975 ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 4 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS Egon Pelikan: TONE KRALJ IN PROSTOR MEJE. Ljubljana, Cankarjeva založba, 2016, 240 strani. Izkušnja fašističnega obdobja ter z njim povezana raznarodovalna politika predstavlja odločilen dejavnik današnje samobitnosti primorskih Slovencev. Skladno s tem je slo- vensko zgodovinopisje tej tematiki posvetilo že veliko pozornosti. Dosedanje raziskave so se ukvarjale predvsem s »klasičnimi« oblikami pritiska italijanskih oblasti, kot so npr. uvedba šolskega pouka v italijanščini, ukinitev slovenskih kulturnih in gospodarskih dru- štev, odprava lokalne samouprave itd. Prav tako je bilo že tudi kar nekaj črnila prelitega o oblikah upora, predvsem delovanju Tajne krščanskosocialne organizacije ter TIGR-a. So- dobne zgodovinske raziskave se spričo mednarodnih trendov ter že sorazmerno dobrega poznavanja pravkar omenjenih procesov ter organizacij usmerjajo predvsem na področje kulturne zgodovine tega prostora. Monografi ja Tone Kralj in prostor meje dr. Egona Peli- kana, predstojnika Inštituta za zgodovinske študije Znanstveno-raziskovalnega središča v Kopru ter profesorja na Fakulteti za humanistične študije Univerze na Primorskem, pred- stavlja pomemben prispevek k odpiranju novih vidikov zgodovine slovenskega etničnega ozemlja za rapalsko mejo. Delo brez dvoma predstavlja svež pristop k preučevanju interakcij med fašističnimi pritiski in slovenskim odporom. V njem avtor namreč obravnava aspekt doslej večinoma prezrtega slovensko-fašističnega boja, in sicer spopada za prostor v Julijski krajini. Itali- janizacija večetničnega prostora, ki se je znašel na italijanski strani rapalske meje, je pote- kala tudi preko preoblikovanja kul- turne krajine, ki naj bi izražala »ita- lijansko bistvo« novo pridobljenih ozemelj. Ta proces je potekal preko uvajanja značilnih »italijanskih« oz. fašističnih (v fašistični ideo- logiji sta se oba pojma stapljala) arhitekturnih in urbanističnih ele- mentov, gradnji šol, stavb dopola- vora, hiš fašistične stranke itd. Kot odgovor na ta prostorski pritisk je Tone Kralj, tedaj evropsko priznan umetnik, na povabilo Tajne krščan- skosocialne organizacije pripravil subtilno slovensko »protimarka- cijo«, ki naj bi potrdila slovenski značaj tega prostora ter obsodila nasilje fašističnega režima. Notra- njost cerkva je v tedanjih razmerah predstavljala edini javni prostor, kjer je bilo tako subverzivno delo sploh še mogoče. 976 ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 4 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS Pretirano bi bilo reči, da Kraljeva protifašistična umetniška dela doslej niso bila prisotna v slovenskem imaginariju, vsaj na Primorskem. Čeprav je bil umetnik zaradi svojega kr- ščansko-socialnega prepričanja dolgo v nemilosti povojnih oblasti, njegovo sakralno ume- tniško delo pa zapostavljeno (simptomatično je, da France Stele leta 1960 njegove sakralne umetnosti sploh ni uvrstil v svoj temeljni pregled Umetnost na Primorskem), je vedenje o njem kljub temu vsaj do določene mere živelo v javni zavesti. Sam se tako spominjam, da nam je o protifašističnih dimenzijah njegovega dela večkrat spregovorila profesorica med gimnazijskim poukom zgodovine. Prav tako so bili posamezni aspekti že predstavljeni oz. analizirani v nekaterih partikularnih raziskavah. Bistvena novost in doprinos Pelikanove študije zato leži v njeni sintetični naravi oz. celovitosti predstavitve Kraljevega sakralne- ga opusa na Primorskem ter poglobljeni umestitvi v zgodovinski kontekst. Čeprav delo ne ponuja podrobne analize vseh poslikav ter drugih Kraljevih umetnin, temveč se omejuje na nekatere paradigmatične primere, je iz seznama cerkva, kjer se nahajajo večja ali manjša Kraljeva dela, razvidna obsežnost njegovega opusa. Ta se kot mejna črta vleče vse od Višarij na slovensko-italijansko-avstrijski tromeji do današnje slovensko-hrvaške meje, zato lahko avtor upravičeno zapiše, da je Kralj »markiral« celotno slovensko zahodno etnično mejo. Pred predstavitvijo vsebine je brez dvoma vredno opozoriti na vizualno podobo knji- ge, ki predstavlja njeno dodatno vrednost. Knjiga je opremljena z bogatim slikovnim gradivom, izmed katerega velja izpostaviti številne detajle analiziranih poslikav, ki moč- no olajšajo razumevanje Kraljeve subverzivne motivike. Branje tako ne predstavlja le intelektualni, temveč tudi estetski užitek. Monografi ja je vsebinsko razdeljena v pet ob- sežnejših sklopov. Prva dva vsebujeta koncizno umestitev Kraljevega dela v zgodovin- ski kontekst; predstavljene so razmere, v katerih se je znašlo slovensko prebivalstvo za rapalsko mejo, delovanje Tajne krščanskosocialne organizacije ter značilnosti tukajšnjega spopada za prostor. Sledi kratka predstavitev umetnikove življenjske poti oz. temeljnih značilnosti njegovega umetniškega ustvarjanja. Osrednji del knjige predstavljajo izbrani analizirani primeri Kraljevih poslikav in dru- gih umetniških del. Z izjemo tabelnih slik Rapallo ter Cirkus nazi so vsa analizirana dela primeri sakralne umetnosti iz primorskih cerkva. Kako je umetniku uspelo združiti naro- dnoobrambno markacijo slovenske etnične meje z biblijsko motiviko? Subverzivna slo- vensko-iredentistična narava njegovih slik se skriva predvsem v številnih primerih uporabe slovenskih nacionalnih simbolov, predvsem belo-modro-rdeče trobojnice, katero s svojimi oblačili vedno sestavljajo pozitivne svetopisemske in svetniške osebe (Kristus, Marija, ra- zni svetniki). Pogosto je upodabljal tudi slovanske svetnike, predvsem brata Cirila in Me- toda. Najočitnejši primer predstavlja cerkev sv. Jožefa v Bovcu, kjer je Kralj upodobil vse najpomembnejše svetnike iz slovanskega govornega območja z značilnimi atributi. Katoli- cizem in slovenstvo se torej v Kraljevi sakralni umetnosti spajata v protifašistično sintezo. Nasprotno so negativne fi gure (npr. rimski vojaki, ki mučijo Kristusa ali svetnike) praviloma upodobljeni v italijanskih narodnih barvah oz. imajo druge tipično nacistič- no-fašistične atribute, kot so italijanske ali nemške vojaške čelade, črne in rjave srajce, liktorski fašiji, svastike ipd. Iz njihovih stiliziranih obraznih potez in oblačil je pogosto mogoče brez dvoma prepoznati nekatere vodilne predstavnike fašističnega oz. nacistične- ga režima. S številnimi upodobitvami v svojih značilnih pozah in grimasah prednjači Be- 977 ACTA HISTRIAE • 24 • 2016 • 4 OCENE/RECENSIONI/REVIEWS nito Mussolini, pojavljajo pa se tudi Gabriele D`Annunzio, Adolf Hitler, Augusto Turati ter neimenovane personifi kacije italijanskega fašizma ter nemškega nacizma (blondinec v irhastih hlačah in rjavi srajci, rimski vojak z liktorskim fašijem). Poleg tega je Kralj v svetopisemske in hagiografske prizore vključeval tudi nekatere reminiscence na takratno dogajanje, npr. goreče brkinske vasi na sliki Kristusa, dobrega pastirja, v Lokvi na Krasu. Ob spremljanju analiziranih primerov je bralec resnično vedno znova presenečen nad nje- govo domiselnostjo. Glede na skrito subtilnost subverzivnih simbolov lahko zanesljivo sklepamo, da marsikateri še čaka na odkritje v sledečih raziskavah. Zadnji sklop zaključuje Kraljevo zgodbo v povojnem času. Vse do smrti je umetni- ško okraševal ter obnavljal primorske cerkve, a se tudi znašel v nemilosti zaradi svojega krščansko-socialnega svetovnega nazora. Razočaran nad ravnanjem povojnih oblasti, ki niso pripoznale narodnoobrambne vloge duhovščine na Primorskem, se je maščeval na svoj značilni način – v župnijski cerkvi v Vrtojbi je med pogubljenimi naslikal jasno pre- poznavnega Karla Marxa s Kapitalom in Josifa Stalina. Po branju so se mi postavila nekatera nova vprašanja. Eno izmed njih zadeva reakcije fašističnih oz. državnih oblasti. Mar res ni nihče od oblastnikov prepoznal mestoma zelo očitne podobnosti med upodobljenimi fi gurami in fašističnimi veljaki, predvsem Mus- solinijem? Navsezadnje je italijanska država novo pridobljena ozemlja prepredla ne le s številnimi državnimi organi, temveč tudi s podružnicami fašistične stranke. Morda lahko odgovor iščemo v tem, da so protifašistični elementi veliko očitnejši v cerkvah, ki jih je Kralj opremil v 40-ih letih, se pravi že v razburkanem vojnem času. To, da Kraljeve slike niso vzbudile sumničenja fašističnih oblasti, hkrati poraja tudi vprašanje, ali je skrivni kod pod biblijsko ter hagiografsko »masko« povsod uspešno recipiralo slovensko prebi- valstvo. Omenjena vprašanja se, vsaj ob sedanjem poznavanju virov, zdijo neodgovorlji- va. Pogrešal pa sem nekoliko obsežnejšo predstavitev Kraljevega opusa po koncu vojne, ki, z izjemo župnijske cerkve v Vrtojbi, v delu ni podrobneje predstavljen. Čeprav avtor zapiše, da so njegova prva dela začrtala jasno paradigmatsko usmeritev, ki jo je nato upo- števal vse do smrti, bi bila potrditev z nekaterimi analiziranimi primeri dobrodošla. Prav tako bi bilo zanimivo odgovoriti na vprašanje, ali se je Kralj poleg slike v Vrtojbi morda komunističnim oblastnikom posmehnil še v katerem drugem delu. Glede na domiselno kodiranje številnih njegovih protifašističnih sporočil, ki so prvič javno predstavljena prav v Pelikanovi monografi ji, se to vsekakor zdi mogoče. Za bralca, ki se z obravnavano tematiko znanstveno ukvarja, bi bila dobrodošla tudi nekoliko podrobnejša razlaga vloge prostora pri oblikovanju skupnostne oz. nacionalne identitete. Sklenjeno lahko torej zaključim, da predstavlja monografi ja Tone Kralj in prostor meje pomemben prispevek k doslej slabo poznanemu vidiku primorske zgodovine. Po eni strani je Kraljeva nadvse originalna oblika protifašističnega odpora, ki predstavlja fenomen svetovnega formata, kon čno dobila predstavitev, ki si jo zasluži. Po drugi pa je delo Egona Pelikana potreben uvod v raziskovanje spopada za prostor na zahodnem robu slovenskega etničnega ozemlja. Upamo lahko, da mu bodo kmalu sledila še druga podobna dela. Matic Batič