jesen skafifmskašola
Stanley Cavell, Tomaž Grušovnik, Tatjana Jukic, Jela Krečič, Gregor Moder, Ivana Novak, Andrej šprah in Darko Strajn
branje
Rok Bencin
Film, filozofija in ponovna poroka
Novi zbornik Slovenske kinoteke nadaljuje tradicijo izdajanja prispevkov, predstavljenih na vsakoletni Jesenski filmski šoli. Po zbornikih o televizijskih serijah (Proti koncu: sodobnaTV serija in serialnost, 2011) in komedijah Ernsta Lubitscha (Zadeva Lubitsch, 2013, odmevno izdana tudi v angleščini) se tokratni nabor tekstov osredotoča na delo Stanleyja Cavella (1926), ameriškega filozofa in enega pionirjev filozofskega razpravljanja o filmu. Vse tri knjige združuje odpiranje sodobnih filozofskih problematik v navezavi na žanrsko filmsko in televizijsko produkcijo. Cavell namreč med drugim slovi prav po dveh knjigah, ki definirata in analizirata dva žanra hollywoodskih filmov iz tridesetih in štiridesetih let prejšnjega stoletja, komedijo ponovne poroke in melodramo neznane ženske.
Cavell je bil eden prvih, ki seje odkrito soočil z »nezaslišanostjo« (kot pravi v uvodu k Pursuits of Happiness iz leta 1981)
obravnave hollywoodskih filmov na isti ravni z velikimi deli filozofske misli. In to prav tistih hollywoodskih filmov, ki na prvr pogled nimajo artističnih ali intelektualističnih ambicij. Danes, po nekaj desetletjih akademskega pri poznanja vrste eklektičnih disciplin tovrstno sopostavljanje morda več ne povzroča škandalov, kar pa ne pomeni, daje refleksija o pogojih razbiranja mišljenja, kije na delu tudi v na prvi pogled manj resnih oblikah filmske umetnosti, kaj manj aktualna. Kot v uvodniku poudari urednica Ivana Novak, Cavellova filmska teorija ne aplicira filozofskih konceptov na filme, pač pa film šele »kreira nekatere najbolj temeljne filozofske koncepte«.To pa predpostavlja afirmacijo filmske teorije, ki ne teži k scientistični objektivnosti, pač pa k filozofskemu branju izkustva, ki ga prinaša film.
Prispevka Tomaža Grušovnika in Darka Štrajna bralca uvajata v Cavellovo filozofijo,
eno redkih, kije ne omejuje velika ločnica med analitično in t. i. kontinentalno filozofijo. Velik vpliv Wittgensteina in Austina Cavellu ne preprečuje izletov v heideggerjanske, psihoanalitske ali deleuzovske vode. Grušovnik kot temeljno potezo Caveilove filozofije izpostavi specifično eksistencialno razumevanje skepticizma, ki je tudi podlaga njegove razlage ontologije filma, kot jo razvije predvsem v knjigi The World Veiwed (1979). Problem skepticizma Cavell oddalji od klasičnih spoznavnoteoretskih vprašanj o dokazu obstoja sveta in ga naveže na eksistencialno izkustvo distance do sveta, ki ga udejanji filmsko platno. Film namreč projicira svet na način, ki izključuje subjekt pogleda. Platno oziroma zaslon postane zastor, ki gledalcu omogoča gledati, ne da bi bil viden. Film tako ugodi želji po razbremenitvi subjektove »svetotvorne« moči.
Takšno pojmovanje filma pa Cavella ne pripelje do poudarjanja njegovih Akcijskih
ifif ekran maj-junij-julij 2015
prvin, temveč prav k afirmaciji njegovega realizma. Andrej Sprah v svojem prispevku Cavella predstavi na ozadju tradicije teorije filmskega realizma, katere najpomembnejša predstavnika sta André Bazin in Siegfried Kracauer. Podobno kot njegova predhodnika Cavell realizem filma naveže na fotografsko zmožnost reprodukcije realnosti. V sosledju fotografij oziroma »zaporedju avtomatičnih projekcij sveta« se pokaže stvar sama in z njo svet, nezaznamovan z umetnikovim slogom, ki zaznamuje [ denimo literaturo in slikarstvo. Šprah izpostavi dvoumnosti, ki se s tem vzpostavijo med svetom kot celoto na eni in uporabo specifičnih snemalnih kotov ter človeško izoliranostjo na drugi strani.
Da bi bolje razumeli Cavellov realizem, moramo vpeljati še njegovo drugo temeljno teoretsko referenco, Austina in filozofijo običajne govorice, ki jo pogosto prehitro razumemo, kot opozarja Grušovnik, kot jamstvo stabilnosti življenjskega sveta. Skepticizem po Grušovniku Cavella popelje v drugo smer: za skeptika je vsakdanjost »nekaj, kar je šele treba doseči, ne pa nekaj, kar lahko služi kot vnaprej postavljena
točka strinjanja«. Podobno je s Cavellovo etiko, ki temelji na Emersonovem moralnem perfekcionizmu. Doseganje boljšega bodočega jaza ni linearno izpopolnjevanje glede na vnaprej določen ideal, temveč - kot poudari urednica zbornika - prav negotova pot, ki se začne »z izgubo moralnega kompasa«.
S tem pa smo že na področju, ki ga Cavell raziskuje pri omenjenih žanrskih filmih.Tako komedija ponovne poroke kot melodrama neznane ženske predpostavljata krizo družbene ¡rt religiozne instance poroke, kar v svojem prispevku raziskuje Jela Krečič v navezavi na lacanovsko teorijo komedije. V komentarju filma Prestona Sturgesa Lady Eve (1941) pokaže, kako se onstran romantične percepcije ljubezni, pa tudi faze izgubljenih iluzij, iz same nemožnosti spolnega razmerja oblikuje nova utemeljitev ljubezni. Ponovna poroka kot potrditev »resnične« ljubezni vodi prav prek prevare, kiji prevarant(ka) ne nasede nič manj kot prevarani. Dialektiko videza in resnice, ki doseže vrhunec v trenutku, ko se partnerja varata drug z drugim, v svojem prispevku o Lady Eve nadalje razčleni Gregor Moder.
Drugi, melodramski pol tega žanrskega diptiha nam zbornik servira neposredno, s prevodom odlomka izCavellove knjige Contesting Tears: The Hollywood Drama of the Unknown Woman, v katerem avtor primerja narativno strukturo in filozofske implikacije obeh obravnavanih žanrov. Skozi komentar filma Howarda Hawksa Njegovo nezvesto dekle (1940) se s problematiko melodrame neznane ženske pri Cavellu podrobneje ukvarja Tatjana Jukič v zaključnem tekstu zbornika. Avtorica analizira vlogo metonimične racionalnosti ne le v Hawksovi filmski narativni logiki inCavellovi filozofiji, pač pa v sami konstituciji ameriške politike.
Zbornik nam torej poleg kratkih uvodov in komentarjev poglavitnih problematik Cavellove filozofije in filmske teorije prinaša zglede nadaljnjih navezav Cavellovih analiz, denimo na lacanovsko in heglovsko misel. Bralce, ki h knjigi pristopajo z drugih perspektiv, pa gotovo motivira k refleksiji odnosa Cavellove filozofije do drugih pomembnih estetsko-filozofskih projektov s konca 20. stoletja, ali pa k premisleku možnosti razširitve »cavellovskega« pristopa na druge filmske žanre.
l
ifif ekran maj-junij-julij 2015