapucami, ki so jih tkali v Lanišču v Čičariji; bili so zelo topli in priročni predvsem za zimsko pašo. Volnene izdelke so prav tako prodajali v bližnjih krajih.
Volna je bila tudi pomemben sestavni del dote, ki jo je nevesta prejela ob poroki. Iz nje so si mladoporočenke izdelale žimnice, in takrat je še kako veljal izrek: »Tako kot si bo postlala, tako bo spala.«
»Ku se je le moglo, so marali vsaki pupi dat vuno, da sije lahko nardila štramac za spat na meh-ken ...tu je bila glavna dota. Anka meni so mi dali vuno za štramac ino še sej spim na njemi. Anka mi smo prpravili naši hčeri, ma ona je neče, je rekla, da je bulji jogi ino je gori na šofite ta vuna.«
Še v petdesetih letih je Vilfan, ki je raziskoval živinorejo tega območja, poročal, da se opuščanje drobnice okrog Slavnika šele pričenja. Vzrokov za to je bilo gotovo več. Vilfanu so takratni kmetje navajali kot vzrok železnico in nezainteresiranost takratne mladine. Vendar pa Vilfan kot poglavitni razlog izpostavlja avtarkično naravo takratne živinoreje, poleg tega pa je tudi mali mestni trg začel nuditi možnosti za nakup boljšega blaga. Drugi razlog pa pripisuje temu, da istrska volna ni bila konkurenčna tisti iz prekomorskih dežel.38 Tudi v Rakitovcu je ovčereja v šestdesetih letih povsem zamrla. Rakitljani iščejo vzroke za njen propad v zaposlovanju mladih drugje in nezmožnosti starih za to precej naporno delo:
»Ja, so šli vsi u šljužbe, so rekli: 'Mladi vsi delat, kaj boste delali na kmetiji?' Pr nas je vuce pasu stric Tončič, ni bil poročen ino je samo ovce pasu, ni pršu nanka na kosilo, je imel eno skorjo suhega kruha u žepe ino to je glodal cel dan. Ino kadar je umrl, so mu menjkali samo dva zobi. Ino nikdar se ni usel, je imel eno velo krebeljico, seje naslonu nanjo in dre-
37	Prim.: Vilfan, S., K obdelavi polja v Slovenski Istri, str. 84.
38	Vilfan, S., K obdelavi polja v Slovenski Istri, str. 79, 85.
mal, on je skuzi stal; je šu napred ino ovce, ena po ena za njim ino vse je poznal po zvoncih. Ma, kadar je on umrl, pr nas ni več noben pasu vuc.«
Kmetje so še naprej gojili govedo, predvsem krave, kajti niti voli niso bili več potrebni, ker se je kmetijstvo mehaniziralo. Zadnjega boškarina je imel Marjan Miklavčič - Grilj, prodal ga je konec osemdesetih let. Vsaka družina je imela dve do štiri krave. Mleko so prodajali v mlekarno v Dekane, kar se je po mnenju vaščanov takrat izplačalo, saj naj bi od dveh krav dobili približno toliko, kot je zaslužila ena čistilka.
Govedoreja
Rakitljani so gojili tudi govedo. Večji kmetje so imeli v prvi polovici 20. st. v hlevu eno do dve kravi in okrog štiri vole, ki so služili za vprego in tovorništvo. Manjši pa so imeli le eno do dve kravi in nič volov, ker niso imeli dovolj krme. Govedo je bilo v tem času pomemben prodajni artikel. Tako si je na primer ded informatorja M. s preprodajo živine znatno izboljšal gmotni položaj in postal eden najbogatejših kmetov v vasi:
»Ma, muj voča Kršanto se je rodu brižon, še za časa Avstrije, je bil sirota brez matere ino poljer seje znašo, je bil kšeftar, je hodu sz Finceton u Istro, valje u Žejane i u Pazin ino vse doli ino je kupeval vole ino poljer jih je prpeljau damu, jih je dobro fu-trau i prodal u Sežane Furlanom za duplo ceno. Ino vse kar je zaslužu, je vložu u zemlju ino zazidal par hiš i kupu vuce, ja, ja, je bil dober gospodar... Jejmu eno večih hmetij u vasi.«
Čeprav so imeli malo krav, so v Trstu prodajali tudi mleko, kar je bilo izključno žensko opravilo in je predstavljalo pomemben prispevek k družinskemu proračunu.
Mlekarice so bile po pripovedovanju predvsem mlajše krepke ženske, ki so v Trst dnevno znosile od 20 do 30 litrov mleka, se spominja L.: »Pod Italijo so bile tukaj mlekarce. Ja, pod Italijo ena krava, na primer, je dala 10 litrov mleka; mleko so prodale po eno liro, eno liro in dvajset u Trstu, tukej so plačale po 90 centov, doma, po eno liro ... Na primer, ko je imel kmet eno kravo, da je dala 10 litrov mleka, je bilo 10 lir na dan ... U trgovini je bilo 1 kg moke eno liro ... Ino polje so kupila sz šoljdi tabak in konce in kar je rabilo. Je bilo enih deset mlekarc.
VSE ZA ZGODOVINO
79
ZGODOVINA ZA VSE
	leto xin, 2006, št. 1
Tukaj so si napravile mesečno karto, bonament, in zjutraj je šel vlak ob 8. uri iz postaje. Je pršu u Trst tam h sv. Ani, tam so pustile une vrče težke. In so vzele vsaka en vrč, tako kar je nesla u roke, in enega majhnega so imele, so imele mero od litra in so tam po stanovanjih prodajale mleko. In ko so prodale, so kupile, kar jim je rabilo.«
Poleg vaške pridelave so mleko pobirali tudi po Čičariji. V navadi je bilo, da so iz bližnjih vasi prinesli mleko v odkup Rakitljankam, one pa so ga preprodale v Trst. Mleko so najprej v vrčih na glavi odnesle do železniške postaje v Rakitovcu in se nato z vlakom odpeljale do Trsta. Na železniški postaji v Trstu so pustile težke vrče in z manjšimi kanglicami raznašale mleko odjemalcem. Dejavnost je predstavljala pomemben in kontinuiran vir zaslužka, hkrati pa so »trgovke« vas in tudi sosednje vasi v Čičariji zalagale z mestnimi artikli, kot so sukanec, tobak, obleka, sol, petrolej itd.
Informatorka E. se je poskušala spomniti, katere ženske v vasi so bile mlekarice:
»U Trste so mlekrcam rekli Juce in so strašili svoje otroke, da ku ne bojo pridni, so rekli, da jih bojo vzele Juce ... O, jih je bilo dosti, u glavnem mlade ženske, je bila Turta Šuštarva, pa Bizica Ke-kotva, Rozalka i Zorka Nemčova, Bičikletica, Tonca Štrcova, Brenta Picakova, Albina Čakolva, Vanca in Tonkica Rjanova, Marija Škičeva, Kata, Marija in Rominja Trntinova, Zorka in Roža sz Miklavske korte.«
Kraja živine
V povezavi z živinorejo je v vasi veliko spominov tudi na krajo živine, ki jo locirajo pretežno v čas Avstrije in manj Italije, nanjo pa spominjajo tudi rešetke v pritličju starih vaških hiš, ki so jih vaščani postavljali, da bi se zavarovali pred vlomi razbojnikov.
Iz literature vemo, da gre pri istrskem raz-bojništvu za fenomen dolgega trajanja, saj sta po eni strani revščina, po drugi pa beneško-avstrijska meja vseskozi ponujala idealne pogoje za razvoj banditizma na tem področju.39
39 Prim.: Darovec, Darko, Davki nam pijejo kri, Gospodarstvo severozahodne Istre v novem veku v luči beneške davčne politike, Založba Annales, Koper, 2004, str. 194-200.
Dukovski pojav imenuje celo »cosa nostra istriana«, saj je bilo razbojništvo v prvi polovici 20. stoletja zelo dobro organizirano, tako da razbojnikom niti oblasti niso prišle do živega. Med kmeti so sejali strah in trepet, ker so bili oboroženi.
Vzroke za tak razmah razbojništva Dukovski vidi v velikem pomanjkanju in v velikem številu priseljencev z Balkana (Hrvati, Morlaki, Črnogorci, Hercegovci, Albanci...), ki so v Istro množično prišli v 17. stoletju. Po mnenju Dukovskega segajo korenine tovrstnega razbojništva prav v ta čas. Po prvi svetovni vojni pa je bilo med razbojniki tudi veliko zelenega kadra, ki je predstavljal resen socialni problem.40 Večinoma so kradli živino, pa tudi živež, vino idr., blago pa je na črnem trgu dosegalo visoke cene.
Zaradi velike nevarnosti pred razbojniki so v 19. stoletju po istrskih vaseh uvedli straže in sistem obveščanja, s katerim naj bi ljudi opozarjali na bližajočo se nevarnost.41 Ker razbojniki niso prizanesli niti Rakitljanom, so, po pripovedovanju osemdesetletnega L., morali za svojo varnost poskrbeti z organizacijo vaške straže, ki je vas varovala pred tatovi iz Čičarije in Istre. Najbolj pa so se bali, da tatovi ne bi podtaknili požara, saj je bila takrat večina streh slamnatih. Vsak večer sta bila na obhodu dva moška - vaščani so temu pravili ronda. Rondo so ohranjali še nekaj časa pod Italijo, vendar naj bi bilo po njihovem spominu, ki temelji na pripovedovanju generacije staršev informatorjev, več tatvin v času Avstrije, ko še niso hodili na delo v Ameriko. Tudi Dukovski ugotavlja, daje fašistični režim dokončno stopil na prst tatovom.42 V času fašizma naj bi se tovrstna oblika banditizma z zaposlovanjem in dodatnim zaslužkom v veliki meri zmanjšala.
Pričevalci se spominjajo, da so bili s sosednjo vasjo Brest v sporu, predvsem zato, ker naj bi jim Bršljani pogosto kradli živino, predvsem ovce.
Ko nam je E. opisoval vaški praznik v Brestu, je posebej poudaril prav navado, da so pekli ovčeti-no, seveda tisto, ki naj bi jo ukradli Rakitljanom:
40	Dukovski, nav. d., str. 134-135.
41	Prim.: Bertoša, Miroslav, Zlikovci iprognanici, Istarska književna kolonija »Grozd«, Pula, 1989, str. 218.
42	Dukovski, nav. d., str. 136.
100
VSE ZA ZGODOVINO
ZGODOVINA ZA VSE
	leto xin, 2006, št. 1
kmečkem trgovanju ter celo tihotapljenju. Proizvodnja je bila usmerjena predvsem v preživetje, zaradi male posesti pa so bili kljub vsemu usmerjeni tudi v trgovanje, vendar v zelo omejenem obsegu. Trgovali so s senom, jajci, mlekom, volno, ovčjim sirom, jagnjeti idr., in sicer na sejmih v bližnjih mestih, predvsem pa v Trstu. Drugi neagrarni viri dohodkov so izvirali predvsem iz sezonskega dela v Trstu, kjer so delali predvsem v gradbeništvu, v kamnolomih, na železnici in velikih kmetijah. Iz navedenega lahko sklepamo, da je imela ekonomija Rakitovca še veliko značilnosti predindustrijske kmečke ekonomije, ki jo imenujemo tudi ekonomija preživetja. To pomeni, da so se v Istri kljub bližini emporialnega Trsta, obdržali tradicionalni družbeni in ekonomski vzorci preživetja še dolgo v 20. stoletje, ki pa jih komunikacija z mestom začne polagoma spreminjati. O modernizaciji pa lahko govorimo šele po drugi svetovni vojni, ko komunistična oblast nasilno poseže v tradicionalne družbene strukture Istranov.
V pripovedih Rakitljanov, ki se nanašajo na posest, je zaznati čustven in nostalgičen odnos do zemlje. Prav doživljajska komponenta, ki je v po-zitivistično naravnanem zgodovinopisju pogosto označena za subjektivno in zato neznanstveno, pa predstavlja pomemben prispevek ustne zgodovine k boljšemu razumevanju preteklosti, saj ne izključuje prispevka t. i. »malega človeka«. Iz pripovedi lahko razberemo, koliko odrekanja in požrtvovalnosti je zahtevalo življenje na kmetiji in kako stežka so se prebijali skozi življenje, ki je narekovalo preudarno izkoriščanje sleherne možnosti, da so iz zemlje iztisnili, kar se je le dalo. Kmetovali so v skladu z naravnimi cikli in po ustaljenih navadah skupnosti, kije za kmečka opravila natančno določala pravila in načine kmetovanja. Tudi do hrane, ki so jo pridelali, so se vedli na podoben način. Še tako skromne pridelke so pridne gospodinje tako razporedile, da so lahko še kaj prodale na trgu v Trstu, Buzetu ali v Kopru. Pogosto so celo prestopile meje zakona in izkoristile obmejno lego za to, da so zaslužile kako liro. Iz pripovedi lahko razberemo tudi njihov odnos do predanosti delu na kmetiji, ki je bilo ena najpomembnejših vrednot vaščanov in je potekalo od zore do mraka. Kljub vsemu iz pripovedi veje nostalgija po tedanjih časih, ki jo lahko razumemo kot reakcijo na razkroj tradicionalne vaške družbe, ki je posameznika varovala pred zunanjim svetom in mu zagotavljala obču-
tek varnosti in povezanosti v vaški skupnosti, kar nam ponazarja tudi misel enega od informatorjev: »Imamo puno rit usega, ma vas izumira, smo sami starci i vsaki dan nas je menj. Na njivah rasejo trnji, stale so prazne, naša zemlja ni vredna nč... Enbotje bilo težko, ma lepo.«
Zusammenfassung
„FRÜHER WAR'S SCHWER, ABER SCHÖN."
Die Ökonomie der ländlichen Gebiete Istri-ens zwischen Tradition und Modernisierung am Beispiel des Dorfes Rakitovec in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts
Wie der Beitrag zeigt war die Landwirtschaft in der ersten Hälfte des 20. Jahrhunderts in den Randgebieten des slowenischen Istrien der wichtigste Wirtschaftszweig, hatte aber einen extensiven Charakter. Das Land wurde händisch und mit einfacher Technologie bewirtschaftet. Vorherrschend waren kleine Bauerngüter mit einer durchschnittlichen Größe von drei Hektar. Sie waren Eigentum der Familie, die sie bewirtschaftete. Es gab eine allgemeine Arbeitsteilung in männliche und weibliche Tätigkeiten, was aber nicht ausschloss, dass Frauen am Feld, im bäuerlichen Handel oder sogar beim Schmuggeln mithalfen. Die Produktion war vor allem auf das Überleben ausgerichtet, aufgrund der kleinen Besitzgrößen aber auch auf den Handel, wenn auch in sehr beschränktem Ausmaß. Man handelte mit Stroh, Eiern, Milch, Wolle, Schafskäse, Lämmern usw., und zwar auf Märkten in nahe gelegenen Städten und vor allem in Triest. Andere nichtagrarische Einkommensquellen waren insbesondere saisonale Arbeiten in Triest, hauptsächlich im Bauwesen, in Steinbrüchen, bei der Eisenbahn oder auf großen Ländereien. Aus dem Gesagten wird ersichtlich, dass die Wirtschaft in Rakitovec noch viele Charakteristika einer vorindustriellen bäuerlichen Ökonomie hatte, die auch als Ökonomie des Überlebens bezeichnet wird. Das bedeutet, dass sich in Istrien trotz der Nähe des Emporiums Triest traditionelle gesellschaftliche und wirtschaftliche Muster weit ins 20. Jahrhundert hinein erhalten haben. Allmählich wurden diese Muster durch die Kommunikation
100
VSE ZA ZGODOVINO
Vida Rožac Darovec, »ENBOT JE BILO TEŽKO, MA LEPO«
ZGODOVINA ZA VSE
mit der Stadt verändert. Von einer Modernisierung können wir aber erst nach dem Ende des Zweiten Weltkriegs sprechen, als die kommunistischen Machthaber gewaltsam in die traditionellen Gesellschaftsstrukturen in Istrien eingriffen.
In den Erzählungen der Einwohner von Ra-kitovec, die sich auf den Landbesitz beziehen, ist ein emotionales und nostalgisches Verhältnis zum Boden spürbar. Gerade diese Komponente des Erlebten, die in einer positivistisch orientierten Geschichtsschreibung häufig als subjektiv und daher unwissenschaftlich bezeichnet wird, ist ein wichtiger Beitrag der Oral History zum besseren Verständnis der Vergangenheit, da sie den Beitrag des so genannten „kleinen Mannes" nicht ausschließt. Aus den Erzählungen erfahren wir, wie viel Entsagung und Opferbereitschaft das Leben am Bauerngut verlangte und wie schwer man sich durchschlug, indem jegliche Möglichkeit, dem Land etwas abzuringen, überlegt genutzt werden musste. Man wirtschaftete in Übereinstimmung mit den natürlichen Zyklen und gemäß der etablierten Gewohnheiten, die die Normen und Arten der landwirtschaftlichen Verrichtungen genau festlegten. Auch das Verhältnis zur Nahrung, die man anbaute, war ähnlich. Die tüchtigen Hausfrauen wirtschafteten so gut mit den bescheidenen Erträgen der Ernte, dass sie einen Teil noch auf den Märkten in Triest, Buzet oder Köper verkaufen konnten. Häufig überschritten sie sogar die Grenzen des Gesetzes und nützten die Lage an der Staatsgrenze, um einige Lira zu verdienen. Die Erzählungen zeigen auch die Hingabe an die Arbeit auf dem Bauerngut, die einer der wichtigsten Werte der Dorfbewohner war und von frühmorgens bis abends verrichtet wurde. Trotz allen Schwierigkeiten weht aus den Erzählungen auch die Nostalgie nach den alten Zeiten, was als Reaktion auf die Auflösung der traditionellen dörflichen Gesellschaft verstanden werden kann. Diese Gesellschaft schützte den Einzelnen vor der großen weiten Welt und gab ihm ein Gefühl von Sicherheit und Verbundenheit in der Dorfgemeinschaft. Dies wird auch durch die Aussage eines der Befragten illustriert: „Wir hab'n den Arsch voll mit all'm, aber das Dorf stirbt aus, wir sind lauter Alte und jed'n Tag sind wir weniger. Aufm Feld wachsen die Dornen, die Viehställe sind leer, unser Bodes is' nix wert... Früher war's schwer, aber schön."
VSE ZA ZGODOVINO
79