List 39. Gospodarske stvari. Našim viličarjem. Spisal Blaže Pernišek. Sopet nam je dano zreti po bogato obloženi vinski trti, kjer se čuje, vzlasti kiinovca meseca, preprijetno čvrčanje brezštevilnih vincarjev o topli noči, ko sveti mila lunica; sopet nam veselja poskakuje srce, ker se bliža prevesela trgatev. Vže jamejo doneti sodi po goricah, — nabijajo je mejaši pri zidanicah ter pripravljajo za novo vinsko kapljico — „mošt"; vže pevajo v trgatev dekleta in ukajo fantje, da je kaj. Tudi strel odmeva cesto po dolinah. Kakor v vsakih počitnicah ali vakancah, tako tudi letos hojevam med prijetnimi nogradi ter opazujem, kako da je obdelal nograd ta ali uni mejaš. Kakor pa ima vsaka reč na svetu svojo svitlo in temno stran, tako sem opazil tudi tu vzorne in slabo obdelane nograde. Danes govorim, dragi vincarji! le zarad o sip an j a. Ker imamo nograde pri nas na Dolenskem v strminah, zato je čisto naravno, da se v velikej in malej kopi zemlje veliko spravi od vrha. Tu je gotovo treba skrbeti za dostojen osip, da more poganjati vzgornja trta živake ter piti ž njimi redilno tekočino iz zemlje. Mnogo je gospodarjev, kojih nogradi kaj slabo životarijo, vzlasti na vrhu močno hira trta. Tu je videti brajda z napeljano trto, koje mladike so jako šibke z bledim perjem, od kterih vise namesti zaže-tega grozdja le — abrnkasti grozdiči. Ako se le malo ozreš, videl bodeš, da tu manjka osipa — dobrega osipa. — Nekteri mislijo, da je že vse dodelano, če le počrne nograd kopači; če pa brajda brez osipa ostane, za to jim še mar ni! a jeseni bi pa le radi imeli vse mokre čepe, toda „kakor si sejal, tako bodeš žel". So pa tudi drugi, kteri mislijo, da je le osut nograd, pa je gotovo vse prav dobro. Mnogi osipljejo nograde namreč s tnalovino, a ti se po mojem prepričanji jako motijo, kajti oni mislijo, da je ta drzovina prava, čista sprstenina, ker je pri drzanji čisto črna videti (ker je istočasno mokra). Ko pa solnce tnalovino pod brajdo vže dalje prepeka, vidi se, da to so večidel trske, ne pa sprstenina. Vprašam te, je li mogoče, da bi pili živaki redilno tekočino iz — suhih trsak?! S prepričanjem te zagotavljam, da nikakor ne. Proč tedaj s to abotnostjo! Kazen onih pa nahajam ne le na Jagnjenici pod Kumom, ampak vzlasti tudi v Sentjanskej župniji drugačne ptice, ki so onim v tem oziru čisto nasprotnega, a pravega mnenja. V Grabrski gori skrbi nekdo mo- žakov za osip tako-le: On ima vrh svojih postatij do kolena globoke jame, ki so le malo druga od druge. Va-nje pomeče na dno malo kleščevja, ki mu ga je dalo bližnje grmovje. Predelke med samoterimi jamami toliko poniža, da deževnica ali snežnica lahko teče iz jame v jamo ter pokriva z nanosnino ono kleščevje, da segnjije do velike kopi. Ako se pred veliko kopj6 napolnijo te jame, odmeče iz njih blato, da se sopet iz-nova pretaka va-nje voda, ki je pomila pote, ki jih je umazal gnojni voz ali pa živina gredi na pašo ali domii; kleščevja, ki je na dnu, ne izmeče pred veliko kopj6, da dobro sprhni. Ko mine velika kop, osuje s to sodrgo svojo brajdo, po kteri ima lepo in umno razpeljano trto, vzlasti črnino. Mi li more kdo dokazati, da to ni vrlo pravo, da ni vzorno? Proizvod njegovega umnega kmetovanja je pa tudi to, da visd jeseni po brajdi zažeti in kakor canje veliki grozdi, na kterih se tišče jagode, kakor duše v vicah na pratiki. Kaj ne? k taki brajdi sme vincar ponosno peljati prijatelja, da mu razkazuje prelepo in sladko grozdje. Še bolj pa ga veseli, ker je polna cela vrsta sodov presladkega vinca, ki ga piva o priložnosti se svojimi prijatelji v bogati zidanici. Vrh tega mu pa tovornik tudi denarnik odebeli, da ga je kar vesel. Ker še ni prišla doba, da bi znal pripravljati naš kmetovalec tnalnino kot sodrgo za gnoj, svetujem, naj jo raji raztroša mej gnojne plasti na gnojišču, da se ondi v gnoj predela in s hlevskim gnojem podorje, če se še tu ali tam ni vse sprstenelo na gnojišču, kajti pod brazdo bode gotovo o pravem času še to godno. Za nograde, pa tudi za njive je zgoraj nasvetovani osip jako dober, ali pa druga prst. V Svibnem 24. kimovca 1871.