Poštnina plačana v gotovini
Katoliški
UREDNIŠTVO IN UPRAVA:	Polletna naročnina . ,	
Gor!zla, Riva Piazzutta, 18 - tel. 3177	Letna naročnina . . .	
PODUREDNIŠTVO:	Letna inozemstvo . .	... L 2.500
T r i e s t e , Vicolo d. Rose, 7 - tel. 37603	Poštno čekovni račun:	štev. 24/12410
Leto XIV. - Štev. 45 (716)
OD BESED
K DEJANJEM
Nova socialna okrožnica »Mater et magistra« si osvaja svet in ni močno odjeknila samo v katoliških vrstah, ampak tudi med drugoverci. Skrivnost tega uspeha je v okrožnici sami: v njeni vsebini, v značaju in poslanstvu.
Res je tako! Globoka, občečloveška vsebina, skrb za konkretne potrebe človeka in vsega človeštva je, kar je v tej okrožnici tako veliko, da osvaja svet. Poleg tega glavnega vzroka pa so morda še nekateri manjši, ki so pa tudi pomogli k takšnemu ugodnemu sprejemu nove papeške okrožnice.
Eden takšnih vzrokov je ta, da se je po vsem svetu močno razvil socialni čut, čut za socialno pravičnost, da vsi zavestno ali podzavestno čutimo, kako od pravilne rešitve socialnih vprašanj zavisi rešitev človeškega rodu in njegova bodočnost. Mnogi državniki in javni delavci se dobro zavedajo, da ni vzrok premnogih nemirov, Vstaj in revolucij zgolj političen, ampak predvsem nepravilno socialno stanje, nečloveško izkoriščanje človeka po človeku, države po državi. Ce bi tega izkoriščanja ne bilo, bi ne bilo vzroka in netiva za premnoge krvave upore, človeštvo ne trpi več socialnih razlik. In ker sloni vsa nova socialna okrožnica na zahtevi po ustvaritvi človeka vrednega svobodnega življenja po vsem svetu, zato je svet tej besedi prisluhnil in jo sprejel.
Po drugi strani pa je svet spoznal, da dosedanji tako silno hvaljeni recepti za reševanje socialnega vprašanja niso uspeli. Fašizem, nacizem, marksizem in komunizem so prinesli razočaranje. Govorili so o svobodi, pa so prinesli moderno suženjstvo; govorili so o enakosti, kar so množice proletarcev razumele, da bodo izenačene s tistimi, ki se jim dobro godi: a zgodilo se je, da so bile izenačene v revščini, razen njih seveda, ki so vstopili v »novi razred« komisarjev in voditeljev nove družbe. Razočarane množice iščejo nove rešitve. In morda je prav v tem eden od razlogov ugodnega sprejema socialne o-krožnice »Mater et magistra«.
Toda navdušeni sprejem enciklike še ne pomeni, da so misli, ki so v njej, že zmagale v svetu in ga prenovile. Okrožnica je deležna občudovanja, kar je sicer pomembno, a to je šele začetek nove krščanske socialne dobe. To novo dobo pa bodo ustvarila dejanja, ki jih enciklika priporoča. Preteklo je več kot leto dni, kar je bila okrožnica objavljena, dejanj, ki jih priporoča in ki naj bi jih storili katoličani, pa ni videti.članki, knjige, komentarji so potrebni, celo zelo potrebni. A vse to je premalo. Od besed je treba pristopiti k dejanjem!
Cerkev je storila svojo dolžnost. Od Leona XIII. naprej sistematično razlaga socialno vprašanje, nakazuje rešitve in daje smernice za urejeno socialno življenje. Na državnikih, podjetnikih in delavcih pa sloni uresničenje teh smernic, posebno še na katoliških.
Katoliški državnik in politik mora postaviti vse svoje delovanje na osnove, ki jih omenja okrožnica. Docela se je treba osvoboditi duha in ustanov gospodarskega liberalizma in kapitalizma in prav tako se je treba pogumno upreti marksističnemu in komunističnemu domagoštvu. Za ureditev novega družbenega reda ni treba Človeka ponižati na številko, ni treba poteptati njegovega človeškega dostojanstva, ni mu treba kratiti verskega in sploh duhovnega življenja.
R. S.
Gorica - četrtek 8. novembra 1962 - Trst
Posamezna številka L 35
Poplave v Makedoniji
Večdnevno deževje je povzročilo v Makedoniji in v Dubrovniku silne poplave, ki so porušile 150 stanovanjskih hiš in preplavile velike predele zemlje. V Du brovniku pa so hudi morski viharji povzročili veliko škodo ob obali in poškodovali železniško progo med Hercegnovim in Zelenko. Škodo cenijo na več milijonov dinarjev.
Izvajanje sporazuma o Kubi PREDSEDNIK
Kubansko vprašanje ali bolje praktično izvajanje sovjetsko-ame-riškega sporazuma o odpravi sovjetskih raketnih oporišč na Kubi je še vedno v ospredju mednarodne pozornosti. Kot znano sta se Kennedy in Hruščev v osebnih poslanicah dogovorila, da bo Sovjetska zveza demontirala svoja raketna odstrelišča ter vse izstrelke odpeljala zopet domov v Rusijo. Zmenjeno je bilo tudi, da bodo vsem tem operacijam prisostvovali mednarodni opazovalci Združenih narodov ali kake druge mednarodne ustanove.
Kot poročajo dopisniki velikih listov, so Sovjeti res že naslednje dni brž začeli z razstavljanjem raketnih oporišč in so z delom že skoro pri kraju. To je potrdilo tudi samo ameriško obrambno ministrstvo, ki se je o tem prepričalo z znanimi izvidniškimi letali U-2. Saj ni nobena skrivnost, da je kubanski otok pod stalnim nadzorstvom omenjenih letal, ki z visoke višine lahko precej razločno posnamejo slike kateregakoli objekta. Toda pri mednarodnem nadzorstvu se je zataknilo. Mednarodnih opazovalcev namreč še vedno ni na Kubo. Temu je v prvi vrsti kriv kubanski diktator Fidel Castro, ki ne dovoli njihovega prihoda na o-tok, izgovarjajoč se, da morajo prej Amerikanci izprazniti svoje vojaško oporišče Guantanamo. S tem je Castro prišel v očividen nesporazum s Sovjeti. — To seveda Hruščevu. ki je dal častno besedo, da se bo odprava odstrelišč in odvoz raket izvršil pod mednarodnim nadzorstvom, ne gre v račune. Zato je brž poslal na Kubo svojega naj zvestejšega sodelavca Mikojana, da bi pregnal te Castrove muhavosti. Spotoma se je ustavil v New Yorku, kjer se je srečal z ameriškim zunanjim ministrom Ruskom.
Izid Mikojanovega poslanstva na Kubi je vsaj toliko znan, da je Castro privolil v to, da bodo zastopniki mednarodnega Rdečega križa lahko nadzirali izvajanju sporazuma Hruščev-Kennedy o Kubi. Tako je tudi ta ovira odstranjena. Mikojan pa vsekakor ni imel lahkega dela, da je prepričaj Castra, naj se vda. Ta se je namreč zanašal na pomoč Kitajcev. A videti je, da se je slednjič premislil.
Pred Mikojanom je bil na Kubi glavni tajnik OZN U Tant, da bi se sporazumel o prihodu opazovalcev OZN. Toda moral se je vrniti, ne da bi dosegel kakšen sporazum. Očividno zaskrbljen zaradi Castrove trmoglavisti, je sklenil sklicati sejo Varnostnega sveta OZN.
ODMEVI IN KOMENTARJI
Medtem se še niso polegli odmevi in komentarji nad tako naglim in nepričakovanim preobratom kubanske krize. Vsi politični opazovalci enodušno ugotavljajo, da je Hruščeva odvrnila od Kube brezkompromisna odločnost predsednika Kennedyja, da se z vsemi sredstvi, tudi z orožjem, upre sovjetskemu vsidranju na bližnjem otoku. — Treba je namreč pomisliti, da če bi se Sovjetom posrečilo dokončati raketna oporišča na Kubi, bi se vojaško ravnovesje med Vzhodom in Zapadom občutno spremenilo v korist Sovjetske zveze, saj bi lahko v četrt ure s kubanskih oporišč uničila glavna ameriška mesta, ne da hi mogle ZDA pravočasno odgovoriti. Tako daleč se je namreč Hruščev spu-
stil na Kubi. Ko bi Hruščev enkrat to dosegel, potem bi začel z načrtno politiko izsiljevanja do Zahoda na vseh kritičnih področjih, začenši od Berlina.
Ameriška blokada Kube ga je presenetila kot strela z jasnega. Naenkrat se je zavedel v kako nevarno igro se je spustil. Postavljen pred alternativo: ali ohranitev ravnovesja ali spopad z ZDA, se je odločil za prvo. Kako in po kakšnih zakulisnih bojih za kremeljskim obzidjem se je Hruščev odločil za umik s Kube, je zavito v še nepredrto tajnost in bo morda šele čez leta prišlo na dan. Na vsak način je Hruščev po svoji ali volji vojaških krogov moral vgrizniti v kislo jabolko in spre-
jeti ameriške zahteve po vzpostavitvi politično-vojaškega ravnovesja med obema taboroma. Prvič v povojnem času se je namreč zgodilo, da so ZDA prešle v ofenzivo in žele važen političen uspeh. Doslej so bile vedno v defenzivi od Koreje do Berlina. Zaradi tega je zadnji ameriški uspeh blagodejno odjeknil na vsem zahodu.
Na drugi strani pa so vse komunistične partije še enkrat bile postavljene pred izvršeno dejstvo. Med kubansko krizo je vse komunistično časopisje zagnalo vik in krik proti ameriškemu »imperializmu« in tajilo obstoj sovjetskih raketnih oporišč na Kubi. Šele Hruščev jim je moral odpreti oči in jih spraviti k razsodnosti.
* TELEGRAMI *
INDIJA: Boji med Indijci in Kitajci se nadaljujejo. Kitajci so že prodrli na indijsko državno ozemlje in sedaj resno ogrožajo dolino Brahmaputre, ki je druga največja indijska reka. Ponovni predlog za premirje, ki so ga ponudili iz Pekinga, je Nehru zavrnil, češ da se morajo Kitajci umakniti na prvotne položaje, predno se začnejo kakršni koli razgovori. Medtem so v Indijo začeli dovažati o-rožje iz zapadnih držav, zlasti še iz ZDA in Anglije. Tudi Za-padna Nemčija je obljubila svojo pomoč v denarju in raznih potrebščinah.
V precepu so komunisti raznih dežel. Ne vedo, s kom bi potegnili, kajti preveč jasno je, da so Kitajci prvi napadli in da se Indijci le branijo. Toda obsoditi Kitajce, ki so komunisti, je za ostale komuniste težko; obsoditi Indijce, ki so le žrtev napada, je zopet težko. Zato ali molčijo ali pravijo, da so oboji krivi. Toda to je le malo salomonska modrost.
JEMEN: Spor v Jemenu se zaostruje. V boj so posegle tudi egiptovske čete, ki so za zmago revolucionarjev napadle nekatera obmejna področja Arabije. Zato je kralj Saud prekinil diplomatske odnošaje z Egiptom. Poleg tega sta Arabija in Trans-jordanija sklenili medsebojni obrambni pakt, ki je pač naperjen proti Egiptu in Jemenu. S tem je arabska edinost dobila nov udarec.
BOLGARIJA: Na kongresu bolgor-ske komunistične partije, ki se je začel te dni, so odstavili ministrskega predsednika Jugova in podpredsednika Cankova. Obtožili so ju »kulta osebnosti«, to je stalinizma. Oba sta stara komunista, ki sta se odlikovala v boju zoper Titov revizionizem, ko je tega obsodil Stalin 1. 1948. Skupaj s Červenkovom, ki je bil že prej odstavljen, sta vodila čistko med bolgarskimi komunisti v dobi stalinizma, ko so obsodili in obesili Kosta Rajkova. — Vse to priča, da je tudi v Bolgariji nastopila doba odločnega razstalinjenja, kar bo gotovo privedlo do tesnejšega sodelovanja z Jugoslavijo.
SKOPLJE: Na železniški progi Niš - Skoplje je iztiril vlak. Bilo je 26 mrtvih in še večje število ranjenih. Nesrečo je najbrž zakrivila prehitra vožnja na postaji.
MARS I.: Sovjeti so ob koncu prejšnjega tedna izstrelili vesoljsko postajo Mars I., ki je namenjena proti skrivnostnemu planetu. Znanstveniki računajo, da bo sonda dospela v bližino Marsa meseca junija. Ena izmed glavnih nalog vesoljske postaje je fotografirati planet Mars.
WASHINGTON: Delne volitve v senat in za obnovo poslanske zbornice, ki so se vršile v torek v ZDA, so prinesle zmago demokratski stranki in Kennedy-ju. Ta stranka je ohranila večino povsod.
RAZNO
Novi ameriški satelit »Anna 1 B«
V sredo 31, oktobra so z uspehom izstrelili iz Cape Canaverala geodetski satelit »Anna 1 B«, ki ga zaradi njegovih svetlobnih znakov imenujejo tudi »Kresnica«. V višini 1120 km je satelit nastopil svojo krožno pot okoli Zemlje s hitrostjo 28.800 km na uro. Namen satelita je, da bo določil točno obliko Zemlje ter z natančnostjo izračunal razdaljo med raznimi točkami na globusu. V zelo ugodnih vremenskih razmerah bo satelit z daljnogledom viden kakor zvezda.
38 zvezkov zgodovine smrti
Hans Frank, nemški guverner Poljske v letih 1940-1944, je s skrupolozno natančnostjo zabeležil vse žrtve zadnje vojne, ki so končale svoje življenje v krematorijskih pečeh na njegovem področju Poljske Na procesu v Niirenbergu je bil Hans Frank obsojen na smrt. Poljak dr. Pie-trowski, ki je bil na procesu navzoč, je zbral Frankov dnevnik, ki obsega 38 zvezkov v skupnem številu 38 tisoč strani. To je res dnevnik groze, saj je iz Frankovega dnevnika razvidno, da je število poljskih judov od 2 milijonov in pol padlo na 100 tisoč. Vsi so našli smrt v pečeh krematorijev poljskih taborišč.
Obsojeni ugrabitelji malega Peugeota
V Parizu so 31. oktobra zaključili razpravo proti ugrabiteljem malega Peugeota. Dečka sta pred letom dni ugrabila Pier Larcheru in Raymond Rolland, ki sta nato od staršev in od deda izsilila bogato odkupnino 50 milijonov frankov, ker bi v nasprotnem slučaju otroka ubila. Zločinca so izsledili, a branila sta se hi obtožila zakonca Peugeota, da sta sama u-prizorila in vodila ugrabitev z namenom, da bi izvlekla od deda čim več denarja. Na razpravi je pa bila dokazana nedolžnost zakoncev Peugeot, ki sta postala le žrtvi brezvestnih sleparjev. Sodišče je obsodilo Larchera in Rollanda, vsakega na 20 let ječe.
SEGNI
I SORICI
V nedeljo 4. novembra je imela Gorica izredno čast, da je lahko pozdravila v svoji sredi predsednika republike Antona Segnija. Sončen jesenski dan z vsemi odtenki zlato jesenskih barv je še pripo mogel k prazničnemu razpoloženju goriškega mesta.
Program manifestacij se je začel že na predvečer s koncertom letalske godbe v dvorani Ginna-stiche in z orkestrom fanfar iz Neaplja v Ljudskem vrtu v Gorici. Vsa javna poslopja so bila razsvetljena. Predsednik Segni se je v nedeljo zjutraj ob 10.50 pripeljal na letališče v Ronke, od koder je takoj odšel v Redipuglio, kjer se je udeležil svečanosti v čast padlim vojakom iz prve svetovne vojne. Ob 12.20 se je pripeljal v Gorico, kjer so ga na županstvu pozdravili člani odbora in svetovalci z goriškim županom na čelu.
Nato se je predsednik republike v svečanem sprevodu in ob vzklikanju tisočglave množice podal na prefekturo na slavnostno kosilo. Popoldne je v prefekturni palači sprejel parlamentarce in pokrajinske odbornike ter zastopnike oblasti in povabljence. Med povabljenimi je bil tudi urednik našega lista msgr. F. Močnik.
Ob 16h je predsednik Segni prisostvoval odkritju spomenika Duca D’Aosta na goriškem letališču, kjer sta imela spominski govor general Nasi in minister za obrambo Andreotti. Ob 16.30 se je predsednik republike znova vrnil z letalom v Rim.
Iz Rima je poslal brzojavko go-riškemu županu, s katero se zahvaljuje oblastem in ljudstvu za prisrčen sprejem.
Vatikanski koncil na radiu Trst A
Od 3. novembra dalje bo slovenska radijska postaja v Trstu imela vsako soboto ob 17.20 posebno oddajo pod naslovom: »Drugi vatikanski koncil«, v kateri bodo poročila in komentarji o vesoljnem cerkvenem zboru. Gradivo za oddajo bodo zbirali v Rimu posebej za Italijansko ra* dio-televizijo, v Trstu pa bo skrbela za oddajo slovenska redakcija tržaškega radia. Ta oddaja bo trajala ves čas koncila. Tudi običajna tedenska verska oddaja, ki je na sporedu vsako nedeljo ob 12.15 pod naslovom »Vera In naš čas«, bo imela najnovejše vesti z vatikanskega koncila. Tako bo radio Trst A lahko zadostil željam poslušalcev, ki so pokazali veliko zanimanje za sedanji vesoljni cerkveni zbor.
Pokojnina bivšim bojevnikom iz prve vojne
Zadeva pokojnin bivšim bojevnikom iz prve svetovne vojne 1915-18 se bliža srečnemu zaključku. Država je določila vsoto 50 milijard za pokojnine. Ravnatelj statističnega in ekonomskega instituta na rimski univerzi dr. Luzzatto Fegiz je po natančnih preiskavah dognal, da je bivših bojevnikov v Italiji nad 1 milijon in da bo za to potrebnih 100 milijard za primemo penzijo vsem bojevnikom, če bi se pa o-mejili le na najpotrebnejše, bi zadostovalo 50 milijard.
5>ped. in abbon. postale - 1 Gruppo
ROMAN RUS:
Rimski Slovenci
proslavili Slomškov dan
Tretji teden koncilskih del
V nedeljo, dne 28. oktobra 1962 so Rimski Slovenci proslavili Slomškov dan. Ob pol petih popoldne so se zbrali v cerkvi na trgu Piazza Buenos Aires, kjer je daroval sveto mašo škof mariborski dr. Maksimilijan Držečnik. Asistirala sta mu pater Prešeren in ljubljanski generalni vikar dr. Pogačnik. Ministrirala sta dva gojenca Germanika, ki sta prispela iz Štajerske in nadaljujeta svoje študije v Rimu. Po evangeliju je stopil na prižnico mariborski škof dr. Držečnik in v svojem lepem govoru najprej poudaril praznik Kristusa Kralja, ki smo ga praznovali tisti dan. Nato je nadaljeval: Mnogi izmed vas ste zapustili svojo domovino. Mislili ste, da bo v domovini onemogočeno vsako versko Življenje. In vendar ni tako. Slovenske cerkve so polne, ljudje v domovini so verni in to tudi velika večina mladine. Ko ste bili doma, ste pomagali pri širjenju verskega življenja z graditvijo prosvetnih domov, z društvenim življenjem. Danes se vs<2 to vrši v cerkvah, pri čemer pomagajo verniki, ki ljubeznivo prispevajo k njihovem vzdrževanju. Če se je obisk sv. maše malo znižal, so se pa sv. obhajila znatno pomnožila. Za močno versko življenje so dokaz tudi uspeli misijoni, ki so se vršili v šte\>ilnih krajih Slovenije, in slovesnosti, ki so se jih udeležili verniki v velikem številu tako v Ljubljani za 500-letnico ljubljanske škofije kot v Mariboru ob stoletnici smrti božjega služabnika Antona Martina Slomška.
Škofijski postopek za proglasitev tega božjega služabnika med blažene je sedaj končan. Pričel se je leta 1912. Vojni dogodki so delo ustavili. Sedaj so z njim nadaljevali in ga srečno dovršili. Vsi spisi so bili izročeni obredni kongregacij, ki bo nadaljevala s postopkom. Nato je Pre-vzvišeni poudaril tri stvari. Povabil je navzoče k molitvi, da bi Bog dovolil, da bi bil božji služabnik Slomšek čimprej prištet med blažene. Povabil je vse navzoče, naj se zatekajo k njemu v svojih težavah in v primeru uslišanja v važnih zahtevah sporoče to škofijskemu odboru. Dalje je naprosil vse navzoče, naj prično devet-dnevnico molitve, v kateri naj prosijo božjega služabnika Slomška, naj izprosi od Boga zdravje za nadškofa ljubljanskega dr. Antona Vovka, ki jim je hkrati tudi sporočil pozdrave bolnega ljubljanskega nadškofa. Tretje, kar je prosil pre-vzvišeni vse Slovence po svetu, pa je, naj bi s svojimi prispevki pomagali h kritju stroškov za proces za proglasitev Slomška med blažene.
Vsak svetnik je zrcalo svojega naroda. Storilna vse, da bo kmalu božji služabnik Slomšek postal svetilnik slovenskega naroda, te za življenja je s svojim delom dokazal svojo zvestobo slovenskemu narodu in katoliški Cerkvi. To izpričuje njegovo geslo: »Sveta vera bodi vam luč, materin jezik pa ključ edinozveličavne o mike.« To geslo je postalo last vsega slovenskega naroda. Priporočajmo se torej božjemu služabniku Slomšku v naših potrebah, da bomo tudi Slovenci imeli svetnika in priprošnjika pri Bogu. S tem bomo tudi mi prispevali k vedno večji utrditvi Kristusovega kraljestva na slovenski zemlji.
Po iskreni molitvi za ozdravljenje ljubljanskega nadškofa, ki jo je molil pre-vzvišeni sam, z vidno ganjenim glasom, je nadaljeval s sveto mašo, v teku katere je vsa slovenska skupnost v Rimu molila in prepevala slovenske cerkvene pesmi.
Po slovesnosti v cerkvi se je vršila v dvorani blizu cerkve zunanja prireditev. Rimski Slovenci so dvorano napolnili do zadnjega kotička. V njihovem imenu je pozdravil prevzvišenega mariborskega škofa dr. Držečnika, patra Prešerna in generalnega vikarja ljubljanske nadškofije dr. Pogačnika ter vse ostale g. Stanko Dekleva. Nato je generalni vikar v kratkem govoru prikazal dva velika slovenska lika Barago in Slomška in-pozval navzoče, naj molijo za beatifikacijo obeh. Naključje je naneslo, da je v Rimu tudi duhovnik, ki se bavi s procesom za Baragovo beatifikacijo. Generalni vikar je nato pokazal na versko življenje v domovini, kjer zlasti manjka duhovnikov. Povabil je vse navzoče, naj prosijo Boga, da hi v Sloveniji dobili čim več novih duhovnikov. Sledilo je skioptično predavanje mariborskega škofijskega tajnika, ki je ob slikah spremljal in prikazal življenje božjega služabnika Slomška od otroških let do dobe, ko je bil posvečen v duhovnika. Nadvse zanimivo predavanje so navzoči spremljali z velikim zanimanjem. Prosili so, ■ da bi ob prihodnjem svidenju s preda-
vanjem nadaljevali. Nato so navzoči zapeli številne Slomškove pesmi, ki so postale narodna last. Sledil je iskren razgovor, v katerega so posegli vsi navzoči. Ob prepevanju pesmi in veliki družabnosti se je zaključil nadvse uspel Slomškov dan v Rimu.
Ob zaključku tega poročila osebno prosim vse verne Slovence po svetu, naj se priključijo molitveni devetdnevnici, ki jo je želel mariborski škof dr. Držečnik in prosijo božjega služabnika Antona Martina Slomška, naj posreduje pri Bogu, da vrne zdravje našemu zelo bolnemu ljubljanskemu nadškofu dr. Antonu Vovku.
V tretjem tednu koncilskih del so udeleženci nadaljevali s proučevanjem in razpravo osnutka za liturgijo.
Koncilski očetje so poudarili potrebo pospeševati in povečati aktivno udeležbo vernikov pri liturgičnem življenju. Stavili so nekatere predloge, zlasti izoblikovanje v resnici kvalificiranih profesorjev liturgije in ustanovitev narodnih in škofijskih liturgičnih komisij za pastoralno liturgijo. Do nasprotnih mnenj pa je prišlo, kot je znano, v pogledu jezika. En del koncilskih očetov je naklonjen ohranitvi tradicionalnega liturgičnega jezika Cerkve, to je latinščine. Drugi del pa predvsem vztraja na razvoju liturgičnega kulta.
Navidezna počasnost, s katero koncilski očetje nadaljujejo z deli, je najbolj viden znak dveh poudarkov, ki sta bila že zna-
življenja
Iz kitajskih zaporov
škof rnsgr. James Walsh, ki so ga kitajski komunisti aretirali meseca septembra 1950 in ga obsodili leta 1960 na 20 let zapora, je poslal svoji sestri redovnici Ro zali j i, ki živi v Denverju v Koloradu, nekaj vesti o sebi. Redovnica je sporočila, da, sodeč po pismu, škof kaže veliko prisotnost duha. Star je 71 let. Škof se zahvaljuje vsem tistim, ki molijo zanj, in jih prosi, naj s svojo molitvijo nadaljujejo. Msgr. Walsh lahko piše svojcem v Ameriko samo enkrat na mesec. Ko so ga aretirali, je vodil katoliški centralni urad v Šangaju na Kitajskem.
V boju zoper lakoto
Nabirka, ki so jo organizirali člani francoskega katoliškega odbora proti lakoti, je dosegla v letu 1961-62 znesek nad eno milijardo lahkih frankov. Zbrana vsota bo služila za finansiranje načrtov, ki bodo omogočili deželam, ki so na poti razvoja, da uresničijo svoje gospodarske in socialne programe.
Kaj so škofovske konference
Cerkev vedno stremi za tem, da izpolnjuje svoje poslanstvo. Zaradi tega išče vedno novih sredstev, ki bi bila najprimernejša za izpolnjevanje njenega poslanstva Med primeri, ki dokazujejo to dejstvo, so škofovske konference, ki so nastale ob koncu zadnjega stoletja, škofovske konference so periodična zasedanja škofov nekega naroda v namenu, da proučujejo skupne pastoralne probleme in da določijo skupne akcije. Papeži, od Pija IX. do Janeza XXIII., so vedno pospeševali ustanavljanje in razvoj teh konferenc. Pij XII. je še posebej poudarjal njihov velik pomen. Kom ference imajo svoja pravila, ki jih odobri sveta stolica in ki odgovarjajo posebnim potrebam posameznih narodov. V njihovem okrilju ustanove posebne komisije za poglobljeno proučevanje posebnih potreb pastoralnega življenja in katoliških organizacij. Danes imamo 44 škofovskih konferenc, ki povezujejo posamezne narode ali skupine narodov. Med njimi imamo škofovsko konferenco tudi v Jugoslaviji.
Tako je prav
Škofje treh velikih škofij v središču Peruja so pričeli s pobudo, da razdele med kmetovalce zemljo, ki je last Cerkve, in s tem prično z agrarno reformo. V ta namen so ustanovili posebne tehnične komisije. V škofiji Huanuco so z reformo pričeli tako, da so razdelili 1200 ha zemlje, ki je bila doslej cerkvena last, domači kmetovalni zadrugi v Ishanca; zadrugo sestavlja 25 družin. Zadrugi bo tehnično pomagal zavod za peruvijansko agrarno reformo.
Japonsko odlikovanje kardinalu
Japonski predsednik vlade, ki se mudi na obisku v Italiji, bo v Vatikanu izročil državnemu tajniku odlikovanje vzhajajočega sonca, ki mu ga je podelila japonska vlada.
Kdaj pa na Koroškem?
škof iz Hildesheima v Nemčiji msgr. Janssens je odredil, da morajo vsi bogoslovci v njegovi škofiji študirali italijanski ali španski jezik, da bodo lahko nudili svojo asistenco številnim delavcem, ki iz omenjenih dežel prihajajo v nemško zvezno republiko. — Kdaj se bodo v Celovcu učili nemški bogoslovci slovensko?
Anglikanci molijo za koncil
Anglikanski nadškof iz Svdnevja v Avstraliji dr. Gough in svetnik glavne skup-
ščine prezbiterijanske cerkve v Novem Južnem VVallesu dr. Aleks Adam sta napovedala molitveni dan za srečen izid ekumenskega koncila. Tudi glavni predsednik metodistične cerkve v Avstraliji dr. Trigge je pozval svoje vernike, naj darujejo svoje molitve v prihodnjih nedeljah za koncil.
Gobavci hočejo sestre
Vlada na Ceylonu je določila, da morajo vse redovnice zapustiti bolnice. S tem od lokom pa niso zadovoljni bolniki, zlasti ne gobavci. Zato so vložili na vlado protest in zahtevajo, da ostanejo sestre v bolnicah, ker jim one nudijo mnogo boljšo pomoč kakor pa drugo osebje. — Vlada na ta protest še ni odgovorila.
illiiillliiiiiiiillllillillilllllllllllllllllllllilliilllillllliiiiiiiilllilllllliliiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Močan si, o narod Slovenski! Tisoč in petsto let krvaviš, izkrvavel nisi! Narod mehkužnež bi dušo izdihnil, še sveč bi mu ne Žgali, še bil j bi mu ne peli. Ti pa, tisočkrat ranjen, v trpljenju utrjen, ti komaj zmaješ ramena pod težko sovražno pestjo in praviš: Nikarte, ta burka traja že tisoč let!
(Ivan Cankar)
čilna za pripravo drugega vatikanskega koncila: prvi je poudarek svobode, drugi pa globoke resnosti in študija.
V nadaljevanju razprav o liturgiji so koncilski očetje prišli do drugega poglavja »O sveti evharistični,skrivnosti«. Tu so se posebej ustavili pri sveti maši, pri čemer so iskali in svetovali načine, da bi olajšali vernikom poznanje posameznih delov sv. maše in večjo notranjo udeležbo pri njenih obredih. Koncilski očetje so znova pokazali svoje veliko zanimanje za narode, ki nimajo zapadne kulture, v želji, da bi pospeševali prilagoditev nekaterih vidikov liturgije njihovi miselnosti in tradicijam. Razen tega so želeli širšo izbiro besedil sv. pisma pri nedeljskih mašah.
Knjige svetega pisma naj bi prebrali v določenem številu let, da bi lahko verniki bolj dojeli zaklade svoje vere, duhovnikom pa bi bile neizčrpen vir, iz katerega bi zajemali pri pridigah. Pridige naj bi postale del same liturgije, biti bi morale kratke, toda vsebinsko bogate. Prvemu delu svete maše je treba vrniti ves njegov prvotni pomen in vrednost. Ta del naj se globoko poveže z drugim, daritvenim. Verniki bi se morali zavedati, da sta oba dela enako važna, vsak na svoj način. Govorniki so vztrajali tudi'pri potrebi večje vzgoje vernikov, da bi spoštovali Gospodov dan. Tudi glede zborne maše, za katero so poudarili primernost, da' bi jo čimbolj razširili, so pripomogli, da z njo ne bi smeli vzeti vernikom tistih trenutkov globoke zbranosti, ki pospešujejo njihovo osebno pobožnost. Vedno pa je pri reformah potrebna previdnost in modrost.
Mesec oktober je bil prvi mesec koncila, v teku katerega je prišlo do njegove slovesne otvoritve, do glasovanj za člane komisij in do prvih razpravljanj o osnutku o liturgiji. Lahko rečemo, da so sedaj dela usmerjena na točno določeno pot in da bodo lahko z njimi nadaljevali, če ne hitreje, pa gotovo bolj urejeno.
V dneh 1., 2., 3., 4. novembra ni bilo koncilskih sej. Številni koncilski očetje, ki niso preveč oddaljeni od svojih sedežev, so zaprosili svetega očeta za dovoljenje in se vrnili v svoje škofije za praznik vseh svetnikov in vernih duš. Skoraj vsi pa so se v nedeljo 4, novembra dopoldne vrnili v Rim, da so mogli obkrožiti svetega očeta v vatikanski baziliki v teku slovesnega pontifikala, ki ga je daroval milanski nadškof kardinal Montini v ambrozijanskem obredu za četrto obletnico kronanja papeža Janeza XXIII.	ROMAN	RUS
Iz življenja Terezije Neumann
Življenje Terezije Neumann je bilo skrivnostno. Že dolga leta se časopisi vsega sveta zanimajo zanjo. Nekateri so jo proglašali za svetnico, drugim je bila histerična ženska, zopet drugi so jo obtoževali goljufije. Terezija je umrla in nesla s seboj v grob svojo skrivnost. Morda ne bomo nikdar dobila pojasnila o njej.
Do svojega 20. leta je bila Terezija močno in zdravo kmečko dekle. Ko je leta 1918 pomagala gasiti požar v sosedni hiši in nosila težke posode z vodo, je začutila močno bolečino v hrbtenici in je padla na tla. V naslednjih mesecih se ji je zdravje vedno slabšalo in po enem letu je bila na vsem telesu paralizirana in slepa. A 29. a-prila 1923, ko je bila Mala Terezika, ki jo je Terezija zelo častila, proglašena blaženim, je naenkrat spregledala in od tistega dne se ji je zdravje vedno boljšalo. Leta 1925 je bila spet popolnoma zdrava. Njeno ozdravljenje so domači pripisovali čudežu; nekega jutra je namreč zaslišala glas: »Rezi, hočeš ozdraviti? Vstani in hodi!« Hitro je vstala; bila je zdrava. Glas, ki ga je slišala, je bil glas Male Terezike, ki jo je bila pred dvema letoma ozdravila slepote.
Tretji petek istega leta v postu je v spanju začutila močno bolečino v prsih in zjutraj je opazila na srčni strani krvavečo rano. Naslednji petek je krvavela tudi na rokah 'in nogah. To krvavenje sc ji je ponavljalo do smrti (razen v letu 1951) vsak veliki petek, ko je doživljala celo Kristusovo trpljenje in trpela z Njim. V tistih dneh je zelo oslabela in zgubila 2 do 3 kg na teži. Odslej ni, razen kake kapljice vode, uživala nikake hrane, živela je ob vsakdanjem sv. obhajilu. Večkrat je bila poslana na zdraviliške preglede, a noben zdravnik ni našel razlage lem pojavom.
V svojih ekstazah je videla mnoge bodoče dogodke in govorila razne jezike. Ko je »gledala« Kristusovo trpljenje, je ponavljala v aramajščini besede, ki jih je Jezus govoril na križu. Ko jo je obiskal apost. nuncij v Nemčiji, kardinal Evg. Pacelli, mu je napovedala, da bo izvoljen za papeža. Nekega semeniščnika je ozdravila
IZ ŽIVLJENJA NAŠIH LJUDI
f P. Rudolf Pate
Dne 4. oktobra 1.1. je na Bogensperku, župnija Šmartno pri Litiji, umrl p. Rudolf Pate, star dobrih 62 let. Rodil se je 1. 1900 v Trnovem v Ljubljani, se po zares krščansko preživeti mladosti odločil za bogoslovje, a še pred končanim študijem začutil, da ga Gospod kliče, naj odrine še bolj na globoko. Stopil je v Jezusovo družbo in po končanem noviciatu nadaljeval študije na svetovno znanih univerzah v Innsbrucku in Louvainu. Bil je izredno nadarjen, a prav tako tudi izredno delaven, pa brez prenapetosti in hlastavosti, čisto v stilu sv. Ignacija. Znal je 15 jezikov, izmed slovanskih zlasti ruščino. Z lahkoto je pridobil oba doktorata, iz filozofije m teologije.
Nič manj občudovanja je vzbujal s svojim značajem, docela zakoreninjenim v Bogu: trden, resnoben in ponosen, a hkrati do dna sončen, ponižen, vesel in blag. V Louvainu ga je zaradi obojega zelo cenil zlasti znameniti misionolog in strokovnjak iz ascetike p. P. Charles, njegov profesor.
Mnogo je pridigal, čeprav največ na Hrvaškem, in premnogokrat imel duhovne vaje, zlasti za duhovnike in bogoslovce.
POSLUŠAJTE radijski program
slovenske cerkvene grasbe Na sporedu je vsako nedeljo ob 1211
hude bolezni v grlu, vsled katere bi ne mogel nadaljevati svojega študija. Ponudila se je Bogu, da prevzame nase bolezen za čas njegovega študija. In res je trpela hude bolečine v grlu do njegove prve sv. maše. Točno ob uri nove maše je bolečina v grlu ponehala. Tudi njen oče je bil na podoben način rešen svoje želodčne bolezni.
Na tisoče ljudi jo je obiskalo in bilo priča neštetim skrivnostnim dogodkom. Od leta 1957 je bivala njena soseda Roza Herbst stalno pri njej kot bolniška sestra. Ta je po njeni smrti povedala časnikarjem marsikaj zanimivega o »videnjih« svoje varovanke v zadnjih letih. Lanskega leta ji je opisala pristanek na luno, ki naj bi se posrečil v 5 letih. »Vidim šest mož v bliskajoči se ladji,« je rekla, »dolg polet so opravili v temni praznini; zdaj se bližajo luni. Ušesa me bolijo od ropota. Pristali so. O, reveži! So mislili, da bodo pristali na travi, pa so padli na tresočo se površino. Njihova ladja se poglablja v prah ... izginja. Ne bodo več videli zemlje!« Za trenutek je obmolknila, nato vzkliknila: »O, da, rešili so se! Vidim jih, ko se vračajo domov; v kraje, kjer so zelo visoke hiše. Objemajo jih in jim ploskajo. V dveh črnih avtomobilih jih vidim samo pet: eden je umrl.« Mesec pozneje je glodala drug prizor: »Vidim bližnjo zmago človeštva nad grozno boleznijo, ki u-mori vsako leto na tisoče ljudi, nad rakom. Mlad znanstvenik, rumen, majhne postave, črnih las, je znašel zdravilo proti raku, ki ga povzroča snov, ki jo uživamo skoro vsak dan. Biva na Japonskem v nekem mestu ob morju. Vidim njegovo sliko v časopisih. Tisoči bolnikov oblegajo njegovo delavnico. Obsipajo ga s častjo in slavo.« O letu 1963 je rekla Terezija: »Proti koncu tega leta bo svetovni mir zelo ogrožen. Ljudje so znoreli, hočejo vojno. Vidim tisoče mož, ki se zbirajo v nekem pristanišču; tam, kjer vzhaja sonce. Hočejo zavzeti velik otok. Ves svet je v strahu, toda vojne ne bo. Nikdar več ne bo vojne na svetu.«
š. r.
Nekaj posebnega je bilo, kadar je ob začetku govorov pri duhovnih vajah z moškim, neponarejenim glasom molil: »O Jezus, učlovečena Beseda božja, nauči nas velikodušnosti, da ti služimo, kakor ti zaslužiš..., da se izgaramo zate, ne da bi iskali drugega plačila kakor sladko zavest, da smo izpolnili tvojo sveto voljo.« Kdor je potem videl patra v trpljenju, mu je bilo jasno, da je p. Pate sam do dna živel to molitev.
Napisal je p. Pate manj, kakor bi si želeli, preveč je imel drugega dela, a od njega imamo med ostalim tudi dragoceno knjižico »Obljube presv. Srca Jezusovega«. Neko zunanje znamenje, da so se te obljube izpolnile tudi zanj, je njegova smrt prav na četrtek pred prvim petkom v oktobru, ob času »svete ure«, in sicer na peti dan duhovnih vaj, ki jih je tokrat »dajal« sam sebi. Tako je bil še bolj pripravljen, ko ga je zadela kap. — Pokopan je bil ob obilni udeležbi svojih redovnih sobratov in hvaležnih znancev na rožnovensko nedeljo v Ljubljani.
Sv. Martin v Sežani
Letošnje praznovanje župnega patrona sv. Martina bo v Sežani posebno slovesno. Župna cerkev je namreč vsa prenovljena in poslikana. Za to delo so poskrbeli g. župnik in dobri ljudje, ki so za cerkev veliko žrtvovali.
Pregljeva izbrana dela
Nova izdaja zbirke Pregljevih del, ki jo bo poskrbela Mohorjeva družba v Celju, bo slovenskim bravcem šele prav pokazala stvaritve pisatelja s Tolminskega, Ivana Preglja. Nova izdaja Mohorjeve družbe pomeni šele prvo pravo predstavitev tega pisatelja širokemu krogu slovenskega občinstva.
Založba se je hotela Ivanu Preglju oddolžiti še za njegovega življenja in je že za leto 1958 napovedala začetek izhajanja izbranega dela. Vendar pa se je stvar zavlekla in tako smo šele te dni, dobri dve leti po pisateljevi smrti, dobili na knjižni trg prvo knjigo izbranega dela. Izdaja, ki jo pripravlja urednik France Koblar, bo obsegala predvidoma šest knjig in bo vsebovala v glavnem vsa dela — povesti, romane, novele in drame —, ki so izšla v zadnji izdaji, dodan pa bo Pregljev najmočnejši pripovedni tekst Plebanus Joan-nes.
Nova iz.daja bo urejena tako, da bo kolikor mogoče ohranjen časovni in organski razvoj pisatelja.
Prva knjiga Pregljevega izbranega dela, ki je pravkar izšla, prinaša troje več ali manj znanih tekstov. Najprej je objavljeno Pregljevo najobsežnejše delo »TOLMINCI« katerim sledi izvirno oblikovana povesi »ŠTEFAN GOLIA IN NJEGOVI« ter svojevrstna novela »MATKOVA TINA«. Knjigs je tako enotno ubrana v snovi m oblud. Zgodbe prikazujejo namreč dogodke okoli nesrečnega kmečkega punta leta 1713 in zlasti njegove posledice: iz pretresljive u sode upornih voditeljev in iz trpljenja tolminskega ljudstva ncudušljiv klic po svobodi in človeških pravicah. Vsa tri dela pa so tudi vzoren zgled Pregljevega F c1' povednišlva in zlasti s stališča zgodovine dragocen dokaz o rasti slovenske P1'* povedne umetnosti.
Kako je Ljubljana slavila petstoletnico škofije
(III. nadaljevanje)
ČESTITKE ŠKOFOV
Nato je generalni vikar prelat dr. Jože Pogačnik predstavil nekatere nadškofe in škofe, ki so želeli izreči svoje čestitke in Pozdrave:
Prvi je spregovoril beograjski nadškof dr. Josip Ujčič. Z jasnim glasom in še Jasnejšo mislijo je razložil, kako velikega Pomena je ustanova škofije, kaj je pravzaprav škof, da je to tisti veliki duhovnik, ki veže vernike s Cerkvijo, ki je z drugi-mi škofi vred pravi naslednik apostolov. Zato je tako potrebno, da ga verniki podpirajo, da se ga drže kot prave učeče Cerkve po zgledu prvih kristjanov. Zato je Pa tako potrebno, da verniki škofu dajejo tudi dobrih duhovnikov, da jih more pošiljati mednje za to, kar je božjega.
Drugi je stopil pred mikrofon zagrebški metropolit in predsednik škofovskih konferenc nadškof dr. Franjo Šeper. Z zaupanje in moč vzbujajočo besedo je čestital ljubljanskemu nadškofu, Ljubljani in vsem Slovencem k lepi slovesnosti. Poudarjal je dobre odnose med sosedi, saj so med °!>ema škofijama že od davnih dni tesne Zveze, kakor pričajo dela v zagrebški stolnici, odličniki duhovniki Slovenci. Želel je ljubljanski nadškofiji, da bi ostala tako verna, delavna in zvesta Cerkvi tudi V prihodnjih stoletjih.
Za njim je čestital mariborski škof dr. Maksimiljan Držečnik in poudarjal ozke Zveze med obema škofijama. Ne le da je Petina današnjega ozemlja mariborske škofije nekoč pripadala ljubljanski škofiji Skozi tri sto let, je še cela vrsta drugih vezi: prvi slovenski lavantinski škof Kutnar je bil Kranjec, torej iz ljubljanske ' škofije; predzadnji lavantinski škof dr. Andrej Karlin, ki se je moral 1919 umakniti iz Trsta, je bil iz ljubljanske škofije; najmočnejša vez je pa božji služabnik škof Anton Martin Slomšek, ki je last vseh Slovencev in nas vse povezuje v eno družno. Povedal je, da je prav zdaj šlo v Rim vse gradivo, ki ga je treba pregledati 'n oceniti za uvedbo procesa, da se razglasi za svetnika; vsi naj bi veliko molili, da ta božji služabnik čimprej doseže čast | %arja. Storimo to prav posebej v teh dneh, ko se spominjamo stoletnice, kar je umrl.
Za njim sta kratko pozdravila še dja-kovski škof msgr. Št. Bauerlein m hvar-ski pomožni škof msgr. Bezmarinovič. Oba sta poudarjala, kako potrebna je v teh viharnih časih zvestoba Cerkvi. Naj nas te lepe slavnosti spominjajo naše velike dolžnosti tudi zanaprej.
Zadnji je pozdravni msgr. Albin Kjuder, administrator tržaško-koprskega in reške-ga slovenskega dela škofije, in utemeljeval, zakaj ti deli prav posebej prisrčno Pozdravljajo Ljubljano in čestitajo nadškofiji k tako lepemu jubileju: tu je močno središče vsega življenja, verskega, kultur-hega in upravnega, zato nam je Ljubljana Potrebna kakor glava telesu. Ljubljanska škofija je zmeraj imela med svojimi duha
vniki odlične kulturne in verske delav-Ce. zato lahko pričakujemo, da bo s svojimi močmi stregla nam vsem, za kar ®omo prav posebno hvaležni mi na robu slovenskega ozemlja.
BOG NAM OHRANI BOLNEGA NADŠKOFA
Nato je nadškof z asistenco vstal in v dragocenem Jegličevem ornalu v slovenskih barvah pristopil k oltarju, da začne Ptašo. Na koru pa se je oglasil orkester 'P začeli so izvajati zahtevno Beethovnovo ^tinsko mašo, pri kateri je sodeloval tudi tenorist Anton Dermota. Baročna stolnica, tatgastvo paramentov in obredov in slo-
vesno petje na koru, vse še je zlilo v eno samo simfonijo.
Ko smo ob prefaciji zaslišali slabotni glas bolnega nadškofa ljubljanskega, je v veličastvo občutja in lepoto petja kanila kaplja žalosti in strahu za ljubljenega nadpastirja: v srcih vseh se je ogiasila prošnja, naj mu Bog podeli zdravja in moči, s kakršno je vodil svojo nadškofijo v najhujših dneh petstoletne zgodovine. In ko je izzvenel zadnji akord pretresljive prošnje »dona nobis pacem« - daj nam svoj mir, se je nadškof že pripravljal, da podeli zbranim vernikom papežev blagoslov. Takoj nato je zadonel slovesni Tebe Boga hvalimo, in cerkev je v en glas z mogočnim donenjem pela zahvalno pesem; iz nje je zvenela ne le zahvala, ampak tudi moč in volja do zvestobe. Kakor da se je navdušeno poslušavstvo hotelo zahvaliti ko ru in se mu s svojim ljudskim petjem oddolžiti za njegovo prelepo umetno petje in užitke ob njem. Saj jih je čisto prevzela mogočna Beethovnova glasba in Dermotov čudoviti glas, ko je pel osemnajsto arijo iz Mandlovega oratorija Mesija. Vse to mogočno petje je lepo okronal zmagoslavni Handlov Aleluja.
Nazadnje je pa stopil pred mikrofon še administrator grško-katoliške škofije v Križevcih vladika dr. Gabrijel Bukatko, pomožni nadškof beograjski, ter z besedo in petjem čestital ljubljanski nadškofiji k slovesnosti in ji želel še veliko srečnih let; potem je zapel po vzhodnem obredu »Na mnogaja ljeta« papežu Janezu XXIII., nadškofu ljubljanskemu Antonu in vsemu kleni in vernikom. Ko je trikrat zadonel njegov mogočni tenor po šenklavški stolnici, so se prav gotovo vsi poslušavci pridružili njegovemu voščilu in želeli zdravja svojemu ljubljenemu nadškofu. Radi bi mu bili vsi odgovarjali, tako pa so opravili to samo bogoslovci in duhovniki.
Potem se je po dveh urah in pol spet razvil odhod duhovščine iz cerkve; po cerkvi se je razlegala pesem Marija skoz življenje s takim ognjem, da si kar čutil, kako se vnemata ljubezen in zaupanje do naše Matere. Cerkev se je začela prazniti, a še dolgo so postajale množice okoli cerkve, zlasti okoli avtomobila tenorista Dermote, da ga vidijo in se mu zahvalijo za prelepe užitke teh dveh dni. Zares: kje žalost, kje plahost? Vse je sijalo od veselja in zanosa, ko je odhajalo domov.
Slovenci blatijo Slovence
Dopis s Krasa
Ko časopisi in radio naznanjajo, da bodo volitve, postanem nervozen. Zakaj neki?
Vsake volitve prinašajo huda nasprot-stva v družine. Vaščani se med seboj spro. Razdvojenost se poloti velikih in malih. Stranke lovijo ljudi. Opravljajo, obrekujejo, vpijejo, kritizirajo. Zvočniki hreščijo, donijo in polnijo ušesa in možgane. Lepaki in letaki, pisma in časopisi, shodi in sestanki, orožniki in policaji; in »Avanti popolo... bandiera rossa...«
KAKO JE PRI NAS na Tržaškem v predvolilnem času?
Na zunaj vse mirno. Zborovanja: avto, zvočnik, govornik in več poslušavcev v uniformi. Domačini doma: okno odprto ali pa na dvorišču. Kvečjemu v temi na klancu.
Podtalno, od osebe do osebe, od družine do družine, v gostilni, v korieri je živo delovanje. Nič hudega, saj pri nas je prava svoboda, da misliš, se izraziš, kakor hočeš. Onstran meje v domovini ni tako. Strank ni — oziroma je ena sama vsiljena stranka, ki vse diktira. Vsi volijo 99.99% za komunistično stranko, kot pod fašizmom vsi za duceja. Pa pustimo to, ker se nas ne tipe. Mislimo nase!
CRN, NEIZBRISLJIV MADEŽ leži na teh volitvah.
PARTITO COMUNISTA ITALIANO in Partito socialista ITALIANO — očividno in otipljivo italijanske stranke — po svojih slovenskih podrepnikih, ki jim je vse drugo bolj važno kot slovenska stvar, grobo, lažnivo in divje napadajo SLOVENSKO SKUPNO LISTO: slovenske ljudi, ki pripadajo štirim slovenskim skupinam.
Nobenega napada — po naših vaseh — na fašiste, ki so nas tako dolgo raznarodovali in še sovražijo slovenske sodržavljane.
Bežen napad na Democrazio Cristiano, ki ni vedno pokazala svojega krščanskega nazora o bratstvu in enakopravnosti.
Glavna vsebina volilnih govorov teh dveh strank: NAPAD NA SLOVENCE, enotno zbrane v skupni slovenski listi, ki so opustili vsako strankarsko trenje in se zedinili v obrambo slovenske manjšine.
Treba je napadati Slovenca, ki je v ob-
činskem svetu uspešno branil slovenske koristi.
Slovenskega občinskega svetovalca dr. Simčiča, ki je branil naše mlekarje in dosegel, da nemoteno prodajajo mleko v T rstu.
Slovenskega svetovalca, ki je dosegel, da bodo naše vasi odslej imele poljske čuvaje — slovenske može in fante, ki bodo čuvali naša polja in travnike; ki se je vedno zavzemal za naše ceste, poti, telefonske zveze.
Slovenskega svetovalca napadajmo, blatimo kot zaveznika krščanske demokracije. Ponavljajmo ure in ure, na vseh vogalih, trgih, ob vsaki priliki.
Ti tovariši dobro poznajo izrek: blatite, blatite, nekaj bo pa le ostalo. In zaležejo. Ljudje verujejo, ker na žalost jim manjka razsodnost. Verujejo praznemu in varljivemu geslu: za delavca, za slovenske pravice. Samo komunisti vas ščitijo.
Bridko in usodno je to za našo manjšino.
Koliko škode nam je povzročil fašizem: izgubili smo premoženja, kulturne domove, drgocena življenja. Mnogi so trpeli po ječah, konfinacijah, bataljonih, taboriščih. Pod pritiskom so slabiči izgubili svoj narodni ponos in utonili v tujem morju.
Po vojni — že 17 let — nadaljujejo raznarodovalno delo še komunisti. Da, prav oni, ker vabijo ljudi v italijanske stranke pod lažnivim geslom bratstva med Italijani in Slovenci. V kolikih srcih so že zastrupili in umorili zdravi narodni čut s svojim internacionalizmom. Narodna zadeva jim je postala čisto postranska stvar.
Ko sem bil še mlad, mi je oče zažugal, da mi bo roke odsekal, če bom dal na glavo batilsko kapo, ki so jo vsilili vsem dijakom.
Ko je naše ljudi zajela komunistično-socialistična propaganda, mi je oče pripovedoval: Po prvi svetovni vojni smo pri Sv. Jakobu imeli delavci prva socialistična zborovanja. »Compagni, siamo tutti fratel-li — italiani e sloveni«, je vpil govornik. Oglasil se je tedaj slovenski delavec v svojem jeziku. Socialistični prvak mu je tedaj rekel: »Compagno, parla in italiano che te capisci tutti.«
Spomnil sem se tega dogodka, ko mi je neka oseba pripovedovala, da so ji na
neki večerji v Skamperletovem domu rekli: »Parla italiano, che te capisci tutti.«
Sedaj pa kričijo po naših slovenskih vaseh; Slovenci, sami ne moremo nič doseči. Pridružimo se italijanskim levičarskim strankam, da bomo lažje dosegli naše pravice.
»Slovenci sami ne moremo nič«. Italijani sami pa priznavajo, da nas je 32 tisoč; eni celo 45 tisoč. V resnici nas je veliko več.
Vsi Slovenci skupaj bi veliko dosegli. Koliko slovenskih svetovalcev bi se lahko skupno potegovalo za naše pravice.
Komunisti in socialisti »italiani« pa hočejo, da se odpovemo svoji lastni glavi, da prodamo svojo hišo in se preselimo v tujo, kjer nam bodo tujci rezali kruh, solili pamet, nas vodili kot nedorasle in nesposobne ljudi.
Če bi to delali italijani, bi jih pač razumeli.
Ker pa to delajo slovenski strankarji iz komunistične in socialistične partije: Bernetič, Hreščak, Pečenko, je to sramotni madež, ki pade na naše narodno telo.
V vasi, kjer so ljudje pametni in številni glasujejo za slovensko listo, je Partito socialista italiano agitiral zase in napadal Lipo. Po končanem govoru je stopil h govorniku odličen Slovenec in zabrusil v O-braz socialističnemu agitatorju: SRAM TE BODI! Slovenske ljudi zavajaš v pristno italijansko stranko, prav ti, ki si do sedaj agitiral za Jugoslavijo.
ZABRIŠIMO TA MADEŽ. VOLIMO STRNJENO ZA SLOVENSKO LISTO.
OČISTIMO SLOVENSKI OBRAZ, da nas bo svet spoznal in spoštoval.
Nekdo, ki so ga fašisti in komunisti preganjali zaradi zvestobe do naroda
Med trnjem in osatom
Še o Slovenskem gledališču
»Neki čitatelj« je opozoril uredništvo Primorskega, kako piše Katoliški glas o slovenskem gedališču. Nato se P. d. zgraža nad takim poročanjem in nad takim »zajedljivim« člankom.
Nam se čudno zdi, kaj Primorski pravzaprav hoče. Napisali smo, da je Slovensko gledališče v Trstu titovsko gledališče, ki deluje v okviru titovske Slov. prosvetne zveze — nikdar ni Slov. gledališče tega tajilo. Saj na občnem zboru Slov. prosv. zveze poročajo vedno tudi o delovanju gledališča. Znano je tudi, do morajo člani SG. vedno sodelovati na proslavah titovskih prireditev — to vendar ni skrivnost.
Da baje ne dobiva iz Jugoslavije to gledališče ali da ne bo več dobivalo denarja ali vsaj ne toliko kot doslej, to govore celo uredniki P. d. in člani gledališča. Saj so imeli v začetku tega meseca sestanek in je bilo tam govora o prenehanju S.G.
Povedali smo, da je, posebno prva leta po vojni, igralo to gledališče zelo tendenčna, še več, zelo komunistično tendenčna dela. Tudi to ni skrivnost. Saj so pred kratkim sami sedanji načelniki S.G. to priznali.
Letošnja premiera je bila premalo obiskana. Saj je sam P. d. pisal, da je bil slab obisk.
Napisali smo še, da sta obe Pirandellovi deli taki, da jih lahko mladina gleda. Napisali, da je režiral Adrijan Rustja (ki ni režiser Slovenskega odra, kot smo slišali na radiu v intervjuju z njim). Pisali smo torej vse, kar so nam povedali člani gledališča sami ali kar je pisal P. d. sam in je splošno znano. Zato kvečjemu mi lahko vprašamo P. d., kaj pravzaprav hoče.
'■HiHiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiMiiiiNiiiiiiiiiiiiiiiiiiimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiM
*IERRE L’ermitte
45
oJTajtoljšci Lakiča
POVEST DOBRIH UUDI 111111111111111111111   ......        im
Dva dni nato je bila nedelja, župnik ta Po popoldanskem blagoslovu molil bre-tar. Holandski duhovnik, ki je imel te-'tansko službo, je ravno končal s krstom °ftoka in se je vračal iz cerkve v župnišče, taibližal sc mu je starejši, lepo oblečen 8°spod, ki je imel v gubnici neko odlikovanje.
»Prosim, bi lahko govoril z gospodom taijem?«
Holandec ni brž razumel vprašanja. Ko Se je znašel, je vzkliknil:
»A, gospod Mijo... ga ni.«
»Kje pa je?«
'Tega pa ne vem.«
»Ali ga ni tu?«
“Nikoli ga ni tu, zlasti ne ob nedeljah «
»Rad bi z njim govoril... Morda je v oratoriju?«
»Morda... a jaz ne vem.«
V tem je prišel župnik in pojasnil tujcu da je res tam in mu dal naslov oratorija.
»Danes imajo tam kino-predstavo,« je dodal župnik.
»Ali je daleč ta oratorij?«
»Bo kake pol ure hoda in težko ga je najti. Morda boste v tisti ulici videli kakega fantiča, vprašajte ga, pa vam bo pokazal.«
Tuji gospod je dobro poznal predmestje, saj je bil vodja gradbenega urada na županstvu, zato se je po dobri pol uri znašel na kraju, kjer je na pločevinastem napisu lahko bral: »Oratorij župnije sv. Landrija«.
Odprl je vrata in znašel se je na prostornem dvorišču. Na njem je bilo nekaj telovadnega orodja in mreža za igranje odbojke. Ob koncu dvorišča je stala lesena baraka, popolnoma zaprta. Obšel jo
je, a ni našel ne vrat ne oken in vendar so bili v njej ljudje, saj je slišal smeh in včasih celo ploskanje.
Potrkal je na steno, potrkal močneje, a nihče se ni oglasil. Končno se je morai odločiti, da počaka. Hodil je po dvorišču sem in tja in gledal revščino, ki ga je obdajala. Dognal je, da je bilo treba od strani duhovnika le junaškega poguma, da z vso to revščino lahko vrši apostolat med mladino.
Končno se je le odprla v steni barake neka deska in skozi odprtino se je začel vsipati roj fantičev, ki se je razkropil po dvorišču in začel z igranjem.
Stari gospod je vstopil v barako; kjer je bila prej predstava. Neznosna vročina je bila v njej in tako vzdušje, da ga je takoj posilil kašelj. Sel je naravnost k mlademu duhovniku, ki si je brisal pot s svojega čela in mu čestital za delo, ki ga vrši med predmestno mladina.
Mijo je nekam zmeden zmajal z giavo:
Žabniškemu župniku v spomin
Naglo se je približal trideseti dan, odkar ste nas, g. župnik, zapustili same. Ob tej priliki obujam spomine na svetle in temne dneve, ki ste jih preživeli med nami. Spomin mi sega v daljno leto 1944, ko je bomba razdejala župnišče in ste morali iskati zavetišče, najprej pri dobrih ljudeh, nato pa v farovški štali, spremenjeni v revno začasno stanovanje. Bili so tedaj hudi časi okupacije, ko je moralo domače petje umolkniti. Marljivo ste slovenske pesmi prevajali v latinščino, samo da je melodija ostala. Tedaj sem bil še mlad in sem Vas videl dostikrat s solzami v v očeh pred kipom višarske M. B., ki ste ga skrbno skrili v zakristiji. Pred Marijo ste klečali in tiho prosili za svoje ljudstvo. Tedaj tega nisem doumel, danes pa razumem. Branili ste naš jezik ter vsakomur izjavljali, da moramo biti dosledni katoličani. Pri krščanskem nauku ste nas učili tudi pisati v domačem jeziku. Zelo Vam je bila pri srcu usoda naše manjšine. Cenili ste vse naše duhovnike in ste ravno pok. prof. Fileju prvič pokazali kraj, kjer ste hoteli biti pokopani.
Izpolnila se Vam je tudi dolgoletna želja, da bi (pomolil) poromali na Brezje k lMariji Pomagaj. Dejal ste mi: »Vrniti moramo obisk vsem romarjem, ki so iz Slovenije prišli k nam na Sv. Višarje. Tako ste tudi tam molili za vse višarske romarje.
Pogrešali Vas bomo v Žabnicah, pa tudi na Sv. Višarjah. Saj ste bili dober oče vsem. V treh jezikih ste oznanjali božjo besedo, za vse ste očetovsko skrbeli. Posebno radi ste imeli romarje iz Primorske in Koroške, ki so bili stalni in zvesti gostje na Sv. Višarjalt.
Prišli ste k nam skoraj neopaženi, tiho in skromno ste živeli, tiho ste nas zapustili in kot zapuščino ste nam pustili svetal lik trpečega dušnega pastirja.
Sedaj počivate med svojimi farani, obrnjeni proti Sv. Višarjam. Počivajte v miru ob Vaši varni cerkvi in prosite višarsko M. B. za nas in za našo mladino, ki Vam je bila do zadnjega tako pri srcu.
V. S.
»Kaj hočete, nimamo primernih prostorov...«
»Vidim... Vaša župnija ni bogata.«
»Vse prej kot bogata. Toliko reči bi bilo potrebnih, o katerih niti sanjati ne smemo... župnijska dvorana, oder za predstave in še kaj drugega.«
»Ali nimate niti pomožne kapele v tem delu župnije?« je vprašal tujec in se nasmehnil.
Kako je vprašanje zabolelo Mija! Z žalostjo je pojasnil razočaranje zadnjih dni: tako lepa prilika in jo bodo izgubili, in vse zaradi tridesetih tisočev frankov...
»Tako malo!« je vzkliknil stari gospod. Mijo je obstal presenečen, (se nadaljuje)
LISTNICA UPRAVE
Opozarjamo čč. gg. odjemalce, da je že od julija meseca cena Kat. glasu zvišana na 35 lir, zato jih prosimo, da bi časopis oddajali po tej ceni, ker v nasprotnem slučaju uprava ne more kriti povišanih stroškov tiskarne.
Radio Trst A
od 11. do 17. novembra 1962
Nedelja: 10.00 Prenos maše iz stolnice sv. Justa. — 11.30 Oddaja za najmlajše; »Otrok se je izgubil«. — 12.00 Zbor župne cerkve pri Sv. Ivanu v Trstu. — 12.15 Vera in naš čas. — 14.45 Tipični ansambel Srečka Dražila. — 18.30 Poklici in razvedrila: »Kovači nekoč in danes«. — 18.43 Slovenski narodni motivi v izvedbi orkestra. — 21.00 Iz slovenske folklore: »Svet Martin je mošt krstil, da bode vin1«, Ponedeljek: 12.00 Iz slovenske folklore: »Svet’ Martin je mošt krstil, da bode vin’«.
— 18.00 Violinist Rok Klopčič. — 18.30 Vabilo h glasbi. »Ritem, življenjski sok glas-t>e“- — 19.00 Radijska univerza: Spoznavajmo naša živila: »Oljčno olje«.
Torek: 12.00 Pomenek s poslušalkami. —
18.00 Italijanščina po radiu: 32. lekcija. —
18.30 Orkester v preteklih stoletjih. Wolf-gang Amadeus Mozart: Koncert v A-duru K. 622 za klarinet in orkester. — 19.00 Pisani balončki. — 21.00 Roman v nadaljevanjih: Ivan Pregelj: »Tolminci« - III. oddaja. — 22.00 Socialne vede: II. oddaja.
Sreda: 12.00 Podobe iz narave. — 18.00 Z glasbenih natečajev »Antonio Illersberg«.
— 19.00 Higiena in zdravje s posvetovalnico dr. Milana Starca. 20.30 «Fuente ovejuna«, drama v treh dejanjih.
Četrtek: 12.00 Roman v nadaljevanjih: Ivan Pregelj: »Tolminci« IV. oddaja. —
13.30 Harmonija zvokov in glasov. — 18.00 Italijanščina po radiu: 32. lekcija. — 18.30 Franc Schubert: Kvartet za godala v A-molu op. 29, — 19.00 Lepo pisanje, vzori in zgledi mladega rodu. — 20.30 Simfonični koncert. — 21.45 John Stednbeck, Nobelov nagrajenec za literaturo.
Petek: 12.00 Pomenek s poslušalkami. —
18.00 Pianistka Elvia Morlo. — 18.30 Komorna glasba devetnajstega stoletja v Trstu. — 19.00 Radijska univerza: Iz arabskega sveta: (4 »Osvojitev severne Afrike«. — 21.00 Koncert operne glasbe. —
22.00 Iz pesniških gajev': »Fedor Ivanovič Tjutčev«.
Sobota: 12.00 Po širnem svetu. — 14.40 Pojejo Jelka Cvetežar, Duo sa Kvarnera in Majda Sepe. — 15.30 »Kupil sem staro škatlo«, radio komedija. — 17.00 S produkcije gojencev Tržaškega konservatorija »Giuseppe Tartini«. — 17.20 II. vatikanski koncil - poročila in komentarji o Vesoljnem cerkvenem zboru.
fr-
Spomnili smo se naših rajnih
Že več let je bilo v Gorici za Vse svete lepo sončno vreme. Letos pa nas je razočaralo. Megla in dež sta spremljala naše molitve in naše vsakoletno romanje na grobove dragih. Kljub slabemu vremenu se je zbralo na Vse svete popoldne veliko število ljudstva na goriškem pokopališču.
Vsi so presenečeni prisluhnili lepemu petju moškega zbora »Lojze Bratuž«, pomnoženega s pevci iz Jazbin, ki je ob križu v sredini pokopališča ter na grobu prof.
M. Fileja in Lojzeta Bratuža zapel nekaj naših pretresljivih žalostink. Do mraka so ljudje obiskovali grobove in molil za svoje rajne, nakar je vse pokopališče zažarelo v tisočerih lučkah.
Na dan vseh mrtvih je bilo tudi na pokopališču vse živo, k čemur je pripomoglo tudi lepo vreme. Lepe svečanosti so bile tudi pri spomenikih padlih v Gorici in v okolici. Pripadniki raznih strank so položili na grobove padlih vence.
Kulturni večer v Gorici
Na dan vseh rajnih smo imeli v dvorani Katoliškega doma v Gorici večer, posvečen našim rajnim z naslovom. »Na tisto tiho domovanje...« Pripravil ga je dr. Slavko Bratina, ki nam je najprej v lepem govoru orisal navade raznih narodov ob pokopu ter se nato ustavil na nekdanjih in sedanjem goriškem pokopališču, ki so ga blagoslovili šele leta 1918.
Od takrat je našlo v njem svoj zadnji dom nešteto naših prijateljev, sorodnikov in znancev. V lepih barvnih slikah, ki nam jih je dr. Bratina pokazal, smo poromali širom naše dežele na razna pokopališča; v Štandrež, Š te ver j ari, Rupo, Gabrje, So-
Širite »Katoliški glas"
vodnje, Podgoro, Doberdob, Jamlje, na griček Sv. Lovrenca ob Soči, v Šempeter, Dornberk in se končno ustavili na našem goriškem pokopališču na Mirenski poti. Povsod smo zasledili naše znance, kulturne može, zgledne duhovnike. Poklonili smo se njihovemu spominu, ko smo vsaj v duhu na ta dan rajnih, poromali na njihove grobove.
Hvaležni smo dr. Slavku Bratini za lepo predavanje in slike, hvaležni tudi SKPD in Akademskemu klubu, ki so k temu pripomogli.
Začeli so graditi avtocesto Trst - Benetke
Goriški nadškof Pangrazio je v četrtek 1. novembra slovesno blagoslovil začetna dela pri avtocesti Trst-Benetke. Ob tej priliki je imel tudi lep govor, ko je poudaril, da naj bi ta cesta, čudovito delo človeških rok, služila k napredku ne samo v materialnem, temveč tudi v duhovnem pogledu.
Avtocesta, ki se bo začela v Sesljanu, bo do Mester merila 147 km skupno z odcepitvijo Palmanova Videm. Otvoritvena svečanost se je izvršila na desnem bregu Soče pri Villesse, kjer bodo zgradili most čez Sočo, ki bo dolg 735 m. Poleg goriškega nadškofa so bili pri otvoritvi navzoče vse najvišje krajevne oblasti iz Trsta, Vidma, Gorice in župani iz furlanskih vasi. Govorila sta še ing. Rinoldi, on. Delle Fave, nakar je bil simbolični mimohod strojev, tovornikov in žerjavov, ki bodo služili pri gradnji ceste. Računajo, da bo avtocesta dograjena do decembra 1964.
Olympia nagrajena
Pretekli petek se je vršilo v Trstu na sedežu CONI-ja razdeljevanje nagrad odbojkarskim društvom dežele Furlanija-Julijska Benečija za tekmovanje v letu 1962. V svoji kategoriji (»Propaganda«) je goriška 01ympia dobila dve lepi plaketi za dve prvi mesti: prvak goriške province in deželni prvak. Igralcem, ki so pripomogli k takim uspehom, so bile izročene lične »zlate« medalje.
Mednarodni odbojkarski turnir
Prihodnjo nedeljo 11. novembra se bo v Gorici vršil odbojkarski turnir, ki ga organizira 01ympia. Nastopila bodo štiri moštva: O.K. Kanal iz Jugoslavije, Gasilci in Vis iz Trsta ter prireditelji. Ker so gostje iz Jugoslavije in iz Trsta zelo močna moštva, se obeta lep užitek ljubiteljem odbojke. Podrobnosti bodo še objavljene v dnevnem časopisju.
IŠKE
NOVICE
Pevma — Slomškov večer
Preteklo nedeljo je SKPD iz Pevme pripravilo Slomškov večer. Bil je to prvi kulturni večer tega društva v novi poslovni dobi. Pevmčanom so pri pripravi večera prišli na pomoč sosedje Štmaverci, kar je le pohvale vredno, saj je vsako prijateljsko sodelovanje med vasmi zdrav pojav.
Ker v Pevmi društvo nima primernih prostorov, je večer pripravilo v dvorani Katoliškega doma v Gorici. Tako je bila udeležba številnejša, saj so prišli tudi Goričani, poleg Pevmčanov in Štmavercev. Po pozdravnih besedah predsednika društva A. Kosiča je štmaverski pevski zbor zapel dve narodni pesmi pod vodstvom prof. G. Devetaka; prav tako je dve pesmi zapel ob koncu večera. Zbor ni številen, saj številen ne more biti, ko je pa Štma-ver tako majhna vas. Vendar nas je presenetil z ubranostjo svojega petja, zlito-stjo glasov in prijetnimi soprani. Upamo, da bomo ta zbor slišali tudi v nedeljo 25. novembra na letošnji cecilijanki.
Za pevskim zborom je o Slomšku govorila Mariza Perat. Predavateljica je o Slomšku lepo povedala in tudi lepo podajala, da smo bili kar zadovoljni. Med predavanjem je gdč. Perat vpletla nekaj recitacij Slomškovih pesmi, ki jih je recitiralo dekle iz Pevme. Prav tako je drugo dekle poskrbelo za povezavo. Sledil je prizor iz Slomškove knjige Blaže in Nežica, ki so ga podali trije mladi fantje. Njim so se pridružili nadaljnji trije »muzikantje« in en solist, ki so poleg nekaj Avsenikovih zaigrali in zapeli tudi Slomškovo Preljubo veselje.
Za temi pa je stopil na oder dr. Fr. Šegula, nepričakovan gost iz Rima. Prinesel je najprej pozdrave mariborskega nadpa-stirja msgr. Držečnika, o katerem je povedal, da je ravno nedeljo prej govoril o Slomšku na sličnem večeru, ki so ga priredili rimski Slovenci. Govornik, ki je duhovnik mariborske škofije, je nato poudaril predvsem zadevo o Slomškovi beatifikaciji, saj ga je škof Držečnik imenoval za škofijskega zastopnika pri delih za Slomškovo beatifikacijo v Rimu. Pri tem je omenil, da morabo za uspeh te akcije predvsem veliko moliti in se služabniku božjemu Slomšku z zaupanjem priporočati. Začnimo pa, je dejal, s tem, da mu priporočimo zdravje ljubljanskega nadškofa Vovka, ki se mu je sedaj v Rimu precej poslabšalo. Prikazal je nato, kako je škof Slomšek velik svetnik za vso Cerkev, ker je začel z delom za zedinjenje kristjanov s tem, da je ustanovil bratovščino sv. Cirila in Metoda za zedinjenje pravoslavnih in postal tako prvi apostol zedinjenja.
Nastop dr. Šegule je res bil zelo na mestu na tem Slomškovem večeru, saj smo v njegovi besedi slišali besedo duhovnika iz Slomškove škofije. Še bolj pa bomo veseli, če nam bo dano ob priliki slišati v Gorici naslednika škofa Slomška msgr. Držečnika samega. Kar si iz srca želimo.	(r + r)
Dol - Umrl je Jože Frandolič
V torek 30. oktobra smo spremili k zadnjemu počitku starosto in veljaka med našimi možmi Jožefa Frandoliča. Udeležba pri pogrebu je zgovorno pričala, kako je bil mož priljubljen, čeprav že v visoki starosti 83 let. S tako vernim, značajnim in prevdarnim gospodarjem zatone, lahko rečemo, del domače zgodovine, saj je bil s srcem navezan na svojo rodbino in rodno zemljo in je modro vodil domače javno življenje.
Vse življenje mu je potekalo na kraški zemlji, v prijetnem Dolu. V spominu so mu bila lepa leta do prve svetovne vojne, (užival je ob spominih na Avstrijo), ko so po poti skozi Dol proti Trstu, mimo hiše, vozili težko naloženi vozovi s konjsko priprego! Takrat je bil že gospodar na svoji kmetiji! —
Rodil se je 2. decembra 1879., leta 1904. se je poročil z zelo skrbno gospodinjo Ivano Pahor, ki ga je preživela; družina je rastla Številna, osem otrok jima je Bog dal, štirje so še sedaj živi in poročeni. Prva svetovna vojna ga je zanesla v Karpate in v rusko ujetništvo, ki mu je ostalo v živem spominu vse življenje.
Po vojni se je znašel, kot vsi tedaj, v zelo težkem gospodarskem položaju; vse je bilo uničeno in razmere popolnoma nove. A razsodni in podjetni gospodar si je pomagal. Z otroki je odprl na lastnem s\'etu javo in najel še nekaj drugih doma-
činov. Obdelovali so kamen in ga prodajali, da je prišel kak denar k hiši. Delo je dolgo let uspevalo, potem so javo spet opustili. Letos pa je spet zaživela, a pod drugim gospodarjem.
V Opatjem selu, kamor je Dol spadal, je bil izvoljen leta 1925. za župana, županova! je do 1. 1928. — zadnji domači izvoljeni župan. Rad je povedal, kako je do tedaj občina uspevala, dočim pozneje ni mogla več. V drugi svetovni vojni je bil tudi on prizadet, Nemci so mu ubili sina. Leta 1954. je še srečen obhajal zlato poroko. — Zelo je ljubil vse svojce, mali vnuki tega ne bodo pozabili. Ko sem vprašal malo Anico, naj mi kaj pove o no-notu, je brž odgovorila: »Napišite, da me je imel rad!«
Zadnja leta ga je Bog močno preskušal, da se je v trpljenju prekaljen pripravljal na večno plačilo. Pred tremi leti so mu odrezali desno nogo, par tednov pred smrtjo še levo. Lansko leto mu je pogorelo gospodarsko poslopje in mu je umrl sin Jožef, katerega je zelo rad imel. Vse je tiho prenašal, s krščansko vdanostjo Bogu v vseh preskušnjah. Ker je imel trdno vero, je z vdano pokoro zavestno urejal svoje življenjske račune, ko je čutil, da stoji pred vrati večnost. Umrl je lepo pripravljen in previden s svetimi zakramenti dne 28. oktobra.
Kljub trdnemu delavnemu življenju, ni zanemaril izobrazbe. Veliko je čital, bil je redni naročnik Katoliškega glasa od prvega časa, ko je list izšel, stari član Mohorjeve družbe. Veselil se je verskega napredka v župniji in rad zahajal v domačo cerkev v Dolu, dokler je mogel.
Zaslužnemu možu bodi Bog večni plačnik! Družini naše sožalje.
Števerjan
Kot po vsem krščanskem svetu, se je pričel tudi pri nas mesec november z mislijo na pokojne.
Pri spomeniku vseh števerjanskih žrtev zadnje vojne, ki je nekaka simbolična grobnica za vse Števerjance, ki so padli in počivajo izven domačega pokopališča, je položilo venec na dan Vseh svetih Udru-ženje bivših partizanov. Na vernih duš dan pa sta se poklonili njihovemu spominu z vencema Občinska uprava in Kmečko-delavska zveza. G. župan je razvil ob priliki nekaj lepih misli o miru, pevski zbor pa je občuteno izpel Grilančevo »Jaz sem življenje in vstajenje«.
Neugodno vreme 1. novembra ni preprečilo običajne procesije na domače pokopališče. Ob tem bodi omenjeno, da naši ljudje vedno bolj negujejo grobove svojih
• IZŠLA JE NOVA ŠTEVILKA »MLADIKE«
Dobite jo v naših knjigarnah •
dragih, kar daje našemu pokopališču vedno lepši obraz. Tudi obisk pokopališča med letom, zlasti ob nedeljah, postaja vedno večji.
Z domačega pokopališča smo v duhu poromali na druga pokopališča Goriške v kulturnem večeru v soboto, ko nam je g. prof. Slavko Bratina v lepih barvnih slikah in s primernim glasbenim komentarjem prikazal preproste in značilnejše grobove naših ljudi na Goriškem. Večer se je vršil kot po navadi v skromni društveni dvoranici na Križišču ob lepem številu udeležencev.
* *
V drugi polovici meseca oktobra smo pokopali naj starejšega Števerjanca Pepča Trpinovega, ki je dočakal 88 let. Bil je v starih časih občinski redar, m kljub lepi starosti vedno živahen in dov tipen, dokler ga ni zadela možganska kap, ki ga je v nekaj dneh spravila v grob.
V soboto 3. t. m. pa je zvon oznanil smrt 70-letnega Ludvika Simčiča. K nam je prišel v letih po prvi svetovni vojni iz Gonjač pri Šmartnu. V Števerjanu mu je zrasla številna družina, šest otrok, ki so že vsi poročeni. S svojo skrbnostjo in delavnostjo si je pripravil skromen dom in lično posestvece. Bil je zelo dober in glo-bokoveren mož.
Svojcem obeh pokojnikov naj gre naše iskreno sožalje.
* Ai *
V nedeljo 4. t. m. zvečer se je vršil v društvenem prostoru na Križišču letni občni zbor števerjanskega slov. kat. prosvetnega društva. Občni zbor so počastili s svojo navzočnostjo in s pozdravno besedo naš g. župan ter predstavniki S.K.P.D. iz Gorice in Pevme ter predsednik Zveze kat. prosvete iz Gorice dr. K. Humar.
Izvoljen je bil nov odbor. Za predsednika je bil ponovno izbran g. učitelj Marjan Terpin.
Dogodek zasluži, da se poda o njem obširnejše poročilo v prihodnji številki K.G.
Društvu in še posebno novemu odboru naj grejo naše čestitke in želje za vedno večje in uspešnješe kulturno delovanje.
ŽABNICE
V ponedeljek ob 10,30 zjutraj so se duhovniki Kanalske doline in nekateri iz Koroške skupno z žabniškimi verniki zbrali pri sv. maši po pok. g. župniku Jožefu Simizu. Prisotnih je bilo 20 duhovnikov, vernikov pa polna cerkev. Pri sv. maši je pel cerkveni zbor pod vodstvom nove č. s. prednice. Rabeljski g. župnik je spregovoril vernikom v slovenščini in italijanščini. Lepo je orisal življenje in delo našega pok. g. župnika. Dejal je, da je bil g. Jožef vzoren katoliški duhovnik, ki je skušal vsem ustreči. Tudi na dan vseh svetnikov so se Žabničani zbirali pri župni kovem grobu, ki je bil glavni cilj vseh. Zvečer nam je prišel na pomoč g. župnik iz Kranjske gore, ki je imel precej dela s spovedovanjem. Nedeljsko službo božjo vršijo g. oblati iz Vidma. Treba se je pohvalno izraziti o njih, ker se zelo potrudijo', da zadovoljijo ljudi v domačem jeziku.
Bazovica
Bazovica je zavedna slovenska vas, ponosna na svojo zavednost že od nekdaj. Res žalostno bi bilo, da bi ravno Bazovica pozabila, da je slovenska kri štirih žrtev napojila našo gmajno.
Preteklo nedeljo so nas iznenadili slovenski tržaški skavti s pestro in veselo prireditvijo. Starešina S.T.S. prof. I. Theuerschuch je podal zgodovino 10 letnega delovanja S.T. skavtov s pomočjo skioptičnih slik. Obrazložil je številnim udeležencem velik vzgojni pomen skavtske organizacije za mladega človeka in za narod. Narod ne bo propadel, če bo imel veliko takih idealnih fantov. Spomnil se je tudi našega pokojnega SvetkaGrgiča prvega četovodje bazoviške čete. Bil je idealni cvet skavtske družine. Nato smo gledali in poslušali registracijo življenja v taboru. Mladi in stari udeleženci večera so kar zahrepeneli po zdravem skavtskem življenju v prelepi gorski naravi. »Tudi jaz_ bom skavt«, so si šepetali dečki v dvorani. Tudi deklice so se že videle v lepih skavtskih krojih na taboru. Tržaški skavti imajo svoj pevski zbor. Vodi ga prof. Marica Župančičeva. Na veselem sporedu je pri nas nastopil s 6 pesmi, ki so jih skavti odpeli z lepo čisto izgovorjavo in — bi rekel — v gorskem stilu. »Skavt poje in žvižga«, je zapisal Baden Pawel, ustanovitelj skavtizma. Jaz bi dodal: slovenski skavt lepo poje.
Kot zadnja točka so bili tako zvani sketch-i: veseli prizori. To je pa zabelilo prireditev, da je postala še bolj okusna. Fonda Pavel — ki vodi in sam tudi nastopa pri teh šaljivih točkah — je v zadnjem sketch-u, »»policaj po svetu«, dosegel svoj višek in zaslužil vse priznanje.
Iz srca smo hvaležni prirediteljem veselega večera, ker so dali Bazovcem novo priliko, da še bolje spoznajo vrednost skavtske organizacije.
Prvo nedeljo v decembru bodo naši domači skavti uprizorili trodejanko: Največji tat. Igra je zelo zahtevna, zato so zanjo žrtvovali že dosti večerov. Vsebinsko je zelo primerna za sedanje čase.
V nedeljo bomo pa pokazali na volišču,
RAJBELJ
Val stavk je po dveletnem premirju zajel tudi našo vas. V soboto 13. oktobra srno imeli 24 urno stavko vsi rudarji. V soboto 20. oktobra smo zopet šli v boj za naše socialne pravice s stavko 48 ur. Kot snM> že pisali v K.G., smo si obetali sindikalnega gibanja šele po novem letu. Vezalo nas je namreč z družbo 25 mesečno pr6, mirje, ki bo poteklo po novem letu.
Med tem časom pa se je nabralo precej novih socialnih žalitev in stopili smo v boj prej kot smo pričakovali. Hočemo namreč bolj moderno delavno pogodbo, predvsem pa prilagoditev plač povišanju proizvodnje, ki je nastala zaradi upeljave modemih strojev in tehničnega napredka. " Ce podjetje več zasluži, zakaj bi tudi rudarji ne smeli imeti od tega večjo korist?
O poteku in izidu stavke bomo še poročali.
kako nam je pri srcu slovenska stvaf' Volili bomo skupno Slovensko listo, ki Je edina čisto slovenska lista. Nočemo ffl®-šane kislice. Všeč nam je samo pristno domače vino.
OBVESTILA
IZŠLA JE CELOVŠKA PRATIKA za leto
1963. Prinaša vremensko pratiko, koristne nasvete za naše kmetovalce in živinorejce' praktična navodila ter zabavno čtivo. Vsem jo toplo priporočamo. Imata jo na razpolago Katoliška knjigama v Gorici knjigarna Fortunato v Trstu.
DAROVI
Za pogorelce v Saležu: N. N., Sv. Kr$
1.000 lir.
Za Marijin dom v Rojanu: L. m. s.ooo; N. F. v spomin pokojnih 5.000; N. N. 1.000! N. N. 1.000; Mihelič A. 1.000; N. N. 1.00| Štrekelj M. 1.000; družina Piščanc ob oč^ tovi smrti 3.000; Alojzija Natali 1.000 lir-Bog plačaj!
Za Zavod Sv. Družine: Štandrež: V denarju 20.115, 430 kg krompirja, 10 kg koruze v štoržih; Sovodnje-Gabrje: V denarju 17.300; 385 kg krompirja, 10 kg ječmena, 21 jajc; Akademski klub namesto cvetja na grob prerano umrlega dr. Marija Breganta ob 3. obletnici njegove smrt3 3.000; prof. Muhr v počastitev spomin* bana dr. Marka Natlačena ob 20 letni«1 njegove smrti 1.000; gospa Tamara Basaj * New York v zahvalo za ozdravljenje 1$ dolarjev; gdč. Milka Goričan - New Yof» 5 dolarjev.
Vsem blagim dobrotnikom zagotavljam0 hvaležen spomin v molitv,i. Pokojnim Pa voščimo zasluženi mir pri Bogu.
OGLASI
Za vsak mm višine v širini en*ga stolpe*' trgovski L 20, osmrtnice L 30, več 7^ davek na registrskem uradu.
 -*
Odgovorni urednik: msgr. dr. Fr. Močtttt Tiska tiskarna Budin v Gorici
— .........■■■■■	I	—*
ZAHVALA
Ob smrti našega dragega očeta
JOŽEFA FRANDOLIČ
iz Dola 41, se toplo zahvaljujemo vsemu osebju v goriški civilni bolnišnici, zdravnikom, čč. sestram, bolniškemu č. g. kaplanu za veliko tolažbo v bolezni ifl našemu g. župniku ter vsem sorodnikom in znancem, ki so se pogreba sočutno udeležili.
žena IVANA in sin ALOJZ z dmžino
Dol, 30. oktobra 1962
ZAHVALA
Družina Batič se iskreno zahvaljuje za dokaze sočutja ob smrti njihovega moža. očeta, in starega očeta, strica in tasta
FRANCA BATIČA
Zlasti se zahvaljuje č. g. msgr. Novaku, č. g. dr. Humarju, zdravniku dr. Rutarja družini Mervič in grofu Lantieri za lep venec ter vsem drugim darovalcem vcncev in cvetja in vsem, ki so dragega pokojnika spremili na pokopališče in zanj molil1.
Gorica, Osek, 7. novembra 1962
žalujoča žena, sin, hči z možei*1 ln sinčkom In ostali sorodnih
RZASKE
NOVICE