503                                                                                                      PTICE
Lojzka Špacapan PTICE
Pršeči oblak ptic.
Ptice ali sanje?
Komaj zaznavno neko daljno iskanje.
Pride ptica iz sive preje sem ob jezero.
Nikogar ni. V drevju zašumi list zdrsne z veje. Jezero vzdrhti.
Tipljem dalje in višine zrak je poln poln bolečine.
Kaj se tu dogaja? Ali umira kdo? Ali odhaja?
Če ptice ne pojdejo tod bodo vrbe majave povesene v nedogled v jarke in trave.
Lojzka Špacapan
504
Nekaj je v meni nekaj je v meni ranjenega od jeseni.
*  * *
S tesnobo v duši
te iščem.
S strahom v prsih.
Zaprhutalo bo skozi inje
belo
belo in sinje.
*  * *
Posedaš med brajdami ptica v vasi dogoreva dan. Razpihana krila v ognjeni lepoti širiš čez Ozeljan.
V sencih utrip je čuti Vračam se ptica zaznamovana od tvoje peruti.
*  * *
Pišem ti
po zaraslih rebreh
pod davnimi hrasti
s pobeljenim prodom
otroških poti.
Dan se nagiblje
bledi zvonar
med vejami
ugaša zadnje luči.
Na jug
ti pošiljam dolga
žalostna pisma
in veter
ki v prstih ihti
mi črke drobi.
* * *
505                                                                                                                                                                                                                  PTICE
Piši mi
kako
v letu zarišeš oblak
pod južno nebo.
Piši
kako skozi line
peščenih gradov
oblakom belim
deliš svoj blagoslov.
Stiskajoč k oknu bolna od nemira v brezmejni prostor povešaš krila in si tako drobna tako mila svetloba ki se je ranila.
V  mehkobi vetrov te slutim o ptica
če vračaš se domov tukaj je moj naslov.
*  * *
Tiho je v polju piš od prsti. Razlila je ptica pesem kot pelin čez vse moje poti.
*  * *
Tako bele
niso bile moje ptice nikoli
kot tisto jesen.
Bile so bolne.
*   * +
Kaj mi mar
če bo nebesna luč
zdajle ugasnila.
V  polju še dihajo drobne stopinje kjer se je ptica tal dotaknila.
*  * *
Lojzka Špacapan                                                                                                                                                                             506
Že v prvem mraku minuti vdaje objemajoč brezumno svetlobni krog sem na okno postavila svetilko.
Zatekajoč se k slabi usihajoči veri za molek prebiram sama dozorela zrna.
Stekleni veter v oknih dih ledeni. Vse vse vam dam vse kar imam.
Če bi hotele bi preživele.
*  * *
To pesem ožarjajo ptice ptice juga.
Letijo s kamni v perutih dragimi kamni v očeh.
Težka je njih svetloba težka bolest.
Letijo. Gorijo.
*  * *
S kljunčki odpirajo
brezkončne nebesne poti.
Z očmi
bolščavimi
od trepetavega sija
južnih noči.
Telesa so
kot da jih ni.
Zakaj ptice gredo ker jim je lahko telo. Zakaj ptice gredo ker ne odpuščajo.
In v polju neke rane jeseni umirajo v letu padajo v nočeh ko zašumi tihi jesenski dež.
Spodvite nožice -o bog
kako je jug daleč daleč od tod.
*  * *
Ponoči vračajo se
iz bolečine.
Z višine
padajo
v grmičje brinja
steklene
barve inja.
Pod mano svet izginja.
Samo ptice
tukaj in zdaj
ranjene že od vekomaj.
*  * *
Nebesa so samo za ptice. Zabel
prozoren zamah ptičji dah.
Nebesa so samo za ptice
z očmi
zamegljenimi s prahom
zvezdnih noči.
Za komaj zaznavni odmev
ki smo ga v duši zaznali
skozi zlomljene ptičje piščali.
507                                                                                                                    PTICE