Vsi sveti Tako tiho je bilo med grobovi, da mi je bilo tesno pri srcu. Zdelo se mi je, da so duše pokojnikov vstajale iz tesnih počivališč in da so tožile vsaka svojo bol... Ustavljal sem se ob grobovih onih, ki so nam tudi po smrti dragi, ob grobovih tovarišev in tovarišic. Dolga je vrsta teh grobov, smrt je v letošnjem letu trgala kar od kraja, za vsako žrtvijo se je utrnila solza ... Legali so mladi, tako mladi, da se jih je težko zamisliti v tesnih jamah. Mohorko Pepi, ki je iskal po zelenem Pohorju zavetje v težkih urah, Franjo Lah in Ijubiteljica haloških gričev Dragica Beloglavčeva so omahnili v začetku dela ... Klun Nežka, Radovan Cvetko, Anica Viher-Sekulova, Zupančič Jela, Ruža Perovič, Danila Černogoj-Deklevova so se morali tudi prezgodaj posloviti od mladine in dela. Zato jim je težko spati. Mladih moči potrebujemo, ker osvežijo tok narodovega napredka... Koliko jih čaka že dolga leta ... in narod jih tudi čaka, a oni ginevajo, v svoji notranjosti zamirajo, izgubljajo smisel za življenje ter vero v pravico... Tudi taka smrt je težka! Bratuža so ubili. Lojze Bratuž je bil eden izmed učiteljev, ki so ostali pri svojih ljudeh onkraj meje, zato je moral umreti. Njegovo življenje je žalostna povest trpkega življenja slovenskega učitelja v zasedenem ozemlju. Uničili so ga, ker je bil sin slovenske matere, ubili ga zato, ker je ljubil svoj narod in mu hotel pomagati. Ubili so ga tako, kakor so jih že mnogo in kakor jih še bodo... Drugod ubijajo drugače! Učitelj Vladimir Fabijan iz Maribora je izdahnil star 24 pomladi. Tovariš mu je zapisal ob smrti tole: življenje blagega pokoj- nika nosi pečat današnje krize, ki jo preživlja številen kader mladih, dela voljnih in kruha potrebnih brezposelnih učiteljev: matura — kadrski rok — brezupna leta brezposelnosti — in slednjič toliko pričakovana družba in z njo — razočaranja. Komaj pred 5 meseci je poln upov in idealov nastopil službo v mali prekmurski vasici Zamostju, kjer je dobil v revni bajti ležišče, ki naj bi bila sobica: ilovnata tla, zamreženo okence in iz navadnih desk zbito ležišče. To je bil novi dom učitelja idealista, ki naj pokliče v nežna srca mladine radost in sonce. Kolika ironija!« Da, kolika ironija! Nesrečno je izdahnila tovarišica Albina Travnova. Zaradi formalne napake na dekretu je bila prikrajšana na plači, izgubila službo strokovne učiteljice v kuhinji kraljice Marije in bila premeščena iz Ljubljane na deželo. Krivico so ji popravili, čakala je na delno povračilo škode, zato je bila srečna kot še nikoli v življenju. Usoda je hotela drugače. Trnjev venec na nagrobniku mi je zastavil korak. Hilda Krušič! Spomnil sem se mlade tovarišice, ki je nalezla v vlažnem šolskem stanovanju hudo bolezen. Hodila je s smrtjo v sebi iz kraja v kraj, hodila od človeka do človeka proseč za malo usmiljenja. Toda trda so bila človeška srca, pognali so jo mnogo predčasno v grob ... Zato je njeno ime obdano s trnjevim vencem, zato so pod njim besede: Blagor jim, ki trpe preganjanje ... Na križu sem čital ime tovariša Repovša, katerega je bilo samo zdravje, veselje in borbenost. Ta zagovornik učiteljskega stanu je doživel marsikatero razočaranje, toda ni klonil, dokler ni podleglo izmučeno telo. Končal je sredi najuspešnejšega dela. Sredi dela so omahnili Šoba - Šircljeva in Roškarjeva Draga... 6redi mogočnega zaleta sta se zrušila ravnatelj Nande Ma- rolt in slovenski velikan Emil Adamič, dvoje velikih nedokončanih del... Oba sta vzgajala učiteljski naraščaj, oba sta bila naša tovariša in učitelja polna razumevanja za naš stan. Slovanski romar Admič je na vseh svojih poteh zagovarjal in kazal delo slovenskega učitelja. Učiteljstvo se mu je oddolžilo s tem, da si je UPZ nadel njegovo ime. Ima li široka slovanska duša in vedno snujoči duh v črni zemlji mir? Pri Marti... obstal sem in stopil prav h gomili, da bi ji bil bliže, da bi razumel bolesten šepet slovenske učiteljice -'. ~"-r-^:~ •-.-'-;- '>>: -¦:'.:. ¦¦ ¦¦;'.i'",.*\ •!;;<:> -.'* r^-^^ri^ ~>-~ '.<¦¦ ^:-V> ^v «v-:v3.3a :<;sw ?-& ^5^ isl?i^ ?" '¦'¦-'¦-, ^¦^-¦¦^. ^?*z<*. v^s-^^vi' >.->S.^:-v-;-:j^- Hitel sem naprej med grobovi, vmes je še mnogo grobov tovarišev, ki so umrli po lanskih Vseh svetih. Toda to so bili hrasti, ki so kljubovali vsemu in vsakemu in ki niso podlegli nobeni sili. Vsi so stali na vidnih položajih narodnega dela in so tekom dolgih borb postali pravi biseri našega stanu. Bili so to večinoma borci za pravico in resnico, borci za narodove in učiteljske interese. Bili so to Andoljšek Bernard, litijski delavec; Vodušek Gustav, župan iz črnega revirja in tvorec 46 šolskih poslopij. Njegovo ime ostane trajno zapisano v slovenski kulturni in. politični zgodovini. Bili eo to Gorazd Fran, odkrit, neustrašen in odločen tovariš v času boja z nemškimi vladnimi mogotci; Franc Rozman, odlikovan od oblasti s tem, da ga je postavila na čelo občine; Josip Armič, borec proti Schulvereinu, Križnar Emil, Lukman Ivan in Tončič Vlado, za katerim žalujejo polja Bele Krajine. Brez konca je vrsta... Aničič Josip, Tratar Jože, Trošt Ivo, Završnik Karel, Lukman Ivan, Jamškova... in tovariš Sumperer, katerega niso smeli otroci spremljati na zadnji poti, on se je pa vozil v šolo, ko so mu noge odpovedale. Ce je res smrt konec vseh računov, so bili njihovi računi točni! Med nje je legel kralj Krvavca, Lapajne Ivan, mentor učiteljstva in tovariš, kakršnih je malo med nami. Gabršek Fran ... v svoje življenje je zapisal sam trajno svoja dela tako, da se nam kažejo in jih ni treba še posebej naštevati. Mojzes in prerok Anton Germek je omhanil, ko je ostal brez borbe, ko je Gentilijeva reforma zadala smrtni udarec slovenski šoli v Julijski krajini. Bil je ustvaritelj, prvi in zadnji predsednik »Zveze slovanskih učiteljskih društev v Italiji«. Trije grobovi, trije klici po tovarištvu! Sklonil sem se še nad gomilo trzinske dobrotnice Julke Kocjančičeve in nesrečne tovarišice Kaiser Ane. Zadnja je izgubila vse svojce in v starosti oslepela. Kot kronska upokojenka se ni mogla preživljati, zato se je vrnila med svoje bivše učence. Eden ji je postregel z brezplačnim stanovanjem, drugi s hrano... Ali je bilo to plačilo za njeno 351etno delovanje?? Hitel sem globoko presunjen naprej med tožečimi gomilami... Vsaka bol je bila večja, vsaka odraz tegob zemeljskega življenja. Te gomile in te boli so za nas vrelci najčistejše in najmočnejše ljubezni do svojega stanu in naroda. Iz teh mora zajemati učiteljstvo svoje moči in vedno bo hodilo po pravi poti. Vsi sveti so bili in dolga je vrsta naših grobov... Vsi sveti so bili in mnogo lučk je gorelo... Nad našimi grobovi pa je plamtela neskončno velika plamenica tovariške ljubezni in hvaležnosti! Slava in hvala jim! Vir.