RAZMERJA MED STARŠI IN
OTROCI
1. Ugotavljanje očetovstva in materinstva
Za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi 300 dni po prenehanju zakonske zveze, velja mož otrokove matere.
Za očeta otroka, ki ni rojen v zakonski zvezi, velja tisti, ki otroka prizna za svojega ali čigar očetovstvo se ugotovi s sodno odločbo.
Določbe o ugotavljanju oče-tovstva se primerno uporabljajo tudi pri ugotavljanju materin-stva, kadar je to potrebno.
Glede pravne ureditve razme-rij med starši in otroki se torej velja najprej zadržati pri določ-bah o ugotavljanju izvora otro-ka, predvsem pri ugotavljanju očetovstva zunaj zakona rojenih otrok, kajti izboljšanja pravnega položaja oziroma izenačitve položaja otrok, rojenih zunaj zakonske zveze, s položajem zakonskih otrok je lahko deležen le tisti otrok, čigar očetovstvo je ugotovljeno, oziroma priznano, kar pomeni, da moramo težiti za tem, da bo otrok z neugotovlje-nim očetom čimmanj. Upošte-vati je treba, da mora biti spričo nizke moralne zavesti, pogostnih pojavov sebičnosti in neodgo-vornosti, ki se kažejo tudi v tem, da nekateri nezakonski očetje nočejo prostovoljno pripoznati otroka za svojega — poseben poudarek dan sodnemu ugotav-Ijanju očetovstva.
Nova določba v zakonu je, da ima organ socialnega skrbstva posredovalno vlogo pri ugotav-Ijanju očetovstva. Ko dobi ob-činska skupnost socialnega skrbstva od matičnega urada obvestilo o otrokovem rojstvu, pokliče mater, da Lzjavi, koga šteje za očeta. Če mati to pove, pokliče strokovna služba občin-ske skupnosti socialnega skrbstva navedenega moškega, da izjavi, ali je otrokov oče. Taka izjava velja za pripoznanje oče-tovstva. Če pa do pripoznanja ne pride, lahko otrok, ki ga zasto-pata mati ali skrbnik, toži na ugotovitev očetovstva (91. člen novega zakona).
Samotrok pa lahkovloži tožbo na ugotovitev očetovstva, ko postane polnoleten, vendar le, dokler ne dopolni 23. leto staro-sti. Po novem zakonu bo lahko pripoznal očetovstvo moški, ki je star vsaj 15 let, če je razsoden (89. člen novega zakona).
Pravno domnevo, da je oče otroka, rojenega v zakonski zvezi ali 300 dni po prenehanju zakonske zveze, mož otrokove matere, lahko poleg materinega moža, matere in otroka spodbija po novem zakonu tudi tisti, ki misli, da je otrokov oče Tožbo pa mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je bilo očetovstvo vpisano v rojstno matično knjigo (99. člen novega zakona).
Materin mož mora vložiti tožbo za izpodbijanje očetovstva v enem letu od tedaj, ko je zvedel za okoliščine, ki zbujajo sum, da otrok ni njegov, vendar najka-sneje pet let po otrokovem roj-stvu.
Mati pa Iahko izpodbija, da je oče njenega otroka tisti, ki velja po novem zakonu za njegovega očeta. Tožbo mora vložiti v enem letu p.o otrokovem rojstvu.
Rok: za izpodbijanje očetov-stva, jziroma za vložitev tožbe so po novem zakonu nekoliko podidjšani predvsem zaradi sprcmenjenega načina življenja ' -arad: migracij prebivalstva i:J.).
Pii določbah o ugotavljanju
cčetovstva upošteva novi repu-
h.:":ki    zakon    tudi     možnost
•:>; osemenitve  kot enega
c   ¦.   '    načinov    za    svobodno
¦nje o rojstvu otrok (233.
ia\v. SRS).
tav^Hiije očetovstva za <-. ¦; i. .spočetega z umetno CRi.ucnitv'-.} matere, ni do-purL:ir (¦?', dennovegazakona).
Ker je po naši stavi pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok (233. člen ustave SRS) individualna človekova pravica in ne pravica parov oziroma zakoncev, moževo soglasje ne more predstavljati dodatnega pogoja za umetno inseminacijo. Na ženino zahtevo se insemina-cija opravi, četudi mož ni dal soglasja zanjo. Posledice takega ženinega ravnanja lahko povzro-čijo neurejene razmere in od-nose med zakoncema, mož pa lahko zahteva razvezo zakonske zveze, če je zaradi tega postala zakonska zveza nevzdržna.
Izjavo o soglasju za insemina-cijo pa bi lahko šteli za vnaprejš-njo odpoved spodbijanju oče-tovstva s strani materinega moža. Taka rešitev ne bi bila v na-sprotju z ustavnimi načeli in principom svobodnega odloča-nja o rojstvu otrok, omogočila pa bi tudi stabilnost družinskih razmerij, kar je predvsem v otrokovem interesu. V novem zakonu je sedaj izrecno določe-no, da se predpisi o ugotavljanju in spodbijanju očetovstva ana-logno uporabljajo tudi pri ugo-tavljanju in spodbijanju mate-rinstva (95. in 101. člen novega zakona).
2. Pravice in dolžnosti staršev in otrok
Pravice in dolžnosti staršev in otrok, posebno roditeljske pra-
vice, novi republiški zakon ni bistveno reformiral.
Novosti in spremembe so predvsem:
—  starši, ki ne živijo skupaj z otrokom, imajo pravico imeti z njim osebne stike. razen če pri-stojni organ občinske skupnosti socialnega   skrbstva   glede   na korist otroka ne določi drugače (106. člen novega zakona). Take določbe veljajo za otroke, rojene v zakonski zvezi, in za otroke, rojene zunaj zakonske zveze, če ne živijo skupaj s starši;
—  roditelj, ki nima otroka pri sebi, odloča sporazumno z dru-gim roditeljem o vseh vpraša-njih,   ki   bistveno   vplivajo   na otrokov bodoči razvoj (114. člen novega zakona), seveda če izpol-njuje svoje dolžnosti do otroka;
—  mladoletnik, ki dopolni 15 let.   lahko  sam   sklepa  pravne posle, razen če gre za posle, ki bistveno   vplivajo   na   njegovo življenje tudi po polnoletnosti, ali če zakon ne določa drugače. Za  veljavnost takih  poslov je potrebna odobritev staršev ali skrbnika; za tiste posle, ki jih tudi starši oziroma skrbnik ne smejo   sami   opravljati,   pa   je nujno potrebna odobritev pri-stojnega organa občinske skup-nosti socialnega skrbstva (108. in 203. člen novega zakona);
—  po    novem    republiškem zakonu lahko pridobi po odločbi sodišča popolno poslovno spo-sobnost tudi mladoletnik, ki je postal roditel j, če so za to podani važni razlogi (117. člen novega zakona).   Ta   določba   novega zakona omogoča materi in očetu zunaj zakona rojenega otroka, da sama skrbita za koristi svojega otroka itd.
3. Dolžnost preživljanja
Pri preživljanju je omeniti določbo, po kateri lahko zaveza-nec in upravičenec preživljanja skleneta pred pristojnim orga-nom občinske skupnosti social-nega skrbstva ustrezen dogovor o preživnini. Tak dogovor pred-stavlja tudi izvršilni naslov (130. člen novega zakona).
Novi zakon ima tudi določbo o obvezni vsakoletni uskladitvi (valorizaciji) preživnine glede na dvig življenjskih stroškov; valo-rizacijo bo vsako leto opravil pristojni organ občinske skupno sti socialnega skrbstva, tj. pri-stojni svet, ki bo izdajal tudi odločbe o spremembah višine preživnine (132. člen novega zakona).
Dogovor o preživnini in vsa-koletna uskladitev preživnine se ureja, čeje to potrebno, pri pri-stojnem organu občinske skup-nosti socialnega skrbstva predv-sem v korist otrok, rojenih v zakonski zvezi ali rojenih zunaj zakonske zveze pa tudi v korist zakonca, ki je brez sredstev za preživljanje, razvezanega za-konca, ki je brez srestev za pre-življanje in v korist staršev, ka-tere so dolžni preživljati polno-letni otroci.
4.  Posvojitve otrok
Novi republiški zakon pozna samo popolno posvojitev otrok, s katero se posvojenec popolnoma izloči iz rodbine naravnih staršev (kar pomeni, da vse medsebojne pravice posvojenca naravnih staršev in drugih sorodnikov prenehajo — 143. člen novega zakona) in preide povsem v rod-bino posvojitelja, v kateri dobi položaj naravnega otroka posvo jitelja z vsemi pravicami in dolž-nostmi v razmerju do posvojite-Ija in do njegovih sorodnikov (142. člen novega zakona).
Posvojitelji se vpišejo v rojstno matično knjigo kot po-svojenčevi starši; popolne po-svojitve tudi ni mogoče razvezati (164. člen novega zakona).
V  SR Sloveniji je očitno pre-vladalo mnenje, da je za bodoče posvojitelje     zanimjva     edino popolna posvojitev, ker jim ni treba biti v strahu, da se bodo kdaj   pojavili   naravni' starši  z zahtevo, naj jim vrnejo otroka.
Po 141. členu zakona je mo-goče posvojiti samo otroka, čigar starši so neznani ali že leto dni neznanega prebivališča ali so otroka zapustili ali pa so pred pristojnim osrganom občinske skupnosti socialnega skrbstva privolili, da dajo otroka v posvo-jitev.
Posvoji pa se lahko tudi otrok, če so njegovim roditeljem odv-zete roditeljske pravice, če so roditelji duševno bolni in trajno nesposobni izraziti svojo voljo in če otrok nima živih staršev.
Svet za varstvo družine občin-ske škupnosti socialnega skrbstva izda odločbo o popolni posvojitvi otroka.
Novost novega republiškega zakona je tudi v tem, da tujec Iahko posvoji otroka, ki je držav-Ijan SFRJ, le če ni mogoče najti posvojitelja med državljani SFRJ. Za tako posvojitev dasta soglasje pristojni organ skupno-sti socialnega skrbstva SR Slove-nije in republiški organ za notra-nje zadeve.
5.  Rejništvo otrok in odraslih oseb
Rejnik je občan, ki sprejme v rejništvo otroka oziroma odraslo osebo. Rejnik lahko postane le moralnopolitično neoporečen občan, ki se ravna po načelih socialističnega humanizma.
Rejnik opravlja rejništvo na podlagi rejniške pogodbe, ki jo sklene s pristojnim organom občinske skupnosti socialnega skrbstva, v kateri se določene dolžnosti rejnika in naloge ob-činske skupnosti socialnega skrbstva. Tu gre predvsem za vlogo rejnika, ki izvršuje določe-naopravila, sicer pripadajoča otrokovim staršem v okviru rodi-teljske pravice, kot napr. nega. varstvo, oskrba, vzgoja.čustvene vezi, zdravje, šolanje, poklicno usposabljanje, zaposlitev ipd.
Z oddajo otroka v rejništvo dolžnosti staršev oziroma skrb-nika ne prenehajo.
V rejništvo se lahko dajo tudi otroci z motnjami v telesnem in duševnem   razvoju   kakor  tudi odrasle osebe, ki so nujno po-trebne oskrbe v rejniški družini.
6.  Skrbništvo nad mladoletniki in odraslimi osebami
Na področju rejništva novi republiški zakon v bistvu pov-zema dosedanjo ureditev.
Novo je to, da funkcijo skrb-nika lahko prevzemajo tudi družbeno pravne osebe (npr. organizacije združenega dela), ki potem imenujejo osebo, odgo-vorno za izvajanje skrbništva (182. člen novega zakona).
Namen skrbnistva nad mlado-letniki, ki nimajo staršev ali za katere starši ne skrbijo, je, da se s skrbjo, vzgojo in vsestransko oskrbo razvijajo v zdrave in urejene osebnosti, da se usposo-bijo za samostojno življenje in delo ter razvijejo v delovne in poštene člane socialistične samoupravne skupnosti. Namen skrbnistva nad odrasKmi ose-bami pa je varstvo njihovih osebnosti, ki se uresničuje predvsem s celotno oskrbo, zdravljenjem in usposabljanjem za samostojno življenje.
Skrbništvo pa ima tudi namen, da se zavarujejo premoženjske ter druge pravice in koristi vseh oseb (mladoletnih in odraslih), ki so pod skrbništvom.
Dolžnost skrbnika je prosto-voljna in častna.
Skrbnik je lahko oseba, ki ima osebne lastnosti in sposobnosti, potrebne za opravljanje dolžno-sti skrbnika in poprej privoli, da bo skrbnik.
Skrbnik ne more biti:
—  oseba, ki ji je odvzeta rodi-teljska pravica;
—  oseba,  ki nima poslovne sposobnosti;
—  oseba, katere koristi so v navzkrižju s koristmi varovanca;
—  oseba, od katere se glede na njene osebnostne lastnosti ali razmerja   z   zavarovancem   ali njegovimi starši pričakuje, ozi-roma ni mogoče pričakovati, da
bo pravilno opravljala skrbniške dolžnosti.
Napačno pa je tako pojmova-nje skrbništva, da mora skrbnik imeti varovanca pri sebi v celotni oskrbi. Dolžnost skrbnika je, da je za varovanca ustrezno in vse-stransko preskrbljeno.
To so torej najpomembnejše značilnosti, vsebinske novosti in spremembe novega republiškega zakona o zakonski zvezi in dru-žinskih razmerjih (Ur. 1. SRS 15-76zdne4.junija 1976), kije začel veljati 1. januarja 1977. FRANC LOZINŠEK