UDK 821.163.6.09 Cankar I.:821.163.42.09 Krleža M. Istvän Lukäcs
Filozofska fakulteta, Budimpešta
MOČ IMENA:
SIMBOLIKA IMEN PRI MIROSLAVU KRLEŽI IN IVANU CANKARJU
Temeljno izhodišče študije so onomasticne raziskave francoskih in ruskih strokovnjakov od petdesetih let naprej. Raziskava imen literarnih junakov je lahko avtonomna metoda analize umetniškega dela. V poimenovanju junakov pri Miroslavu Krleži in Ivanu Cankarju naletimo skoraj na identične dileme univerzalnega in nacionalnega. Skupni imenovalec je pri obeh Nietzschejeva filozofija. Pri Cankarju v nasprotju s Krležo ni prišlo do detronizacije tradicionalne romantične ljubezni, vendar njegovi libidinalno enigmatični ludionimi govorijo o poskusu te detronizacije.
The study departs from onomastic studies by French and Russian experts from the 1950's on. The research of literary characters' names can be an autonomous method of the analysis of a literary work. In characters' names in Miroslav Krle'a's and Ivan Cankar's work one finds almost identical dilemmas of the universal and the national. The common denominator of the two is Nietzsche's philosophy. Unlike Krleža, Cankar did not subvert traditional romantic love, however, his libidinously enigmatic ludionyms indicate an attempt of this subversion.
Moto študije bi lahko bil stavek iz črtice Veselejša pesem iz zadnjega pomembnejšega proznega dela Ivana Cankarja Podobe iz sanj, objavljenega leta 1917. Stavek se glasi takole: »Ime je igrača«. Cankar v tej črtici sredi krvavih grozot prve svetovne vojne prikliče Dioniza in Jacinto, simbolična lika, zvesta spremljevalca njegovega literarnega ustvarjanja. O njunih imenih razmišlja takole: »Saj ni potreba, da bi vas klical za Dioniza in za Jacinto; lahko vama je ime Mate in Francka, Lojz in Hanca. Ime je igrača; kakor se obraz drugače nasmehne, tako mu je drugačno ime.«1 Ali so imena Cankarjevih junakov res igrača? Za kakšna imena in igrače pravzaprav gre? Mogoče imamo opravka s svojevrstno cankarjansko simboliko imen ali z zametki postmodernističnega ludizma v modernističnem literarnem obdobju na prelomu stoletja? Namen te študije je, da odgovori na postavljena vprašanja, predstavi simboliko imen pri Miroslavu Krleži in jo primerja s Cankarjevo ter dokaže, da se njuna težnja po poimenovanju na številnih točkah stika in da temelji na deklariranih ali prikritih estetskih načelih.
Vprašanje pomena imen je starodavni problem filozofije jezika. Seveda v okvirih te študije ni možnosti za zgodovinski pregled, osvetlimo lahko le najpomembnejše postaje, ki nas bodo pripeljale do literarne onomastike sedanjosti.2 Kot pri marsičem drugem je treba začetke iskati tudi tokrat pri Grkih. O pomenu imen pri Platonu pod vodstvom Sokrata debatirata Hermogen in Kratil. Znameniti Pla-
1 Ivan Cankar, Zbrano delo 23, Ljubljana, DZS, 1975, 54.
_ Leta 1992 so bile v 3.-4. tematski številki Helikona, najpomembnejše madžarske literarnoteoretične revije, objavljene najvidnejše študije, ki osvetljujejo teoretično stran celotnega vprašanja in se lotevajo konkretnih onomastičnih analiz del svetovne književnosti.
tonov Kratilov dialog v ~asu renesanse obudi Marsilio Ficino (1433-1499), prevajalec Platonovih del. Od druge polovice 19. stoletja, ko se pojavi neke vrste kult naravnih ljudstev, pridejo v ospredje novej{i, lahko bi rekli sodobni eksaktni znanstveni aspekti poimenovanja. Upravi~eno bi si predstavljali, da so Saussure in struk-turalisti postavili piko na i v debati, ki se je začela s Platonovim Kratilovim dialogom, toda od petdesetih let naprej se je v mednarodni literarni vedi pojavila nova raziskovalna smer: literarna ali po Frangoisu Rigolu poeti~na onomastika.3 Raziskovalci književnosti so se na za~etku ukvarjali predvsem s problematiko t. i. pomenskih imen, kasneje pa so objavili {tevilne {tudije tudi o stilisti~ni funkciji imen literarnih junakov.4 V nadaljevanju bi želel le omeniti nekaj zanimivej{ih madžarskih in mednarodnih del na to temo.
Literarni zgodovinar Miklos Kovalovszky že v tridesetih letih tega stoletja v svojem delu Az irodalmi nevadas (Literarno poimenovanje junakov) trdi, da je »znamenje za obstoj junakov« njihovo ime.5 Za primer navaja najuglednej{ega predstavnika madžarske književnosti na za~etku stoletja, pesnika in pisatelja Dezsoja Kosztolanyija, ki ob odkrivanju svojih skrivnosti ustvarjanja govori o tem, da se njegovi literarni junaki rojevajo skupaj s svojimi imeni. Ime in zna~aj junaka sta nelo~ljiva od svojega nosilca.
Poimenovanju junakov posve~a precej prostora tudi Boris Uspenski v delu Poetika kompozicije.6 Uspenski o poimenovanju govori kot o problematiki gledi{~a in meni, da »je mogo~e tudi na podlagi raziskave, omejene na poimenovanje, ugotoviti dolo~ene kompozicijske zakonitosti strukture celotnega umetni{kega dela«.7 Dostojevski npr. epizodne junake pogosto poimenuje z grotesknimi imeni, pri njihovem opisu pa gre za intenziviranje znakovne funkcije. Centralni junaki se od njih razlikujejo po tem, »da so v manj{i meri ozna~eni, so konvencionalni in zato bližji življenju«.8 Zgoraj navedeni ugotovitvi Uspenskega ugovarja le Raskolnikov v Zlo~inu in kazni, saj samo ime (razkol, du{evni in cerkveni) ponazarja du{evno stanje glavnega junaka, njegov protislovni položaj, vso paradoksalno bit in dvojno idejo, s katero se bojuje.
Resni~no novo obdobje v literarni onomastiki odpira {tudija Rolanda Barthesa o Proustovih imenih, kasneje pa razmi{ljanja Gerarda Genetta, ki sledi njegovim nazorom. Med raziskovalci na Vzhodu izstopata {e Hlebnikov in Sergej Bulgakov.9 [tudije omenjenih raziskovalcev so dokazale, da je uporaba onomasti~nih raziskav in metod pri analizi literarnih besedil in ustvarjalnih opusov posameznih avtorjev
_ Frangois Rigolot, Poetika es onomasztika, Helikon 1992/3-4, 348.
_ Elizabeth M. Rajec, Literarische Onomastik: Eine Bibliographie, Heidelberg, 1977. - Ista, Namen und ihre Bedeutungen im Werk Franz Kafkas: Ein interpretatorischer Versuch, Bern, Verlag Peter Lang, 1977.
_Miklös Kovalovszky, Az irodalmi nevadas, Budapest, 1934. SB. A. Uspenskij, Poetyika kompozicii, Moskva, Iskustvo, 1970. _ Citat iz B. A. Uszpenszkij, A kompoziciopoetikaja, Budapest, Euröpa Kiadö, 1984, 47. _N. d., 259.
_ O tem že omenjena številka revije Helikon.
več kot upravičena. Ime ni le strcelj jezika, ampak je živa tvorba univerzalnega značaja, ki igra odločilno vlogo pri organizaciji literarnega besedila.
Sergej Bulgakov v delu Filozofija imena trdi, da je s filozofskega stališča izhodiščni problem razlika med lastnim in občim imenom. Vsako ime je po svojem izvoru beseda, torej pomen, ideja, vsebina. Glede na svojo genezo po Bulgakovu ni imen, ki bi ne imela pomena in vsebine. Lastno ime je na absoluten način individualno. V poimenovanju se skriva neke vrste kreativen akt. Ime ima lahko v različnih obdobjih svojega obstoja različne pomene. Izraža človeški duhovni značaj, njegovo nastrojenje in značilnost. Novo ime vedno vsebuje ozaveščeno idejo. Ime je torej moč, jedro, energija, ki svojega nosilca formira, določa od znotraj, zato ni proizvod naključja in samovolje. Ime je enakopravno s človekom, označuje ga in na površino prinaša tisto, kar je imanentno. In kar je najpomembneje, do izraza pride izključno le v maternem jeziku.10
Bulgakovo razglabljanje o lastnih imenih se sicer ne omejuje na literarno poimenovanje, vendar so njegove ugotovitve v številnih točkah spodbuda za razvoj literarnovedne onomastike. Roland Barthes trdi, da je bilo odkritje imen poetični dogodek, ki je dal odločilni zagon Proustovemu romanu Iskanje izgubljenega časa: takoj ko je nastal onomastični sistem, je bil lahko napisan tudi roman. Proust kot tvorec imen igra vlogo kratilskega onomaturga. Barthesova velika zasluga je pravzaprav ta, da je v svojem članku o Proustovih imenih pojem kratilizma ponovno postavil v kritični diskurz našega časa.11
S Proustovim onomastičnim organizacijskim načelom so se ukvarjali tudi drugi in odkrivali onomastične mozaike s skupnimi imenskimi koreni, ki so se nanašali na posameznike z isto moralno podobo v mreži pohote. Nekateri strokovnjaki so dognali, da je v romanu najpogostejši imenski koren BER - GilBERte, AlBERtine, de BERgotte, BERma, RoBERt itn.; to so povezovali z imenom njegove stare mame Adele BERncast. Na tej točki se pravzaprav v analizo umetniškega dela vpleta avtorjeva biografija in psihoanaliza. V Proustovem romanu je poimenovanje privilegij žensk v funkciji mater. Zanikanje moškega poimenovanja in funkcije dajanja imen morda kaže na domneven ali resničen homoseksualni pristop. Alain Buisine trdi, da je pri Proustu vprašanje imena vezano na seksualno poželenje.12 V romanu najdemo številne primere, ki kažejo na ludionimijo, igro z imeni s homoseksualno inspiracijo. Po Buisinu je Proustov onomastični sistem vsaj toliko libidinalen kot socialen in kulturen.
Erangois Rigolot v Poetiki in onomastiki13 opozarja, da mora onomastika, ki ni nič drugega kot preučevanje antroponimov in toponimov, razlikovati znanstveno in poetično onomastiko - in to je bistvena razlika. Poetična onomastika je zgrajena na fantaziji, nastaja iz naključnih primerjav glasov in slik ter opušča zakonitosti jezi-
10Szergej Bulgakov, A tulajdonnev, Helikon 1992/3-4, 447-458.
11 Tako trdi Eugene Nicole v študiji L'onomastique litteraire, Poetique 54 (1983), 242, citiramo po Judit Karafiath, A megtalalt nevek, Helikon 1992/3-4, 401. iiAlaine Buisine, Matronymies, Litterature 54 (1984), 62, citiramo po J. Karafiath, n. d., 405. i^Erangois Rigolot, n. d., 348-361.
kovnih transformacij. Funkcija lastnega imena je zgolj identifikacija, specialno razlikovanje in individualizacija. V literarnem besedilu se lastno ime napolni s pomenom. V besedilu se pomen lastnega imena po stranpoti veže na ideologijo teksta.
Iz tega sledi tudi na{a metodi~na teza. V leposlovnem besedilu lahko dolo~imo semioti~no vrednost lastnega imena, torej pomensko sposobnost v literarnem polju, v katerem se pojavlja. Če smo pri tem uspešni, lahko odkrijemo v literarnem besedilu številne kompozicijske zakonitosti.
V naši študiji se bomo osredotočili na poimenovanje junakov v delih Miroslava Krleže in Ivana Cankarja. Seveda ta analiza ne teži k popolnosti. Naš namen ni razkritje celotnega onomastičnega sistema del dveh avtorjev, želimo analizirati le an-troponime. Morda bi bilo prav, če bi pri obeh avtorjih govorili o simboliki imen, tudi zato, ker gre za simbolista in simbolistična besedila. Cankarju je bila simbolistična estetika nedvoumno blizu, za Krležo pa je bila značilna na začetku njegove pisateljske poti. Antroponimska analiza se morda zdi v primerjavi z ostalimi področji stilistike marginalna, toda videli bomo, da so imena junakov v delih, ki jih obravnavamo, kar se da tesno povezana s sporočilom literarnega besedila, so svojevrsten odtis umetniškega dela.
Imena junakov v delih Miroslava Krleže imajo po navadi pomembno stilistično vlogo. Pomen poimenovanja v Krleževem romanu Zastave obravnava v svoji študiji Istvan Fried.14 Krleža svoje poimenovanje »gradi na duhovnih in materialnih reali-jah«, v njem tu in tam prevladuje »karikaturistično-popačena ali hiperbolično kriptografska miselnost«. Roman Banket v Blitvi15 s topografskega in antroponimskega zornega kota povzroča vse do danes preglavice literarnim zgodovinarjem, in sicer predvsem zato, ker so poimenovanja v trilogiji neverjetno množična, zato je njihova stilna vrednost tu najbolj nazorna. Razvozlavanja literarne funkcije jezikovnih elementov se je lotil Zdravko Malic.16 Meni, da so toponimi izključno produkt pisateljeve fantazije, zato so čisti simboli. Vse to velja seveda tudi za antroponime. Pomislimo samo na ime negativnega glavnega junaka, polkovnika in diktatorja Barutanskega. Ime je izpeljano iz besede barut »smodnik«, torej že samo kaže na to, da v njegovi življenjski filozofiji dobiva največ poudarka nasilje. Iz Maliceve študije bi citirali le eno misel, ker so pač njegovi zaključki sorodni sklepom Uspen-skega: »Antroponimi so v romanu Banket v Blitvi organizirani v sistem, ki na splošno in tudi v podrobnostih rekapitulira ideološko ozadje in literarno strukturo dela.«17
Na podlagi zgoraj navedenega upravičeno predpostavljamo, da so nenavadni toponimi in antroponimi v določenih literarnih delih čisti simboli, v katerih nazorno
__ Istvan Fried, A Monarchia, a magyarsag, a szazadelo - horvat szemmel, Miroslav Krleža Zaszlok cimu regenyenek margojara, Tekintet 1990/4, 94-113. 15 Miroslav Krleža, Banket u Blitvi I-III, Zagreb, 1938, 1939, 1962.
1®Zdravko Malic, Vlastita imena kao stilska kategorija »Banketa u Blitvi«, Krle'in zbornik, Zagreb, 1964, 211-225. 11N. d., 214-215.
odseva celotna zgradba dela, se več, neposredno preko njih je opredeljivo tudi samo sporočilo. Iz tega sledi tudi to, da se lahko raziskava imen uporablja kot možna in avtonomna metoda analize literarnega dela, v katerem so toponimi in antroponimi v funkciji simbolov.
Krleža v romanu Banket v Blitvi uporablja metodo poimenovanja, ki jo je uporabljal tudi v prej napisanih delih. Nase antroponimske (onomastične) raziskave se prav zaradi tega omejujejo zgolj na Krleževo prvo ustvarjalno obdobje do leta 1919, ker se je do takrat razvila zanj vseskozi značilna zvrstna pestrost.18 Skušali bomo razumeti imena treh glavnih junakov in nakazati, da so ta imena simboli, ki so se oblikovali na podlagi konkretne ideologije, filozofije in miselnega sistema.
Prvo Krleževo delo, predmet naše antroponimske raziskave, je Pan. V našem razmišljanju dobiva posebno mesto zato, ker ima v Krleževem poimenovanju paradigmatičen značaj. Krležev Pan je bitje, ki je zapustilo naravo in uteleša popolno harmonijo, življenje samo. Poema predstavlja nasprotje med Panom, ki razglaša poganske vrednote sveta, in krščanstvom. V tem boju zmaga Pan. Pomen slovanskih elementov slikovne simbolike v zadnjem delu - množica, ki je bila malo prej še v pobožnosti, zdaj v samopozabi pleše kolo pod lipo v spremstvu gajd - je oznanjati zmago.
V mitologiji je Pan Hermesov kozonogi otrok, ki sodi v spremstvo Dioniza.19 Etimološki pomen imena grškega izvora je »cel, popoln, ves«.20 Pan kot bog vesoljstva trosi povsod bogat blagoslov plodnosti. Krščanski filozofi so v njem videli sintezo poganstva. Kot simbol je šel skozi poseben razvoj: na začetku je simboliziral seksualno razuzdanost, kasneje pa propad družbenega sistema.21 Če želimo razumeti poetično sporočilo, ki izvira iz vloge mitičnega junaka v ekstatični poemi Pan, se moramo obvezno spomniti na dejstvo, da se je Krleža z Nietzschejevo filozofijo seznanil v Budimpešti, v času, ki ga je preživel na vojaški akademiji Ludoviceum.22 Najbolj verodostojne spomine na čas v Ludoviceumu objavi šele leta 1947.23 V teh spominih med drugim govori tudi o tem, da je v ludovikanskih letih bral Nietzschejevo delo Rojstvo tragedije. Krleža se tega doživetja spominja takole: »Med prebiranjem besedil Nietzscheja, ki sem ga imel zelo skromno, skoraj na služaben način za svojega genialnega mojstra in ki sem mu verjel vse, popolnoma vse, dobesedno, prima vista, nisem mogel stoodstotno razumeti vseh nians. Zdelo se mi je, da ta poetična besedila berem skozi pajčolan.«24 Nietzscheja, ki ga v istem besedilu šteje za svojega duhovnega učitelja, tudi pozneje ne zapusti. Vseskozi ga je močno potreboval, saj se je s pomočjo njega izogibal »fetišev in mitov«.25
__ O tem Stanko Lasic, Krleža: Kronologija života i rada, Zagreb, 1982.
__ Imre Trencsenyi-Waldapfel, Mitolögia, Budapest, 1956, 177.
2_A magyar nyelv törteneti etimolögiai szötara 3, Budapest, 1976, 79.
21J. Chevalier - A. Gheerbrandt, Rje~nik simbola, Zagreb, 1987, 474.
22 O tem življenskem obdobju glej Dorde Zelmanovic, Kadet Krleža, Zagreb, 1987.
22 Miroslav Krleža, Iz knjige Izlet u Madžarska 1947, Republika 1953/12, 977-1009.
22N. d., 996.
22 O tem priča sam. Glej Predrag Matvejevic, Razgovor s Miroslavom Krle'om, Beograd, 1974, 106.
Med glavnim junakom Panom in Rojstvom tragedije obstaja globoka geneti~na povezava. Rojstvo tragedije je prva Nietzschejeva sinteza, v kateri organsko celoto tvorijo »filozofski-kozmolo{ki osnovni koncept, kontekst teorije in zgodovine literarne zvrsti, nepri~akovana in vehementna aktualizacija gr{kega«.26 Nietzsche za nosilca »dramskega prapojava« dolo~a satira ali, kakor ga sam imenuje, »prapo-dobo ~loveka«. »Za~aranost je predpogoj vsake dramske umetnosti. V tej za~ara-nosti dionizi~ni obsedenec vidi satira, in kot satir zagleda boga, tj. v lastni metamor-fozi vidi novo, od sebe oddaljeno vizijo, kot apolini~no uresni~itev lastnega stanja. S tem novim prividom drama postane popolna,« pi{e Nietzsche.27 V evropski umetnosti so satir, Pan in Dionizij pravzaprav ista bitja.
Poema Pan se kot sinkretično lirsko delo popolnoma ujema s pojmovanjem umetnosti, ki ga je izdelal Nietzsche v Rojstvu tragedije. Pan kot dramski prapojav, nosilec prapodobe človeka, zbira okrog sebe tiste, ki so zablodili v krščanstvu. Krleža je v svojem Dnevniku v zvezi s Panom zapisal, da so se mu posmehovali, ko je omenil, da je delo napisal za oder.28 Določitev literarne zvrsti (delo za oder, to je drama) kaže, da se je Krleža želel v vseh pogledih prilagoditi estetskemu konceptu Nietzschejevega dela.
Krleževo prvo ustvarjalno obdobje, ki kaže vidne znake vpliva Nietzschejeve filozofije, zaključujeta noveli Hodorlahomor Veliki in Veliki mestar sviju hulja. V teh dveh novelah ob številnih nietzschejevskih idejah najdemo več misli in fraz, ki jih je pisatelj prevzel iz Nietzschejevega dela in jih navaja v narekovajih (mit Vzhoda, kult jaza, ideja človeškega, preveč človeškega itn.). Krleža se je navidez, sploh pa v primerjavi s Panom, oddaljil od antičnih mitologij, saj se ti dve noveli dogajata v sodobnem času, toda sami zgodbi imata vendarle svojo mitološko raven. V Hodorlahomorju Velikem to uteleša sanjski asirski vladar, v Velikem mestru sviju hulja pa mitični šef Prvega hrvaškega pogrebnega zavoda. Krleža je verjetno pod skupnim vplivom mitoloških elementov ali natančneje mističnih elementov in nietzschejevske filozofije izbral svojim junakom simbolična imena, ki odražajo idejo jedra zgodbe. Glavni junak Hodorlahomorja Velikega je Pero Orlic, Velikega mestra sviju hulja pa Ljubo Kraljevič. Občni pomen lastnih imen Orlic in Kraljevič je orlov potomec, kraljev potomec. Priponsko obrazilo -ic je obrazilo porekla.29 Obe imeni nakazujeta oblastniško držo. Orlic želi osvojiti Pariz, Kraljevič pa premagati in razkrinkati mističnega Šefa, ki upravlja tovarno smrti. Mitološki pomen orla je zelo bogat, najdemo ga v najrazličnejših kulturnih krogih, največkrat v oblastniški vlogi. V Nietzschejevem Zarathustri ima pomembno mesto, saj se prav tako kot kača pojavlja kot sveta žival.30 Tudi ime Kraljevič ima mitičen pomen, saj kaže na osrednji lik hrvaškega in srbskega ljudskega pesništva, Kraljeviča Marka.
26Endre Kiss, Friedrich Nietzsche filozöfiäja, Budapest, 1993, 125.
2_Friedrich Nietzsche, A tragedia szuletese avagy görögseg es pesszimizmus, prev. Imre Kertesz, Budapest 1986, 73. 22Miroslav Krleža, Davni dani, Zagreb, 1956, 301.
22 Priručna gramatika hrvatskega knji'evnog jezika, Zagreb, 1979, 246.
22Nietzsche Frigyes, Im-igyen szöla Zarathustra, prev. dr. Ödön Wildner, Budapest, 1908, 25, 110, 291, 317 in 438.
Imeni glavnih junakov v teh dveh novelah kažeta na Krleževo novo ustvarjalno obdobje in spremembo usmeritve: premik od univerzalnega k nacionalnemu, hrva{kemu. Glavni junak Hodorlahomorja Velikega gre iz Zagreba na osvojitev Pariza, in se od tam vrne razo~aran. Novela Veliki mestar sviju hulja pa se dogaja izklju~no v Zagrebu. Krleža v Hodorlahomorju obra~una z mitom Zahod-Vzhod, v Velikem mestru sviju hulja pa za~ne podirati nacionalne mite, ki se navezujejo na svetost družbenih odnosov. Poimenovanje obeh glavnih junakov v simboli~ni obliki postane poetično ogledalo sprememb literarne usmeritve.
V	poimenovanju junakov naletimo skoraj na identi~ne dileme univerzalnega in nacionalnega tudi pri Ivanu Cankarju, ki so ga na za~etku njegove ustvarjalnosti, v letih na prelomu stoletij prav tako »okužile« Nietzschejeve ideje. V svojih pismih in drugih zapisih ne nakazuje, da je bral Nietzschejeva dela, toda v {tevilnih delih si je sposojal njegove misli - najve~krat je navajal kar Nietzschejeve besede in jih tudi tipografsko poudarjal.31 »Jasno je, da je Cankar na koncu leta 1898 vsekakor že vedel za Nietzscheja in je poznal nekatere njegove ideje,« trdi Du{an Pirjevec.32 V Cankarjevih delih na prelomu stoletja je razumljivo ravno konzervativna kr{~anska kritika odkrila vpliv Nietzschejevih idej.33 Tako kot ve~ino pisateljev je tudi Cankarja navdihoval imoralizem Nietzschejeve filozofije, Dionizov kult, ideja volje do mo~i, njegov individualizem, vera v nad~loveka, neusmiljeno bi~anje kr{~anstva in roganje filistrskemu vedenju. Vendar prav tako pomembna, morda celo pomembnej{a je bila misel o prevrednotenju kulturnih vrednot.34
Cankarjevo poimenovanje literarnih junakov lahko na splo{no razdelimo na tri tipe, tri ravni: a) ljudska, tipi~no slovenska imena »brez pomena« (Hanca, Lojz, Francka, Mate itn.), b) pomenska imena ([~uka, Job Mrmolja, Filemon Sova, Mavricij Trska itn.), c) miti~na imena (Dioniz, Jacinta, Hijacinta).
V	nadaljevanju se bomo ukvarjali le s tretjim tipom poimenovanja. V Cankarjevih delih je najpogostej{i mo{ki lik Dioniz. To ime najdemo v naslednjih delih: Popotovanje Nikolaja Nikiča, V mesečini, Lepa Vida, Marko, Luka in Dioniz, Vese-lejsa pesem, Pomlad, Bilka v viharju. To tuje mo{ko ime gr{kega izvora (Dionysos-Dionisius) je v slovenski jezik pri{lo v obliki Dionizij, torej sloven{~ina ne pozna oblike Dioniz, ki jo uporablja Cankar.35 Glede na to, da se Cankar pri poimenovanju ne ravna po jezikovni normi, sklepamo, da je tudi s tem sku{al nakazati, da ima ime poseben pomen.
Globljo, mitolo{ko in duhovno zgodovinsko ozadje lika Dioniza, ki se pojavlja v Cankarjevih delih, doslej ni razkril {e nih~e. Najbolj priro~no bi bilo, ~e bi raziskovalci zaradi posebne jezikovne oblike imena, ki odstopa od »pravilne« oblike,
__ Glej o tem podrobneje Istvan Lukacs, Friedrich Nietzsche eszmeinek hatasa Ivan Cankar irodalmi munkassagara, Filologiai Közlöny 1996/3-4, 181-209. __Dusan Pirjevec, Ivan Cankar in evropska literatura, Ljubljana, 1964, 142.
__ Pregled o tem daje Štefan Barbari~, Od Nietzschejevega do Cankarjevega Dioniza, Slavistična revija 1969/2, 17-32.
__ Glej Dušan Pirjevec, Oton Župančič in Ivan Cankar, Slavistična revija 1959-60/1-4, 1-94. __Janez Keber, Leksikon imen, Ljubljana, 1988, 148.
izhajali iz originalne razlage mita. [tefan Barbarič trdi, da »Dioniz ne izhaja naravnost iz Nietzschejevih spisov, še najmanj iz Rojstva tragedije, marveč iz dionizičnega nastrojenja, s katerim je bila književnost konec stoletja prenapolnjena«.36 Vse druge prejšnje analize so prišle do podobnih dognanj, z razliko, da del raziskovalcev ni zavračal nietzschejevskega porekla imena Dioniz.37
V	Cankarjevem življenjskem delu se lik Dioniza od leta 1900 do 1917 skoraj desetletje in pol pojavlja v pripovedki, noveli, meditaciji, indirektno v pripisu k Erotiki, v umetniški pravljici, drami in na koncu še v črticah. V njegovih besedilih se Dioniz, ki dosledno uteleša enotno idejo, pojavlja v glavnem v družbi ženskega lika Hiacinte oziroma Jacinte, ki ga spremlja kot senca.
Popotovanje Nikolaja Niki~a iz leta 1900 je prvo tipično cankarjansko delo, v katerem srečamo Dioniza. Delo je izšlo točno v letu Nietzschejeve smrti.38 Dioniz tu uteleša tipičnega modernega slovenskega umetnika, ki se le pripravlja »na velikansko delo«, toda v resnici ostane tako njegovo življenje kot tudi delo nedokončano. O »velikem delu«, ki ga pripravlja, ne zvemo nič. Dionizično usmerjenost v liku Dioniza v tej pripovedki nakazuje le bohemsko življenje - nova oblika vedenja in način življenja. Med vsakdanjim, mirnim meščanskim načinom življenja, ki ga predstavlja Nikolaj Nikič, in življenjskim nazorom, ki ga predstavljata Dioniz in Rekar, se tokrat še ne odpira brezno, pa čeprav Cankar v liku Dioniza utira pot umetniku in v zvezi z njim ideji, s katero se najlažje istoveti. Cankar razkrije razloge Ratejevega eksistencialnega propada, toda skrivnosti Dionizovega in Rekarjevega propada ostanejo zakrite. Umetnika se v domišljiji Nikolaja Nikiča tako rekoč združita: »Obraz Dionizov je stopil jasno pred oči, in v tistem trenutku je zapazil nenavadno podobnost med Dionizem in Rekarjem. Isti globoki, nemirni pogled, - pogled jastrebov, ki leži ob cesti z zlomljenimi perutmi in nima več toliko moči, da bi se ubranil vranom ...«39 V tem citatu je seveda treba poudariti »pogled jastrebov, ki leži ob cesti z zlomljenimi perutmi«, torej Nietzschejevo sveto ptico, ki uteleša željo do oblasti in svojo nemoč. Nikolaj, ki na koncu življenja obišče Rekarja v norišnici, odhaja z naslednjimi besedami: »Ta silna natura ... in zdaj topa žival... žival...«40 Naj zgolj opozorimo, da je v letu nastanka pripovedke enako končal tudi Nietzsche.
Poudariti moramo dejstvo, da Cankar v vseh svojih zgodbah, v katerih se pojavlja Dioniz (z izjemo drame Lepa Vida), obravnava tudi družbeno problematiko. V tej zgodbi prizor cerkvene procesije pred Nikolajeve oči prikliče privid »na smrt obsojenega naroda«.
V	podobno strukturo pripovedk sodi tudi satirična pripovedka V mese~ini iz leta 1906, ki je del Zgodb iz doline {entflorjanske.41 Mir v dolini šentflorjanski,
sSBarbarič, n. d. 31.
__ Npr. Anton Slodnjak, Slovensko slovstvo, Ljubljana, 1968, 281. __Ivan Cankar, Zbrano delo 8, Ljubljana, 1968, 41-90. __N. d., 79. SSN. d., 81.
siCankar, ZD 13, 97-139.
natančneje dacarjev, poštarjev, učiteljev in duhovnikov mir, zmoti prihod Dioniza in Hiacinte. Dacar takole predstavi Dioniza, sina prostitutke: »Tista Maruša, Bog ji dodeli mir, ki ga ni zaslužila, je imela sina potepenca. Kdo mu je bil oče, morda še sama ni vedela, ampak da je bil sad greha in nečistosti, priča že samo njegovo ime, ki je tako, kakor ga nima nobeden krščanski človek na svetu. Ljudje božji, ime mu je Dioniz. Kakršno ime, takšno življenje. Prikazal se ni nikamor, ker ga je bilo sram, izginil je naposled prav po tihotapsko, da ni vedel človek, kako in kam, ter se je potepal po svetu od kraja do kraja in se ukvarjal z rečmi, ki so vsakemu rodoljubu stud in gnusoba. Ljudje, ukvarjal se je z umetnostjo.«42 V zvezi s tem citatom je treba spomniti na poreklo mitološkega Dioniza, za katerega vemo, da mu je bil oče Zeus, mati pa umrljivo bitje Semele.43 Dioniz je junak literarnih del postal po zaslugi svojega božjega-človeškega porekla, saj njegova usoda, življenje in božanska bit tudi v univerzalnem smislu ponazarjajo nesmrtnost, po kateri hrepeni človek. Dioniz si po zemeljskem trpljenju zasluži, da prispe med prebivalce Olimpa. Kristusova usoda je v glavnem sorodna z Dionizovo, saj gre prav tako za božjo-človeško poreklo, hude zemeljske preizkušnje in potem vnebohod. Te podobnosti nič ne ovira dejstvo, da je Dioniz bog opojnosti, Kristus pa uteleša puritanstvo in vzdržnost. Mit, ki je organiziran okrog teh dveh likov, je svojstvo dveh zaporednih zgodovinskih obdobij: antike in krščanstva. Prav zaradi njihovih vidnih identičnih elementov je možno, da je njuna prisotnost povsem naravna tudi v istem življenjskem delu, tako tudi v Krleževem in Cankarjevem. Pripovedka V mesečini je prava blasfemična zgodba (Maruša/Marija - Dionizova/Kristusova mati), poskus zamenjave mita.
Neodvisno od Dioniza in Hiacinte se pojavi tudi Zlodej, za katerega se izkaže, da je Dionizov stari znanec (»ljubeznivi kozjebradec, ki je že mnogoterikrat večerjal z nama v Parizu«) in zapelje prelepo mlinarico, znanko štirih mirnih meščanov. Potem ko zasliši Zlodejevo ime, mlinarica razvije pravcato antroponimsko razmišljanje: »Kakšno čudno ime! Ampak v tej dolini šentflorjanski so vsa imena čudna. Neki kajžar na klancu se piše za Cesarja in njegov sosed celo za Papeža.« Da so Cankarjevi antroponimi organizirani v resnični sistem, kaže tudi to, da želi glavni junak v Kurentu, v »starodavni pripovedki« iz leta 1909, postati cesar ali papež. Zgodba ima štiri niti in te niti se nenehno prepletajo. Prepletata se realnost in mističnost, zabrišejo se meje med resničnostjo in pravljičnostjo. Dioniz in Hiacinta živita v izoliranem svetu, njun dom je gozd, pogovarjata se o abstraktnih vprašanjih, kot so domovina, umetnost, osamljenost in ljubezen. V sinkretičnem delu besedila Dioniz na nek način identificira Hiacinto: »Ah, Hiacinta, kar vidiš in kar si, je slaboten simbol, nerazločna senca!«44 Dioniz torej izreče, da je Hiacinta pravzaprav simbol. Eros se v zgodbi pojavi le v domišljiji prebivalcev doline: »Tam se gode reči, ki jih spodoben jezik ne more dopovedati.« Ljubezenski odnos med zaljubljencema je pravzaprav popolnoma platonski.
42N. d., 108.
i^Trencsenyi-Waldapfel, n. d., 175. 44Cankar, ZD 13, 119.
Pojav Dioniza, ki je v Popotovanju Nikolaja Niki~a upodobljen s tradicionalnimi proznimi sredstvi, linearno strukturo, se v pripovedki V mese~ini zrahlja: realnost, nerealnost in mistika se mešajo na štirih ravneh, z nastopom resničnih in mističnih bitij (prebivalci doline, Zlodej in mlinarica, Dioniz in Hiacinta, Manca in Tone). Miselni diferenciranosti sledi tudi oblikovna: v dramski obliki napisani dialogi med Dionizom in Hiacinto. Dioniz je v tem primeru umetnik z nejasno preteklostjo, ki se je že prej iztrgal iz družbe, ki je v zaroti z Zlodejem prišel pohujšat poštene ljudi v dolini šentflorjanski. Tako kot je prišel, je tudi odšel: brez sledi. Toda pohujšanje se je dokončno naselilo v dolini šentflorjanski, saj sta se Manca in Tone vzela kljub starševski prepovedi. V pripovedki je Cankar poskusil združiti svet resničnosti in idealov. Pisateljev pogled na prostor v pripovedki: pregloboka dolina - Šentflor-janci; visoki hrib - Dioniz in Hiacinta; gibanje junakov med dolino in hribom, točno sledi temu namenu.
Nova postaja v razvoju junaka Dioniza je bila umetniška pravljica Marko, Luka in Dioniz (1910) kot neposredna posledica usmeritve k ljudskemu pesništvu. Cankar nam ponuja parafrazirano inačico priljubljene ljudske pripovedke, v kateri se trije bratje odpravijo v svet in jih oče po vrnitvi primerno nagradi. Brata iščeta zemeljske dobrine, zato jima oče zapusti te. »Kuštravega in siromašnega« Dioniza zemeljske dobrine ne zanimajo, zato ga oče nagradi: »Tvoje kraljestvo je onkraj življenja, onkraj teles in onkraj duš! Zapravil si posvetno življenje, zato boš večnega deležen ...«45 V pravljici se Dionizov princip pojavi v čisti, enostavni za vsakega razumljivi, parabolični obliki, kar izhaja iz literarne vrste.
Dramska pesnitev Lepa Vida (1911) je neke vrste konec Dionizove usode. To je zadnje delo, v katerem se je Cankar lotil pojava Dioniza s popolno literarno zahtevnostjo, s svobodnejšo fikcijo, v kateri se zabrišejo meje upodobljenega sveta, iztrganega iz pisatelja, in resničnega zunanjega sveta. Junakinja iz ljudskih balad pri Cankarju uteleša le samo hrepenenje. Bolni dijak Poljanec in Dioniz pričakujeta Vido, hrepenita po njej, ki prispe in reče: »V paradižu sem bila, dragi, v sanjah sem bila, onkraj morja ...«46 Dioniza ima sicer neizmerno rada, vendar ga ponovno zapusti. Odide k Dolinarju, mlademu in bolehnemu graščaku, toda tudi njega zapusti, se vrne k Dionizu in Poljancu, ki v prividu pred lastno smrtjo vidi Dioniza in Vido, ko v poročni obleki odhajata v večno pomlad.
Cankar simbolistično lirsko dramaturgijo uporablja najprej v drami. V njegovi drami je fabula siromašna, junaki pa modelirajo v prejšnjih delih obravnavane osnovne družbene situacije in postanejo njeni absolutni simboli. Cankar v drami ne razlaga, posreduje le čisto idejo. Resničnost in obstoječi svet zbledita.
»Dramska pesnitev« Lepa Vida je težko razumljiva brez poznavanja pripovedk Popotovanje Nikolaja Niki~a in V mese~ini. Natančneje povedano, Cankarjeva dela, ki so nastala okrog leta 1910, vsebujejo nov element, tako tudi Lepa Vida. Če ta nov element dojamemo, razvozlamo tudi samo dramo: gre za pojav motivov in junakov
ilCankar, ZD 21, 172. iSCankar, ZD 5, 80.
iz ljudskih pravljic. S sprejetjem dionizičnega principa se je moral nujno soočiti tudi s sprejemom tradicije domačega ljudskega pesništva.47 Drama Lepa Vida je značilno »srečanje« antike, ki jo pooseblja Dioniz, in slovenskega ljudskega izročila z Lepo Vido.
V času vojnih grozot (1915) v črticah Veselejšapesem, Pomlad in Bilka v viharju zadnjič prikliče »svoja najlepša otroka« Dioniza in Jacinto. V njun resnični obstoj verjame bolj kot kadar koli prej in pričakuje skorajšnje »vstajenje«. Cankar umešča med ekspresivno opisane trenutke vojne Dioniza in Jacinto, ki ga spremljata od njegove zgodnje mladosti v posvetnem življenju, sta del njega, predstavljata najsvetejše in najlepše kvalitete.
Prva Cankarjeva črtica, v kateri se pojavi Dioniz, natančneje prilastek dioni-zični, je črtica Spomladanska no~ iz zbirke črtic in novel Knjige za lahkomiselne ljudi, ki so ji najbližje Nietzschejeve ideje. Prvotni naslov črtice je bil Dionizijska no~, toda Cankar ga je tik pred objavo spremenil.48 Zunanjega razloga za to dejanje ne poznamo, dejstvo pa je, da je črtica v zbirki imela programsko vlogo, saj v sebi združuje idejno sporočilo celotne knjige. Naštejmo te ključne besede: neprestano umiranje bogov, boj zoper večnega filistra, izgon malikov iz templjev itn. Na vprašanje, zakaj ni vztrajal pri prilastku dionizijski in prvotnem naslovu, dobimo odgovor iz same črtice: »Vse moje življenje je posvečeno brezuspešnemu, popolnoma brezuspešnemu boju. Moj sovražnik je neranljiv in nesmrten.«49 Ta izjava je popolnoma nasprotna s t. i. dionizično držo.
Že zgoraj smo navedli, da se Dioniz v posameznih delih ne pojavlja sam, ampak vedno v spremstvu Jacinte, Hiacinte. Poglejmo etimologijo ženskega imena Jacinta, Hiacinta, saj se kažejo presenetljive mitološke povezave. Ženski imeni Jacinta in Hiacinta sta varianti, obe izhajata iz grško-latinskega moškega imena Hiakintos, ki pomeni 'cvet, poldragi kamen'. Hiakintos je bil v starogrški mitologiji prelep sin špartanskega kralja Amikla in Apolonov ljubimec, ki ga je bog Zefir zaradi ljubosumja ubil tako, da je preusmeril let diska, ki ga je odvrgel sam Apolon.50 Po raziskavi mitologije in etimologije imena s platonsko ljubeznijo povezanih junakov lahko izjavimo, da kot pri Proustu tudi pri Cankarju najdemo ludionime s homoseksualnim navdihom. Pa še to: imeni junaka nas vodita do apolinične in dionizične ideje. Ta dvojnost je temelj umetnosti v Nietzschejevem delu Rojstvo tragedije.
Bistvo umetnosti, ki temelji na apolinični in dionizični dvojnosti, je izdelal Nietzsche v delu Rojstvo tragedije.51 To splošno znano in priljubljeno teorijo so prevzeli številni avtorji. Njen najdoslednejši zagovornik je bil Ivan Prijatelj, ki je bil v neposrednem stiku s Cankarjem ter obenem najuglednejši pisec, kritik in estet t. i.
4_O tem Istvan Lukacs, Matyas kiraly a szloven szepirodalomban, Corvin Mätyäs-konferencia, Maribor, 1991, 61-68.
44 O črtici in o njenem naslovu podrobno poroča v pismu, ki ga je napisal založniku Schwentnerju. Cankar, ZD 17, 70. 44 Cankar, Spomladanska noč, ZD 8, 94. 44Keber, n. d. 199.
41 Budapest, 1986, prevod in opombe Imre Kertesz.
dunajskega kroga slovenskih pisateljev.52 V pismu iz leta 1904 pravi, da sta v grški ljudski duhovnosti bila prisotna oba principa, apolinični in dionizični, toda vir novih artističnih tokov je izključno dionizični misterij. Cankarju očita, da je slovenski ljudski duh iskal le v smeri dionizičnega misterija.53 Kasneje je ta očitek preklical in o Cankarju izjavil, da je bil edini slovenski umetnik, ki je znal obe ideji izraziti in spojiti. Vidi se, da je v teoriji, ki jo je Prijatelj prevzel od Nietzscheja in uporabljal za moderno književnost, dobil vidno mesto tudi Cankar.
Posrednik lika Dioniza, dionizičnih idej, misterijev med Cankarjem in Nietzschejem je bil verjetno Prijatelj, ni pa izključena tudi neposredna povezava. To trditev potrjuje tudi dejstvo, da se v Cankarjevih delih, ki so nastala okrog leta 1910, in predstavljajo dionizični misterij, dionizični princip, čuti močan navdih ljudskih pravljic. Tudi s tem nakazuje Nietzschejevo tezo, da obe načeli izvirata iz narave, iz ljudskega. Pri Cankarju se v tem primeru soočamo s schillerjevsko »naivnim« pogledom na umetnost, ki je značilen tudi za Nietzscheja. Pomeni identičnost človeka in narave, kar pa kaže na neposredno prisotnost apoliničnega misterija.
Cankar je Dioniza, polifonski lik grške mitologije, v svojih delih pod vplivom Nietzschejeve Tragedije predstavil v vseh oblikah kakovosti življenja: volja do življenja, osvoboditelj duš iz pekla, plodnost, ljubezen, orgije, spiritualizacija živih bitij, sile rušenja,54 ki so bile znane v evropski književnost na prelomu stoletja in so z vključevanjem slovenskega ljudskega izročila idejno in slogovno obnovile slovensko književnost. To je vsekakor zanimivo poglavje leposlovne recepcije ljudskega pesništva, toda obenem najmanj raziskano področje slovenske moderne.
Cankar paralelno z razvojem dionizičnega misterija in principa objavi številna dela z navdihom ljudskih pravljic.55 Potepuh Marko in kralj Matjaž je aktualizacija mita o Kralju Matjažu iz ljudskega izročila, Kurent pa je prav tako moderna interpretacija ljudskega lika, mita.56
Cankarjeva »starodavna zgodba« Kurent (1909) je sinteza ljudskega, naivnega in modernega. Kurent je po slovenskem ljudskem verovanju staroslovanski bog, ki je Slovence obdaril s trto.57 Kurentovo mitološko poreklo, njegova vloga in leposlovna adaptacija vsega, kar je v ljudskem izročilu povezano z njim, je popolnoma identično z Dionizovo recepcijo in prav zaradi tega je bil primeren za to, da je zamenjal antičnega junaka in slovenski književnosti določil »nacionalno« usmeritev.
22 Najpomembnejša študija, v kateri svoje poglede razlaga prav na podlagi Nietzschejevih nazorov, je Pesniki in občani, v: Ivan Prijatelj, Izbrani eseji in razprave 11, ur. Anton Slodnjak, Ljubljana, 1953, 1-20.
53Ivan Prijatelj, Umetniški cilji..., n. d., 383-388. 52J. Chevalier - A. Gheerbrant, n. d., 121-122.
22 O Cankarjevih ljudskih likih Franc Zadravec, Cankarjevi folklorni junaki, Slavisti~na revija 1980/2, 153-165; Marko Juvan, Med identifikacijo in negacijo: Pripovedkovni intertekst v Cankarjevi povesti Potepuh Marko in kralj Matjaž, Slavisti~na revija 1989/4, 471-487. 22Istvan Lukacs, Matyas kiraly... 22 Niko Kuret, Prazni~no leto Slovencev, Celje, 1970, 33.
Na prelomu stoletja zasledimo v simbolističnih delih Miroslava Krleže in Ivana Cankarja tudi v imenih junakov apolinično in dionizično dvojnost bistva umetnosti. V okviru antroponimske raziskave nam je uspelo pri obeh ustvarjalcih predstaviti pretvorbo tega načela v ljudsko in njeno odražanje v imenih literarnih junakov. Avtorja, ki sta črpala iz idej Nietzschejeve filozofije, sta ločeno drug od drugega prišla do istih miselnih ugotovitev.
Nietzschejeva filozofija ni bogatila književnosti našega prostora na prelomu stoletja le s svojimi pogledi na umetnost. Njen miselni radikalizem je na površino spravil tudi notranje premike v duši modernega človeka. Moderna književnost je na prelomu stoletja dokončno obračunala z romantično ljubeznijo.58 Znano dejstvo je, da je imel Nietzsche svojevrstne poglede na spolnost, na vlogo ženske in njeno mestu v svetu. Ta Nietzschejev radikalizem se dotakne tudi mladega Krleže in ga sprovocira, da postavlja še predrznejša vprašanja. 17. novembra 1915 v dnevniku zapiše: »Kje se začenja v nas 'žensko' in kje se končuje 'moško'?«59 Krležev in Cankarjev sodobnik, madžarski pesnik Endre Ady (1877-1919), je te notranje premike formuliral z elementarno močjo. Pesem, ki jo citiramo v filološkem prevodu, je manj znana tudi madžarski publiki. Naslov pesmi je: Glavo če povesim. V žensko krilo če povesim/Veliko, žalostno satirsko glavo/Spominjam se:// Nekoč sem tudi jaz taval kot velika ženska/Po vročih in bujnih krajih/Zaspano.// Daleč in globoko v Času/Bil sem ženska: možata,/Ljubljena.// Zasledovali so me slabotni mladeniči/ Gladko, hrepeneče, bolano:/Spominjam se.
Ivan Cankar ni prišel do podobnega radikalizma, navidez je ostal pri »konzerva-tivnejšem« pogledu na ljubezen. Njegov pravi miselni in literarni radikalizem je bil dovolj le za toliko, da je s Krležo in Adyjem sorodna hrepenenja in misli skril za antroponime. Tesnobna razdvojenost!
ÖSSZEGZES
A dolgozat az ötvenes evek francia es orosz irodalomtudosainak onomasztikai kutatasaira tamaszkodva tesz kiserletet arra, hogy a horvat Miroslav Krleža es a szloven Ivan Cankar irodalmi hoseinek neveit elemezze. A ket alkotonal az irodalmi hosök megnevezese azonos paradigmavaltast tükröz: az egyetemestol a nemzeti fele valo fordulast. A közös forras a nietzschei filozofia, amely a szazadfordulo horvat es szloven irodalmaban radikalis valtozasokat idezett elo. Miroslav Krleža Nietzsche-recepcioja elementarisabb volt a Cankarenal, s irodalmi következmenyei is sokkal radikalisabbak voltak. Cankarnal, szemben Krležaval, nem következett be a hagyomanyos romantikus szerelem tronfosztasa, am bizonyos libidinalis talanyos ludionimai arrol arulkodnak, hogy kiserletet tett erre. Ket kedves irodalmi hosenek, Dioniznek es Hiacintanak a legkülönfelebb irodalmi muvekben törteno nyomon követesevel, a nevek mögött megbuvo »eszmenek« a felfejtesevel probaljuk meg megfejteni »talanyukat«. A nevek mitologiaja es a szavak etimologiaja prousti talanyokat sejtet.
22 O tem in zgodovini homoseksualnosti podaja pregled Dominique Fernandez, Le rapt de Ganymede, Paris, 1989, madžarsko: Dominique Fernandez, Ganümedesz elrabläsa, prev. Agnes Totfalusi, Budapest, Europa, 199. 22Miroslav Krleža, Davni dani, Zapisi 1914-1921, Zagreb, Zora, 1956, 49.