ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1939 • 3 457 Spisi dubrovačke kancelarije. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjet­ nosti, 1988. 394 strani. (Monumenta historica Ragusina ; 3).. "i Pohvalno je, da se serija Monumenta historica Ragusina (MHR) nadaljuje v isti obliki in zaporedju, kot je bilo zamišljeno leta 1951. V prvem zvezku je Gregor Cre- mošnik objavil Zapise Tomazina de Savere (1278—1282; notarske knjige: Praecepta rectoris knj. I, Debita notariae knj. I in začetek Testamenta knj. I.). V drugem zvezku je Josip Lučić nadaljeval z objavljanjem Tomazinovih notarskih zapisov (1282—1284; Diversa notariae knj. I. in Testamenta knj. I.).1 Prva in druga knjiga MHR predstav­ ljata celoto. V obeh so namreč objavljene vse ohranjene notarske knjige prvega urad­ nega notarja dubrovniške komune Tomazina de Savere iz Reggie. ; • Leta 1284 so v Dubrovniku ponovno ločili notariat od kancelarije, verjetno zaradi obilice poslov. Tomazino je obdržal kancelarstvo, notariat pa je ponovno prevzel do­ mačin duhovnik prezbiter Johannes: Po letu 1284 je od Tomazinove roke ohranjena le knjiga Diversa cancelariae knj. II. (1284—1286); ki jo Lučić v celoti"objavlja. Objavlja pa v III. knjigi MHR tudi zapise notarja Aca de Titullo in to Diversa cancelariae knj. III. (1295—1297). Po smrti Tomazina de Savere leta 1286 ga je nasledil v funkciji kan- celarja Aco quondam Jacobi de Titullo. Kancelar Aco je sicer začel svojo kariero v Dubrovniku že leta 1284 kot privatni sekretar kneza Mihajla Morosinija. Ko se je knez Morosini po koncu mandata vrnil v Benetke, Aco ni zapustil Dubrovnika. Že 27. okto­ bra 1286 se omenja listina, ki jo je napisal Aco »-tunc cancelarii communis Ragusii«,2 toda 11. aprila 1289 se podpisuje Aco kot »imperialis auctoritate notarius nunc com­ munis Ragusii iuratus cancellarius«.3 To titulo je Aco uporabljal do konca svojega službovanja v Dubrovniku. Aco je namreč iz službe pri knezu prešel v službo dubrov­ niške komune in opravljal posle kancelarja od 1286 do 1297. Kot Tomazinov naslednik je vpisoval akte v III. knjigo Diversa cancelariae. Zanimivo je, da je v peti zvezek (od fol. 59 do 104) uvrstil poleg drugih kancelarskih aktov tudi imbreviature zadolžnic. Te imbreviature se nanašajo na obdobje od 20. IX. 1296 do 25. III. 1298. To ni bilo v skladu s prakso, ki jo je uvedel v dubrovniškem notariatu Tomazino de Savere. Isto­ časno kot Aco je zadolžnice v notarsko knjigo vpisoval tudi neznani notar Johannes. Zadolžnice so se kot privatno-pravne pogodbe običajno registrirale v notariatu, ne pa v kancelariji. .i, • - < * • ' • •-' V-MHR III je objavljenih 547 Tomazinovih imbreviatur, od Aca de Titullo pa 674, skupaj torej 1123. Medtem ko je Tomazinova kancelarska knjiga po vsebini precej iz­ enačena in v glavnem vsebuje pravdne naroke (inducius), pritožbe, različna pričeva­ nja, izdajanja polnomočij in razsodbe kneza, je kancelarska knjiga Aca sestavljena iz zvezkov različne vsebine.. Vpisane so prodaje posesti (zemlja, vinogradi, hiše), različni zahtevki, prijave, pogodbe, zadolžnice, polnomočja in podobno. ' Podatki, ki jih nudijo vpisane imbreviature, odkrivajo preteklost dubrovniške ko­ mune konec 13. stoletja. Istočasno odkrivajo zveze med Dubrovnikom in ožjim ter šir­ šim kopenskim in pomorskim prostorom, do katerega.je segal dubrovniški poslovni interes. Prikazujejo tudi Dubrovnik kot pomembno obrtniško, pomorsko in denarno križišče. Opozoril bi na nekatere zanimive teme, ki jih nudi objavljeno gradivo. Le neka­ tere so bile doslej predmet podrobnejše obravnave. V ospredju je brez dvoma gospo­ darski razvoj mesta in oblike gospodarskega in trgovskega poslovanja. V mestu so delovali obrtniki različnih profilov in strok. Nudili so predvsem usluge prebivalcem mesta in okolice. Sklepali so pogodbe z naročniki za izdelavo različnih izdelkov, pri­ hajali v spore s strankami oziroma naročniki, nabavljali surovine in sprejemali učen­ ce v uk. Zanimivi so predvsem tisti podatki, ki nudijo opise različnih obrtniških iz­ delkov iz srebra, železa, usnja, tekstila. Na podlagi celotnega gradiva, ki je sedaj ob­ javljeno v vseh treh knjigah .MHR, je Josip Lučić obdelal proizvodne dejavnosti v Dubrovniku od 1280 do začetka 14. stoletja. Lučić opisuje obrti po strokah, razpravlja o pomenu in položaju obrtnikov. Prinaša zelo verodostojno sliko vsakdanjega življenja obrtnikov, delovnih obvez, in družbenega, življenja. Mnogi podatki, ki jih obravnava v svoji knjigi, so zelo pomembni za proučevanje kulturne zgodovine srednjeveškega Dubrovnika.4 V mestni okolici, Astareji in na sosednjih otokih obdelujejo zemljo kmetje. Na podlagi pogodb, ki so objavljene v gradivu, dobimo zelo jasno sliko o agrarnih od­ nosih, o pridelkih, živinoreji, obdelovanju vinogradov.5 1 Moja ocena v Zgodovinskem časopisu, 39/1985, št. 1-2, str. 153—156. 2 G. Cremošnik, Dubrovačka kancelarija do god. 1300 i najstarije knjige dubrovačke arhive, GZM XXXIX/2, Sarajevo 1927, str. 237; V. Poretić, Dubrovački arhiv u srednjem vijeku, Anali Historijskog instituta JAZU god. VI— VII. Dubrovnik 1957—59, str. 321, 322. 3 T. smičiklas, Codex diplomaticus, zv. VI, str. 645, 646. . • . 4 J. Lučić, Obrti i usluge u Dubrovniku do početka XIV. stoljeća, Zagreb 1979; glej mojo oceno v ZC 34/4, 1980, str. 483—486. 5 Podatke o agrarni dejavnosti je avtor temeljito izkoristil v delu Prošlost dubrovačke Asta- reje, Dubrovnik 1970; glej mojo oceno v ZC 26, 1972, str.:164—167. 458 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1989 - 3 Po letu 1280 je bil. Dubrovnik zelo živahno trgovsko-pomorsko mesto. Poleg ladij za lokalni obalni promet pristajajo v dubrovniškem pristanišču ladje iz italijanskih mest in s širšega mediteranskega področja. V dubrovniškem pristanišču pretovarjajo različno trgovsko robo (tekstil, železne izdelke, kože, les, sužnje). Dubrovnik je bil že takrat center posredniške trgovine med zaledjem in italijanskimi mestnimi komu­ nami na nasprotni jadranski obali, pa tudi z dalmatinskimi mesti. Zelo konkretna je slika o kopenski trgovini z državami v dubrovniškem zaledju. Ugotovimo lahko da tozadevno objavljeno gradivo doslej ni bilo v celoti izkoriščeno. Obilica gradiva se nanaša na takrat edini pomembnejši rudarski in trgovski center v Srbiji, na rudnik Brskovo. Mihajlo Dinić, ki je najceloviteje obdélal rudarstvo sred­ njeveške Srbije in Bosne,6 Brskova v svoji monografiji ni zajel. Obstaja le nekaj manj­ ših študij, ki prinašajo fragmentarne podatke o trgovini v rudarskem središču Brsko­ va. Ker v dubrovniških notarskih.in kancelarskih knjigah prevladujejo podatki o ve­ likem denarnem in blagovnem prometu, je poleg zadolžnic vpisanih tudi veliko sporov v zvezi z neporavnanimi kreditnimi obveznostmi, sodne obravnave in podobno Čudi nas, da se na podlagi bogatega arhivskega gradiva za 13. stoletje nihče ni lotil obrav­ nave trgovskih odnosov med Dubrovnikom in Brskovim v tem obdobju. Edino Gregor Cremosmk je postal pozoren na tiste zadolžnice, pri katerih je Tomazino de Savere zapisal na robu, da so bile poslane v izterjatev v Brskovo. Na podlagi teh marginalnih beležk je G. Cremošnik ugotovil, da je bilo leta 1282 okrog 40 % celotne kreditne trgo­ vine usmerjeno na brskovsko tržišče oziroma v Srbijo.8 Opozoril bi še na nekatere zanimive podatke iz gradiva, ki na nek način izpopol­ njujejo nase vedenje o preteklosti tržišča v Brskovu, a v naši literaturi doslej niso bili upoštevani. Iz spora v zvezi z neporavnanim dolgom, ki je bil obravnavan pred kne­ zom 28, X. 1282, zvemo, da je bil Marin de Draghia dolžan Sergiju, sinu Marina de Bona, 75 perperjev. To je razvidno iz pisma, ki je prepis iz knjige Gregorja de Petra- gna, dubrovniskega konzula v Brskovu.9 Kreditne pogodbe, ki so jih sklepali v Br­ skovu, je v. svojo poslovno knjigo vpisoval dubrovniški konzul, vendar so jih v pri­ meru sporov prepisali v notarsko knjigo v Dubrovniku. 20. VIII. 1285 je vpisana be­ ležka, v kateri je omenjeno, da je Margeritus de Zauchino imenoval Marina Damiani de Bucignolo za prokuratorja in patrona. Marin naj bi v njegovem imenu urejal nje­ gove kredite v Brskovu in Dubrovniku.1 0 V zvezi s transportom različnega trgovskega blaga je pogosto, prišlo do sporov in prijav škode. 22. VIII. 1284 se je Matej de Bay- sclava pritožil, da mu Gregor, sin Radovana ni v celoti izročil vsega blaga v Dubrov­ niku, ki naj bi ga transportiral iz Brskova. Slo je za kože, in to 50 zapinas in 16 mon- tolinos." Krajo zajčjih kož (v vreči naj bi jih bilo 7), ki naj bi jih dobil iz Brskova magister Marko krznar, je prijavil 20. IX. 1284 Bogdan Gregorja de Premillo Na poti v kraju Bobovič je bila vreča s kožami ukradena.1 2 Podobno se je zgodilo Pankraciju de Manuelo, ki je šel s karavano v Brskovo. Na šestih konjih je tovoril sukno in drugo blago. Na poti so izginili trije tovori sukna. Kasneje se je ugotovilo, da so bili prene­ seni na kraljičin dvor v Trebinju. Krajo je prijavil 10. X. 1296.13 Registrirano je tudi poizvedovanje v zvezi s prodajo tkanin v Brskovu. Priče so potrdile, da je Margaritus de Zauchino prodal Johanni de Rapallino »7 pecias de vacceta« za 141 perperjev. Priče izjavljajo, da ne vedo, ali je Johannes izplačal navedeno vsoto." Škodo v višini 35 per­ perjev je utrpela tudi karavana, ki jo je vodil kapetan Petrus Mathi de Ribica od Brskova do Rudnika leta 1296.15 Objavljeno gradivo predstavlja tudi neizčrpen vir za študij imen in priimkov V Dubrovniku, ki je bil močan center romanske tradicije, se prepletajo cerkveno-svet- niška in ljudska slovanska imena. Nosilci ljudskih slovanskih imen so bili predvsem prišleki iz dubrovniskega zaledja. Določen procent slovanskih imen je prodrl tudi v patricijske rodbine. To je eden dokazov, da se je Dubrovnik že v 13. stoletju močno slaviziral. Prav tako je v objavljenih notarskih in kancelarskih knjigah zbran zelo bogat toponomastičen material. Del tega materiala se nanaša na ožji mestni prostor in področje Astareje — kopnega. Na prvotnem prostoru se je ohranilo do 13. stoletja večje število predslovanskih toponimov, vendar se poleg njih pojavljajo tudi že slo­ vanski. Seveda pa so zanimivi tudi toponimi iz širšega dubrovniskega zaledja ki se pogosto omenjajo v pogodbah. Notarske in kancelarske imbrevature so izreden'vir za • M. Dinić, Za istoriju rudarstva u sređnjovekovnoj Srbiji 1 Bosni, Beograd 1-1955 П-1964 * L Voje, Fragmenti o Brskovu, Istorijski časopis, knj. XXIX—XXX, Beograd 1983,' str. 93-^ io,* 8 t G - „ , C r 0 e „ m o ä n l k ' U v o z n a trgovina Srbije g. 1282 1 1283, Spomenik SANU, knj. 62, Beograd lyZD, S t r . 61—69. 9 Mon. hist. Rag. (MHR) knj. П, št. 1320, str. 355: Testamenta I, fol 10' »sicut continetiir quodam scripto exemplato et transcripto in libro communis de quodam quaterne Quondam Ore- gorii de Petrana, qui fuit consul Hagusinorum in Brescoa«. quaterne quondam Gre- 10 MHR m , št. 328, str. 103, Diversa cancelariae II. fol. 57' 11 MHR m , št. 149, str. 55, Diversa cancelariae n . fol. 32'. 12 MHR m , št. 504, str. 194, Diversa cancelariae П, fol. 127. 13 MHR Ш, št. 880, str. 296, Diversa cancelariae Ш, fol. 6S. 14 MHR m , št. 338. str. 106, Diversa cancelariae Ш. fol. 59 15 MHR m , št. 866, str. 294, Diversa cancelariae m , fol. 66' 4 X 1296 ZGODOVINSKI ČASOPIS 43 . 1939 • 3 459 proučevanje vseh oblik diplomatične strukture dokumentov in načina poslovanja raz­ ličnih uradov dubrovniške komune. . . Ker je dubrovniško arhivsko gradivo izredno bogato in pomembno tako za pro­ učevanje dubrovniške preteklosti kot tudi širšega dubrovniškega zaledja in jadran­ skega prostora, lahko samo pozdravimo napore J. Lučića, da arhivsko gradivo približa najširšemu krogu uporabnikov raziskovalcev. Morda bi želeli, da bi bili regesti ne­ koliko obsežnejši in vsebinsko bogatejši. Dodani so pregledni indeksi osebnih imen, geografskih imen in pojmov. Zal pa pogrešamo pojasnilo k nekaterim manj znanim latinskim pojmom, saj je znano, da je J. Lučić eden naših najboljših latinistov, stro­ kovnjakov za srednjeveško dubrovniško latinščino. I g n a c i j V o j e F e r n a n d B r a u d e l , Strukture vsakdanjega življenja : mogoče in nemogoče (Materialna civilizacija, ekonomija in kapitalizem, XV.—XVIII. stoletje). I. in II. del. Ljubljana : SKUC, FF, 1988. 358 + 414 strani. (Studia Humanitatis). Na podlagi dolgoletnih raziskav materialne civilizacije in kapitalizma je nastal Brâudelov »-opus magnum« nove socialne in strukturne zgodovine, v katerem je, izha­ jajoč iz vsakdanjih življenjskih pogojev ljudi — njihovega biološkega razmnoževanja, načina prehrane, oblačenja, delovnih pogojev, bivanjskih razmer itd. — poskušal opa­ zovati razvoj tržno gospodarskih struktur med 15. in 18. stoletjem, ki vodi v časovno »raznočasen«, nikakor linearen proces za uveljavitev in hegemonijo kapitalističnega svetovnega gospodarstva. Osrednja tema tega ogromnega avtorjevega projekta je na­ predno, osvobajanje sveta od naravnih prisil, ki so obvladovale vsakdanje življenje ljudi od poznega srednjega veka do 18. stoletja. Opozarja na osvoboditev, ki je bila možna s tehničnim, znanstvenim in duhovnim razvojem, ki se je pričel v specifičnem evropskem zgodovinskem kontekstu. Delo zajema, celoten svet od 15. do 18. stoletja. Pred nami je prevod prve knjige, ostali dve (Igre menjave; Čas sveta) pa bosta izšli v prihodnosti. Slovenski zgodovinarji prav gotovo lahko z navdušenjem pozdravimo prevod prve knjige, saj gre za temeljno delo modernega zgodovinopisja o kapitalizmu in novoveški družbi od 15. do 18. stoletja, gre za zgledno študijo, v kateri prijem »nove zgodovine« pokaže vso prodornost. Delo je napisano izredno kompleksno. Krasi ga svež, elegan­ ten in zelo eruditiven stil pisanja. Hkrati je opremljeno s številnimi zemljevidi, ilu­ stracijami in grafikoni. Fernand Braudel (1902—1985) je «prav gotovo eden največjih zgodovinarjev XX. stoletja. Je znamenit predstavnik francoske šole zgodovinopisja in njenega svetovno znanega glasila Annales. Krog Annalov ima bogato tradicijo in si že nekaj desetletij prizadeva, da bi meje zgodovinopisja razširil na področje drugih družbenih ved. Nje­ gov cilj je zgodovina kot integralna humanistična znanost. Pri tem prizadevanju je prav gotovo eno osrednjih vlog igral tudi Braudel. Po letu 1945 v krogu Annalov vedno bolj sili v ospredje, »kvantificirajoča konjunkturna zgodovina«, ki pa se nikakor ne izogiba starejši smeri, značilni za obdobje pred letom 1945, ko je prevladovala »kvalificirajoča strukturna zgodovina«. Znotraj zgodovine kroga Annalov je vsekakor pomembna tudi ustanovitev »Maison des Sciences de l'Homme« leta 1963 kot koordi­ nacijskega centra za raziskave v družbenih in kulturnih znanostih pod vodstvom Fer­ nanda Braudela. V »Maison« (hiša) se krešejo vprašanja, kako spraviti vse vede, ki se ukvarjajo s človekom, v eno »hišo«. Hišo seveda uporabljam v simbolnem pomenu. Gre za prizadevanja po čimbolj plodnem sodelovanju med temi vedami, za vprašanje učinkovite razširitve zgodovine na področje drugih družbenih ved. Gre za približeva­ nje tem vedam in uporabljanje njihovih rezultatov. Braudel se je leta 1972 upokojil in posle »Sixième Section« ini »Annales« je prevzela mlajša generacija (predvsem Emmanuel Le Roy Ladurie in Jacques Le Goff).1 Pomembna značilnost Braudelovega pisanja zgodovine je, da v njej ne igrajo glavne vloge velike osebnosti, temveč kompleksne strukture in procesi ter človekovo vsakdanje življenje v dolgotrajnih družbenih odnosih, v okviru katerih igra seveda tudi politika svojo vlogo. To orientacijo je pokazal že v svojem habilitacijskem delu o sredozemskem prostoru za časa Filipa II., v katerem ni glavna figura španski kralj, temveč morje. Kot zgodovinarja ga zanima konkretna resničnost — sami viri življe­ nja v najkonkretnejši, vsakodnevni obliki človeške anonimnosti. Kot zgodovinar civi­ lizacije usmerja svoje zanimanje na materialne in biološke osnove vsakdanjega živ­ ljenja širokih množic, zanima ga prehrana, oblačenje, moda, stanovanjska kultura itd. bogatih in revnih. Politična zgodovina je tu zgolj zgodovina površja. Zgodovino gleda 1 P o d a t k i so povzet i po N e u e G e s c h i c h t s w i s s e n s c h a f t ; Hrsg. von Georg G. Iggers ; (DTV, M ü n c h e n 1973), str. 68.