Jože Kastelic I Zvezde in žalost
Razgledi
Pojdiva, primem te za roke,
Žalost, pojdiva tja do vrat,
kjer se iz mraka vidijo gore visoke v soncu.
Kot vnet učenec vem imena gora na pamet, Žalost, tam vidim — ti ne vidiš: Radost, Vstajenje, Mir, visoki vrh Družine.
Zdaj ni tvoj vek, ti si obsojena! Cvetoči sneg te bo pokril, češnje že cveto, Žalost, a če ti je težko umreti, vrniva se še v hram to noč, Žalost, do Jutra.
Obzorje
Obroč obzorja oklepa svet,
moj svet,
vrč dragoceni,
vrč, natrt pod mojimi rokami.
Razpada ne ustavi,
od znotraj mi svet razpada
kot ruda radij
ves živi čas,
ves čas minljivi.
Na pogorišče razgubljenih sil, snovi neplodne,
kjer več v pepelu ni kali ognjenih, še sam bom pal — pepel in prah.
Tedaj razklene se obroč, črepinje vse tvari raznese noč.
306

Noč
Studenec sanj odpira usta, globoko vanj se zvezda ozira, posluša glas globin, otira s čela zlato luč utrinkov in jih meče v noč.
Premeri kakor blisk vsemir, primakne se nad ta nemir in vidi mi v srce — bled cvet spomina v njem dehti in vonji stari spet bole. A zvesta zvezda jih osuje, zasnuje mirnih sanj mi luč in odpotuje v noč.
Pridi spet • •.
Tiha uteha
žalosti v meni,
brsteči iz rane
globoke,
cvetove ji ziblješ,
veter —
ti čebelica,
med v nji najdeš.
Tiha, pretiha zaznavanju,
misel te ne dotipa
s prsti modrimi,
ne čebelica več ne veter,
žalost tešeč
si se razžalostila,
v njo spremenila,
bolj boliš.
Pridi spet, kot hodiš k drugim,
ne senca na platnu sna!
Stopi iz mene vase,
podaj mi se vsa,
nadeni starovečen (— zate, vem!)
nakit predmetnosti,
Ljubezen!
Novoletna pesem vsak dan
Ihtenje, ihtenje! —
Dajte mi blebetavih ust,
govoril bi —
kakor pijanci, mnogo, prehitevajoče,
ne bi se izpovedal.
Petdesetkrat sedem dni,
obljub petdesetkrat sedem
sebi in vam za novo leto,
a dnevi so s starimi krpami ovešeni
kot nove pesmi s staro muziko.
Dajte mi angela — v tempelj me ponese,
vzame z oltarja žgalnega oglje žareče
s previdno kretnjo,
da mi poljubi z njim ustnice, blebetava usta —
(in srce) —
in mi navdihne prerokbe
Izraelu.