Lepopisje na višji stopinji. »)reteklo je 25 let, odkar je potrdil prosvitli cesar državni šolski zakon, kateri je ponos Avstrije, osobito njenega učiteljstva. Kak napredek se je storil v Šolstvu v teh letih, prepriča se vsakdo, kdor pomisli, da so se pomnožile šole na Kranjskem za 55°/o, ter da je število anafalbetov tudi zelo padlo. Pac še nisrno na* oni stopinji, na kateri bi morali biti, a da se je v zadnjih desetletjih pri nas mnogo storilo, svedoči nam ogromno število udov družbe sv. Mohorja. Do tega števila bi pač ne bili mogli dospeti, ako bi se ne znižalo v zadnjih desetletjih tako zdatno število anafalbetov. Je-li pa število onih, ki so vešči pisanju, v istem razmerju naraslo? Žalibože da ne! Da mnogi celo trdijo, da veliko število novo šolo dovršivših ne zna zapisati čez nekoliko let svojega imena. Pripeti se nanireč mnogokrat v uradih, da marsikateri, ki je dovršil novo šolo, noce podpisati svojega imena. Ker škoduje to ugledu nove šole, pretresujmo vzroke in kako naj se isti odstranijo. Preteklo še ni ravno veliko desetletij, ko je bilo branje in pisanje na deželi redka stvar. Ni cuda, da so malokateri zaraogli zapisati svoje ime, tem bolj ker so bili uradni spisi takrat še vsi nemski. Tekorn let se je to vender zdatno spremenilo. Zdaj se dobi v ranogih krajih le malo število onih, ki ne znajo brati in pisati — a vender jih toliko noce podpisati v uradih svojega iraena. Kako to? Vzroki so različni. Poljedelci si morajo s težkim trudom priboriti svoj kruh. Zato postane njihova roka pisanju okorna, razven tega imajo mnogi le malokedaj priliko, da bi raorali pisati. Ni čuda, da se vsled tega odvadijo pisanju, da na uradnikov ukaz, naj se podpišejo, dvomijo ako še znajo pisati ter da pravijo »Naj le oni podpišejo". Marsikateri uradniki jim potera prigovarjajo naj se podpišejo, toda zamanj je večinoma njihov trud. Le ako se zahteva, da mora doticni, ki noče ali ne zna zapisati svojega imena, pripeljati dve pisanja vešči priči — kar se mora vedno zgoditi pri notarijatskih pisrnih, pripravljeni so vecinoma, da se podpišejo. V veliki meri, da se ne bavijo mnogi s pisanjem, ko izstopijo iz ljudske šole, da celo ne znajo ali se ne upajo več podpisati svojega iraena, je vzrok napačna metoda lepopisja. Lepopisje se je pred nekoliko leti bolj gojilo, kakor dan danes. Vspeh je bil vender le navidezen, kajti kazal se je le v šolskih zvezkih, osobito v ,,kartelcah", koje smo morali pisati koncem šolskega leta. Priznavam, da so si mnogi pridobili s to metodo jako lepo pisavo, a vender ista pri večini ni vspevala, kajti vecina si je pokvarila popolnoraa pisavo v navadnem življenji, mnogi pa so celo opustili pisanje, ker jim je isto povzročilo preveč težkoč. Glavni vzrok je bil ta, da je bila raetoda premalo praktična, da se je pisanje gojilo le kot lepopisje ter se je metoda premalo naslanjala na njegovo porabo v vsakdanjem življenju. V mnogih ljudskih šolah se piše še sedaj skoraj izključljivo v čveterorižne pisanke, le malo časa v jednorižne. Kako se mora pisati na brezčrtani papir se ne goji in vender je to napaka, kajti v navadnem življenju ne rabirao črtanega papirja. Trudi se še toliko s predavanjem, kakšna naj bo oblika pisem in kuvert, ako učenci ne bodo spisali pod tvojim nadzorstvom nekoliko pisem in naslovov, ne bodo veliko bodi si še tako teraeljitim predavanjem pridobili. Lepopisje se je gojilo veliko let s pomočjo zvezkov s predpisi. Ti so imeli prednost, da je imel učenec pred seboj vzorne pismenke v pravi obliki. Ko je dobil učenec nov zvezek, začel je pisati z velikim zanimanjem. Prva vrsta je bila vedno lepo spisana, slabejše zadnje vrste. Ko pa je učenec popisal nekoliko strani, naveličal se ga je in hitel je popisati ostale strani, zato so bile zadnje strani slabo pisane. — Sedaj predpisujemo učencem na tablo. Ako pa zapišemo začetkom ure na tablo ter pustirao učencem pisati vso uro, smo zopet v stari metodi. Učenci pišejo le nekoliko časa z zanimanjem, potem jih pa pisanje več ne zanima. Zato se morajo predpisi mnogokrat menjavati. Da pa postane pouk mikavnejši, rabimo v predpise besede iz zemljepisja in zgodovine ter spregovorimo o istih nekoliko besed. Tudi lahko gojimo v lepopisnih urah pravopisje n. pr. da pišemo besede z lj, nj itd. S tem postane pouk raikavnejši, s tem se pouk koncentrira. To je posebnno važno za jednorazrednice, kjer se lepopisje goji mnogokrat neposredno. S to koncentracijo spremeni se lahko pouk v posrednega. Da si pridobijo učenci v šoli za navadno življenje potrebno pisavo, potreba je, da kmalu opustirao tablice. V večrazrednicah */4 do pol leta zadostuje za predvaje in prične lahko potem s pisanjem v zvezke s svinčnikora ali tinto kakor že kdo hoče. Ako pa predolgo časa pustimo pisati na tablice, postane pisava okorna in težko je odvaditi učenca te pisave. Zato proč s tablicami, kakor hitro je mogoče. (Dalje prih.)