Štefan Skledar: Aniolinovo vsiajenje (Nadaljevanje) Da, vse kaj drugega je krivo temu, da je njihova hiša zlezla v to pogubo. Nesreča se je spočela, ko je prišla k hiši njegova nezvesta žena. »Da, Mariča je prinesla v našo hišo ta pekel...« je večkrat javsnila Štefova mati. Sin pa je pri tem gojil svoje misli. Na skrivnem jim je prilival moče, da niso usahnile. Bil je namreč prepričan, da nikoli ne bi prišlo tako daleč, ako bi imela mati le količkaj soli v glavi. Kako se je znala prilizovati očetu! Ona je najbolj norela za tem, da so kar najslovesneje obhajali godove — vseh, ki so bili sploh pri hiši. Izbirala pa je za goste samo tiste, ki so ji bili po volji. Seveda oče ni pripustil, da najbližnjih sorodnikov in botrine ne bi povabili; tako je namreč nameravala mati. Botrine ni marala. Maršekove pa, ki so bili v botrini z njeno sestro — o, tistim pa bi cekinov nasula v že itak dosti polne mošnje. Do njegove žene pa, ki jo je — Bog ve dobro — imel rad, ni imela srca. Zmerjala jo je ob vsakem koraku. Še z obrekovanjem ji nikjer ni prizanesla. Tako ga je pa žena zapustila. Najprej je služila v LjubIjani za pesterno: nato se je pa potepla nekje v Franciji. Ljudje pravijo, da ima druge . . . >Oh, Mariča, moja žena! ...« je vzdihnil Štef in počasi stopal po podstenju v hišo. Neka otožnost se mu je naselila v dušo. • Stari Smeh je že prišel ven iz domače vasi. Zunaj Topolovec je na samoči imel Maršekov Janči lepo zidano hišo. Janči je bil v botrini z njegovo ženo. Na to se je Smeh zanašal; bil je prepričan, da mu Maršekov ne od^ kloni prošnje za poroka, Mrak se je sklonil že čisto k zemlji. Začel se je pasti po razmočenih poljih, razvesil je svojo sivkasto grivo po temnozelenih lehah, ki so tonile v temoti. Zrak je bil nasičen z vlago. Nosil je po poljani vonj prihajajoče pomladi. Nova rast je v tem aprilskem večeru nemirno koprnela nekam daleč, sam Bog ve kam. Edino k počitku se ni dala spraviti, pa najsi je vetrič še tako proseče in otožno vlekel svojo uspavanko .. Po kolniku je stopal SmeSi. Glavo je trudno sklanjal na prsi — in mislil. Bolestria misel, da je morebiti že vse zaman, da mu je domačija zapisana propadu, ga ja vedno znova in znova obšla. Lahko si je na tej poti — in še prej — slikal bodočnost vso lepo, čisto, brez morečih skrbi, kljub temu mu je usoda pretila s trdo, neizprosno roko." Toda preostalo zemljo in dom mora rešiti. Še dva tisoč in pet sto dinarjev! To vendar ni ves svet. In sin mora dobiti denar vsak čas po pošti... Res, za vraga, kaj toliko čakajo s temi pošiljkami! Sirotek Štef se je mučil tam in stradal morda — zdaj pa ne dobi plačila. Moj Bog! Njemu so pa za ceno treh tisoč dinarjev prodali tako lepo njivico. Sin pa dela vse leto — na koncu pa ne prinese domov niti dveh tisočakov! In vendar je v njega položil ves svoj up. Zdaj pa takoP Prispel je pred Maršekovo hišo. Janči je nekaj rohnel v hlevu nad deklo. Zato je stopil tjakaj. »Hvaljen. bodi Jezus Kristus!« je prišlec pozdravil. »Na vekomaj. Amen!« je Janči odvrnil in položil skaf z vodo pred konje, ki so začeli piti v dolgih požirkih. »Napajate, napajate —« je menil Smeh. »Da, napajamo. Danes smo se zamudili. To dekle — obrača se kakor štor; kamor ga brcneš, tam ostane...« »No, no! Saj še ni take sile; vse še lepo opraviš, boter!« Stari se je na vso moč delal prijaznega. Vendar pa ni mogel prikriti zadrege, ko ga je Janči tako pomenljivo opazoval, češ: po kaj si pa spet ti prišel... »Veš, boter,« je začel Smeh, ko sta stopila iz hleva, »imam do tebe neko prošnjo. Prav lepo bi te prosil za neko uslugo .. .« Stari je mencal po cementnem trnacu sem in tja; prav tako se mu je od zadrege zapletal jezik. »No — kaj pa bo takega?« je hladno pripomnil Janči. »Prosil bi t~ -¦- norr1--: --« je spravil besedo na dan. »A tako...« Maršekov se je zelo zresnil. Smeh je opazil, da ga je kmet ošinil z neprijaznim pogledom. »Antolin me hoče že spet tožiti,« je razlagal Smeh svoj položaj. »Zadnjič mi je po razsodbi moral pustiti zadnjih tri tisoč do velikonočnega ponedeljka. Ako mu pa še sedaj ne vrnem, me ima pravico ponovno tožiti. Tega pa na noben način ne bi rad. Saj bi tako trikratno poplačal svoj dolg!« * . »Hm ... Prekleto, tako je —« je zamrmral Maršekov. »Boter, ali bi potem šel ? ...« je Smeh nestrpno uprl oči v Jančija. »Ja —. Pa razen treh . tisočakov nimate nič več dolga?« je hotel vedeti gospodar. »Ne. Nič več razen teh treh tisoč... Še to je preveč za moja stara ramena. In zdaj vsak čas pričakujemo Štefovega denarja iz Nemčije. Potem poplačam ves dolg in nekaj nam še ostane.« »Res?« se je Janči neverno ozrl v prosilca. Ta mu je še enkrat potrdil svoje besede. »Dobro. Potem lahko računate name. Toda — čakajte —« je nekaj pomislil. »Kdaj torej mislite vzeti denar iz posojilnice?« »Tajnik mi je dejal, da lahko pridem kdaj koli, kadar se bom mudil na Cankovi. Lahko tudi na samo veliko soboto, ko bomo šli od božie službe.« »Prav,« je pritrdil Janči. >Na veliko soboto bom pa že doma.« »Kaj ne bi bil! Na ta dan pa ja ne boš hodil okrog kupovat. Ne bi imel božjega blagoslova, če še tedaj ne bi imel miru.« Staremu je šlo na smeh, ko je Janči privolil, da mu pojde za poroka. Maršekov je bil namreč prekupčevalec z živino. Nakupoval jo je za bogatega mesarja in trgovca iz bližnjega mesta. Ko se je Smeh poslovil in stopil nazaj na kolnik, je bilo že dosti pozno. Stari se za noč ni zmenil, ampak je z nekako lahkim srcem korakal nazaj v Topolovce. Zdaj je še moral k Bakanu. Vstopil je v kuhinjo, kajti le tukaj so svetili. Našel je družino pri večerji. Bilo mu je nerodno; vendar pa je kazal neko ravnodušnost in zmerno resnobo. Sprva ni pokazal niti z vedenjem, po kako važnem poslu je prišel. Počakal je, da so se najedli. Nato sta z Bakanom, ki je bil od njega nekoliko mlajši, stopila v sobo. Bakan je precej časa premišljeval, preden se je odločil: »Če pojde Maršekov Janči, ti bom za poroka tudi jaz. če pa Janči ne bo hotel, tedaj me zaman prosiš.« Pri tem je tudi ostal. Smeh pa je bil vendar zado- voljen. Svoj opravek je izvršil dobro, da se tako niti nadejal ni. Janči gotovo pojde; saj besede Maršekov še nikoli ni požrl. Bakan pa še tako ne. Če bi bil mlad, bi sedaj Smeh prijel za klobuk, ga zavihtel nad glavo in na glas zaukal. Tako pa je stisnil roke v žep in s toplo zavestjo, da je zdaj vse dobro, hitel proti domu. * »Jezus, kaj si vendar misliš, da si kar brez nas — da si mu obljubil poroštvo!« se je znašala žena nad Jančijem, ko je Smeh odšel. »Bog pomagaj — saj se mu pa vendar nisem mogel zameriti... In Smeh je pošten človek —« se je mož branil in stopil v kuhinjo k večerji. Punica, mala in živahna ženska, se je obrnila od ognjišča, kjer je devala hrano iz lonca v skledo, in jezno dejala: »Kako si vendar mogel privoliti v to brlezgo, iz katere ne veš, če boš prišel čist! Poleg tega so pa tvoji starši še živi in posestva še nisi podedoval. Vse to, kar je pri nas, pa je tvoje žene, moje hčere. Na to se pa ne boš smel podpisati, to ti povem! Če se hočeš podpisati, podpiši se le na svoj zaslužek! A ne verjamem. če bi to veljalo ...« Janči je sedel za mizo. V nekaj se je zamislil. Nato je hitro vrnil besede punici: »Jaz se ne bi smel podpisati, seveda. Moj pokojni tast so se pa lahko podpisali Gubeku, pijancu, o katerem vem, da ne bo nikoli mislil na povračilo dolga. Mogoče bomo še mi zanj plačevali. In moja deca bodo pri tem tivela. Saj je dediščina njihova —« je kar zakričal. Otroci, ki so posedli na klop pri mizi, so preplašeno gledali mater, ki je bleda sedela zraven moža. Najmlajši je zavekal. Dekla ga je mislila potolažiti, a se ni dal. Morala ga je vzeti v naročje mati. Prepir se ni nadaljeval. Vsi so vedeli, da je najbolje, ako molčijo in ne nalagajo slame na žerjavico... Slednjič je Janči spregovoril: »Sicer pa ni taka stvar. V soboto lahko odidem z doma —. Smehu porečete, da sem šel kupovat živino « Pri tem je tudi ostalo. Ko je na veliko soboto prišel k Maršekovim stari Smeh z Bakanom, jima je punlca povedala, da zeta ni doma. Rekla je, da je šel po kupčiji, češ da se trgovcu v mestu zelo mudi z nakladanjem živine... Ko je Smeh nevoljno zagodrnjal, da je Janči prelomil dano besedo, se je punica obregnila: »Kako besedo pa ti je dal? Ali nl rekel, da ti pojde za poroka, ako ne bo sile za živino ? Poleg tega pa povem, da na moje in hčerkino Janči nikoli ne bo smel dati podpisa ...« Bakan je poparjen stal pred vrati in molčal. Sprva je mislil, da Janči Smehu sploh ni obljubil tega, na kar se je stari pri njem skliceval. Sedaj mu je pa postalo vse jasno ... »Ni vrag, Smeh, da se ne bi skobacal iz te brozge! Na vsak način ti pomorem iz stiske,« je položil roko na ramo potrtemu starcu, ko sta odhajala od Maršekovih. »Pojdeva k Antolinu!« je še pristavil. »K Antolinu ... Moj Bog —« se je ustrašil Smeh. »Kaj misliš, da je tak brezbožnež, da se te ne uamili? Saj vendar tvoj sin pričakuje denarja iz Nemčije. In Antolin je hudo bolan. Pravijo, da na smrt. Kajti z Golnika ne pošljejo nobenega tako slabega, kakor je Antolin. da imajo le količkaj upanja .. .« »Kaj praviš, da je tako hudo z njim?« se je začudil Smeh. »Ne veš še? Zadnjič sem bil pri njem. Ni ga spoznati. Upadel, bled ko smrt je v obraz ... In slab —« (Koneo sledi)