Književnost.
5«9
darskem absolutizmu in državni vsemogočnosti. Dovolj je spomniti se, kako so na ronkaljskem zboru pravniki določevali na podlagi rimskega prava cesarjeve pravice in slobodo meščanov, ali kakšne nasvete so dajali n. pr. dvorni pravniki kralju Filipu IV. Lepemu. Ravno lani je v ogerskem državnem zboru neki znamenit govornik poudarjal, kako je rimsko pravo v Evropi ustvarilo cesarski absolutizem in državno vsemogočnost. Kajpada tajiti se ne da, da je rimsko pravo s svojimi jasnimi in logičnimi določbami v marsičem blagodejno vplivalo na zakono-dajstvo v srednjem veku. — Str. 246.: Boj med angleškim kraljem Rihardom levjega srca in Filipom II. Avgustom se je dovršil (1199) na posredovanje papeža Inocencija III. ne II. Znano frazo „mrtva roka" rabi pisatelj (str. 276.) v staroko-pitnem, jožefinskem  zmislu.
Besedo ,,apanaža" rabi že na str. 245., a razlaga jo Šele na str. 381. Podobne, navadnim Čita-teljem manj znane besede se večkrat ponavljajo (še bolj v prejšnjih zvezkih), zatorej bi bilo jako dobro, ko bi knjiga imela stvarno kazalo z razlago manj znanih besed. — Pisatelj naj bi se še bolj oziral na kulturno zgodovino, ne samo na krvave boje. — Govoreč o skolastiki, navaja sodbo njenih nasprotnikov, zdi se sicer, da pisatelj ni njihovega mnenja, vendar se ni potrudil, da bi navedel tudi sodbo njenih braniteljev, da bi se slišala oba zvona.
Na strani 199. pravi, da se je v 1 2. veka vse „orilo" od pravde med nominalisti in realisti. Če je tako, trebalo bi pač to nekoliko pojasniti, sicer kaj si bo navaden čitatelj mislil, kdo so to: nominalisti in  realisti ?
Str. 221. Znane so nam pesmi 160 nemških „Minnesangerjev",  ne samo   130.
Ne vemo, kaj je pisatelja zmotilo, da na strani 203. govori o Duns Scotu prej kakor o Tomažu Akvinskem, ko je vendar poslednji starejši. Duns Scot se je rodil med letom 1245.— 1266. (ne pa 1. 1274.), Tomaž pa je umrl že 1. 1274.; sedaj pa pravi pisatelj, da je preumni nasprotnik Duns Škotov bil Tomaž Akvinski. Bolj logično bi bilo govoriti najprej o Tomažu Akvinskem in reči, da je Tomažev „preumni" nasprotnik bil Duns Scotus. — Sličnih nedostatkov je več, a prostor nam ne dopušča, da še dalje pretresamo to knjigo. — Pri-dejani zemljevid nam predstavlja Evropo okoli polovice   14. veka,  pa nikakor ne  zadošča za to dobo.
Život i djela dr a Franje Račkoga. Napisao Tade Smičiklas. Izdala jugoslavenska akademija ^nanosti i umjetnosti. 8°. Str. 219. Cena 1. gl. — Kakor sem že jedenkrat omenil, napisal je znani pisatelj in zgodovinar hrvaški T. Smičiklas lep življenjepis pokojnega Račkega; sedaj ga je izdala jugoslovanska   akademija v 4000 iztiskih; čisti dohodek
knjige je namenila za Račkega grobnico in spomenik. Pred vsem je pa želela akademija, naj bi celi hrvaški narod dobil v roke knjigo, v kateri bi bilo podrobno in poljudno načrtano življenje njenega glavnega stebra in večletnega zaslužnega predsednika. V naši knjigi spremljamo Račkega od zibelke do groba. Pred nami raste njegov veliki um, ogreva nas njegova moška in vstrajna ljubezen do domovine, vspodbuja nas njegovo nesebično delovanje, tolaži nas njegova potrpežljivost v nadlogah in zaničevanju, in ko položimo knjigo iz rok, nam je bolj ko prej jasno, kaj so v njem izgubili Hrvati in v obče vsi Slovani. V knjigi se navajajo mnoga mesta iz njegovih pisem in del, in zdi se nam, da čujemo njega samega, kratko, brez nakita, vendar odločno, vselej kot prijatelja resnice in pravice. Kje je bil učenjak med Slovani, kateri ni bil ž njim v zvezi, kateri ni po delih poznal pokojnika? Knjigi so pridejana (od str. 158. — 2 1 9.) tudi pisma Račkega Ivanu Kuku-ljeviču iz Rima, katera nas poučujejo o marsičem. Knjiga naj bi romala od hiše do hiše in naj bi se hrvaški narod iz nje učil; a ravno tako jo priporočam  tudi Slovencem.                  Janko Barle.
Razne stvari. „Prosvjeta", hrvaški ilustro-vani list za leposlovje, objavila je v šesti letošnji številki sliki in pa kratka življenjepisa Sofije in pa Ignacija Borštnika, katera sedaj prav vrlo delujeta v zagrebškem gledališču, kjer sta si pridobila obilo prijateljev. Ravno ta list je prinesel v deseti številki jednajst slik po potresu poškodovane Ljubljane, s kratkim opisom. Znani hrvaški glasbenik in glasbeni kritik Fr. S. Kuhač je opozoril Hrvate v isti številki na Ipavčevo slovensko opero: „Teharski plemiči". Hvali v njej posebno narodni slovenski duh, pripoveduje, kako so to opero prijazno sprejeli Čehi v Brnu, in izraža željo, da bi se ta skoro popevala tudi v Zagrebu, v novem gledališču, katero je tudi že precej dogotovljeno, a odprlo se bo prve dneve meseca vinotoka.
Knjige za leto 1895. društva sv. Jeronima se ravnokar dotiskavajo. Členi dobe te-le knjige: 1. Danica za god. i8g6. 2. Život Gospodina našega Isusa Krista, katerega je priredil po latinski knjigi Jezuita Hesera nadškof dr. Jožef Stadler. 3. Ptice. Četrti del, katere je opisal Davorin Trstenjak. 4. Majstor Adam, povest od Vj. Novaka, in 5. Covjek od ženidbe do smrti, katero je priredil po Al. Stolzu St. Korenič. Te lepe knjige se dobe za 50 novč., a o njih bo „D. in  Sv." še izpregovoril  o  priliki.
Janko Barle.
Ruska književnost.
(Poroča   V. Bučar.)
Ruska književnost je zopet izgubila marnega delavca, pisatelja šestdesetih let. V noči od 4. do 5. sušca je umrl Nikolaj  Semenovič   Lžskov.
5io
Književnost.
N. S. Leskov je rojen dne 4. svečana 1. 1831. kot potomec plemenite rodovine v orlovski guberniji. Ko je končal gimnazijske nauke, prišel je na vseučilišče v Kijev, a ni končal naukov, ker mu tega njegove gmotne in rodbinske razmere niso dopuščale. Še kot gimnazijski dijak v 16. letu je izgubil očeta; moral se je od tega ča°a sam vzdrževati. Njegovo imetje, kar mu ga je ostalo po očetu, propadlo je v velikem požaru v Orlovu v štiridesetih letih. Začetkom je služil v državni službi, toda ni dolgo obstal v njej, ampak stopil v privatno službo k svojemu sorodniku angležu Scotu. Pri tem je služil kot trgovinski popotnik in veliko potoval po Rusiji, in uprav to njegovo potovanje je bilo temelj njegovega poznejšega književnega delovanja. Potujoč po svoji domovini je spoznaval vnanje življenje, proučil življenje posameznih stanov, naroda, posebno pravoslavne duhovščine in razkolnikov. Vse to je bila bogata tvarina za njegova leposlovna in časnikarska dela. Sploh, Leskov je imel od narave jako dober dar opazovanja; zato je tudi veliko pisal in se pečal z raznoterimi vprašanji. Slavo in ugled pa je dobil s svojimi romani in črticami iz duhovniškega življenja. Že L 1860. je bil znan po svojih prvih delih. Radi so ga videli v tedanjih prostomiselnih družbah; tedaj je delal za „Oteč. Zapiske", katere je izdajal Krajevskij. Toda 1. 1862., v katerem je ob priliki petrograjskega požara uvrstil v „Sjeverni Pčeli" neki podlistek, vstali so vsi prosto nisleci proti njemu. Ta podlistek je bil vzrok hude in dolge polemike —, a uspeh tega boja je bil njegov roman: ,,Nekuda", izdan leta 1865. Tudi ta roman je vzbudil veliko kritiko, a na to je pisatelj odgovoril s celo vrsto člankov, povestij, črtic, a na konec napisal dva romana ,,Obojdennye" in ,,Na nožah".
V sredi sedemdesetih let je nehal pisati polemične reči in se udal književnosti brez politične smeri. Tukaj je bil njegov uspeh vsestranski. Sodeloval je v boljših petrograjskih dnevnikih, kakor so „Novoje Vremja" in „Novosti". V teh je priobčil znamenita pisma z nadpisom: ,,Meloči arhi-rejskoj žizni"1, odkrivajoč nekatere temne strani ruskega višjega duhovstva. Ker je dobro poznaval razkolnike, zato je tudi iž njihovega življenja zajemal vsebino za svoja dela. Posebno dober je roman ,,Soborjane". Drugih njegovih del, katera so izšla v 1. 1889 — 91. v desetih debelih zvezkih, ni moči tukaj našteti. Zadnja leta je pisal za „Včst-nikEuropv", „Russkaja mysl" in „Sčvernij Vestnik". V svoji oporoki je odredil, da se njegovo telo razreze in določi pravi vzrok smrti; določil je čisto prost pogreb  in  prepovedal govore na grobu.
,,Sočinenija A. Dugovago." T. I. II. Spb. i8g4.
Dugovojeva dela so tiskana v raznih perijo-dičnih časnikih.  Sedaj  se je odločil, da vse skupaj
zbere in izda v treh zvezkih. Izšla sta dva zvezka. Celi drugi zvezek zavzema roman „Grani Žizni", a v prvem so mali razkazi in pesme. Vse je pre-šinjeno z jedno idejo. V vsaki povesti riše na-sprotstvo med prostim življenjem v krilu narave in življenjem v mestnem zraku. V povesti „Na ku-rinom nasčstč", kaže nam nekega uradnika, sina trgovčevega, kateri vedno misli na službo in državno delovanje, živi celo življenje v strašni luknji in sedi zmerom pri delu; nikamor ne gre, strada zaradi raznih nesreč in naposled umre v siromaštvu. V povesti „Svejcar" kaže z bolnim sočutjem človeka, kateri je odšel iz vasi, pustil kmečko delo, in se celo življenje bori za obstanek, da nima miru ni po dnevu ni po noči; ko je vedno mislil na domače vaško življenje, umre naposled v bolnišnici. Take in jednake so Dugovega povesti. Navdajajo, nas z močnimi čustvi, tudi proti volji se udarno mislim pesnikovim. Sploh se odlikujejo povesti Dugovega z živostjo, nravnostjo in se bero z  velikim  zanimanjem.
Vladimir Korolenko. V golodnyj god. Na-bljudenija, ra^mišlenija i ^ametki. I^d. redakcii ^urnala „Russkoe bogatstvo". Spb. l8g4- Str. 376. Cena 1 r. — Nadarjeni pisatelj Korolenko je bil dolgo časa v onih vaseh nižegorodske gubernije, ki so najbolj trpele ob lakoti. Tukaj je ustanovil cene kuhinje za stradajoče, zbral pa tudi veliko snovi za omenjeno knjigo. V njej vidiš sliko ruske nesreče. Pisatelj naglasa, da je kot zasebnik, a ne kot „visokoblagorodije" imel priliko bliže gledati potrebe narodove. Knjiga je torej osnovana na opazovanju in nam živo kaže resnično sliko prostega ruskega naroda.
Druge književne znamenitosti.
Mittheilungen des Musealvereines fiir Krain. Siebenter Jahrgang. Erste Abtheilung : Historischer Theil. Laibach. i8q4- Str. 97. — P. pl. Radics nam natančno slika ne toliko za slovensko slovstvo, kolikor za kranjsko in avstrijsko zgodovino zaslužnega Schonlebena v spisu: „Der krainische Historiograph Joh. Ludvvig Schonleben." Schonlebenov oče je prišel ok. 1. 161 7. v Ljubljano in se poročil s Suzano Akuš-evo, ki mu je povila sina Janeza Ludovika. Ko se le-ta izšola doma, vstopi v jezuitovski red in se napoti na Dunaj, kjer postane 1. 1643. doktor filozofije. Tu ostane kot pridigar do 1. 1650. To leto pride v Ljubljano za gimnazijskega prefekta in prične spisavati za ljubljanski gimnazij važni dnevnik. Leta 1651. ga pokličejo predniki na dunajsko vseučilišče. Kmalu odide v Padovo, napravi doktorat iz bogoslovja, izstopi iz Jezusove družbe in postane stolni dekan v Ljubljani 1. 1654. L. 1667. se preseli kot župnik in dolenjski naddijakon v Ribnico. Tu je mnogo spisal, zlasti znamenito delo:   „Aemona vindicata."