IVO TROŠT:
Glava ali vrh.
Basen.
lad gospodar je sezidal ob razpotju na svojem polju lično znamenje in postavil vanje več po-dob svetnikov-priprošnjikov. Pozneje je zasadil na levo in desno od povsod vidnega znamenja mlado lipo. Dobro se jima .je godilo v rahli poljski zemlji in naglo sta rasli. Kmalu je njuna senca objemala poljsko znamenje. Varovali sta ga tudi piša in plohe, obsipali s cveljem ter širili okrog prijeten vonj.
Lipi sta raztezali globoko v zetnljo in da-leč okolo sebe naglo se debeleče koreninice, ki  so  si   vsak  dan   prijazno   podajale  roke v
vlažni sočni zemlji prav pod znamenjem. A ne samo to, korenine so bile Ieto za letom obsežnejše ter so dvigale tla z znamenjem vred nad seboj. Lično znamenje se je nagnilo letos na levo, drugo leto na desno, tretje naprej in se podrlo.
Gospodar pride pogledat nesrečo in pravi: „1 jpi sta vsega krivi! Posekati ju moram.'' —
Res vzame sekiro ter poseka lipi. V poslednjih vzdihih na tleh sta žalovali za izgubljenim življenjem. Prva opomni tovarišico: ,Ko bi naju bil že prej posekal. nego se je podrlo znamenje, bi vsaj ono še ostalo; sedaj smo vsi trije izgubljeni. Ali sva medve vedeli, kaj bo, ko se nama je godilo dobro?"
Druga pa pristavi: ,Že ko naju je vsadil, bi bil človek Iahko vedel, da dvignejo najine korenine znamenje in  ga podro,   ker sva preblizu in vsak dan bliže zidu.   Sedaj šele vidi  nesrečo in se jezi.   In vendar  ima človek tam glavo, kjer imamo me drevesa komaj — vrh!" S tem prepri^anjem sta Jfončali bujno živjjenje.