Listek.                                                                 703
so obdelovali zemljo, in nagledovali delavce. Ker se stanu pri Hanžicu je velelo: »Hof«, je moralo nekdaj tam naj imenitniše poslopje stati, in tam je stanoval oskrbnik klošter-skih posestev.  Še zdaj  cela stavba kaže, da so v tem dvoru bile nekdaj  celice za menihe.
Kedaj se je cirkva sv. Miklavža postavila, ne more se dognati. Ako je številki MIH na stebru uhodnih vrat verjeti, bi že leta 1003. tam stala kaka kapela. V starih pismih se naj preje omenja   10. Junia   125 1.
Istega dne in leta se je s pismom danem v Blekovci odpovedal Seifrid žlahnik Marenberžki zavetji in varuštvu cirkve sv. Miklavža v Wolfsbachu, ktere pravice so si njegovi predniki po krivem priJastovali, in je cirkvo iu njene dohodke sopet izročil Leutoldu, opatu šentpavlovskemu. Drugokrat se imenuje cirkva sv. Miklavža v pismu danem v Bleiburgu   10. Julia   1335.
Istega dne iu leta je s pismom danem v Bleiburgu Konrad Mahni Auffenstein, deželni glavar Koroškega vojvode, izročil cirkvo sv. Miklavža v »Wolfspachu« opatu sv. Pavlovskemu, črez katero je bil varuh, in si je hotel, ker je imel slovenjegraško graj-šino v najem, cirkev prilastiti, a ko se je opat pri višjej gospodski potožil, se je pravici na cirkev odpovedal, in ona je zopet postala lastina sv. pavlovskega kloštra. Sv. pav-lovski Benediktinci so pozneje svoja posestva ob Sečnici prodali, kupili so jih rotten-turnški gospodje in kmeti so bili postavljeni pod rottenturnško gospodsko, desetino pa so tudi morali dajat starotržkim župnikom, cirkva pa je kot podružnica bila izročena farnej cirkvi sv.  Pankraca na Gradu.
Cirkva sv. Urbana se v starih pismih omenja naj preje leta 1391. Tistega leta je postavil župnik sv. Pankraca na Gradu svojega kaplana yo Joka, sina sloveujegraškega kovača Martina k podružnici sv. Urbana, da je tam stanoval, in ob nedeljah in praznikih službo božjo opravljal.
Staritrg na god sv. Antona Pušavnika   1883.                   Martin   Terstenjak,
župnik.
Odkritje spomenika Gajevega. Kakor smo že poročali v zadnji številki, odkrili so dne" 27. kimovca v Krapini spomenik dr. Ljudevitu Gaju. Poleg obilega ndroda iz okolice, meščanstva krapinskega in rodbine Gajeve so se zbrali v slavnostno okrašenem mestu poslanci jugoslovanske akademije, zagrebškega vseučilišča, »Matice Hrvaške«, »Društva sv. Jeronima«, »Pedagoškega književnega zbora«, dokaj književnikov, pevski društvi »Kolo« in »Sloga« i. t. d. Po službi božji so šli gostje na trg, kjer je bila za odličnjake pripravljena tribuna nasproti spomeniku. Vojaška godba je zaigrala Zajčevo pesem »U boj«, navedeni pevski društvi pa sta odpeli narodno himno hrvaško »Liepa naša domovina«. Tajnik slavnostnega odbora g. Gedeon pl. Stauduar je prečkal spomenico, in g. Andrija Fijan je deklamiral slavnostni proslov , katerega je zložil g. Božidar Kukuljevič, sin Ivana Kukuljeviča. Nato je župnik g. Ivan Jakovina v daljšem govoru slikal delovanje Gajevo in zajeduo črtal tedanje politiško, kulturno in družabno razmerje hrvaško. Gaj je rodil Jelačiča, Jelačič Strossmayerja. — Po slavnostnem govora je še na kratko izpregovoril podžupan varaždinski g. Strbac, na čegar znamenje se je končno odkril spomenik: krasno poprsje Gajevo, delo Reudičevo, na ukusno izdelanem stojalu. Narod je navdušeno klical »Slava Gaju!« »Zivio Rendič!«, različni zastopniki in posamična društva pa so položila vence na spomenik, mimo drugih v imeni zagrebškega mesta grof Kulmer in v imeni »Narodnih Novin« g. Ibler po jeden srebrn lovorjev venec.   Po slavnosti je bil banket in potem še ljudska veselica.
Izvještaj Matice Hrvatske za upravno leto 1890. ima nastopno vsebino: Upravni odbor, poverjeniki, poročilo o velikem zboru dne" 14. rženega cve"ta leta 1891., umrši  ustanovniki  (počenši od leta   1842.),   člani    »Matice Hrvaške«  leta   1890.,    končno