UURIPID .S : MEDEJA TRAGEDIJA V PETIH DEJANJIH PREVEE DR. FR. BRADAČ EURIPIDES MEDEJA * TRAGEDIJA V PETIH DEJANJIH PREVEL DR. FR. BRADAČ LJUBLJANA, 1924 Izdala in založila Ig. Kleinmavr & Fed. Bamberg, družba z o. z., Ljubljana Tisk tiskarne Merkur v Ljubljani MEDEJA. 3 Uvod. Medejo, ki spada med prva dela velikega grškega tragika Euripida (1. 481,—406 pred Kr.), katerega heroji niso več nadljudje, temveč pristni bedni zemljani z vsemi človeškimi strastmi in vrlinami, z vsemi tragičnimi konflikti, ki pretresajo v življenju človeško srce, 1 so igrali v aprilu leta 431. pred Kristusom ob velikem Dionysovem v Athenah. Bila je prva drama trilogije: Medeja, Philoktetes, Diktys, a ni z ostalima dramama v nobeni snovni zvezi. Snov je črpal Euripides iz vobče znane pripovedke o Argonavtih, a jo je po svoje preobrazil. Predfabula naše tragedije je nakratko tale: Pelias, gospodar Jolka, je ukazal svojemu nečaku jasonu, da bi se ga iznebil, naj gre v kolchiško deželo po zlato runo ovna, ki je bil nekoč nesel Phrixa in Hello, otroka Nephelina, iz Jolka čez morje, jason si izteše čudovito ladjo »Argo« ter odpluje z odličnimi grškimi junaki. Po mnogih pustolovščinah dospo Argo¬ navti skozi vrata Bospora, kjer so divje skale, Symple- gade, skoro vsako ladjo zdrobile, v Črno morje. Na obali so bivali Kolchijci s kraljem Ajetom, ki je bil sin Helija. Ajetes je čuval zlato runo in je naložil Jasonu 1 Več o Euripidu pisati se mi zdi nepotrebno, ko imamo izvrstno karakteristiko Euripida v' predgovoru Sovretovega prevoda: Euripides, Bratski spor, Ljub¬ ljana 1923. l' 4 MEDEJA. vrsto nevarnih del. Orati mora z ogenj puhajočimi biki in sejati zmajeve zobe, iz katerih vzrastejo oboroženi veli¬ kani. Jason bi tega ne bil mogel izvršiti, da mu ni po¬ magala Ajetova hčerka Medeja, ki se je vanj zaljubila. Medeja je znala čarati ter je storila Jasona neranljivega in neobčutljivega napram ognju strašnih bikov. Svetovala mu je tudi, naj vrže med železne može kamen, zaradi katerega se le-ti med seboj spopadejo. S čarom omami nato vedno bdečega zmaja, ki čuva zlato runo, in Jason ali Medeja usmrti nato nevarno pošast. Jason ukrade runo ter hoče z Medejo zbežati, toda Ajetes ga zasle¬ duje. Pri tem usmrti Medeja svojega brata Apsyrta. Po dolgih blodnjah dospe Jason z Medejo, ki mu je med tem porodila dva sina, v Jolkos. Pelias nadaljuje svoje zasledovanje; Jason se maščuje nad njim s pomočjo Medeje. Medeja obljubi Pelijevim hčerkam, Pelijadam, da bo očeta pomladila s svojo čarovno umetnostjo, ter jih tako zapelje, da starega očeta razsekajo in skuhajo. Po tem zločinu mora Jason bežati in pride s svojo rod¬ bino v Korinthos, kjer dobi pribežališče na kraljevem dvoru. To, kar se godi odslej: da zapusti Jason svojo ženo ter se poroči s hčerko kralja Kreonta, da se Medeja strašno maščuje s tem, da umori Kreonta, kraljičino in slednjič lastna otroka, si je Euripides večinoma sam izmislil. Medeja, ki umori svoja otroka, da se maščuje nad svojim soprogom, je šele Euripidova tvorba. Po stari pripovedki ne umori svojih otrok Medeja, ampak Korin- čani. Medeja je imela sedem sinov in sedem hčera. Korinčani niso hoteli, da bi jim vladala barbarka, pa so ji stregli po življenju in so umorili njene otroke ob MEDEJA. 5 Herinem oltarju. Zaradi tega zločina je nastala kuga in proročišče je zahtevalo spravo za prelito kri. Zato so Korinčani vsako leto obhajali spravno svečanost, ob kateri so žrtvovali Heri sedem dečkov in sedem deklic. Šele Euripides je napravil iz Medeje detomorilko. Prolog, ki so ga že starodavniki občudovali, zbudi pri gledalcih slutnjo, kaj se bo zgodilo. Dojilja nam pove, da je Medejo zapustil njen soprog Jason in se oženil s Kreontovo hčerko. Popis Medejine bolesti priča o njeni strastni naravi, ki se kaže i v ljubezni i v so¬ vraštvu. Celo njenim zvestim vzbuja njena bolest več strahu nego sočutja. S tem je za grško čuvstvovanje karakterizirana kot barbarka. Razgovor dojilje s pedagogom, poln skrbi in strahu, vzbuja neprijetno občutje, da bi mogla Medeja res umo¬ riti svoja otroka. Sosede, ki so prihitele, se posvetujejo z dojiljo ter sklenejo, da bodo poskušale s prijaznim pri¬ govarjanjem Medejo pomiriti. Nastopi Medeja, odločna je, naš strah pred njo je vedno večji. Medeja ni navadna žena, ki izgubi v strasti glavo. Medeja zna tudi hladno računati. Ve, da si mora pridobiti simpatije zbora. To se ji posreči s tem, da slika svojo nesrečo le kot po¬ slednjo konsekvenco usode žena sploh: žena je vedno odvisna. Njene žalostne besede ganejo tudi gledalca, čeprav ve, da deta Medeja vse le zato, da si pridobi zbor. Ta čudna zmes preračunljivosti in genljive resnič¬ nosti njenega izražanja spada k Medejini individualnosti. Kdor je ustvaril tako ženo, ta je poznal človeško srce in ni mu bilo treba slikati ljudi, kakršni naj bi bili. Zbor je kakor očaran: sočustvuje z Medejo skozi celo trage¬ dijo in prav tako gledalci. 6 M E D E ) A. Pride Kreon, da ji sporoči, da mora iz Koriniha. Njegov nastop je robat in prenagljen, vsaka beseda priča, da je navajen le zapovedovati. Toda njegova energija je pri kraju, če naleti na odpor. Na vprašanje Medeje, zakaj jo izganja, odgovarja odkrito in gosto¬ besedno. Medeja se dela ponižno, a Kreon ne verjame njenim besedam. Toda v sledeči stihomitiji opažamo, kako hiti nehote v Medejino mrežo. Kreon je sicer dober oče, ki skrbi za blaginjo domovine, vendar ne mara nepotrebnega nasilja. Hladen mož je, ki se ogreje samo tam, kjer gre za njegovo rodbino. Te Kreontove lastnosti skuša Medeja obrniti v svojo korist, a vendar Kreon ne prekliče svojega odloka, Medeja je tudi pre¬ več pretkana, kot da bi se za to še dalje zavzemala. Sočutje je pri njem vzbudila, njegovega strahu še ni odstranila, a vendar zmanjšala: Kreon vidi v njej prej nesrečno nego nevarno ženo. Ko ga torej prosi za odlog enega dne, mu je to ugodna prilika, da pokaže, da je trdosrčen le, če je to neobhodno potrebno. Zbor še ne uvidi pomena tega kratkega odloga, Medeja pa, ki je tako dolgo zatajevala svoj ponos, odloži masko, saj si je zbor že pridobila. Čim bolj se je poni¬ žala pred Kreontom, tem bolj divja v sovraštvu do njega. Čim krajši je čas, tem odločneje ravna. Odkrito pove zboru, da hoče ta dan izrabiti v to, da pogubi Kreonta, kraljičino in Jasona. Njen triumf bi bil popolen le, če bi mogla spraviti svoje lastno življenje na varno. Upanja ni mnogo, a more se tako zgoditi; če ne, hoče žrtvovati samo sebe, le da se maščuje. Pričakovali bi, da bo zbor obsojal zločin, ki ga snuje Medeja. A niti besedice o tem ne čujemo; resolutna MEDEJA. 7 žena se mu zdi, da je kakor nalašč poklicana v to, da uveljavi pravične ženske zahteve napram možem, ki hočejo, da so jim žene zveste, sami pa so kar najbolj nezvesti. Nastopi ]ason sam. Pesnik nam ga slika kot plit¬ vega človeka, ki je na zunaj prijazen in dostojen. Sama zunanjost ga je, zato vidi povsod le zunanjost, globine strastne ženske narave ne more pojmih. Lepih besedi ima v izobilici. Z njimi in s ponudbo podpore za Me¬ dejino odpolovanje misli, da bo poravnal težki konflikt. Ko mu Medeja strastno predočuje njegovo nezvestobo in nehvaležnost, ji brezsrčnež dokazuje s sofistično jezičnostjo, da ji sploh ni dolžan hvaležnosti in da je njegova poroka s Kreontovo hčerko le v korist Medeje in njenih otrok. Toda v resnici se je znova oženil, da pride sam in njegovi potomci do visoke oblasti. Res je morda prvotno hotel skrbeti tudi za otroke, toda to je drzna laž, da je ozir na Medejo in otroke glavni motiv za njegovo nezvestobo. Medeja dobro zavrača njegove izgovore, a Jason je tako verziran, da ga z besedo ne more več ugnati. Jason pretrga tozadevni pogovor z Medejo ter ji nad vse ljubeznivo zopet ponudi podporo. Medeja to ogorčeno odkloni in Jason odide. Medejina strast je prikipela do viška, Jason je pri¬ znal svojo krivdo. Iz tega se razvije načrt osvete. Athenski kralj Aigevs pride slučajno v Korinthos in Medeja mu vse razloži. Kaj namerava, mu ne pove, izprosi si le, da ji da pribežališče v Athenah. Medejino življenje je torej na varnem. Sicer ji ni mnogo na tem življenju, pomen pa ima zanjo vendarle, ako ji to živ¬ ljenje omogoči osveto in triumf. Ta prizor je pomenljiv 8 MEDEJA. še iz drugega vzroka — saj bi za Medejino varnost lahko poskrbel njen praded Helios, ki ji pošlje na koncu tra¬ gedije zmajev voz, da ubeži —: med pogovorom z mo¬ žem, ki nima otrok, vzklijejo v Medejini duši misli na detomor. Jasona hoče poklicati in se z njim navidezno sprijazniti, da bi mogla otroka izročiti Jasonovi nevesti darila, ki so namazana s peklenskimi šoki in umore vsakogar, ki se jih dotakne. Potem bo umorila otroka in vzela Jasonu še to poslednjo tolažbo. Zbor ji od¬ svetuje. Sledeči prizor z Jasonom je posebno mojstrsko delo Euripidove umetnosti. S hlinjenim kesanjem zna vzbuditi v Jasonu dremajočo očetovsko ljubezen in Ja- son dovoli, da neseta otroka njegovi nevesti darila. Jason sam ju pelje tja. — Otroka se vrneta, pomiloščena sta, ne pojdeta v pregnanstvo. Čim bolj se bliža trenutek detomora, tem bolj čuti Medeja strahoto svoje namere. Umor otrok bo učinkoval le, ako bo uničena Jasonova nevesta. Medeja, ki bi umorila otroka le zato, da ne padeta sovražnikom v roke, bi ne bila euripidejska. Pesnik je hotel naslikati demonsko silo osvete, ki pre¬ maga vse ovire. Medeja čaka nestrpno poročil iz kraljeve palače. Tu prisopiha Jasonov služabnik, ki slika strašno smrt kraljičine in Kreonta. Medeja vriska od veselja. Boj v njeni duši je končan. Zbor pravi, da je Jasonov zločin kriv pogube nedolžnih oseb, a Medeja se za to več ne zmeni. Njeno demonsko veselje je že prešlo v resno premišljevanje. Medeja odide v svoje stanovanje. Zbor izraža svojo bojazen. Čuje se krik Medejinih otrok. Detomor je končan. Jason vstopi, ne ve še o detomoru, hoče otroka spraviti na varno pred kraljevimi sorodniki. 9 MEDEJA. Poročilo o umoru otrok ga zadene kakor strela z jas¬ nega. Baš hoče Jason vlomiti vrata, da bi zahteval Medejino življenje za življenje otrok, ko se pojavi Me¬ deja s trupli otrok v zraku v Helijevem vozu, v katerega so vpreženi krilati zmaji. Tu si stojita zadnjič nasproti: strti mož, ki v onemogli jezi preklinja Medejo, in Medeja, dostojanstveno mirna. Jason je popolnoma poražen. Medeja, ki je umorila lastna otroka, ki ju je spo¬ čela od Jasona, da se maščuje nad nezvestim soprogom, je središče tragedije. Euripides utemeljuje strašno de¬ janje: umorila je otroka, da ne ostaneta Jasonu, da zadene v srce njega, ki je brezvestno izdal svojo dobrot¬ nico. »Damit war das Problem gestellt,« pravi Wilamo- wilz (Griech. Tragodien, X. Medea, str. 20.) — »den Kindermord durch eine liebende Mutter glaubhaft zu machen; ailes andere ist nur Ausfiihrung. Aber indem man es so betrachtet, sieht man die heroischen Personen sctrvvinden: der Mann, der die unebenbiirtige Mutter seiner Kinder loswerden will, und die Mutter, die diese Kinder ihrer Liebe dem Verrater nicht lassen kann und lieber dem Tode hingibt, sind Figuren, die jeder Gegen- wart angehoren, je komplizierter die Kultur ist, um so gewohnIicher.« Medeja je tragedija nesrečne matere, užaljene so¬ proge. Euripides nam ni hotel pokazati demonske žene, katere zločini nam vzbujajo mrzlo grozo, a nikoli toplega sočutja, ampak nesrečno ženo, ki jo je zadela člo¬ veška usoda. Le v končnem prizoru reši Medejo nadnaravna sila; Euripides, ki je bil doslej tako zelo krenil od pripovedke, se je moral na koncu vrniti k njej: po pripovedki pa Medeja ne sme poginiti. Pa tudi tu 10 VI E D E J A. je uporabil Euripides Medejin beg na zmajevem vozu za to, da nam plastično pokaže popolni triumf Medeje nad lasonom. Ni bila ljubosumnost, ki je gnala Medejo k straš¬ nemu činu, ampak užaljena ženska čast. Euripides je prvi, ki se je poglobil v žensko dušo in uvedel v tra¬ gedijo probleme in konflikte ženskega duševnega živ¬ ljenja. Vse, kar Medeja dela in govori, odkar je nasto¬ pila, zasleduje le en smoter: maščevanje. Ni si še na jasnem, kako naj izvrši svoj načrt. Kar se pojavi ne¬ pričakovana ovira: Kreonfov odlok, ki izganja Medejo in njena otroka. Medeja Kreonta prekani in pridobi na času. Vedno jasneje vidi Medeja svoj načrt: umoriti mora z zvijačo in strupom Jasona, njegovo ženo in Kreonta. Jason se ji približa in njegovo vedenje jo le še bolj raz¬ togoti. Končno pride nepričakovano še Aigevs, ki ji obljubi pribežališče v Athenah, tako da Medeja upa v popolen triumf nad svojimi sovražniki. In sedaj se hipoma odloči, kaj bo storila: svojo tekmico umori, za |asona pa bi bila smrt premajhna kazen; njega mora zadeti v srce, vzeti mu mora zadnjo oporo in usmrtiti otroka. Vse pomisleke ji v duši zamori strast osvefe. Pokliče Jasona, se dela, kot da se hoče spraviti z njim ter ga pripravi do tega, da vede sam svoja otroka z usodnimi darili k svoji nevesti. Otroka se vrneta; pogled na nju vname v materinem srcu strašen duševen boj, toda strast premaga končno materinsko ljubezen. Otroka padeta pod materino roko in Jason se zgrudi pred Medejo. Svoje delo je končala. — Užaljena pravica je triumfirala, strto pa je tudi srce nesrečne žene. MEDEJA. 11 Scenične pripombe. Dejanje se vrši v Korinlhu pred Medejinim stanovanjem. Kraljevi dvorec si mislimo na desni, ne daleč, a vendar ga ne vidimo. Na strehi hiše, v kateri stanuje Medeja, se pojavi na koncu zmajev voz. — Zbor tvorijo žene iz okolice. — Čas dejanja je kmalu po Jasonovi poroki s Kreontovo hčerko. — Medejo označuje obleka z dolgimi rokavi in phrvgijska čepica kot barbarko. — Medejina otroka sta na prizorišču nemi osebi. Pri prevodu sem se ravnal v hvaležnem spominu na svojega duhovitega učitelja profesorja H. v. Arnima po njegovem izdanju Medeje (H. v. Arnim, Medea. Ber¬ lin 1886.1. Dobro mi je rabil tudi prevod U. v. WiIamo- witza (Griech. Tragodien, X. Euripides’ Medea. Berlin 1906.1. V uvodu sem uporabil razen Arnima in Wilamo- witza tudi H. Fischla (H. Fischl, Medea. Wien 1913.1. Za marsikak dober nasvet se zahvaljujem našemu pesniku prvaku Otonu Župančiču, ki mi je pregledal rokopis. Pri lastnih imenih sem se ravnal po Tominšku in Sovretu in po tem, kar sem napisal v Ljubljanskem Zvonu 1923, 1. št., 53. nasl., v oceni Sovretovega prevoda Sophoklejevega Kralja Oidipa; treh samoglasnikov za¬ poredoma pa nisem pustil ter sem pisal Medeja, Ajetes itd. (Pri Medeji sem opustil grški naglas Medeia ter na- glašal Medeja.) Po Župančičevem prigovoru čitam Jason in Jolkos dvozložno. 12 MEDEJA. Pri prevajanju sem se trudil za razumljivost in govorljivost jezika. Kjer sem Euripidovo misel podal z več besedami, sem se ravnal po zgledu Wila- mowitza, ki mi je v razumevanju in prevajanju antičnih umotvorov neprekosljiv mojster. V Ljubljani, 25. avgusta 1924. Fran Bradač. /09 1 M 'V MEDEJA. 13 PRVO DEJANJE. (V Korinthu pred Medejinim stanovanjem. Kraljevi dvorec si mislimo na desni, ne daleč, a vendar ga ne vidimo.) PRVI PRIZOR. (Dojilja pride iz Medejinega stanovanja.) Dojilja. Ve črne skale bosporske, zakaj se niste stisnile, poti zaprle , 1 da ne bi bila mogla ladja Argonavtom odpluti dalje v zemljo Kolchiško! Da v gozdih Pelija 2 ni padla smreka, ki dala vesla je možem junaškim, da šli po zlato runo so čez morje! Nikoli bi ne bila v Jolkos 3 grad prišla Medeja, moja vladarica, v ljubezni slepi vdana Jasonu. Nikoli bi ne bila zapeljala v očetomor Pelijevih hčera ; 4 iskala ne bi tukajle v Korinthu zavetja sebi, deci in možu. Res da so ji naklonjeni meščani, ki pribežala v njih je deželo, in sama rada z Jasonom trpi, saj pač za ženo je največja sreča, 14 MEDEJA. če z možem složno in zvesto živi. A zdaj je vse sovražno, ruši se najdražje, ker izdal je lastno deco, izdal sedaj gospo je mojo Jason in s hčerko se oženil kraljevo — zet Kreonta, vladarja te zemlje. Zavržena Medeja jadno kliče bogove varuhe priseg za pričo, kako povrača Jason ji sedaj. Ne je, ne pije, v boli hira vsa, topi se v solzah cele dni, odkar je izvedela, da jo je mož užalil. Oči ne dvigne kvišku, v tla samo tišči pogled, za prošnje in tolažbe je gluha kot zagon valov al skala. Le včasih snežnobeli vrat okrene in bridko toži, da je zapustila očeta, domovino, rojstno hišo ter šla za možem, ki jo je onečastil. Nesreča ji odprla je oči, kak strašna zguba je očetne hiše. Pogled otrok ji v mržnjo je, ne v radost, tako da se bojim, da nekaj snuje. Žestoka je, krivice ne prenese, poznam jo m zato se je bojim. Zakaj strašna je; kdor sovraštvo z njo začne, mu zmagati ne bo lahko. Glej — tu prihajata otroka njena, z igrišča bržkone! Ne mislita na materino bol; otroška duša skrbi in bolečin ne zna. MEDEJA. 15 DRUGI PRIZOR. (S strani pride o d g o j i t e 1 j z Medejinima sinoma. Dojilja.) Odgojitelj. Moje gospe služabnica častita, kaj tak samotna tu stojiš pred vrati in sama sebi tožiš svojo bol? Brez tebe — sama je Medeja danes? Dojilja. O stari sluga Jasonove dece, poštenega služabnika boli, če gospodarja doleti nesreča! In mene je objela taka žalost, da morala sem ven, potožit bedo Medejino zemlji in neba višinam. Odgojitelj. Kaj ni še nehala tožiti reva? Dojilja. Kaj misliš? Saj je šele prav začela! Odgojitelj. Neumnica — če smem se o gospodi tako izraziti — saj še ne ve najhujšega, ki jo še čaka. Dojilja. Kaj praviš? Daj, povej, nikar ne skrivaj! Odgojitelj. Nič, nič! Še škoda, da sem sploh kaj zinil. Dojilja. Pri tvoji bradi, bodi mi odkrit, saj služim kakor ti, molčala bom, če treba. Odgojitelj. Okrog Pejrene 1 svetega studenca sedeli starčki so in kockali. Kot da ne vlečem na ušesa, k njim pristopim bliže, čujem, da otroka in mater iz Korintha misli Kreon izgnati; je li res, ne vem. Bog daj, da bi ne bilo res! 16 MEDEJA. Dojilja. Otroka vendar bode ščitil Jason, čeprav se ne razume z materjo. Odgojitelj. Kdor novo svaštvo sklepa, ni mu mar za starega; ta rod sovraži Jason. Dojilja. Gorje, če nova beda nas zadene, še preden prebolimo staro zlo. Odgojitelj. Zdaj ni še čas, da to izve gospa, zato se delaj, kot da nič ne veš. Dojilja. Al čuješ, deca, kakšen ti je oče? Pogine naj! Ne, ne, kaj pravim, saj gospod je moj — pa svojim je hudoben. Odgojitelj. Tak je kot vsi. Mar vidiš šele danes, da vsakdo ljubi sebe bolj kot druge? Nevesto ljubi oče nad otroke. Dojilja. Le v hišo pojdita, še vse bo dobro. A ti, prijatelj, glej, da bosta sama, ne bližaj ju trpeči materi. 2e prej sem videla ji blisk v očeh, zlovešč za nju; in dobro vem, da jeza ta nekoga bo zadela. Bog daj, da bi sovražnike samo! (Odgojitelj, ki hoče že oditi, se prestraši, ko čuje nenadoma, kako toži Medeja v hiši.] Medeja (v palači). Ah, ah, nesrečnica jaz, prehuda je bol, pregrenko trpljenje, ah, pridi že smrt! Dojilja. Zdaj vidita, draga otroka, kako ji kipi srce,, da od jeze divja. Brž v hišo, otroka, nikar pred oči ne hodita ji zdaj, le proč od nje, trdo je srce, njen značaj je strašan, MEDEJA. 17 brezobzirna je njena narava. Le hitro, le hitro! Podvizajta se! (Otroka odideta z vzgojiteljem.) Na obzorju je vzpel se nevolje oblak, vsak hip zadivja besneči vihar. Njen duh je prevzeten in nespravljiv, in danes ga grize neskončna bolest, da bojim se strašnega čina. Medeja (znotraj). Gorje mi, gorje, ah, kako trpim, kako strašno trpim, ni zaman moj jok; prokleta sta mi, otroka, sedaj z očetom vred, ves rod naj za vedno pogine! Dojilja. Strašno, strašno, nesrečna gospa, kaj more otrok za očetov greh? Kaj stresaš sovraštvo na deco? Ah, draga otroka, kako se bojim, da vaju kaj zlega ne doleti! Nevaren je knežji ponos vsekdar, le vladati znajo, ubogati ne, težko jim je brzdati jezo. Ce naučil si se, da enako živiš kot drugi ljudje, si na boljem zares. Vsaj meni je ljubše, da skromno živim, zato pa na varnem do smrti. Saj prvič je skromnost že lepše ime in drugič izkušnja nas sama uči, da je srednja pot pač najboljša pot. Prevelika oblast je nesreča ljudem; tem hujši je padec, čim više stojiš, ko srd bogov te zadene. 2 18 MEDEJA. TRETJI PRIZOR. (Nastopi zbor korinthskih žen. Dojilja. M e - d e j a v palači.) Zbor. Začule smo glas in bolestni krik nesrečne Medeje. > Še vedno ni mirna? Starka, povej! Skoz dvojna vrata smo cule v palačo, kako je kričala. Nam hiša je draga, zato škodoželjno ne gledamo njene usode. Dojilja. Hiša je uničena, zakon razdrt. Jason se ženi s hčerko kraljevo. Naša gospa v palači od žalosti umira. Zaman so tolažbe prijateljic zvestih, besede ne čuje bolno srce. Medeja. Gorje mi, gorje, nebeškega ognja zadeni me blisk! Življenje zame je brez cene! Edina rešitev moja je smrt, sovražim to gnusno življenje. Zbor. Čuj, Zevs in Zemlja in Solnca luč, bolestno kričanje mlade žene. (Medeji) Le zakaj tako hrepeniš po slasteh, pogrešaš postelj zakonsko tako, da iščeš v smrti utehe? Neumne, Medeja, so tvoje želje. Ne zameri soprogu, ne srdi se nanj, če novemu zakonu se je predal! MEDEJA. 19 Saj tvoje pravice bo branil Zevs, ne topi se v solzah, ne tarnaj! Medeja (odznotraj). O mogočna Themis in Artemis, zdaj poglejta name, kak strašno trpim! Vi priči sta bili velikih priseg, ko sem možu brezvestnemu dala roko! Le eno želim si, da videla bi, kako bo z nevesto in hišo vred poginil on sam, ki me žalil tako je brezstidno. Žrtvovala očeta, domovje sem zanj, sramotno ubila sem brata . 1 Dojilja. Ste čule, kaj pravi, kako se roti in Themido kliče, zaščito pravic, in Zevsa, ki čuva prisege svetost? Osveta neznatna umirila ne bo Medejine jeze srdite. Zbor. Ko prišla bi vsaj pred naše oči, da čula bi naše tolažbe glas, morda bi otresla zlovoljo in srd, ki teži ji srce. Pripravljene vedno storiti smo vse za svojih prijateljev blagor. Le pojdi v palačo, privedi jo sem, povej, da jo čaka prijateljic zbor. Podvizaj se, starka, sicer se zgodi bogvedi kaj strašnega notri. 2 20 MEDEJA. Prehuda je bol, ki razriva srce. Dojilja. Poskusila bom; a bojim se zelo, da ves trud bo zaman. Pa vendar ustreči vam hočem. Kot levinja srepo bolšči na nas, služabnice svoje, če hočemo se približati z dobro besedo. (Sama pri sebi, ko odhaja.) Kdor trdi, da bili so prejšnji ljudje preprosti, nemodri — imel bo prav. Za obede, pojedine, slavne gosti iznašli so spev, ki življenje vedri in boža uho, toda nihče iznašel ni pesmi, ne strun bogatega zvoka, da z njim bi tešil ljudem prestrašne bolesti, ki plod jim je smrt in usoda strašna, ki podira rodove. Če take bi rane celila ljudem moč petja in godbe — o kakšna korist! Pri hrupnih gostijah vse to je odveč. Za polno mizo so itak ljudje brez godbe Židane volje. (Dojilja odide v Medejino stanovanje.) ipoT. Dovolj smo že čule vzdihov, tožba, privrela na dan je vsa njena bridkost, ki kljuje srce, ker jo mož je izdal MEDEJA. 21 v verolomnem zakonu. V trpljenju krivičnem kliče vaju, Zevs in Themis, na pomoč. Vidva čuvata prisege, ki jim je zaupala, ko je v daljno Kolehido skozi nedostopni Bosporos plula v temno noč. DRUGO DEJANJE. PRVI PRIZOR. (Zbor. Medeja pride iz svoje palače; po noši Azijatinja. Spremlja jo dojilja in slu¬ žabnik.) Medeja. Iz hiše sem prišla, žene korinthske, da se vam ne zamerim; dobro vem, da marsikoga sodijo ljudje že kar po licu ali pa po tem, kako občuje s tujci, češ, ta je prevzeten in ošaben; drugi zopet zbog skromnosti ne uživa spoštovanja. Oči človeške sodijo krivično. Drobovja ne preiščejo ljudje, en sam pogled nakoplje ti sovraštvo, čeprav jim nisi storil žalega. Prilagoditi mora tujec se 22 MEDEJA. navadam mesta; niti pri meščanu ne gre hvaliti trme, ki neumno in brezobzirno žali someščane. Usoda, ki me je nenadoma zadela, mi je uničila življenje. Po meni je! Življenje me ne mika, prijateljice; smrti si želim. On, ki mi bil je vse — saj dobro veš — izkazal se je lopova — soprog moj. Od vsega, kar živi ter ima razum, stvor najnesrečnejši smo me — žene. Za drag denar si moramo kupiti moža, telesu svojemu gospoda. Od prvega je drugo zlo še hujše. Življenja sreča zavisi od tega, dobiš ti vrlega moža at ne. Saj razporoka ženi je v sramoto, še snubca jedva odkloniti smeš. Življenje novo in navade nove te čakajo v zakonu; dar proroka imeti moraš, da ustreči znaš, ker nihče te ni tega prej učil. Če to se ti posreči, če je mož v zakonu zadovoljen, če mu jarem zakonski ni težak —, ah, kakšna sreča! Če ne, je bolje, da poprej umrješ. Mož, ki doma ne najde zadovoljstva, si išče izven hiše razvedrila. Me žene pa imamo njega le. Pa pravijo, da me živimo varno doma, ko morajo možje na vojno. MEDEJA. 23 A io ni res) Jaz rajši šla bi trikrai na vojno, kot roditi le enkrat. Dovolj! Saj to, kar sem povedala, velja le bolj za mene, ne za vas.. Ve tukaj ste doma, imate starše, prijatelje, življenske vse dobrine, a jaz sem zapuščena, brez domovja, sramotno sme z menoj ravnati mož, ki v daljni me deželi je ugrabil. Ne k materi, ne k bratu, ne k sorodniku ne morem se zateči v svoji bedi. Le nekaj bi prosila rada vas: če najdem kako sredstvo maščevanja nad svojim možem za storjeno zlo, — molčite! Ženski je narava ta, da se boji nasilja in orožja. A če v zakonu smo prevarane, smo divje, krvoločne kakor zver. Zbor. Molčale bomo, ker pravična tvoja, Medeja, je osveta nad soprogom. Ne čudim se, da usoda te boli. A glej — prihaja Kreon, te zemlje vladar! Kaj neki novega je ukrenil? DRUGI PRIZOR. (Medeja. Zbor. Kralj Kreon s spremstvom) Kreon (stopi z oboroženim spremstvom iz palače.) Medeja grdogleda, ljubosumna, izgon odtod oznanit sem prišel. 24 MEDEJA. Otroka svoja vzemi in odidi! Nemudoma! Tako odrejam jaz, in ne odidem prej v palačo svojo, dokler me boš že daleč za mejo. Medeja. Ojoj! Sedaj sem čisto uničena! Sovragi so razpeli jadra vsa, zaman bežiš mi, ladjica življenja, nikjer ne najdeš rešnega pristana. Ponižana pred tabo v prah, ne smela bi vprašati, a vendar vprašam te: Zakaj podiš me iz dežele, Kreon? Kreon. Bojim se te — zakaj bi to prikrival da ne storiš kaj zlega moji hčerki. Da se bojim, razlogov je dovolj. Prekanjena si ženska in lokava, razdražila te zguba je soproga. In čujem, da pretiš — tako so rekli —, da tastu, zetu in nevesti boš storila nekaj žalega, zato se čuvam, preden me zadene zlo. Zame je bolje, da me že sedaj sovražiš, kot da moral bi pozneje objokovati svojo rahločutnost. Medeja. O joj! Ne danes prvič, ampak često že, o Kreon, mi škodo in bridkost prinesel je glas modrosti; kdor je pameten, ne bo preveč učiti dal otrok. To nele da rodi ljudem brezdelje, temveč tudi sovraštvo in zavist. Neolikanim se namreč vsak napredek MEDEJA. 25 zdi brezkoristno, prazno kruhoborstvo. A prekosiš li te, ki so na glasu, da nekaj znajo, si napoti vsem. Tako v obeh ozirih je z menoj. Sovražijo me zbog modrosti eni, a drugim zopet sem dokaj nadležna. In vendar ta modrost je prav neznatna. Ti torej meniš, da sem ti nevarna; a ni tako, ne boj se me, o Kreon! Premajhna sem, grešiti proti kraljem. In pa — zakaj? Saj zla mi nisi storil. Izročil hčerko možu si po volji. Seve soproga svojega sovražim, • a ti ravnal si, menim, prav razumno. Sem brez zavisti — srečo ti želim. Ženite se, bodite srečni! Toda nikar me ne podite iz dežele! Molče krivico bom prenašala in vdala se premoči. Kreon. Pohlevno govoriš, a v srcu se bojim, da snuješ morda zle naklepe; prav toliko zaupam ti kot prej. Pred žensko in pred možem nagle jeze se laže čuvaš, kot pred modrijanom, ki le molči, a snuje bogvekaj. Odidi! Dolgih besedi ne maram. Odločil sem; zaman je vsaka lest: ostati tu ne smeš, ker si sovražna! Medeja (pade pred njim na kolena). Ne, ne, te prosim pri kolenih tvojih, pri sreči hčerke novoporočene — 26 MEDEJA. Kreon. Je škoda besedi; ne preslepiš me. Medeja. Izgnal me boš? Ne ganejo te prošnje? Kreon. Rodbina mi je ljubša nego li! Medeja. Kako zdaj mislim nate, domovina! Kreon. I meni je najdražja za otroki. Medeja. Ah, kakšno zlo je za ljudi ljubezen! Kreon. To je zavisno — menim — od usode. Medeja. Zevs, ne pozabi, kdo je tega kriv! Kreon. Poberi, blazna, se in muk me reši! Medeja. Le jaz trpim jih, ah, preveč trpim. Kreon. Naj li birič te s silo zapodi? Medeja. Samo tega ne, Kreon, prosim te — (Pri teh besedah prime Kreonta za roko.) Kreon. Zakaj me nadleguješ, drzna ženska? Medeja. Saj pojdem; nisem te za to prosila. Kreon. Kaj torej siliš vame? Izpusti roko! Medeja. Samo en dan dovoli, da ostanem, da se pripravimo za daljno pot, da živež za otroka preskrbim, ker oče se za nju prav nič ne briga. Usmili se otrok! Saj sam si oče, zato spodobi se ti dobrohotnost. Ne mislim nase in na svoj izgon, le njuna usoda mi solze izžema. Kreon. Jaz nišem trd, kot so navadno kralji, dobrota mi je bila cesto v kvar. In tudi zdaj ne delam prav, to vidim, a vendar ti ustrežem; (Medeja vstane! toda vedi, ko drugi dan napoči božja zora, MEDEJA. 27 in vi ne boste izven naših mej, umrješ; rekel sem in bo tako! En dan ostani, če že mora biti; v tem kratkem času menda ne zvršiš tega, kar dušo mi navdaja s strahom. (Odide v palačo.) TRETJI PRIZOR. (Medeja in z b o r.) Zbor. Žena nesrečna, kako neizmerna je tvoja bolest! Kam se obrneš? Kdo gostoljubno ti vrata odpre? Kje je dežela, ki reši te bede, ki reši te zla? Medeja. Res, sama beda. Kdo bi ugovarjal! A vendar ni tako, verujte mi! Še hud boj čaka mlada poročenca in tasta bo zadelo strašno zlo. Mar menite, da sem zaman se mu dobrikala, zvijačno govorila, ne da zavedala sem se dobička? Nikoli bi ne bila ga prosila, nikoli se pred njim ponižala! A on, bedak, bi lahko mi prekrižal načrte moje, če bi me izgnal. Tako pa mi en dan je še dovolil, da trem sovražnikom pripravim grob: 28 MEDEJA. očetu, hčerki, svojemu soprogu. Poznam premnogo smrtonosnih sredstev, samo ne vem, s katerim naj začnem: zažgem li naj jim svatovsko dvorano, at naj skrivaj se splazim v spalnico, kjer postelj je poročna že postlana, in brušen meč porinem naj v srce. A eno mi načrt lahko prekriža: če pri naklepih mojih me v palači zalotijo, ni zame več rešitve in moja smrt sovragom bo v posmeh. Najbolje bo, če grem kar ravno pot, pot strupa, kjer smo ženske vse doma. Pa dobro! Recimo, da so mrtvi; ni ga mesta, dežele ni, kjer našla bi zaščito in streho gostoljubno — jaz, Medeja. Zato počakam rajši nekaj časa, morda zagledam kje rešilni stolp. Z zvijačo in skrivaj zvršim umor. Če pa usoda neodvratna me zadene, vzamem meč, zadam si smrt. Do skrajne sile pojdem v drznosti: umreti morajo. To pri Hekati , 1 gospodarici, pomočnici svoji, prisegam, njo rotim, ki pod ognjiščem prebiva mojim v tajnem kotu: nihče srca brez kazni jim ne žali. Bolestno, bridko jim storim ženitev, drago plačali bodo svoje svaštvo in moj izgon! Medeja, ne odnehaj! MEDEJA. 29 Poznaš zvijačo in čarovna sredsiva; težko je delo, a pogum velja. Saj vidiš, kaj trpiš; nič več ne sme zasmehovati Sisyphov 2 te rod in tudi ne kak Jason z novo svatbo. (Obe imeni: Sisypha in Jasona izgovarja z naj¬ večjim zaničevanjem.) Tvoj ded je svetli Helios, Medeja! Razumna si — in vrhutega ženska, in ženske za vse dobro smo nespretne, v snovanju zla pa smo umetnice. (Medeja ostane, zamišljena, na odru, ko poje zbor naslednjo pesem.) Zbor. Navzgor dero studenci svetih rek, obrača se pravo, obrača se vse. Možje so zvijačni, njihove prisege piš vetra odnese. Drugače bo sodil nas ženske svet in vrnil čast ženskemu rodu, utihnile bodo klevete. Nič več ne bodo pele pesmi starih pevcev, da žena je nezvesta. Da meni je divni dar poezije podelil Apollon, voditelj Muz, bi moškemu rodu zapela primeren odgovor. Izkušnja življenja povedati zna nič manj o možeh kot o ženah. 30 M E D E ] A. Ti z grude očetne odšla si z njim, ni pamet vodila te, ampak srce, ko plula si sredi nevarnih pečin. 'Sedaj živiš na tuji zemlji, zgubila si moža, zgubila zakon, v nesrečo in v sramoto te pode odtod. Svetosti priseg in čuta sramu ne pozna več širna Hellada. Ti pa, nesrečnica, nimaš domovja, da bi zatekla iz bede se tja, v hiši zakonski je druga kraljica, druga mogočnejša v njej je gospa. TRETJE DEJANJE. PRVI PRIZOR. (Medeja. J a s o n. Zbor.) Jason (pride iz palače). Že često, ne samo denes, sem videl, da divja jeza je neodvratno zlo. Ti lahko bi ostala v tej deželi, ki bila tvoj bi drugi dom, a nočeš se vdati v voljo svojih gospodarjev; besede puhle te pode odtod. Pa meni to preglavice ne dela; govori, kolikor hočeš, da je Jason MEDEJA. 31 najpodlejši od vseh; a če zadene samo izgnanstva kazen te za to, kar rekla proti hiši si kraljevi, si lahko zadovoljna. Jaz sem skušal kraljevo jezo ublažiti, videl bi rad, da bi ostala tukaj. Seveda ti — se nisi iztreznila, žalila kralja si naprej; zato odtod boš morala v izgnanstvo. Kljub temu ne zapuščam svojih dragih; prišel z namenom semkaj sem najboljšim: ne boš živela v revščini in bedi, kjerkoli boš z otrokoma v pregnanstvu. Izgon je sam na sebi hudo zlo. Če tudi me sovražiš še tako, ne morem biti — nisem ti zlohoten. Medeja. Propalica — o da bi jezik moj poznal še hujšo psovko, da bi ti zabrusila v obraz jo, strahopetec — prišel, prišel si k meni, živi vrag? To ni pogum, to smela ni srčnost, pogledati prijatelju v oči, ki si srce mu ranil, to najgrša je gnojna rana na človeku — je nesramnosti Toda prav, da si prišel, saj meni bo odleglo, ko ti vest izprašam, tebe pa bo grizlo. Začnem lepo od kraja kar po vrsti. Rešila sem te — to vedo vsi Grki, ki pluli z nami so na ladji Argi — ko moral v jarem si vkleniti tura, 32 MEDEJA. ki bljuvala sta ogenj, in polje pogubonosno obsejati. Nato z lestjo sem usmrtila zmaja, ki noč in dan je zlato runo čuval, v neštete kolobarje gnusno zvit. Rešitve luč prižgala sem ti jaz. Potem očeta sem in dom pustila in šla s teboj sem v Jolkos — ah, prerada, a malo modra; tu sem umorila Pelijo kralja: bedno je končal; izdihnil je pod roko lastnih hčerk. Tako sem te rešila vseh skrbi. Vse to storila sem za te, nesramnež, a ti si me izdal in vzel si drugo soprogo, ne zmene se za otroka. Če bi ne bil otrok imel, bi pač ti tega v zlo ne štel nihče, potem bi novi zakon tvoj bil upravičen. Prisego in besedo si prelomil; domnevaš bržčas, da ne vladajo bogovi stari več in da ljudem zdaj nove so navade in zakoni; saj dobro veš, da krivo si prisegel. Ah, kolikrat prijel je to desnico in kolikrat objemal ti koleni je tale podli mož, ki uničil je vse moje nadel Ali naj s teboj še dalje govorim v prijateljstvu? Kaj naj še čakam dobrega od tebe? Naj bo! Vprašanje sleherno pokaže, jasneje tvojo podlost in nesramnost! MEDEJA. 33 Kam naj se zdaj zatečem? Na svoj dom? Saj sem ga zapustila in izdala zavoljo tebe! Ali naj bežim k Pelijevim nesrečnim hčerkam? Ne! Kako bi me sprejele v svoji hiši, ko sem očetomorstva jih učila! Tako je: svojcem sem se odtujila, zavoljo tebe sem si nakopala sovraštvo teh, katerim bi ne bila storiti smela žalega nikdar. (Ironično.) Za vse to si seveda me poplačal: premnoga grška žena me zavida zaradi moje sreče, saj imam res zvestega moža, da svet se čudi! Pognana iz dežele, bom blodila po svetu brez prijateljev — sirota z otrokoma sirotama kot mati. O, lepa slava zate, mladi ženin, ko videl boš beračiti otroka in tisto, ki te je nekoč rešila! O Zevs, zakaj si jasno razodel ljudem, po čem zlato spoznajo pravo, človeku pa na čelo nisi vžgal pečata, ki bi pričal o značaju! Zbor. Strašno in nespravljivo je sovraštvo, če spre prijatelj se s prijateljem. Jason. Zdaj moram — se mi zdi — besedo pravo sprožiti, in kakor vešč krmar previdno jadra spne, da ubeži viharju, moram tudi jaz oprezno ti jezik blebetavi zavezati. 5 34 MEDEJA. Ker le preveč slaviš uslužnost svojo, se motiš; jaz vsaj mislim, da gre hvala za mojo srečno pot le Aphroditi, nikomur drugemu, ne bogu, ne ljudem. To tudi sama veš, a zoprno ti je priznati, da si me rešila samo zato, ker te je bog ljubezni s puščicami neizbežnimi prisilil. Pa kaj bi dlako cepil: kakorkoli si me rešila, dobro je tako. A vendar ti rešitev moja več je dala, nego vzela; čuj dokaz! Predvsem živiš namesto med barbari na Grškem, kjer postave so v veljavi in ne surova sila; vsem Hellenom po svoji si modrosti zaslovela. Kdo bi se zate zmenil, da živiš doma, na najbolj skrajnem robu zemlje? Jaz vsaj ne maral bi za hišo, polno zlata, in ne za pesmi božji dar, nadkriljujoč Orpheja, ko bi moral vsem nepoznan, neslaven kje živeti. To sem ti hotel reči o naporih, ker si zapletla me v besedni boj. Ženitev mi s kraljičino očitaš! Dokažem ti, da prvič modro sem ravnal in drugič trezno in preudarno, potem pa tebi in otrokom v prid. (Medejo te paradoksne besede razburijo, da hoče pjaniti proti njemu.) Le mirna bodi! — Glej, iz Jolka sem MEDEJA. 35 pribežal semkaj, za menoj se vlekla je dolga vrsta neodvratnih stisk — mar ni bila največja sreča zame, da kraljev zet postal sem jaz, begunec?! Vodila mržnja me do tebe ni — to pravi ti le bolna domišljija — ne hrepenenje po nevesti novi in tudi želja po potomstvu ne. Sinova najina sta mi dovolj. Predvsem na to sem mislil, da bi mogli udobno, ne v pomanjkanju živeti; pred revežem beži celo prijatelj. Potem sinova svoja rad bi vzgojil, kot rod mi moj veleva; zarod tvoj naj zablestel bi v slavi novih bratov in združen rod dopolnil mojo srečo. Kaj treba tebi je še več otrok? A meni je do tega, da bodoči sini povišajo sinova, ki živita. Je li načrt moj slab? — Priznala bi, da ni — a žal ti je objemov... Pa ženske ste že take: da le imate moža, pa imate vse. Če količkaj vam spodleti v ljubezni, gluhe ste in slepe za vse najboljše in najlepše. O, le zakaj se ne rode otroci od kod drugod, da ne bi bilo treba nam ženskega rodu! O koliko gorja bi bilo manj na svetu! Zbor. Kako lepo zasukal si besede! A vendar, ne zameri, če povem 3 36 MEDEJA. odkrito, da krivično si ravnal, ko pustil na cedilu si soprogo. Mjedeja. Res, v marsičem se točim jaz od drugih. Kdor slabo stvar z besedo dobro suče, ga smatram vrednega najhujše kazni. Kdor baha se in hvali, da z jezikom lepo zakriti zna krivico, je predrzen hudodelec, moder ni. In tak si ti! Pri meni ne opraviš, če še tako lepo in spretno govoriš. Beseda ena te podre na tla. V poštenost tvojo bi verjela, če bi bil odkrito, ne za mojim hrbtom snoval ta zakon. Jason. Škoda, res! Lepo bi mi pomagala, da sem namen ti svoj odkril! Saj niti zdaj ne znaš krotiti jeze v ljubosumnem srcu. Medeja. To te ni nagnito; bito te je sram, da živel bi do starosti z barbarko. Jason. Verjemi, da v kraljevski zakon ni zvabila ženska me ljubezen, ampak, kot rekel sem že prej, sem storil to le tebi v prid in sinoma sem hotel v oporo hiše dati knežjih bratov. Medeja. Ne maram sreče, ki je znotraj gnila, in ne bogastva, ki na srcu kljuje. Jason. Izpametuj se in prekliči želje! To, kar je v prid človeku, ni gnilo, kar osrečuje, ne obračaj v zlo! MEDEJA. 37 Medeja. Le rogaj se, saj ti imaš zavetje, a jaz pregnana sem in zapuščena. Jason. Ne dolži drugih! Sama si hotela. Medeja. Kako? Sem jaz snubila in izdala? Jason. Vladarja si preklinjala brezbožno. Medeja. I tvoji hiši kletev ta velja. Jason. Ne bom se več s teboj o tem prepiral. Povej samo, želiš li, da ti dam podporo za otroka in za tebe! Odštejem rad z roko ti darežljivo, priporočilo pošljem svojim znancem, da bodo vas podpirali v tujini. Če nočeš,, žena, se boš še kesala. Ne srdi se — tako bo bolje zate! Medeja. Ne maram miloščine, ne od tebe in ne od tvojih znancev. Ne ponujaj! Dar od izdajalca nima teka. Jason. Bogovi so mi priča, da bi rad za tebe in otroka storil vse. Le ti ne maraš sama sebi dobro in trmasto prijatelje odklanjaš. Zato trpela boš še hujše zlo. (Odide v palačo.) Medeja (kliče za njim). Le pojdi! Vleče te k nevesti novi. Zares, predolgo si jo pustil samo. Le ženi se! Če bog da, kmalu boš tajil, da si se sploh oženil. 38 MEDEJA. DRUGI PRIZOR. (Zbor. Medeja.) Zbor. Ah, le prečesto izžene ljubezen čast in poštenje ljudem iz srca. Ljubka boginja si res, Aphrodita, če ne prestopiš določenih mej. Name ne streljaj zlatih puščic, ki so kaljene v strupu- strasti, da jim ni moči uteči. Vedno naj ljubim poštenost in zmernost, ki je najlepše darilo bogov! KVpris 1 mogočna, varuj nas razporov, jeze neumorne, ki zakon drobi, čuvaj nam slogo, zakona svetost, ženi preudarnost je v čast. O domovina, o hiša očetna, naj ne postanem brezdomka nikdar, naj ne poznam življenja samote, kjer je nehodna vsaka mi pot, polna nadlog in bridkosti. Rajši naj smrt me objame, ugasne naj luč mi življenja. Če si izgubil svoj dom, kje si poiščeš utehe? Same smo videle; kaj nam je treba čuti dokazov iz tujih ust! Tebe, Medeja, ne pomiluje 39 MEDEJA. niti prijatelj, niti rojak, sama prenašaš trpljenje. Bedno pogini, kdor ne spoštuje prijatelja, ki mu odprl je čisto svetišče srca. Meni prijatelj ne bode. TRETJI PRIZOR. (Medeja. Zbor. A i g e v s 1 prihaja s sprem¬ stvom z desne; vsi v popotni obleki.] Aigevs. Zdrava, Medeja! Lepše bi ne mogel pozdraviti prijatelj te iskren. Medeja. Pozdravljen tudi ti, sin modrega Pandiona, Aigevs! Odkod si prišel? Aigevs. Od Phoibovega slavnega svetišča. Medeja. Čemu si potoval v proroške Delphe? Aigevs. Vprašat, kako bi prišel do potomstva. Medeja. Za boga, ti še zdaj si brez otrok? Aigevs. Še zdaj, menda kak bog mi je začaral. Medeja. Saj vendar ženo imaš! Kako je to? Aigevs. Seveda jo imam in vse je v redu. Medeja. In kaj je rekel Phoibos ti glede otrok? Aigevs. Za naš razum odgovor je premoder. Medeja. Ne smem li čuti, kaj prorooba pravi? Aigevs. Seveda, saj si modrega duha. Medeja. Če torej smem, povej mi, kaj je rekel! Aigevs. Mehu ne s mem, je rekel, odmsšiti — Medeja. Dokler kaj ne storiš al kam dospeš? Aigevs. Dokler ne stopim spet v domačo hišo. 40 MEDEJA. Medeja. Pa kaj te je privedlo v to deželo? Aigevs. K Pittheju grem, Troizena 2 gospodarju. Medeja. To Pelopov je sin, pobožen mož. Aigevs. In njemu bom sporočil božji rek. Medeja. Res, moder mož je ter izkušen v tem. Aigevs. In drag mi je tovariš še iz vojne. Medeja (žalostno). Bog daj, da bi dosegel, kar želiš! Aigevs. Kaj ti oko je rosno, lice bledo? Medeja. Aigevs! Moj mož ravna z menoj prepodlo. Aigevs. Kaj praviš? Daj, pojasni svojo bol! Medeja. Jason me ‘žali čisto po nedolžnem. Aigevs. Kaj je storil? Govori mi jasneje! Medeja. Oženil se je — sedaj sem dekla. Aigevs. Sramote take vendar ni zagrešil? Medeja. Zaničuje nas, ki smo mu bili dragi. Aigevs. Al ljubi drugo al sovraži tebe? Medeja. Lepa ljubezen — svoje je izdal! Aigevs. Naj gre, če lopov tak je, kakor praviš. Medeja. Zahrepenel je po kraljevskem svaštvu. Aigevs. Kdo mu je tast? Pripoveduj naprej! Medeja. Kreon, vladar korinthske te dežele. Aigevs. Potem razumem, žena, tvojo bol. Medeja. Zgubljena sem — povrh pa še izgnana. Aigevs. Kdo te izganja? Zopet nov udarec. Medeja. Kreon me izgnal je iz Korintha. Aigevs. In Jason to pusti? To je sramota! Medeja. Ne reče nič, a v srcu pritrjuje. O kralj, pri tvoji bradi te rotim, (pade pred njim na kolena) MEDEJA. 41 objemam ti kolena in te prosim: usmili se, usmili se me, reve, ne daj, da zapuščena grem v izgnanstvo. V deželi svoji bodi mi zaščitnik! Bogovi ti za to izpolnijo, po čemer hrepeniš, da boš z otroki užival srečo, blagoslov do smrti. Več, nego slutiš, pridobiš si s tem. Storila bom, da brez otrok ne boš. Kako postaneš oče, te naučim, saj znana so mi čarodejna sredstva. Aigevs. Iz več razlogov sem pripravljen ti ustreči, žena; prvič, ker bogovi mi to velevajo, in drugič mi obetaš sama blagoslov otrok. Po njih samo mi duša hrepeni. Obljubljam ti: ko prideš k nam v Athene, bom skušal po vladarskem svojem pravu ti dati gostoljubje in zaščito. Povedati pa moram ti že zdaj: odtod — iz te dežele te ne morem odvesti; sama moraš priti k nam, potem te ne izročim nikomur več. Da prideš iz Korinfha, sama skrbi! Posegati ne maram v tuje pravo. « Medeja (vstaja). Tako naj bo! Če daš mi še poroštvo za to, si ne 1 želim ničesar več. Aigevs. Mi ne zaupaš? Kaj ti je sumljivo? Medeja. Zaupam! A Peli jev dom in Kreon sovražna sta in lahko se zgodi, 42 MEDEJA. da njim na ljubo, če ne veže te prisega, izročiš me prvemu glasniku, ki me iz Aihen odpelje. Beseda brez prisege je majava. Jaz žena sem slabotna, brez opore, a oni so bogati, močni knezi. Aigevs. Oprezne, žena, tvoje so besede. Če misliš, da je prav, ne branim se, saj zame je ugodneje, če morem se sklicevati na prisego, ti pa si varnejša. Kar zaprisezi me! Medeja. Prisezi mi pri Zemlje globočinah, pri Heliju, pradedu naše hiše, pri vseh bogovih sinjega neba — Aigevs. Kaj naj storim, kaj opustim? Povej! Medeja. Da niti sam me iz dežele svoje ne boš izganjal, niti če kdo drug sovražnikov bi mojih me zahteval, izročil me ne boš, dokler boš živ. Aigevs. Prisegam ti pri sveti luči Solnca, pri Zemlji in pri vseh bogovih, da bom zvest prisegi, ki jo narekuješ. Medeja. Dovolj! A če prisego to prelomiš? Aigevs. Naj kazen me zadene, kakor vse, k? pred bogovi krivo so prisegli. Medeja. Želim ti srečo; zadovoljna sem. V Athene pridem kmalu za teboj, samo da izvršim, kar nameravam, in to dosežem, kar je smoter moj. (Aigevs odide s svojimi na levo.) MEDEJA. 43 Zbor. Q spremljaj te Hermes, božanski vodnik, da prideš domov, da izpolni se ti, kar v srcu želiš, ker pokazal si nam, da si mož plemenitega srca. ČETRTI PRIZOR. (Medeja. Zbor.) Medeja. O Zevs, Pravica, Solnca svetla luč, zdaj vidim pot, ki vede me do zmage nad svojimi sovragi, jasno pred seboj. V tem možu našla sem pristan, katerega sem za načrte svoje zaman iskala; tu zasidram ladjo, ko pridem v mesto Pallade Athene. Sedaj ti razodenem vse načrte, a mojih besedi ne imej za šalo. Poslala bom nekoga k Jasonu in ga prosila, da naj pride sem. Ko pride, mu sladko bom govorila, da strinjam z njim se, da je prav, da stopil s kraljičino je v zakon, mene pa zapustil, da je to le nam v korist. Le to ga bom prosila, da otroka pusti pri sebi — a nikar ne misli, da res ju hočem na sovražnih tleh pustiti, da trpela bi nasilje; to je samo zvijača, da umorim 44 MEDEJA. kraljevo hčer. Poslati hočem otroka svoja k njej z darili v roki: zlat venec pošljem in obleko lično. Ko se obleče in nakit si vzame, pogine bedno; z njo pogine vsak, če se je le dotakne; s takim strupom namažem ji poročni dar. A nočem več o tem vam govoriti. O grozni čin, — ki čakaš me nato! Otroka lastna moram umoriti! Rešiti ne bo mogel ju nihče. In ko tako uničim Jasonu vso hišo, pojdem iz dežele; preganjal bo umor me drage deee, brezbožni čin, ki morala sem ga storiti, ker trpeti nisem mogla, da bila bi v posmeh sovragom svojim. Pa nič za to! Življenje zame je brez vsake cene — nimam ne očeta, ne domovine — zame ni rešitve. Grešila sem takrat, ko sem očetov dom pustila in slepo verjela besedam Grka, ki trpel bo kazen, če bog da; gledal dolgo več ne bo otrok, ki jaz sem mu jih porodila, z nevesto novo pa ne bo nikdar imeti mogel sina; podla podlo bo morala poginiti. Moj strup je zanesljiv. Ne smatraj me nihče za slabo, krotko in potrpežljivo — kova sem čisto drugega: strašna MEDEJA. 45 sovražnikom, prijateljem pa dobra. Le take žene čaka venec slave. Zbor. Ker si zaupala mi te besede, te svarim, ker človeško pravo branim in hočem tebi dobro, da nikar tega ne delaj. Medeja. Mora se zgoditi! A tebi ne zamerim, da tako mi govoriš, ker ne trpiš kot jaz. Zbor. Joj — lastno deco hočeš pomoriti? Medeja. Tako v srce zadela bom soproga. Zbor. A sama boš nesrečna vse življenje. Medeja. To nič ne de! Odveč so vse besede. (Služabnici.) Daj, pojdi in pokliči Jasona, saj ti si mi pri vsem zaupnica! Ne zini pa ničesar mu o tem, kar sem sklenila, če mi dobro hočeš in ženska si kot jaz! (Medeja odide v svoje stanovanje, služabnica pa v kraljevo palačo.) Zbor. O vi, Erechtheja 1 presrečni potomci, sinovi bogov nebeščanov, ki gruda vam neopustošena daje modrosti slovite duševni kruh. Nad vami je večno jasno nebo in mehek je zrak, ki ga dihate vi. 46 MEDEJA. V Athenah združilo devet se je Muz v harmonijo modrosti. Iz bistro tekočega Kephisa virov Aphrodita zajema svežilno roso, da sapice mile neso jo čez polja. Boginja ljubezni vpleta v lase dišeče si vence iz rožnih cvetov, hrepenenje po vedi vdihava ljudem, ki pravo krepost in znanost rodi in resnično umetnost. (Medeja se zopet vrne.) Tam, kjer svete reke teko, kjer gosioljublje prijatelja čaka, tam zavetja ni zaie, detomorka brezbožna. Rane otrok — pomisli! Vidiš grozo umora? Živo te prosimo vse in rotimo: ne umori otrok! Kje naj črpa duša pogum, roka predrznost za strašno dejanje? Ali boš mogla ozreti brez solza se na deco? In ko milosti bosta mater prosila pred smrtjo — ali boš mogla oskruniti roko z njuno krvjo? MEDEJA. 47 ČETRTO DEJANJE. PRVI PRIZOR. (Medeja. Jason. Zbor.) Jason (pride iz palače). Na tvoj poziv sem prišel; kaj želiš? Čeprav si mi sovražna, vendar hočem ustreči, žena, tvoji novi želji. Medeja. Jason, prosim te, odpusti mi, kar prej sem govorila! Nagle jeze ne štej mi v zlo, saj marsikaj v življenju storila drug sva drugemu na ljubo. Premišljevala sem in sama sebi očitala: »Neumnica, zakaj srdim se, če premišljeno ravnaš, zakaj sovraštvo nakopujem si pri kralju in pri možu, ki se ženi s kraljevo hčerko le, da nam koristi in sinoma kraljevskih bratov da? Zakaj po nepotrebnem se srdim, ko mi nebo pošilja le dobrote? Mar nimam dece, mar ne vem, da smo izgnanci, brez prijateljev, brez doma? Premislila sem trezno in spoznala nespamet svojo, zmotno svojo jezo. Sedaj se strinjam — pametno si storil, da si nam pridobil tako svaštvo. Nespametna sem bila jaz samo; celo pomagati bi bila morala, 48 MEDEJA. da izvršiš čimprej načrte svoje, pripravljati za svatbo in nevesti povsod z veseljem biti na pomoč. Pa smo že take, nočem reči, slabe, a vendar ženske le; zato ni prav, da hudo s hudim vračaš in nespamet z nespametjo pobijaš. Priznam, da nisem pametno ravnala, a zdaj sem trezno vse premislila. ()ason še molči, ker se mu zdi prevelika ponižnost Medeje sumljiva. Zato zakliče v hišo; otroka prideta takoj ven s svojim strežajem.] Otroka, otroka, pridita iz hiše, lepo pozdravita in poljubita očeta, materi pomagajta, da bo verjel, da spet ga imamo radi. Prijatelji smo, jeze ni med nami. Desnico objemita! Ah, kako strašna je slutnja skritega gorja! Otroka, ali bosta dolgo še (Dvigne mlajšega in ga hoče dati Jasonu v naročje.] takole mogla prožiti roke v objem? joj mene revico, v oči mi silijo solze, bojim se! Razpor z očetom hočem poravnati, zato ti padla solza je na lice. (Medeja je bila dvignila otroka, ga poljubila in pri tem so ji kanile solze na otrokovo lice.) MEDEJA. 49 Zbor. I meni je privrela svetla solza. O da nas ne zadene hujše zlo! Jason. To hvalim, žena, onega ne grajam. Naravno je, da žena se srdi, če mož izbere drugo si nevesto. A sebi v prid si misli boljše ubrala in končno vsaj spoznala, kaj je prav. Zares, tako ravna razumna žena. (Jason govori nežno z otrokoma, ne da bi se zmenil za Medejo, ki stoji in joče.J Za vajin blagor, dečka, poskrbel je umno oče s pomočjo bogov. Prednjaka, mislim, bosta še nekoč na tleh korinthskih z brati svojimi. Lepo rastita! Za vse drugo oče skrbi in bog, ki nam je milostljiv. Da vidim vaju, ko dorasteta, junaka krepka, da sovražnikov bo mojih strah pred vama! (Šele zdaj se obrne spet k Medeji, ki še vedno joče.) Kaj pa ti oko si močiš s svetlimi solzami? Zakaj obračaš bledo lice vstran? Medeja. O nič — samo otroka sta mi v mislih. Jason. Ne boj se! Meni pusti skrb za nju! Medeja. Bom! Saj ne dvomim o besedah tvojih, a ženska sem in ženske imajo jok na kratkem. 4 50 MEDEJA. Jason. Toda preveč tarnaš mi nad svojima otrokoma. Zakaj? Medeja. Rodila sem ju! Milo se mi je storilo, ko si ju blagoslavljal: ali bo res tako. ~ No, deloma sem že povedala, zakaj sem te pozvala, a nekaj hočem še pripomniti. Vladar je sklenil, da me bo izgnal, in vidim, da je zame to najbolje, da ne bom na poli tebi in kraljevi hiši; zdim se jim sovražna. V izgnanstvo grem odtod in tvojim rokam izročam vzgojo najinih otrok. Ti prosi, da ju Kreon ne izžene! Jason. Ne upam na uspeh, a bom poskusil. Medeja. Pa reci svoji ženi, naj pri kralju izprosi milost, da ostati smeta. Jason. Da — upam, to doseči, če je taka kot druge ženske. Medeja. Hočem ti pomoči; poslala bi darila ji najlepša, kar svet jih zna; otroka jih zročita. (Služabnicam.) Prinesi brž nakit služabnic ena! Ne enkrat, ampak tisočkrat bo srečna, imela v tebi bo moža junaka, v nakitu pa darilo, ki ga dal MEDEJA. 51 potomcem svojim je že v davnih dneh očetov oče Helios. (Služabnica se vrne z nakitom in oblačilom.) Vzemita darilo svatovsko, otroka, in nesita ga kraljičini nevesti; ne bo ga odklonila prezirljivo. Jason. Neumnica, zakaj iz rok daješ zaklade dragocene? Misliš li, da v knežji hiši ni dovolj oblek, da ni zlata? Obdrži rajši zase, razdajati nikar! Če kaj veljam pred njo, bom več dosegel kot zakladi. Medeja. O le nikar! Pregovor pravi, da celo bogove pridobiš z darovi. Ljudi bo prej prepričalo zlato kot tisoč pametnih razlogov. Njej smeji se sreča, mlada je in knežnja. In za otrok rešitev rada dam življenje, ne samo zlato. Otroka, zdaj idita v bogati grad, prosita očetovo soprogo, ki gospa je moja, da ne pojdeta v prognanstvo, in dajta ji nakit! A treba je, da lastnoročno sprejme to darilo. Podvizajta se, da se vrneta čimprej z veselim poročilom, da dosegla sta, kar mati si želi. (Jason in otroka odidejo s strežajem v kraljevo pa¬ lačo.) 4 * 52 MEDEJA. DRUGI PRIZOR. (Zbor. Medeja.) Zbor. Ah, nič več ne upam v življenje otrok, izgubila sem sleherno nado. Nevzdržno hitita otroka v pogubo, nevesta sprejela bo zlati nakit, sprejela bo svojo usodo. Glej, z lastno roko si bo plave lase ovila s smrtnim ovojem. Omami jo mik in božanstveni blesk ovoja in zlatega venca: tako se krasi nevesta za Hada! Ah, v zanke nastavljene reva hiti, mudi se ji v smrtno naročje. Prepozno bo že, zaman bo ves trud, usodi več ne uide. A ti, nesrečni ženin, zlonosni zet kraljevski, otroka tiraš nevede v pogubo in svojo ženo v grozno smrt. Nesrečnik, o kako si zgrešil usodo svojo! In tebe objokujem, otrok nesrečna mati. O strašna bol za tebe, ki ubijaš iz ljubosumnosti svoj rod, ker mož ti zakon je oskrunil in legel k drugi. MEDEJA. 53 TRETJI PRIZOR. (O d g o j i t e I j pride z dečkoma iz palače. Me¬ deja. Zbor.) Odgojitelj. Gospa, pomiloščena sta otroka! Vesela, lastnoročno je sprejela kraljičina nevesta dar. Odtod bo mir otrokoma. Joj! Zakaj stojiš potrta, ko gre vse po sreči? Ni vesela moja vest? Medeja. O joj! Odgojitelj. Tvoj žalni vzklik ni v skladu s poročilom. Medeja. O joj, gorje še enkrat! Odgojitelj. Ali sem nesrečo ti sporočil — nevede, ko mislil sem, da nesem srečno vest? Medeja. Sporočil si, kar veš in znaš; ne karam te. Odgojitelj. Zakaj oči povešaš spet in joČeš? Medeja. Ah, moram, starček. Tega kriva sem, neumnica, jaz sama in bogovi. Odgojitelj. Pogum! I tebe spremi deca v Hades. Medeja. Prej druge bom spremila jaz, nesrečna. (Odgojitelj ne razume, kaj Medeja misli, in jo tolaži dalje.) Odgojitelj. Edina nisi, ki so ji vzeli deco. Voljno prenašaj smrtnik svojo usodo. 54 MEDEJA. Medeja. I jaz jo bom! Pa pojdi v hišo zdaj in skrbi za otroka, kar bo treba. (Odgojitelj odide v hišo, Medeja zadrži otroka.) ČETRTI PRIZOR. (Medeja. 'Otroka. Zbor.) Medeja. Otroka moja, vidva dom imata, kjer bosta stanovala, ločena za vedno od nesrečne matere. A jaz — izgnana — moram v tuje kraje. Usoda noče, da bi vajine sreče se veselila mati, da bi vama nevesto pripeljala, venčala poročno postelj, da bi v roki mi žarela ženitovanjska plamenica . 1 Prebridko skušam svojo trmoglavost! Zaman sem vaju, dečka, izredila, zaman sem se trudila in pehala, odkar rodila vaju sem v bolestih. Na vaju stavila sem nade vse, nesrečnica, nekoč: da bosta mi v oporo, ko bom stara, da mi bosta krasila lastnoročno mrtvo truplo: ljudje bi mi zavidali to srečo. A zdaj je umrla nada, umrla je sladka skrb. Ah, žalostno mi bo in zoprno življenje, ko ne bosta več z menoj. Nikoli več ne bom ljubezni pila MEDEJA. 55 iz vajinih oči — življenje drugo živela bosia odsihdob. O joj, zakaj tako me gledata otroka? Smehljata se, smehljata pač poslednjič! Gorje! Kaj naj počnem? Srce mi poka, žene, ko gledam jasnočistj žar oči otroških. Ah, ne morem več — bežite prejšnje misli in načrti! Z menoj, otroka, pojdeta odtod! Očetu muke — deei smrt?! O ne! Trpela sama dvojno bi bolest. Ne, ne! Le proč od mene, zli načrti! [Kratek odmor.} Pa vendar — kaj godi se v meni? Ali v zasmeh naj bom sovragom svojim s tem, da jih nekaznjene pustim? O ne! Pogum, Medeja! Sram te mora biti mehkužnih misli in še bolj besed! Le v hišo pojdita, otroka, zdaj! Kdo pri daritvi moji ne sme biti, naj sam skrbi — ne omahne moja roka. Ah! Ah! Nikar, srce, ti vsaj tega ne stori! Otrokoma zanesi, drzna duša! Čeprav pri sebi ju ne boš imela, ti ne bosta živa v radost in veselje. (Zamišljena; hipoma stopi v ospredje.) Ne! Pri pekla duhovih maščevalcih, nikdar ne bom pustila svoje dece sovražnikom, da bi ravnali z njo 56 MEDEJA. nasilno in grdo. — Moj sklep je trden, nazaj ne morem več. — Nakit ima kraljeva hči v laseh, v ovoju že nevesta umira — to natanko vem. Prišla je ura — težko pot nastopim, a težja še otrok bo mojih pot —. Otroka, dajta mi v slovo desnico, da mati jo poljubi še enkrat! (Ju jokaje poljublja.) O mila roka, glavica predraga, obličje plemenito, ljubki stas — otroka moja, srečno — toda tam ... (namreč v Hadu.) (Pri milem pogledu otrok uide Medeji nehote želja, naj bosta otroka srečna, takoj pa se zave in pristavi »toda tam« — v Hadu.) saj srečo t u je oče vama ugrabil. Kako sladak otrokov je objem, kako mehko je lice, ah, kako prijeten dih iz ust otroških veje. Ah, idita, otroka, idita, ne morem zreti vama več v oči, (Otroka odideta v hišo.) preveč me premaguje zla zavest. O, vidim zlo, ki moram ga storiti, a strast srca je silnejša kot trezni razum; iz nje rodi se greh in zlo. MEDEJA. 57 PETI PRIZOR. (Zbor. Medeja hodi nemirno v ozadju in čaka poročila iz palače.) Zbor. 2e često sem globlje razmišljala, z vprašanji se težjimi bavila, kot ženi razglabljati gre. Modrica i ženam duha bistri in uči jih višje modrosti. Ne vseh; le malo jih najdeš, med tisoči morda le eno. Neuk in nemoder pa ženski rod ni. Blagrujem neplodne, ki otrok ne rode; srečneje živijo kot starši, ki imajo otroke. Kdor nima otrok, ta niti ne ve, so li v radost ljudem ali v žalost; in baš ker jih nima, je rešen premnogih težav in bridkosti. A komur je v hiši sladki drobiž, skrbi in se trudi vse svoje življenje. Kako jih vzgojiš — to ni majhna skrb, in druga nič manjša — kaj jim pustiš. In razen tega nikoli ne veš, pehaš li za dobre se al malopridne. In slednjič še eno, najhujše, povem, kar vsakoga more zadeti: ko slednjič otroci v blaginji žive in zrastejo v krepko mladino — če sreča doslej ti je mila — prikrade se smrt 58 MEDEJA. in uniči mlado življenje. V čem so na boljem roditelji, če k drugim nadlogam bogovi še to najhujšo bolest jim pridajo? 1 Medeja. 2e dolgo, žene, čakam in prežim, kako zasuče se usoda notri. (Pokaže palačo.) Glej, tamle — končno že prihaja služabnik Jasonov; iz sape je, vse kaže, da prinaša strašno vest. (Iz palače pridrvi sel, Jasonov služabnik.) ŠESTI PRIZOR. (Medeja. Sel. Zbor.) Sel. Medeja, beži, beži, s prvo ladjo, s prvim vozom, ki ga kje dobiš. Medeja. Zakaj bežim naj s tako naglico? Sel. Umrla pravkar je kraljeva hči in Kreon, oče njen, od tvojih strupov. Medeja. O sladka vest! Zaslužen mož si mi, odslej te med prijatelje bom štela. Sel. Kaj govoriš? Si li pri pameti, gospa, ne blazna? Čuješ, da brezbožno si uničila kraljevi dom, a ti se veseliš? Kaj ni te strah in groza? Medeja. O, marsikaj bi mogla tudi jaz na te besede ti odgovoriti; a le ne hiti mi tako, prijatelj! MEDEJA. 59 Opiši mi natanko njuno smrti O dvakrat tolika bo moja radost, čim bolj sta žalostno poginila. Sel. Ko tvoja sinčka sta prišla v palačo in oče ju je peljal mimo nas v poročno sobo, smo se vzradostili služabniki, saj dolgo že s teboj vsi čutimo. In brž smo šepetali drug drugemu v uho, češ da si se sprijaznila spet z Jasonom, gospa. In ta poljubil dečkoma je roko, a oni zopet plavo glavico. Jaz sam sem v žensko sobo šel vesel za njim; tu mlada je gospa ljubeče ozrla se na Jasona, dokler otrok ni tvojih videla dvojice. Potem pa si zastrla je oči in obrnila vstran obličje belo, nevoljna, ker otroka sta prišla. In tvoj soprog je rekel, da bi jo pomiril in utešil njeno jezo: »Ne srdi se na nas prijatelje, pomiri se, obrni k nam oči! Prijazna bodi njim, ki ljubi jih tvoj mož! Daj, sprejmi ta darila, prosi očeta, naj zavoljo mene tema otrokoma pregnanstvo odpusti!« Ko je nakit zazrla, se ni mogla premagati in vse je obljubila. In toliko da Jason z dečkoma je bil iz sobe, brž je pograbila 60 MEDEJA. umetno tkani plašč in se je vanj zavila; zlati venec si v lase je dela in potem je pred zrcalom urejala lase, smehljaje se podobi nemi v njem. Nato pa vstane ler sem in tja skaklja in radostno prestavlja belo nogo, od veselja nad lepim darom smeje se oko. Kar venomer poslavlja se na prste in gleda se od vseh strani. Nalo prizor slrašan: nenadoma omahne, tresoč se po vseh udih; komaj se za stol ujame, da po lleh ne pade. (n stara sužnja, ki pri njej je stala, je mislila, da Pan 1 jo je omamil al drugi kdo izmed bogov. Glasno je starka vzkliknila: kar vidi, da ji bela pena vre iz ust, da suče zenici kalni in da v licih ni ne kaplje več krvi. Tu starkin krik preide v tožno žalovanje. Služabnice prestrašene hite, la k njenemu očetu, ona k ženinu, poročat o nevestini usodi. Palača vsa hrumi, vse bega sem in tja. Cel stadion 2 bi uren pešec že preletel in dospel na cilj — tu usta je odprla in oči ter z groznim vzdihom se zavedela: zbudila jo je dvojna bolečina. Iz venca zlatega okoli glave MEDEJA. 61 curljal je ogenj razjedljiv na njo in lenki plašč, darilo tvoje dece, zajedel se je v belo ji telo. Pokonci naglo plane, vsa v plamenih, in bega, skače ter otresa glavo, da ji lasje vihrajo; venec bi z glave si stresla rada, a zaman, ne zgane se zlato; čimbolj vihti lase, tem večji plamen jo objema. In zgrudi se na tla od bolečin, da komaj lastni oče jo spozna. To niso bile njene več oči, to ni bil lepi njen obraz. Raz glavo curlja ji kri in teče ognja žar. Kot smola se cedi iz smrekovine, tako je lezlo od kosli meso, razpadlo od nevidnih tvojih strupov. Pogled strašan! Ne upa se nihče dotakniti mrliča. Sluti vsak učinek grozni... Le ubogi oče ne sluti nič in plane v sobo ter se vrže na mrliča, zaječi, objame jo in govori obupno: »Otrok nesrečni, kdo izmed demonov ti je poslal tako sramotno smrt? Kdo te je ugrabil starčku tik ob grobu? O da umrl bi tudi jaz s teboj!« Ko nehal je jokati in tožiti, vzravnati hotel staro je telo, a kot bršljan na javorjeve veje, tako prirastel tenki plašč je nanj. 62 MEDEJA. Naio začela se je strašna borba: kralj se je hotel dvigniti na noge, a trdno ga oklepal je mrlič. In kadar hotel šiloma je vstati, si trgal staro je meso s kosti. Naposled je odnehal in izdihnil, ni mogel več prenesti bolečin. Sedaj ležita mrtva zraven sebe, smrt združila je hčerko in očeta. Kdor išče solz, ta idi in poglej! O tebi niti govoriti nočem, saj sama znala boš uiti kazni. Ni danes prvič, ko spoznavam, da človeško je življenje prazna senca, popolna sreča dana ni nikomur. Res da uživa eden več časti, blaginjo večjo nego drugi, toda resnično srečen vendar ni nihče. Zbor. Današnji dan — se zdi — pošilja demon jasonu dovolj zasluženega zla. Usodo tvojo pomilujemo, nesrečna Kreontova hči, ki moraš v domovje Hadovo zato, ker v zakon si z Jasonom stopila. Medeja. Prijateljice, trden je moj sklep. Moje delo je, umoriti deco takoj in zapustiti to deželo. Odlašati ne smem, sicer jih bo umorila mi sovražnikova roka. Umreti morata; in ker je smrt neizbegljiva, umorim jih jaz, MEDEJA. 63 ki sem jih rodila. Pogum, srce! Čemu se obotavljam, zlo storiti, ki strašno je zares, a neodvratno? Nesrečna roka moja, zgrabi meč m skoči v morje izgubljenega življenja, strahopetna mi ne bodi, ne misli mi na deco, ki jo ljubiš, ki si jo rodila! Samo za danes, samo trenutek jo pozabi, potlej žaluj za njima dan in noč. Čeprav otroka umoriš, ju vendar ljubiš. Joj meni, materi nesrečni! (Odide.) PETO DEJANJE. PRVI PRIZOR. Zbor. O Zemlja, o svetli žarek Solnca, ozrita se na bedno ženo, prej ko bo dvignila morilno roko nad lastno deco! Tvoj zlati rod je to, o Helios, ne daj, da kri bogov bi tekla pod roko človeško! Božanska luč, zadrži, ustavi jo, odstrani nesrečnico iz hiše, da kletev maščevanja iz nje Erinije morilke ne napravi. 64 MEDEJA. Zaman si se irudila za otroka, zaman v ljubezni ju rodila. Kaj te je gnalo v nesrečo semkaj sredi črnih skal morja? Nesrečnica, zakaj je težki srd prevzel ti dušo? Zakaj moriti hočeš nju, ki si ju prej ljubila? Strašno je, če si kdo oskruni roke s krvjo sorodno; nebes prekletstvo kliče sam na lastno hišo. [Odznotraj čujemo krik otrok.) Prvi deček. O joj, kam naj zbežim pred materino roko? Drugi deček. Ne vem, moj bratec, izgubljena sva. Zbor. Li čuješ krik, čuješ otroka? O bedna, o nesrečna žena! Naj gremo v hišo? Brž, rešimo otroka v smrtni sili. Otroka (odznotraj). Za božjo voljo pomagajte! Smrti je naju strah! Blišči se meč pred nama. Zbor. Medeja, kamen si, železo, ker z lastno roko hočeš moriti lastnega telesa sad. Le eno ženo vem, pa je že davno, ki je segla na življenje lastni deci, MEDEJA. 65 Ino — a ta je bila blazna. Soproga Zevsa jo je v blazno blodnjo pognala zdoma. Nesrečna mati je skočila v morje za brezbožni detomor. Z obale morske se je vrgla, da z lastno smrtjo plača smrt otrok. Kaj je strašnejšega na svetu? O koliko gorja rodi ljudem usodna strast ljubezni! DRUGI PRIZOR. (Zbor. J a s o n prihiti s služabniki iz palače.) Ve ženske, ki stojite tu pred vrati, je li Medeja, ki storila je zločin, še v hiši ali je pobegnila? To morala bi skriti se pod zemljo ali zleteti v zračne visočine — sicer plačati morala bo kazen kraljevi hiši za svoj grozni čin! Pa — kaj mi je do nje, v skrbeh sem le za svojo deco. Njo zadela bo osveta njih, ki jim je zlo storila. Prišel sem le, da rešim svojima Mrakoma življenje, da kraljevo sorodstvo se nad njima ne maščuje za njune matere brezbožni umor. 5 66 MEDEJA. Zbor. Ubogi Jason, kar si rekel, priča, da o nesreči svoji še ne slutiš. Jason. Kaj? Streže tudi meni po življenju? Zbor. Otroka tvoja je umorila mati. Jason. Gorje, gorje, menda ne čujem prav! Zbor. Otrok ni tvojih več — verjemi nam! Jason. Pa kje ju je umorila? Tukaj v hiši? Zbor. Odpri in videl trupli boš otrok! Jason. Odrinite zapah, služabniki, odprite duri — dvojno zlo naj vidim: mrliča tu — in tam... umor otrok plačala s smrtjo bo pod temle mečem. (Vrata se odpro. Medeja se pojavi z mrtvima otro¬ koma v zraku na vozu, v katerega sta vprežena dva krilata zmaja.) TRETJI PRIZOR. (Medeja. Jason. Zbor.) Medeja. Čemu se trudiš in po vratih tolčeš? Če iščeš svoja umorjena sina in mene, ki sem to storila, je zaman ves trud. Želiš li kaj od mene, le kar povej, dosegla me ne bo nikoli tvoja roka. Tale voz poslal mi je očetov oče Helios, da me obvaruje sovražnih rok. Jason. Ti gnus, ti ženska najodurnejša bogovom, meni, vsej človeški družbi! MEDEJA. 67 Kateri materi srce bi dalo, ubiti lastno deco? Ti si jo prebodla, mene si uničila, in ti, ki si storila tak zločin, si upaš zreti solnčno luč in zemljo? Prokleta! — Danes jasno vidim; slep sem bil takrat, ko z doma, iz barbarske dežele sem te peljal med Hellene, ostudno žensko, ki izdala si očeta, zemljo, ki te je zredila. Duha osvetnika zločinov tvojih so vame treščili bogovi. Prelila rodnemu si bratu kri, preden stopila si na lepo Argo. S tem si začela. Potle si mi žena postala, deco mi rodila, zdaj pa si jo ubila — nora na moža. Hellenska žena tega ne bi mogla, in vendar sem te cenil nad Hellenke ter vzel za ženo tebe, mrzko in sovražno, levinjo namesto ženske. Od SkYlle si firenške krutejša. Pa kaj bi tisoč psovki Ne prime se te nič, brezmejna tvoja je predrznost. Poberi se, nesramnica, s krvjo otrok oskrunjena! (S temi besedami se obrne Jason od Medeje in govori naslednje besede sam zase.) A meni ni ostalo drugega kot žalost v srcu. Nevesto sem izgubil v dan poroke, 5 ' 68 MEDEJA. in z deco, ki sem jo zarodil, vzredil, ne bom govori! z živo nikdar več. Medeja. Na to bi vedela ti dolg odgovor, a Zevs, naš oče, dobro ve, kaj sem storila zate, dobro ve, kaj ti si storil meni. Ni ti bilo dano, oskruniti mi zakon in živeti v sijaju in veselju; ne, ne boš se rogal mi ne ti, ne hči kraljeva — in tudi Kreon, ki te je oženil, me ni izgnal brez kazni iz dežele. Le daj, le imenuj me levinjo, če hočeš, tirenskega morja pošast: zadela sem te v srce, kot zaslužiš. Jason. A tudi sebe, tudi ti trpiš. Medeja. Trpim, a rada, le da h se ne smejiš. Jason. Otroka! Zlobno mater sta imela. Medeja. Otroka! Oče varna kriv je smrti. Jason. Moja desnica ni jih umorila. Medeja. Hinavstvo tvoje, tvoje prešuštvo. Jason. Te krivde ne izmije ljubosumnost! Medeja. Kaj misliš, da je to za ženo majhna bol? Jason, Da, če je pametna, a ti si podla. Medeja. Otrok ni več — in to te bode peklo. Jason. Njun duh živi — in kletev nad teboj. Medeja. Bogovi vedo, kdo prvi je grešil. Jason. Vedo, kako je gnusna tvoja duša. Medeja. Sovraži me, a sita sem zmerjanja. Jason. Jaz tudi. Lahko torej bo slovo. Medeja. Sem istih misli. Česa še želiš? Jason. Otroka pusti mi, da ju pokopljem! MEDEJA. 69 Medej'a. Nikoli! Tale roka ju pokoplje v boginji Heri posvečenem gaju . 1 Sovražniki ne bodo mogli groba razriti jima in oskruniti. Tu v Sisypha deželi ustanovimo za vse bodoče čase vzvišen praznik kot spravo za prelito kri. Potem preselim se v Athene, kjer z Aigejem, Pandionovim sinom, bom živela. A ti pogineš, kakor si zaslužil, umreš hudo, kot si hudoben bil. Tako mineva najin kleti zakon. Jason. A tebe preganja naj kletev otrok. Krvava Pravica maščuj se! Medeja. Kdo čuje te v nebu, kdo čuje v peklu? Prelomil prisego si, skrunil svetost gostoljubja. Jason. Ostudna zločinka, morilka otrok! Medeja. Le pojdi v palačo, pokoplji ženo! Jason. Kako naj grem brez svojih sinov? Medeja. To niso še prave solze, te pridejo šele na starost. Jason. Otroka predraga! Medeja. Materi draga, ne tebi. Jason. Zato si ju kajpak ubila! Medeja. A tebe sem v živo zadela. Jason. O sladka usta mojih otrok, kako hrepenim po poljubu! Medeja. Zdaj kličeš ju, zdaj bi se z njima laskal, a prej si ju pahnil od sebe. 70 MEDEJA. Jason. Pri vseh bogovih, Medeja, daj, da ličece nežno pobožam otrok! Medeja. Ne! Zaman si izustil besedo. [Medeja se odpelje na zmajevem vozu.) Jason. O Zevs, ali vidiš, kako me zavrača, kako se mi roga ostudna morilka lastnih otrok, levinja krvoločna? Ničesar ne morem, žalujem samo in kličem bogove za pričo, kako mi braniš, dotakniti se trupel in pokopati nju, ki si ju umorila. Zakaj sem ju moral roditi s teboj, ki dala si jima življenje in — smrt! (Jason se zgrudi. — Zavesa.) MEDEJA. 71 Opombe. PRVO DEJANJE, PRVI PRIZOR. 1 Grški original govori o skalah Svmplc- gadah v ihraškem Bosporu. Dva skalovita otoka sta bila baje premična in sta se vsakokrat stisnila, kadar je med njima plula ladja. Ladja Argo je prva plula brez škode med njima. 2 Gora v Thessaliji. 3 Jasonovo rodišče ob vznožju Pelija. 4 Medeja jih je pregovorila, naj umorijo svojega očeta in ga skuhajo, češ da bo potem zopet omla- del. Medeja pa ga je nato izpremenila v ovna in potem v jagnje. Zaradi tega izgnana, je bežala z možem in deco v Korinthos. DRUGI PRIZOR. 1 Na vrhu Korinthskega gradu. Stude¬ nec so Korinčani častili zaradi njegove zdrave in čiste vode. TRETJI PRIZOR. 1 Ko je Medejin oče Ajetes zasledoval Argonavte, je Medeja umorila svojega brata Ap- syria, ga razkosala in kosce pometala zasledoval¬ cem na pot. Ajetes je zbral ostanke svojega sina, , se tako zamudil in Argo se je rešila. DRUGO DEJANJE. TRETJI PRIZOR. 1 Boginja čarovnij in strahov. 2 Sisvphos, izdajalski in prekanjeni praded korinthske kraljeve hiše. TRETJE DEJANJE. DRUGI PRIZOR. 1 Pridevek Aphrodite, ki so jo častili posebno na Kypru. 72 MEDEJA. TRETJI PRIZOR. 1 Thesejev oče, kralj aihenski. 2 Troizen, mesto v južni Argolidi. Pobožnost Pittheja je bila prislovična. Bil je vzgojitelj Thesejev. ČETRI PRIZOR. 1 Erechthevs, sin ttephaista in Zemlje, bajeslovni athenski kralj. — Pričujoča pesem slavi v prvem delu Athene kot mesto, kjer je doma sophia (izobrazba) in harmonija, drugi del pa poudarja, da Athene ne morejo dati zatočišča Medeji, nečisti morilki, ter jo skuša tako odvrniti od umora otrok. Prvi del spada med one pesmi, v katerih so attiški pesniki, komiki in tragiki proslavljali svojo blago¬ slovljeno domovino. ČETRTO DEJANJE. ČETRI PRIZOR. 1 Ženinova mati je sprejemala nevesto z gorečo plamenico v veži ter je spremljala po svatbi novoporočenca v njuno sobo. PETI PRIZOR. 1 Pesem vsebuje same mrzle refleksije. Menda jih je pesnik vpostavil namenoma baš za ono sceno, kjer je afekt gledalcev na višku. Shakespeare bi bil uvedel humoristično sceno. ŠESTI PRIZOR. 1 Pana, Hekato in druge bogove so smdtrali za povzročitelje hipne blaznosti. 2 Dolgostna mera okrog 192 metrov. PETO DEJANJE. TRETJI PRIZOR. 1 Na korinthskem gradu je bilo svetišče tiere Akraje. NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA GS 0 701 984 201011837