22 Članki IZVESTJE 15 • 2018 O SLOVENCIH V ITALIJANSKEM PERIODIČNEM TISKU NA GORIŠKEM 17741850 1 BRANKO MARUŠIČ branko.marusic@guest.arnes.si Izvleček: Prispevek obravnava mesto Slovencev v goriškem italijanskem tisku v letih 1774–1850. V obravnavanem času je tam izšlo pet različnih listov. Gazzetta Goriziana (1774–1776), Aurora (1848), Il Giornale di Gorizia (1850) in La Cerere (1850–1851) so izhajali v Gorici, L’Eco del Isonzo (1849–1850) pa v Gradišču ob Soči. V listih, katerih izdajo je spodbudilo revolucionarno leto 1848, je odmeval italijanski risorgimento in prva vojna za neodvisnost Italije. Ti dogodki so odmerjali razmerja goriških Italijanov do Slovencev, ki so se prav v letu pomladi narodov pričeli uveljavljati kot subjekt javnega življenja tudi v goriški deželi. Ključne besede: Slovenci, italijanski periodični tisk, Goriška, 18. stoletje, 19. stoletje Komediograf 1 Carlo Goldoni je v svojo kome- dijo Il Cavaliere di buon gusto iz leta 1750 vključil tudi prizor o srečanju neapeljskega grofa Ottavia s človekom, ki se mu je prišel ponudit za hišnega upravitelja. Na grofovo vprašanje, kje da je služ- boval, mu je ta odgovoril, da je podobno službo opravljal pred tem »in una citta che si chiama Vipacco«. Na novo grofovo vprašanje: »Vipacco? Dov’è questo Vipacco?«, je sledil odgovor: »Nel principio della Germania fra il Friuli T edesco, e la Stiria.« Grof je nato zatrdil, da kljub poznavanju Evrope tega mesta ne pozna, slišal pa je že, da je Vipava mali kraj. Njegov sobesednik pa je zatrdil, da je Vipava mesto. Nato je grof s pomočjo svo- jega knjižničarja v leksikonu ugotovil, da je »Vi- pacco Borgo d’Italia nel Friuli Contea di Gorizia vicino alla sorgente d’un fi ume, da cui prende il nome«. Ker je grof spoznal, da mož, ki naj bi služboval v Vipavi, ne govori resnice, ga je bese- dami: »Siete un briccone,« odslovil. 2 Goldonijevo 1 Predavanje na mednarodnem srečanju Književni pro- stori v stiku – Spazi letterari a contatto (Ljubljana, 2. in 3. 12. 2010). Pred tem je bilo v italijanščini objavljeno v reviji Ricerche slavistiche (12/2014, str. 513‒524). 2 Milko Kos, Goldoni na Slovenskem. V: Kronika poznavanje Vipave je bilo iz časa, ko je z očetom kot mladenič štiri mesece bival v Nemški Furla- niji (Friuli tedesco) in na Kranjskem (Carniola). V svojih spominih je Vipavo poznal kot Vipack. Goldonijevo omenjanje slovansko-romanske oziroma slovensko-italijanske meje nas vodi k eni izmed starejših omemb mejnega in jezikovno mešanega območja med germanskim in italskim svetom v italijanski književnosti. Pri tem je vre- dno opozoriti na večpomenskost besedne zveze germanski svet, ker se tako lahko poimenujejo tudi različne narodnostne in jezikovne skupnosti, ki žive v okrilju nemške oziroma nemških držav. Dobro poznani in uporabni v današnji rabi so bili večkrat navedeni Dantejevi verzi o kvarnerskih mejah Italije (... sì com’a Pola, presso Carnaro, che Italia chiude ...). Manj citiran je Francesco Petrar- ca, v katerega zbirki Canzoniere so tudi verzi: »Ben provide Natura al nostro stato, quando de l’Alpi schermo pose fra noi et la tedesca rabbia.« 3 Pesnik 30/1982, str. 189–190. Citati v izvirniku so vzeti iz tre- tje knjige Commedie scelte di Carlo Goldoni. Prato: Gia- chetti, 1827, str. 7–9. 3 Francesco Petrarca, Canzoniere, ur. Ugo Dotti. Roma: Donzelli, 2004, str. 387. 23 Članki IZVESTJE 15 • 2018 je očitno poznal Cicerona, ki je v Alpah spoznal branik Italije tudi zaradi nekega božjega namiga. V obseg tega Petrarcovega hribovitega antemura- le sodijo tudi kraji, kjer teče reka Soča, ki tvori naravno mejo med Balkanskim in Apeninskim polotokom; zemljepisci sicer menijo drugače. Ta naravna meja naj bi bila po sodbi mnogih piscev različnih obdobij tudi ločnica med germanskim in romanskim svetom, kot da ni vmes slovanske- ga klina, ki se je zajedel v to razmejitev. Razmi- šljanja, ugotovitve, programske izjave in zahteve prejšnjih stoletij, da so La porta orientale/Vzhodna vrata naravna in strateška meja Italije, ne oziraje se na neitalijansko prebivalstvo, ki je tod bivalo in še biva, odmevajo tudi še v današnjem času. Toda prav mejni prostor, severovzhodne obale Jadrana, kjer sta se od zgodnjega srednjega veka srečevala romanski in slovanski živelj, kaže, da pa so mnogi lokalni poznavalci in tisti, ki so ta prostor obiskovali, ugotavljali tudi njegovo med- narodnost in večkulturnost. Tudi tisti sestavljalec cesarske listine iz leta 1001, ki je nedvoumno zapisal, da se vas Gorica tako imenuje v »jeziku Slovanov«, s čimer je potrdil moč slovanske oziro- ma slovenske naselitve v Posočju v času nastanka Brižinskih spomenikov. 4 Iz kasnejših stoletij je ohranjenih še več drugih pričevanj o jezikovnih in narodnostnih mejah slovansko-romanskega stičišča. Tako je Benečan Odorico de Savorgnano leta 1459 ugotavljal, da govore prebivalci Gori- ce »lingua sclavonica, alemana et italica«. Dobro stoletje zatem je podobno ugotavljal Gerolamo de Porcia (1567) in za njim nekaj desetletij tudi komisija, ki je raziskovala primernost Gorice, da postane škofi jski sedež. Komisija je ugotovila, da prebivalci mesta govore italijansko in slovensko, odličnejši tudi nemško. 5 4 Peter Štih, Študija o dveh listinah cesarja Otoma III. iz leta 1001 za oglejskega patriarha Johannesa in furlanske- ga grofa Werihena (DD. O. III 402 in 412). Nova Go- rica: Goriški muzej, 1999; Isti, »Villa quae Sclavorum lingua vocatur Goriza«. Studio analitico dei due diplomi emessi nel 1001 dall’imperatore Ottone III per il patriarca di Aqiuleja Giovanni per il conte del Friuli Werihen (DD. O. 402 e 412). Nova Gorica: Goriški muzej, 1999. 5 Josip Gruden, Gorica in Velikovec ob koncu šestnajste- ga stoletja. V: Carniola 4/1913, str. 1–3; Neva Makuc, Historiografi ja in mentaliteta v novoveški Furlaniji in Go- riški. Ljubljana: ZRC SAZU, 2011, str. 184–185. Iz povedanega bi bilo mogoče sklepati, da se slovensko-italijanska razmerja kažejo na dveh ni- vojih. Prvi ima širši razpon in neke splošne usme- ritve, drugi pa izvira iz lokalnih razmer, predvsem na območjih neposredne soseščine, se pravi Poso- čja, T rsta z okolico in severne Istre. V nadaljevanju se bomo dotaknili Gorice in njenega tiska, predvsem periodičnega v odnosu do Slovencev vse do sredine 19. stoletja, ko po- stane nacionalno vprašanje eno temeljnih gibal družbenega razvoja in se razmere močno spreme- nijo, ko ima tudi obravnava italijansko-sloven- skih odnosov na vseh ravneh drugačno podobo. Gorica je v 18. stoletju, kljub nemirom, ki so vznemirjali Evropo, živela »serenamente l’ora del suo assolato merggio«. 6 V vzdušju, ki je prevevalo sredino druge polovice tega stoletja, se je pojavil tudi tednik Gazzetta Goriziana, ki je izhajal v letih 1774–1776. List je bil zrcalo časa, je zgodovinski vir in je »zelo pomembna epizoda v zgodovini kulture in krajevnega tiskarstva«, kot ugotavlja Antonio Trampus v uvodu knjige Rudjija Goria- na Editoria e informazione a Gorizia nel Settecen- to: la »Gazzetta Goriziana« (T rst 2010). 7 T reba pa je dodati, da se list 8 ni posebej ukvarjal s Slovenci, saj tedaj tudi niso imeli pomembnejše vloge v ži- vljenju mesta in njegovega zaledja. Osemnajsto stoletje je v Gorici ali na Gori- škem zlasti pomembno dediščino zapustilo na polju tiskarstva in založništva. Ta dejavnost za- čenja v Gorici v začetku petdesetih let tega tako imenovanega zlatega stoletja in jo predstavljata tiskarja in založnika Giuseppe Tommasini (od 1754) in Valerio de’ Valerij (od 1773). Med 374 tiski, ki so v Gorici izšli med letoma 1756 in 1800, so Slovenci zastopani le s petimi izdajami, dveh avtorjev (Anton Muznik, Janez Boneš/Ban- nes) in enim soavtorjem (Andrej Lavrin). 9 Pred 6 Maria T eresa e il Settecento Goriziano. Gorizia: Provincia di Gorizia, 1982, str. 53. 7 Presentazione.V: Rudj Gorjan, Editoria e informazione a Goritia nel settecento: la”Gazzetta Goriziana. Trieste, Deputazione di storia patria per la Venezia Giulia, 2010, str. 9–11. 8 Rudj Gorjan, Il Ducato della Carniola nelle gazette italiane del secondo Settecento. V: Ricerche slavistiche, 12/2014, str. 459–474. 9 Arianna Grossi, Annali della Tipografi a Goriziana del Settecento. Gorizia: Biblioteca Statale Isontina, 2001. 24 Članki IZVESTJE 15 • 2018 letom 1760 je morda izšel v založbi goriškega nadškofi jskega ordinariata tudi Cusanijev Cate- chismus slavonicus. Doslej še ni bil odkrit, zato je njegova vsebina nepoznana in avtorstvo knjige še ne potrjeno. Kaj drugega o tej izdaji razen go- lega naslova naenkrat ne vemo. Ta katekizem bi lahko poistovetili z nedavno odkritim malim slo- vensko-nemškim katekizmom iz leta 1800, zelo verjetno pa so prve slovenske besede, natisnjene v Gorici, v pesniški zbirki Raccolta di composizioni e di poesie italiane, latine, francesi, friulane, tede- sche, cragnoline, inglesi, greche ed ebraiche, fatte in occasione che Sua eccelenza il Signore Signore Gi- ovanni Filippo del S.R.I.Conte di Cobenzl ... fu commisario plenipotenziario dell’augustissima casa d’Austria al congresso di T eschen per lo stabilimento della pace tra le armi austriache e prussiane conclu- sa felicemente nel di’ XIII. maggio MDCCLXXIX. V zbirki sta objavljeni dve slavilni pesmi. Pesem Na povikšanje ..., ki je brez podpisa, naj bi napi- sal Jurij Japelj, drugo odo pa je podpisal Parafrasi dell’abate Andrea Lavrin, protonotario apostolico. Vipavski rojak Lavrin (1743–1808) je bil v času izida knjige župnik v Šempetru pri Gorici. V svoji pesmi govori o Slavencih in ne o Cragnolinih, ki pa jih v pridevniški obliki (poesie ... cragnoline) navaja naslov večjezičnega pesniškega almanaha, v katerem je bila pesem objavljena. 10 Leta1786 pa je v Gorici izšel prvi slovenski samostojni tisk Zerkoune pesmi. Tri svoje pridige, od teh sta bili dve povedani v slovenskem jeziku (kranjščini), pa je v nemškem jeziku objavil Janez Boneš (Bannes). 11 To je bilo pravzaprav vse, kar je potrjevalo neko slovensko aktivnost, ki seveda ni bila tolikšna in toliko upo- števana, da bi opravičevala ustanovitev kakega visokega šolstva na ozemlju »a portata dell’Italia e Germania, ove si parlano perlopiù amendue le lingue«, 12 kot je bilo zapisano v predlogu spre- memb na šolskem področju, naslovljenem leta 10 Miran Košuta, Slovenica. Peripli letterari italo-sloveni. Reggio Emilia; T rieste/T rst: Diabasis; ZTT/EST, 2005, str. 60–61. 11 Branko Marušič, Il sacerdote Johnn Bannes (Janez Bo- než: 1755–1804), avversario dei Francesi. V: Studi Go- riziani, 81/1995, str. 39–45. 12 SergioTavano, Accademie a Gorizia nel Settecento. V: Archeografo T riestino, s. 4, n. 70/1, 2010, str. 148. 1760 na cesarico Marijo Terezijo. Nekateri slo- venski Goričani pa so se v 18. stoletju vendar uveljavljali izven domačih krajev. To so bili na primer zdravstveni pisci in univerzitetni učitelji, tako na Dunaju Ivan Štefan Zanutti (Zanutig) in Marko Anton Plenčič ter v Pragi Anton Mihelič. Janez Marija Žbogar je bil pisec teoloških besedil, Franc Ksaverij Bensa pa avtor študije o kugi na Dunaju Historia relatio pestis annis 1712–1714 Austriam et conterminas partes infestantis, Vin- dobonae 1717. Stikov s Slovenci tudi niso imela lokalna jedra italijanskega preporodnega gibanja kot na primer skupina razumnikov, zbrana okoli revije La Favilla, ki je izhajala v T rstu med letoma 1836 in 1846. Značilnost družabnega življenja Gorice in Goriške v drugi polovici 18. stoletja je tudi L’Accademia deglio Arcadi romano-sonziaci, ki pa s tem, da je imela leta 1782 srečanje v Co- roninijevem gradu v Kojskem, kakega posebnega zanimanja za Slovence na Goriškem ni kazala. Med njimi pa se je v goriškem okolju najvišje povzpel prvi deželni zdravnik Anton Muznik, ki se je posredno opredelil za Slovenca, ko je v svoji knjigi o goriškem podnebju (Clima goritiense) iz leta 1781 zapisal, da leži njegov rojstni kraj, dana- šnji Most na Soči, v tolminskem gospostvu, kjer vsi prebivalci, razen Nemškorutarjev – ti govore popačen nemški jezik (»lingua corrupta germani- ca«) – govorijo v slovanskem jeziku (»lingua sc- hlava loquuntur«). 13 Na cerkvenem področju pa je potrebno omeniti dejavnost prvega goriškega nadškofa grofa Karla Attemsa, ki je pridigal tudi v slovenskem jeziku. 14 Ne smemo pa pozabiti, da so se s Slovenci ukvarjala tudi druga prav znamenita imena goriškega 18. stoletja, kot so bili zgodovi- 13 Anton Muznik, Clima Goritiense, Gorica 1781, str. 36. Več o Muzniku: Anton Muznik, Goriško podnebje–Cli- ma Goritiense. Ljubljana: Inštitut za zgodovino medi- cine, 2000; Antonio Musnig, Settecento Goriziano. Vita quotidiana, paesaggio, salute. Gorizia: LEG, 2009. 14 Lojzka Bratuž, Goriški nadškof Karel Mihael Attems (1711–1774). Slovenske pridige. Trst: ZTT, 1993; Ista, Manoscritti sloveni del Settecento. Omelie di Carlo Mi- chele d’Attens (1711–1774) primo arcivescovo di Gorizia. Udine: Istituto di ligue e letterature dell’Europa orien- tale, 1993. 25 Članki IZVESTJE 15 • 2018 narji Rudolf Coronini, Antonio Codelli in Carlo Morelli. 15 Ko je po poltretjem letu Gazzetta Goriziana, ki je bil prvi časnik na ozemlju sedanje dežele Furlanije-Julijske krajine, prenehala z izhaja- njem, sta Gorica in njen okoliš ostala brez kra- jevne periodike. Novičarsko nadomestilo so bili tržaški listi, katerih začetnik je bil nemško pisani dvakrat tedenski T riester W elt-Korrespondent iz za- četka leta 1781, namenjen v prvi vrsti tržaškemu pristanišču in njegovi trgovini. Od sredine leta 1784 je izhajal L ’Osservatore T riestino, ki je skoraj poldrugo stoletje zaznamoval tržaško in stvarnost Avstrijskega Primorja. Izid tega dnevnika pomeni začetek tržaškega periodičnega tiska. V Trstu je v naslednjem obdobju poleg prevladujočih itali- janskih časnikov in časopisov izhajal tudi tisk v drugih jezikih, predvsem v nemščini in sloven- ščini. Prvi list v slovenskem jeziku je izšel leta 1849 (Slavjanski rodoljub). Iz predmarčnega časa je med tržaškimi periodičnim publikacijami, ki so se posvečala tudi slovensko/slovanskim odno- som, treba omeniti Rossettijev časopis Acheografo triestino (1829). Za poznavanje teh odnosov pa je bila mnogo bolj pomembna revija La Favill- la, izhajala je med letoma 1836–1846. Prezreti pa tudi ni mogoče političnega in gospodarskega lista Giornale del Lloyd triestino (1835) ter Pietra Kandlerja revije L ’Istria (1846–1851), ki pa je v odnosih do slovanskega sveta pokazala manj na- klonjenosti. Revolucionarno leto 1848 je spod- budilo nekaj novih listov, ki so krepko posegali tudi v problematiko slovensko-italijanskih odno- sov, bodisi kot nekoliko zakriti zagovorniki ita- lijanske nacionalne/preporodne ideje ali pa kot razglaševalci zvestobe avstrijski monarhiji. Do izida naslednjega lokalnega lista na Gori- škem oziroma v Gorici je bilo treba čakati preko sedem desetletij, ko sta zaradi spremenjenih druž- benih razmer leta 1848 oziroma 1849 pričela iz- hajati dnevnik L ’Aurora (1848) v Gorici in v Gra- dišču ob Soči L ’Eco del Isonzo (1849–1850). Lista sta bila izrazito politična, a vendar ne prevratna, saj sta negovala avstrijski patriotizem tudi tako, da je L ’Aurora nazdravljala vojaškim uspehom Av- 15 Več o tem glej v Neva Makuc, Gli Sloveni nelle fonti storiografi che friulane del Settecento. V: Ricerche slavis- tiche, 12/2014, str. 503–512. strijcev v revolucionarni Italiji. Razvoj dogodkov je narekoval, da sta se srečevala tudi s problemi Slovencev. Dnevnik L ’Aurora je izhajal le dober mesec dni, od 8. avgusta do 13. septembra 1848. Med njegovimi ustanovitelji so bili Graziadio Isaia Ascoli, Giuseppe Domenico Della Bona, Carlo Doliac, Issac Reggio, gimnazijski ravnatelja Čeh Jakob W. Menzel in kot edini Slovenec, gimna- zijski profesorja v Gorici Jožef Premru. List, ki je izhajal le dober mesec dni in je na »estremo lem- bo dell’Italia e Germania« 16 zagovarjal zvestobo avstrijski monarhiji, je bil hkrati nasproten temu, da bi bili Italijani podložni Nemčiji, pri čemer je v tem nasprotovanju videl zaveznike v Slovencih. Zagovarjal pa je italijanstvo Gorice: »Vedo dal Tribunale di questa città ne’ consigli, negli atti e nelle pubblicazioni, vedo nel municipio fi no al 1815 perche sè e nelle convocazioni de’ cittadini mai sempre, vedo nelle discussioni e diliberazi- oni di adunanze si pubbliche che private, vedo nelle Chiese, nei teatri e convegni usarsi l’italiano a preferenza dello slavo che pure non è qui una lingua forestiera.« 17 Učni jezik v goriških ljudskih šolah pa po sodbi časnika ne more biti drug kot le italijanski. Italijanščina je jezik vsakdanjega kruha in jezik potreb. T rditev, da slovenščina v Gorici ni »lingua forastiera«, nedvoumno kaže, da ta jezik v Gorici ne more biti enakopraven z italijanščino. Nemščino, ki pa je imela ta vzdevek, je v Gorici državna oblast zapovedovala. Zaustavili se bomo pri treh imenih iz vrste pobudnikov prvega goriškega dnevnika. Med njimi dva zagotovo nista bila v soglasju z opre- delitvijo narodnostnega značaja Gorice. Ravna- telj Jakob W. Menzel je v prvih dneh, ko se je v avstrijski monarhiji leta 1848 razvijalo revolu- cionarno gibanje, pisal o Gorici kot o deutschge- sinnt mestu. 18 Jožef Premru je bil odbornik 15. aprila 1848 v Gorici ustanovljenega Slovanskega bralnega društva, ki se je potegovalo za upravno združitev slovenskih dežel, za Zedinjeno Slove- nijo in vanjo vključevalo tudi Goriško. V itali- 16 L ’Aurora, 31. 8. 1848, št. 20, str. 79. 17 L ’Aurora, 8. 9. 1848, št. 27, str. 107. 18 Branko Marušič, Pregled politične zgodovine Slovencev na Goriškem 1848–1899. Nova Gorica: Goriški muzej, 2005, str. 97. 26 Članki IZVESTJE 15 • 2018 jansko-slovenskih odnosih pa je Premru zapustil pomembno sled, ko je leta 1850 v Gorici izdal slovarsko delo Nuova raccolta di dialoghi Italiki- ani, Tedeschi e Sloveni/Neue Sammlung Italieni- scher, Deutscher und Slovenischer Gespräche/Nova nabéra Laških, Nemških ino Slovenskih Pogovorov; delo je do leta 1910 izšlo še v šestih izdajah. De- vetnajstletni goriški Jud Graziadio Isaia Ascoli pa je podpiral usmeritve lista in še več, v svoji bro- šuri Gorizia italiana tollerante, concorde. Verità e speranze nell’Austria del 1848, izdani septembra 1848, še bolj odločno dokazoval, da je Gorica ita- lijansko mesto, pri čemer je Slovence pozval, naj si pri reševanju šolske problematike poiščejo kak drug center v deželi in naj puste Italijane v Gorici svobodno dihati. Sicer pa je razprava o italijan- skem značaju Gorice sprožila polemiko tudi med goriškimi Italijani (Rismondo, Persa). Vanjo je posegel tudi Slovenec Andrej Winkler, ki je ugo- tovil, da je Gorica sicer italijansko mesto, vendar živi od slovenske okolice in imajo zato tudi Slo- venci pravico, da si jo laste. S tem je pravzaprav začelo dolgoletno polemično razpravljanje, čigava je Gorica, kdo odloča o njeni pripadnosti in ali so Slovenci v mestu avtohtoni ali pa le prišleki. 19 List L’Eco del Isonzo sta v letih 1849–1850 izdajala brata Federico in Leopoldo Comelli. V okolju, v katerem sta živela, pa vprašanja sloven- sko-italijanskega sožitja niso bila posebej izposta- vljena. Branila sta italijanski jezik in italijanski značaj Gorice in njenega prebivalstva. Leta 1850 sta izhajala v Gorici še dva časnika. La Cerere je bilo strokovno glasilo goriške kme- tijske družbe. List se je posvečal zgolj strokovnim problemom. Družba je za svoje slovenske člane nameravala izdajati podobno glasilo, zamisel pa se takrat ni uresničila. Za svoje slovenske člane je pričela družba leta 1863 izdajati mesečnik Umni gospodar. Trikrat tedenski Giornale di Gorizia je leta 1850 izdajal Carlo Favetti, kasneje voditelj in simbol goriškega italijanstva, bil je tudi pesnik. 20 List je že od začetka naglaševal, da se bo izogibal 19 Prav tam, str. 110–115. 20 Silvano Cavazza, Carlo Favetti: l’itinerario di un irre- dentista. V: Figure e problemi dell’Ottocento goriziano. Studi raccolti per i quindici anni dell’Istituto (1981– 1997). Gorizia: ISSR, 1998, str. 43–91. konfl iktom med Italijani in Slovenci, večinskima narodoma v deželi. Še več, sledil je misli tržaške La Favilla, ko je zapisal: »Noi tutti italiani di que- ste provincie dobbiamo stringerci in fratellevole accordi cogli Slavi a noi vicini, perché la nostra posizione ci destina ad essere l’anello di cingiun- zione tra la Penisola e tra la grande nazione che va a sorgere e ad occupare il posto che le si com- pete nella famiglai europea.« 21 Zelo pogosto se je v boju zoper nemški jezik v šolah loteval šolskih vprašanj v Gorici in na furlanskem ravninskem podeželju. Pri tem je poudarjal italijanskost Gori- ce. Ta se mora zrcaliti tudi v jeziku, ki se na gori- ških šolah poučuje, zlasti na gimnaziji, kjer pa bi imeli za Slovence in Nemce posebne stolice v njih materinem jeziku. Zavoljo tega si je list nakopal kritične besede v slovenskem tisku tistega časa. Nadaljeval je v letu 1848 začeti dialog (G. I. As- coli : A. Winkler), čigava je Gorica, dialog o raz- merju med mestom in okolico, o razmerju, ki je v znatni meri krojilo razmere na Primorskem ne le v drugi polovici 19. stoletja, marveč čez skoraj celotno dvajseto stoletje. V povezavi s Favettijem ni nepomembno vedeti, da je njegovo poezijo v slovenščino prevajal Blaž Bevk. Duhovnik Bevk je bil duševno prizadet in njegovo bolezensko stanje se zrcali v njegovem pesniškem in prevajalskem delu. Favettijevo ime je povezano tudi z dogaja- njem ob pogrebu Simona Gregorčiča novembra 1906. Pesnikov pogrebni sprevod naj bi onečastil italijansko podobo Gorice, zato je kot odgovor na ta manifestativni sprevod v nedeljo, 2. decem- bra 1906, sledila množična počastitev 14-letnice Favettijeve smrti. 22 Gregorčičev pogreb pa se je ohranjeval tudi v spominih in v dejanju obiska Biagia Marina na pesnikovem grobu. 23 Poleg javnejših manifestacij slovensko-itali- janskih odnosov in povezav pa so stiki potekali tudi na drugih in drugačnih ravneh. O tem priča tudi dopisovanje, ki se je odvijalo med goriškim pravnikom in pesnikom Francem Leopoldom Sa- 21 Giornale di Gorizia, 16. 11. 1850, št. 138. 22 Branko Marušič, Posegi Simona Gregorčiča v politično življenje. V: Pogledi na Simona Gregorčiča. Nova Gori- ca: Založba Univerze, 2006, str. 24 in 25. 23 Branko Marušič, Pesnik Biagio Marin iz Gradeža in Slovenci. V: Kronika (izredna številka) 57/2009, str. 543–554. 27 Članki IZVESTJE 15 • 2018 viom in Matijo Čopom med letoma 1820–1835 ter v drugi polovici 19. stoletja odvijajoče se ko- respondiranje semeniškega profesorja v Gorici Štefana Kociančiča z jezikoslovcem G. I. Ascoli- jem in drugimi predstavniki italijanske židovske kulture. Leta 1843 je v Vidmu izšel skrajšani prevod v latinščini leta 1745 napisane zgodovine božje poti na Sveti Gori pri Gorici. Sommaripov Voca- bolario iz leta 1607 in ta svetogorska zgodovina sta edini med devetnajstimi iz italijanščine med letoma 1555 in 1843 prevedenimi deli, ki nimata izrazito verske vsebine. 24 T riindvajseti knjižni pre- vod iz italijanščine v slovenski jezik so Podučne povesti Francesca Soaveja (1743–1806), v origi- nalu nosi knjiga naslov Novelle morali (prva iz- daja 1782). Prevod je delo Štefana Kociančiča in je izšel v Gorici pri Paternolliju leta 1851. S tem podatkom smo že presegli časovni okvir, ki ta pri- spevek omejuje. A je vendar vredno še dodati, da so goriški bogoslovci slovenskega rodu prevedli delo nadduhovnika iz kraja Pergine v Valsugani Francesca Tecinija Uberto ossia le serate d’inverno dei/pei buoni contadini. Prevod je z naslovom Stari Urban ali Zimski večeri dobrih kmetov izšel pri Mohorjevi družbi v Celovcu leta 1853. Prvo pravo literarno delo, prevedeno v slovenski jezik, je bila tragedija Tommaso Moro Silvia Pellica leta 1866, sledil ji je leta 1875 prevod Antigone Vit- toria Alfi erija. Gorica se tja do prve svetovne vojne ni raz- vijala v trden povezovalni člen med Slovenci in Italijani. Druga polovica 19. stoletja je bila tako pri Italijanih kot pri Slovencih namenjena pred- vsem temu, da vsak zase tudi na Goriškem, izgra- juje lastno družbenopolitično organiziranost, ki prav zaradi tega ni imela posebnih približevalnih ali celo združevalnih ciljev. Slovenci so stremeli za zmanjševanje vsestranskih vplivov, ki so izvirali od Italijanov pa tudi Nemcev, Italijani pa nem- škega nadzora. Proslava 500-letnice Petrarcove smrti v Gorici leta 1874, pri njej so sodelovali tudi Slovenci, je napovedala približevanje, a to se ni uresničilo. Goriški učitelj Fran Zakrajšek, ki je 24 Marijan Brecelj, Štiri stoletja in pol prevajanja italijan- skih del v slovenščino 1555–2000. Nova Gorica: Goriška knjižnica, 2000, str. 5–7. takrat pisal o Petrarki, 25 je v furlanščino prevedel Prešernov sonet nesreče Življenje ječa, čas v njej rabelj hudi/Una presòn la vita, il timp un boja. Ča- sopis Il Rinnovamento, izhajal je v Gorici od leta 1892, naj bi italijanske bralce seznanjal z dogodki pri Slovencih in drugih Slovanih. Po treh letih je prenehal z izhajanjem. Slovenci na Goriškem so se ozirali predvsem proti slovanskemu vzhodu in če je Andrej Gabršček izdal v svoji goriški založbi 300 različnih knjig, predvsem iz sklopa slovan- skih književnosti, bomo med izdajami te založ- be našli le eno italijansko delo, in sicer Grossijev zgodovinski roman o Marku Viscontiju (1900). Toda na predvečer prve svetovne vojne je Alojz Gradnik v Gorici objavil svoj prevod drame Sema Benellija Ljubezen treh kraljev/L’amore dei tre re (1913), goriška socialistična revija Naši zapiski pa je objavila v prevodu pesmi, ki so jih napisali Ada Negri, Luciano Folgore in Cicero Altomare. 25 Francesco Petrarca. Životopis o njegovej petstoletnici. V: Soča 1874, št. 29–33.