176 diplomanti klasične filologije, ki jim društvo lahko pomaga pri uresniče­ vanju njihovih strokovnih načrtov. Sekcija je odlično zaživela in upati je, da bo z lastnimi publikacijami in s sve- žimi idejami še naprej poživljala de- lovanje društva. V tem času je društvo prejelo tudi va- bilo k organizaciji Colloquium didacti- cum classicum, ki pa se mu žal kljub obljubljenim sredstvom nismo mogli odzvati, ker bi bila organizacija med- narodnega kongresa, ki ga mora pri- praviti vsaka nova članica, zaenkrat za nas še prezahtevna. V tem mandatu se je moralo društvo v skladu z novimi zakonskimi predpi- si lotiti tudi prenove svojega statuta. Pri tem nam je pomagal naš dolgo- letni član dr. Janez Kranjc, dekan pravne fakultete, za kar mu društvo dolguje posebno zahvalo. Nekateri predstavniki društva smo se v tem času udeležili še slovesnosti ob odkritju dveh spominskih obeležij: dr. Frana Bradača na Jami pri Žužember- ku in dr. Antona Sovreta v Šavni Peči. In še peraspera ad astra! Ob koncu na- mreč ne gre pozabiti, da so si člani Društva za antične in humanistične študije jeseni leta 1995 v Klubu Nove revije ob sveže pečenem rimskem kru- hu z vinom mulsum nazdravili ob svo- ji dvajsetletnici, kjer so vsi dotedanji predsedniki (dr. Kajetan Gantar, dr. Erika Mihevc-Gabrovec, dr. Primož Si- moniti, dr. Rajko Bratož, lekt. Martin Benedik in lekt. Barbara Šega-Čeh) v svojih kratkih nagovorih nanizali vr- sto težav pa tudi marsikatere prijetne trenutke, ki so jih med svojimi priza- devanji za obstoj in uveljavitev stroke doživljali v svojem mandatu in kot čla­ ni našega društva. Barbara Šega Čeh Keria II - 1 • 2000 MosEs I. FINLEY, ANTIČNA IN MO- DERNA DEMOKRACIJA Recenzija Moses I. Finley, Antična in moderna demokracija. Ljubljana: Krtina, 1999 (Knjižna zbirka Temeljna dela), 125 strani. S trditvijo, da je danes v zahodnem svetu vsakdo demokrat, začenja Mo- ses I. Finley uvod k drugi izdaji knji- ge o antični in moderni demokraciji. Za svet, kjer pojma »demokracija« in »demokratično« nedvomno obsegata odobravanje tako označene družbe in ustanove, bi bila ugotovitev lahko raz- veseljujoča, če je ne bi omogočilo opazno zmanjšanje ljudske udeležbe, kije temeljna značilnost izvirnega gr- škega modela demokracije. Ideološ- ko je izključevanje ljudstva iz procesa odločanja podprl razmah elitistične teorije, ki uči, da lahko demokracija deluje in preživi samo pod oligarhijo poklicnih politikov in birokratov, medtem ko je udeležba ljudstva ome- jena na občasne volitve. V tako razum- ljeni demokraciji je ljudska politična apatija zaželena, ker je predstavljena kot znak razumevanja in strpnosti do različnosti, ki blaži izpade fanatikov ekstremističnih gibanj. Povsem nas- protno tej teorijije avtorjevo prepri- čanje, ki ga utemeljuje na osnovi dia- lektičnega diskurza med starogrškimi in sodobnimi koncepti. Finley kot izredno pronicljiv zgodovinar model atenske demokracije in njegovo de- lovanje primerja z delovanjem sodob- nih demokratičnih institucij z goto- vostjo, da vsaka od obeh družb lahko pripomore k boljšemu razumevanju druge. Seveda je atenski model v svojih os- novnih potezah danes neponovljiv. Miscellanea Majhen ozemeljski obseg atenske po- lis, s primerno majhnim številom pre- bivalstva, kije večji del dneva prežive- lo izven svojih bivališč,je ljudem omo- gočal, da so se med seboj poznali. Gr- ški svetje bil svet govorjene besede, kjer so novice razglašali glasniki, čen­ če in govorice ter razprave različnih komisij in skupščine. V njem niso poz- nali političnih dokumentov, ki bijih politiki skrivali pred očmi javnosti, niti ni bilo medijev, ki bijih bilo mogoče nadzorovati, pač pa je bil stik med vo- ditelji in volilci takojšen in nepo- sreden. Vsak polnoleten atenski dr- žavljan moškega spola je imel pravico udeleževati se zasedanj skupščine ter na njih predstaviti svoje mnenje. Skupščina, ki se je redno sestajala, je odločala o vseh zadevah javne politi- ke in svoje odločitve navadno spreje- mala v času enega dne z večinskim gla- sovanjem vseh navzočih. Skromno plačilo, ki so ga volilci prejeli za ude- ležbo, je tudi najrevnejšim državlja- nom omogočalo, da so se udeleževali skupščinskih zasedartj ter sodelovali pri opravljanju različnih javnih služb. Po žrebu izbran je bil lahko vsak pol- noletni državljan postavljen najavni položaj. Prav tako je imel vsak pravi- co voliti javne uradnike in kot član ljudskega porotnega sodišča razsojati v civilnih, kazenskih, javnih in zaseb- nih tožbah. Plačane birokracije Atenci niso poznali, ker so administra- cijo prepustili mnogoštevilnim, z žre- bom določenim nosilcem enoletnih služb in svetu s 500 člani. Takšen si- stem je predvsem zaradi plačila javnih služb ter izbire z žrebom precejšnje- mu delu atenskih državljanov omogo- čal, da so si pridobili neposredne iz- kušnje v vladanju. Pa vendar tako široka udeležba ljud- stva, kije bilo po večini samo polizo- braženo, ni privedla do oblikovanja 177 ekstremističnih gibanj. Dogajalo seje prav nasprotno. Skupščina je bila po- dobno kot družina, obednica in telo- vadnica agentura izobraževartja, kije v ljudeh oblikovala in razvijala moral- ne vrline ter občutek državljanske od- govornosti, zrele identifikacije s skup- nostjo, njenimi tradicijami in vredno- tami. In prav v občutku za skupnost, podprtem z državno religijo, miti in tradicijo vidi Finley bistveni element uspeha atenske demokracije. Sposob- nost zadostnega dela državljanov po samoobvladovanju je preprečila zdrs v kaos ali tiranijo. To pa je nekaj čisto drugega od danes priporočene apati- je, ki ni izraz strpnosti in razumeva- nja, marveč predvsem posledica ne- vednosti in občutka nemoči. Zdi se, da večji del Atencev ni izkoristil pra- vice do govora v skupščini, marveč je na osnovi politične in tehnične uspo- sobljenosti v vsakem obdobju izbral nekaj mož z različnimi političnimi us- meritvami, med katerimi so se nato odločali. A če so Atenci priznavali po- trebo po vodstvu, to ne pomeni, da so vodstvu izročili tudi moč odloča­ nja. Celo Perikles nikdar ni imel mo- či današnjih voditeljev političnih strank. Vsak voditelj je bil govornik, ki je moral svoj predlog v skupščini predstaviti tako, daje o njegovi pra- vilnosti in potrebnosti prepričal zbra- ne volilce. Ob temje moral upošteva- ti spremenljivo sestavo skupščine na določen dan, kakor tudi spremenlji- vost njenega razpoloženja. Predvsem pa še zdaleč ni bil nedotakljiv. V vsa- kem trenutku so zoper njega lahko uporabili graphe paran6mon in mu so- dili zaradi nelegalnega predloga pred skupščino. To sredstvo je omejevalo pravico vseh državljanov, da javno spregovore, in hkrati skupščini omo- gočalo, da je ponovno pretehtala predlog, ki gaje že sprejela. In če se 178 jije zdelo, daje vpliv nekoga premo- čan, gaje lahko z ostrakizmom vselej za 10 let izključila iz skupnosti držav- ljanov. V takšni skupščini ni bilo prostora za neizrazite lutke, katerih besede odra- žajo odločitve politične stranke, ki jo zastopajo, in ki za svoje dejanje in be- sede niso kazensko odgovorne. Aten- ski državljan sije vodilni položaj lah- ko pridobil in ga ohranil samo z ne- nehno javno dejavnostjo ob vselej pri- sotni možnosti, da bo za svoje delo strogo kaznovan. Seveda so ga lahko pri tem vodile povsem osebne kori- sti, a pomembno je bilo, ali je bilo nje- govo ravnanje tudi v dobrobit države. Predvsem vprašanje, v čigavem inte- resu vodi voditelj, so si v antiki vzeli za merilo tisti, ki so ocenjevali ravna- nje voditeljev. In čeprav je predvsem spretno oblikovan govor lahko prepri- čal zbrane volilce, namena njihovih voditeljev nikakor ne moremo spači­ ti v željo po zavajanju. Prav lahko so govorniki, ki so si prizadevali, da bi državi koristili, predstavili slab pred- log, medtem ko je bila lahko predla- gana rešitev tistih, ki jih je zanimalo le lastno dobro, v prid tudi državi. Zato Finley povzema, da so bili dema- gogi, če besedo razumemo v njenem nevtralnem in ne v današnjem izključ­ no negativnem pomenu, strukturni element atenskega političnega siste- ma. Izraz lahko uporabimo za prav vse atenske voditelje ne glede na stališča, ki sojih zastopali, pri čemer moramo za njihovo vrednostno opredelitev po- samično presojati slehernega izmed njih po njegovi uspešnosti in ne po metodah ali nraveh. »Ne moremo imeti obojega,« pravi Finley, »nemo- remo častiti in občudovati dosežkov dveh stoletij, hkrati pa zavračati de- magoge, ki so bili arhitekti politične­ ga ustroja in tvorci poli tike, ali Keria II - 1 • 2000 skupščino, v kateri in skozi katero so opravljali svoje delo.« 1 Danes se v svetu zahodnih demokra- cij ljudje ne dele več na svobodne in sužnje in enakopravni ter svobodni moški in ženske imajo z ustavo zago- tovljene politične pravice. Vendar loč­ nica ostaja in politična elita je danes mnogo ožja kakor v demokratičnih Atenah, kjer so bili iz nje izključeni sužnji, tujci in ženske. Podoba aten- ske demokracije, ki jo Finley s pote- zami zgodovinarja in ne politika slika pred očmi bralca, je v mnogočem dru- gačna od delovanja sodobne demo- kracije. Ob pojem, ki danes za večino ljudi predstavlja dobrino brez alter- native, postavi njegov izvirni model in pokaže na možnost, da so predstave danes zapriseženih demokratov o de- mokraciji včasih zelo blizu Platonovim in Aristotelovim nazorom, katerih av- torja nikoli nista bila pristaša demo- kratične politične ureditve. Finleyevo delo, ki je prvič izšlo pred skoraj tri- desetimi leti in je v zbirki Temeljna dela založbe Krtina sedaj v prevodu na voljo tudi slovenskemu bralcu, po- nuja slikovit, nazoren in kritičen pri- kaz preteklosti, ki ob stalnem vzpore- janju s sedanjostjo uči, opozarja in spodbuja k razmišljanju. Alenka Cedilnik 1 Str. 53.