PLANINSKI VESTNIK GLASILO »SLOVENSKEGA PLANINSKEGA DRUŠTVA« 28. LETNIK 1. DECEMBRA 1928 ŠTEV. 12 Dr. H. TUMA: IMENOSLOVJE (NOMENKLATURA) JULIJSKIH ALP (Dalje.) 11. SKUPINA. Muzci — Monte Mnsi.1 Fella (Bela), Stazione della Carnia 259 m.2 Monte Soreli 1355 m (Prisojnik). Cimadei Larici 1609 m; na sever planina Cuel delle Fratte 995 m. Pas so Male t 1619 m. 1787 m neimenovana kota; na severozapad greben M. Uiucis 1315 m; na sever Punta Agarone 1239 m, M. Naplis 1150 m; Monte Sflincis3 801 m nad Fello. — Punta del Mezzogtarno 1815 m. Monte Plauris 1959 m4; panoga na jugozahod: Cima di Cervada 1783 m; vzhodno pobočje Graunez; Cima Somp Selva 1703 m, Creta5 Taet 1319 m, Monte Pulinet 1107 m, Clapon del Mai 738 m; južno zahodno pod njim Venzone Piišjaves 229 m; panoga na sever: Palon di Zapuz" 1592 m, Punta Salvotte 1428 m, Monte Uarchech 957 m (očitno iz slov. V vrheh), izgora M. Sflincis 713 m zahodno nad Resiutto nad Fello. — Forcella Slips ali di Lani s7 1703 m, prehod iz Venzone v Resiutto: na sever Casera (siiarnica) Slips 1521 m in dolina Resartico ob izhodu staje Povici (Pobiči) in Rauni. Jof U n g a r i n o8 1801 m;Col Planet 1749 m, na jug Malga (planina) Male Pale (Male Police); na sever Punta Grisite 1255 m." Motite L a vara ali Lavri10 1907 m; na sever: M. Argnana 1539 m, Vetfca (vrh), Griže 1315 m, M. Spic 1201 m (meja rezijanščine); pod njim staje Črni Potok. 1 M u z e c, iz molzec, t. j. gorska temena, kjer se zbirajo čez noč ovce, kamor jih hodijo na večer in jutro pastirji mlest. — Muzci se pričenjajo z vršičem 1785 m in gredo do Robii 1764 m; višji vrhovi se imenujejo1 Vršiči (Cime del Monte Musi, neskladno; moralo bi biti Cime dei Musi; slovenski se ločijo po policah in grapah pod njimi). 2 Imena na pobočjih proti Felli, furlanska ali slovenska, neumljive spa-čenke. Jof je vrh; Jovet in Zovet je špik; Cima, Cimis vrh, vrhovi. Agarone (aga = voda; torej) Veliki Vodni Vrh. Clap (očitno iz slov. klop) je kamen, okrogli kamen, Clapon veliki kamen. 3 Sflincis iz slovenskega svlečje, Rhododedron, z ohranjenim nazalom, še umljeno v Reziji. 4 Za Monte Plauris imamo dokumentarično še ohranjeno slovensko ime Lopi č. 5 Creta utegne biti slov. spačenka. Ali je kras = kršno pečevje ali krotje. t. j. zveriženo pečevje? Na prvo bi kazal prevod za vas Podkras = Šocret. 8 Ime Zabus, Zapuž, je očitno slovensko Zapuše, večkrat na Kranjskem in Štajerskem. 7 Slips iz slovenskega Žlebe, Lan i s je travnato pobočje pod robom na sever, očitno iz slovenskega Lanež. 8 Ungarino je pač pokvarjenka iz vogr. (prim. Vogršček na Goriškem : potok z vijugasto strugo). 9 G.risis so slov. Griže, t. j. Steinfeld; ime je daleč razširjeno, roman-ščina in bavarščina: Grites. 10 Monte Lavara bo skvarjenka iz Javor, ker je v slovenskem gorovju nad Čedadom dokazan prehod iz Javora v Monte Laver. Poljica 1461 m (Forca Campidello), prehod iz Rezije v Pušjo Vas (Venzone). Cima d i Campo 1768 m, na sever Črni Potok, staje Selee. Monte Cadin 1820 m; na jug Zakozarčiea 1280 m, pod njo na jug Forcella dei Musi 1012 m, prelaz pod Muzci; na sever po vrsti: prelaz La Forchia 1192 m, prelaz Forcella Tam za Kucer, 1241 m Kucer, 1463 m Monte Cuzzer,11 Škrbina 1214 m (Gresta Scarbiina), pod njo staje Tam na Laze 438 m, nad Rezijo. S ti lica 1730 m (Passo di Stilizza12), prehod iz Humina (Gemiona) v Rezijo; na jug Topol 1104 m (M. Tapou), pod njim planina Topol 889 m13 (Casera Plan di Tapou), pod njo na zahod Rupe 918 m, od tod na zapad na prelaz V Taci (Forcella Tacis 1103 m). Muze c 1785 m (prvi); na jug grapa Zaturam; na sever po vrsti: Plani-nica 973 m, pod njo Suhi Potok, Zapoludnik do 1063 m, Staje Gornji Laz 487 ni, nad Rezijo. — Vrh Zelenega Potoka ob 1841 m; na jug: grapa Zeleni Potok, pod njim sela Tam na Bieli, Muzci in Šimci 614 m, nad dolino Muzeev (Valle di Musi), konec nje izvir reke Ter 529 m (Torre); na sever: Na Klinu 1684 m, pod njim vodopad Barman ali Zagonič 753 m, v dolini Barmana selo Čišoace 524 m. Vršič nad Rušjem 1860 m; pod njim na jug Rušje 1607 m (Monte Ruscie), na seiver pašnik St61ac, Vršič 1875 m; na jug: grapa Zalodra, Vrh Tamor 1147 m, pod njim sirarnica Tam pod Tamore 738 m v dolini Muzeev. Votli Rob 1856 m; Vršič 1837 m; na sever Lašte, pod njim Jaščerica 1524 m, pod njo krnica »V Brazde«, pod njo na sever Krnica 1101 m (Sella Car-nizza), prehod iz Rezije v Učejo. Rob 1764 m; na jug sirarnica Tam pod Lipo 771 m v Dolino Muzeev. Kozarjuvac 1816 m; na jug sirarnica Srednji Bošk 767 m v Dolini Muzeev. Tam za Javorom (škrbina) 1612 m, prehod iz Rezije čez Krnico v Dolino Muzeev in Tarčent (Tarcento); na vzhod grapa Beli Potok (Rio Bianco); nad njim sirarnica Zajavor 1359 m in Planja 1397 m; prehod iz doline Belega Potoka v Dolino Muzeev Tam na Meji 853 m. Nizki Vrh 1242 m; na jugovzhod sirarnica Na Pologe 1126 m in Na Vrhu 949 m klin nad Učejo. Višinske kote so negotove in često tudi imena zanešena; oboje kaže, da je to gorovje sila malo prehojeno in malo poznano in izpričuje nestal-nost vsled pofurlanjenja krajev, ki se je polagoma vršilo. Meja slovenskega (rezijanskega) narečja teče od škrbine Muzeev 1012 m čez Zakozarčico, prelaz P<51jica, Monte Lavara, Griže, Spic, staje Črni Potok in Selce v rezijansko Belo čez kapelico Tam za Lipico 348 m, čez St&vlice 321 m in Česen Potok do Felle ob Chiusaforte. II. ZAPADNE PREDALPE. I. SKUPINA. Trske Predalpe. C ost a della Gringhiona 1009—1461 m nad Ospedaletto 240 m ob Felli, na severozapad od 1641 m Creta Storta 1063 m. 11 Kucer pomeni krnast posebej stoječ vrh; ime sega do Trente. 12 S111 i p a pomeni v rezijanščini lestvica. 13 Planina je laški' m alga, sirarnlica laški Casera, Planina Topol = Tapou je prva slovenska rezijanska planina na zahod. Monte Dene al 1613 m, na sever predgora Monte Ledis 1055 m, na zahod selišče Rozza — Roče. Veliki Kar man 1706 m dio 1716 m (Monte Chiampon, beri čampon); južno pod njima sedlo Predol 1093 m (Sella Foredor).1 Iz Pr6dola na zapad Tor-rente Vegliata; na vzhod potok Bedroša — Vedronza1; na sever greben Levina Corta 1676 m (Forche Selvatiche). Monte Fae|id 1641 m (slov. Bukovnik), A m b r u ž 1636 m (Vetta Ambruseit2); na jug grapa Glin v Bedrošo. Vrh Široke Doline, prehod 1580 m iz doline Bedroša v dolino Venzonassa, na jug grape: Repič, Plaz, Ravenca, selo Breg 575 m (Pers). Vrh Lanež 1631 m (Cuel di Lanis); na jug grapa istega imena. Škrbina Lanež, 1506 m (Forcella Lanis); na jug grapa Laški Plaz v potok Drikijico, ta v Bedrošo; selo Skarbani 623 m (Sgarban). Vrh Laški Plaz 1613 m, na jug ronek Bula, Meli, Kladje 541 m, Monte Cladia nad Bedrošo. Postovčič 1613 m, na sever planina Tamzagoro 1285 m (Ta za oro); na jug selo Podbrdo 506 m (Cesariis), vrh Podrjinac 589 m; na jugovzhod ronek Tam na Lopati; pod njimi na jug: Prehodi, Prjetavac 659 m (Prietavez); na jugovzhod ob Teru vas Na Teru — Pradielis 390 m; na jug potok Podrepič v Ter. V sovodnjak Tera in Bedroše Glavanjevica 545 m (Monte Clabagnavizza); pod njo selo Njivica 323 m (Vedronza). Vrh Dioline 1493 m (Forcella Dolina); na sever Cuk 1372 m (II Zuc), pod njim studenec Vodica in planina Tace 849 m (Tacis); na zahod Škrbina v Tacah 1103 m (Forcella Tacis), prehod v Venzonazzio. — J e d o v i c a 1262 m (Monte Jeduza); na jugovzhod grapa Tam za Brezo. Vrh Šilroki Plaz 1091 in; na severozahod pod njim izvir Tera 559 m (Torre). Predgorje. G e m o n a ob reki Fella, furl. Glemine, rezijanski Humin. M. Glemine 941 m, Hlumin ali Humin. Mali K a r m a n 1372 m (Monte Quarman); na sever Predol 1093 m, na jugozahod potok Orvenco, občina Montenars — Gorjani; ronek na jug preko 1190 m do sedla 600 m Monte Chiastelirs 717 m, Monte Campeon 705 m; sleme na zahod Monte Fait 721 m (bukovje); na zahod mestece Artegna 262 m (Rtin); Holmi pod Campeonom na jugovzhod do gradu Kuja 331 m (Castello di Coja), na vzhod pod njim mesto Tarcento 230 m (slovensko Tarčent). Sv. Marija Magdalena 669 m, na vzhod potok Podfrata v Bedrošo; na jug potok Cimor v Ter; na zahod od Flipana staje Bielapec 545 m; Poslap 656 m (Monte Tanat), na vzhod Ravna, nad Bedrošo Stuba, Ovčje 748 m (M. Oussa), na vzhod Kaleč 630 m (Monte Couza) nad Terom, na sever sirarna Črnica 344 m, nad sovodnjem Bedroše in Tera na jug Monte Stella 784 m, na jug greben Lasena. 1 Prof. Rutar je sklepal po italijanski obliki besede na Predor, a domačini poznajo le Predol. Enako je tolmačil iz Vedronza — Vedrovnica; ali domačini jasno izgovarjajo B e d r o š a. 2 Ladinske besede s pričetkom a m- kažejo na slovenski predlog na; tako: A m p e z z o Na Peči, (L)a n g o r i s pod Krminom: Na gori. Ambrusit : Furlani tolmačijo iz bruciare, torej Požganje; oblika Ambrus bi pa kazala morda Na Brusu. Brdje nad Tarcentom je že pofurlanjeno ali že mešanega jezika. II. SKUPINA. B rje žki Jia lovec1 1615 m, Kobariški Stol 1668 m. — Izvir Tera 551 m (Torre). — Jelovje 625 m, v podnožju planine Tam za Ljeso 575 m; na vzhod Kiselica 734 m. Lipnjak 1463 m; ronek na jugozapad Brdo do Tam na Ruše 960 m (Monte Tamarosso ali Tanarobo)2; na zahod izgora: Kucej 633 m (Monte Cuzzi),. na jug vas Mekoti 532 m in1 velika vas Brda — Lusevera3 na Plesalici 505 m!. Š i j a okoli 1400 m na severnem pobočju Tam za Goro 1259 m (Tasaoro); na podnožju planina Kripica, Zgorenja 923 m in Spodnja 831 m; južno pobočje: Tam na Brde, na jugu prelaz Preseka 624 m (Priesacca)4; vzporedno na vzhod z Brdom od 1205 — 839 m: Rebar ali Lebar; pod njim grapa Tam za Koredo.5 Mali Vrh 1858 m; na jug grapi Suhi Potok in Tam za Ravenco; med njima rebro Kovk; vzporedno: rebro Ravenca, pod njo Sv. Trojica 656 m; na vzhod velika vas Viškorša6 612 — 496 m, Gorenja in Dolenja (Monteaperto di sopra e di sotto.) B r i n i c a 1608 m (Brinezza ali Brieniza); na jug pobočje V Ravnah in rebro Vfine na Robu7, pod njim dolina Karnahta (Cornappo). Viškorški Vrh 1614 m; na sever planina Za Goro ali Kontje 1359 m; pod njo Brinje, v dolini sirarnica Planja na Meji 847 m. Prelaz iz Ravni na planino Za Goro 1536 m; Špik, brez kote, okoli 1550 m. Vfine na Vršič 1586 m, ronek na jug Rebra 1051 m in Ta v Robu 790 m. Karnijski Vrh 1549 m, na severnem pobočju Karnijska planina ali Stavoli (staje) Cecchini, okoli 1400 m. Lanževlca 1625 m; na severozapad preko 1424 m na Strmac 1335 m, pod njo sirarnica istega imena nad Belim Potokom. Krajni Rob 1626 m, rebro na jug Vfine na Krajni Rob. B i k 1617 m, na jug Viine na Brdo, pod njim Vfine na Čelo 1070 m. Brtežki Jalovec 1615 m (Montemaggiore); ronek od 1400 m na jug; Tepanski Rob ali Nad Bojno 1040 m, na vzhod Zavlaka 964 m do Predoline 852 m; prehod iz doline Bončiča v dolino Karnahte; na jug pod 1040 m vas Brezje 897 m do 838 m (Montemaggiore), ronek na jugovzhod Tam na Lopate, grapa Lomanja v Beli Potok. — V sovodnjah sirarnica Tam za Jezero 621 m, klin na sever: Brežki Špik 1560 m, vzhodno pod njim: Rupe, zahodno Dol po Doline, v potok Strmac na sever. 1 Radi razločevanja: Jalovec nad Planico — Brežki Jalovec, Veliki ali Zabreški Stol nad Bledom — Kobariški Stol. 2 Menjava T a nI a r o s s o in Tanarobo kaže, kako brezsmiselno Italijani imena pišejo; Rosso je brez dvojbe iz Ruše, dočim robo kaže na rob in je kar zamenjano. 3 Lusevera bio iz L u ž j e Brdo, vendar se slovenski rabi le Brda, najlepša solnčna vas Trških Slovencev. Teme 505 m, na katerem stoji cerkev, se imenuje Plesalica. 4 P re seka, ital. spačenka Forcella la Presieta ali Priesaca, je prelaz med grapo in strmimi klanci na potil iz Brda v Viškoršo. 5 K o r e d , K o r e d a je med Beneškimi Slovenci več imen za podolgato, zidu podobno goro. Nad Gorico Korada 812 m; koired = vzporedno. 6 Viškorša, Gorenja in Dolenja, živahne živinoreje. Ime skoriš oskoriš, skoruš, oskoruš, pomeni1 Sorbus domesticus. 7 Viine na Robu == zunaj na; vfine, rabljeno kakor »Tam na« kot členek. Brežki Vrh 1499 m; na sever: Brežka Planina 1380 m, v Breginju, Za Gnjilico ali Tu v Doline; na sever: potok Strmac; na jug grapa Belega Potoka v Nadizo. V u a e na K u c j e 1520 m; na jug ronek Tje na Lanah, Tam na Pre-tovče 728 m, Tam na Črtanje 745 m, Zelena Dolina, selišče Srednje Brdo 683 m, sirarnica Planjica nad Belimi Pot oko mi. G n j i 1 i c a 1463 m; na jug grapa Črni Potok do izvira v strugi Pod Kucej 570 m, pri izteku grape Na Plazeh. Pod Zelenio Dolino na desnem bregu izvir Nadiže, ki od tod dalje velja za grapo. Nizki Vrh 1480 m, prehod i!z Breginja v Učejo. Nad Ohojami 1576 m, v pobočju na jug: planina Ohoje 1058 m ali KaČarjeva planina; pod njo staje Tam v Klinu, na sever Debelo Brdo do Učeje. Veliki Muzec ali Gabrovec 1633 m, na sever grapa Gladki Plaz, na severozahod Cedevka, v južnem pobočju ob poti: Tam na Lepem Brdu, na zahod: grapa Na Plazeh v Črni Potok, levi breg Kolenjak. Mali! M u z e c 1611 m južno ob poti Gače, izgora na jug Brdo 909 m Rogelj, Mala Predolina, Velika Predolina. Ribežni 1516 m (Ribaš), severno nad Učejo Za Melami, na jug vas Breginj 557 m in vas Sedlo 487 m, na jug izgora Veliki Hrib 638 m, pod njim nad Nadižo Sleme 596 in, pod njim vas Logje. D r e v c 1400 m, Puntarčič 1562 m, Njivica opuščena Žagarska planina. » Stol 1668 m, na severozahod Dol, na sever Obrez do 1441 m, Ostrk, Hum nad Trebošnjo 1109 m; pod njim na zahod Krnica. Na severnem pobočju od Gnjilice naprej do pod Stol je velika zapuščena planina Drniohla nad Učejo. Jalovec s pašnikom Cerkovnica; severno pobočje Volarnje, stara planina Na Utru 1129 m, studenec Za Laštami, predgora na sever Prvi1 Hum ali Glava Muzec 1079 m. Na Verilih8 1439 m; na sever nova planina Božca (Voščica), pod nio Osojnica. Mali Vrh 1450 m, severovzhodno studenec Rupa, pod njo vzhodno Frata in Glava 1086 m, pod njo V Čelah 936 m. Vršanja Glava 1353 m, na sever V Jami. Glava v Zavor ju 1230 m, na sever Za Tresko 688 m, izgora Kuntri 530 m nad Sočo, na jug vas Kred 259 m. Planja, na sever v pobočju Hodovci. Starijski Vrh 1136 m, na sever senožet Hlevišče, vas Trnovo 320 m nad Sočo, na jug vas Staro Selo. Verila8, Hum, na sever Ognjeni Vrh 847 m. Komamica. Baba. Grad. K 1 o p i c a. Grič Sv. Antona nad Kobaridom in Sočo. Predgorje. 1. Krnice (La Bernardia). Dolina M a 1 eš č a k s pritokom Podlastra, Olovščak in Zafrata; na jug: Tam na Kovk 516 m, na jugozahod lob Teru: Podkladje 346 m. Preseka 624 m, prehod od Mekotov na Viškoiršo; na jug sirarnica Poljane — Pojane; nad njo Povijak 768 m, na jug Krase 765 — 764 m. Breg 643 m južno nad vasjo Viškoršo in grapo Sušic, ki se izteka na jugovzhod v Karnahto; Razpotje 567 m in Čelo 576 m; pod južnim pobočjem obeh: potok Dol po Logu, na vzhod v Karnahto. 8 Verilo, vere j a Sage — Tiir — Zaunpforte. Zdi se, da ima Pleteršnik verile, pl. tant. kot tem., napačno, mesto verila neutr. Če v on j a ali Čonja 807 m (Zuogna); ronek na severovzhod: Tam na Klepovce. Sredi med Terom in Karnahto vas Za Vrhom (Villanuova), s seli1 Za Jamo 671 m, Funtiči 624 m in Dolina; na jug: pod vasjo Tam na Ravne 726 m: sirarna Kobilica; na severovzhod pod Povjakom sirarna Tam na Robeh 601 m in Rob 632 m; na zahod: Tam pri Križu 583 m, na jug: siirarna Tam pod Taborom. Kraška planota Krnice (La Bernardia) z vrhovi: Za Polico 796 m, Krnica 863 m, Ledine 879 m, L6nica 858 m, Počivalo 801 m. Na izhodu: Kar-nahte v ravnino Dolina. * * * Ob izstopu Tera iz predgorja leži mesto Tarcento — Tarčent, trgovsko središče in sodišče za Trske Slovence, Ob izstopu Karnahte v ravnini Neme-Nimjis (navadno tolmačijo iz lat. ab-amnis), nekdanje cerkveno središče Trških Slovencev itu Rezijanov. Ves prostor med Terom in Karnahto od izstopa do sovodenj je pofurlanjen. Imena holmov Zuc di Morig 343 m (Morič), Ciuc Gurinz 247 m, Ciuc del Ronco1 251 m na obeh bregovih Tera pa kažejo še na nedavno slovensko prebivalstvo. (Dalje v prih letniku). Dr. Jos. C. Oblak: Od Ivanščice do Boča (Planinska pot od Zlatarja do Slatine skozi Zagorje.) (Konec.) V Golubovski kotlini pod temnimi bregovi odrastkov Ivanščice in Strahinščice nas je skoro že zajemal mrak, ko so se še zlatili prijaznejši nižji zeleni bregovi tam onstran nje. — Pomaknjena k temni kulisi, se je zasvetila v mrki okolici skoro strahotne Strahinščice svetla točka: cerkvica Sv. Jakoba. K tej svetli točki gre naša pot. Še svetlejša postane, ko se ti razkrije, da je tik pod cerkvijo hiša in da se v tej toči — pravi hrvaški cviček, tako svetlordeč in oster, da te zaskeli za ušesom. 0 blagoslovljena hrvatska kislica! Pod normalnimi razmerami doli v dolini bi ga morda upotrebljali za kemično vrtanje železnih traverz, toda mi smo ga »podrli« dva litra kar v »luftu« — kakor nektar in ambrozijo — in še nekaj za »šentjanževca« po vrhu. Potrebni smo bili. Potekla je namreč že deveta ura naše samo za pol ure na vrhu Ivanščice prekinjene boje. Pa kaj devet ur, še enkrat toliko bi hodil, tako osvežujočo moč je imela ta hrvatska kislica s koruznim kruhom. Preluknjala nas ni, ali je to storil že prejšnji dan hrvatski »marvarski« govornik. (Saj poznate tisto: »Jedan Srbin — regiment, dva Hrvata — parlament« i. t. d.). Pač pa smo peli kvartet v — tercetu... Bili smo na mah vsi — mladi: naš oče Srezki s »svojoj dolgoj bradoj«, vulgo Podboj, obriti nežni Mile ter moja »irhovinasta« malenkost. Bogme, kaj veste vi tam doli v dolini — kaj se to pravi: živeti! Ni ga »menuja«, ki bi bil toliko vreden, kakor ta koruzna skorja pri Sv. Jakobu, na katerega bom mislil vse svoje življenje. To je najlepši Sv. Jakob, kar jih poznam. So še tako lepe planinske trate, ali ta, v mojem spominu vsa ozarjena od večernega solnca in na sredi nje čepeča cerkvica bo zame vedno nekaj posebnega. Spomnil sem se hipno Sv. Duha nad Muljavo... Uživam ta spomin v prijetni zavesti, da je bilo razmeroma tako malokomu dano preživeti uro samotne, a vendar tako solnčnosvetle idile spričo kontrasta divjine temnega ozadja obeh gorskih mas Ivanščice in Strahinščice, ki ju veže in obenem razdvaja črna Golubovska kotlina. Odprl pa se nam je tudi na južno stran zopet že znani božan-stveno lepi svet — kakor v novi izdaji. Sicer se nam je že kazal raz Ivanščico, toda rekel bi v drugi splahneli formi. Tu pa sem ga spoznal od njegove bližnje, najintimnejše strani. Radoboj in druge manjše vasice, raztresene po razmetanem svetu pod Strahinščico, polnem grap in zelenih kotlov s temnozelenim ozadjem, svetli Sv. Vid na gori, bregovi, holmi z gradovi in z vinogradi venčane hrvatske gorice — kako si lep, ti rajski svet Zagorski! Spoznal sem, da imajo Hrvatje v svojem bogatem Zagorju tudi neprecenljive vrednote v estetskem oziru. Samo premalo ga cenijo in poznajo. Vse sili le na Kum, le na Triglav, le na Slijeme — to so zdaj za Hrvate »moderne« gore; spomni se morda še kdo tam v Zlatarju Ostrca in morda celo še Ivanščice ali — dalje ne! Tudi izza Trškega vrha, ki se sveti v dalji pred nami v svitu zahajajočega solnca na robu komaj vidne doline, prileze še kdo tu sem. Tam pod tem vrhom je namreč mesto Krapina, naš današnji cilj. Za to Krapino je Sv. Jakob, kakor za nas Ljubljančane Sv. Katarina; tudi razdalja bi bila ista. Pa ni ravno najprijetnejša pot kot taka, za noge namreč, po teh neravnih tleh s tolikimi grapami in kotli, posebno, če imaš za seboij — Ivanščico s kakimi 8 urami hoda. Nad Radobojem je v eni takih večjih grap tudi rudnik s topilnico, ki bi nam rada »pokvarila« splošno sliko. Toda kljub temu svet ne izgubi na svoji ljubeznivi vnanjosti. Ves božji je. Saj kar utone ta »črni obrat« med blagoslovljenimi bregovi, polji in vinogradi. A malo je ravnega sveta, kar ga je pod oblastjo gozdnate Strahinščice. Ni tako široko in raztegnjeno temno ozadje Strahinščice kakor ono Ivanščice, a bolj sklenjeno se mi je zdelo, skoro bi dejal, še masivnejše in morda celo še neprijaz-nejše zbog strahotnega svojega imena: »Hude Babe«. Za Strahinščico narod skoro nima lepe besede ... Lepa se zdi le turistu, ki ima smisel za raznobojnost pokrajine; ni pa lepšega ozadja in okvira za pokrajino, kakor je naš toli slav-ljeni gozd na strmih bregovih. Ali to je bil zadnji »hudi« kos poti, kakor se ti zdi vedno in povsod »hud« — tik pred ciljem, čeprav zložen; kajti po 10. uri hoda ti prav nič več ne prija hoditi po še tako mičnih kotlinah in dolinicah. »Pomlajenje« pri Sv. Jakobu je pač bilo — kakor menda vsako — le kratkotrajno. — Cerkev na Trškem vrhu nam je že obsevala luna. A na Trškem vrhu še davno nismo v Krapini, kakor ne v Novem Mestu, če si na Trški gori. No, pa ta krapinski Trški vrh je bližje mestu kakor novomeška Trška gora. Lepa je cerkev, do katere smo prišli po bolj ali manj prijetnih blatnih kolovozih in stezah ob njih. Od vrha doli pa nas privede že takozvana »bela« — sit venia verbo — cesta v še ne 100 m pod njo ležeče slavno mesto Krapino. Krapina je, po vsem svojem položaju v ozki dolini, že pravo planinsko mesto. Reklamiral sem jo pokrajinsko v duhu za Slovenijo, seveda brez vseh osvoje-valnih namenov; kajti »poslovenjena« je pravzaprav že itak vsa kajkavska pokrajina z vsem svojim Zagorjem in Primorjem. Mesto Krapina je dobilo v mojem srcu — stalno lep prostor, nele, ker mi je dalo prepotrebno čisto prenočišče (hotel Central), nego predvsem radi svoje simpatične medgorske lege. Mesto Krapina pa ni identično s Krapinskimi Toplicami, ki leže v čisto drugi Zagorski dolini, še precej daleč proč, rekel bi skoro v drugi pokrajini med nižjim gričevjem. Ali ti naj kličem v spomin slavnega Gaja, čigar spomenik stoji pred teboj? Ali morda še slavnejšega »krapinskega človeka«, kojega najdišče je takoj v podnožju nasprotnega brega doline, takorekoč v mestu? Kdo ne bo šel gledat tega mesta? Nas pa bo vedla nadaljnja pot takorekoč celo tik mimo njega. Kaj bi drugod napravili iz takega najdišča!? Vsestransko bi delali reklamo za izlete, ogradili bi dotični prostor, ohranili situacijo takšno, kakršna je bila za časa najdbe.* Niti vsi Krapinčani ne vedo zanje; vprašati moraš za — pot in kraj najdišča večkrat... Smo pač pri sebi doma, vsi še v povojih ... Tu v mestu se bo spojila železniška proga z ono od Rogatca, ki leži ob Sotelski dolini tam onstran. Gorovje, ki loči hrvatsko Krapino od slovenskega Rogatca, so preluknjali in bo s tem zvezan slovenski Štajer s hrvatskim Zagorjem — ta pa se mi zdi kakor del slovenske pokrajine. Pa kaj nas briga železnica! Kdo izmed nas se bo vozil z njo, ko je pot, ki nas povede po vedrih pobočjih, vrhovih in grebenih, ena najlepših srednjegorskih partij, ki jo imam globoko zapisano v album svojega srca! Ta pot, ki suvereno prezira vse vi juge dolin in razne grape, katere je treba obiti, pa se tudi deloma vanje spusti! Gorska pokrajina med Krapino in Rogatcem je že čisto slovenska — zakaj, ne vem, ali v srcu sem to čutil. Od Krapine naprej ne stopamo več tik ob boku osrednje gorske armade, ta ostane od Kra- * Zanimiv je tudi kristalasti, prhli peščenec, ki ga kot lajik ne morem opredeliti znanstveno. pine dalje v primerni razdalji od nas, toda ves čas vzporedno z nami, ločena od nas le po ozki dolini Krapinskega potoka, takozvane Male Krapine, pozneje pa po dolini Sotle. Raz Sv. Tri Kralje, krasno gorsko točko, par sto metrov nad slavnim najdiščem in Krapinoi, sem se ozrl najprvo na vzhod, kjer so konture Ivanščice se samo še meglile v jutranjem mrču, kakor da leži od nas v neizmerni daljavi. Zdi se ti skoro nemožno, da si bil včeraj še na njenem vrhu. In vendar je možno to daljavo prehoditi v 10 do 12 urah! Kje je Zlatar in kje si danes ti!? Kar je vmes, je kolosalen kos Hrvaškega Zagorja. Hribovje in gričevje! Kdo bi našteval vse te dolge, razmeroma široke brazde med njimi! — To so pristne Zagorske doline, čisto svoje. — Dobro vidna je ena glavnih: Kosteljna in skoro vzporedna ona Hrvatskega potoka, vse stremeče v še širjo dolino reke Krapine. Severni rob te pokrajine tvori gorska armada, iz katere stopi v tem predelu v ospredje Strahinščica in gorovje Maclja, ki je kakor vertikalno vrinjen klin med Strahinščico in Do-načko goro; zato smo se mu tudi ognili na nasprotni breg doline, ker je videti svet tam onstran preveč razkosan. Skozi vrzeli se pokaže teme Ravne gore s komaj vidno cerkvijo, izrazite po svojem dolgem hrbtu. Na vzhod ti zapre in da okvir sliki raztegnjeno Slijeme ali Zagrebška gora, na zahod pa naš Bohor z Vetrnikom nad Kozjem in s Presko nad Podsredo. Spoznaš sotesko, skozi katero se prerine Sotla med Kunšperkom in Cesargradom. Lep, velik kos gorskega sveta je v tem širokem okviru med hrvatskim Slijemenam in našim Bohor-jem, slovenski in hrvatski del, a videti je, da je to ena sama celota. To je svet slovensko-hrvatskih goric, zajet in spremljan od velike armade na severu, od Boča do Ivanščice! Sotla, ki ga deli v dva dela, se ti zdi s teh višin od daleč kakor umetna delilna črta. A vendar j e razlika med obema deloma v detajlu. Zlasti je različen oni del okoli Sv. Petra pod Sv. Gorami in pa neznani romantični četverokotnik med Savinjo, Savo, Sotlo in Voglajno, ki je edinstven gorski predel, svet zase. Toda pogled ti seže še dalje tja preko bregov Savske doline, za katero stoji falanga Uskokov in Gorjancev; v njihovem okrilju je zopet drug, temu tukaj soroden gorski svet, ki mu tudi venča vinska trta nižje bregove. V duhu pozdravljam za njim se skrivajoči Žumberški svet skrivnostne lepote, še tako malokomu znan. In vse to smo gledali prazničnega junijskega dne v času jutranjega solnca. Tu še takorekoč participira Hrvatska na našem planinskem raju; kajti ta se ne konča pri Sotli, nego šele onstran Slijemena... Že raz Svete Tri Kralje — vsi sveti trije krilji so lepi — nad Krapino se ti razgrne vsa ta krasota — in se ti razgrinja ves čas na tvojem nadaljnjem potu, ko hodiš od enega zaselja doi drugega, po bregovih gor in dol. Držiš se kolikor možno grebena, da ostaneš na višini. Vas Petriovsko je središče v tem gorskem svetu. Troje cerkvic v mali razdalji vsaksebi poveličuje celotno sliko, ki ostane v dalji ne-izpremenjena, bližnja okolica pa se vedno menja, a z njo se pojavijo tudi novi detajli in poteze v širši daljni pokrajini. Vedno izrazitejši postaja njen slovenski del, ki zadominira s svojo pestrostjo nad ostalo, ves poln luči. Čeprav v bistvu podoben onemu, kjer smo se kretali včeraj, se mi je zdel vendarle ves drug. Skoro žaloben je bil vtis onih vinorodnih bregov, ki so malodane v neposredni zvezi z resno, kar mrko okolico Strahinščice in sa se še dalje okoli Ivanščice spajali z njo. Pokrajina tu pa je vsa vesela in živa in se smeje —■ rekel bi — na ves glas. Ona tam sanja. Niti okoli razvaline Sv. Jošta ni tužno. Tudi ta pokrajina, gledana z našega pota, ima temno ozadje, ki pa je ločeno od njega po dolini Sotle. Temno, resno ozadje Maclja in Donačke gore nam ostane, ko stopamo ob južnem pobočju Prigorja pod dolgim robom Ravnice, precej časa zakrito. Zato pa se zasme-jejo k nam gori zeleni Kosteljski bregovi, na enem od njih skromni Sv. Štefan z lesenim stolpom, a Sv. Jana nas vabi doli v bližino doline Kosteljne. Izza brega se zalesketata dva vitka stolpa: Pregrada! To je drugo planinsko mesto v Zagorju pod gozdnatimi Pregradskimi vrhovi (Kuno goro). Po legi sem jo krstil za »hrvatski Gornji Grad . Tako rad bi jo šel pozdravit: preko Sv. Jane bi me peljala pot izpod Ravnice do nje. Ali Sv. Jana mi leži že prenizko, še nižje Pregrada, in preveč v stran! Kajti od Ravnice dalje mi kažejo višinske kote na karti skoro raven hrbet in od njega si obetam mnogo. Nisem se varal. Gozdni izprehod po širokem robu, dasi ne predolgotrajen, je izreden užitek in uteha po dolgem guncanju preko raznih used. Pa tudi v daljo ti splava oko, kadar se gozd odpre, in vedno vidiš kaj novega v celotni sliki. Tudi v okviru se pokaže izprememba: Strahinščica se je odmaknila in dobiva vedno bolj podobo ogromne kupole. Tudi Ravna gora stopi še bolj v ozadje in se skrije; zato pa se pokažejo iz njega tuintam precej ostre oblike Haloškega hribovja, ki skoro nima značaja vinskih goric. A kmalu se pojavi pod nami popotniku manj prikupljiva in široka grapa, v kateri je raztresena vas Klenovec. Ogleduješ jo, kako bi se je ognil. Pa ne gre: ne pomaga nič, vanjo moraš, ako hočeš nadaljevati svojo hribovsko pot, ogibajoč se prašnih cest vseskozi tja do pod Sv. Trojice, kjer je naš cilj, naša lepa Rogaška Slatina. Kaj hočeš: ali plavaj ali utoni! Ugrizni v kislo jabolko v vročem junijskem solncu! A bodi potolažen! Tam gori onstran v bregu nad Klenovcem je gostilna, skromna, a dobra in — potrebna! Odtod ni več daleč do Marije Taborske. Pravzaprav neznatna točka gori nad Sotelsko dolino. Čudno je s spomini in vtisi popotnega človeka: na mali, za druge morda neznatni, a solnčni točki pokrajine mu obvisita oko in srce. Spomin mi jo obda z vsem čarom poezije, ljubezni in iskrenosti. Dve taki točki na tem potu se svetita v mojem spominu kakor dva brušena diamanta: Sv. Jakob nad Golubovcem v večerni zarji in Marija Taborska v polni luči opoldanskega solnca. Bog zna, kaj vse deluje pri tem v človeški duši, morda čas, morda duševno razpoloženje, morda celo ime dotičnega kraja. Najbrže vse skupaj. Kako lepa, kako milosti polna si v mojem spominu Marija Taborska, v junijsko zelenje odeta! Kako vsa zlata si v svitu junijskega solnca, ko se vinska trta še solzi okoli tebe, ko žitno polje še ni rumeno in se drži svitlega zelenja še srebrni prah! Bodi vam toli slavljeni maj! Moj mesec je junij, mesec rženega cveta, ko je vsa v tihem pričakovanju že noseča priroda, šepetajoč o sladki svoji skrivnosti, ki se razodene v prešernem smehu bogate jeseni! Zanimiva je cerkev, stara okoli 700 let. Cerkovnik mi jo je razkazal, bogato okrašeno, in s ponosom prižgal pri belem dnevu — električne luči v cerkvi, češ: »Glej Kranjec, kaj takega nima vsaka podeželska farna cerkev, naša pa ima!« In še je pristavil razboriti hrvaški mežnar: »mi« (t. j. cerkev) pa smo zato odstopili tovarni doli v dolini svoj gorski studenec — in evo kupnine — električne luči, ki jo je za to dala tovarna naši Materi Božji! — Navdušenje se je dobremu možu bralo v očeh in spomnil sem se »plesalca naše ljube gospe«... Toliko, da ni zaplesal pred njo, ki stoji — revica! — z zlatom vsa preobremenjena v glavnem oltarju te starodavne cerkve... Za ta upravičeni njegov tako prisrčni ponos in njegovo prijaznost sem mu dal jugoslovenski — groš, ki ga je z veliko hvaležnostjo spravil. Rad se te spominjam, dobri hrvatski cerkovnik, plesalec naše ljube gospe Marije Taborske, ko sva jo skupno občudovala, on z 'ljubeznijo svoje priproste duše, jaz — hinavec pa, kaj sem pa hotel! molčim... Od Marije Taborske te povede pot na klanec ceste, ki privede vozače iz Kosteljske doline iz Pregrade preko bregov v Rogatec v dolino Sotle. S tega klanca se popotniku, cestarju na kolesu ali avtu razgrne prvi pogled — eden izmed najlepših — v Slovenijo, na naš Rogatec! Tu so ena izmed vrat, skozi katera prideš v naš planinski raj. »Evo ti Slovenije!« vzklika ves vzhičen Hrvat, ko »pride« s svojim autom na ta klanec in zagleda pod seboj Rogatec. »Evo ti Slovenije!« vzkliknemo i mi, in naše oko se nam skali ponosa in ganotja ob pogledu na našo zemljo... Kakor prvi planinski pozdrav naše planinske Slovenije se mi zdi ta slika — prva dobrodošlica stranskemu gostu, ki ljubi lepoto pokrajine, čeprav na bolj ali manj udobnem vozilu. Pa oni se zadrvi dol s klanca, dol v Rogatec, ki mu ostane sicer ob strani, ob vhodu v stransko dolino. Tja bi mu najrajše sledili i mi... Toda verjemi mi, da je vsako še tako lepo ležeče mesto lepše z višine od daleč kakor od blizu. Isto je z Rogatcem. Naša pešpot pa še ni končana na tem klancu. Mi prečkamo to cestoi; prav z vrha klanca vodi nad vse prijetna pot gori k Sv. Ivanu na Humu in k Sv. Petru, ki sta si brata in najbližja soseda. Gre za nekaj minut in komaj še za eno uro do cilja. To je najprijetnejši del poti, ki smo ga tudi zaslužili. »Rogaška« gora s svojo smelo postavo v oizadju Rogatca te kliče in vabi, bore letoviščar, ki prečepiš skoro ves čas v Rogaški Slatini, na svoj strmi vrh! Vzdigni se vsaj enkrat ob lepem poletnem jutru in vzpni se vsaj na Donačko goro, ki stoji ravno sredi one temne armade nad Ivanščice in Konjiško goro — Landturmom! Videl jo boš v vsej njeni lepoti in mogočnosti: kako si utira svojo zmagoslavno pot med vinogradi slovenskih in hrvatskih goric, ki so ji položene k nogam vdane in smejoče se v luči tu doli tako razsipnega solnca... Divni kontrast med temnimi gozdovi, vrhovi in grebeni ter solnčnimi, visokimi griči z njihovimi manjšimi gozdiči ti mora razmajati dušo in srce, če ga le imaš. Zadnji del pota nam mineva v razkošju položnega višinskega izprehoda doli proti dolini Sotle. Vedno bolj stopa v ospredje temni Boč, oče naših proslulih sla-tinskih vrelcev, ki jih je v njegovem podnožju nebroj, bolj ali manj znanih. Menda ga ni goista v Rogaški Slatini, ki bi ne bil napravil izleta v Rogatec preko Huma ali pa narobe iz Rogatca preko Huma v Rogaško Slatino. Krasen je. Ni kaj višine, komaj 366 m, a razgled na vse strani, kakor s kakega gorskega velikana. Soi razmeroma nizke točke v naši domovini, med njimi tudi Ljubljanski Grad, raz katere se ti zdi naša domovina pravi paradiž; ena takih je tudi Hum, Sv.» Peter ali Sv. Rok nad Šmarjem pri Jelšah, Kapela nad Radenci, Anin Vrh pri Celju i. dr. Kakor na dnu plitvega kraterja se zaleskeče v stranskem kotlu pred nami naš slovenski biser, Rogaška Slatina, ki ga ne imenujemo zastonj vedno v zvezi z drugim našim biserom, Bledom, kakor da sta to najlepši točki Slovenije ... Pravda o tem, kaj je najlepše, je težka; nikdo na svetu je ne more rešiti. Toda eno je gotovo: po dolgem planinskem potu preko gor in dolin, kakor je bil naš, najti svoj cilj, odmor in počitek v takem kotičku, kakor je Rogaška Slatina — ali si morete misliti kaj lepšega? Jos. Wester: Po mejnih vrhovih (Prisojnik — Mojstrovka — Peč — Golica.) (Konec.) Kranjska Gola, dne 28,. avg. Na Peči, pri tromejniku Jugoslavije, Avstrije in Italije, sem bil dopoldne, zdaj sem se že okopal v rezko-hladni struji Pišnice — in jedva je minila 3. popoldanska ura. Tovarišu sem bil za danes napovedal dan odpočitka, češ, izlet na Peč in Petelinjek ter povratek po Korenski cesti v Kranjsko Goro bo nama le planinska šetnja; za jutri pa sva si prihranila napornejšo turo na Kepo, glavarico zapadnih Karavank. Res, da je Peč po svoji absolutni višini (1509 m) Benjamin med Karavanškimi vrhovi — tudi relativna višina je skromna, zakaj dviga se le ok. 640 m nad Ratečami — vendar nudi njen vrhunec nepričakovano obsežen razgled, obširnejši, kakor je z njenega najbližjega višjega soseda, s Petelinjeka (1546 m). Izhodišče poti je (označeno na »trgu« sredi Rateč na preprosti, sirovi deski z obledelim napisom: »Peč SPD«. Domačin nama je dejal, da naj se drživa vseskoz kolovoza, na znožju Peči pa, tam, kjer se pričenja daleč vidna premočrtna preseka, ki znači državno mejo skoz smrečje po južnem pobočju Peči, da naj kreneva na desno, odkoder bova dospela na Sovško sedlo in od tam v nekaj minutah na vrh. To navodilo nama je, vsaj izprva, bolje služilo kakor zanemarjena temno-rjava markacija. Prav v takem mejnem 'predelu bi se morala potna označitev skrbno vzdrževati: to zahteva naša reputacija in obzir na turiste. Zakaj, že dokaj neprilik so doživeli gorolazci, ki so vede ali nehote prekoračili mejo in prišli v dotiko z italijanskimi obmejnimi stražniki. Lične orientacijske table, temnordeče preple-skane, z jasnimi belimi napisi, kakršne postavlja naše SPD, sicer dobro ustrezajo svojemu namenu, vendar se mi dozdeva, da so premalo trpežne in da manj kljubujejo raznim vremenskim vplivom kakor tiste pločevinaste, belo emailirane, s črnimi napisi, kakršne je nabavila Kranjskogorska podružnica za svoj planinski okoliš. Nič ne de, če so izdelane v Augsburgu: enkratni izdatek za nje je pač višji, a jih več let ni treba prenavljati. Menda bi jih znalo tudi kako domače podjetje izdelovati. — Jedva pol ure sva se dvigala po kolovozu v jutranjem hladu, kar opazim prve mejnike globoko doli na pobočju Kopje, vrhunca, ki dominira nad Ratečami, in skoraj zadeneva že ob prvi mejnik tik pri poti. Kolovoz dela odslej mejo tik do znožja in mejniki se vrste ob njem zdaj eden na levi, zdaj drugi na desni strani: pot je obema državama skupna, mejna črta po njej je ključasta proga. Na trati koncem te »nevtralne« proge kaže italijanska deščica pot: »A M. Forno«. Torej tudi starodavno Peč so morali prekrstiti,* da jim nje ime ne bi pričalo o narodu, kateremu po svojem položaju pritiče. So pa celo Madžari strpljivejši, ki so poleg Bude pustili ime Pest, ki ne pomeni nič drugega ko naša Peč. — Ker sva krenila s kolovoza, ki drži v velikem loku proti sedlu, na levo, sva se morala naporno popenjati skoz smrekov gozd po strmem pobočju, jaz po rebri, tovariš pa niže pod menoj po škrilasti grapi. Malo je manjkalo do dveh ur, odkar sva ostavila Rateče, ko sem dospel iz šume — spotoma sem preplašil srno — na goiico, in skoraj na to na široki vrh Peči do mogočnega belega mejnika, ki stoji v obliki pokončnega, 1 m visokega valja na stiku treh držav. Na vrhnji ploskvi so vklesane smernice trojne meje: največji sektor (do 270°) pripada Avstriji, manjši (nad 60°) Italiji, ostanek pa Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. Naravnost zagonetna mi je ta razmejitvena geometrija: naši državi so priznali le skopo ozek zakli-nek, dočim bi ji laik, sodeč po obliki bližnjega zemeljskega položaja, prisodil vsaj en kvadrant tega kroga. Tako pa stojiš tu ob mejniku lahko z eno nogo v Avstriji, z drugo v Italiji, vmes pa je jugoslovanski kot; z enim korakom si v treh državah. Kakih 20 metrov od mejnika se zaokrene naša meja proti vzhodu, da zadobi s tem smer, ki bi jo morala imeti že takoj od mejnika. Komandir graničarjev, ki imajo tu svojo čedno karaulo, se je približal in vljudno zahteval legitimacijo. Pazljivo je prečital besedilo v njej, ugotovil identičnost ter opravil s tem svojo službeno dolžnost, videč, da nisem sumljiv človek. Lahi, kakor Avstrijci, nimajo tam nikake vojaške ne finančne postojanke. — Razgled z vrha Peči je, kakor sem že omenil, nenavadno obsežen; le proti zapadu ga zapira vrsta Karavank. Najbolj me je mikal pogled na Korotan: proti vzhodu vrsta Karnskih in Zilskih Alp s širokoplečim Poludnikom, v ospredju dolgi hrbet Dobrača, vmes pa solnčna pokrajina ob Žili z belimi slovenskimi naselbinami od Šmohorja dol do Beljaka. Kje so časi, ko sem peš prepotoval Koroško zemljo malone vseskoz ob jezikovni meji od Št. Pavla preko Grebinja, Celovca, Osojskega jezera, Dobrača, Zilske doline do Šmc-horja in po »encijanski« stezi črez v Naborjet v Kanalsko dolino, od tu pa sem bil poromal še na Sv. Višarje in svoje »pešačenje« zaključil ob Rabeljskem jezeru! Ali ko smoi bili o Binkoštih prihiteli v Zilsko Bistrico, ki se koplje tam doli v solnčnem sijaju, gledat narodni raj pod lipo sredi vasi! Tempora mutantur... Visokih Tur danes ni bilo videti; bile so v čadu. Zato pa so se tam jasneje odražale ostrorobe kulise Mangrtske in Razorske skupine. — * In še napačno: kajti forno pomeni peč za kurjavo, ne pa skalo ! (U r e d n.) Poslovila sva se s tovarišem od strumnih graničarjev in od usodnega mejnika ter se spustila po gladki poti nizdolu proti Sov-škemu sedlu, kjer naju je pozdravil koroški pastir, pasoč tod svojo čredo. Zavzela sva še Petelinjek, ki je sicer za nekaj desetk metrov višji od Peči, a ni tako lepo razgleden. Meja teče ves čas po grebenu, po razvodnici med Savo in Dravo. Nekako laglje je človeku pri srcu, ko hodi ob avstrijski meji: tu mu ni treba oprezovati, ali se ne prikaže kak orožnik ali carinik, in tudi če bi se pojavil, mu pomoliš svojo planinsko legitimacijo, pa imaš »passepartout« za nadaljnjo pot, čeprav po avstrijskih tleh. Kako zoprno pa je tisto sitnarjenje na laški meji! Kakor je zložen vzpon na Petelinjek — saj drži nanj v vijugah izpeljana ježna pot — tako nama ostane sestop v prav slabem spominu. Že v Ratečah so mi bili povedali, da s Petelinjeka na Planjavo, t. j. na Korensko cesto v sedlu, ni prave poti, in tudi graničar nama je bil nasvetoval, da naj se drživa smeri ob državnih mejnikih. Spočetka je šlo sicer strmo, a še dokaj gladko navzdol; v presledkih sem se gostil s sočnimi brusnicami, ki baš dozorevajo. Nekako sredi rebri pa se neha suha »granica« in preide v skalnato grapo, poraslo z bod-ljivim grmovjem in gostim ščavjem, tako da se niso dali več zasledovati v tej gošči skriti mejnički. Niže doli se pojavi vlaga, ki se polagoma zbira v skromen vodotoč, napolnjen z vsakršno rastlinsko in kamenito navlako. Mejo sem kmalu zgrešil; vedel sem pač, da moram ob vodi priti v dolino, na sedlo, na cesto in ni me zadrževala goščava veh bujnega lapuha ne pekoče koprive, ki so me občutno plazile po golih laktih. Godilo se mi je prilično tako kakor lani, ko sem bil z Ratitovca grede zabredel v Plenšak, divno tesen pod Prtovčem. Zakaj še niso napravili in markirali poti s Planjave, t. j. s Korenskega sedla, na Petelinjek? Veseli bi je bili mnogobrojni letoviščarji Rateč, Podkorena in Kranjske Gore, ker se bi jim s tem nudila zanimiva kombinacija za zaokrožen poldnevni izlet preko Peči in Petelinjeka. Vsaka stvar ima svoij konec in zadovoljen, kakor bi mi bilo bogve kaj uspelo, sem se končno znašel na kolovozu, po katerem sem prispel na planinsko trato, na piano ob državni cesti pri km 58. 0 tovarišu sem bil uverjen, da tudi to pot srečno preleze, saj je še hujše dobro odpravil; zato sem jo udaril kar sam po gladki, zložno napeti veliki cesti proti jugu. Ne bom omenjal drugih zanimivosti kakor to, da sem na cestnih in mostnih ograjah opazil polno pajčevin, v katerih so ždeli odlični pajki križavci, vsak zase v svoji mreži. Žal, da ni zanje več primerne zaposlitve, odkar je prenehala mala loterija. Le enega sem zajel v škatlico kot vzorec naše pajkovske favne, drugim pa nisem motil njih kolobarjev; zakaj visoko čislam obstanek teh »aristokratov« med žuželkami. — V solnčni pripeki, ves prašen in razgret, sem prikorakal pred 1. uro v Kranjsko Goro, to najlepše planinsko zavetišče, ki se v čvrstem razmahu širi in modernizira. Povsod se pozna, da skrbe možje z lastno iniciativo za podvig te prelepe dolinske in obenem planinske poistojanke ... Kmalu po 2. uri je dospel za menoj tovariš in odtlej se pričenja najin »dan odpočitka«. Jesenice, dne 29. avgusta. Namesto Kepe, kamor sem prvotno nameraval, sem zavzel danes Golico, gor grede ves čas v megleno mrčavem ozračju brez solnca in brez razgleda, od vrha nizdolu pa v lepi vedrini. S tovarišem sva se bila že včeraj proti večeru premestila iz Kranjske Gore na Dovje, da sva tako prišla na izhodišče ture na Kepo. V Mojstrani sem pri najboljših poznavalcih mejnih postojank, pri orožnikih, izvedel, česar mi »civilisti« niso mogli točno povedati: da na Jepici še ni postavljena avstrijska koča in da za okrožni obhod Belica-Kepa-Mlinca-Dovje ni nikjer pravega zavetišča; tura pa bi trajala vsaj 10 ur. Zato se je moj tovariš, dasi ga ni prevzemala posebna utrujenost, odločil, da ostane danes rajši na Dovjem kot »letoviščar« ter me tam počaka, da se vrneva z večernim vlakom v Ljubljano. Večerno nebo je bilo sicer jasno, toda čez noč se je vreme preokrenilo: od Luknje sem pa Vratih so se davi podili preteči oblaki, vse nebo je bilo zastrto, jug je napovedoval deževen dan. Odnehal sem od prvotnega načrta in ga skrčil: če že ne kaže na Kepo, vsaj na Golico pojdem, saj sem ji dolžen svoij obisk že iz predvojne dobe. Preden sem se odločil za vlak, ki bi me potegnil do Jesenic, sem na dovški postaji še enkrat premotril vreme, pa je vse kazalo na dež. Torej hajd na Golico! Ta položni izlet se lahko opravi v vsakršnem vremenu. Malo pred 6. uro sem krenil z Jesenic gor v zamegleni svet. Ker me niso motili lepi prospekti, to pot nevidni, sem tem spešneje korakal po hrapavi cesti proti Planini. Prav sedem je zvonilo v cerkvi pri Sv. Križu, ko sem stopal skozi to čedno vasico; zavil sem po »nemški« poti navkreber. Ko dospem pod Peske, že opazim nad seboj Spodnjo kočo — po mojem bi se naj imenovala »Jeseniška koča«- — in nekaj minut po 9. uri sem stal že pri mejniku na vrhu Velike Golice. Kakor naročeno, se mi je razgrnil pogled proti severu: na robovih je bril še oster jug, goneč megle proti Koroški, a tu so se sproti pršile in razblinjale v nič. Slovenski Rož in preko njega Vrbsko jezero in Celovec, sploh vsa Dravska kotlina se je smehljala v jutranjem solncu. Res, krasno točko si je izbralo naše planinsko društvo, da je postavilo v spomin in proslavo pionirja slovenske turistike na tem mestu Kadilnikovo kočo. Golica je, rekel bi, propagandna gora za našo planinsko turistiko: če se komu še ni razvil smisel za lepote planinskega sveta, če se kdo še boji dozdevnega napora, ki ga baje zahteva hoja na visoke vrhove, če hoče kdo z razmerno nizke postojanke uživati obsežen razgled od Vel. Kleka do Notranjskega Snežnika, od Julijskih velikanov tja do skraj-njih odrastkov Savinjskih Alp, ta naj poseti Golico zlasti v pomladanskem času, takrat ko se vse južno pobočje beli od zgolj cvetja vonjivih narcis. Takrat je prava »sezona« za Golico, in kaj je naravnejše, da izkazujeta obe planinski koči prav v mesecih maju in juniju najvišje število posetnikov! Skratka: Golica je najprijetnejša in najboljša šola za naš planinski naraščaj. Kdo bi se potemtakem čudil, da smo v naši planinski literaturi prej dobili monografijo o Golici — dr. Oblakovo »Golico in Kadilnikovo kočo« (1. 1905) — kakor o Triglavu! Knjižica je žal že pošla in mislim, da bi SPD ravnalo v prid planincem in sebi, če bi jo znova izdalo, opremljeno z nazorno risano panoramo... Oskrbnica v koči je potožila, da je biloi letos nekaj stotin posetnikov manj kakor lani osorej. Ta upadek je pripisovati pač neugodnemu vremenu letošnje pomladi, morda pa tudi temu — kar se opaža sploh pri posetu višjih planinskih koč — da se mestna mladina bavi dokaj bolj z raznimi drugimi športi doma, da starejši »turisti« rajši ostajajo v nižjih postojankah, ki se sicer nazivljejo planinski »domovi«, in končno, da je med ljudstvom vedno manj denarja, ki je tudi za planinca »nervus rerum« ... Jugovina je minila, tudi Julijski vrhovi so odgrnili svoje lice in pokazala se je Savska dolina. In tedaj mi je bilo skoraj žal, da se nisem bil povzpel na Kepo, ki sem jo zdaj izdaleka pozdravljal v sijajni rajdi Karavank. Pa drugi pot nanjo! Saj upam, da še ni vseh dni večer. — Nazaj grede sem krenil po zgornji poti pod Golicami; na Suhi sem se poslovil od Koroške in zadnjega mejnika z označbo SHS in Oe. Opoldan sem se oglasil pri Kopiščarju in zdaj imam še uro časa do popoldanskega vlaka, da me potegne v Ljubljano. Upam, da se z njim pripelje tudi tovariš, ki uživa danes svoj-»letoviški« odmor v Mojstrani, in da bova oba zadovoljna z mnogoličnimi vtiski, ki sva jih doživela na naših obmejnih vrhovih. Jos. Wester: Pred 100 leti na Triglavu (Keferstein) Rosthorn omenja v popisu svoje hoje na Triglav z dne 17. in 18. julija 1. 1828, da je bil v družbi kr. pruskega dvornega svetnika in geognosta Kefersteina nastopil geognostično potovanje po Južnih Apnenskih Alpah.1 Omenjeni Kristijan Keferstein, roj. 1. 1874 v Halle, 1 Gl. Plan. Vestnik 1928, str. 131. je bil po svojem zvanju jurist, a se je poleg svoje stroke zanimal tudi za etnologijo — napisal je študijo o poreklu in razširjenosti Keltov v Evropi — zlasti pa za geologijoi, za vedo, ki se je pričela baš koncem 18. stoletja globlje znanstveno gojiti. Spisal je več študij geološke vsebine ter je v letih 1821—1831 izdajal časopis »Teutschland, geognostisch-geologisch dargestellt«. Zanimiva je njegova avtobio-grafija »Erinnerungen aus dem Leben eines alten Geognosten uncl Ethnographen«, Halle 1855.2 Umrl je 1. 1866, star 82 let. Keferstein opisuje svoje potovanje po slovenski pokrajini pred vsem z geoloških vidikov. Turistično zanimive podatke pa nudi zlasti poglavje »e« pod naslovom: »Die Wachein; der Terglou«:.3 Z Rosthornom sta potovala z Jesenic v Bohinj. 0 Blejskem jezeru omenja, da ga obdajajo visoke apnenske stene; na sredi pa se iz njega dviga skalina, ki jo na vrhu krasi cerkvica. »Visoko nad jezerom čepi prostrani Blejski grad, s krasnim razgledom. Od tu drži pot vedno ob Savi, po samotni, jako tesni dolini, ki napravlja grozoten vtisk in ne ostavlja prijetnega spomina. — Bistrica je prijazna vas, kjer se lahko prenoči, če se ne stavijo previsoke zahteve. Tu se dobi majhna posebna soba (»Extra-Zimmer«), ki ima, če ne oken, vsaj oboknice (»Jalousien«); postelja je napravljena kakor v kajuti, med stropom in tlemi. Vendar je vse snažno; uslužni gostilničar govori nemški, sicer pa se v dolini le kranjski (»Krainerisch«) razume.« ... 2 Smatral sem za naravno, da je mož, ki je toliko potoval, ta potovanja v svojih spisih tudi opisal ali vsaj omenil. Ker v naših javnih knjižnicah navedenih Kefersteinovih publikacij ni dobiti, sem porabil svoje letošnje bivanje v Miinchenu tudi za to, da sem v ondiotni državni knjižnici dobil vpogled v Keferslemove spise, za kar moram gg. uradnikom tega velikega znanstvenega zavoda, ki so mi kot inozemcu šli z izredno uslužnostjo na roko, biti iskreno zahvalen. Keferstein v svoji »avtobiografiji« le na kratko omenja, da se je 1. 1827 v Wolfsbergu na Koroškem seznanil s Francem pl. Rosthornom in da ga je ta 1. 1828 spremljal na geognostičnem potovanju po Južnih Alpah. V Kefersteinovem časopisu »Teutschland«, VI. zvez., 2. snopič, Weimar, 1829, pa sem našel to, kar sem iskal, v poglavju: »Bemerkungen, gesammelt auf einer geognostischen Reise. im Sommer 1828, besonders uber die Alpen in Steiermark, Krain und Illyrien«. Tu omenja, da se mu je bil Rosthorn ponudil za vodnika po slovenskem delu — »durch den Wendi'schen Theik — Kranjske in Koroške; to povabilo da je rad sprejel, češ, da se samotnemu, jezika neveščemu popotniku stavijo v teh pokrajinah velike zapreke na pot. Keferstein je prišel iz Halle preko Bay,reutha, Regensburga, Linza, Eisenerza v Wolfsberg in odtod sta z Rosthornom potovala dalje skoz Guštanj, Šoštanj, Dobrno, Celje, Kamnik, Kranj, Jesenice, Bled v Boh. Bistrico, nato na Triglav (»Terglou«); nazaj po isti poti na Jesenice, dalje pa skoz Trbiž, Rabelj, Bleiberg v Celovec. — Iz Kefersteinovega potopisa hočem navesti le tiste odstavke, ki dopolnjujejo Rosthornov potopis (gl. Plan. Vesta. 1928, št. 6—8.) W. 3 V spisu »Bemerkungen, gesammelt auf einer geognostischen Reise im Sommer 1828, besonders uber die Alpen in Steiermark, Krain und Illyrien«. Teutschland, VI. Bd., str. 237—248. Tu v Bistrici sta našla stotnika avstr. generalnega štaba pl. Mau-rerja, ki Je bil za vzpon na Triglav že vse potrebno pripravil. »Na Triglav, najvišjo točko tukajšnje okolice in sploh Južne apnenske rajde«, meni Keferstein, »je doslej le malo oseb dospelo; veliko jih je bilo sicer poskusilo, a le malo jih je prišlo na najvišji vrh. Hacquet, se zdi, je bil 1. 1778. prvi res na vrhu, 1. 1820 pa botanik Sieber, vendar so se tudi domačini, kmetje in lovci, zdaj in zdaj tvegali drznega poiskusa«. K. omenja nadalje nezgodo stotnika Bosia, ki se je bil 1. 1822. povzpel na vrh Triglava. V družbi, ki je hotela tedaj skupno izvršiti to drzno podjetje, je bilo, kakor že Rosthorn omenja, trinajst oseb.4 K. jih navaja v naslednjem redu: 1. stotnik pl. Maurer; 2. Franc pl. Rosthorn; 3. dvorni svetnik Keferstein; 4. fužinski oskrbnik pl. Baumeyer iz Bistrice; 5. kaplan Pavel Schaier iz Bistrice; 6. kaplan Janez C h e m o i iz Srednje vasi. Razen teh še dva izborna, jako previdna vodnika, Anton C o s (sc. Kos) iz Gereke (sc. Jereke) in Matija Kuruschiitz (sc. Korošec) iz Kaprenicka (sc. Koprivnika), štirje nosači, prav tako izvežbani gorohodci, in sluga stotnika pl. Maurerja, Vreme je bilo krasno in je kazalo, da tako tudi ostane: zakaj povsem vedro in mirno nebo je prvi pogoj za uspeh takega podjetja. Oskrbnik pl. Baumeyer pa je bil vse potrebno oskrbel, tudi živeža za dva dni. Dne 17. julija ob 9. uri zjutraj je družba krenila na pot, in sicer na konjih, da bi si štedila moči. Prijezdili so na višino do prvih pastirskih koč ob Val 2. uri; ker jim konji niso mogli več služiti, so jih nazaj poslali. Bilo je to očividno na planini pod Tolstcem (Doust)."' Doslovno naj navedemo v prevodu, kako ugodno sodbo je Keferstein izrekel o bohinjskih planinskih stanovih: »Tukajšnje pastirske koče so se po svoji čistoči in ličnosti odlikovale pred vsemi drugimi planšarskimi kočami, kar sem jih imel priliko videti od Savojskega'; do Kranjskega. Tu nismo našli nesnage, ki sicer leži pred kočami ali v njih samih. Planšarica, ki smo se v njenem stanu vselili, je bila v sprednjem delu svoje koče (t. j. v veži) vso posodo svetlo očiščeno razpostavila, zadnji del (t. j. čumnato) pa je kot stanovanje čedno okrasila in nališpala; tu je stala belo pregrnjena postelja, okrašena z modrimi trakovi, viselo je celo ogledalo in marsikateri okraski (»Gegenstande des Schmuckes«) so bili lično razobešenk. To priznanje je izrekel mož, ki je prepotoval vse Alpske pokrajine v Evropi; mislim, da so tudi današnje Bohinjke lahko ponosne na svoje prednice pred 100 leti. — 4 Gl. Plan. Vestn. 1928, str. 153. 5 Gl. Rosthiornovo poročilo, Plan. Vestn. 1928, str. 153. 6 Savojsko, pokrajina ob Savojskih Alpah, deloma v Franciji, deloma v Italiji, z najvišjim vrhom Montblanoom. Proti 6. uri zvečer so dospeli »do najviše ležečih staj, ki leže neposredno v znožju Triglava, v kotlini, pokriti z zelenimi tratami«, t. j. na Velo Polje. Kako je Kefersteina prevzelo veličastje te planinske slike! »Težko je katera druga točka, ki bi se dala s to v slikarskem pogledu primerjati: na treh straneh se dvigajo v impozantno groznem polkrogu puste, pošastne, navpične gole stene in ostre čeri (»Nadeln«), ki so videti povsem nedostopne in obdajajo livado, pokrito s kravami in kozami; na njej pa majhne, mirne kočice, oddaljene cd svetnega vrvenja, tako da ne pride do njih skoraj nikoli noben tujec. Vse nas je prevzelo veličastje te pokrajine, uživali smo ta pogled in ga risali, dočim je g. Baumeyer, vešč kranjskega jezika, skrbel za večerjo in nočišče«. Imena te planine, ki je sicer prozaičnemu znanstveniku izvabila tako poetično priznanje, K. ne omenja. Bilo je to Velo Polje, ki pozna zanj Rosthorn le ime »Upole«. »Karavana« je naslednjega dne ob treh zjutraj krenila navkreber, proti Triglavskim stenam. Preden soi dospeli do vstopa v pečevje, jih je presenetil mrtvaški duh. Našli so globoko luknjo, iz katere se je čulo meketanje ovac. Domači spremljevalci so zlezli vanjo in rešili še 22 živih ovac, 10 pa jih je bilo že poginilo in pričelo gniti. Pred nekaj dnevi so se bile ob nevihti oddaljile od črede in so tu izginile v prepad ... »Obdani od snežišč smo stali na znožju Triglava, ki ima obliko triglave stene; najbližji vrh nad nami je Mali Triglav, ki ga veže z Velikim Triglavom greben in še druga glava. Že doseženo stališče nudi izreden razgled in preseneča ne toliko višina, do katere se dviga od tu vrh Triglava, kakor grozna strmina sten in čeri, ker se ne more pojmiti, kako je mogoče nanje priti.« Nato K. nadaljuje, kako so plezali po strminah Malega Triglava: nataknili so si dereze; po preteku pol ure so dospeli v tesno navpično grapo, po kateri so lezli nakvišku kakor v dimniku; nato so odložili gorjače in se po navodilih vodnikov oprezno oprijemali skalnih pomolov z rokami in nogami, povsod z življenjsko nevarnostjo. Po velikem naporu so dospeli na Mali Triglav. Tu je moral K. zaostati. Bil je zadnji v vrsti in ker je bil enkrat slabo stopil, si je s težavo pomogel iz nevarnega položaja. Med tem je prišla ostala družba že toliko naprej, da je ni mogel več dohiteti. Zaostati pa je moral tudi oskrbnik Baumeyer, ker ga je bil odkrušen kamen na nogi ranil. Kefersteinu je bila njegova neprilika očividno dobro došla; zakaj njegov popis pretečih grozot, ki se nudijo očem oib pogledu na dolgi, ozki greben, t. zv. rez (»Schneide«), ki veže Mali Triglav z Velikim, in na navpične stene Velikega Triglava, daje slutiti, da bi se bil mož tudi brez drugega razloga odrekel vzponu na vrh Triglava. Gledal je, kako sa se njegovi tovariši po rezi »napol jezde z rokami in nogami naprej pomikali« in, ko so prišli po rezi do stene, kako so vodniki previdno iskali trdnih skalnih pomolčkov in kako so se plezalci teh najprej z rokami oprezno oprijemali, nato pa se nanje s prsti nog upirali. Ni mu bilo dano, da bi bil užival vseobsežni razgled z vrha Triglava, ki ga Rosthorn opisuje s tako vznesenimi besedami. Neka resignacija diha iz Kefersteinovega zapiska: »Kakor velikanski je ta razgled — na eni strani preko Alpskih grebenov, na drugi na morje proti Trstu in Reki — vendar se ti ob misli na nevarnosti povratka in ob pogledu na preteče prepade naokoli kaj malo hoče, da bi imel nad vsem tem veselje.« Počakal je, da so se tovariši vrnili z vrha in kar odleglo mu je, ko so bili ob 11. uri zopet vsi združeni na melišču v znožju Malega Triglava, »kjer ni več pretila nobena nevarnost.« »Veselo smo si segli v roke, ker ni bil nobeden bistveno poškodovan; le obleka je hudo trpela. Toda ni bilo tiste iskrene veselosti, ki sicer rada prevzame družbo, ki je poskusila nekaj nenavadnega. Vsak je čutil, da je bilo naše preizkušanje usodnih (naravnih) moči preveč drzno in da pomeni srečna vrnitev vseh posebno srečo. — Zakaj kogar na tej nevarni poti prime le lahek krč ali ga obide kaka slabost, ali se mu odkruši kamen, ki si ga je izbral kot ozko stopnjo za plezanje po steni, ta je neizbežno izgubljen. Vsi smo se zavedali, da je vzpon na Triglav prav tako nevaren kakor težaven, in nikogar ni več mikalo, da bi pod katerim koli pogojem še enkrat poskusil to pot.« — Proti 1. uri so dospeli na Velo Polje, odtod pa po najkrajši poti v Fužino; ob 9. uri zvečer so bili na Bistrici. — Keferstein je bil, kolikor se tiče telesnega občutja, na svoji hoji na Triglav malce razočaran. S kako navdušenim zanosom pa opisuje Rosthorn »nebeški užitek planinskega veličastja«,7 ki ga je bil deležen v polni meri! Pač ni vsakemu človeku v enaki meri dano, da uživa krasote planinskega sveta. Kdo se o tem že ni sam prepričal, kdo že sam ni kaj sličnega doživel? Kdor je pomišljave narave, kdor se boji za tako hojo potrebnih telesnih naporov, kdor nima trdne volje, premagati navidezno neprestopne ovire, ta ne najde pravega zadovoljstva v visokem planinskem svetu, ker zavedno ali podzavestno čuti, da ni kos zaželenemu ali stavljenemu smotru, da uspeh ne doseza namena. S tem pa nikakor nočemo kratiti zasluženega priznanja možu, ki je z Rosthornom vred pred sto leti znanstveno proučeval našo domovino in seznanjal širni svet z veličastjem naših Alp in z mogočnostjo našega Triglava. 7 Gl. Plan. Vestn. 1928, str. 200. Pavel Kunaver: Planinski vrtovi Zakon o zaščiti planinske flore, prirodni park ob Triglavskih jezerih, prepovedi, prošnje in opomini, da z brezobzirnim trganjem planinskih cvetic gine najlepši okras naših gora — vse to je ogromni večini naših turistov brez razlike stanu bob v steno. Poglej samo iz planin se vračajoče družbe ali posameznike in spoznal boš, da trdim prav. Danes se odnašajo cvetice iz višav v še mnogo večji meri kakor tedaj, ko smo se začeli bati zanje. Visoko, v stran poti in nevarne skale moraš plezati, če hočeš še videti planiko; vonj divnih murk je malone izginil s travnikov, kamor se je zaletela uničujoča množica hribolazcev; ob planinskih stezah postaja flora pusta. Kako drastično si razlagajo naše predpise celo posamezni planinski prvaki, mi priča napis v neki koči na severni strani Kamniških planin: V času zakona o zaščiti planinskih cvetic in boja za njihov obstanek sem tam čital sledečo neverjetnost: »Ne trgajte po nepotrebnem velike množine planik!« Polnega koša torej nikar, samo polovico — prosim! Posledico tega greha sem videl sto korakov više, ko se je v spremstvu nekega gospoda vračala sicer zelo prijazna dama, a v roki je nesla košato rušo divnih planinskih zvezdic. Bili so to res krasni cveti; a treba bi jih bilo, z ozirom na razmnoževanje najboljših, tem bolje čuvati v planinskem svetu. Moj opomin, ki sem si ga dovolil dati neznani dami, je kljub temu, da je bil podkrepljen z »zakonom«, »zaščito« i. t. d., izzval le lahkomiseln odgovor in izgovor. — Na planinskih potih sem sploh mnogokrat opominjal »grešnike«, a povsod sem našel zaprta ušesa in trda srca. Izgovor, da trgajo cvetice zato, »ker jih imajo tako strašno radi«, je puhel. Taka ljubezen do naših cvetic širi tam gori le smrt in razdejanje. So kakor vroč veter v puščavi. — Uspeh sem imel do sedaj le pri skavtih, ki sem jim po primerni razlagi in utemeljitvi s pomočjo nekaterih uvidevnih funkcionarjev prepovedal vsako trganje cvetic; danes pri mnogih ne drži več samo prepoved, ampak tudi umevanje in prava ljubezen do planinskih in drugih rastlinskih krasotic. Ker pa se za resnično zaščito planinske flore stori le prav, prav malo, kličem tod še enkrat Slovenskemu Planinskemu Društvu, naj samo energično poseže med turiste in cvetice. Začeti se mora s kaznimi. Ljudem, ki pridejo s planinskimi cveticami pred koče, naj se zabrani vstop ali pa se zahtevajo večje pristojbine. 0 takih ukrepih se lahko opozori v gore zahajajoče občinstvo ob izhodiščih s primerno velikimi napisi, dijaštvo pa po prosvetnih oblastih v šolah. Zadnji čas je, da se izza nergajočih ustnic zasvetijo ostri zobje!-- Predaleč me je zavedel moj uvod; a zdi se mi potreben, četudi je daljši kakor bo sledeče. Naše dične koče in planinske domove ponižuje mnogo hribolazcev v gostilne in celo v ponočevališča, če oskrbnik ni zadosti energičen. Zakaj ne bi ti naši planinski hrami, v katerih marsikdo hote ali nehote prebije po več dni, služili tudi vzgoji? Mislim tu vzgojo v spoznavanju in ljubezni do gorske flore. Poleg vsake planinske koče naj bi se napravil majhen vrt. V njem naj bi se nasadile vse važnejše planinske cvetice, ki rastejo na vrhovih in po pobočjih gora v okolici. Zato bi bilo treba le nekaj arov travnika in skalovja. Vse naj bi ostalo v prvotnem stanju brez umetnih stezic in gredic — le svet kraj naj bi bil to, kjer bi bile vse cvetice, ki naj bi se nasadile po nasvetu naših znanstvenikov, popolnoma varne in zaščitene. Drugih velikih stroškov itak ne bi bilo; saj nimamo bolj ponižnih in gojenja ne potrebujočih cvetic, kakor so planinske rožice. Gojilo bi jih le solnce in zalival sv. Peter, saj bi bile po večini v tisti višini, v kateri sicer žive. Treba pa bi bilo enega: absolutne varnosti in nedotakljivosti teh varovank. Primerni napisi naj bi opozorili planinca na vrt, na posebnosti v njem, pa tudi, da bo izključen iz koče in brez obzira ovaden oblasti zaradi poškodovanja tuje lastnine, kdor bi utrgal le eno bilko v tem vrtu. Po potrebi naj bi se vrt zaradi živine ogradil s priprostim plotom, pred človekom naj bi ga varoval njegov vzvišeni namen. V tem prirodnem parku v miniaturi bi se planinske cvetice razvijale po svoji mili volji; vsaj na teh skalah bi bilo pomladi zopet vse zlato n. pr. od planinskega jegliča, ki mu je samo solnce posodilo svoj žar, poleti pa bi se v vetru brez skrbi poigravale nežne, bele glavice planik, ki jim je danes njihova prelestna lepota v smrt in pogubo. Trume drugih gorskih lepotic bi se samovoljno razprostrle in vzcvetele na tem malem prostoru. Po mojem mnenju bi ti vrtiči okrog koč zadobili velik vzgojni pomen. Tod šele, na zaščitenem prostoru, bi gledalec mogel opazovati mimi razvoj rastlin in lepoto kraja, ki ga ne omadežuje slepi pohlep po nežnem življenju cvetic. V človeku pa bi se gojila tudi vzdržnost in z njo mirno spoznanje, da se izplača cvetice raje gledati kakor pa jih brezmiselno trgati. Zasmilile bi se mu ljube rastlinice, ki se morajo tam zunaj nezaščitene boriti ne samo z vremenskimi neprilikami, ampak tudi s človeško pohlepnostjo in uničevalnostjo. Obzor in društvene vesti III. Kongres Asociacije Slovanskih Turističnih Društev se je vršil dne 25., 26. in 27. septembra 1928 v Ljubljani, v hotelu U n i o n. Prisotni: Za Bugarsko Turistsko Družestvo v Sofiji: Nikola Galčov; Za Klub Čeihoslovaških Turistov v Pragi: Viljem Pauliny, Antonin Marek, V. Jeniček; za Klub Čehoslo'vaških Turistov na Dunaju : Gustav J. Čižek; za Piolskie T»wariystwo Tatrzanskie v Krakiovu : Dr. Walery Goetel, Mjr. Bronislav Romaniszyn, Dr. Emil Stolfa; za Savez Planinarskih Društev v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev: Dr. Fran Tominšek, Makso Hrovatin, Dr. Milan Hristič ter dr. Zlatko Prebeg, Mirko Bothe, dr. Ivo Horvat, Janko Mlakajr, dr. Henrik Tuma, dr. Davorin Senjor, inšpektor Jos. Wester in Rudolf Rozman. Zastopniki javnih oblasti: Dr. Rudolf Marn, delegat Ministrstva trgovine, zastopnik Velikega župana in predsednik Zveze za tujski promet; dr. Marko Natlačen, predsednik Ljubljanskega Oblastnega odbora in Oblastne skupščine; Narte Velikonja, referent Oblastnega odbora; dr. Dinko Puc, župan mesta Ljubljane; H. Sieber, zastopnik konzulata Č. S. R,, Ljubljana. — Zapisnik vodi dr. Janko Pretnar, prof. v Ljubljani. Otvoritev. — Predsednik dr. Fran Tominšek otvori ob '/j 10. uri dne 25. septembra t. 1. kongres ter omenja, da se je I. kongres vršil v Pragi, II. v Krakovm in da je bila za ta III. kongres določena Ljubljana. Iskreno pozdravlja reprezentante slovanskih držav v naši sredini, zahvaljujoč se jim za udeležbo. Prečita došle brzojave. — Dr. Puc pozdravlja kongres v imenu mesta Ljubljane, dr. Marn iv imenu vlade in Zveze za tujski promet, dr. Natlačen v imenu Oblastnega odbora Ljubljanskega in Mariborskega. — Prof. dr. G o e t e 1 se v imenu Polsk. Towarzystwa Tatrzanskiega zahvaljuje za pozdrave ter obenem omenja historjjat ustanove Asociacije v nadi, da se stiki med slovanskimi narodi poglobe, ter želi kongresu uspeha. — Dr. Nikola G a 1 č o v se zahvaljuje za pozdrave v imenu Bugarskega Turistskega Družestva in poudarja, kakega vpliva zamore postati kulturno delovanje turističnih društev za medsebojno zbližanje slovanskih narodov. Izraža željo, da pridejo delegati v Bolgarijo in tam spoznajo bolgarski naTod. — Viljem Pauliny pozdravlja kongres v imenu Kluba Čehoslovaških Turistov iz Prage, prinaša pozdrave izpod Tater — zibelke Asociacije, nositeljiee najidealnejših slovanskih stremljenj. — Gustav Čižek iz Dunaja prinaša pozdrav češke manjšine na Dunaju in obljublja, da bo i ona delala po svojih močeh za skupne ideale. — V. Jeniček se spominja velikega dela iz leta 1918, ki nam je omogočilo današnji kongres. V hvaležnosti se moramo spominjati ustvaritve republike Poljske in Čehoslovaške ter Kraljevine S. H. S. Predlaga, da se pošljejo brzojaivi kralju Aleksandru I., kralju Bolgarije, predsedniku Poljske in predsedniku Čehoslovaške. Predlog se sprejme z navdušenjem. Predsednik dr. Tominšek konstatira, da so na kongresu zastopana vsa v Asociaciji včlanjena društva po svojih delegatih, in objavi sledeči dnevni red: 1. otvoritev kongresa, 2. prečitanje in odobritev zapisnika zadnjega kongresa, 3. poročilo o izvedbi sprejetih resolucij, 4. razni predlogi in poročila, — Ta dnevni red se sprejme. — K točki 2. dnevnega reda predlaga tajnik Hrovatin, da se zapisnik zadnjega kongresa, kakor je bil predložen vsem včlanjenim društvom, odobri brez prečitanja. Sprejeto. K točki 3. dnevnega reda predlaga prof. G o e t e 1, naj se vrši debata takoj pri vsaki posamezni točki. Sprejeto. * * * Resolucije grupe A.) K točki 1.: Resolucija o ideologiji alpinizma in ohrani prirode je bila po poročilih delegatov sprejeta in odobrena od vseh včlanjenih društev. K točki 2., 3. in 4.: Tajnik Hrovatin poroča, da so so izdelali tozadevni predlogi in se odposlali na kompetentna ministrstva. • Glede točke 4. smo se obrnili na Ferijalni Savez. — Poljski delegat dr, Goetel poroča, da je Poljsko prosvetno ministrstvo že izdelalo tozadevno naredbo. Vršila sta se tudi že dva izleta poljskih dijakov v slovanske kraje. — Bolgarski delegat Galčov poroča,.