Dedek Mraz v Gorišnici
»Pa bo prišel dedek Mraz?« je never-no epraševal že ves teden mali Bojan. Vpraianje je   ponavljala  mala   Spelca.
Prav tisti dan, ko bi moral priti de-dek Mraz, so «e pripodile od znaj si ga kod zoprno vlažne megle in tisto vprašanje: bo, ne bo? je bilo, kakor utripajoča lučka.
Pa je prišel. K prav vsem Je prišel, k prav vsem malim otrokom. Pa ni prišel sam: Z njim je bil palček Naga-jivček, medved Brundač, zajček Dolgo-uhec in tisti smešni dedek Ugankar, ki je sipal sladkorčke med deco. Pa doktor Vseved. Kolo! Skok čez »živo kozo«! Sredi vsega najlepše — e pisanimi tra-kovi okrašena jelka — okrog nje pa glavica pri glavici in velike strmeče oči. »Mamica, veš...,« je skušala vso lepoto dopovedati Špelca svoji mami. Pa je ostalo kar pri: »Mamica, veš...«. Saj, kako, le kako naj bi taka triletna deklica mogla najti besede za toliko, toliko lepote. Potem darilca! Vsem ena-ko! Krepko je stisnil Janezek svoj »pa-keljc« pod pai.^.aho; bo »doma pogle-dal«. Ehrobni Micikinl zobčki so takoj zagrizli v beli, sladki rogljič, Franček je od samega strmerija nad 6ladkimi dobrotami krepko vl^cel za mamino kri^o: »Mama, lejte! Lejte no, mama-« S svetlimi iskrami v očeh so odhajali fantki in deklice. Novoletna jelka je čakala novih gostov. Pop>oldne so prižli: nič več malčki in male deklice, že kar junaki — pravi Titovi pionirji. Raja-nje, vrisk, petje. smeh, ded Vseved in jelka in ... še in še ... med vee pa lepe besede in lepa darila.
Naj napišem še kaj? Prav za prav sera opisala konec, a začetek je lep, je tako lep da ne morem molčati. V za-četek   moram  nanizati   mnogo,   mnogo
toplih 6rc. ki so utripala za praznik naših najmlajših v nenehnem trudu že mesec dni pred tem. Na pobudo sekre-tarke AF2 je odšla četa pripravljenih sodelavk takoj na delo. Naj vsi vedo, da je Krajnčičeva odklonila mesto v nabiralni akciji, češ: »Kmetje so že itak tako udarjeni...«. Pa .. Vse to-varišice so se vračale bogato obložene z darovi: Klančnikova, Roškarjeva, He-barjeva in druge. Moškanjske in for-minske žene niso hotele zaostajati, v Mali vasi pa so se potuhnili vsi takoT kot že lani. Ko sta mladinki Katica in Micika spoznali, da se v Gajevcih nihče noče zganiti, sta se javili za akcijo.
Po poročilih je sekretarka znova spo-znala stari rek: »Cim več, tem manj!« To se pravi: čim več kdo ima, tem manj in neraje odrine kaj za skup-nost.
Nisem Se vsega opisala. Vedeti mo-rate še to, da so gorišniški pionirji re« pravi pionirji! Kaj so si izmislili? Saml pojdejo v Ptuj po rpbo, ki jo je določil pionirski štab. Micika je zapregla ko-nja v voz, ki so si ga bili izposodilJ od Miklovih; Radica, Slavko in Ivan — so brigada in hajd na pot na delo! Pa recite kaj! Vse je šlo v-redu Mla-dinke: Katica in Danica in Micika in... so pomagale še ženam, ki so se sukale okoli velike Gečeve in Znidarlčeve pe-či. Kar sami so se pionirji. sporanili, da bodo peči rabile ta dan mnogo ku-riva; pripravili in prlpeljali so ga. Pa so peči zato kaj radodarno* sipale od sebe sladke rogljiče in »ptiče«.
Kaj 1e lepše: konec ali začetek? Vse, V6e je lepo in še lepše bo tedaj za otro-ke, ko bodo jelke se bolj obložene z darovi.                                             M. K.