MOJA POVEZAVA S PARTIZANSKO AKCIJO V DECEMBRU 1941
V številki Loških razgledov VIII/1961
sta brata Pavle-Miha in France-Veljko
Kavčič precej podrobno opisala aretacijo
bratov Jožeta in Franceta in očeta
v decembru 1941 ter pobeg prvih dveh
oziroma njuno rešitev iz zaporov s pomočjo
drzne akcije treh partizanov iz
Cankarjevega bataljona. To so bili Lojze
Pečnik, Franc Stular-Ilija in Jaka Božnar.
Rada bi opisala svoje 9px>mine na
tiste dni, polne strahu in nap)etosti.
276
Pri nas doma, tj. v moji rojstni hiši
v Fužinskem predmestju, so že dalj časa
tekle pri,prave, bratje so se sestajali z
drugimi aktivisti iz Škofje Loke in se
pripravljali na odhod v partizane. V petek
dopoldne, dne 19. decembra 1941 je
gestapo nenadoma obkolil hišo in aretiral
brata Jožeta in Franceta — ta dva
so namreč našli doma. Prišli so po vse
štiri. Ker sta bila Pavle in Peter pravočasno
obveščena, sta ušla. Okrog poldneva,
ko sem pripravljala kosilo za
svojo družino (stanovali smo v moževi
hiši v Kopališ.ki ulici št. 3), je prišel oče
ves pretresen povedat, da so gestapovci
ravnokar odpeljali Jožeta in Franceta.
Po tej novici, ki je tudi mene vso pretresla,
se je oče takoj vrnil domov. Cez
kratek čas so kot talca vzeli še očeta.
Zbrala sem toliko moči, da sem dokončala
delo in položila petmesečnega
dojenčka Matjaža spat. Vseskozi me je
gnala misel, naj takoj nekaj ukrenem,
čeprav sem bila nemočna proti taki sili.
Pohitela sem k sestri Mari, ki je takrat
stanovala z družino v Petrovi hiši (v tej
hiši je bila v pritličju Petrova delavnica).
Hišo so gestapovci še vedno stražili
— čakali so, da bosta še Pavle in
Peter padla v njihove roke. Gestaipovci
me niso pustUi do sestre, vendeir me je
ona opazila in mi uspela {x>vedati, da
je tudi oče že aretiran.
Tekla sem taikoj na Mestni trg in šla
naravnost v prostore takratne hranilnice,
nasproti stavbe tedanjega gestapa.
Uslužbenko Rezko Dagarin sem vprašala,
če so že koga od bratov prij>eljaili na
zaslišanje. Rekla je, da imajo že nekaj
časa Jožeta gori. Vprašala sem, če smem
tam počakati. Po daljšem času je pripeljal
gestapovec brata Jožeta. Videla
sem naravnost v vežo, kako se je popravljal
in poskušal, da bi čimmanj pokazal,
kako je pretepen. Sla sem kar za
njimi. On me je takoj opazil. Videla
sem, kako težko hodi. V Rottenbiicherjevi
veži, od koder se je videla sodni j a,
sem čakala. In res so takoj nato pripeljali
ven brata Franceta. Stopila sem
na cesto, da smo se srečali in kar nehote
sem ga poklicala.
Aretacija je pospešila odhod v partizane
več loških aiktivistov, ki so se že
prej pripravljali na to. V soboto, 20. decembra
je bila že vzipostavljena zveza
med zaporniki in partizani. K meni je
Jože poslal že v soboto mladega fanta
pripomika. Fant je kot zapornik pripravljal
drva za urade gestapa in je
zato odhajal vsak dan iz zaporov. Se
danes ga občudujem (kasneje ga nisem
nikdar več videla), ali je bil premlad,
da se ni zavedal nevarnosti, ali pa tako
pošten in junaški, da je tvegal glavo.
Jože mi je na ix)dlagi zaslišanja sporočil
iz zapora, da je neka oseba že dalj
časa vohunila okrog naše hiše v Fužinskem
predmestjai. Ker pa izdajalec ostalih
oseb, ki so se sestankov udeleževale,
v temi ni spoznal, so bili prijeti samo
moji bratje in zato naj vsi drugi prizadeti
takoj izginejo. V soboto in nedeljo
so se pri meni kar vrstili kurirji. Eden
je prinašal, drugi pa odnašal pošto. Jožeta
je zelo skrbelo za ženo Francko in
enoletnega sina Janeza. Sporočil je, naj
takoj poskušata pobegniti v Ljubljano.
Žena je bila zadnji mesec pred {»rodom
in je 14 dni po prihodu v Ljubljano
rodila mrtvega fantka.
K meni je v petek zvečer in v soboto
prišel tudi gestapovec Stiasny in spraševal,
če sta se- komu od domačih pobegla
brata Peter in Pavle že javila. Na
njegova vsiljiva vprašanja sem odgovarjala,
da sta verjetno pobegnila v Ljubljano.
Imela sem vtis, da verjame. Ob
vsakem obisku gestapovca pa sem trepetala,
da medtem ne bi prišel fant iz
zapira s pošto, kar bi prekrižalo vse
načrte. V nedeljo dopoldne je prišel
Stia9ny še enkrat in bil ves besen, ker
je bil odgovor vsakokrat negativen. Povedal
je, da bosta Jože in France v ponedeljek
odpeljana v Begunje in ustreljena
z očetom vred. Govoril mi je tudi,
da je gestapu znano, da je Pavle eden
izmed glavnih organizatorjev OF v
Škof j i Loki in ga morajo dobiti, za Petra
pa vedo, da je zelo dober in vesten
delavec, zato ga bodo poslali v Nemčijo,
ker take delovne ljudi tam zelo potrebujejo.
Izgovarjala sem se, kolikor sem
pač mogla v tisti strašni živčni napetosti.
Kakor hitro je bila priložnost, sem
sporočila, kar sem zvedela — ali v zapore
ali bratoma v bataljon. Medtem
so bili vsi domači že obveščeni, da pridejo
partizani reševat zapornike v nedeljo
zvečer in da naj domači pred tem
zbežijo v Ljubljano. Tudi meni so svetovali,
naj zbežim. Takrat sem imela 5
mesecev starega sina. pa sem mislila,
kako naj z njim bežim. Ker sem stanovala
pri možu in nisem bila član očetovega
gospodinjstva, sem se odločila,
da ostanem. Upala sem, da me bodo
Nemci morda zaradi tega pustili na mi-
277
ru. Pozneje se je izkazalo, da je bila za
vse takšna odločitev bolj koristna.
Od Franceta sem dobila v nedeljo
iz zaporov prav majhen listek z navodili,
kaj naj doma 5>oberemo in uničimo
zaradi morebitne ponovne preiskave.
Na koncu listka je pisalo: »Premišljujejn,
kdo bo ta gordijski vozel presekal?«
Prvotno mi je bilo sporočeno, morda
iix>motoma, da bo akcija ponoči. V nedeljo
dopioldne pa je prišel kurir. Sinkov
iz Puštala, povedat sestri Mari, da
bodo partizani akcijo na zapore izvedli
zvečer. Svak Pehar je čakal v nedeljo
okrog poldneva na Erženovem dvorišču
nasproti zaporov za ugodno priložnost,
če bi se Jože ali France pokazala na
oknu. In rea ga je opazil France ob delitvi
opoldanskega obroka. Pehar mu je
z mimiko in nemim odpiranjem ust poročal
o času predvidene akcije.
Sporočilo, ki ga je bil poslal Pavle iz
bataljona, smo vsi dotnači resno vzeli
na znanje in se odločili, da bežita ilegalno
v Ljubljano dve družini, in sicer:
Jože in Mara Pehar s sinovoma (Jože 7
let, Andrej 6 let) in brata Jožeta žena
Francka z enoletnim sinorn Janezom.
Odločitev o pobegu je bila sprejeta pri
obeh družinah brez oklevanja, kljub
hudi zimi in mrazu. Obe sta zaprustili
tople domove in šli negotovosti naproti.
Ze v soboto smo se v največji tajnosti
lotili pripravljanja najnujnejših stvari
(obleke, obutve, perila ter hrane). Nekaj
fantovske garderobe smo takrat prenesli
k sosedi Sobrovi in Janezu Oblaku
(Bodlerju) ter k Margučevi Ani in Kraševčevi
mami. Ker družini nista mogli
vzeti s seboj kaj prida prtljage, je naprosil
Peharjev Jože Pavleta Jamnika
(Striomanovega) s Spodnjega trga, da bi
odpeljal del prtljage v Stanežiče do nekega
kmeta. Pavle Jamnik je kot simpatizer
OF nevarno pot zanesljivo opravil.
Obe družini sta v popoldanskih urah
zapustili vsaka svoj dom in odšli na
tvegano pot. Z Dragušo Potočnik (E>or.
Kalan) sva jih spremljali do brvice čez
Sušico ob izlivu v Soro. Za slovo smo si
podali roke, besed pa nismo zmogli. Vsa
tveganja so bila še pred nami, tako njihova
ilegalna pot kakor napovedana
partizanska akcija na zapore. Družini
sta nadaljevali pot mimo Hoste in se
naprej odpeljali s Spanovim vozom
(kmet Hartman s Suhe). Po nekaj dneh
sem že dobila sporočilo iz Ljubljane, da
sta obe 'družini srečno prišli čez mejo.
Z Draigušo Potočnikovo sva se nazaj
grede vrnili v mojo rojstno hišo v Fužinskem
ipredmestju. Tu sva še enkrat
pregledali, kolikor sva pač bili tedaj za
tako opravilo sposobni, vse papirje in
našli med njimi nekaj obremenilnega
igradiva, ki sva ga delno spravili na
bolj varno mesto, delno pa uničili. Nato
sva na mojem domu čakali na potek
dogodkov. Pretreseni od skrbi za družini
na begu in zaskrbljeni zaradi ijredvidene
akcije na zapore, sva se irresedali
s stola na stol, hodili po sobi gor
in dol. Vse najine misli so bile strnjene
v eno samo točko: »Akcija! Uspeh —
neuspeh? Kaj se bo zgodilo, če ne bo
uspeha? Kaj bo z očetom, ki ni bil več
mlad? Kako bo v primeru bega dohajal
ostale?« Matjaža, ki je jokal v košarici,
sikorajda nisem slišala. V strašni živčni
napetosti sem pozabila, da otrok od jutranjega
obroka še ni bil nahranjen.
V to najino nejnimost pa priteče nekaj
po 19. uri moj mož Pavle in zavpije:
»Jože je pobegnil! Kaj bo sedaj?« On
namreč o predvideni akciji ni vedel ničesar,
nisem hotela še njega razburjati.
Po teh besedah mi ni bilo jasno, kako
in kdo naj bi ušel — ali res samo eden
in ne vsi zaporniki? Z Dragušo sva namreč
pričakovali vdor v zax>ore pozneje
zvečer. Ona je takoj odšla, da je ne bi
gestapovci dobili pri meni in da bi videla
situacijo zunaj. Jaz sem ostala doma
in čakala nadaljnjih razpletov.
Kot bi slutil, kaj se dogaja, je še
Matjaž v košarici začel obupno jokati.
Pravkar sem se pripravljala, da mu pripravim
obrok, ko pridrvi v vežo cel zbor
gestaipovcev — okrog 10 jih je bilo. Vsi
so vpili in mahali z brzostrelkami proti
meni. Bili so besni in podivjani, eden
izmed njih je hotel kar sprožiti vame,
pa ga je drugi z roko zadržal. Iz vsega
vpitja sem razumela le vprašanja, kje
da so banditi in ali jaz skrivam brate.
Iz tega sem sklepala, da sta med ostalimi
'pobegnila tudi oba brata. Toda, kaj je
z očetom! Moje misli so šle svojo, njihove
pa svojo pot. Pojasnjevati mi sploh
ni bilo treba, saj drug drugega nismc
ne slišali ne razumeli. Vsi vprek so vpili
name. Nekdo je odprl vezna vrata, nekaj
za vpil, nisem razumela kaj. Vsi naenkrat
so se zapodili ven, ne da bi preiskali
hišo. Po njihovi besnosti sem lahko
sklepala in pričakovala le to, da me
bodo odpeljali v zapor, preden bom
utegnila Matjažu skuhati večerjo. Tisti
trenaitek me je to najbolj skrbelo. Sfcu-
278
zala sem si tudi razložiti nagel odhod
gestapovcev. V strahu sem tudi pomislila,
da to lahko pomeni, da so ubežnike
že ujeli. Sto in sto vprašanj brez
odgovora!
Naslednji dan sem zvedela nekaj več
o pobegu. Od mene so gestapovci tekli
v Petrovo delavnico in v Jožetovo gostilno.
Seveda tam niso našli nikogar.
Ta poteza gestapovcev je bila pravzaprav
zelo naivna. Kdo bi šel v past, če
se v takem trenutku namesto pred strelom
znajdeš na svobodi, okrog in okrog
Loke pa sami hribi. Brat Pavle je že
med tednom ipripravll svoj nahrbtnik in
ga spravil pri meni. Takoj sem ga E>Oslala
po Jaki Jesemovou na Dobravo,
kjer ga je dobil. Za ostale borce smo
naknadno s {»močjo tovarišic oskrbeli
razno zimsko perilo in primemo obutev.
Naj končam svoje spomine na tiste
dni, ki se nanašajo na težike začetke naše
borbe. Pozneje je seveda bilo še veliko
raziburljivih dogajanj, ipovezanih s
srečanji z borci. Velikokrat pa sem doživljala
tudi lepe in srečne trenutke.
Tončko Hafner
279