Stanovanjska podjetja
Druga stanovanjska reforma (leta 1965) je med dru-gim predvidela ustaljenost cen gradbenih storitev, kar naj bi bilo tudi izhodišče za ekonomske stanarine. Vendar je nenehna rast cen gradbenih storitev močno zmanjšala možnost za hitrejšo obnovo stano-vanjskega sklada. Poslovne banke pa so uveljavile tak kreditni sistem za nakup stanovanj, ki je dajal prednost zasebni gradnji, zapostavljal pa graditev družbenega stanovanjskega sklada.
Ne glede na težke pogoje dela so stanovanjska podjetja kmalu pričela uresničevati re-produkcijo družbenega stano-vanjskega sklada. Novo zgra-jena stanovanja so dobili na razpolago vlagatelji, in sicer na račun amortizacije 70% od vloženega sklada, del teh sta-novanj se je že namenjal za nadomeščanje dotrajanih sta-novanj. Nekatera stanovanj-ska podjetja so upravljala od 10% do 30% stanovanjskih hiš, ki so bile starejše od 100 let in je v njih bilo treba veči-no stanovanj obnoviti ali na-domestiti. S tem v zvezi se je pojavljalo vprašanje med vla-gatelji in stanovanjskimi po-djetji. Občinske skupščine so zahtevale, naj jim stanovanj-ska podjetja izročijo nova -nadomestna stanovanja, za njihove posebne potrebe (pre-dnostne liste), drugi vlagatelji pa so zahtevali in nekatera stanovanjska podjetja so jim v tem ustregla, ter vlagate-ljem vračala amortizacijo v denarni obliki. Pri tem so ta denarna sredstva čestokrat uporabljali pri tekočem po-slovanju kot obratna sredstva in jih začasno izločili iz stano-vanjskega gospodarstva, naj-večkrat so jih celo uporabili za kredite pri zasebni gradnji.
Pri nekaterih vlagateljih se je pojavila tudi težnja, da bi stanovanjska podjetja prevze-la odplačevanje anuitet za sta-novanja, ki so jih pridobili s krediti in vložili v sklad hiš. Uveljavljanje takih teženj je onemogočalo reprodukcijo ali nadomestitev sklada hiš. S tem je bil kršen »temeljni za-kon o gospodarjenju s stano-vanjskimi hišami v družbeni
lastnini«, ki pravi, da je orga-nizacija za gospodarjenje s stanovanjskimi hišami v družbeni lastnini dolžna ohra-niti nezmanjšano vrednost sklada stanovanjskih hiš.
Velikost stanovanjskih po-djetij v SR Sloveniji je bila zelo različna, odvisna pred-vsem od družbenega stano-vanjskega sklada v posamez-nih občinah. Ustanovila so se področno po občinah, kar je predvsem v manjših stano-vanjskih podjetjih povzročalo visoke stroške poslovanja v breme dohodkov sklada hiš.
Dohodek stanovanjskega podjetja je bil sestavljen iz stanarin, subvencij za vzdrže-vanje stanovanjskega sklada, najemnin od poslovnih pro-storov, opravljanja storitev lastnih servisov, opravljenih storitev etažnim lastnikom in še iz nekaterih drugih virov.
Tako je bil skupni dohodek leta 1972 za 40% večji od do-hodka v letu 1968, dohodek od stanarin pa je predstavljal 50% vsega dohodka stano-vanjskega podjetja.
Za stanovanjska podjetja so veljali enaki predpisi kot za vse druge delovne organizaci-je, kar zadeva oblikovanje in delitev ustvarjenega dohodka ter notranjo organizacijo dela v delovni skupnosti. Dolžnost delavcev   stanovanjskih   po-
djetij je bila predvsem zagoto-viti uspešno strokovno orga-nizacijo gospodarjenja in predlagati samoupravnim in drugim organom ukrepe za učinkovitejše gospodarjenje s celotnim skladom hiš in jih seznanjati z uspehi takih ukrepov.
Sistem samoupravljanja na stanovanjskem področju sta urejala dva zakona. Temeljni zakon o gospodarskem poslo-vanju s stanovanjskimi hiša-mi v družbeni lastnini (Ur. 1. SFRJ št. 35/65) in zakon o pra-vicah in dolžnostih stanoval-cev pri upravljanju stanovanj-skih hiš (Ur. 1. SRS št. 36/65). Poleg tega je treba upoštevati še zakonske določbe, ki so ve-ljale za vse delovne organiza-cije in samoupravni splošni akti stanovanjskih podjetij.
V okviru stanovanjskega podjetja kot nosilca gospo-darjenja s skladom stanovanj-skih hiš v družbeni lastnini, se je oblikovala skupščina stanovalcev. Clane so volili stanovalci na svojih zborih. Skupščina stanovalcev je imenovala svoje predstavnike v razširjeni delavski svet sta-novanjskega podjetja, kjer so skupaj s predst.-vniki delovne skupnosti in p.edstavniki vla-gateljev soodločali o zadevah posebnega družbenega po-mena.
Občinske skupščine so vpli-vale na delo stanovanjskih podjetij tako, da so usmerjale stanovanjsko politiko s spre-jemanjem in izvajanjem odlo-kov, in posebej ob obravnava-nju letnih poslovnih poročil stanovanjskih podjetij.