A. POTOČNIK
Ljubljana
(Dalje.)
14. NEZGODE STARE LJUBLJANE. a)  K u g a.
na največjih nezgod, ki je prav pogostokrat obiskala naše mesto, je bila kuga. Rekli so ji tudi črna smrt. S tem imenom so nekdaj označevali celo vrsto nalezljivih bolezni, kakor črne koze, tifus ali legar1, razne vrste mrzlice itd. Ta strašna bolezen se je pri* kazala že kaj zgodaj v Ljubljani. Po Valvazorjevem poročilu je že leta 1006. pomorila v Ljubljani in njeni bližnji okolici nad 17.000 ljudi. Zlasti pogostoma se je oglašala kuga v Ljubljani v drugi polovici 16. stoletja. Leta 1563. je mnogo Ljubljan« čanov zapustilo mesto in se umaknilo v bližnje gore in druge kraje! Leta 1579. je vsa gosposka z deželnim zborom odšla iz Ljubljiane v Kranj, odtod pa leta 1598. v Kamnik. Leta 1598. je zanesel kugo v Ljubljano neki kotoški dijak. Strašno je razsajala posebno po šent* peterskem predmestju, kjer so ogradili ves zgornji del od špitalskega mostu do vhoda v šentjanževo dolino (današnjo Vidovdansko cesto) z lesenim plotom, tako da ni mogel nihče ven. Enako je bil zabit tudi Stari trg. V Krakovem so nekatere hiše popolnoma izumrle; mestni odbor jih je dal požgati do tal in vas popolnoma zapreti. Nič bolje ni bilo v Gradišču in v Šiški.
Mesto je positavilo svoj lazaret pri sv. Petru, kamor so oddajali okužence. Ko so pa v teku časa prenehale kužne bolezni, je leta 1749. mestni odbor sklenil, da se to poslopje dvigne za eno nadstropje, kar se je zgodilo v letih 1779.—1780. Poslopje so porabili za vojašnico. Tako je nastala bivša šentpeterska vojašnica na sedanjem Vrazovem trgu. Lazaret se je kmalu popolnoma napolnil in morali 90 postaviti na Rožniku koče za okužence. Vsa sredstva, ki so jih uporabljali proti tej strašni morilki človeštva, pa niso dosti zalegla, zato so se Ljub« ljančani zanašali na božje usmiljenje. Prestraseni po kugi so prirejali vsako leto na dan sv. Roka procesije iz stolnice v Dravlje. Od leta 1617. pa se je pomikala procesija iz nekdanje kapucinske cerkve v današnji Zvezdi po Gosposki ulici na Novi trg, po Črfevljarski ulici oez Hradeckega most, po Starem trgu k sv. Jakobu, odtod k frančiškanski oerkvi na sedanjem Vodnikovem trgu; odtod skozi sedanjo Stritarjevo in Wolfovo ulioo nazaj h kapucinom. Ta obhod je prirejala bratovščina »Odrešenika sveta«, in sicer ponoči ob bajni razsvetljavi s plameni* cami in svečami. Pri prooesiji so predstavljali posamezne dogoidke iz
209
Kristusovega trpljenja in sv. pisma stare in nove zaveze. Ker so se pa pri teh obhodih vršile razne nespodobnosti, ki niso bile v nikakem skJadu s pobožnostjo, je vlada leta 1773. prepovedala to procesijo za vselej.
Na kugo nas še dandanes spominja soha presv. Trojice, ki je< stala od leta 1693. na križišču Dunajske in Gtfsposvetske ceste. To soho so v 'avgustu prošlega leta prestavili na Kongresni trg. Podobno zna* menje, posvečeno brezmadežnemu spočetju Marije Device, so postavili leta 1682. na sv. Jakoba trgu. Prej je stalo to znamenje pred vhodom
Šentpeterska vojašnica
v »entjakobsko cerkev. Tudi Wolfova slika nad stranskimi vrati flo» rijanske cerkve nas spominja na kugo. V Krakovski ulici hiš. štev. 21 je vzidan kip žalujočega1 angela, ki nas spominja na to strašno bolezen. Podoben kip je vdelan tudi na Krakovskem nasipu hiš. štev. 14. Še leta 1711. so trepetali Ljubljančani pred kugo.
b)  P o ž a r i.
»Gori, gori!« ta strašni klic je večkTat vznemirjal Ijubljanske prebivalce v prejšnjih stoletjih. Pa saj ni bilo čudno, če pomislimo, da so bile hiše večinoma krite s slamo in deščioami; nekateri mestni deli, kakor Reber, Žabjek, Rožna ulica pa so bili popolnoma leseni. Čuvaj ria Gradu je opozarjial mestno prebivalstvo na preteoo nevarnost s tem, da je bil plat zvona, meščani pa so si inoTali sami pomagati. Ob
210
požaru so morali na lioe mesta župan, mestni sodnik in mestni odbor* niki, ki so skrbeli za red. Vsak hišni posestnik, ki ni bil prizadet po požaru, je moral priskočiti na pomoč. Mestna vrata so ob takih časih močno zastražili, da niso prihajali tatovi v mesto.
Pri požaru so morali pomagati obrtniki in rokodelci. Vozniki so pripeljali gasilno brizgalno in štiri velike sode, napolnjene z vodo. Mesto je imelo štiri shrambe za gasilno orodje, in sicer eno*pri se*
Soha presv. Trojice danes
danjem Zmajevem mostu, drugo v Vegovi ulici, tretjo ob Gradaščici v Krakovem in četrto na Žabjeku. Na zunanjih stenah shramb in pri mestnih vratih 90 bile obešene dolge lestve in železni mački (kaveljni) na dolgih drogih, 9 katerimi so trgali strehe. Od 1780. leta oznanjajo požare s streli iz topov. Leta 1869. je bilo v Ljubljani ustanovljeno prostovoljno gasilno društvo, ki je danes eno prvih v naši državi.
Oglejmo si nekaj najstrašnejših požarov iz prejšnje dobe. Dne 27. junija 1382. leta je pogorela takratna šenklavška, špitalska in fran« Čiškanska oerkev z okolico. Dne 14. marca 1583. leta je ognjena sila upepelila križansko cerkev in neposrednjo bližino. Dne 3. marca 1603. leta so pogorele v šentpeterskem predmestju 53 biše. Leta 1618. je upe*
211
pelil ogenj v Krakovem precej hiš. Strašno j-e bilo gledati požar dne 11. februarja 1629. leta, ko je pred špitalskimi vrati gorelo 29 hiš in avguštinska cerkev. Cerkev sv. Florijana so postavili v spomin na grozen požar leta 1660., ko je dne 19. septembra na Starem trgu in v sedanji sv. Florijana ulici pogorelo 20 hiš.
Dne 31. julija 1767. leta okolo polnoči je izbruhnil požar v se* danji Florijanski ulici, ki je upepelil v Hrenovi in Rožni ulici in v okolioi cerkve sv. Jakoba pTibližno 60 hiš. Dne 9. septembra istega leta je požar zopet na istem kraju izpremenil 72 hiši v prah in pepel. Pone*
._            :         .     _         .       .   .           _
Znamenje device Marije 1. 1682.
srečeni prebivalci tega okoliša so bili oproščeni tri leta vsakega davka in so dobili 8000 goldinarjev podpore za zopetno postavitev
^svojih domov.
"•"'C- Ubožno krakcvsko predmestje so komaj popravili po zadnjem požaru, kar izbruhne dne 29. aprila 1798. leta velik požar in upepeli 32 hiši, 16 hiš pa so odkrili, da se ni širil ogenj dalje. Dve leti pozneje, dne 4. aprila 1800. leta, je pogorelo v Trnovem 69 hiš. Zadnji veliki požari v prošlem stoletju, ki so bili v našem mestu, so: Na pustno nedeljo leta 1834. in dne 25. avgusta 1858. leta je gorela stara cukrarna na Poljanskem nasipu; dne 17. februarja 1887. leta pa je pogorelo staro
212
gledališče na Kongresnem trgu tam, kjer je danes Kino Matica in Fil« harmonično društvo.
c) Sovražnikovinapadi na  mesto.
Čuli smo, da je bila stara Ljubljana močno utrjeno mesto. Temu se ni čuditi, če pomislimo, da so mesto naskakovali razni scrvražniki in ga hoteli razdejati.
Vojvoda Ulrik (1256.—1269.) se je imenoval »po božji milosti voj* voda koroški, gospodar Kranjske in Slovenske krajine.« Ker je umrl brez otrok, je imenoval svojega sorodnika češkega kralja Otokarja II. za dediča svojih dežel. Po Ulrikovi smrti se je polastil Kranjske češki kralj Otokar II., a pravi dedič te dežele je foil Ulrikov brat Filip, ki je bil solnograški nadškof. Vnela se je vojna med Otokarjem in Filipoin. Skozi Savinjsko dolino je prišel Otokar leta 1270. pred Ljubljano in jo po dvadnevnem odmoru vzel z naskokom, ker je bilo mesto kaj slabo utrjeno.
Leta 1442. je mesto oblegal oeljski grof Urh II., ki se mu je po* stavil v bran Jurij Apfaltrer. Ljubljančani so zaprli mestna vrata in se branili za močnim zidovjem proti savražnim oblegovalnim strojem. Ker se pa Celjani niso mogli polastiti mesta, so pustošili po okolici in in zažgali Podturnski grad, ki je bil last Jurija Apfaltrerja. Ljubljans čani so se pri tern boju izkazali za prave junake, zato jim je cesar Fri« redik III. dovolil, da smejo svoja pisma in listine pečatiti z rdečim voskom.
Skoraj tristo let so napadali divji Turki naše pokrajine ter morili, plenili, požigali in odvajali neštete množice deklet in mladeničev v sužnost. Neizbrisen ostane spomin na »tursko sdlo« v naši domovini. Ljubljana je prvič videla Turke pred svojim obzidjem' leta 1415. Leta 1469. je Turek upepelil stolno cerkev, ki je stala takrat zunaj mestnega obzidja. Leta 1471. je rohnel po ljubljanski okolici, me-seca marca nasled* njega leta (1472.) pa je prišel pred naše mesto. Mestna vrata so bila trdno zaprta, mestno obzidje pa gosto zastraženo, zato v mesto ni mogel. Turške čete so se utaborile za sv. Krištofom, v Šiški in na Po« ljanah. Morili, plenili in požigali so po okolici. Zažgali so tudi takratno šentpetersko cerkev. Slednjič so jih prepodile krogle, ki so jih Ljubljan* čani izstreljevali z ljubljanskega Gradu. V spomin na ta dogodek so hodili Ljubljanoani vsako leto na veliki ponedeljek po kosilu v sloves* nem izprevodu od šentpeterske cerkve k sv. 'Krištofu. Na novem delu pokopališča je bila velika »Lovševa jama«, iz katere so izvažali pesek in gramoz za zidanje hiš in posipanje cest.
Na stotine veselih otrok in dijakov se je zbralo v »Turški jami«, na njenih obronkih pa so se zbrali gospoda in meščani, ki so metali mladini poimaranče, jabolka, pirhe in sladščice. Ko so leta 1788. poko«
213
pališče razširili, je ta ljudska zabava pojemala, dokler ni leta 1872. po* polnoma prenehala, ko so zasuli jamo. Leta 1498. je prišel Ali=paša pred Ljubljano, a mesto je bilo pripravljeno za obrambo. Ker v mesto ni mogel, je nabral okolo 20.000 ljudi in jih odpeljal v sužnost. Dne 8. julija 1528. leta so se valile turške čete mimo Ljubljane in požigale po predmestjih. Iz poročil posnemamo, da so bili Turki devetkrat pred Ljubljano, če ne še večkrat. Dandanes nas spominja zvonjenje zjutraj ob 7. uri na »turško silo«.
Francoski cesar Napoleon je leta 1797. napovedal vojno skoraj vsem evropejskim državam, tako tudi bivši Avstriji. Francoska vojska se je pomikala vedno bliže našim pokrajinam ter prdšla dne 1. aprila 1797. leta z generalom Bernadottom na čelu v Ljubljano. General se je naselil s svojim spremstvom v škotiji. Ljubljančani so se Francozov jako bali in je tretjina prebivalcev pobegnila iz Ljubljane. Napoleon je izdal oklic na narod v francoskem, nemškem in slovenskem jeziku ter zagotavljal prebivalstvo, da bo čuval njih vero, jezik in hnetje. General Bernadotte je strogo paz^il na mir in red ter vsak prestopek ostro kaznoval.
Po sklenjenem začasnem miru v Leobnu so Francozi dne 8. maja 1797. leta zapustili Ljubljano. Toda mir ni trajal dolgo. Dne 28. novem? bra leta 1805. so podile francoske čete zadnje ostanke avstrijske vojske po sedanji Prešernovi ulici. Prišel je general Massena dne 11. decembra istega leta in se nastanil v škofiji. Po sklenjenem miru v Požunu leta 1805. so odšle zadnje francoske čete iz Ljubljane dne 25. febru« arja 1806. Krvava bitka pri Wagramu je prisilila avstrijskega cesarja Franca I., da je sklenil z Napoleonom dunajski mir in mu odstopil poleg Dalmacije tudi Istro, Goriško, Trst, Kranjsko, beljaški okraj in Hrvat? sko do Save. Vse te pokrajine je združil Napoleon v llirijo, katere glavno mesto je bila Ljubljana. Zato so Francozi prikorakali dne 21. maja 1809. leta skozi Vrhniko v Ljubljano. Takrat je naš pesnik Valentin Vodnik navdušeno zapel »Ilirijo oživljeno«. Maršal Marmont je postal guverner Ilirije in se naselil v školijski palači v Ljubljani. Mir in red je vladal v deželi'. Povsod so se kazali uspehi človekos Ijubne in odločne roke Marmontove. Prenehalo je izterjevanje vojnih odškodnin, mnogo se je izboljšalo pri šolstvu, sodišču in zdravstvu. Leta 1811. so Francozi uvedli zemljiški in osebni davek ter ga pravično razdelili. Velikanski poraz Napoleonov na Ruskem leta 1812. je bil povod, da so se Francozi uinaknili iz Ljubliane. Le majhna posadka Francozov je še branila ljubljanski grad in streljala s topovi na avstrij« . ske čete, ki so odgovarjale z Golovca in Šišenskega hriba. Dne 5. okto* bra. 1813. leta se je vdala zadnja francoska posadka in tako je, žal, pre* nehala francoska oblast v naših krajih.
Danes nas spominja na francosko vlado Lattermannov drevored, za katerega so napravili Francozi načrte, zasaditi ga je pa dal avstrijski
214                     .
general Lattermarm. Ob Ižanski cesti j€ botanični vrt, ki ga je usta* novil maršal Marmont leta 1809. ter vodstvo vrta poveril Slovencu Francu Hladniku, profesorju prirodoslovja in botanike. Vidni znaki iz te dobe so tudi okopi (jame) na §išenskem hribu proti Drenikovemu vrhu, kjer so stali topovi. Na Francoze nas spominjajo tudi krogle, ki so vzidane v hišah. Eno vidimo na Poljanski cesfi št. 33 ali natančneje v Bergantovi ulici v pritličju z napisom: D. 29. Sb. 1813., t. j. 29. sep* tembra 1813. Druga je vdelana v hodnikov zid na dvorišču ob Rimski cesti 11 in nosi letnico 1809. Tretja pa je vzidana v Vošnakovi ulici v hiši restavracije »Novi svet«. V prejšnjih letih je bilo feh krogel več, ki so se pa zaradi prezidav poslopij poizgubile.