----- 67 ----- Kako Slovenci kruh čislajo. Starodavni Slovani so hieb ali kruh zlo čislali in to je ostalo še do današnjega dne. Sploh vsi Slovani ga še časte enako. Ako na Cehih kak gost v hišo pride, je pervo, da se pritakne: j,ntt3 (ker: „e" je ože pri glagolu), in potem je: „zelen, hrepenen.tf Nepotrebni pogrešek je kriv nepotrebne opombe5 zato naj se ne zameri, da premlevam reci, ktere bi pač moral vediti sleherni pisatelj, pa jih vender ne ve. Pis. mu gospodinjavpostreže s kruhom in soljo, potem še le s čim drugim. Ceska narodna prislovica pravi: „Kdo se s chlebem ne srownawa, nesrownawa se i s Jidmi." Tudi pri nas Jugoslovanih je ta običaj navaden. Ako v pošteno hišo slovenskega kmeta stopiš, dobiš kmalo kruha in ne smeš se ga braniti; gorje, sicer bi se zameril zlo zlo: zakaj kruh je „božji daru, kakor se v obče imenuje. Ako ima kmet vina ali pa tolceka, ga dobiš tu namesto soli. Miza, na ktero se „božji daru podklada in je, je snažna, belo vmita in mora vedno čista biti. Dobro še pomnim iz de-tečjih let, kako so me mati ali oče učili kruh čislati. Preden so mi ga vrezali, so vedno sv. križ naredili čez-nj ; če mi je drobtina padla na tla, sem jo mogel pobrati in nisem je smel popred v usta djati, da sem jo kušnil. Po drobtinah stopati Bog ne daj! Ko bi bil, če tudi nevedoma, kaj takega storil, pokusil bi bil šibo! Rekli so mi večkrat roditelji: „Kdor kruha ne je in po njemu tepta, ni vreden, da se drobtinica mu da!" Pravili so mi, da verne duše v vicah jokajo, ako človek po kruhu tepta in da to je silen greh! Pripoveduje se, da je nekdo stopil na drobtino kruha ošabno, in da je ta tako okriknila, da je oglušel in do smerti gluh ostal! — Drobtine se morajo vedno spravljati in potem ali putam dati ali pa sožgati. Ve pri hiši kruha ni, kadar kdo pride, se gospodinja jame izgovarjati in gosta za zamero prositi, da nima kruha, kajti ga še le bode jutro pekla. In včasih grejo k sosedu po kruha pri taki priložnosti. Komu kruha ne dati je gerdo, in potem sosed posmehljivo pravi: 5,Se kruha mu ni dal la Braniti pa kruha se, je tudi gerdo in vzeti ga mora gost, naj je kruh še tako čem in špicast ovsenjak, sicer ni pošten človek! — V obče je pri vsih Slovanih kruh ali hleb naj-važniši, naj boljši in nar dražji dar nebeški, kterega med vsem nar bolj obrajtajo in čislajo. Kako se veseli kmet in njegova družina božičnih ali pa velikonočnih praznikov, kadar si boljega kruha, namreč belega ali hleba — speče! Tudi ob ženitbah ima bolji kruh kot drugekrati, zato se jih pa veseli! — Naš štirski Slovenec posebno vince pod pipo in kruhek v mizi nar bolj čisla! Vijanski Janko.