Lucija Stepančič
Jože Horvat: Dvojni svet: heidelberška zgodba 1967/68.
Celje, Celovec: Mohorjeva družba, 2009.
Nekako se nam zdi, da vemo, kaj vse se mora pojaviti v zgodbi, ki se dogaja konec {estdesetih let. Še posebno ~e tega obdobja sami sploh nismo doživeli. Prvo in zadnje zares evfori~no desetletje v zgodovini ~love{tva se s svojo od{tekano energijo namre~ {e vedno odli~no trži. Prav zato je toliko zanimiveje dobiti nekaj tudi iz neposrednega vira. Čeprav -oziroma prav zato - ker je delo zelo druga~no od silno priro~nega, pa vendar tudi že zguljenega stereotipa.
Drugi svet je roman, ki ga je Jože Horvat že leta 1970 napisal na podlagi svojih dnevnikov iz obdobja podiplomskega {tudija v Heidelbergu. V {tudij-skem letu 1967/ 68 je namre~ dobil {tipendij o za {tudij nem{ke romantike in ekspresionizma. "Mann in sodobniki, Novalis, Schleiermacher, kateri duh je tod razsul svoje misli in ideje za to romantiko? Ko hodim proti domu, se mi zdi, da je od njih {e zdaj omoti~en gozd na hribu, od koder zaliva ulice in hrani življenje mesta." Mladi zanesenjak je tako lahko preu~eval najljub{a poglavja iz svetovne književnosti v avtenti~nem okolju, ki je njegovo afi-niteto izbrusilo do skrajne meje, a ga hkrati postavilo tudi pred izzive, ki jih niti v sanjah ni mogel pri~akovati. Impozantna arhitektura starega mestnega jedra, {e bolj pa reka Neckar, ki v romanu slikovito poudarjata njegovo strastno predanost, sta bili takrat {e enaki kot v ~asih legendarnih klasikov, vse preostalo pa se je {e kako spremenilo.
Leto 1968 se je v zgodovino zapisalo s serijo {tudentskih uporov in tako se je žlahtno poduhovljeno viharni{tvo romanti~nih pesnikov soo~ilo z živo pisanim, enako vitalnim, a zaradi množi~nosti žal pogosto povr{inskim vrenjem, ki je moralo kar prehitro zvodeneti. Prvoosebni pripovedovalec nekoliko spominja na Clauda Bukowskega iz filma Lasje - fanta, ki med hipije zablodi precej po pomoti, zaživi z njimi v idili~nem sožitju, a ostane sam svoj, ~eprav se ne pona{a s kak{no posebno samozavestjo, niti ni kaj
preveč ponosen na svoje dotedanje dosežke. Njegova najpristnejsa zanimanja niso niti najmanj po meri ~asa, vendar tudi ni nobene potrebe, da bi bila, pa ~eprav je bilo ukvarjanje s poezijo iz 18. in 19. stoletja v obdobju, ki so ga hrupno zavzeli bitniski avtorji, gotovo precej hermeti~no.
Tako je burno dogajanje prefiltrirano skozi pripovedovalčevo introver-tirano osebnost, pri tem pa se ustvarja zanimivo nasprotje in z njim povezana napetost. "Sex and drugs and rock'n'roll" se umakne drugačnemu, skoraj lirskemu gledanju: "Dekleta in fantje, menda z vseh celin; mesta, muzeji, gledališča, kavarne, zabave, protesti, demonstracije in debate, nočne vožnje z avtobusi z ekskurzij skozi črno pokrajino in misteriozno svečavo spečih naselij; zgodovina, geniji, ki so premikali stoletja; v knjižnicah pesniki - do dna pretreseni od gorja in lepote, ljubezni in smrti - neumrljivi angeli človeštva; vse minulo se je tisočkrat zazdelo živo in sedanje, še vedno v orgiastičnem zagonu kvišku _ Čutil sem, kako mrtvo ni umrlo, ampak bilo središče, okoli katerega je omamno dan in noč plesala naša resničnost."
Sproščenosti in nekomformizem s konca šestdesetih let pa sta vendarle pustila svoj pečat, in ta se po vsej verjetnosti še kako razlikuje od doživljanja sedanje študentske populacije. Ob tem seveda, da pripovedovalec kot občutljiv človek seveda nikakor ni imun na razpoloženje. "Vse je stopilo malce s tal in se dvignilo v zrak in zdaj smo vsi nestrpni od čakanja, kaj da bo, pri čemer imamo vsi skupaj, se pravi s klapo vred, občutek, da so vsakdanje dolžnosti izgubile veljavo in smo prosti, svobodni."
V teh srečnih dneh pa niti občutek nepripadnosti ni preveč brezupen, nasprotno. Z mladimi zahodnjaki sicer zelo hitro naveže prisrčne prijateljske stike, vendar se z njimi kot prišlec izza železne zavese nikoli ne more poenačiti. To mu omogoča, da vidi veliko dlje in globlje od tistih, ki so z vso dušo pri stvari, pri uporu proti kapitalizmu. Tedanji avtorjev jaz se svoje prednosti niti ne zaveda popolnoma, današnjega bralca, ki mu politika z vsemi svojimi paradoksi ni tuja, pa bo najbolj presenetila omejenost protestnikov, ki vse dneve razpravljajo o marksističnih avtorjih, ne pride pa jim na misel, da bi študenta, ki prihaja iz komunistične države, vprašali, kako se zadeva obnese v praksi. Njega samega pa politika tako zelo dolgočasi, da se ga nazadnje še najbolj zagreti špiclji naveličajo. Kljub vsemu je le prisiljen vsaj nekoliko premisliti o svojih dotedanjih stališčih, pa naj bodo, z refleksnim odporom do komunizma, še tako iskrena. "Kako naj se opredelim? Seveda sem v diskusijah med študenti moral biti čedalje bolj na strani protestirajočih: v argumentih so bolj pametni, žal bolj kot npr. Torsten, Siegfried. Toda ali hočejo vso državo prepojiti s komunizmom? Kaj bo potem tu drugače kot spodaj
pod Alpami?" Pozneje, ko se je za stvar skoraj že navdušil, pa je doživel svojo "hladno prho". S Titovo podporo demonstracijam ga je namreč vse do konca minilo. "Stari se je znal zavihteti na 'čelo' revolucije, in, ja, čudno-prečudno: pobral je lovorike, ki so jih izvojevali študentje -kolikor so jih." In tako revolucijo prepusti kolegom "komilitonom", ki do onemoglosti duhovičijo o Kristusu, največjem komunistu.
Nove ideje, čeprav so vdrle vanj pretežno proti njegovi volji, so navsezadnje vendarle razgibale in izostrile tudi njegovo percepcijo umetnosti, čeprav je ta svoj skrivni raj do tedaj skrbno ločeval od prevsiljivih aktualnosti in vseh vrst modnih filozofij. Naključna zveza stare in nove sen-zibilnosti pa je vendar lahko tudi produktivna. To je prvič ozavestil na uprizoritvi ene izmed Brechtovih predstav, ko se je zavedel, da "je 'tradicionalni' fašizem (nacizem?) mrtev, toda ali zato ne obstaja ali se ne krepi fašizem tehnike in blaga, ki ga ni mogoče iztrebiti?" Sicer pa izvemo, da je bil ves čas na tekočem tudi z najsodobnejšimi avtorji in prav tako kot klasike občuduje tudi Grassa, Johnsona, Bölla, Handkeja, Beckerja.
V Horvatovem romanu pravzaprav mrgoli delov, ki bi se lahko razvili v samostojne eseje, pa se to ne zgodi. Knjigi sami to sicer ni v škodo, saj bi v tem primeru izgubila nadih spontane dnevniške oblike. Bralec pa bi vendarle pogosto hotel izvedeti kaj več, predvsem o raziskavah, ki se jim avtor s tako vnemo posveča. Dvojni svet premore več prvin, poleg esejističnih tudi potopisne, s sanjskimi sekvencami pa tudi primesi fantastike, vendar nobena ne prevlada in tudi trenutki vzvišenega navdiha se z vsakdanjimi dogodki mešajo značilno nedosledno. To seveda pripomore k subjektivnemu čaru zapisanega in k čustveni avtentičnosti. Avtorjev mladostni jaz ima oster, analitičen razum, saj se ne prestraši nobenega paradoksa (čeprav ni ciničen) in v nasprotju z vrstniki kritično in trezno presoja udarniško frazeologijo. Pa vendar svoje najboljše ideje najraje pušča nekoliko v zraku. Njegov najbolj notranji svet je lebdeč, navdihnjen z elementoma vode in zraka, pri tem pa mu občudovana nemška kultura hvaležno vrača ljubezen in mu za povračilo razkriva svojo mehko sredico.
Čustvene vrednote tega romana se najbolj pokažejo prav na koncu, ko avtor (oziroma njegov nekdanji jaz) končno razkrije svoje izjemno ambiciozne načrte: nič manj kot analizo najslavnejših nemških romanov, ki bi, verjetno enkrat za vselej, pojasnili presežek, ki genialna dela povzdigne visoko nad vsa druga. Vse to pa se mirno in brez preostanka izgubi v silnem obžalovanju, ki ga ob koncu študijskega leta povzročita skorajšnji odhod in dokončni razhod prijateljske druščine. Prav zaradi zadnjih poglavij, v katerih je podrobno opisano vsako posamezno slovo, nam knjiga ostane v spominu kot neskončno lepa. In ne nazadnje, tu imamo pravcato
zakladnico vsega, česar v času internetnih klepetalnic preprosto ni več. Horvat s svojim pisanjem spominja bolj na Carmina Burana kot na Easy Riders in tako se enkrat obudi skoraj pozabljene prizore. "Sijajne so pač te starodavne heidelberske ostarije, polne študentov in ljudstva, ki uživa in poje in ga ne poznam."