122 Marica: Josip Juraj Strossmayer.
Josip Juraj Strossmayer.
Spisala Mariea.
Tudi preprostejšim Slovenisam, katere ne poznajo nobenega slavnega
imena iz bratskih slovanskih narodov, je gotovo znano ime Josipa Juraja
Strossmayerja. Njegova slika v prav majhni, večji, ali veliki obliki krasi
marsikateri slovenski dom in pravi o zavednosti njegovih lastnikov in
prebivalcev.
Spominjam se, da sem v onih letih, ko se človek oduševlje tako
laiiko, ko sem tedaj čula o njegovih zaslugah za hrvatski narod, vskliknila :
— ko bi ga srečala, padla bi predenj na kolena ! — In tudi sedaj v
zrelejši dobi ni me nikakor minilo to oduševljenje, da, rastlo je kakor so
rasile njegove zasluge, a narastlo d« vrhunca, ko sem gledala v njegov
duhoviti obraz. Padla nisem sicer predenj na kolena, kakor sem vsklikala
sedemnajstletna deklica, kajti slavni vladika bi mi bil gotovo dejal se
svetim pismom : — Boga samega moli. . .
Ker ni mej Slovenkinimi čitateljicami gotovo ni ene same, ki bi ne
poznala vsaj imena velikega vladike, vsaj gotovo ve o njem, ako druzega
ne, da -je hrvatski mecen, evo tu nekaj glavnih potez iz njegovega
življenja.
Rodil se je veliki biskup dne 4. februvarja 1815. leta vOsjeku. Imel
je še štiri brate, kateri so vsi umrli v rani mladosti. Pač pa je bilo očetu
Ivanu in materi Ani odsojeno videti svojega sina škofa. Ko je dovršil
gimnazijo z izvrstnim vspehom, sprejel ga je biskup Sučić v svoje seme-
nišče. Mladi Strossmaver se je biskupu tako prikupil, da se ga je spo-
minjal celo v oporoki, ter mu zapisal gotovo svoto za rigoroze in promocijo.
Ko je jeseni 1833. dovršil na Diakovskem liceju filozofijo, poslal ga je
biskup Sučić, kakor najboljega klerika v centralno semenišče v Pesto, kjer
je bil že leta 1834. promoviran doktorjem filozofije, (še pred 20. letom)
O Strossmaverju bogoslovcu je vskliknil o priliki izpita iz dogmatike pred-
sednik izpraševalne komisije : — Strossmayer bo ali prvi krivoverec XIX.
stoletja aU pa najtrdnejši steber katoliške cerkve.
Strossmaver se je oklenil svojih studij in živel le zanje, odkar je
začel zahajati v šole; bil je torej poleg izredne nadai'jenosti še jako marljiv.
Meseca julija 1836. leta je dovršil Strossmayer svoje bogoslovske
študije, vendar ni še mogel biti posvečen, ker ni bil dovolj star in vrim
tega prav bolehen. Biskup Kuković ga je vzel seboj na potovanje, da bi
si oddahnil od duševnega napora.
Lahko si mislimo, kak oddih je bilo potovanje v onem času v
vednih nevarnostih, ko še ni bilo železnic.
Dne 16. februvarja 1836. ga je posvetil biskup Kuković v mašnika
Marica: Josip Juraj Strossmayer. IŽS
ter ga poslal za kapelana v Petrovaradin, kjer je ostal Ao oktobra 1840.
Zanimiv jo listek, ki se nahaja v akademiji prilepljen na posebnem per-
Rimienu, katerega je napisal Strossmayer, a pozneje sam raztolmačil- Na
listku je pisano : — Molil sem vedno rad, zla^i pa nocojšnjo noč in če
smem gledati v priliodnjost, namenil me je liog za velike reči.
Kapelan Strossmayer se namreč ni mogel razumeti se svojim župnikom
v Petrovaradinu. Prišel je osebno prosit biskupa Kuković-a naj ga premesti,
ali še rajši pošlje na Dunaj, ker bi. rad postal doktor teologije. Biskup^
ki ga je imel prej vedno rad, sprejel ga je sedaj osorno ter mu vkazal naj
se vrne v Petrovaradin. Ono noč je bil Strossmayer jako vznemirjen ter
prebil vso noč v molitvi a drugo jutro na vse zgodaj je zapisal gori na-
vedene besede. Takoj po maši mu je došel poziv, da naj pride k biskupu.
Vladika Kuković mu je prišel prijazno naproti ter mu pokazal pismo ka-
terega je prinesla večerna pošta in v katerem je bilo pisano, da je cesar
Ferdinand sprejel Strossmayerja v višji duhovniški zavod pri sv. Avguštinu
na Dunaj!. Na to \>ohži Strossmayer biskupu rokć na rame pa reče : —
Vedite prevzvišeni, da bom jaz Vaš naslednik, na kar se je Kuković raz-
jezil in rekel : ah, kako predrzen mlad človek.
V Avgustineji je ostal Strossmayer le malo časa, ker je dovršil
svoje rigoroze s tako histrostjo in takim vspehom, da se v zavodu ne
spominjajo nič sličnoga, a o teh rigorozih se je sfovorilo šo djlgo, dolgu
potoni. Prišedši domov, je bil do konca šolskega leta 1844. profesor verstva
na domačem semenišči, potem pa profesor matematike in fizike, a leta
1847. ga je pozval cesar na Dunaj za dvornega kapelana in direktorja v
Avguštinej.
O Strossmayerju se lahko reče, da ga je Bog varoval in ohranil na
srečo Hrvatom in v slavo vseh Slovanov. Bil je večkrat v smrtni nevar-
nosti, toda rešila ga je vselej božja previdnost. Ko je bil še otrok, ga je
pičila strupena kača, ko se je iz Pešte vozil s čolnom v Budim, (takrat
ni bilo mostu) bil bi se skoraj s čolnom vred potopil, ker je pritisnila
tolika množina ledu, a kot ravnatelja Avguštineja je veliko čudo, da ga
niso zadele krogle upornikov (1848), katere so padale krog njega kakor
gost dež. Vrhu tega se je za njim podila cela tolpa upornikov ter upila
ubijmo „farja* ! Vsem nevarnostim je slavni vladika srečno ušel.
Dné 18. novembra 1849. je bil izvoljen za biskupa bosensko-sremske
škofije. Vsa domovina je od radosti zavriskala ob tem imenovanji ter
poslala za to imenovanje zahvalno adreso mlademu cesarju. Od tedaj
vlada ljubljeni vladika na čast in veselje vseh Slovanov, osobito pa svojff
ožje domovine. Dobrote, katere je izkazal svojemu narodu, so neštevilne
a najsijajnejši spomenik si je postavil blagi vladika s palačo akademije,
galerijo slik in ustanovo Zagrebškega vseučilišča in v zadnjem času celo
za bodočo medicinsko fakulteto.
]24 I. N. Potapenko : Pravica do sreče.
Ko je 1. 1895. obhajal svojo 80 letnico, se mu je prvega avgusta poklonila
slovenska deputacija Slatini na Štajerskem, kjer biva prevzvišeni vladika
vsako poletje. v deputaciji sva zastopali slovensko ženstvo Milka Mankoč-eva
in jaz. Velikega vladiko je pozdravil sedanji ljubljanski župan Ivan Hribar.
Med nagovorom je stal vladika Strossmaver nepremično ter zrl se svojimi
še vedno živahnimi, duhovitimi očmi v govornika. Govoril je, ne vem več
dobro kaj, toda vem da je govoril presrčno, Ijubezujivo in domoljubno.
Ko;icem govora je povabil vso deputacijo v Djakovo na svojo stoletnico,
akO'. mu jo Bog da dočakati. Iz srca želimo, da 15og dodeli blagemu vla-
diki to. redko srečo, nam pa izredno veselje, da ga najdemo še čilega
in, zdravega. Druzega dné so je šetal po drevoredu se svojim kanonikom
spremljevalcem in me dve sva mu dvorili od daleč. Ker je pa bil zadnji
dan najinega bivanja^v Slatini, sva se ohrabrili ter stopili k ljubljenemu
vladiki, da ga še enkrat pozdraviva presrčno in iskreno. Razveselil se. jo
vidno toliko ljubezni, odgovoril nama prijazno ter blagoslovil naš narod
in naju, izročivši nama pozdrave za vse zavedne Slovence, ü»"! .^lü-