419
Politične  stvari.
Ozir na zadnje zborovanje zbornice poslancev
letošnjega leta.
Zadnji dan državnega zbora je bil tako viharen, da zgodovina avstrijskega parlamentarizma enacega ne pomni. Celih 16 ur je trajala seja, polna burnih dramatičnih prizorov,  hudih   besedi in še hujših pogledov.
Dan od 18. na 19. decembra je bil za večino zbornice dan slave, za manjšino pa dan dobro zasluženega ponižanja. Desnica se je spela do odločnosti, kakoršna pristoja večini, ki ima cesarsko rodovino, cesarstvo, narode, vlado in svojo lastno čast braniti proti sili besno-slepe liberalne druhah, ki je po svojih petelinih Skeneju, Granicu, Schonererju in Rechbau-erju očitno izpovedala, da njen namen je ščuvanje in Javno vznemirjanje narodov, a da ta namen hoče doseči s strahovanjem. Unidan je vladar sam pokazal, da se ne da strašiti, ta dan pa je pokazala tudi vlada in zborova večina, da tudi ti ste zavedni si svojih dolžnosti, katere jim naklada bramba cesarske rodovine in države proti kupu zarotnikov, ki uže več pri pravi pameti niso.
LeviČniki so hoteli prisiliti večino, da mora veljati dati vse, kar oni ukažejo, a na desnici so naleteli na možaka, ki jim je kos, kajti večina se ne d& več strahovati. Res! čudno bi uže moralo biti to, če bi zveza vladarja, vlade in zbornične večine — zadruga, za katero stoje narodi avstrijski — ne mogla ugnati svo-jati, katera je po svojem obnašanji v zadnji seji zbornice in po svojem vedenji zunaj nje razodela, da v divjosti svoji ne pozna več parlamentarne dostojnosti. Avstrijska zbornica poslancev ne sme postati p6d, na katerem bi se razgrajalci v cilindrih prekucevali in pojali.
Glasovita seja se je ob 10. uri dopoludne pričela še precej mirno , čeravno so parlamentarni vedeži uže prerokovali nevihto. In prav so imeli, ker uže načrt postave o železnici po dolini reke Bosne je bil celih šest ur na rešetu. Levičnikom ni šlo za to, da bi bila zavržena ta postava, kajti da bo od večine sprejeta, bilo je tudi njim znano; hoteli so le dražiti večino, tratiti čas in „skoz okna zbornice hujskati", rogo viliti in škandal delati, da bi tako avstrijski parlamentarizem osramotili pred vsem omikanim svetom.
Skene, ki je obogatil se po kupčijah s cesarsko armado, se je predrznil vladarja samega vmesiti v svoj puhli govor, rekši, da v Avstriji ne bo bolje, dokler se ce3ar ne bo za nas brigal ravno tako, kakor za Ogre. Predsednik ga je pokaral, a to je premila kazen bila za tacega predrzneža.
Ko je dr. Kronawetter predložil resolucijo, naj se dela pri tej železnici oddajo po javnem potu ponu-deb, je zopet eden levičnikov zahteval ustmeno glasovanje; resolucija pač ni bila sprejeta, a zopet se je po-tratilo precej časa po nepotrebnem.
V tem je kazalec ure pomaknil se uže na 5, in predsednik je ukrenil, naj seja prestane za dve uri, ob sedmih zvečer pa se zopet prične in vse izvrši, kar je še na vrsti. Tu pa vstane »Schonerer, se ljuto zaleti v večino in zahteva, naj peticije o vredbi zemljiš-nega davka pridejo v razgovor pred poročilom o vo-litvi treh velikih posestnikov gornje-avstrijskih. Ko se o tem zopet ustmeno glasuje in poslanec Barenfeind odda svoj glas zoper predlog Schonererjev, nastane na levi rujovenje, kakoršno je slišati najbrže k večemu še v boji med divjimi narodi v Afriki ali med zverinami po amerikanskih nenačetih gozdih!
Ob 7. uri zvečer se seja zopet prične, na vrsti so volitve iz gornje avstrijskega velikega posestva. Nikdar v tej zbornici ni bilo še vse tako razdraženo, ko ta večer. Ko se na poročevalčevem odru prikaže vrli Lienbacher z debelo butaro pisem pod pazduho, za-doni z leve strani glasno: „aha!" — a Lienbacher se za ta pozdrav levičnikov ironično zahvali s priklonom. Grof Taaffe je bil ta večer mož. Kar je pozne ure uže govoril v obrambo vlade, gornje-avstrijskega deželnega namestnika in avstrijskega uradniškega stami sploh, je najbolje, kar je on kedaj govoril in kako je po vsi pravici mesaril levičnike z neko plemenito za-ničljivostjo , to je kazalo, da je mož na svojem mestu. Vendar prvi junak tega večera bilje Lienbacher. S tem , kar je sivi starček, pa še zmirom živi jurist, govoril, je res prekosil samega sebe. Besede njegove in dokazi so bili pravi beti na glave levičnikom , ki so jih prav očitno mamili. In tako je obravnava o go-renjeavstrijskih volitvah velikega posestva, ki bi po nakanah bila imela končati se z razrušenjem večine, v rokah Lienbacherjevih postala proslavljenje desne stranke v parlamentarnem in moraličnem obziru.
Ob pol treh zjutraj so prišle na vrsto peticije o vredbi zemljišnega (gruntnega) davka. Poročevalec knez Lobkovic je naznanil, da jih je odsekova večina vse dobro pretresla in vladi oddala, da jih tudi ona nadrobno prerešeta in se ozira na-nje. Tu so imeli zopet levič-niki vse svoje mehove napete. Za govornike se jih je na strah vsem drugim poslancem oglasila cela rajda, a po prvem nasprotnem govorniku jim je štreno zmešal dr. Rieger s tem, da je predlagal konec razgovora in to podprl s tem, da državna zbornica pač nima pravice vleči pred sodbo centralne komisije , ki je urad samostojen, in da je uže čas ustaviti nepotrebno besedovanje. Predlog njegov je bil sprejet in govoril je le še en le-vičnik, potem pa se je pričel zopet prav divji ropot. Več ko 10 minut je bilo na levici vse pokonci, rujovenje, sikanje, žvižganje in vsake vrste čudne glasove je bilo slišati. Levičniki so drli proti ministrom, žugali s pestmi in ni veliko manjkalo do ravsa. Herbst je zadej ščuval, a Schonerer razsajal in še cel6 predsednika očitno in nesramno razžalil, kar je pa grof C or o ni ni plemenito odbil. V specijalni debati je ga-liški poslanec Krczeczunowicz povedal levičnjakom, da je, kakor se vidi, zdaj uže tako daleč prišlo, da se mora poslancem drugih dežel zdeti, kakor bi bili na Dunaj i ne več v stolici, ampak v kaki sovražni deželi. Temu krepkemu izreku je vsa desna stran burno ploskala. Pri glasovanji je zmagala desnica. Ura je bila uže — pol štirih zjutraj in soparica v zbornici taka, da se ne da popisati.
Po   dovršenem   dnevnem  redu  je  predsednik   grof Coronini sklenil sejo,   katero je  vodil s tako izurjenostjo ,   kakoršne  nima   kmalu kdo o tako burnih razpravah.
Liberalci  pa   so v teh sejah očitno potrdili resnica prislovice, da — „oslepi,  kogar Bog pogubiti hoče."