11. številka.
v Murski Soboti, dne 17. oktobra 1920.
Ӏ. leto.
UREDNIŠTVO IN UPRAVNIŠTVO
v MURSKI SOBOTI, Lendavska ulica št. 61
OGLASI STANEJO ZA 1 mm VIŠINE in 80 mm ŠIRINE 1 K 50 v.
Neodvisen političen tednik.
IZHAJA VSAKO NEDELJO
VELJA PO POŠTI 16 K ZA ČAS DO KONCA LETA 1920. — VSE ŠTEVILKE OD PRVE ŠTEV. PA DO KONCA LETA STANEJO 25 K.
Posamezna številka velja 1 krono.
Vogrski in slovenski právopis.
Vsaka številka prinesé tiste litere, štere so različne v slovenskem in v vogrskem právopisi. Tisti, ki ne vejo dobro po slovenski čteti, si lehko s toga poglédnejo in potém do ležej prečteli naše novine.
Po Ogrskem se piše
Po slovenskem se piše
Po Ogrskem se piše
Po slovenskem se piše
Šteri je krivec?
Kak so naši bratje jugoslováni láni. augustuša prišli v Prekmurje, sprejeli smo jih vsi Prekmurci — da nas tak nazivljem — z velikim veseljem in navdušenjem. Šteri ešče ne pomli tej lepih dnévov, kak smo kričali „Živijo“ našim bratom Jugoslávom ? Jokali smo se od veselja— zdaj smo znali, ka smo ednok rešeni boljševiške moure in besnoče. Božna je bila naša dežela v tom cajti, komunisti so nam kraj jemáli máro, silje, peneze, v naših rámih so Zobstom dobro jeli in pilij, včinoli so nam dosta kvára. A mi smo nej smeli proti tomi gučati, so trnok kaštigali tistoga, šteri je proti gučo. In prišli so Jugoslávi, naši bratovje, šteri so včasih réd napravili in mi smo jih prejeli z velkim veseljom. Komunisti so odbežali, njihovi čestniki, šteri so nam dosta kvára napravili, so bili odstavljeni.
Mi Známo, ka je nej bilo mogočno drügimi réd napraviti, kam našim bratom. Vogri so sami meli velki neréd v svojoj držávi, so na tom bili, ka držáva docela propádne. A mi tüdi známo, ka bi vogri samo neréd prinas ešče povékšali, či bi prišli v Prekmurje, ár vse dobro známo, kakša srmotna dela se zgájajo na Ogrskom, kelko more trpeti nedužno lüdstvo, kak pregánjajo delavce in kmetovje, či je njim rávno nikša skrb nej s komunizma. To so tisti „krščanci“, štere bi Kristus nájprvle v pekeo stiro, či bi med njé prišo. Vsigdár se moremo čuvati takši lüdi, šteri na jeziki májo samo „krščanstvo“, v srci pa majo vregá. Példa nam je tá „Velka Temlica“ (Madžarska), od šterec ne čüjemo drügo, kak samo jokanje in staranje, ka njim je jáko britko živlenje, ár nevejo v šteroj vöri prišüta smrt. Nej tista smrt,
Štero G. Bog z rendelüje, ali tista smrt, Štero »Ébredő Magyar«-je ali pa Horthyjovi oficerski moralci nazvestijo. Vse tomi so nájveč krivi tisti mnogi grofevje, mágnáti in popevje, šteri se trno bojijo za svojo vládanstvo. Záto dobro pazimo, ka med nami tüdi jeste pár tákši »velki krščenikov«, šteri s kristusovim včenjom samo lüdstvo zapelávajo, naj bi oni li dobili v svoje roké ravnanje, ár bi tej gospodje žé tüdi radi vidli v našoj držávi á Ia Horthyjov »krščanski kurzuš !	
Kak pa je danes v Prekmurji, po enem letu, odkar so prišli Jugoslováni ? Nigdár je nej več naodvišenja, nigdár je nej hváležnosti, s štero smo pred enim letom sprejeli Jugoslováne. Jugoslávije po veliki večini nemremo več dobro trpeti, nazivljemo jih „tüjce“, šteri so nikaj dobroga prinesli prek Müre. Pozábili smo, kak smo bili hváležni, da so pred enim letom prišli. Šteri je kriv temu?
Istina jeste, ka je v enem leti bilo dosta nevole, ka je dosta nej bilo dobro včinjeno za nás. Drágoča je velika, dosta rečij, štere nam je trebej i se jih lehko dobi po celoj Jugosláviji, tü v Prekmürji nemremo dobiti. Naše máre smo nej mogli odávati po tisti ceni, kak je to bilo indri po Jugosláviji. Cukra je nej bilo mogoče dobiti, če pa je bio, pa je drakši bio, kak v drügoj Sloveniji. Tobaka nega, gvant in obütevje drakši kak pa v drügoj Sloveniji. Ešče so bilé drüge falinge.
Vse to je kriva naša prekmurska inteligencija, štera je nás za Vogrov tláčila, pa si punila svoje bleke in žepe. Njoj so naši bratje nájprvléj onemogočili, ka bi ešče nadale nas za sébe nücala. Začnoli so rovariti proti Jugosláviji, po vesnicaj idejo, in nás Prekmurce begájo, ka nedo dugo cajta Jugoslávi v Prekmurji, pridejo vogri nazáj in zopet vládali nás Prekmurce. Kaštigali do vsakšega, šteri se je „oudo“ toj novoj držávi.
Té glás ide po celom Prekmurji, kmetovje sedimo domá v svojih ramih, gučimo med sebom proti Jugoslávom, vsakšo nájménšo falingo vékšo naprávimo, kak je v istini. Či püc doli strlij psa, cela vesnica kriči — domá po ramih in vesnicah.
A mi nemamo vole, tüdi ne koráži, ka bi ednok v oči poglednoli istini. Istina jeste, ka nedo vogri nigdár več prišli nazáj, ár nemrejo. Sami májo dosta posla s seboj, okouli májo železen potač: Čehoslováki, Jugoslováni, Romuni, šteri so vküper stopili, ka ne dopüstijo Vogrom iti prek svojih granic, Mi to známo, a mi verjemo tistim, tistim, šteri gučijo, ka prido Vogri nazáj. A trebelo nam bi, ka bi ednok mi
sami naprej stopili in Poznali prilike v Prekmurji sami ravnati. Trebelo bi, ka bi stálno našoj vládi naprej prinesli falinge, štere nás težijo in gor pravili naše želenje. Mi sami bi mogli pomágati pri vládanji in dosta bogše bi bilo v Prekmurji. A mi toga ne včinimo, domá sedimo v vesnicaj in rámih in šinfamo. Vörvamo vsakšemi, ka do vogri ednok nazáj prišli in tak se vláda brezi nás, naši ravniteli ne vejo naše želenje, pa dostakrát včinijo, ka nam je nej po volji. In zopet šinfamo.
Dosta smo tomi mi sami krivi, ka je nej vse tak, kak bi mi želeli. Trebej nam dobro volo korážje pa poštenje. Koráži žé nej telko trebej, ár vsákši lehko slobodno svoje želenje naprej prinesé. Či eden sam nemre dosta včiniti, pa se organiziramo, kak sé godi v zádnjem cajti. Za to, Prekmurci, poglednimo ednok v oči istini, spoznajmo tüdi sebé, spoznajmo tüdi prilike, v šterih živémo in bogše bode. Proč z tistimi, šteri nás norijo, norijo nás za to, ka bi sami, haske imeli odtoga in od nás, ne dozvolijo nam rédno življenje, ka bi mogli iti na právo delo.
Tálanje zemljé pri nas v Jugosláviji in na Ogrskom.
Da naj vidijo naši Poštüvani čitateli, kak sodijo Madžari v našoj agrárnoj reformi, mo preštampali z ednih madžarskih novin mišlenje njihovo. Té novine so »Bécsi Magyar Ujság« od 28. septembra 1920, štere etak pišejo:
»V Jugoslaviji se tála zemlja, ali nej ona v Srbiji, nego plodna i lepa zemlja 
v Banátu, Báčki v Hrvatškoj i Slavoniji. Ali zakaj nej v Srbiji ? Záto, ka je tam več delenje zemlje, štere se danes vrši po drügi krajinaj v Jugosláviji, več zdávna prle bilo izvršeno. V Srbiji več pred bojom neje zemlja bila v rokah kajkakši grofov, baronov, püšpekov i drugih bogateši, nego so jo imeli tisti, šteri so jo obdelovali — poljedelavci. Záto v Srbiji pred bojom niti nije bilo siromaštva. Tam nije mogel človek na vilici viditi kodiša, šteri bi hodo od hiže do hiže prosit. Ali záto je danes Srbija puna kodišov — invalidov, ker je ta strašni svetski boj imel svoj početek v Srbiji i preletel je celo Srbijo na jenpot, tak da je národ i vojska morala ostaviti svojo lepo i bogato domovino in črez Albánijo bežati v stranjski svet pred neprijatelom, šteri te njihovo domovino, srečno in zadovoljno Srbijo iscecal tak, da je od onoga, kaj je bilo prle, ostalo malo ali nikaj.
Stran 2.
»PREKMURSKI GLASNIK«
17. oktobra 1920.
Ali je te národ, šteri je črez Albánije moral oditi v stranjski svet, došel nazáj, de je neprijátela odpihnola edna jakša sila, kak vöter plevu. I neje došel samo nazaj, nego je záčel taki rediti in popravljati ono, kaj je bilo vništerno pokvarjeno. A kaj mu je dálo batrivnost in jákost podnesti sve One moke in jákost i volju za novo delo ? Ljübézen za ono domáču grüdicu zemljé. A zakaj jo je Ijübil tak, da jo neje štel ostaviti niti je, kak se je obrnol, tak je vidèl, da je nej obdelana, zapuščena, stánje da je ništerno, spožgáno, a mára odgnána. Ljubil te to zemljo záto, gdé je bila njegova in samo njegova. Znál je, da bode njemi zraslo, ako bo jo obdelal tak da njemi bolje obrodil, ali ne bo mogel samo nekšega máloga résa dobiti, a vekši in bolši rés da bo spadnel v žep kákšemi grofi, baroni ali püšpeki ali šteromi drügemi gospodini, šteri bo ga potrošil na kárte ali na kákše nepotrebnosti in škodovitne stvári.
Zdaj se tá ljübézen za svoju zemlju širi po Báčki, Banátu, Hrvatškoj in Slavoniji tak, da tam tisti v dáblajo zemljo, šteri so do zdaj nej imeli ali so imeli jáko malo. Gibijo veliki, šteri so jo nej obdelovali.
Za krátko vrejmen bode nastála »birošov«, gdé bodo oni svoji gospodárje.
A kaj de se v Madžarskoj dogodilo zemljami Eszterházyja, štere ido prek tri županije, zemljami Palavicinija, štere so dosta desét jezér plügov? Kaj bode z imanjem nadbiskupa v Ostrogoi, štera je velika dvajsti jezér plügov. Kaj bode zemljami apáta v Zirci i z drügimi püšpekskimi in fráterskimi imánji ?
Mogo de se napraviti zákon, ka de madžarski poljodelavec mogo delati za grofovske zemlje, ali de mogo pláčati za plüg desét, dvajsti, tresti jezér, ali ešče više jezér koron. Jeli de to mogo pláčati tisti, šteri nikaj nema ? Nede mogo. Nego küpi zemljo tisti, šteri má veliko in debelo mošnjo (erszény), ali to pálik je nej poljodelavec, bo ostála v rokaj onoga, kak je do zdaj bila. Z ednov rečjov v Jugosláviji more siromáka dojti zemlja, gdé de v Jugoslaviji plačüvo za grofovsko zemljo poljodelavec edno málo ceno, štero de
držáva odredila in nej grof sam, gdé je zákon samo za siromáke naprávijeni, ali na Madžarskom, či je cilou jeste zákon, tisti zákon je vsigdár samo za bogátce.
Ali bo Madžarski poljodelavec ščel misliti, da onomi njegovomi pajdáši poljodelavci, šteromi v Jugosláviji bolše ide, gde tam s cajtom vsakoga siromáka mora dojti zemlja, ali na Madžarskom nemre nikak nigdár, nego samo bógátomi. Na Madžarskom do napravili takšo agrárno reformo, štera de povolji samo ništernim lüdim, ali milijon lüdi de od nesreče, stradanja in gláda z zobmi škripali, da si zmislijo na nesrečno madžarsko agrárno reformo.
I tak bode nezadovoljstvo vsaki dén vékše. Kak dugo de ešče mogoče zdržati, na to ne bi znal nišče odgovora dati. To edno je stálno, ka dugo nej.« 
Tak pišejo madžarske novine, mi nemamo nikšega zroka, ka bi njim nej vervali.
Dájmo Bogi hválo, ka je prinas bolše, pa či mo trplivi in pametni, de s cajtom ešče bolše tak, da nišče nede meo zroka mrmrati.
Na naslov gradbenega urada odnosno gradbene sekcije v Murski Soboti.  
Zadnji čas dala je menda Sekcija napraviti prav lične, orijentacijske table (kažipote) na najrazličnejših razhodnih krajih — ob cestnih križiščih. In te s samo slovenskimi napisi ! Zelo hvalevredno ! V letošnji spomladi smo že na različnih mestih take vrste napisov v orijentacijske svrhe videli, pa je bilo na teh tablicah oznašeno krajevno ime tudi v Ogrskem jeziku, na pr. Tišina — Csendlak. Odločno povemo, toga ne trbej ! Napisi naj bodo na. vseh teh tablicah — na vseh kažipotih — samo slovenski ! Prav neprijeten utis naredi na zavednega Slovenca v dolnjelendavskem okraju na primer : napis na teh orijentacijskih tablah označba krajevnih imen v madžarščini : Spodnji Lakoš, Gornji Lakoš in Gertjanoš. Ti trije kraji nosijo prav lepa Slovenska, pristno Slovenska imena: Selišče gornje, Selišče dolnje pa Gaberje. Ravno te dejstvo, da imajo te tri narod-
nostne mešane vasi tako lepa Slovenska imena je jasen dokaz, da je nekdaj tod bival samo naš rod in so se drugorodci še-le pozneje naselili a v svoji raznarodovalni navdušenosti nadéli imena á lá Gertjanoš, pa Zorkohása, pa Urdomb itd. Proč toraj z tujkami in povsodi samoslovenke napise !
Zelo umestno bi bilo, če se prenaredi na novo te orijentacijske napise, da se povsodi nastavi tudi označba kilometerskih razdalj. Na pr. Sobota—Beltinci 16 km, v Lendavo 29 km.
Če gremo iz Sobote proti Lendavi, vidimo tam postavljene prav lične nove kažipote : Beltinci — Bakovci   Dobro! Ali bi ne bilo boljše in umestno, te napise spopolniti z označbo kilometerskih razdalj in k temu še z označbo imen krajev, kam ta pot vodi še naprej. Na primer Beltinci ? km, Črensovci ? km, Dolnja Lendava ? km ? Ali Bakovci ? km,. Dokležovje ? km, Veržej — Ljutomer. Istotako Tišina — Petanci — Radenci itd.
Vsaj tako napravljene orijentacijske table videti je ponekod v Sloveniji; To je dalo napraviti tam planinsko društvo v zvezi z društvom za tujski promet.
Naj se te utemljene želje primerno upoštevajo že v interesu tujskega prometa.
Saj je vendar upati, da se tujski promet razvije enkrat tudi v Prekmurje in ne bo ostalo Prekmurje zmiraj »zaplankano«!
NOVICE.
Avtomobilska nesreča pri Framu. V pétek zadvečara se je z avtomobilom pelala meje gladüvajoča komisija skoz Fram občine, v ednom avtomobili sta bilá našiva delegáta, profesor dr. Kovačičem in kapitan Banekovič. V ednom mesti bi se avtomobil mogo obrnoti, tak kak je cesta na sloko Šla in té je avtomobil v telefonsko Sojo treščo. Pri toj nesreči je dr. Kovačič na Sojo spadno, gde se tak vdaro, ka je omedlo. Od pelali so ga v Maribor v boleznico. Kapetan Banekovič in Šofer sta nej bila ranjeniva.
Občinske volitve v Pečühi. Pri občinski volitvaj v Pečühi so zmagali Socialni demokrati, za župana je izvoljen bivši vojni minister v Károlyijevi vládi, Linder Béla. Pečüh váraš, in Baranja megye prebivalstvo zaváli našoj vládi, da je vláda pripomogla, da so se izvršile občinske volitve.
LISTEK.
Juri Kozjak, slovenski janičar.
— Povest iz petnajstega stoletja domače zgodovine. — Spisal Josip Jurčič.
(Dalje.)
»Šli smo s teboj iz daljine do leseni, utrudili in izbosili so se nam konji, ti pa nam še nisi povedal, čemu smo prijezdili v to deželo. Kaj ti je storil tisti, za katerega smo vrv pridrgnili, da mu sapo ustavimo in mu izvinemo kosti ?«
»Veliko mi je storil, prijatelj !« reče dolgin Samol nato, »veliko žalega mi je napravil. Povem vam, da veste, zakaj smo obrzdali konjem gobce in zakaj smo se usedli nanje in iz daljne Ogrske pridirjali v kranjsko deželo, Ni še od tačas mnogokrat skopnel sneg, kar sem bil jaz tukaj v tej dolini šotore zasadil. Izmed vas ni bilo tedaj še nobenega z menoj. Sina sem imel, krepkega mladeniča, močnega in pogumnega, kakor med krdelom nobenega ni bilo njegove starosti. On mi je bil vse, ž njim in zanj sem brundal po svetu. In kdo je bil, ki mi je zrušil mojo srečo? Tega človeka čakamo danes tukaj ; ta je gospodar grada Kozjaka, leónega küpa, ki ga je videti v megli. Šel
je bil moj Mekin tja po konja v hlev; zvit mladenič je bil. In pred mojimi očmi ga je pobil na tla. Na rami sam ga odnesel z grajskega dvora. Zastonj sam upal, da se mu noga zravna ; vsa zdravila so bila zastonj, bolečine so se množile, kosti so mu šle iz udov, in umrl je. Zdaj veste, tovariši, koga čakamo, in da mu ni upati ničesar več pod solncem, kadar pride meni v pest.«
»Čüj,« pravi zdaj mlajših eden, »to so konji!« In res se je slišalo peketanje konjskih kopit iz večerne megle. Ko bi mignil, polove cigani svoje konje in zdajci sede vsi v sedlu. Ostre nože V rokah držeč obstopijo, za grmovjem skriti, ozko pot.
Trije jezdeci pridirjajo po poti. Prvi je bil Peter Kozjak, za njim sta bila dva hlapca, ki sta ga bolj zavoljo navadne časti, ko zavoljo varstva spremljevala. Kar jih obstopijo cigani na malih mešicah, svetle nože visoko vihteči, in preden se gospod in hlapca predramijo iz straha, so bili že vsi s konj in povezani. Zlasti se je bil gospod Peter prestrašil, da mu je iz konca sapo zapiralo.
»Kaj hočete? Pustite me, ljudje, prosim vas lepo, jaz sem Peter s Kozjaka, nikomur nič ne storim ! Pustite me, jaz vam dam denarja, vse, vse vam dam, grad — samo mene pustite ! — Hlapcev imam mnogo, hudo vas bodo kaznoval, ako se me dotaknete !«
Tako in enako je blodil v strahu in trepetu za svojo kožo Peter, ko mu je migala smrt pred očmi. Sam ni vedel, kaj govori. Cigani so se smejali in ga suvali brez usmiljenja.
»Slabo se izgovarjaš, boter !« reče prvi.
»Pozdravi vse znance po peklu !« pravi drugi.
»Ta bo neroden za obešanje ; grča mu je zrastla na hrbtu !« pristavi tretji.
»V klado ga denemo, da se mu zravna !« doda četrti.
»Hlapce pustite, tistega pa peljite k ognju, naj me počaka tam, da se zopet spoznava, ako me je že pozabil in izgrešil. Tudi mu smete povedati, kaj pomeni-pridrgnjena vrv, da ne bode na naglem stopil s sveta !« je rekel dolgin Samol, in gospoda Petra odvedo k ognju in ga poredno z grdo na hrbtu držijo, dasi mu je biIo smrti v oči gledati.
Že je Peter menil, da je večnosti na pragu, že se mu je vrtelo po glavi, ko je videl nad seboj vislice, že je mislil zopet enkrat na Boga, in glej, prosil je milosti pri Bogu, katerega ni imenoval, ne mislil nanj že od mladih kolen, od zdavna. In Bog mu je še prizanesel. Dolgin Samol pristopi, in ko Petru pri ognju v obraz vidi, se začudi ter pravi : »Kaj? To ni pravi človek ! Tega ne iščem. Püstite ga !«	(Dalje prih.)
17. oktobra 1920.
»PREKMURSKI GLASNIK«
Stran 3.
Istotako se Baranja zahvaljujejo vládi, da je osvedočila Pečüh in Baranjo zodnjih predstraž Horthyjeve bele garde, štera bi v Baranji tüdi tako grozoto na redila, kakor na Ogrskem.
Šinen avto z M. Sobote na Hodoš. Kak se čüje, v kratkem cajti de po železnici vsaki dén šinen avto hodo z dvoma vagonoma od M. Sobote do Hodoša in nazáj.
Prekmurska Kmetijska Stranka. Gyülejš tanača bode obržávan v nedeljo, 17 t. m. ob 10 vöri v Murski Soboti. Kotrige tanača so dužne, ka morejo kcoj priti vsi !
V Mursko Soboto je nazáj prišla žena dr. Czifráka, štera je bila — kak pišejo »Novine« — v Szombathelyi pri demonstráciji proti Jugosláviji. Kaj právijo naši gospodje proti tomi ?
Slobodna trgovina s Prekmurjem. »Medjimurske Novine« pišejo : Bivša pokrajinska vláda v Ljubljani, šteri so bili sami klerikalci, postopala je z Prekmurjem, kak ne bi smejla postopiti niti s neprijateljskim narodom, takšim šterim trbej, da osjeti blágodati oslobodjenja. Izručila je cejlo Prekmurje na šteroj »novčevalnici« zadrugi, štera jedina mogla i smejla küpüvati živino i silje v Prekmurji i to po cejni, štera je edenkrat niža nego izvün Prekmurja. Mi smo tomi že več dvakrat pisali i spominali, da so se v toj stvari i Prekmurci i Medjimurci obratili na našega narodnoga poslanika dr. Novaka, pa moremo sada javiti, da je sedanja vlada v Ljubljani to nepravedno naredbo povukla i da je promet z Prekmurjem vsepovsédik sloboden. Sada, kad se to že več zgodilo, sada se tistom sjetio poznati prekmurski fajmešter Klekl pa je začno zbog toga s svojimi »Novinami« jokati i preobráčati s očima, kak dozdaj nej saki den vido ka se dogaja okoli njega. Sada štero so drügi odstranili ono, što je njegova klerikalna vláda včinila, sada on piše vládi odpreto pismo. A gde je bio dozdaj ? Zar mu se nej dozdaj smilio na siromaško ljüdstvo ? No sada, štero so drugi brez njega pomogli národu, zopston on prevrača očima, ker vsaki v Prekmurji zna, gde če načiše prave prijatele a ne takše kak Klekl.
Kleklova „Novlrte“ nas žé pá napádajo. Neščemo se z blatiti s takšimi lüdi, kak so pri tej blatni »Novinaj«. Mi se záto vsigdár za poštenejše lüdi računamo, kak pa tisti klerikálci, ár mi dobro Známo, kak se naše prekmursko lüdstvo oponáša z nami in ž njimi. Mi, kak pametnejši, njim moremo odpustiti. »Gospodne od püsti njim, ár neznájo, ka delajo« . . . Od dosta zmešlinge se njim je pamet pogübila, in zdaj kak brez pámeti se vküper semelejo. V »Novinaj« Štev. 42, takšo norijo pišejo, štero tisti gospod sam ne vörje, ki je to piso, ali záto si	li tak misli	v svojoj	pogüb-
lenoj pameti, kaj štéč bo v novinaj, to je	se edno
tistim čitalcom, ki Novine štéjo ! Da je pa to nej tak, záto ka večkrát pametni lüdjé tüdi vroke zemeje vu takšoj mišlenji : »poglédnem, kak kaj jeste v babilonski Novinaj ? . . .« Rávno tak se zgodilo v preminočem tjédni, poglédnemo Kleklove Novine, ka jeste vnjih ? In vidimo, ka nás pá napádajo in več naše lüdi po imeni naprej prineséjo. Piše, ka sobočko pamet eden trgovec meri. Po mišlenji Kleklnovi novinaj či bi to istina bila,
záto bi mij tüdi nikaj nej márali, záto ka ednoga
trgovca vsigdár za poštenejšega štimamo, kak pa tiste gospode, šteri »Novine« pišejo. Radi bi znali, ka je tomi zrok, ka nás klekl nikak nemre trpeti ? Nej tak gospod plebánoš »na pokoji«(!l!), či ščéte svojo istino pokázati, hote z nami po vesnicaj med lüdi, pa mo té žé vidli, šteroga do ráj poslüšali in šteromi do bole vörvali !
Opominamo naše čitance, či šteri v železnoj bauti ščé kaj küpiti, tak naj ide v Hekličovo Železno bauto, gdé dobij vse felé železno blágo po náj nižnoj ceni.
Horthy-jovi čini. Madžarska Horthy-jeva banda je v Béči Krščanske Socialne novine poküpila za to ka té popevske novine naj delajo za Habsburžano familijo, štero bi radi nazáj prinesli na madžarski in avstrianski tron, za to so tem popevskim novinam več miljonov subvencije dáli. Od té pogodbe dokomente je »Arbeiter Zeitung« na svekločo prineso.
Stanovanjski komisiji. Težko je nájti potrebna stanovanja, ako se jih išče na neprávem mestu. Hiža dr. Czifráka ima toliko sob, ki v njih danes nišče ne stanuje, da bi momentano odpomogli stanovanjski bedi. Náj to zadostuje.
Verižniškemu in drugim urádom. Gosp. Franc Čeh je odpovedal svoj inserát z vsebino kakor je danes notri, a je upravništvo našega lista prekesno odredilo spremembo. List je bil že z inseráti natiskan, pa nismo mogli ugoditi zahtevi, ki se nam vidi malo čudno. Bomo storili v prihodnji številki :	Upravni što.
Ogen v Veščici. 6. t. m. popoldnévi v 14. vöri Ádám Banfijov 8 let star pojeb, je máro na pašo ščeo gnati, in prvle kak bi máro štalé vöpüsto, je z omára špice k sebi zöo, záto kabi na paši ogen nalago. Spicova kaštülaje malo zvoščena bila, záto je pa pojeb domá vužigati probo či se vužgéjo. Kak je edno spico po kaštuli potégno, Spica se je strla i kak vužgána je v slamo spádnola, od šteroga se je vužgála in v ednom momenti je že cela hiža v ednom plaméni grátala in je hitro doj pogorela. Te srmaki je hišo na Madžarskom sekolerano meo, kak se zná, madžárska Zavarovalnica njemi je nič vö pláčala. Lüdjé záto pa dajte v domáčoj zavarovalnici sekolerati pri Bank »Slaviji« šterá sekolácija je náj bokša.
Sebeborci. V nedeljo je bil pri nas jávni Volilni gyülejš Prekmurske Kmetijske Stranke. Dvá govornika sta nam raztolmačila pomen organizacije sploh, posebej še Prekmurske kmetijske stranke. Gučala sta od votum dávanja. Vidli smo, ka Prekmurje de melo 3 poslance (követe), či mi dámo votum ali nej. Zvün nás do šli v parlament iz Prekmurja plebánoši pa bautošje, a nej eden kmet. Zato smo sklenili, ka ščémo votum dávati in poslati v parlament prekmurske kmete. Samo kmetovje morejo naše potrebčine in želenje dobro zastopati. Cela vesnica de se organizirala v Prekmurski kmetijski stranki.
Prekmurska autonomija ! Pajdáš nam piše : »V Prekmurji se nahajajo elementi, ki širijo misel autonomiji Prekmurja. To so navadni hujskači kmetovje, ki preveč občujejo z ljüdmi, ki nelübijo Slovence. Právijo namreč : »Mi Prekmurci lehko obstojimo sami, ne nücamo Štajerca ne Krajnca ne ednoga ne drügoga nego samo sebe. Mi lehko ravnamo ka mi ščemo. Če pride kakši uradnik ali školnik iz Štajerca, te se more prvle po našem gučati navčiti, potem lehko znami guči. Či pa nešče, pa le hajdi odkec si prišao, mi si lehko zadeve sami ravnamo. Prekmurci smo najbole vö navčeni narod, lehko se sami vladamo«. Prosim, na Šterom gnoji takše govorice rastejo ? Tistim samo tisti to širijo, ki se štejejo za vrlo pametni ljüdi in ščejo bole proste roke, da lažji sleparijo siromaka kmeta. Zdaj se jim pač malo bole na prste stopi, ka ni več Tisza tu, da bi ga volili in pod »Beli« krünki manipulirali kakor jim drágo. Záto pa ščéjo zdaj autonomijo. Nova misel to ! kak si more dete pomagati samo, da na svet pride ? Rávno tak je pá tisti človek, ki to guči v autonomiji svoji vladi in upravi kak tüdi pismenem jeziki. To si pošten Prekmurec mislili ne sme, ker je prepošten. Samo to podpihovanje, sami gileži in hujskarije dovede ednoga ali drügoga do toga, da sakši budalosti verva. Prosim tiste faktorje, naj ljüdstvo ne znemirja tüdi s tem, da pravijo : »Mir je ešče ne ratifican, záto ešče ne vejmo kama slišimo, ali Madžari nazáj prido, štero je ešče vse mogoče «. Prosim, naj dotičniki ne brbrajo več takšo norijo, drugoč se jim malo bole na rep stopi. Imamo dotične »Izdajice« že v registru, da
lehko idejo Madžaram, gde s lehka merjejo kak bi se pa jih dočakali. Záto Slovenci jestejo tak poštenih, da jih ednok pošlejo tá, kama bi radi bilí. Prekmurci, vi ste svobodni ne dajte se noriti od takši ljüdi, ki vam ščéjo slabo, in celo vašo pogübo samo da se oni napunijo polne žepe in obširne bleke !
POSILANO. Gospodima koli „Novin“!
Nebi človek mislo, da bi tej gospodje tak nisko spadnoli. Čisto so pozábili, ka istina ali laž. Tej so gospodje več trikrát napadnoti mojem osebu. Vi bi radi znali istino, pa te vam jo vö prinesim. Vama je vsaki človek, šteri vam peté na liže, brez vöre in nej pošteni človek. Pogledajmo, što laže. Za mene ste pisali, ka ne sam mogo doli djáti ispitov pri železnici, pa sam záto odišo. No, ví nevejte, da je 30. IX. 1920 pod številkom 1925/20. prišlo prek civilnoga komisára, gde me slüžbeno nazáj zovéjo k železnici, záto vam právim, da lažete. Gospod Klekl té drügi bog Prekmurski (prvi je g. Lukič) misli, ka lejko povoli blati koga njemi je vola. Nevej té gospod, ka jes svoj krüh slüžim s svojim delom, a g. Klekl, da več okouli 10 let v živle penzijo, ka nemre delati (božo slüžbo spunjávati). No, okouli bežati i gyülejše držati tomi »betežniki« je nej žmetno, na fari delati, to nemre. G. Klekl, jes kortešeram, Vi nej ?
Drugi Jugoslovánski apoštol v Prekmurji i desna roka »Novin« g. Berdén, Vás bi tüdi na nekaj z mislo. Jeli znáte, da ste se z menom pelali pijani s Hotize v Lendavo na 29. 6. ka ste te gučali ? Nej ste te gučali, da bi se té »kranjske svinjé« trbelo tü odnet vö stirati, pa gor pobesiti ? Pa ešče máte obráz sebe nazivati Jugo-slovánom ? i biti pomočni urádnik »Novin« ? Zaj to náj saki sam sodi. Gospodje, dosta smétja máte pred svojim prágom. Zakaj se bojite istine ? Zaj znam zakaj bi me se radi rejšili z Prekmurja — záto ka znam vaša čedna dela, pa jih tüdi na svetlo prinesém. Gospodje skrbite se, da nete dugo páli odávali pokvárjeno melo v Beltincaj, skrbite se, da Vaši tiváriši Sever, Škafar iz Beltinec nedu punili svoje žepé na kvár siromaškoga lüdstva. Gospodje, z delom pokážite, ka ste, a ne z rečmi, záto ka se po deli človek pozna.
Beltinci, 1920 oktobra 12.
Matija Gabor
* Za vsebino tega spisa uredništvo toliko odgovorno, koliko to določa zakon.	Uredništvo.
RAZGLAŠŰJTE v „PREKM. GLASNIKI“ !
eklič Števan
trgovina z železnim blágom v MURSKI SOBOTI, Lendavska vilica.
PRIPOROČA Z NOVIČ DOBLENO ŽELEZJE, ŠPARHERDE, OBROČÉ, CEVI (csöveket), ŠTRIGLE, CVEKE, POSODO, ŠKÉRI (szerszámok) itd.
SALAY ABEL FOTOGRAF
GLAVNI TRG
v hiši g. Reich-a
slike za izkaznice v 10-tih minutah!
Stran 4.
»PREKMURSKI GLASNIK«
17. oktobra 1920.
Jugoslovanski kreditni zavod v Ljubljani,
podružnica v MURSKI SOBOTI.
Brzojavni naslov: JOGOSLOVANSKI KREDIT.
TELEFONSKA ŠTEVILKA 16. Število poštno-ček. urada štev. 11323.
Sprejma
VLOGE NA KNJIŽICE in TEKOČI RAČUN
In jih obrestuje po 4% čistih brez odbitka rentnega davka.
Posojila na osebni kredit, na hipoteke, trgovske in druge vsakovrstne kredite. Kupuje in prodaja vse vrste vrednostnih-papirjev in valut po dnevnem kurzu.
Dne 24. t meseca se bodo na javni dražbi na veleposestvu v M. Soboti na gradu grof Szapary-ja prpdajale LIPICANSKE KOBILE v starosti 3—4 let. Istočasno se bode prodajal FINSKI MOST. Dražba se prične ob 2h popoldan.
Upraviteljstvo.
KUPUJEM
pšenico, žito, oves, ječmen, proso, hajdino ter méd in vosek, belice in sploh vse deželne pridelke po najvišjoj dnevni ceni vsaki dén. Na lagri mam vse felé špecerijsko blágo : melo, sol, cuker, kávo, žájfo itd. ter železnino, cveke, sekire, lopate, rasoja i.t.d.
Franc Čeh
trgovina z mešanim blagom = v MURSKI SOBOTI = (prek od židovske cerkve).
GOSTILNA
na Petancih (v Kosi pri Vogler-ovoj slatini) od I. januara 1921 se na 5 leta v zakup (Arendo) dá Reflektante naj se na mesti pri gostim 31. oktobra 1920. popoldne ob 1 ure —— zglásijo.
Ivan Cmrčnjak
jermenar in tapetnik V Ljutomeru (Glavni trg)
izdeluje razne konjske opreme, jer mene za stroje, gamaše, žimnice (matrace), tapecira razno pohištvo, vozove itd.  po najnižji ceni. Priporoča se za vsa, v to stroko spadajoča dela.
B	
RÁTA v M. SOBOTI RUMEN (blizu kat. cirkve)
trgovina z mešanim blagom.
PRIPOROČATA SVOJO VELIKO ZALOGO MANUFAKTURE IN DRUGE RAZLIČNE ROBE.
Trgovci dobijo popust ! 
Štampilje
katalog franko
ANTON ČERNE graver
LJUBLJANA, Dvorni trg Ӏ
PREKMURCI
čtite naš domáči list
::PREKMURSKI GLASNIK::
Neodvisen političen tednik.
MARIBORSKA ESKOMPTNA BANKA
Podružnica Murska Sobota.
Centrala v Mariboru.	Podružnica v Velikovcu.
Ekspozitra v Rogaški Slatini.
Sprejema vloge na knjižice ter jih obrestuje po 3½%.
Vloge na tekoči
račun obrestuje najugodneje. Daje posojila na menice, vrednostne papirje i.t.d. Kupuje valute in devize po najvišjem dnevnem kurzu ter izvršuje vse, v banćna stroka spadajoče transakcije pod najugodnejšimi pogoji.
Odgovorni urednik : Vekoslav Filipič. Tisk : „Slov. Kraj. Tiskarna“ v M. Soboti. Lastnik in izdajatelj : Konzorcij „Prekm. Glasnika.“