Glas od zgoraj.
Zdaj je življenje vsepovsod okoli nas: kostanfi dehte v binkoštni sreči. Kot bele in rdeče voščenke so njih cvetovi. Sladak \e ptičic spev, in pestro pretkane so visoke trave. Te dni pojdete, šolarji, s svetlo^ procesijo: v zelene brezove gaje po ulicah, vi praznični meščani; po belih potih med visoko klasje žit, vi vedrozdravi seljani.
V solncu pojdete, veselo za Kristom, ki blagoslavlja . . .
Na čelu današnjega »Vrtca«,2adnjega v tem šolskem letu, vidile lik preivetega Srca Gospodovega. Tudi ta prasnik obhajamo v mesecu solnca in rož, praznik Srca, ki je utripalo v Ijubezni že v borni zibeli, ki je krvavelo pod ostrino sulice in ki je v mukah krizan]a molilo: Oie, odpusti jim. . .
Ali poznaš še kaj, kar bi bilo na svetu vredno gorkejšega češčenia in globlje Ijubezni, kot \e to Srce Boga človeka, ki je vse Ijubilo, vse pretrpelo, vse odpustilo?
To Srce Ijubezni terja od tebe Ijubezen, Ijubezen zase in za vse stvari in bitja božja. In kar sem ti zapisal pred dvema leti v pozdrav in posvetilo, to ti klieem danes v slovo:
Bog je Ijubezen, in kdor ostane v llubezni, ostane v Bogu in Bog v n\em . . ¦
Hotel sem nekdaj, da bi bil vrtnar tvoje duše, otrok moj! Hotel sem, ker je bila in bo moja iskrena želja, vdana prošn]a, da bi plaval nad teboj, kakor nekoč na bregovih Jordana, vedno glas od zgoraj:
Ta je mo\ Ijubi Sin, nad katerim imam svoje dopadenje!
A. Žužek.