• Naši zapiski •
SOCIALNA REVIJA
Izhajajo enkrat na mesec. — Naročnina za vse leto K 2-80, za pol ali četrt leta razmerno. Posamični zvezki 24 h. — Urejuje Karl Linhart. — Rokopise in naročnino sprejema uredništvo in upravništvo »Naši zapiski« v Ljubljani.
Leto I.	Ljubljana,	meseca	septembra	1902.	Štev.	3.
L. K.:
Dve smeri.
„Bodimo revolucionarni, kadar to razmere zahtevajo, a bodimo vsak čas reformisti . .
B e n o i t M a 1 o n.
Ko je Lassalle sestavljal in popravljal svoj potem temeljito pobiti ..železni mezdni zakon" (ehernes Lolingesetz), je hudiča z belce-bubom izganjal. V tem leži naj duhovitejša misel njegove teorije.
Navadno meščansko gospodarstvo je plavalo začetkom Lassalle-jeve dobe v kalni vodi raznih ,,naravnih zakonov gospodarstva1-. Tu je bila n. pr. znana ..teorija mezdnega zaklada1; (Lohnfondstheorie)* zloglasnega Mac Cullocha. Lassalle jo naglašal te „naravne zakone” in dejal, da je ravno zaradi njih potrebno gospodarsko združenje delavstva, da si pridobi politično moč. Lassalle je porabil torej uredbo meščanske družbe v prid razvitku socializma; on je rabil meščanstvo kot, provzročitelja proletariata, meščansko gospodarstvo kot dokaz za opravičenost svojih socialno - revolucionarnih naukov. V tem oziru je bil torej nekak ,.poravnalni (transigentni) Bernsteinovem.
Marksova šola pa uči drugače. „Komunistični manifest'1, ta zgodovinski pregled Marlesovega in Engelsovega naziranja govori o ..nazadnjaški masi". Marksova sodba je popolno zanikanje meščanske družbe. Knjiga „Kapital" razlaga in pojasnjuje sestavo te družbe in dokazuje, da so vse družbene uredbe le v prid izkoriščevalnih podjetnikov. Iz take povsem zanikujoče sodbe se mora razviti prevratno neodjenljivo postopanje.
Ko je meščanstvo kakor začarano opazovalo prve poizkuse »komunistov" okrog Marlesove „Internacionale14, so se pojavile na
* Po tej teoriji je lo gotov del skupnega bogastva določen za mezdno delavstvo. Ta po »naravnih zakonih" določeni del tvori mezdni zaklad. Če si delavci v enem kraju zboljšajo plačo, se mora ista v drugem kraju poslabšati. Zakaj torej strokovno gibanje V! — Torej jako enostavna teorija.
socialističnem polju že razne smeri. Do razpora pa je prišlo, ko se je pričela „Internacionala“ spreminjati v veliko in vedno močnejšo stranko. Postopanje take velike stranke mora biti povsem drugačno od postopanja male stranke, kake skupine nezadovoljnežev. Delo take majhne skupine ne pospešuje, marveč le razdira obstoječe razmere, in je torej neplodno. Velika stranka pa združuje. In organizator je bil Mark s. Kus Mihael Bakunin pa se mu je protivil. Temu demoničnemu in jako žilavemu agitatorju jo stal pred očmi prevrat kot rešilni bog. Tako se je razvijal spor med Marksisti in Bakuninci, »neodvisnimi-1 pristaši, poznejšimi neodvisnimi socialisti" in današnjimi anarhisti. Te dve struji, ki sta seveda tudi utemeljeni v duševnem razvitku — imena Proudhon, Fourier i. t. d. so tukaj merodajna —, sta sedaj nastopali. In da ni bila to le površna razlika, dokazuje dejstvo, da je trajal celo do avstrijskega hainfeldskega zbora ta prepir in da je ta prvi strankarski zbor šole izvršil ločitev. Do Ljubljane doli je gnala razlika svoje valove. Njihova pot je očrtana v krutem vladnem zatiranju takratnih socialistov.1
,,Neodvisnim" nasprotna struja pa tudi ni bila enega mnenja. Tu so bili Marksisti, Lassallci in pojavili so so tudi pristaši Schulze-Delitscha, katerega zadružništvo je Lassalle tako močno sovražil. Tudi to nasprotstvo so jo zaneslo na slovenski jug, ki takrat vendar še ni bil ne industrialno, ne duševno razvit.
*
Opazili smo torej vsaj dve različni smeri že ob rojstvu modernega delavskega gibanja. Ti smeri pa sta bili tako pogubljivi, da jima je morala slediti ločitev. V močnejši Marksovi .struji se niso pojavljala različna pomemnejša mnenja do — Bernsteina. Šele Bernsteinovi članki, ki jih je potem zbral v znamenito knjigo „Die Voraussetzungen des Sozialismus“, so rodili zopet živahnejšo razpravo, slično razporu med Marlesom in Bakuninom. Kajti tudi tukaj je voliko vprašanje: Revolucija ali evolucija! Bernstein stoji pravzaprav ves na tleh meščanske družbe in trdi z glasom natančnega opazovalca počasno, a neprestano socializiran je družbe. Kaut.sk,v pa vidi pred seboj propad in polahno osiromačenje malega obrtnika in kmeta, vidi Marksovo osredotočenje kapitala in prorokuje prevrat — socialno revolucijo. Naj se ima tukaj že to ali ono mnenje,- — resnica je, da
1 Spominjajmo se tukaj le znanih sodnih obravnav. Tako je moralo priti vsled pretiranega vohanja po »anarhistih*. Tee o tem v brošuri „Zur osterreichischen Arbeiterbewegung“ (von Keržal).
2 Zanimivo, najbrže tudi najnovejšo študijo o osredotočenju kapitala (v Belgiji), je objavil F. v. d. Goes v „Neue Zeit“ (1902, št. 19) pogovor o članku Wax\veilerja, načelnika zavoda »Institut de Sociologie“ v Bruselju. Wax\veiler trdi, da tukaj nima Marksov nazor prav. Od 22G.000 podjetij je 212.000, torej 950/0, takih, ki nimajo niti po pet delavcev, velika večina torej mali obrat (Kleinge-werbe). Iz tega sklepa Waxweiler, da teli podjetij no uničuje veleindustrija. Goes pa poizkuša dokazati, da jih pač izpodriva veleindustrija tam, kjer „jih more tehnično in gospodarstveno namestiti". — Bernstein trdi, kakor znano, isto kakor Waxweiler in se bojuje vsled tega proti znani teoriji o osiromačenju („Verelen-digungsteoriji“). Novejši Marksisti pa dokazujejo relativno proletarizacijo.
F
\
so to le različna postopanja. In to je velika razlika med sedanjimi mnenji in nekdanjimi. Za Marksa in Bakunina ni bil socializem kot cilj tako točno označen kakor danes. Vsled tega je bilo vprašanje o postopanju (taktiki) obenem vprašanje o cilju. Danes je cilj določen: Zadružno gospodarstvo — o poti se lahko razpravlja. In ^o poti so se razgovarjali v Hannovru in na Dunaju, v Imoli in na Španskem. Revolucija ali evolucija! Transigenca ali intransigenca! Turati ali Ferri! Bernstein ali Kautsky! — vse zastavek postopanja, katerega posamezne točke so Millerandovo ministrovanje, podpiranje sedanjega italijanskega ministrstva, dogovori z naprednimi meščanskimi strankami, nastop pri volitvah i. t. d.
Dve smeri sta toroj, naj se že reče karkoli. A ti smeri se le izpopolnjujeta; nista si v nasprotstvu. Ti smeri sta poleg tega bolj ali manj — akademičnega značaja. Govori se veliko, piše se cele knjigo, razpravlja se strastno, — končno pa stopa socializem vendar s trdimi koraki po poti, katero je označil Benoit Malon z besedami našega gesla: „Soyons revolucionaires11 (Bodimo revolucionarci), kadar zahteva to čas, kadar izzivajo razmero revolucionarnost; a bodimo si vedno svesti, da je vsak prevrat razvitek, da jo treba polalmega socializiranja, — „soyons tonjours reformistes 1“
D.:
Stari ali novi program?
i.
Tar d e piše: ..Razvoj družbe je proces, ki se ne da ostaviti; on napreduje kljub mnogim reakcijam v gotovi smeri, in zato se tudi sedanje kulturno stanje popolno razlikuje od vseli prejšnjih in je višje od vseh teh." - Dr. I. K. Ingram pravi: „Pravni ustav in sociološki pojav, ki bi bil za zmiraj neveljaven, ampak izpreminja se od stopnje do stopnjo v družabnem postopku in napredku; živo je zvezan z ostalimi sodobnimi činitelji, in kar jo v stroki prava primerno za eno dobo razvoja, pogosto ni več primerno za drugo. To velja tudi za gospodarski sistem — tedaj tudi za politični —, in tako pridemo do relativnosti, spoznavši, da absolutnost ni vzdržati, daje napačen nazor perpetualizma, t. j. domnevanje, da je kak sistem primeren za vsako socialno periodo.“
Tako jo tudi s programi; kajti ti so nekako zrcalo vsega življenja narodovega, v katerem odsevajo prednosti in napake ter se spozna, ali je narod zdrav in sposoben za obstanek, ali nosi v sebi smrtne kali skorajšnjega pogina.
Stranka vstvarja program. Kakor posamezniki v stranki niso večni, ampak jih prej ali slej nadomeste nasledniki, ki imajo poleg ali namesto nazorov svojih prednikov še nove, svoje nazore, tako ne moro nihče zahtevati, da bi se posamezniki v stranki brezpogojno pokaravali črki in programu, da bi ta program, ki že ne obseza več obzirov na novo nastalih razmer v narodnem življenju, bil tudi potem še isto, kar jo Izraelcem bilo deset božjih zapovedi. Takšen program bi vezal roko tistim, ki se ga hote držati; dušil bi moči, duševne in telesne, ondi, kjer bi jih moral pospeševati. Program se mora vedno izpopolnjevati. Lahko se načrta program za bližnjo ali oddaljenejšo bodočnost. Toda človeku je prirojeno, da se more motiti, da prezre lahko marsikaj važnega; ravno tako mu pa tudi ni dano, da bi z matematiško gotovostjo mogel preračunati, kako se bodo zobličile razmere tekom časa. Zato ne smatrati programov za nedotakljive, pač pa ravnati v njihovem duhu in ne po črki . . .
Vse to je drugod po svetu že izdavna priznano in vzprejeto; na Slovenskem si la nazor še ni pridobil domovinske pravice. ' Na Slovenskem se duhovi še niso privadili tako jasni misli, da kakor posameznik, ki je odigral svojo ulogo v javnem življenju, mora odstopiti, da kakor stranka, ki je izpolnila, kar jo s svojimi močmi v občo korist ali škodo izvršiti mogla, mora izginiti pred nastopom novo stranko s krepkejšimi silami: da istotako mora pasti tudi vsak zastarel, obrabljen program med staro reno. Zato tak šum, kadar se pojavi kaj doslej nezaslišanega v slovenski domovini; kajti na lovorikah se sladko počiva, čeprav so bile zaslužene koprive in osat namesto njih. Zato je tudi tako zagrmelo pred časom, ko se je ponižno reklo, da je nam Slovencem treba novega programa z novimi močmi, da je stari program obrabljen in plesnjiv.
*
Vzemimo spoštljivo naš stari slovenski program:	Vse za
vero, dom, cesarja! “ Ako analiziramo to geslo, morajo se nam vzbuditi dvomi, da- li je sploh kdaj bilo opravičeno in utemeljeno, odkar so so sklicevali nanj naši politiki in drugi možakarji.
Ali je šlo kdaj za vero ..pobožnim" katoliškim Slovencem?
Kdor je imel vero, mu je ni dalo, ni rešilo, ni ohranilo to geslo. Najmanj še v političnih bojih; zakaj v teh se vera sama oskruni. Naravnost zanikam, da bi bila vera to, za kar se bori n. pr. naša klerikalna stranka. In kdor opazuje življenje našega ljudstva, vidi, da ne narašča pobožnost, ampak fanatizem, in sicer verski fanatizem,
pomešan s politično - stran karski m. Posledico obrambo te ,.vere“ se do igra vaj o v sodnih dvoranah, pred porotniki, po gostilnah, a iniciativa je imela izvirek	v cerkvi,	v	krajih, kjer je	nekdaj vladala
pobožnost, ki je bila —	če že no	idealna — pa vsaj	večja nego dan-
današnji. In če danes naše ljudstvo ni pobožno v svojem jedru, če se tepe pod krinko „za vero" le za svojo materielne interese — in kdo bi še tajil to, ki ima oči zato, da vidi?! — čemu torej besedi omenjenega gesla .,za vero“? —
„ Za do m " ?
Da, šlo je za dom,	naš dom	je	v nevarnosti še	danes in bo še
dolgo! Vprašanje pa je,	če se je	v	našem javnem	življenju vedno
ravnalo po tem redu? Zanikam. Istotako tudi zanikam, da bi se dandanes kdo ravnal dosledno po tem navodilu. Bori se boj za stranko, ne za dom. Imamo liberalizem in klerikalizem. Boj med njima se mora izvojevati, čeprav ne kar tako v par letih. Vprašam: ali je klerikalizem — ..dom"? Ali ni boj za nadvlado, za omejitev vsakega duševnega, svobodnega razvitka? Ali je morda to boj za naš dom, če so hoče ljudstvo s šovinizmom proti svojim sosedom navdahniti? Ali se ne pravi, našemu domu najhuje škodovati, ako se narod pozi vij e k boju na nož zoper stoinstokrat močnejše sosede, sovražnike našo? Samo svojo pest dvignejo ti mogočnjaki in — nas ni več — pa bo takšen slovenski David se poizkušal z Goljatom nemškim, laškim v nasilju! To je boj zoper naš dom, in naj so vrši pod krinko delovanja za naš dom. V boju smo za naš dom — pa ne vemo, kakšno orožje bi rabili. Ali bi se samo s papirjem branili, ali bi tudi z železom odbijali nam namenjene udarce, ali bi bili tudi agresivni? Za sedaj se borimo s papirjem -
„ Z a c e s a r j a “ ?
Cenm to staviti na odlično mesto narodnega gesla, programa, čemu si prištevati to v zaslugo, kar nam zapoveduje — kazenski zakonik? In kakšno je tu dejansko razmerje? Zadoščalo bi par citatov iz vsezaverodomcesarskih listov. — — Odveč bi pa bilo še pohajati politične klerikalne in liberalne shode, kjer si očitajo vzajemno nedostatek tistih lojalnih čustev, katerih nima morda v prsih ne ta, ne oni. — —
*
Faktične razmere na Kranjskem in Goriškem, pa tudi na Koroškem in Štajerskem nam pričajo, da to geslo pri nas nima prave podlage, da je bilo sploh jako malo opravičeno.
Kjer bi iskali vere pri nas, bi našli hinavsko tercijalstvo, s katerim se zakrinka to in ono, zakriva bojazen pred tistim, česar si
indiferentisti, omenjeni lenuhi niso mogli, niso hoteli razjasniti in rešiti. Kjer bi iskali dela za dom, ne bi našli pri tem delu ljudstva, ampak koristolovstvo, vladoželjnost, izsesani	proletariat,	ki se	več
ne upošteva. Kjer bi so navduševali za cesarja —	—	o tem	ima
pa nadaljno besedo kak vseza v t ro d o m ce sars k i	list.
Tak program vse za vero, dom, cesarja"	se pri	nas	nikdar po-
polnoma ni izvrševal, ker se ni mogel, in se tudi nikdar izvrševal ne bo, ker ni mogoč.
Da bi se v naših razmerah zaradi boja zoper klerikalizem ali liberalizem ali socialno demokracijo i. t. d. sklicevali na to geslo, nima zmisla. Sklepam to iz prognoze, katera je taka-le: liberalizem mora premagati klerikalizem — to je nujno; istotako je pa gotovo, da se bo moral umakniti drugim težnjam, n. pr. radikalizmu, osobito frazersko-političnemu.1 Ta bo propal v še krajšem času, ker nima čisto nobene resno podlage. Potem pridejo na vrh modernejšo struje, zlasti socialistične smeri.
A kaj med tem časom, dokler so ta prognoza ne uresniči? Ali mora biti program? Strankarski program?
Nekateri ljudje ne morejo živeti brez strankarskega programa. Ne znajo biti samostojni, neodvisni, sami svoji, ne le matorielno, ampak tudi duševno. In to je glavno! Telesnega kuratorja se vsakdo brani, duševnega pa si še išče. Kateri je hujši izkoriščevalec? . . .
Med Slovenci, ki nas je malo, bi sicer bilo opravičeno zahtevati, naj si vsak samostojno vstvari prepričanje, življenjski nazor, kateri mu dajo pametno navodilo za vsak slučaj konflikta. Vsak Slovenec naj intenzivno premišlja. Premišlja o svojem namenu in pomenu kot človek, kot Slovenec, kot član malega naroda. Po sadu takega treznega premišljanja, nezveri-ženega od množice prašnih predsodkov, naj uravna svoje dejanje in nehanje. Potem pride program" sam ob sebi. In kakšen program?
A bdi tu s:
Izgredi v Zagrebu.
V"
C e se moremo kje čuditi narodnim bojem, potem se moramo čuditi narodnemu boju med Hrvati in Srbi; in če moremo kje obsojati narodni boj, potem ga moramo med Hrvati in Srbi.
1	Uredništvo so no strinja povsem s pisateljem.
Čuditi se moramo temu boju. Hrvati in Srbi sta clva slovanska sorodna plemena, ki se prav malo razlikujeta, in sicer le po veri in pisavi. Hrvati so rimsko-katoliške vero in pišejo svoj jezik z latinico, Srbi pa so pravoslavne vere in pišejo cirilico. Le to jih loči na vnanje. Ta boj ne more torej biti naraven, temveč umeten, ker se ne omejuje samo na naobrazbo. Narodni boji, ki nastajajo vsled predpravic narodov so barbarski in nekulturni.
Temu sporu med Srbi in Hrvati sta vendar kriva v prvi vrsti clva činitelja: vera in rop. Ta dva činitolja sta obenem delovala v propad naroda.
Najprej vera. Razkol v rimski cerkvi jo bil pričetek boja proti svoji lastni kulturi. Rimska cerkev je v bistvu nestrpna. Poleg tega je svetovna in gleda vedno na svojo korist. Posebno -Jugoslovani so bili rimski cerkvi lo tedaj pri srcu, kadar jili je potrebovala za svojo namene na Balkanu. Srbi so ostali zvesti razkolu in niso hoteli o rimski cerkvi ničesar vedeti, ker jih jo v to silila ali njihova narodna zavest, ali pa tudi ..skrb za i zveličanj e Hrvatje pa so ostali zvesti svoji cerkvi. Rimska cerkev je zanesla počasi fanatičen, a umeten verski boj med ta dva plemena, ki se prav posebno zrcali v ljutih bojih med pravoslavnimi in katoliškimi duhovniki. Z obeh strani jo bila udeležba polna, in sorodna plemena sta napovedala boj drug drugemu, ne za blagor in napredek tega ali onega, temveč za sve-tovnost Rima.
Z druge strani se je pridružil rop ah želja po zemlji, gospod-stvu. Dasi so Srbi podlegli s svojo silno državo za več stoletij Turkom, so se vendar svojemočno osvobodili v začetku prejšnjega stoletja svojega strahovitega gospodarja. Hrvatje so izgubili kmalo svojo samostojnost ter prišli polagoma pod Habsburško dinastijo. Vedno znova se jo izmed Hrvatov čul kak glas po neodvisnosti, ki pa je zamrl v vednem naraščanju umetnega patriotizma. Te umetne vezi, vstvarjene po sili drugih, so pa postale tekom stoletij tradicijo.
Odmev tega historičnega razvoja so bili zadnji izgredi v Zagrebu in ostalem Hrvaškem.
.Javnost na Hrvaškem, ki je prav tako podkupljiva, kakor pri nas, ni imela moči, da bi so ustavila vsakršnemu zatiranju po svojih tlačiteljih, Madjarjih, a imela je dovolj moči, da je napravila vihar zaradi ubogega člančiča v „Srbobranu“, ki ga izdajajo nekateri srbski šovinisti v Zagrebu.
Hrvatje so skoraj tako omikani, kot mi Slovenci. Mesto da bi spoznali svoje vrzeli in se spopolnjevali združeno s Srbi in ostalimi
plemeni, goje med bratskima plemenoma narodno sovraštvo, ki je v tej obliki vedno pojav ponavljajočega se atavizma.
Radi tega sodimo mi slovansko vzajemnost kritičneje. Slovanski narodi so mladi in poklicani podedovati kulturo romanskih in germanskih narodov. Za nas Jugoslovane je to velikega pomena, in zato je slovanska vzajemnost lepa ideja. Slovanski narodi ne morejo sprejeti kulture v tem zmislu, kakor izumirajoči in izžiti narodi. Posebno Jugoslovani so poklicani, da kdaj s svojo kulturo obvladajo Balkan in postanejo vsled tega krepka veja na svetovnem deblu. To pa je le mogoče, če so kulturno spopolnjujejo, ne vsled sovraštva do drugih narodov, temveč radi samega sebe. V tem zmislu je ideja slovansko in posebno jugoslovanske vzajemnosti velika. — Večina pa razume slovansko vzajemnost kot organiziran naskok na druge narode, kot razbijalno tendenco. To je napačno! Ko bodo Jugoslovani spoznali svojo edino naravno pot, bodo prvi med onimi, ki že desetletja priporočajo: M i r m e d narodi!
o PREGLEP o
Javno živi,jen.jp. Socialistično gibanje. Svetovna znanost je izgubila ednega svojih najboljših delavcev. Umrl je začetkom minolega meseca Rudolf Virchow. On je vstvaril novo znanost o vzrokih in bistvu bolezni in na marsi-kakom polju zdravilstva je dovršil ogromno delo. Ustanovil je nemško znanstveno društvo, ki razume človeka kot posameznika, odvisnega od razmer. To plemenito idejo je izrazil v svojih naukih, kjer pravi, da je socialna sirornaščina vzrok kužnih bolezni. Tudi kot politik jo hotel uresničiti svoje človekoljubne ideale, kajti „človek ima pravico zahtevati od države zdravju primerno življenje." — Sedaj ga ni več, ostalo bo le, kar je učil.
Kranjski deželni zbor se najbrže ne skliče, ker se vlada noče ponižati prod dr. Šušteršičem in njegovo premeteno politiko. Koliko časa bo trpelo to obsedno stanje, se ne ve; vlada in liberalci pa upajo,.da ga izstradajo in mu izneverijo vo-lilce. Prvi korak proti njegovi politiki jo prepoved klerikalnega tabora v Ljubljani, ki bi se imel vršiti 12. oktobra t. 1.
19. septembra t. I. so imeli na Ogrskem znamenit praznik. Ogri so praznovali lOOletnico Košutovega rojstva. Košutovo ime spada v revolucijska leta 1848 in 1849. Košut je bil meščanski revolucionarec, ki ni pojmil gospodarskih temeljnih zakonov, a je s tem večjo samozavestjo pospeševal premembo državne politiške oblike. Terjal je neodvisnost Ogrske. Ko je bila zatrta revolucija v Parizu, so so oči vseli revolucionarjev v Evropi in zunaj nje obrnile na Ogrsko. Tam se je imela odločiti končna usoda evropskega prevrata. Jugoslovani tedaj niso zahtevali svobode zase, marveč so se borili proti upornikom v taboru svojih gospodarjev. Njih dejanja so bila utemeljena v gospodarskem razvoju. Kmetski narodi še niso pojmili novega duha časa. -- Košut je radi svojih govorov in časnikarskega delo-
vanja postal na Ogrskem in tudi zunaj nje najpopularnejša oseba. V svesti si svoje velike veljave, je izustil v ogrskem državnem zboru te-le besede: „Priprost meščan sem, ali usoda je tako ukrenila, da ako mahnem samo z roko in habsburške vladarske rodovine ne bo več." Ko je napovedal Avstriji vojno, je osnoval „odbor za brambo“, ki je imel po begu. palatina Stefana vso oblast na Ogrskem v svojih rokah. Vse ogrsko vojaštvo in vse trdnjave so bile v Košutovi oblasti in za njim jo stal ves ogrski narod, ko se je pričela odločilna vojna med njim in cesarjem. Po raznih nezgodah je dne 14. aprila 1849 v protestantski cerkvi v Debrecinu odstavil Habsburško rodovino z ogrskega prestola. Toda bojna sreča se je kmalu obrnila na avstrijsko stran; Košut je z nekaterimi tovariši bežal črez turško mejo, prepustivši svojo oblast nasprotniku, poveljniku Uorgoyu. — Umrl je leta 1894. v Turinu na Laškem.
Strankarski zbor italijanskih socialistov v Imoli je končal. Dovršil bi bil veliko več, ako bi ne bila zavzela toliko časa razprava o „transigenci“ in „in-transigenci". Turati je trdil v svojem govoru nazore, ki smo jih opisali tukaj v prvem članku. Že v Genovi leta 1892. je postala stranka „transigentna“, ko se je ločila od anarhistov. Ves razloček med obema smerima tiči v naglasu, s katerim se izgovarja gotove stvari. Ravno italijanska stranka je najmanj reformska. Povsod drugod se pečajo bolj z zavarovanjem za starost, delavskim varstvom, strokovnim gibanjem. — Ferrijcv govor je bil ravno tako kompromis s „transigenti“. Smeri so se torej izgubile. — V ostalem se je pečal zbor še s strankino organizacijo, z razmerjem stranke, s strokovnimi organizacijami (poročal je tukaj za poljedelce Montomartini) ter o železniškem vprašanju. Na zboru je bilo nad 1000 odposlancev, kar je vsekakor preveč za mirne obravnave.
Na avstrijskem nemškem strankarskem zboru v I stjii se je pojavilo neko nenavadno mnenje sodruga Pernerstorferja glede narodnosti. Mnenje samo .na sebi je sicer malenkostno in postransko. A poudarek, ki je z njim branil Pernerstorfer svojo narodnost, opravičuje napačno razumevanje meščanskega časopisja. O sami nemški naobrazbi, o nemški znanosti in modroslovju ponosno govoriti, se ne čuje po navadi iz socialistovih ust. A vkljub temu je glavno — mednarodno delovanje in ne govoričenje. Dokler dela socialist v zmislu programa, jo mednaroden. Tega programa Pernerstorfer ni prekoračil nikoli in zato so tudi narodnjaki vseh narodnostij zaman čakali, da bodo socialisti Pernerstorferja javno sežgali. Dobro je pa tudi bilo, da so našli posamezni sodrugi dovolj ostro besede o njegovem nastopu. Najsmešnejše je seveda, če se misli, da dokazuje tak slučaj ponarodovljevanje socializma. Socializem se da sploh le mednarodno rešiti — njegova mednarodnost je to/ej v njeg'ovi naravi.
Monakovski kongres. V Monakovem v Nemčiji pa je imela to dni nemška socialna demokracija svoj letni zbor. Znamenit je bil Beblov referat, ki je napovedal skrajno opozicijo carinski predlogi. Bebel je poudarjal, da se morajo prihodnje državne volitve vršiti v znamenju te vladne predloge, ki hoče bogatim poljedelcem (agrarcem) zagotoviti nove dohodke, ljudstvo pa tirati še v večjo bedo. Dr. 1 jindemann je poročal o občinski politiki socialne demokracije. Priporočal je lep občinski program, ki pa se ni sprejel, temveč odkazal posebni komisiji, da drugo loto o njem poroča. — Tudi na tem zboru se je vršila po zatrdilu meščanskih listov nekaka „narodnostna razprava". Poljska organizacija je ravnala proti določbam stranke; nemška stranka je namreč centralizirana, Poljaki pa so kandidirali na svojo pest. Iz te debato so napravili listi „poljsko razpravo" in „pona-rodovljevanjc*** socializma. Vsekakor čudno!
Češka (l(>lnvska razstava. Češki socialisti so pred loti odklonili povabilo, da naj so udeleže češke narodopisne razstave v Pragi, ker se jim ni hotelo pustiti proste roke. Meščanstvo je reklo, da hočejo socialisti prirediti svojo razstavo preveč
-	enostransko. Letos pa je češko socialistično delavstvo priredilo v Pragi delavsko razstavo, ki je napravila na vso Češko velik in globok utisek. Ta razstava jo krepek dokaz socialistiške sile in želje po naobrazbi in napredku. Še pred desetletjem so imeli prestati velike ovire vsled reakcije; mnogo let ječe, zatiranja in borbe, preden jo socializem mogel slaviti svojo zmago kot svobodno se razvijajoča naobrazna smer. Na delavski razstavi so zastopani v prvi vrsti železničarji, rudarji, lesni delavci, krojači, železarski in kovinski delavci, lončarji, keramiki, tiskarji in litografi. Razstava strokovnih društev je naravnost imenitna. Znamenita je razstava slik in velikega kipa, ki predstavlja svobodo. Razstavljeni oddelek mesta Prage ima zgodovinski pomen, ker predstavlja razvoj raznih socialnih zavodov, bolnic, sirotiščnic i. t. d. Na razstavi je tudi delavska pekarna in bogati strankin arhiv. Cehi so danes v prvi vrsti med naobraženimi narodi in češki socializem je velik in mogočen, naobrazen in gospodarski činitelj. Učimo se pri Cehih!
Avstrijska tiskarska zveza je izdala za leto 1901. svoje poročilo, iz katerega posnamemo, da je imela v preteklem lotu 1 zvezni zbor, 85 društvenih, 343 podružničnih, 13(5 drugih shodov, nadalje 353 glavnih in 239 podružnih odborovih sej in 8 tovariških sestankov, torej skupno 1165 shodov. Knjižnice njenih društev štejejo 19.411 zvezkov zabavne, 7616 znanstvene, 3217 strokovne in 4440 različne vsebine. Zvezna glasila so imela naklade: „Vor\varts“ 8450, „Veleslavin“ (češko) 2220, „Ognisko“ (poljsko) 750 in „Risveglio“ (italijansko) 630 izvodov. Člani zveze so se pomnožili za 5'98 odstotkov, to je od 9240 na 9793. Zveza obseza 15 društev, 63 podružnic in 53 potninskih plačilnic.
O ženskem delu v francoski, belgijski in nemški industriji prinaša francoski list „Bulletin de 1' Office du Travail" nekaj številnih nastavkov, ki so' posneti po obrtnem štetju iz leta 1895. za Nemško in iz leta 1896. za Francosko in Belgijo. Seveda ta števila niso več resnična, toda vendar prav zanimiva, posebno kadar jih primerjamo z drugimi. V vsej industriji je delalo na 100 delavcev na Nemškem 25, v Belgiji 33 in na Francoskem 51 žensk. Največ žensk dola na Francoskem v tkaninski in v industriji za oblačilo in obutalo. V teh skupinah je na Francoskem na vsakih 100 moških 256 žensk, v Belgiji 194, na Nemškem pa samo 114. Tudi v industrijah za živila inv kovinski industriji je odstotni postavek vposlenih žensk na Francoskem večji, nego v obeh drugih deželah. V industrijah za živila je razmerje na Nemškem 15, v Belgiji 7, na Francoskem 22%, v kovinski industriji v istem razporedju 5, 5 in 7%. Nemčija pa stoji v kemijski in keramski industriji s 46, odnosno 26" 0 na prvem mestu; v Belgiji šteje ona 25, ta 18°/0, na Francoskem 40, odnosno 18 °/0. Ako pa primerjamo absolutna števila, dobimo, da je v Nemčiji vendar v največ industrijah vposlenih veliko večja množica žensk. Tako delajo n. pr. po nemških rudokopih 16.702 ženski, po belgijskih le 10.395 in po francoskih le 8204 ženske ;
	Nemčija	Belgija	Francija
v industriji za živila	89.385	5618	79.885
„ kemijski industriji	140.569	9659	45.632
„ poligrafski industriji	34.712	996	15.656
„ stavbni industriji	35.391	759	8.320
.. kovinski industriji	58.192	6009	41.236
Francija nadkriljuje z ženskim delom, kakor že omenjeno skoraj samo v tkaninski, konfekcijski ter industriji za oblačilo in obutalo in za perilo. Tu so števila kakor nastopno: Nemčija 1,054.613 (moških 928.325); Belgija 213.059 (moških 109.651), Francija 1,578.333 (moških 615.946).	P.
Znižanje delavnega časa v Italiji od leta 1860. predočuje v prav pregledni sestavi uradni list ministrstva za poljedelstvo in industrijo. Tako je na dan delalo manj kot 10'/., ure:
1874. 1. 41'7% vseh tvornic
1880.1.	59 ■ 4 "/0	„
1885.1.	66' 6 °/0	„
1890.1.	73 • 8 "/'0	„
1895.1.	80 • 9 °/0	„
1900.1.	99 18 °/0	„
iz teh števil razvidimo, da se v Italiji vedno bolj in bolj širi mnenje, da ni ravno brezmejno delo sreča in rešitev industrije. Ko bi le to uvideli tudi pri nas! P.
Tobačna uprava. Pred nami leže števila, ki spričujejo, daje imela avstrijska tobačna uprava v letošnjem prvem četrtletju približno 500.000 kron manj dohodkov nego lansko leto v istem času. Prodalo se je mnogo manj tobačnih izdelkov nego lani. Z ozirom na zdravstvene razmere zabeležimo to kot napredek.
Italijanska soeialistiška frakcija je vložila dve predlogi glede zadružnega gibanja. Ena teli predlog zahteva, da imajo produktivne zadruge pravico izdelovati blaga v vrednosti nad 200.000 frankov. Druga predloga pa zahteva, da se člani konzumnih zadrug, ki nimajo več ko 1000 frankov letnega dohodka, oproste mestne užitnine.
Zli or v Mailšestru. Od 21. do 26. julija je bil v Manšestru peti letni kongres mednarodne zadružne zveze. Navzočili je bilo okolo 200 delegatov iz vseh dežel. Zveza šteje 369 društev in 118 posamnih članov. Na kongresu so je razpravljalo o zveznem glasilu, ki naj bi izhajalo v več jezikih, ki pa še ni uspelo. Kongresu je bilo predloženih 18 tiskanih poročil iz raznih dežel o zadružnem gibanju. Kongres se jo pečal tudi s stanovanjskim vprašanjem, a zediniti se delegiranci niso mogli 0 tem, ali naj se zadružne hiše dajo le v najem ali pa prepuste v last.
Amerikanski industrializem. Leta 1900. je bilo v Ameriki ljudsko štetje. Vspeh teh preiskav se popiše v posebnih knjigali. Za 32 držav je statistiško delo glede obrtnih podjetij že dovršeno. Končna sestava statistike v obliki poročila se naslovi na predsednika in bo obsezala 30 četrtletnih sešitkov, katerih vsak bo imel nad 1000 strani. Skupno število obrtnih podjetij znaša 512.585, ki so se pomnožila v zadnjem četrtletju za 44 odstotkov. V teh podjetjih vloženi kapital se ceni na 9.853,630.789 dolarjev. Število mezdnih delavcev se je pomnožilo za 25 odstotkov, katerim se je izplačalo mezdo 2.323,407.257 dolarjev. Mezda se je povišala 23 odstotkov. Ker so jo število delavcev pomnožilo za 25 odstotkov in mezda le za 23, so se plače znižale, kapital se je pa združil in večja podjetja so v večini. Zedinjene države so hitro prešle iz agrarnosti v industrijo.
Med knjigami in revijami.
Skizzeu. Spisal Etbin Kristan. Dunaj. Cena 60 h. — V založbi pisateljevi .le izšla najnovejše opremljena knjiga, ki ima nastopno zanimivo vsebino: Čuvaj •lorman. — Ko so bele rože vzcvele. — Posebnež. — Lakota. — Zadnja pot. — Vprašanje. —Sen sodnikov. — Novoletna noč poročnika Mladena. — Knjigo pre-
veva socialistiški duh. Jako lep je tudi slog, v katerem so pisane omenjene črtice, izmed katerih so bile nekatere objavljene že v slovenščini. Kar najtopleje priporočamo knjigo, ki se dobiva pri R. Miiller-ju, Dunaj, V./l, Schlofigasse 22. A—s.
A m AnfaiiR (les Jalirliunderts je naslov seriji brošur, ki jih je začela izdajati zaloga John Edelheima. Človeški um je tokom prejšnjega stoletja mogočno napredoval, zato se je zdelo nemškim sodrugom potrebno, posamezne faze njegovega delovanja oteti pozabnosti, in jih v poljudni besedi razjasniti tudi priprostemu proletarcu. Prevrati na polju zvezdoslovne vede, kakor tudi književstva, zdravilstva, cerkve, socialne zakonodaje i. t. d. so mogočno vplivali na socialni razvoj človeške družbe, ki je zopet pripomogel k spopolnjenju modernega svetovnega naziranja. čimbolj spoznava človek samega sebe, namen svojega obstanka, tembolj se približuje končnemu cilju, vstvarjenju osebne religije, ki z današnjo, usilje.no, nima nič skupnega. Doslej je izšlo že 19 sešitkov te serijo, ki obravnavajo jako zanimive točko raznih strok. Cena posamičnim zvezkom je 36 h in se naroča pri „Dr. John Edelheims Verlag, Berlin." Vsakomur, ki se zanima za delavsko književnost, ta dela toplo priporočamo.
II	metodo ri volu/.ionario. Spisal Krnico Ferri. Izšla v Rimu. — Tako je naslov sešitku, ki ga je spisal slavni italijanski poznavalec kazenskega prava ter socialistiški poslanec v Italiji. Spis se peča s taktiko italijanske socialne demokracije. Ferri je pripadnik revolucijske tendence, a jo vkljub svoji sloviti govorniški nadarjenosti na kongresu v Imoli ostal proti Turatiju v manjšini, ki je za reformsko tendenco. Ta kongres je bila ena največjih manifestacij, kar jih je kdaj porodil svetovni socializem. Nad 1000 delegatov se je zbralo, da se izrečejo ali za revolucijo ali pa za reformo. Velepomembna je torej odločitev kongresova, hi se je*po večini izrekel za reformo. Ferrijev spis je izšel, še preden se je pričel kongres v Imoli.
Ferri pravi, da imajo socialistiške stranke vseli dežel dve taktiki, katerih ena ima reformsko, druga revolucijsko tendenco. Sredstva, s katerimi se teži po glavnem cilju, so za obe smei i enaka. Obe smeri se poslužujeta shodov, društvene in volilne pravice, listov, mezdnega boja, ljudskega zastopa. Parlamentarna frakcija stranke je potrebna, razloček je le v tem, če se smatra ljudski zastop v današnji obliki kot tehniški pomoček za dosego postavnih reform ali kot politični po m o ček za propagando in vstvaritev socialistiške vesti (razredno zavesti) zunaj parlamenta.
Kritik dr. Michels pravi o tem Ferrijevem spisu: Ivol vzroke taktične razlike navaja Ferri psihične lastnosti njenih zastopnikov, n. pr. bojno voljo, tožnost i. t. d. Glavna zasluga znanstvenega socializma je, pri najdenju in razsojanju socialnega zla ne več, kakor preje, slediti empirični in simptomatični, temveč genetični in kanzalni metodi. Ferri pravi, da je reformiste primerjati anarhistom, ki so voljni odstraniti posamne simptome bede po zakonodajni poti. Temeljna izprememba nima nič skupnega niti z reformsko, niti z anarhistiško metodo.
Glavno sredstvo za dosego cilja, pravi Ferri, je vstvaritev socialistiške vesti. Dr. Robert Michels pravi, da je ta socialistiška vest enaka razredni zavesti. Propaganda v veliki meri je za to najbližje sredstvo. Pri tem se sklicuje Ferri na organizacijo poljedelskega proletariata v Italiji, ki se je vstvarila vsled propagande. Ta organizacija vzbuja pri vseh tujezemskih socialistih pravo začudenje.
Revolucijska metoda obstoji torej v tem, da se potom agitacije pripravljajo mase do samopomoči. Socialna reforma pa je meščanska. Revolucijska metoda ne zadržuje reform, temveč jih provzročuje s tem, da ohranja proletariat v stanju popolnega človeka, ki zahteva svojo pravice.
Kot glavne zahteve za dosego socialistiškega ideala navaja Ferri trojo stvari: 1.) Končni cilj — socializiranje produkcijskih sredstev. 2.) Branitev že dobljenega
—	politiška prostost in elementarnih pogojev modernega in meščanskega življenja. 3.) Uresničenje reform — zvišanje materijelnih in moraličnih življenjskih pogojev proletariata.
V	nadaljnih izvajanjih se Ferri prav zelo zaganja v čisti (ortodoksni) marksizem, vendar pravi, da je enotnost stranki nujno potrebna.
Iz Ferrijevih izvajanj in iz poročil v Imoli se učimo, da je socializem stopil že v svojo drugo dobo, v dobo dela za družbo. V hudih bojih si je proletariat priboril pravice v svojo obrambo, da more praktično in znanstveno utemeljevati svojo nazore. Ta prva doba pa še ni povsem končana. Rešitev velja le za nekatere narode, odnosno dežele; mnogo je še narodov, pri katerih so prva doba socializma šele pričenja, med temi smo tudi mi Slovenci. Ko se gre v naprednejših krajih že za to, da so predlogi proletariata sprejmejo za vso družbo, divja še drugje najnavadnejši boj za vsakdanje življenje. Socializem gleda lahko mirno v bodočnost, ker je prepričan ravno o resničnosti Ferrijevih besed, ki je dejal na nekem predavanju: Le ona veda je koristna, ki ima zvezo z življenjem. In socializem jo ima!	4—5.
Sedanje revolucijsko in soeialistiško gibanje in njegova književnost na Ruskem. Rusko socialistiško gibanje delimo danes v štiri različno skupine, namreč v staro socialistiško-revolucijsko, novo revolucijsko-socialistiško, reformsko in Tolstojevo. Te različne skupine imajo svoja glasila. .
K revolucijsko-socialistiški skupini se prištevajo oni, ki smatrajo socializem revolucijskim v zgodovinsko-filozofičnem zmislu in ki uravnavajo svojo taktiko v duhu politično revolucijo kot sredstvu. — K starejši socialno-revolucijski skupini se računa: 1.) stare n ar od o volj ce, ostanek revolucionarjev od leta 1870. do 1880., katerih mogočno glasilo je bilo tedaj: .Narodna volja“. Sedaj imajo glasilo: ,, Vestni k rusko revolucije1', politično revijo, ki jo izdaja v Parizu in Genevi K. Tarrassov. — Druga skupini! jo Russian Free Press fund (Zaklad ruskega svobodnega časopisja). Ta ima svoj sedež v Londonu. Do najnovejšega časa je bilo njeno glasilo: »Letajoči listki “, ki so izhajali osem let; ti so nedavno ponehali.
K skupini novih revolucijskih socialistov je šteti one socialistične struje, ki se približujejo bolj in bolj terorizmu ter uporabljajo v ta namen stavke, proteste, demonstracije. K tej skupini spadajo: 1.) stranka socialistiških revolu-cionarcev, kije izdala svoj manifest lota 1900. Njeno glasilo je Revolucijska Rusija". Četrta številka je izšla poleti 11)01 v tajni tiskarni. Dalje je izdala ta stranka leta 1900. m an i f est stranke s o cialistiški h revolucijo-n ar c e v, sklenjen na kongresu zastopnikov združenih skupin socialistiških revo-lucionarcev in »Naše za dače", temeljne točke programa društva socialistiških revolucionarcev; 2.) socialnodemokratične stranke, in sicer a) rilska socialno demokratična delavska stranka, ustanovljena leta 1898. Njen organ je list: »Delavska zastava", in b) socialno demokratična delavska stranka Rusijo, ki je sedaj najmočnejša in se doli v dve struji: v Plehanovo in Delavsko stvar. Plehanova smer izdaja časopis: „Iskra“ in „Zarja“, znanstvena in politična revija. Smer „Delav.ska stvar" pa ima sledeče organe: „Delavska stvar" in „Listki delavske stvari". Zadnja smer še ni popustila terorizma.
Poleg tega obstoje krajevne so cialn o-d e m o k r at i čn e stranke. Od teh izdaja n. pr. peterburški odbor: „Delavčeva misel". — V Odesi izhaja
„Južni delavec", organ južno-ruskih delavcev, v Kijevu „Na]>rej“ in »Delavčeva volja", v Saratovu pa „ Delavski list".
Skupina reformskih socialistov obsega: Smer »Delavčeve misli". Ta se peča mnogo z ustanovljanjem delavskih podpornih blagajn in konzumnih društev. Do januarja 1901 je ta smer imela list »Delavčeva misel". Od tedaj se je ta struja pridružila revolucijskim skupinam.
Vsi ti listi in revije izhajajo zelo neredno in sedaj tajno v Rusiji, sedaj izven nje, tako n. pr. v Londonu, Parizu, Genevi.
Ostanejo še pristaši Tolstoja s čisto krščansko ljubeznijo in spopolnjevanjem samega sebe. Njihova organa sta »Svobodna beseda" in »Listki svobodne besede", ki ju izdajata Certkov in Purleigh, Mal dan, Essex (Angleško).
Poleg tega je v Rusiji še mnogo drugih revolucijskih struj samih zase.
V	Londonu izdaja revolucijec Serebrnjakov socialni revolucijski list „ Nakanunje" (Na predvečer).
Od julija izhaja v Stuttgartu list „Oswoboždenije", ki ga izdaja Peter Struve in ki piše za pridobitev mestnega delavca, radikalne mladine in kmetstva za politični boj proti vladi.
Na Francoskem pa je v Lille pričel izhajati list v francoskem jeziku: »Kchos do Russie". Njega namen je, seznanjati Francoze z ruskimi revolucijskimi razmerami. Prinaša pa le ono, kar prinese »Iskra", glasilo revolucijske ruske socialne demokracije.
Nedavno je izšla publikacija A. A. Isajeva: »O socializmu naših dni", ki je vsa temeljita in ki bo v Rusiji brez dvoma izvršila veliko delo, dasi se knjiga sama ne odlikuje po duhovitosti.
(Po poročilih Fedot Greši ca in Chajtn Seli u 11 o v s k ega.)
A
D m it Ar Mihič:
Pred tribunalom.
Po M. V. de Fereal-u.
Lota 1534 v Sevili na Španskem.
Mračen pomladanski dan je, dan inkvizitorialne sodnice. Velika dvorana tribunala odprla se je ravnokar. Dvorana je velika, čvetero-kotna, prevlečena do najmanjšega kotička s črnim suknom. V ospredji dvorane dviga se v polkrogu črno pogrnjena miza, za njo pa stoji velik s črnim volnenim suknom pregrajen naslonjač za velikega inkvizitorja. Nad naslonjačem razprostira so obsežen baldahin iz enakega blaga.
To jo sedež velikega inkvizitorja meniha Petra Arbueca.
Nad baldahinom blišči mogočno razpelo iz slonovo kosti. Dva enako črna stola zavzemata prostor na levi in desni strani predsed-
nikovega sedeža, za inkvizitorialna svetovalca, ki skupaj tvorijo tribunal.
Na mizi leži sveto pismo in zvonček. Prostor ob stenah pa zavzemajo hlapci inkvizicije, rabelji, oblečeni v črne .suknje, s črnimi kapucami na glavi. Na levi strani mize sedita dva pisarja, v ozadju pa stoje dominikanci in menihi drugih redov, familijarji, inkviziciji udani velikaši Španije ter drugi plemenitniki.
Grobna tišina vlada, liki, da razprostira smrt svoje črne peroti nad zborom, ki je zbran tu, kakor da hoče obhajati mrtvaške obrede. Povsod ona grozna, dušo moreča enostavnost; na obrazih vseli se bere globoka resnost in izraz žalovanja — smrti.
Zavesa na levici predsednika se zdrgne in obtoženci vstopijo; spremljajo jih v črne halje oblečeni rablji in mučilni hlapci.
Rablji odidejo na svoje prostore.
Peter Arbuec dvigne glavo, premeri z ostrim pogledom vrsto obtožencev in se ustavi končno pri možu, srednje starosti, upalega lica, toda junaškega ponosa.
„Kako je Vaše ime?“ ga vpraša.
„Antonio Herrezuelo. “
„In stan ? “
,, Odvetnik."
„Antonio Herrezuelo, Vi ste toženi, da ste pripadnik reformirane cerkve!“
Antonio Herrezuelo molči.
„Kaj imate navesti v Vaš zagovor?” ponovi znova veliki inkvizitor.
Isti molk.
„Antonio Herrezuelo, je-li istina, da ste pripadnik Lutrove vere?“
..Jaz so prištevam pravi veri Kri sto vi/1 odgovori Herrezuelo.
„Vero, v katero verujete Vi, je vera apostatov in ne vera Kristova,11 zavrne ga veliki inkvizitor.
„Ako je razdejala cerkev evangeljsko sporočilo in zaupala Vrhovno vodstvo črede Jezusove umazanim rokam, tedaj se morajo postaviti modrijani in učenjaki sami zastopnikom zakona in z evangelijem v roki prekleti one, ki so napravili iz njega rop in samo-pašje!“
„Dovelj!“ zakriči razjarjeno veliki inkvizitor. „Ta mož priznava svoje hudodelstvo. Odpeljite ga v ječo!"
,,Reci raje, odpeljite ga v mučilnico!“ zakliče učenjak s temnim navdušenjem. ..Zahvalim se Ti, moj Bog. Umrem za Tvojo stvar. Prelita kri ne ostane brez sadu; resnica posvetila bode enega dne čez ves svet!”
Rabelj so približa Herrezuelu, da mu zamaši usta, toda ta ga sune z užaljenim ponosom v stran, rekoč:
„Ni potreba; nimam nič več povedati; molčal bom!“
In odvedo ga.
*
*	*
Antonio Herrezuelo, odvetnik mesta Toro v Stari Kastiliji je zgodovinska oseba in je umrl leta 1559 kot luteranec na grmadi v Valadolidu brez vsakega kesanja. Služabnik inkvizicije, ki je bil ves razjarjen nad toliko hrabrostjo, prebodel mu .je prsa, da je izkrvavel, še predno ga je oblizal ogenj. Umrl je pred očmi infanta don Karlos-a'in infantinje Ivane. Pri isti priliki je bil sežgan tudi doktor Avguštin Cazalla de Vibero, duhovnik in kanonik iz Sala-manke pred smrtjo pa je bil zadavljen; njegovega brata Frančiška Cazalla pa so živega sežgali. Donna Beatriza de Bibero, sestra umorjenih bratov-bila je istotako živa sežgana. Nadalje je bilo isti dan sežganih tudi mnogo drugih oseb, med njimi dva zakonca, zapušča-joča 14 otrok. Inkvizicija toraj ni nikomur prizanašala, tudi duhovnikom ne.	(L.	Lorente.)
Listnica.
Vse p. n. naročnike, katerim smo poslali list in ga doslej niso vrnili, prosimo, da nemudoma vpošljejo naročnino, če še niso storili tega. Organizacije, ki dobivajo list, prosimo, da obračunajo najkasneje do 25. vsakega meseca. Vse prijatelje prosimo, da delujejo povsodi za razširjanje lista, ki jo nujen za naobrazbo delavstva. Kdor nam naznani novih naslovov, kamor bi bilo vredno list poslati na ogled, nam stori veliko uslugo.	Upravništvo.
Članek „Ljubezen do domovine" pride v prihodnjo številko.
Uredništvo.
Izdajatelj in odgovorni urednik Jožef Breskvar. — Natisnil A. Slatnar v Kamniku.