Uvodnik 
Nara Petrovi~: Ne obsojam!..............................................................1459 


Mnenja, izku{nje, vizije 
Andrej Makuc: Vloge pljunkov v bivanjskih polo`ajih minulega in novega stoletja............................................................................1468 

Pogovori s sodobniki 
Leja For{tner z Markom Modicem ...................................................1479 


Sodobna slovenska poezija 
Miriam Drev: Tirso ...........................................................................1490 
David Bedra~: Goloko`ja..................................................................1499 
Simona Kopin{ek: Lom glasu...........................................................1513 

In memoriam 
Ivo Svetina: Umrl je Pesnik..............................................................1519 


Sodobna slovenska proza 
Suzana Tratnik: Mrtve stvari.............................................................1522 
Tone Partlji~: Pisatelj in Pobre{ki “President”..................................1534 

Tuja obzorja 
Alan McMonagle: Dve zgodbi..........................................................1552 


Razmi{ljanja o(b) knjigah 
Ana Schnabl: Ve~nost je nepretenciozna ..........................................1563 


Sprehodi po knji`nem trgu 
Anja Golob: Vesa v zgibi (Milan Vinceti~).......................................1571 
Katja Perat: Davek na dodano vrednost (Rok Smrdelj)....................1574 
Iztok Osojnik: Svinje letijo v nebo (Matej Bogataj).........................1577 
Borut Gomba~: Prehod (Alja` Krivec) .............................................1581 


Mlada Sodobnost 
Laura Petan: Rozi (Alenka Urh).......................................................1585 Huiqin Wang: Ferdinand Avgu{tin Hallerstein – Slovenec 
    v Prepovedanem mestu (Ma{a Oliver)..........................................1588 

Gledali{ki dnevnik 
Matej Bogataj: Proza in prozai~no....................................................1591 

Nara Petrovi~ 

Ne obsojam! 
V {oli so me u~ili, kdo je bil Émile Zolá, njega sem si zapomnil. Ne spomnim pa se, da bi sploh omenjali Félixa Faura, takratnega predsednika Francije, ob katerega se je Zolá obregnil v svojem slavnem spisu J'accuse! ^ez dvanajst desetletij se bodo na{i pravnuki morda u~ili o sedanjih umetnikih, filozofih, svobodnja{kih mislecih, ki pravkar sejejo semena, iz katerih bo (upam) zrasel kulturni ekosistem 22. stoletja; ne vem, ali se bodo spominjali mene, zagotovo pa vem, da se ne bodo sedanjega pred­sednika in celotnega politi~nega cirkusa. 
Papirja je {koda za {e ve~ razglabljanja o vsem smradu in gnilobi, s ka­terima nas tako ali tako zasipava dnevno ~asopisje, zlasti ga je {koda za godrnjanje in stokanje nad konkretnimi povzro~itelji in krivci. Smrad pa~ je, besedi~enje gor ali dol. Kadar kdo prdne, ne bo smrdelo ni~ manj, ~e se ob tem zmrdujemo in preklinjamo ter v mno`ici i{~emo tisto eno nesramno rit ali morda dve. Pameten ~lovek preprosto vstane, stopi iz oblaka smradu, odpre okno … ~e nima teh mo`nosti, pa pa~ nekaj ~asa diha plitvo in nadaljuje to, kar je po~el dotlej, dokler smrad ne mine (ali se nanj pa~ navadi). 
Ljudje smo biolo{ko prilagojeni `ivljenju v zelo raznolikih pogojih. Zabava me, ko se kdo vtakne v moje kompostno strani{~e, iz katerega tu in tam malce zasmrdi, medtem ko se iz bli`nje vasi kubiki popolnoma netretiranih odplak zlivajo neposredno v naravo in se od njih poleti v~asih {iri oduren smrad. Vsakomur svoje. Pred kratkim sem se ob mo~nem nalivu peljal skozi ve~jo vas in se spra{eval, kaj neki tako smrdi – le ma­lo vi{e sem nato videl, kako iz kanalizacijskih ja{kov bruha rjava voda in se razliva po cesti. V mestih je treba dodati {e smog, ~istila, barve, topila, industrijo … V Evropi je zaradi hlapenja kemikalij iz umetnih povr{in zrak v povpre~nem stanovanju {tiri­ do osemkrat bolj toksi~en kot na ulici; najslab{e je v otro{kih sobah – zaradi kupov plasti~nih igra~ in drobnarij, `ivih stenskih barv … V mestih moramo tako preprosto izklopiti sposobnost zaznavanja tako organskega kot sinteti~nega smrada, v katerem `ivimo. 
Kadar se sam znajdem sredi tega smrada, ga vdihujem v polnosti … in ne obsojam. Predobro se poznam, da bi se upal obregniti ob kar koli, predobro vem, da se sam v resnici ne `elim spremeniti, zato sprememb ne morem pri~akovati ali zahtevati od kogar koli drugega, kaj {ele od celotnega sveta. Z zmrdovanjem nad ne~im, ~esar ne morem spremeniti, samo tratim energijo in si kradem dobro voljo, zato vse to sprejemam in opazujem, se ~udim kot otrok in radovedno spra{ujem, kaj vse nas {e ~aka, tudi ~e nas ~aka le {e skoraj{nji grandiozni konec, kot ugotavljajo nekateri znanstveniki. 
Za~etek spreminjanja sveta je sprejemanje sveta. Tak{nega, kakr{en je. V sedanji godlji smo se zna{li predvsem zato, ker smo spreminjali stvari, ki se jih nismo potrudili dovolj dobro razumeti, ker nismo sprejeli njihove realnosti in smo bili silno ambiciozni. Ambicija pahne ~loveka v tunelski vid, v zavra~anje ene plati medalje zavoljo druge, v pristranskost, v nasi­lje – celo v imenu nenasilja. Budisti, denimo, ob vsem zavedanju, ki ga premorejo, ob vsej meditaciji in zagovarjanju nenasilja ne morejo re~i, da so zares budisti, dokler se budizmu ne odpovejo in ne ohranijo v sebi le njegovega bistva, brez zunanjih oznak. Dokler se izpostavljajo z obleko, dr`o, dejanji, nazivi, se ne morejo izogniti pasivni nasilnosti. Ni~ druga~e ni v drugih religijah, doktrinah, politi~nih skupinah. 
Dobrih dvajset let je `e tega, kar sem prvi~ bral Bhagavad-gito in si predstavljal, da jo razumem. Šele ko sem jo zavrgel, sem jo lahko razu­mel. Prav to je sr` vsake religije, si zdaj upam trditi; tudi Gita v bistvu pravi: “Opusti vse religije, vse predstave o prav in narobe in se predaj Meni.” Spet: pred dvajsetimi leti sem mislil, da vem, kdo je Ta, ki me je pozival, naj se Mu predam. Zdaj slutim, da je to bil le moj naivni miselni konstrukt, ki sem ga skopiral od drugih in ga poveli~eval preprosto zato, ker je v ob~utku najdenja resnice nekak{na posebna varnost. Zdaj slutim, da nisem imel pojma. Da se razumemo: {e vedno nimam pojma. Zdaj vem, da sem takrat, kadar sem mislil, da sli{im Njega, sli{al notranji glas, sestavljen iz spleta miselnih tokov, izmed katerih ob~asno zazveni jasen klic. Temu klicu – `ivljenje me je tako nau~ilo – preprosto moram slediti, le da ga zdaj pripisujem Misteriju, ki je onstran mojega razumevanja. Rezultate prepu{~am Njemu, na meni je le, da opravim svoje, hvale`en Bhagavad-giti, da je v meni pustila seme sprejemanja tega, kar je, in izpu{~anja tistega, kar ni – z Bhagavad-gito vred. 
Sprejel sem dejstvo, da spremeniti ne morem ni~esar, niti samega sebe ne. Zares spremeniti. Spremenim lahko le svoj odnos, dr`o, svoje reakcije. Organske spremembe, ki se potem za~nejo dogajati v meni in okoli mene, moram nazadnje samo dopustiti. Zgodi se evolucija, ki me v~asih pogladi, v~asih prelomi, v vsakem primeru pa obdari. In kadar me obdari, obdari vse nas, kajti “oni” ne obstajajo, vsi smo mi. 
To je ameboidna `ivljenjska dr`a, ki terja drzno prilagodljivost in spre­jemanje vrste protislovij. Sprejemati moram tudi ambiciozne`e, ki `elijo spremeniti svet; pasivno nasilne uniformirane budiste; dosledne sledilce Bhagavad-gite; zoláje in faure; ves kulturno­politi~ni cirkus in {e veliko tega. Celo z vsemi moram sodelovati in peljati svet v nekih nepredvid­ljivih smereh, ki jih nih~e od nas ne razume. Kajti “oni” ne obstajajo, vsi smo mi. Sprejeti moram lastno nasilje, ki ga zagre{im vsaki~, ko se izvzamem iz dru`benih norm in `ivim druga~e, ter bole~ino, ki se mi vrne kot bumerang, kajti, {e enkrat: vsi smo mi, “oni” ne obstajajo. 
Tukaj pi{em o svoji notranji dr`i; od nikogar ne zahtevam, da jo povze­ma. Ne skrbi me, ali se bo kdo v moji dr`i prepoznal in ali bo iz nje kaj potegnil zase, pi{em tako, kot pi{em, izklju~no zato, ker sem bil k temu po spletu naklju~ij poklican in povabljen. Preprosto dejstvo je, da ne mo­rem gledati na svet skozi tuje o~i. Lahko se navidezno postavim v tujo ko`o, ampak tudi takrat gledam izklju~no skozi svoje o~i. Zato se vedno zavzemam za vse tisto, kar se meni zdi pomembno. Kadar podprem koga drugega, to storim zaradi svojih interesov. Vsakdo, ki trdi, da deluje pri­marno v interesu drugih – ljudi, `ivali, dr`ave, sveta –, la`e. Vsi delujemo primarno v svojem interesu. Ta interes je lahko skrajno {irok, recimo spremeniti svet, toda celo ob najbolj vrlih namenih in izjemni eti~nosti je tovrstno spreminjanje sveta nasilje, ki se lahko stra{ansko izjalovi in zasu~e v povsem drugo smer od tiste, ki je bila prvotno zami{ljena. 
Vsak dru`beni reformator je navadno mo~na osebnost, toda, kot je opazil Samuel Taylor Coleridge, “bodo {ibki umi vsako reformo, ne glede na to, kako nujna je, ponesli v pretiravanje, ki bo potem tudi samo potrebovalo reformo.” Buda, modra, mo~na osebnost, prinese doktrino ahimse, toda {ibki sledilci to – celo nehote – spremenijo v njeno popolno nasprotje. In tako naprej skozi vso zgodovino … 
Prav zato se vse bolj vzdr`ujem pisanja ali govorjenja s pozicije abso­lutne instance; “vi{je resnice” odklanjam, saj v njih vidim spretno sa­mozavajanje; vse bolj razumem, da so vsi sistemi izmi{ljeni. Ker pi{em zavestno iz povsem svojega zornega kota, vedno govorim resnico. Svojo resnico – eksplicitno poudarjam. Zanesljiv pokazatelj, da imam prav, je, da mi je vseeno, ali imam prav, ali me kdo jemlje resno ali ne. O vsaki trditvi, ki jo stoodstotno zagovarjam, tudi stoodstotno dvomim. Nih~e ne more slediti temu, kar mislim, da je prav, saj je to le moja resnica, v kateri je tudi nemalo norosti. In ko objamem svojo norost, sem naredil prvi korak k modrosti. 
Takrat se lahko za~nem igrati s prese`no nekonvencionalnimi idejami! Po uvodu, ki vas je, upam, vsaj pribli`no uglasil z mojo duhovno dr`o in ste morda v njej prepoznali tudi kan~ek svoje, lahko predlagam nekaj radikalno druga~nih, evolucionarnih dru`benih scenarijev, ki jih, prosim, poskusite brati z zdravo distanco, brez sodb. Verjamem, da bo {lo. 
Zadnje ~ase sem zelo pozoren na to, kako ponosni so ljudje na razne pripadnosti, ki se po kratkem razmisleku izka`ejo kot nestvarne, neumne, bolne ali {kodljive. Biolo{ke pripadnosti, ki jih privzemamo spontano in so del temeljne identitete ~love{kega bitja, lahko pre{tejemo na pr­ste: dru`ina, dom, lokalno okolje, jezik, bivanjska kultura. ^ez to se razprostira pestra paleta umetnih pripadnosti, ki nas pahnejo v pasivno ali aktivno nasilje: identifikacija z religijo, dr`avo, priimkom, stranko, poklicem, izobrazbo, navija{kim klubom, podjetjem, blagovno znamko, vedenjskimi normami, interesnimi dejavnostmi, finan~nim statusom … Nasilje je neizogibno, saj tako za~nemo ustvarjati zidove, vse ve~ zidov, da nas lo~ijo od druga~nih, in braniti “svoje”, medtem pa zapostavljamo biolo{ke pripadnosti, na podlagi katerih so meje med nami in drugimi veliko bolj organske in mehke. 
Posledica je velikansko ideolo{ko onesna`enje. Hitler, ta grozni demon, ki je pobil na milijone ljudi, je podlegel zaveznikom in, juhej, vsi, ki so bili na strani zmagovalcev, so proslavljali. Po vojni se je Nem~ija hitro pobrala in razvila eno najuspe{nej{ih gospodarstev na svetu. Slovenija je obti~ala dvajset let za njo na socialisti~nem vzhodu, kjer smo – tako se spomnijo starej{i – `iveli pod prisilo Beograda. Kaj pa, ~e bi zmagal Hitler? Potem bi Slovenija bila Nem~ija! Ne le Slovenija, tudi Bolgarija, Mad`arska, Srbija … Morda bi bili v skupni dr`avi {e naprednej{i, kot je sedanja Nem~ija. Morda nikjer ne bi bilo Romov. Morda bi bili ve~ji in naprednej{i kot Zdru`ene dr`ave Amerike. Morda bi Evropa `e prej prerasla v konfederacijo z enotnim jezikom – nem{~ino. Ponosni bi bili, da smo del velike Nem~ije, peli bi nem{ko himno, navijali za Nem~ijo na olimpijadi. Bili bi nenadkriljiva {portna velesila z neizmerno pestro kulturo, Evropa bi bila brez dr`avnih mej `e pred mnogimi leti … 
Ste `e za~eli nezavedno zmajevati z glavo? Ste zakoreninjeni v dr`o osebne vednosti, da bi bilo to gotovo slabo za slovenstvo, ste reagirali na prej{nji odstavek z: “Ampak! …” Kaj pa ~e zatrtje slovenstva in popolna germanizacija ni edini mo`ni drugi scenarij? Kaj ~e bi v zmagoviti Nem~iji imeli {e ve~ prostora za svojo kulturo, kot smo ga imeli v Jugo­slaviji ali kot ga imajo zamejski Slovenci v sedanji Avstriji, Italiji in na Mad`arskem? Kaj ~e bi si zmogli priznati lastno hegemonijo do drugih, preden jo obsojamo pri drugih do nas? Ko zgodovina preme{a juho, neko­ga doleti ve~ mesa, nekoga ve~ krompirja, nekoga pa pusta juha in kosti. Ne moremo vedeti, kako bi bilo bolj{e ali slab{e, lahko pa smo pozorni na to, kar je, in gradimo identiteto na osnovnih temeljih. 
Ob~utek nacionalne pripadnosti je sila `ilav, v njem je nesmiselno iskati zdravo pamet. Na velikih zdru`bah temelji mo~ ~love{ke vrste in ob~utek varnosti, zato ni ~udno, da so se ljudje pripravljeni odre~i biolo{ki pri­padnosti ter jo nadomestiti s politi~no. Pred nedoslednostmi si zatisnejo o~i. Slovenci zagovarjajo svoje, ~eprav je o~itno v marsi~em slab{e od tega, kar imajo v tujini, na primer vozijo nem{ke avtomobile, nakupujejo v avstrijskih trgovinah, i{~ejo delo v Italiji, Franciji, Angliji, Belgiji, ker je tam bolje pla~ano. Potem, izhajajo~ iz nacionalnega ponosa, {~itijo tiste zna~ilnosti “svoje” kulture, ki jih spremenljivi kolektivni dogovori opre­deljujejo kot temelj njihove skupne identitete. “Skupne” – s tistimi sosedi, s katerimi se niti pogledajo ne, s tistimi politiki, po katerih pljuvajo, s tistimi plehkimi kulturniki, ki jim o~itajo prevzetnost, s tistimi u~itelji, ki v vse to vpeljujejo njihove otroke, s tistimi brati in sestrami, s katerimi se to`arijo po sodi{~ih zavoljo nekih brezveznih podrtij. Ampak {e vedno so vsi Slovenci! Ljudi ni te`ko prinesti naokrog in jih tako diplomatsko nategniti, da so na koncu na to {e ponosni. 
Zadnje zato~i{~e je, seveda, jezik kot temelj narodne identitete, ampak pri jeziku se tudi kon~a. Zna~ilnih obla~il ni ve~, razen trikrat na leto na folklornih dogodkih, v vsakdanjiku so nujne znamke, ki so vedno tuje, ~e ho~e{ pokazati, da da{ kaj nase. Doma~a hrana ni priljubljena, raje imamo kebab, hamburger, pommes frittes, falafel in pizzo. Pijemo vino, pivo in `ganje, ki so nam jih predali drugi narodi, sokove iz sadja, prinesenega z raznih koncev sveta. Prakti~no vsa kultura je prete`no tuja ali pod vplivom tuje, saj smo tako majhni, da bi bilo v poplavi res dobrih umetnin ~udno, ~e bi bile na{e stvaritve vedno tako dobre, da bi se po`vi`gali na tuje. 
Še sloven{~ina, kakr{na je bila, izginja. Privzetim besedam iz nem{~ine, italijan{~ine in hrva{~ine se vse bolj pridru`ujejo tujke iz angle{~ine, posebej med mladimi. “Full cool bejba je bla na afterju … res hot, the best, no. Sem bil ~ist' down, ko je rekla, da mam spiko k' gay. Totaln' bad, no …” 
Ko opazimo vse to, za~nemo slediti trendu v kulturnem in medijskem prostoru, ki se nad obstoje~im stanjem pronicljivo zgra`a in pikro benti, malokdo pa si upa kaj narediti, da bi bilo druga~e, kaj {ele, da bi zmogel pogledati na svetlo plat zadeve, to pohvaliti in podpreti. Vsaka slaba stvar ima namre~ tudi svetlo plat. Ko sem pred leti priletel iz Kin{ase, prestol­nice Demokrati~ne republike Kongo, sem na letali{~u Jo`eta Pu~nika (ne la`em!) pokleknil in poljubil tla, hvale`en za vse dobro, kar delajo na{i politiki, gospodarstveniki, kulturniki, za red, mir in obilje, v katerih imam privilegij `iveti. V Evropi nimamo pojma, kaj je zares beda. 
Zato nad vsem navedenim ne bentim. Nedoslednosti izpostavljam, da bi jih potem la`e sprejeli. Ne spremenili, sprejeli! In ne obsojali. Ko bomo to zmogli, bomo znali prepoznati nepotrebne identifikacije in jih opustiti. To je edina sprememba, ki je po mojem opa`anju potrebna, da bi skupaj za`iveli res ~love{ko in ~love~no, da bi lahko, kot pravi William McDo­nough, “ljubili vse otroke vseh vrst za vse ~ase”. Ni~ nenavadnega ni, da je prav to najte`e storiti: dopustiti, da nepotrebno odpade. Sodobna bi­vanjska kultura ne podpira spu{~anja in prepu{~anja, spodbuja kopi~enje in oklepanje; posameznik je danes nespremenljivi trajni posedovalec, ne pa igrivi gibljivi plesalec. S tem ko poseduje, je tudi sam posedovan in ujet v prime` stotin posledic. 
Kako posameznik do`ivlja svojo identiteto, je nelo~ljivo povezano s pra­vom. Pravo je tisto, ki v kapitalizmu sveto varuje pojem lastnine in pose­dovanja; ki z zagro`eno prisilo nad posameznikom dolo~a (zakoniti) okvir njegovih dejavnosti; ki denarju daje neizmerno mo~, zato se najbogatej{i lahko zakonom tudi izmuznejo ali z njimi manipulirajo. Zakoni so postali tako kompleksni, da povpre~en posameznik nima mo`nosti, da bi se med njimi vsaj pribli`no zna{el, jih razumel in se postavil za svoje ~love{ke pravice, posebej ~e svojo identiteto do`ivlja druga~e kot ve~ina, ~e je igrivi gibljivi plesalec. 
Plesalci se lokalno trudijo vzpostavljati nova pravila igre in dinamiko plesa: reducirati moralne zakone do temeljnih naravnih zakonov, pri kate­rih morala niti ni ve~ potrebna. Opozarjajo, da na{a civilizacija, ~e se ne bo uglasila s stvarnimi naravnimi zakoni, tvega zdesetkanje ~love{ke vrste in tudi drugih vrst ter da pravo, dokler celo za ceno samopre`ivetvenih zmogljivosti varuje moralne interpretacije naravih zakonov in s tem prevladujo~o dru`beno paradigmo, ~love{tvu koplje jamo. 
Ti ljudje niso anarhisti – `elijo organski red, ki varuje naravo in ~love{tvo za stoletja in tiso~letja, ki prihajajo. Postavljajo naravno pravno strukturo, v kateri zemlja ni le brezosebni naravni vir, predmet gospo­darske dejavnosti, korporativne lastnine in spekulativnega trgovanja. V tej strukturi je intimni bivalni prostor, dom, posamezniku, dru`ini in skupnosti zagotovljen kot temeljna pravica, toda ne za vse ~ase in brez odgovornosti do tega prostora – ne kot lastnina, ki nima pravic sama po sebi. Bivalni prostor je ekosistem, v katerega smo vpeti po ob~utljivem prepletu biolo{kih soodvisnosti in temu dejstvu se je preprosto treba pri­lagajati. Zlorabi narave je preprosto treba narediti konec in od konkretnih ljudi – ne od brezosebnih korporacij – zahtevati konkretno odgovornost za vsa dejanja, ki so jih kdaj storili ali jih nameravajo storiti. 
V za~etku tega tiso~letja so v Zdru`enih narodih zavrnili Izjavo o ~lo­vekovih dol`nostih in odgovornostih, rekli so, da je Izjava o ~lovekovih pravicah zadosten temelj demokracije. Ni~ ~udnega, da se v zahodni civilizaciji obna{amo tako neodgovorno in da se posebej tisti, ki imajo najve~ vpliva na dru`beno ureditev, najbolj izmikajo odgovornosti in na­sprotujejo spremembam. @ivimo, kot da je politi~na in ekonomska uredi­tev, kakr{no imamo, edina mo`na, absolutna, malone od Boga dana. Toda, kot pravi Emerson: “Ko obravnavamo dr`avo, moramo pomniti, da njene institucije niso avtohtone, najsi so obstajale, preden smo se rodili …, vse jih je mo`no posnemati, prilagajati; sami lahko naredimo enako dobre; lahko naredimo bolj{e.” 
Te bolj{e “institucije” vznikajo tiho in neopazno. Ve~ina ljudi jim ne posve~a pozornosti, saj je zdresirana, da reagira le na pompoznost in tru{~. Kitajski pregovor pravi, da padajo~e drevo povzro~i ve~ hrupa kot rasto~i gozd. Majhnih rasto~ih dreves je ogromno, toda mno`ica se ozira le k veli­kim padajo~im drevesom. Da bi sli{ali gozd rasti, je potrebno nekaj, ~esar nismo vajeni: biti moramo tihi in v ti{ini pozorni na drobne signale. Prav tak{ni so prina{alci ~love~ne dru`be, tihi in pozorni na vsako znamenje iz okolja – in ve~ jih je, kot je videti na prvi pogled. Morda pa je prav, da rasto~ega gozda ni sli{ati, da ni sli{ati znanilcev dobrega, morda so tako bolj varni pred vojsko motornih `ag, pred katerimi se je te`ko skriti, ko enkrat zabrnijo v neki smeri, da bi uni~ili vse, kar je druga~no. 
Glavna te`ava nove dru`be, ki se poraja, je, da je de facto postavljena nasproti stari dru`bi, ki premore kompleksen represivni aparat, sestavljen iz policije, vojske, sodi{~ in zlasti mno`i~nega pritiska h konformizmu. Tudi ~e skupina ljudi sestavi resni~no bolj{o ureditev dru`benih institu­cij, ~e se umakne iz oblaka smradu in za~ne v svojem krogu to strukturo udejanjati, bo morala ra~unati na nestrinjanje obstoje~e strukture. Nikoli v zgodovini ni nova dru`bena ureditev nastopila s strinjanjem stare, veliko poskusov je bilo zatrtih z brutalno silo, na enak na~in so tudi nove ureditve pri{le na oblast. Morda pa ni drugega na~ina? 
Nazadnje smo nekako le prilezli do demokracije, vladavine ljudstva samemu sebi. Vsaj na papirju. Samoodlo~anja in odgovornosti zase smo vendarle prikraj{ani. Le ~e se odlo~imo `iveti edinstveno, druga~e od splo{no sprejetega, in prevzamemo osebno odgovornost za to svojo odlo~itev, lahko re~emo, da smo svobodni, suvereni. Vse ostalo meji na su`enjstvo, kajti ~e mi na~in `ivljenja dolo~ajo drugi ljudje, institucije in dru`bene norme, potem so oni moji gospodarji in so dol`ni poskrbeti zame. ^e kdor koli pride do mene, medtem ko `ivim po svoji vesti, miro­ljubno, ne{kodljivo, zaprise`en dobrim delom, in nad mano izvede prisi­lo, mi s tem sporo~a, da se nisem sposoben odlo~ati o svojem `ivljenju. Prisila pomeni, da se nekdo drug odlo~a v mojem imenu in je torej zame odgovoren, enako, kot so star{i odgovorni za otroka, v imenu katerega odlo~ajo: poskrbeti morajo za njegovo hrano, bivali{~e, zdravje, varnost. 
Ne le da danes tisti, ki odlo~ajo v imenu mno`ic, ne poskrbijo za njiho­vo hrano, bivali{~e, zdravje, varnost, prepu{~ajo jih same sebi, dajo jim le toliko denarja, da lahko, ~e so iznajdljivi, poskrbijo za svoje osnovne potrebe, prese`kov je iz leta v leto manj. Medtem pa je vse ve~ milijar­derjev in tistih, ki so vse bolj bogati. Ali ne bi mogli temu re~i prikrito ali anonimno su`enjstvo? Mnogi mislijo, da obi~ajni ljudje nimamo vzvodov, s katerimi bi se postavili proti tovrstni zlorabi, vendar to ni res. 
Primarni vzvod je znanje. Nedavna {tudija o ~love{ki in naravni dina­miki (Human and Nature Dynamics, HANDY) ugotavlja, da nas kot civilizacijo od kolapsa lo~i le nekaj desetletij. Analiza petih dejavnikov (populacije, podnebja, vode, kmetijstva in energije) prepri~ljivo potrju­je, da lahko kmalu pride do zloma kompleksnih dru`benih struktur. Vsi dru`beni kolapsi v preteklosti so obsegali iz~rpavanje naravnih virov do tolik{ne mere, da je preseglo nosilne zmogljivosti narave ter je prineslo razslojevanje na elite in mno`ice. Elite so omejile dotok virov do mno`ic in kopi~ile vi{ke zase. Neizogibni kon~ni rezultat je bil dru`beni kolaps. To ~aka tudi nas, ~e ne bomo spregledali, kak{no je dejansko stanje, in ne bomo spodbudili evolucije dru`benih struktur. 
Prav bi bilo, ~e bi bila kultura pri tem vodilna sila, in sicer ne izhajajo~a iz obsojanja in godrnjanja, temve~ iz pogumnega razgaljanja, poganjanja krvi po `ilah, pri`iganja isker v o~eh, vzbujanja ob~utka smisla v srcih. To bi moralo biti poslanstvo kulture, ne pa politiziranje nacionalne identitete, razglabljanje o avtohtonih prvinah jezika, ki izginjajo, zna{anje nad tem ali onim vplivne`em, mla~no povzemanje sodobne dekadentnosti in ne­nehni cinizem. Kulturniki naj se samo ozrejo v preteklost in bodo videli, kako to storiti. 
Vsekakor ne kot Zolá v J'accuse! Tega spisa nikoli nisem prebral, so bili prvi odstavki predolgo~asni in premalo aktualni, zapomnil pa sem si roman Nana, ker zare`e v gnilobo elite in obra~una z njo, kar se zame kot bralca izka`e kot katarzi~no. Pred nos mi postavi smrad sveta in re~e: Voila! Z dr`e nadreligioznega zavedanja me soo~i s plehkostjo morale in groze pred spremembami. Nad vso mo{ko elito postavi, kot bi rekla dana{nja mladina, ke{ pi~ko, ki samo pospe{i njihov dekadentni zaton. Ob Nana se sam pokon~a vsakdo, ki ne sprejema tega, kar je, in ne izpusti tega, kar ni. Nana deluje tako perverzno v svojem interesu, da bi to moral opaziti vsakdo, toda vonj mesa zmeh~a tudi najbolj mo`ate. Nana izsrka nasilje iz dru`be in ga servira dru`bi nazaj s pi{tolo, {karjami na srebrnem pladnju. Nazadnje mora Nanasprejeti lastno nasilje, ki ga zagre{i vsaki~, ko se izvzame iz dru`benih norm in `ivi druga~e, ter bole~ino, ki se ji vrne kot bumerang, pou`iti v obliki bedne smrti. 
Nana me prina{a naokrog in me diplomatsko nateguje, slute~, da bom na koncu {e ponosen na to. Nana ne obsoja, Nana preprosto je. Prav ima, ker ji je vseeno, ali ima prav, ali jo kdo jemlje resno ali ne. Objema svojo norost in s tem dela korak proti modrosti. Nana je izmuzljivka, ki svojo o~arljivost uporabi zoper nesnago in smrad v vas, razkrinka vas in zmede, napelje vas na svoj mlin, v vas vzbudi zaupanje, da ji prisluhnete tudi takrat, ko bi jo sicer ignorirali. Nana je ke{­pi~ka­boginja­varuhinja dru`bene evolucije, ki se zgodi skozi spodsekavanje glav. 
Ne obsojam! ne more biti le puristi~no vztrajanje pri doslednosti, ne more biti le kontrast obstoje~emu bentenju. Ne obsojam! so besede kokete predsedniku, s katerimi ga brez dodatnih razlag razoro`i in razbremeni odgovornosti za vse, kar sledi, ker sprejema, kar je. Ne obsojam! je dopu{~anje sprememb brez nasilja, temelj prave demokracije brez prikri­tega su`enjstva. ^e ne obsojam, se znajdem, `ivim svobodno, avtenti~no, kot bi vsak kulturen ~lovek moral `iveti, tudi ~e to zanj pomeni, da se pro­stituira. Zoláje z Nana ve~no aktualen, bralcu zleze pod ko`o, mu vbrizga dozo sprejemanja realnosti, polne nasilja; J'accuse! je odkrit poziv k (ne) nasilju in se prav zato kon~a z nasiljem, begom, strahom. 
Nara je iz 21. stoletja, ni kot dekadentna Nana; razmi{lja tudi o mo`nih pozitivnih scenarijih, zato namiguje na vzvode, eksperimentira, posku{a, tipa, morda se kaj posre~i. Upa, da bo tudi kulturna srenja razumela, kar ji `eli sporo~iti. Bistvo je o~em nevidno. Vse to do zdaj je bila suha vaja. Kot je rekel Du{ko Radovi}: “No, pa smo spet na za~etku. Danes bomo spet vadili kompleten program `ivljenja, da bomo pripravljeni, ko bomo enkrat res za~eli `iveti.” 
Andrej Makuc 

Vloge pljunkov v bivanjskih polo`ajih minulega in novega stoletja 
Zgodilo se je, da je – najbr` – dijak (ne, ne na gnilem zahodu, tudi ne v sosednji {oli) svoj obup, gnev, sovra{tvo (?) skanaliziral v masten rumeno­zeleno­rjav kompakten hrkelj in ga po zraku poslal na vetrobran­sko steklo (lahko tudi da mojega) avtomobila. Ogabno. In po premisleku, po pogledu s ~asovne distance – kako ~love{ko. Kljub temu nisem mogel nikoli z nenervoznim `elodcem razmi{ljati o tem, kaj se je dogajalo z brisalcem, teko~ino, pljunkom in stekleno povr{ino med odstranjevanjem nemarnosti, vem samo, da bi osebno (sem?) {ipo o~edil mi`e. Tudi mi ni na kraj pameti padlo, da bi zastavil razredni lov na lastnika ognojka, sem se pa odlo~il, da bom z maturanti predelal umetelnost gradnje {olskega eseja na osnovi razpisane teme Vloge pljunkov v bivanjskih polo`ajih minulega in novega stoletja. 
V skladu s priporo~enimi fazami gradnje {olskega eseja sem svoje bodo~e maturante zadol`il, da so se najprej lotili vstopnega razmisleka. 
Vsako razpredanje o esejskem besedilu se praviloma zastavi s triado snov, tema, motiv(i). Njihova hierarhi~nost temelji na vsebinski obse`nosti: zajema prostor od najbolj splo{nega do konkretnega. Opredelitev oziroma pomensko razlago zapisanih izhodi{~nih terminov je za vsakdanjo rabo mogo~e najti v Slovarju slovenskega knji`nega jezika, SSKJ. V slovarju pomensko razlo`eno zgornje strokovno besedje, ki {ele omogo~a vstop v razgovarjanje in poznej{o gradnjo besedila, je definirano in ilustrira rabo po dogovorjenem klju~u. Do tu praviloma tudi se`e dija{ka, to je srednje{olska pou~enost (tistih, ki so zavezani maturitetnemu eseju), potem se vzpostavi metoda (oblika na~rtnega, premi{ljenega dejanja, ravnanja ali mi{ljenja za dosego kakega cilja). Najprej postavitev teze (trditve, ki jo je treba dokazati), argumentacija (utemeljitev, dokazovanje neke trditve), sinteza (sestavitev, zdru`itev bistvenega v novo celoto). Vse seveda na ~im bolj lahkoten, igriv, luciden na~in. 
Dijake sem zadol`il, da iz treh slovarskih sestavkov izpi{ejo tisto, kar jim bo slu`ilo za vstop v premislek, to je v esejsko tehtanje: termini so bili snov, tema in motiv. 
snóv ­i ` 
3. kar tvori, sestavlja predmet, vsebino govornega, pisnega obravnavanja: izbrati primerno, zanimivo snov za spis; snov pogovora, snov za razmi{lja­nje; imeti dovolj snovi za razpravo // kar tvori, sestavlja predmet umetni­{kega oblikovanja, ustvarjanja: pisatelj je vzel snov za dramo iz kme~kega `ivljenja; filmska snov; roman s snovjo iz sodobnega `ivljenja 

téma ­e ` 
osnovni ali osrednji predmet obravnavanja ali umetni{kega dela: obrav­navati, spremeniti temo; aktualna, ob~utljiva, {iroka, ekspr. `go~a tema; glavna, okvirna tema; ljubezenska, politi~na, znanstvena tema; publ. raz­prava na temo ~lovekovih politi~nih pravic 
motív ­a m (í) ` 
2. osnovna tematska prvina umetni{kega dela: motiv ni slab; v ornamentih se motiv ponavlja; kak{en motiv bo{ izbral za naslednje svoje delo; motiv morja, motiv iz narave; izbira motivov / baladni, nabo`ni, pravlji~ni, zimski motiv; glasbeni motiv 
Po opredelitvi in razjasnitvi zgornjih temeljnih izhodi{~ je sledila oprede­litev oziroma konkretizacija, ~eprav {e vedno v zelo {irokem naboru. Zgostitev je bila ujeta v naslednje: snov na{ega esejskega prou~evanja bo (zaokro`eno) zadnjih sto let, tema bivanjski polo`aj(i) posameznika, mo­tiv pljunek. Leksem, na katerega je bilo treba biti osredoto~en, je bil hkrati tudi dobra nalo`ba za vajo iz pravopisa, predvsem pa za re{evanje nalog iz raz~lembe neumetnostnega besedila (RNB): pljunek, pluti, podplutba. 
Pred vstopom v obravnavo vloge pljunkov v bivanjskih polo`ajih zad­njih sto let je bilo treba {e pomensko zamejiti (ali pa raz{iriti) termin pljunek, posebej pa seveda tudi vse tisto, kar bi v esejskem tehtanju {e znalo priti v izbor in je vredno obravnave. Nova naloga je bila zavezana podu~itvi o tem, kaj o predmetu na{ega prou~evanja pravi SSKJ. Dodali smo naslednje. 
slína ­e ` prozorna, nekoliko sluzasta teko~ina, ki jo izlo~ajo slinavke: v ustih se ji je nabrala slina; po bradi se mu je pocedila slina, mu je tekla slina; izpljuniti, po`reti slino 
pljúnek ­nka m kar se izvr`e iz ust, navadno slina, sluz: na tleh je bilo polno pljunkov; gnojen, krvav pljunek 
hŕkelj ­klja m izpljunek pri hrkanju: hrkelj tuberkuloznega ~loveka; hrkniti ­em dov. s kratkim, sunkovitim izdihom spraviti sluz iz grla: hrknil je in pljunil 
Iz vseh treh gesel smo za vajo iz skladnje ({e ena sprotna priprava za re{evanje nalog iz RNB) zlo`ili tri povedi. 
Brlizgnil je slino skozi stisnjene zobe in zoprne`a po{kropil po glavi in 
obleki. 
Odhrknil se je, potem pa mastno izpljunil: za nekaj trenutkov mu je odleglo. 
To je bil pljunek `ivljenju v obraz. 

Naslednja faza v nastajanju eseja je bila zbiranje gradiva. Prvo (in hkra­ti najbolj ceneno, ~eprav v eseju nujno potrebno) gradivo je osebno do`ivljajsko, zato je bil sleherni med kandidati zadol`en za zapis ene svoje pljuvalne sku{nje (kot aktivist, kot predmet, ki ga je dejavnost prizadela, kot pri~a odnosa med vr{ilcem glagolskega dejanja in nosilcem stanja). Naloga je v prvi vrsti slu`ila ponovitvi na~el subjektivnega v sporo~anju, hkrati pa seveda utrjevanju vednosti o razmerju med aktivnim in pasivnim glagolskim na~inom (spet RNB). Repetitio est mater studiorum. 
Ker dobrega eseja ni brez bogatega zbranega materiala, ki bi znal biti koristen v fazi vrednotenja in pretresanja, posledi~no pa izlo~anja gradiva, je bila naslednja faza iskanje kakr{nih koli zapisov o pljunkih. Za doma~o nalogo so bodo~i izobra`enci ve~insko pregledovali spletne strani. Izplen je bil naslednji: 
Nogometni svet je ob{la novica, da naj bi nogometa{ Arsenala Cesc Fabregas pljunil pomo~nika trenerja Hull Cityja. Predstavljamo vam lestvico desetih najbolj znanih nogometnih pljunkov. 
Casiraghi po izreku sodbe s pljunki in zmerljivkami nad sodnike. Povsem mirno je sedel in poslu{al izrek sodbe, nato pa planil proti sodniku in pljunil porotnika. 
V rubriki Medijski pljunki pa bomo s potrebno argumentacijo in dostojan­stveno odgovarjali vsem tistim medijem in novinarjem, ki so pri svojem delu ravnali na na~in, iz katerega je dovolj jasno razvidno, da nas neupravi~eno blatijo, {ikanirajo in neupravi~eno dvomijo, napa~no sklepajo z namenom {kodovanja ali celo hujskajo. Rubrika `eli biti tudi pou~na in u~na ura za vse, ki jih zanima ukrivljeno medijsko pokrivanje stranke Solidarnost in oblikovanje javnega mnenja o njej. 
So~ni ogabni pljunki. Ta tema je namenjena predvsem mo{kemu spolu. Ko s prijateljico hodiva po opravkih po Ljubljani, mnogokrat opa`ava, da predvsem mo{ki so~no pljuvajo vse okoli sebe. Ti pljunki so tako nagrav`ni, da se raje obrneva vstran, ker nama je slabo. 
Se{teto osebno, sskjjevsko in spletno je `e naneslo nekaj gradiva, toda manjkalo je podro~je umetnosti. Pljunki v umetnosti!? Ali v svet lepega sploh sodi nagrav`no? Seveda – kdor nikoli ne zaide s prave poti, nikoli ne bo vedel, da je bil na njej. In smo {li v lov (spet spletni, kaj pa!?) na pljunce v umetnostnih zvrsteh. Izplen ni bil kaj prida. 
Pljunek v literaturi: Popljuval bom va{e grobove (Boris Vian) 
Pljunek – filmski (a kot frazem): Pljuni in (jo) stisni (re`ija Guy Ritchie) 
Nih~e izmed dijakov ne enega ne drugega ni ne bral ne videl. Zdaj sem pri{el na vrsto sam – ni se bilo ve~ kam umakniti, ne v do`iveto, ne v spletno. Treba je bilo in medias res – v literaturo samo oziroma v tisto, kar jo spremlja. 
Svoje literarne, vsaj literarizirane, anekdoti~ne bralne ali samo sli{ane sku{nje s pljunki sem razporedil po njihovem kronolo{kem, zgodovin­skem redu, ne po njihovem ~asovnem vstopanju v mojo vednost in zavest. Poimenoval jih bom po njihovih avtorjih oziroma temah. 
1. Ivanov (anekdoti~ni), 2. Borisov (porapalski), 3. Cirilov (tolmunski), 
4. Varlanov (lakotni), 5. Zoranin (vzgojni). 

Anekdoti~ni 
Prvo mesto pripada pljunku, ki je {e znosno lahkoten, igriv, pripisati mu je mogo~e celo lucidnost (bistrost, ble{~e~ost) ter z njo opravi~iti avtorja in njegovo dejanje. Še v mojih gimnazijskih letih jo je svojemu razrednemu ob~instvu skorajda dramati~no priostreno pripovedoval, pravzaprav `e kar odigral, karizmati~ni profesor, slovenist Janez Mrdav{i~. Šlo je za danes najbr` `e spublicirano in posledi~no dovolj poznano anekdoto iz Cankarjevega `ivljenja. Ko je veliki mojster moderne stopil skozi ena izmed ljubljanskih hi{nih vhodnih vrat (tokrat seveda ne v svetlo novo `ivljenje), je menda, kot se re~e, mastno pljunil na takrat imenovani hodnik, danes bi rekli plo~nik. Nesre~ni, nehoteni, osvobajajo~i … kakor koli `e… pljunek je priletel v pe{potni prah (smo namre~ v avstroogrskem Laibachu na za~etku 20. stoletja), natan~neje, pristal je na trotoarju, kjer se je zavil v prah tik pred nogami dame, ki je ravno takrat tam mimo pe{a~ila proti … – kam? – o tem bajanje mol~i. 
Z gnusom je oznamenovala akterja izme~ka, to je Ivana Cankarja: “Izpljunek izpljunka …” 
Iskrivi, duhoviti in {e kak{en dramatik je po sli{anem lahkotno pridvig­nil klobuk in kot iz topa izstrelil: “Izpljunku izpljunek…”, stopil s hi{nega praga v de`elni mestni prah in se namenil naprej po svoji poti. 
Anekdota danes aludira na avtorjevo bliskovito odzivnost, visoko inteli­gentnost, zakaj zgro`en damin nastavek, pravzaprav ogor~eno vrednotno oceno, je v svoji repliki nadaljeval kot sklanjatveno paradigmo (lahko bi dodali – za 1. mo{ko sklanjatev, shrani v arhiv RNB), dogodek pa je dandana{nji po prehodu iz zasebnega v splo{no v slu`bi enega izmed dokazov o uporabnosti znanja, gibkosti jezika, predvsem pa iskrivosti duha velikega slovenskega literarnega ustvarjalca. 
Najbr` je odve~ dodajati, da je Cankar s svojo duhovito paradigmo vstopil v dru`beno, a da je poskus interpretacije njegovega odziva v smislu ~love{kega vrednotenja ali poskusa karakterizacije dame, ki je slu`ila za izto~nico njegovi reakciji, lahko le insinuacija, ki ne vzdr`i resne obravnave. Tak{nega pritlehnega poni`evanja si ne bi dovolil niti najve~ji (zgodovinsko preverjeno) cinik na Slovenskem: konec koncev je menda prav Cankarjeva opredelitev, da je prista{ sicer posokratovske filozofske smeri, to je cinik – ~lovek, ki ne pozna odgovora, zato brca na vse {tiri strani neba z namenom, da bi se svet krohotal. Pravzaprav smeh drugih prikriva avtorjevo {ibkost, ~e `e ne kar nemo~. 

Porapalski 
Pljunek sem sicer `e nekajkrat uporabil kot u~no sredstvo: zelo priro~en je za pravopisno: plj – jotacija; pravore~no: pljunek in pljunka – izpad samoglasnika, torej moderna vokalna redukcija; semanti~no: frazeolo{ko gnezdo in {e kak{no {olsko razpredanje (vse v dosje RNB). Porapalski pljunek pa odpira tudi {e druga~ne mo`nosti uporabe: nisem ga izrabil v imenu mr`nje, ~eprav je bil prav ta porapalski pljunek v resnici iz nje spo~et; moj cilj je bil v slu`bi prebujanja narodnostne samozavesti in ~love{kega spo{tovanja. Namre~ – eden izmed maturitetnih “esejskih” sklopov je zajemal tudi novelo slovenskega zamejskega pisatelja Borisa Pahorja. Oznako zamejski bi najraje izpustil, saj je znotraj domen umet­nosti odve~na (pokojni Janko Messner se je ob njej vedno krohotal, ~e{, ~e smo mi zamejci, ste vi, na oni strani meje – omejci, torej oni na sen~ni strani Alp zamejeni, na son~ni pa omejeni), toda v tej zgodbi mi pride {torija o meji, ki jih Evropa v svoji zgodovini vedno znova zarisuje, {e kako prav. Hkrati s plebiscitom na severu se je leta 1920 zgodil tudi Rapallo (na~ina sta bila razli~na, namen enak: pridobitev ozemlja z ljudmi vred, to je {irjenje svojega ozemeljskega prostora). 
Izhodi{~e ene izmed esejsko pripravljalnih {olskih ur je bilo: Italija je v zgodovini vedno znova do`ivljala usodo dunajskega zrezka – namre~, bolj ko ga tepe{, ve~ji je. Tak{no geografsko rast je do`ivela tudi po prvi svetovni vojni: najprej je do leta 1915 prera~unavala, potem leta 1917 po ^ude`u pri Kobaridu be`ala do Piave, a leta 1920 je v Rapallu izstavila ra~un – prilastila si je lep kos Slovenije (tu bom zaradi osmi{ljanja pljunka, zastavljenega v izhodi{~u tega premi{ljanja, o prila{~enih Istri, Dalmaciji in jadranskih otokih mol~al). 
Fa{izem se je namenil narediti okupirano de`elo Primorsko italijansko. Na vse na~ine si je prizadeval odpraviti najbolj evidenten dokaz o obstoju nekega naroda – to je jezik. Slovenski. Izbrisati ga. Prepovedoval je njegovo rabo v vsem javnem `ivljenju: to je na ulici, v pogovoru z Bogom in v {oli. To zadnje je najmo~nej{e oro`je, zakaj na ulici se lahko mol~i, z Bogom se lahko pogovori{ {epetaje, otroku zapovedati molk ali {epet pa… Ne gre. Lahko pa mu s pretnjo kazni prepove{ uporabo materin{~ine in mu dovoli{ smejati se, vriskati in peti le {e v jeziku novega gospodarja. ^e tega ne zna, ne more, ali – bog ne daj – no~e, potem… se zgodi Pahorjeva sku{nja. 
In zdaj v sr~iko Pahorjeve stra{ne storije. Namenoma jo imenujem tako, zakaj sopomenka za storijo je neresni~na zgodba, izmi{ljotina. Tako grozna je, ta pisateljeva sku{nja, da spominja na Krvavo bajko Desanke Maksimovi} – tudi ta je resni~na, a vedno znova najprej dojeta kot neresni~na zgodba, izmi{ljotina, kar je preimenovanje za bajko. 
Na porapalsko prisvojenem kosu slovenskega sveta so pri pouku v raz­redu otro~ki, ki italijansko ne znajo, nastavljeni u~itelj pa ne zna njihove materin{~ine, ne govori slovensko. Sicer pa je raba sloven{~ine strogo prepovedana. Ena izmed deklic se spozabi in spregovori z jezikom svojega doma, u~itelj pa je preblizu, da je ne bi sli{al. In jo za prekr{ek kaznuje. Ne s klofuto, ne z brco v rit … Menda si ja ne bo v slu`bi zgodovinsko izvoljnega naroda mazal dlani ali ~evlja z dotikanjem skurnega sloven­skega otro~aja. Samo poni`anje je naro~il. Vzgojno. Za vzgled in v poduk. In dekletovi so{olci – otro~ki {e – se mu ne upajo oporekati. Kaj {ele upreti se. Storijo, kot jim je ukazano. 
Dekletce mora stopiti k podboju pred na ste`aj odprta vrata, ki vodijo iz razreda, in odpreti usta. Njeni so{olci pa so ustrahovani prisiljeni opraviti enega najstra{nej{ih mimohodov: stopiti je treba mimo so{olke in ji pljuniti v odprta usta, ker se je spozabila in spregovorila v materin{~ini. Slovensko. 
Od tu naprej zgodbe ni {lo ve~ nadaljevati. Zagrnil jo je molk. In srd. In tako vedno znova. Tudi leta 2014. 
Ta groza se mi vedno znova razdrasa (uporabljam Levstikovo besedo) z ugotovitvijo, da stra{nej{ega pljunca na svojo podobo Italijani ne bodo zmogli. In jih tudi ne more o~editi niti dejstvo, da je bil u~itelj na za~asnem delu v slu`bi potuj~evanja morebiti Kalabrijec, Sicilijanec ali Bene~an. Svojo ~love{ko pokon~no dr`o bi lahko obdr`al samo kot gluhonem: ~e je `e bil slovensko nem, bi moral biti tudi idiomsko gluh. 

Tolmunski 
Z najlep{im literarnim pljunkom sem se sre~al V gaju Cirila Kosma~a. V njem pisatelj v katekizemski maniri pove, kaj je `ivljenje. Na zagonetno vpra{anje odgovori z alegorijo o pljunku. 
Namre~ – ob potoku Skopi~niku (ali je mogo~e {e lep{e poimenovati element vodo, ki je roditeljica vsega `ivega) se sredi zrelega poznopolet­nega jutra znajdeta pob Ciril in sedemdesetletni Temnikar. Pri{la sta vsak od druge strani neba, toda za obema je ostala sivo zelena temna sled, ki sta jo spo~ela, ko sta z nogami drobila srebrne bisere rose na zgodnji otavi. Sre~ala sta se pred enim izmed tolmun~kov, ki ga je napajal Skopi~nik, in k njemu se je pri{el starec od`ejat. Ko si je z mrzlo skopi~nico ohladil telo, je sedel na kamen in v usta potisnil pest tobaka. Pomlel ga je s ~eljustmi, potem pa nacejeno slino izpljunil v tolmun. In ostrmel, ko je opazoval mir na vodni povr{ini. 
Pozval je poba, naj tudi on pljune. Ko je ta spustil slino na tolmunovo gladino, se je pljunek na njej razkropil in izginil. Stari je kot v razodetju zadovoljno prikimal. Potem je na mirico {e enkrat pljunil tudi sam. Njegova slina se je razlila po gladini in na vodi se je prikazala cela mavrica: modra, zelena, rumena in rde~kasta. 
In je modrec razdrasal skrivnost. Pobova usta so {e sladka, njegova slina {e nedol`na, zato je na gladini ni videti, Temnikarjeva usta pa so se v pre`ivelih letih nalezla trpkega in grenkega, zato je njegov pljunek na gladini vseh barv. A naj se sli{i {e tako ~udno, `ivljenje je vendarle lepo, ~etudi se ves svoj vek vari in zori iz grenkobe. 
Prav iz grenkobe se nam tu pa tam zasladi `ivljenje. Vse lepo zraste iz grdega. Tudi nam grdo med potjo k lepemu o slednjem pove ve~, kot ~e bi stopali k njej – lepoti – skozi alamutske rajske vrtove. 

Lakotni 
V `ivljenju nisem bil nikoli la~en, pravzaprav bi bilo ustrezneje zapisati – prelakan. Zato pa sem o lakoti prebral kar nekaj knjig. Najstra{nej{e so bile tiste iz nacisti~nih kacetlagerjev in one iz daljnih carskih ter komunisti~nih gulagov. Dograjevale so jih popisane podobe z rabskimi fa{isti~nimi tabori{~i, Mu{i~ev dachauski cikel Nismo poslednji ali foto­grafski afri{ki mimezisi, z vrha katerih se razgleduje Sudanese child being stalked by a vulture iz leta 1993 avtorja Kevina Carterja. 
Tak{na sre~anja z gladom iz varnega zavetja so me vedno znova vra~a­la v najzgodnej{e otro{tvo, kjer je dr`alo kot brezprizivno babi~ino zaukazano reklo: “^e pade kruhek ti na tla, poberi in poljubi ga!” 
In smo otroci in odrasli to dosledno spo{tovali, ~e se je zgodila nerod­nost take sorte. Pobirali smo s tal tudi drobtine in jih nosili v usta. Pri tem nas ni gonila lakota, ampak beseda. Je naro~eno ostalo v meni `ivo do danes – ne samo kot odmev ne~esa iz davnine, ampak kot praksa: ~e mi pade kruh na doma~a tla, ga dosledno poberem in … ^e sem sam, ga koj pojem, ~e so za mizo drugi, se sklonim, ga v mislih poljubim in pomlaskam takrat, ko me ne morejo ve~ videti. Še vedno ne vem, koga se takrat `eniram za svojo in na{o mizo, s katere kdaj kaj tudi delim, a tako pa~ je. 
Vendar za babi~inim pregovornim stavkom ni bilo nikakr{ne prisile, tudi ne skustvenih in vzgojnih litanij, pa bi imela kaj povedati, zakaj vsa vojna leta je skupaj s {tirimi otroki in mo`em dobesedno prelakala v izgnanstvu. Edino, kar je po vojni ostalo iz teh ~asov za spomin in v opomin, je bila njena skorajda bibli~na izjava: “Hvala Bogu, siti smo.” 
Moje zadnje literarno sre~anje z lakoto je bilo med branjem Ko­limskih zgodb Varlana Šalamova, pravzaprav po prebranih strahotah in raz~love~enjih. Po s knjigo spro`enih razpravah o holokavstih in institucio­nalnih represijah. Namre~ – {lo je za preverjanje trditev, da ~lovek najve~ja grozodejstva lahko pre`ivi samo tako, da se odpove ~love~nosti in postane zver. In za ugotavljanje, do kod sme ~love{tvo v zvestobi {e tako sveti ideji. 
Med branjem o strahotah, ki jih je sposoben ponuditi in zagotoviti drugemu samo ~lovek, sem prilistal do prizora, ko se mi je zdelo, da ~ez ta rob ni mogo~e. Namre~. Šalamov pi{e o tem, da so bile gula{ke muke tako stra{ne, da ni bilo malo zaprtih, ki so iz obupa in v hkratni brljivi veri v poslednjo bilko na odre{itev iz mrzlega pekla pobirali pljunke jeti~nih gulaga{ev in jih na skrivaj po`irali z namenom, da bi se oku`ili in tako vsaj v sre~anju s poslednjim ube`ali blaznosti, v katero so bili uklenjeni. 
V Sovjetski zvezi so bili zaprise`eni komunisti ({e na svobodi) pre­pri~ani, da v de`eli lakote ni. Ko je pri{lek z zahoda v razgovoru z aparat~iki, ki so bili siti, hotel to njihovo slepo vero ovre~i z literarnimi citatnimi protidokazi, mu seveda ni uspelo: pri~evalce in popisovalce grozot so pravoverni razgla{ali za ideolo{ke nasprotnike raja na zemlji in notori~ne sovra`nike ljudstva. Potem je na `elezni{ki postaji, kjer se je gnetlo ~akajo~ih potnikov, sogovorniku, sve~eniku komunisti~ne vere v odre{itev ~love{tva v enakosti, resnico o lakoti ponudil iz prve roke. 
V ~akalnici, kjer sta razpredala o pravzaprav sanjarijah in prepri~anju, da je v prvi de`eli proletariata vsega dovolj, se je odkrehnil in spustil pljunek v plo~evinasti pljuvalnik. Potem je vzel iz torbe kos kruha in ga vrgel v higieni~ni zbiralnik ~love{ke sluzi. In ni bilo treba dolgo ~akati, da se je tam zna{el nesre~nik, ga potegnil iz posode, obrisal in pojedel. 
S tem se sanjarije o najbolj{em izmed pravi~nih dru`benih sistemov niso kon~ale. Dale~ od tega. Re~ena je bila samo resnica o sanjah. 

Vzgojni 
Azijci (za moje vedenje pa {e posebej Kitajci) so obsedeni s tradicionalno medicino, kar pravzaprav {e najbolj pomeni s tradicionalnim odnosom do telesa in njegovega temelja – zdravja. Temu pripada tudi vzhodnja{ko ljudsko zdravilstvo, pri~a ~esar je tudi ena izmed ne{tetih, za zahodnja{ka u{esa in pamet {e komaj verjetnih zgodb, ki jo v avtobiografiji Zadnji Maov plesalec posreduje Li Cunxian. Namre~ – ko si je kot otrok pridelal grozno rano na roki, so mu jo doma zacelili tako reko~ brez opazne zarastline tako, da mu je mama ureznino takoj in neo~i{~eno premazala z na dvori{~u najdenim kurjekom. Ne spominjam se ve~, ali je bil {e sve` ali se je `e kak dan su{il pod nebom. Ob vsem tem gre predvsem za metodo – in o resni~nosti zapisanega pri baletniku, ki je po prebegu na zahod postal prvi plesalec houstonskega baleta in osvojil Ameriko ter posledi~no ves svet, pa~ ne gre dvomiti. 
Azijci so tudi zaprise`eno prepri~ani, da so gnezdo, kjer se valijo {tevilne bolezni, ~love{ka plju~a. Zato ne presene~a, da vsako jutro poskrbijo za to, da te magacine kot potencialne valilnice poznej{ih obolenj natan~no o~edijo vsega, kar se je v urah mirovanja naselilo v grlo, traheje, sapnice, bronhije, plju~ne vr{i~ke. 
Ko sem preno~eval v Lhasa Guest House sredi katmandujskega kvarta Thamel, me je vsako jutro navsezgodaj dosledno prebudilo izka{ljevanje, hrkanje, davljenje, pljuvanje… Vzhodnjaki so opravljali obvezno jutranjo ~i{~o. Glasno, dolgo, s sveto doslednostjo in vdanostjo. 
K tej pravzaprav neprijetni temi o~i{~evanja sem se vrnil, pravzaprav me je ~ez leta vrnila Delova dopisnica s Kitajske Zorana Bakovi}, ko je eno svojih besedil zastavila z zastranitvijo (kar je njena posebna odlika) z navidezno lahkotnostjo o drobcu iz vsakdanjika naj{tevil~nej{e dr`ave sveta. Za{~itne gaze na ustih in pekin{ki smog. Vstopanje v besedilo je kmalu nadomestila s presedanjem na najmno`i~nej{e ({e vedno?) kitajsko prevozno sredstvo – kolo. Šele ko z avtorico ~asopisnega besedila prekolesarimo nekaj brezskrbnih kilometrov po zmesi pekin{kega pra­hu, dima in izpu{nih plinov, nas Bakovi}eva najprej postavi v stik z nedol`no izto~nico, da so kitajske oblasti izdale odlok, ki zapoveduje, da je kolesarjem prepovedano pljuvati po cesti. Vsi, ki kdaj sedemo na kolo, vemo, kako je s slino in pljunki, ko se telo ogreje, in ni~ druga~e seveda tudi ni s prislovi~no skromnimi Kitajci. Problem je bil seveda v tem, da je bil vsak od organov oblasti registriran kolesarski pljunek z odredbo sankcioniran z visoko denarno kaznijo. 
Uradniki odloke seveda izpi{ejo z neznosno lahkostjo, ciljnemu ob~in­stvu (dr`avljanom) pa ti pogosto povzro~ijo ve~ {kode kot koristi. Saj denar vendar ne le`i na cesti, ~e pa `e, ga tudi tako pobranega nikomur ne di{i preme{~ati v dr`avno blagajno. Ker pa so dr`avljani vedno drugje kot dr`ava, predvsem pa pametnej{i od njenih odlokov, so si tudi kitajski kolesarji na svojih poteh do slu`b, polj ali skrivnih ljubezenskih gnezd omi{ljali posebne miljnike, to je mesta, kamor so se odlo~ili iz plju~ skupinsko izmetavati vse, kar ne sodi v ta prepotrebni del ~love{kega bivalnega stroja. Kot v ~love{kem `ivljenju ne gre brez odto~ene scalnine in iztrebljenega blata, tudi ne gre brez pljuvanja. Po logiki stvari bi bilo treba problem kolesarskih pljunkov re{evati na na~in javnih strani{~. Ker dr`ava ni organizirala obcestnih pljuvalnikov, so za odlaganje pljunkov dolo~ena mesta odbrali uporabniki sami. Konec koncev je logi~no, da vsega, kar se scmari v nas, pa tudi ne moremo po`reti. 
^e bi hotela dr`ava opraviti s kr{ilci odloka, bi morala ob vsakem miljniku postaviti uradno osebo, ki bi globila prekr{karje s pobiranjem pljuvalnine, a je vpra{anje, kako bi bilo v nabrani gmoti mogo~e zanesljivo dokazovati zvezo med povzro~iteljem glagolskega dejanja in predmetom, ki je prizadel dr`avo, torej med pljuvalcem in izvr`enim hrkljem. 
Pogled na katerega koli izmed tak{nih od ljudstva izbranih (ali dolo­~enih) pljuvalnikov je bil menda ogaben. Po obcestnem drevesu, ki je postal zbiralnik dr`avne pokor{~ine, se je vleklo, cedilo, gomazelo … Tam nabrani material je bil vseh barv in zelo razli~nih viskoznih, to je pretakalnih kvalitet. 
Nisem ve~ prepri~an, ali je besedilo Zorane Bakovi} nastalo {e pred pekin{kimi olimpijskimi igrami, ko se je `elela Kitajska svetu za vsako ceno prikazati v svoji najbolj{i izdaji, tudi v higieni~nem maksimumu, prepri~an pa sem, da je {torija o prepovedi pljuvanja pokazala, kako se pi{e dr`avi, ko se ljudstvo odzove s pokor{~ino, ~etudi pljuvalno. 

Sinteza in zaklju~ek 
Let pljuncev je v zadnjih sto letih izrisal imeniten izpovedni lok. Od Cankarjevga anekdoti~nega, Pahorjevega porapalskega, Kosma~evega tol­munskega, Šarlamovega lakotnega in Bakovi}inega vzgojnega do nogo­metnega, sodnijskega, medijskega in mestnega. Iz usodnih, to je pljunkov s te`o, do onih, ki so spo~eti iz neznosne lahkosti bivanja. Od onih, za katerimi stojijo konkretni zapisovalci, do dana{njih spletnih, ki dajejo zavetje anonimnim, prikritim, tudi potuhnjenim sporo~evalcem. 
V resnici pa pljunki govorijo o nas: skoraj `e z obema nogama stojimo v mainstreamu, ki za merilo stvari (na{ega moralnega in eti~nega zdravja) vedno pogosteje uporablja le {e metodo kandidiaze. A to suponira `e nov esej. A tako najbr` je: pravi esej je pretehtavanje nikoli izmerjene zgodbe. 


Leja For{tner z Markom Modicem 
For{tner: Ste mednarodno znan in priznan fotograf in slikar, svoja dela pa ste razstavljali na ve~ kot petdesetih razstavah v ve~ kot petnajstih tujih dr`avah. Letos mineva `e trideset let od va{e prve fotografske razstave, ki ste jo imeli v Cankarjevem domu. Bi se, prosim, ozrli v pretekla desetletja in na{im bralcem na kratko orisali svojo umetni{ko pot? 
Modic: V osemdesetih letih, ko sem se za~el ukvarjati z umetni{ko foto­grafijo, je bilo vse druga~e kot danes. Bilo je fenomenalno. Kako bi rekel? Takrat se je dalo. Spomnim se, da sem pri{el v eno od doma~ih zalo`b in prej kot v minuti dobil sredstva za razstavo, ne da bi kaj zahtevali od mene. Ne vem, ali sem imel tako hud naboj, da sem jih takoj prepri~al, ali so me preprosto takoj razumeli, ampak brez te`av smo sklenili dogovor. Danes je potrebnih ne vem koliko mu~nih sre~anj ter posvetov z odbori in podobno, in {e potem ti po mesecih in letih dogovarjanj na koncu poka`ejo vrata oziroma ti jih zaprejo pred nosom. 
Ena mojih najuspe{nej{ih zgodb sega v leto 1990, ko sem spoznal nekda­njega direktorja Taluma, ki je imel srce, vizijo, vse. Ko je videl moja dela, mi je ponudil sodelovanje. Rekel je, da bo kril stro{ke za vse; za stanovanje, hrano, material in vse, kar bom potreboval pri svojem delu, da mi bo dal toliko ~asa, kolikor ga potrebujem, vendar bom moral ustvariti nekaj izjem­nega; od mene je pri~akoval ~isti prese`ek. Ni ga zanimala komercialna fotografija, ampak umetni{ka. Dogovorila sva se brez vsakr{nega pregovar­janja in naslednji dan je bil denar `e na mojem ra~unu. Odpravil sem se v Ekvador in tam `ivel, fotografiral in ustvarjal tri leta, po vrnitvi v Slovenijo leta 1993 sem svoje fotografije razstavil v Moderni galeriji. Takrat pa se je nenadoma vse ustavilo. Še zdaj ne vem, zakaj. 
Rezultat te odprave je bila tudi knjiga Excentrix (1993). V sodelovanju z mojim mecenom je nastala tudi knjiga Alluminations (1998), s katero 

Marko Modic 
sem `elel iti v London. V Gorenjskem tisku so natisnili dva tiso~ izvodov, knjiga pa naj bi iz{la pri ugledni londonski zalo`bi in z njihovim logo­tipom. Knjiga jim je bila takoj v{e~. Takoj so zagrabili. @eleli so le, da prevedem tekste v angle{~ino, vse ostalo se jim je zdelo popolno. Takoj so mi ponudili, da pozneje naredimo {e vsaj tri fotografske knjige, nad ~imer sem bil seveda navdu{en, in dogovorili smo se, da se z njihovo predstav­nico ~ez {tirinajst dni sre~am v Madridu. Do tega sre~anja `al nikoli ni pri{lo; tako reko~ “{enkal” sem jim knjigo. Knjiga je {e danes v obtoku, a jaz nikoli nisem dobil niti evra. Takrat sem zaklju~il z Londonom. 
Še bolj neprijetna je moja izku{nja z New Yorkom. V letih 1999 in 2000 sem {el tja trikrat in v tem ~asu navezal mnogo pomembnih stikov. Nisem se sre~eval z ljudmi iz galerij tretjega ali ~etrtega kroga, ampak sem imel sestanke z bogovi te scene. Eden teh je bil Paul Gottlieb, {ef svetovno znane Abramsove zalo`be. Bil je neverjeten anahronizem – kreativec, prepoznal in razumel je umetni{ke prese`ke in bil do njih benevolenten; ni bil {akal, ki bi razmi{ljal le skozi {tevilke. Dolgo mi je obljubljal, da bo izdal nekaj knjig mojih umetni{kih fotografij in fotomonta`, a ko sva se predzadnji~ videla, mi je rekel, da ne moreva sodelovati, obljubil pa mi je razstavo v MOMI, ki jo bo spremljala knjiga. Razstava naj bi po dolo~enem ~asu potovala po svetu – najprej v Tokio, nato v Pariz, London itd. 
Zdelo se mi je predobro, da bi lahko bilo res. Trikrat mi je rekel: “You are touching impossible”, prvi~, ko mi je omogo~il sestanek z urednikom New York Timesa, drugi~ z odgovornimi v reviji New Yorker in tretji~, ko me je predstavil J. B., lastnici ene najpresti`nej{ih galerij v New Yorku. 
Ko sem se sre~al z J. B., je prikorakala s ~etico kustosov, ki so mi za njenim hrbtom kazali dvignjene palce, ~e{, odli~en si, ona pa me je gle­dala kot mrtev skat. Groza. Povedala mi je, da sem v njeni galeriji samo zato, ker jo je poklical Paul, in na hitro pogledala moje knjige, nato pa rekla, da je sodelovanje z mano ne zanima. Tudi sedel nisem, tako hitro me je zavrnila.  Kustosi so se samo prijeli za glavo, jaz pa sem ponosno od{el. Kajti tak{en sem. Ne sikam. Ko mi poka`e{ vrata, grem. Še danes ne vem, kaj se je zgodilo na sre~anju z J. B., mislim pa, da ljudje prepro­sto ne marajo umetnikov, ki jih nekdo priporo~i. V Nem~iji priporo~ila umetnikom {e danes odpirajo marsikatera vrata, v New Yorku pa o~itno `e dolgo niso pomembna. 
Kakor koli, takrat sem se za vedno poslovil tudi od New Yorka. Verja­mem pa, da je Paul res verjel vame in da mi je res hotel pomagati. 
For{tner: Menda je trajalo kar dvajset let, da je “glede biznisa zapihal drug veter in se je vse vlo`eno delo za~elo vra~ati”, a leta 2001 vam je vendarle uspel preboj, saj ste pri ugledni nem{ki zalo`bi izdali fotografsko knjigo z naslovom Unseen (2001). Povejte nam, prosim, ve~ o tem. 
Modic: To je `al {e ena slepa ulica. Konec devetdesetih sem se, kot `e mnogokrat prej, promoviral na frankfurtskem knji`nem sejmu, ko je k meni pristopil Robert Klanten iz priznane berlinske zalo`be in rekel, da mu je moje delo zelo v{e~. Dogovorila sva se za sodelovanje in po {tirih letih je res iz{la monografija Unseen. Njen izid naj bi pospremila odmevna razstava, a potem se je zgodil 11. september, po katerem se je vse spre­menilo. Od takrat se prodajajo predvsem kuharice, in ker se zalo`bam fotografske knjige ne izpla~ajo, se je na{e sodelovanje kon~alo. 
For{tner: In vi ste to mirno sprejeli? 
Modic: Kaj pa bi lahko naredil? Najhuj{e je to, da teh ljudi ne sme{ ni~ vpra{ati. Takoj, ko vpra{a{, kako stvari napredujejo, si nadle`en in postane{ nekdo, ki mu ni jasno, kako stvari funkcionirajo. Oni te namre~ sprejmejo in poznajo tvoje delo, a potem lahko leta in leta ~aka{ na polici, da te morda neko~ res pokli~ejo. 
Pogosto razmi{ljam in analiziram dogodke zadnjih desetih let, da bi ugotovil, kaj je {lo narobe pri stvareh, ki so bile `e tik pred dogovorom, a se niso nikoli udejanjile. In ~e sem se ob vsem tem kaj nau~il, sem se to, da ~e `eli{ priti skozi njihova vrata, bo{ moral vstopiti tako, kot oni ho~ejo, ali pa ne bo{ pri{el noter. 
For{tner: Kdo so ljudje, o katerih govorite in ki o~itno dr`ijo vse niti v svojih rokah? 
Modic: To so marsikateri ljudje na vodilnih polo`ajih. So zgolj kapitalisti, ki se poganjajo za dobi~kom, a se ne zavedajo, da tudi ~e ima{ milijone dolarjev, ne more{ biti {ef v svetu umetnosti, ~e te umetnost dejansko sploh ne zanima. 
Sam se z njimi ne ukvarjam ve~, a `al oni odlo~ajo. Posku{am najti ne­koga, ki bi se zatreskal v moje delo, nekoga, s komer bi se takoj ujela in bi v meni videl izziv. Delam s strastjo, z vsem, kar imam, zato tudi i{~em tak{nega ~loveka. V umetnosti so pomembni strast, `elja, vizija, `al pa ji vladajo ego in {tevilke. ^e dobro pomislim, sem v `ivljenju sre~al le nekaj ljudi, ki niso bili podrejeni kapitalu in {tevilkam. Ti ljudje so imeli vizijo in ni jih zanimalo, ali imam dobre ~evlje, ali sem star ali mlad, ampak so preprosto razumeli in cenili moje delo. 
Neverjetno je, da tudi ko se pogovarja{ z nekom, ki ga pozna{, ne ve{, kdo je za ali nad njim in kaj se bo dejansko zgodilo. Moram re~i, da sem imel nekajkrat res mo~nega aduta v rokavu, torej res zavidljivega poroka, a se ni iz{lo. To je noro. Raje bom na{el ljudi, ki jih umetnost dejansko zanima in o njej tudi veliko vedo. 
For{tner: Pri tuji zalo`bi, italijanski, ste izdali tudi svojo zadnjo knjigo Oyster Doubt (2006). Kako se je iz{lo to sodelovanje? 
Modic: Knjigo spremlja posebna, ~e ne kar ~udna zgodba. Zalo`nik je bil zelo zagret za moje delo in je `elel biti obenem tudi moj agent in mecen. Kar {tiri leta sem se vozil v Modeno in zapravil ogromno ~asa in energije, a ko je knjiga iz{la, spet nisem dobil niti evra. Menda je imel zalo`nik s knjigo samo stro{ke in, kot je rekel, bi mi lahko honorar izpla~al {ele, ko bi izdala {e ve~ knjig, saj prej naj ne bi imel dobi~ka. Ker knjiga ni bila pospremljena z dobro in medijsko odmevno razstavo, je precej klavrno kon~ala. Seveda sem takrat zaklju~il tudi z njim in sem zahteval nazaj ves svoj material. Kar pet let je imel namre~ okoli sedem tiso~ mojih posnetkov in fotomonta`. Ne vem, kaj je z njimi po~el, vem pa, da je po tem, ko mi jih je vrnil, sam postal fotograf. Kakor koli `e, vesel sem, da je tega sodelovanja konec, ~eprav sem od takrat v bistvu povsem sam. 
For{tner: Kot vem, tudi vi slikate in pi{ete, in ~e se ne motim, se z vodo ukvarjate `e vse `ivljenje. Se vam torej ne zdi sumljivo, da je ~lovek, ki je imel ve~ let v rokah ogromno va{ega materiala, tudi sam postal fotograf in slikar in da ga zanima predvsem voda? 
Modic: Vsekakor. Pomislil sem `e na to, da so me okradli. Ta ~lovek sicer dela povsem druga~ne fotografije kot jaz, a se kljub temu spra{ujem, ali gre res zgolj za naklju~je. Vendar pa tako ali tako ne bom nikoli izvedel, kaj je po~el z mojim materialom. 
For{tner: Bi nam zdaj povedali kaj ve~ o vodi, torej o va{em `ivljenjskem projektu, ki ga `al {e niste uspeli realizirati? 
Modic: @e trideset let si `elim narediti velik projekt o vodi. @e vrsto let se mi sicer ponuja prilo`nost, da naredim majhno knji`ico o vodi, a me to preprosto ne zanima. Pravzaprav ne morem pristati na ni~ manj kot na vsaj deset centimetrov debelo knjigo, saj se je v vseh teh letih nabralo ogromno gradiva, ki ga nikakor ne morem spraviti v nekak{en blokec. 
@elim narediti enciklopedijo o vodi, knjigo, v kateri se bo{ lahko kopal in ob kateri bo{ skoraj ob~util vodo, ki te~e ~ez strani. Ta knjiga ne bo zame, ampak za ljudi, in mora zato nastati v sodelovanju z galerijo, ki jo bo podprla z dobro razstavo in jo poslala v svet. V bistvu imam `e vse pripravljeno, potrebujem le {e prave sodelavce, najti moram torej dobre, son~ne ljudi, s katerimi bi lahko sodeloval. 
Morda se bodo stvari zdaj kon~no premaknile, saj imam februarja potrjeno razstavo v Galeriji Jakopi~. Poleg tega je moj projekt voda po`el veliko zanimanja in v prihodnosti se svetlika skupni projekt z Mestnim muzejem. ^e bodo ta projekt res vzeli pod svoje okrilje, bom sodeloval s skupino profesionalcev. In prav to potrebujem. Nekateri sicer pravijo, da mora{ biti umetnik in poslovne` v eni osebi, a jaz se tega ne grem. Jaz sem umetnik. 
For{tner: Ali ne skrbijo za posel agenti? 
Modic: Absolutno. In jaz sem `iv dokaz za to, da je v umetnosti nujno imeti agenta, saj je brez njega zelo te`ko uspeti. Sam ga nimam, ker so bili vsi dosedanji zelo pogoltni in ni~ kaj sposobni in smo se hitro raz{li. Menda je trideset odstotkov ustrezen dele` za agenta in nekateri vzamejo tudi manj, ampak jaz jim dam polovico in {e ve~, samo da me spravijo v pravo galerijo. Ko namre~ dobi{ pravo galerijo, se zate za~ne novo `ivljenje. Takrat si v njihovem krogu, si ~lan dru`ine in skrbijo zate. ^e jim pride{ prav, te zagrabi njihov aparat in do`ivi{ svojih pet minut slave ali ne vem ~esa. 
For{tner: Ali niso `e leta 1988 na britanski televiziji BBC naredili oddajo 
o vas? 
Modic: Res je in teden dni za tem, ko so jo prvi~ predvajali, sem imel hudo delovno nesre~o; med performansom z ognjem sem se mo~no opekel. Opekline so bile res hude in spomnim se, da sem bil {e pol leta pozneje ves povit in na berglah, a sem v postelji zdr`al le en mesec. Skoraj se mi je zme{alo od stalnega le`anja, in ko sem imel vsega dovolj, sem se pa~ tak{en sprehajal po Ljubljani. Na BBC­ju so seveda poro~ali o moji nesre~i in, kar je {e bolj{e, zaradi nje so oddajo o meni ve~krat ponovi­li; mislim, da je bila na sporedu kar sedemkrat, a mi tudi to ni prav ni~ pomagalo. 
For{tner: Kako pravzaprav navezujete stike z galerijami in muzeji? 
Modic: Vrsto let sem trkal na vrata muzejev in galerij in se prodajal. Ko sem vstopil v galerijo, so me kot potencialnega kupca seveda lepo sprejeli, kakor hitro pa sem omenil, da sem umetnik, in povedal, kaj jim ponujam, so me odslovili. In to ne na na~in, trenutno nas ne zanima, lahko pa nam pustite vizitko, ampak spelji se, ne zanima nas. Po letih zavrnitev zato zdaj v~asih prosim druge ljudi, da posredujejo moj material neko­mu; preizku{am celo, kaj se zgodi, ~e fiktivna oseba po{lje moja dela v neko galerijo ali muzej. Še vedno se torej trudim in komuniciram, a zdaj bistveno manj potujem, kot sem neko~, saj to veliko stane. Poleg potnih stro{kov so namre~ tu {e drugi, {e vi{ji. Pove~ava ene same fotografije lahko namre~ stane ve~ kot zna{a mese~na pla~a! 
Odlo~il sem se, da ne bom ve~ hodil od vrat do vrat, temve~ si bom poiskal garnituro ljudi, ki bodo razumeli mojo vizijo in bodo z veseljem in ponosom stali za menoj. 
For{tner: Obupali torej ne boste nikoli? 
Modic: Nikoli. Seveda ni fino, da jih vedno znova dobiva{ po glavi, ker glava zate~e, ampak pokleknil ne bom. Zakaj ne bi upal in delal naprej? Gradnike imam `e v rokah. Ne ponujam zgolj idej, ampak konkretne stva­ri, moram samo najti prave ljudi. Si pa `elim, da bi imel o~ala, s katerimi bi takoj prebral ljudi. 
Kot sem `e rekel, poznam ogromno vplivnih ljudi, ampak nih~e ne bi zgolj iz dobre volje dvignil telefona in poklical nekoga zame ali me komu priporo~il. To je tako neprijetno okolje. 
Ker mi nih~e ne pomaga, si posku{am pomagati sam. Vem, da na to ne morem vplivati, a ob vsem mojem prizadevanju se enkrat mora zgoditi preskok. Moja umetnost mora med ljudi! 
For{tner: Kaj menite, zakaj vas stalno zavra~ajo oziroma zakaj se ta preskok {e ni zgodil? 
Modic: Ne vem, zakaj se tako odzovejo. Me preprosto ne prenesejo, se me bojijo, me ne razumejo? Neko~ mi je eden najve~jih zalo`nikov na svetu, ki je videl mojo knjigo o New Yorku, rekel, da se mu zdijo moje fotogra­fije fenomenalne, ampak da sem toliko pred ~asom, da me ljudje ne bodo razumeli in bi zato lahko prodali le 500 izvodov, to pa se zalo`bi seveda ne izpla~a. Ne vem. Teh iger ne bom nikoli razumel, niti jih no~em razumeti. 
Mislim, da se preskok, ki ga `e dolgo ~akam, ne zgodi, ker ljudje, ki o vsem odlo~ajo, ne vedo, v kateri predal~ek bi me umestili. Ne vedo, kako bi me zapakirali. In to jih stra{i, zato mi nih~e ne prisluhne. Sicer pa je to, kar se zdaj dogaja v umetnosti, v glavnem vpra{anje pravih prijate­ljev, torej, kdo koga pokli~e, kak{na so razmerja mo~i, na kateri zabavi si bil, s kom si povezan. Ni pomembno, kako dober si, ampak kako visoko kotira{ na njihovi lestvici in, predvsem, kaj si pripravljen storiti za to, da dose`e{ svoj cilj, kako se bo{ prodajal ter koliko bodo s teboj zaslu`ili. Zaradi tega je danes na svetu le malo pravih umetnikov, ki jim morda ne bo nikoli uspel preboj, ~eprav so bolj{i od tistih, ki jim je `e uspelo, saj je v umetni{kih (galerijskih) krogih kar devetdeset odstotkov klientelisti~nih in egocentri~nih tajkunov brez smisla za umetnost. Ampak najbr` je pov­sod isto. Nikomur no~em soliti pameti in nikogar u~iti, lahko pa povem svojo izku{njo. 
For{tner: Kaj so torej nekateri pripravljeni storiti za dosego svojega cilja, ~esar vi niste? 
Modic: Obstajajo tak{ni, ki nimajo nobene morale in so za to, da se prerinejo v galerije in muzeje, pripravljeni narediti tako reko~ vse. Tudi ve~ let te`iti ljudem in jih prepri~evati in posiljevati s svojo umetnostjo. Dobesedno ~ez dimnik nazaj hodijo, ko jih vr`ejo ven. Jaz nikoli ne posi­ljujem ljudi s svojo umetnostjo, ker imam v glavi vedno o~etove besede, da ~e ne gre zlepa, tudi zgrda ne bo {lo. 
Lep primer “posebnih uslug”, ki so od nekaterih umetnikov pri~ako­vane, je moja zgodba iz Pariza. Tam sem imel namre~ tri zaporedne raz­stave, kjer sem padel v o~i kraljici francoskih medijev. Obljubljala mi je vse: stanovanje blizu Centre Georges Pompidou, stalno razstavo v istem Centru, dve galeriji, ki bi me izstrelili v svet, televizijsko oddajo … Seveda pa je `elela nekaj v zameno. Povabila me je v presti`ni Cafe Georges V, kjer mi je znova ponudila vse na{teto, pod pogojem, da z njo, dvajset let starej{o gospo, za dva tedna pobegnem le`ati ob bazen na Korziki. 
For{tner: Kljub {tevilnim zavrnitvam pa so za vami tudi mnogi uspe{ni projekti, kajne? 
Modic: Seveda. Vsekakor mi razstave v presti`nih muzejih veliko pomenijo, ponosen sem tudi na vseh trinajst izdanih knjig, a to so pretekli dose`ki, to je zgodovina, jaz pa vedno gledam samo naprej. @elim ustvarjati nove pro­jekte; `elim si novih in druga~nih dose`kov. Prijatelji me ve~krat spra{ujejo, kaj bi sploh {e rad, saj da mi je uspelo `e zelo veliko, a ne razumejo, da uspeh v umetnosti ni povezan z egoizmom ali z uresni~itvijo `ivljenjskih sanj. Moj umetni{ki cilj na primer ni razstava v newyor{ki MOMI, ampak si `elim {e naprej potovati po svojem vesolju in v prihodnjih letih realizirati projekte, za katere garam `e dvajset ali celo trideset let. Ne `elim si kupa denarja, s katerim bi nato odprl serijo lokalov in mastno slu`il, ampak si `elim le, da bi pridobil zadostna sredstva, da bi lahko brez (finan~nih) skrbi in te`av {e naprej razvijal svoj talent in uresni~il projekte, za katere verjamem, da jih je vredno uresni~iti. Vse, kar naredim, je namre~ temelj za prihodnje korake, za nove projekte. To je precizna poteza. O tem nih~e ne ve ni~esar. A o tem se tudi nima smisla z nikomer pogovarjati. 
For{tner: Eno najpresti`nej{ih razstav ste imeli leta 2011 v kanadskem Whyte Museumu, kjer je bila na ogled velika retrospektiva va{ih fotografij z naslovom Alchemy. Povejte nam ve~ o njej. 
Modic: Najprej moram povedati, da me je v Kanado spravil pokojni Toma` Humar. Ve~krat mi je rekel, da sem foto Picasso in da tudi sam dobro pozna metanje polen pod noge in zavist ljudi, zato mi je hotel po­magati. Opravil je en sam klic in stvari so se za~ele odvijati. Res je, da je trajalo kar tri leta, ampak razstava se je dejansko zgodila. @al tudi od te razstave nisem imel ni~ in prav noro je, kaj se je takrat zgodilo. V neki galeriji, kamor sem za{el zgolj kot obiskovalec, sem sre~al direktorico ene najpomembnej{ih galerij v Kanadi, ki se je popolnoma navdu{ila nad mo­jim delom, ki si ga je ogledala na omenjeni retrospektivi. @e naslednji dan sem od nje prejel pismo, v katerem je zapisala, da je popolnoma o~arana nad mojim delom in da verjame, da bi se moje fotografije, fotomonta`e in slike zelo dobro prodajale, zato bi se rada sre~ala z mano. Ko danes berem to pismo, dobim kar o{pice. Z njo sem bil namre~ uradno zmenjen, da se dobiva, da ji poka`em vse svoje delo, a je ni bilo. Menda  je dobila glavobol. Kaj se je res zgodilo, nisem nikoli izvedel, ker s to `ensko nisem nikdar ve~ govoril. Morda ima glavobol {e zdaj. 
For{tner: Kaj se bo zgodilo oziroma spremenilo tisti dan, ko vam bo priznana zasebna galerija rekla “da” in ko denar ne bo ve~ ovira? 
Modic: Pred leti sem v Franciji spoznal zelo vplivno gospo, ki me je vpra{ala to~no to – kaj bo, ko mi bo nekdo kon~no rekel “DA”; bom znal povedati, kaj ho~em, ali se bom dobesedno podelal v hla~e? Rekla mi je, da so zavrnitve sicer bole~e, a me krepijo, da pa se moram resni~no bati dneva, ko me bodo nehali zavra~ati. O tem sem pozneje veliko razmi{ljal in ugotovil, da dobro vem, kaj ho~em, in sicer delati projekte, ki jih zdaj ne morem. Res huda doza denarja bi mi na primer omogo~ila, da poleg vode realiziram {e vsaj dva huda projekta, ki ju prav tako snujem `e tri­deset let, a ju, ker v fotografiji stvari strahotno mnogo stanejo, do danes {e nisem uspel uresni~iti. 
For{tner: Ste lahko prosim konkretnej{i glede teh projektov? 
Modic: Rad bi naredil na primer projekt o Antarktiki in projekt na Škot­skem. 
For{tner: Sli{i se zelo zanimivo. Bi nam povedali kaj ve~ o tem? 
Modic: Ne. O tem ne bom govoril, ker se stvari navadno ne uresni~ijo, ~e prezgodaj govori{ o njih. Pa {e idejo bi mi lahko kdo ukradel. 
For{tner: V osnovi ste sicer fotograf, a ste tudi strasten slikar. V mno`ici del, ki jih imate v ateljeju, so se mi zdele morda najbolj zanimive t. i. obojestranske slike.  
Modic: ^e da{ tak{no sliko na steno z ene strani, pripoveduje eno zgodbo, ~e jo obrne{ druga~e, pa drugo zgodbo. ^e tak{no sliko postavi{ na iglo, da se vrti, je to `e skulptura, in razstava teh slik bi lahko bila fantasti~na. Predstavljam si jo kot nekak{en labirint, ki bi lahko bil zanimiv za otroke, imam pa tudi idejo, da bi pred eno od velikih slik na lesu postavil majhno pun~ko, ki bi vanjo s teni{kim loparjem odbijala `ogico. Prepri~an sem, da bi bila tak{na instalacija ljudem zanimiva in da bi pritegnila pozornost. Da ne govorim o tem, kak{en prese`ek lahko ustvari primerna osvetlitev posameznih slik. 
V ateljeju imam sicer ve~ kot osemsto slik na platnu, lesu in aluminiju. Do zdaj jih je bilo razstavljenih le nekaj in {e te na skupinskih razstavah, medtem ko so ve~ino mojih slikarskih del videli le redki ljudje, predvsem moji prijatelji. Brez pomislekov sem jih zato pripravljen predati nekomu v last, pri ~emer bi zase zahteval le, da pridejo v {ir{o javnost. 
For{tner: Na va{ih slikah so mojo pozornost takoj pritegnile barve in kovinski detajli. Imajo slednji kak{en poseben pomen? 
Modic: Kovinski detajli so okvir formul na mojih slikah. Z njimi te for­mule v bistvu pod~rtam in zape~atim, kot pri pe~atnem pismu. Na slike se ne podpi{em, ampak ponudim re{itev aksioma, ki je konkretna slika. 
For{tner: So formule in aksiomi, o katerih govorite, drobni zapisi, ki so tako reko~ na vseh va{ih slikah? 
Modic: Ne, formule in aksiomi so moje slike, teksti, ki jih lahko vidite na mojih slikah, pa so nekaj drugega. So neberljivi in jih je mo`no pre­brati le s podzavestjo. Upam, da se bo neko~ na{el ~lovek, ki jih bo znal de{ifrirati, in takrat bo noro dobro. Svojih del ne mislim razlagati, si pa `elim, da bi jih razlo`il kdo drug. @e pred leti sem izzval Slavoja @i`ka in Umberta Eca, da bi na svoj na~in razlo`ila moje fotomonta`e, a se s prvim preprosto nisva ujela, drugi pa se ni pustil sprovocirati. To bi bil vsekakor izjemen projekt svetovnega formata, a ju `al ne zanima. 
Tako nikogar ne zanimajo tudi moji “berljivi” teksti, ki jih ve~inoma pi{em v angle{~ini, ker ta ni moj materni jezik in se lahko zato z besedami igram povsem druga~e kot v sloven{~ini. To so aksiomi, formule, rebusi, ena~be. To ni poezija in zato se nikakor nimam za pisatelja ali literata. Ti teksti enostavno prihajajo iz mene. Pi{em in bele`im jih `e od leta 1990 in sem jih v bistvu `e oblikoval v majhne knji`ice in jih ponudil zalo`bam, a jih zaenkrat {e nih~e ni izdal, se pa o tem dogovarjamo. Eno od teh knji`ic je prek svoje tajnice dobil celo Eco, ki pa je ni nikoli komentiral in nikoli nisva govorila o njej. 
For{tner: ^e prav razumem, so va{e umetni{ke fotografije, fotomonta`e, slike in teksti formula va{e umetnosti oziroma va{ega videnja sveta, pri ~emer so razli~ne oblike umetnosti, skozi katere se izra`ate, zgolj razli~ni kanali za upovedovanje (iste) zgodbe, ki jo skozi njih v bistvu pripove­dujete `e ve~ desetletij? 
Modic: Moji teksti so tako kot moje fotografije, fotomonta`e in slike moj umetni{ki izraz. Vse je ista zgodba. Pri meni je vedno ista zgodba. Tudi ~e bom kdaj delal film, bo to ista zgodba, a neko drugo in druga~no poglavje le­te. Vse nastaja v isti glavi. Na razstavah me vedno spra{ujejo, kaj to po­meni, kako si to naredil in podobno. Tega ne morem niti no~em razlo`iti. To je preprosto v meni. Ko vidim, vidim. Ko je klik, je klik. Ne opijam se in ne drogiram, a to je nekak{en trans. V tem trenutku lahko grem po eni od ljubljanskih ulic in naredim zgodbo o njej, torej knjigo. Priznam pa, da je zame v~asih vse skupaj preve~ in takrat se moram izklopiti. 
Miriam Drev 

Tirso 
Odhod 
I. 
Gremo z no~no ladjo 
od kopenskega pristani{~a na otok, 
v mesecu, ki zbira toploto 
za zimsko rast mandarin in grenivk. 
Na za~etku epizoda: 
takoj ko se oddalji{, me pride nekdo vpra{at, 
ali imam pri roki {karjice in manikiro 
za njegov natrgani noht; 
z mre`o za metulje na daljavo polovim nekaj besed 
iz u~benika tujega jezika, se`em v nahrbtnik; 
potniki ob ladijski ograji, s cigaretami, 
razumejo bolje kot moj mladi jaz. 
Od zadaj mi da{ roko na ramo, 
ga odre`e{ samo s pogledom, 
oni medtem strmijo stran. 

Med plovbo ~ez Tirensko morje 

–
 do otoka, kjer na kmetiji z dru`ino `ivi 
stric, emigrant 


–
 visoko nad tistimi, ki spijo v kabinah, 
pogrneva spalni vre~i zunaj na palubi. 
Neki stari preva`a pokrito, vendar prazno kletko; 
v ofucanih hla~ah, siromak, 
in s tle~im ~ikom v ustnem koti~ku zakinka 



v dr`i primata, z glavo med koleni 
– {e prej nama po`uga in dvakrat pome`ikne. 
Pomikamo se, 
pu{~amo za sabo. 
Zbirka romarjev z doma~ini, 
ki se vra~ajo s svojih opravkov v Rimu, 
in kapitanom vred. 

II. 

Pu{~am za sabo otro{tvo in prvi kos mladosti v lebdenju nad komaj sli{no pljuskajo~o gmoto 
– kajti zgodaj poleti, re~e stari, 
se vihra v teh vodah pritaji. 
Preden se zasvita, 
preden se izkrcamo, 
ko se mi odmika moje lastno ime, 
priklju~eno tuje zvene~im stavkom, 
se oboje zdi izmi{ljotina, 
ki mi je ni prav ni~ `al. 


III. 

Lasje do ramen, frufru, z glavo med oblaki; 
posmrtni ostanki dru`ine za zdaj 
{e neodkrit svet, 
na tem otoku je druga~na davnina. 
V nahrbtnik sem na dno zlo`ila 
mamino zo`eno in skraj{ano poletno obleko 

– se{ita iz belo­ro`nato­rde~ega ~rtastega blaga 
ima svojo zgodovino 
in trpe`na, kakor je, 
s svilnatim leskom, 
{e kos prihodnosti, 
ko jo bom ~ez skoraj golo ko`o 
dala nase. 

IV. 

^ez polno~ je, a kljub utrujenosti 
ne zaspim; 
zajam~eno, stvari se bodo spremenile, 
ampak za~asno smo vmes. 
@enske, mo{ki iz kabin, iz podpalubja, 
mno`ica, zavita v jope, 
se usipa gor, 
na deske, ki so jih mornarski vajenci, 
obzirno do nas spe~ih, poribali med peto in {esto; 
za podalj{ek molka med prsti cigareta, 
espresso iz bifeja. 
Parnik med upo~asnjeno plovbo zatrobi: 
pripluli smo v zaliv, 
v de`elo, kjer izvira Tirso. 


Tirso 
I. 
Reka, 
po kateri plove suha, 
ni~ hudega slute~a bela ka~a, 
kot da je trs. 
Med hojo, leta pozneje, poslu{am njen {um, 
ker je vmesni ~as zabredel 
v enega svojih ja{kov  
in traja, da pride na drugi strani spet ven. 

Na pobo~ja je ov~ji pastir navsezgodaj 
prihajal s svojo ~redo. 
Kdo ve, kaj si je predstavljal, 
da se je tako krohotal, 
ko si ~ez drn in strn drvel za mano 
in si bil tisti, 
ki me je zraven Tirso, 
pod zasilno senco iz trsja, poljubljal 
malo v sard{~ini, 
malo zares. 

II. 

Ka~a se uvija v val, hkrati 
okrog sebe, in v loku 
– ~eprav je na sredini struge najhitrej{i tok – 
zapluje mimo najinih kolen; 
oba prepri~ana, da je podol`en bel odsev, 
mogo~e hrbet bele ribe, 
zabredeva nekaj korakov naprej 
in po vodi pride naslednja. 

Nih~e nikomur ni~ no~e. 
Za~asno si delimo prostor travnika 
in reke s pe{~eno bre`ino; 
dokler ne vstopi prepoznava, smo o`ivljen 
edenski vrt v malem. 
One so ostale tam, 
midva, {e vedno nekam mokra, 
se pomikava iz kraja v kraj. 


III. 

Na obeh bregovih reke, ki sva si ju prisvojila, 
reke, ki se vztrajno pomika naprej, 
potisnjena ob ponekod spodsekane bregove, 
kjer se loviva, preganjava, opita 
od naravne sile vode, 
lahkomiselna, dolgo pred jesenskim enakono~jem, 
se zbirajo delci nasprotnih polov. 

V najhuj{i pripeki 
se zgubiva tja, 
vr`eva s sebe {e tisto malo. 

Okolje di{i po ne~em {e bolj daljnem, 
mogo~e Nilu, 
zasen~enem s trsjem. 

IV. 
Reka, v svojem bistvu enaka 
kateri koli drugi: 
dno, struga, listje, ki ga nosi po povr{ju. 

^e je bil tisti prostor tuj, 
kateri je sploh kdaj doma~, 
razen iz navade? 

David Bedra~ 


Goloko`ja 
Izrezovanja 
Med padanjem navzdol pesmi zanihajo s {karjami v sebi in same sebi izre`ejo globoko papirnato srce. 
Ko padejo, se pri{ijejo med platnice morja in pljuski se pove`ejo v slano pesem okoli tvojega telesa. 

Drobljenja 
Ladja se guga – 
kot pesni{ka zbirka 
na prsih bralcev. 

Rde~a luna 
kaplja z neba, 
v pesem se je vrezala 
po valovih do obale. 

Galebi so verzi, 
iz svojih sanj sipljejo 
glasen pesek 
v dolino besed. 

V morju je ve~er, 
s ~rkami se oprijema 
belih ladij – 
papir je pristani{~e. 

Po goloti di{i, 
ko se kitice sla~ijo, 
ena za drugo, 
njihove ~rke 
se drobijo 
kot {koljke 
pod tvojimi stopali. 


Spu{~anja 
Ravnote`je sonca in odprte skodelice si, ~oln na gladini ~aja, obraz zlate kamilice, ki se naliva v ko`o … 
In vse to je uravnote`eno, ko spustim ladjice po tebi, iz svojih v tvoja usta, in ko se v daljavi dotakneta dva bela vatasta oblaka. 

Penjenja 
Vzame{ `li~ko, 
miniaturno kopje, 
in kavi prebode{ obraz. 

Potem jo me{a{ 
v zaljubljene kro`nice, 
da se zavrtiva vanje, 
da se ~utiva 
po njihovih ~rtah, 
da utoneva zatem 
v po`irek dveh pene~ih src. 


Prelivanja 
Toplota se sla~i 
preko nihajo~ih ladij, 
v grm dotikov se razleti, 
v tople krogle tvojih prsi. 

Morje je na dlaneh: 
nanje so naliti moji prsti, 
ki se prelivajo skozi tvoje, 
ko se tvoji prsti prelivajo 
nazaj v moje. 

Tak ve~er je to: 
prelivajo~i prsti 
in slankast jezik, 
ki kro`i 
okoli morja 
v tvojem popku, 
dokler galebi ne odve`ejo 
jutra iz vre~e no~i. 


Pljuskanja 
Zaljubljeni plavalec sem, 
ko kravlam po tvojih `ilah. 

Na nebu so mi{ice ljubezni, 
ki jih predre zavesa galebov, 
ko letijo ~ezte – 
razsipljeva se 
po laseh jutra, 
valovi se pove`ejo 
v grm slanih morskih strel. 

Vse je globoko 
in tiho zatem, 
dokler ne re~e{: 
“Danes je obzorje 
take oblike, 
kot bi se strdilo 
v neskon~nost …” 


Nana{anja 
Vreme tvojega telesa je travni{ki zvon~ek, ki sem mu malo prej sonce obesil z jezikom med bele prsi. 

Spanja 
Ko spiva, 
ocean nima zvoka, 
ima pa oko, 
odprto na gladini, 
da opazuje zvezde 
kot bucike, 
zapi~ene v ~rno blago, 
da oku{a fluor lune, 
ki te~e iz njenega 
zelenega grla. 

Ko spiva, 
se gora napenja navzgor 
in {e bolj pritisne v tla, 
med mahove, 
da ji spolzijo med kamnitimi prsti 
na stopalih ljubezni. 

Ko spiva, 
listam tvoje lase 
kot telefonski imenik 
in i{~em {tevilko, 
v kateri spi{. 

Potem te v sanjah pokli~em, 
preko svojega telesa, 
da se zdrzne{, 
z ustnicami pome`ikne{ 
v mojo no~no govorico 
in se {e mo~neje stisne{ k meni. 


Besedovanja 
^e jih na`ene{, 
besede letijo 
kot plahi metulji 
skozi pokrajino pesmi 
naravnost v njeno pest, 
da jih zdrobi v lepoto. 

^e jih vr`e{ v zrak, 
lebdijo same v sebi 
kot zaljubljeni no`i, 
ki vre`ejo nebo 
in potem padajo 
skozi verze verzov. 

^e le`e{ k meni, 
besede izginejo: 
dovolj je roka, 
ki zdrsne skozi sobo 
in odpre telesi. 


Padanja 
Padava 
v spro`ilec oblike, 
dotiki se tu{irajo 
skozi naju, 
ve~kotna sva 
in mnogih dotikov … 

Padava, 
ko se no~ razne`i 
po tvojih licih. 

Preden zaspiva, 
pihne iz u{es ~asa 
globok molk 
in vesolje 
je skladno z nama 
kot bel list 
z belo pesmijo. 


Dotikanja 
Dotikati se v X, 
lesti v dotik 
in misliti 
na tvoj magnet 
in omamljati okna, 
da lezejo iz sten 
kot stekleni valovi 
oddaljenega oceana. 

Dotikati se v sredici 
~rke X 
in di{ati po lesu, 
ki le`i v prsih 
vsake ~rke, 
in se spomniti 
na {koljko X, 
ki se je predrla 
z oceansko {ivanko 
in se stopila 
kot kri 
v `ilah vode. 

Vsak dotik je X, 
ki zdrsne med nama, 
vsak X vsebuje 
druga~no ne`nost, 
ki se sama vsrkava, 
ki sama kro`i, 
ki se nadaljuje 
do sebe – 
do tebe k meni. 

Potem se dotakneva ri`a dveh du{ in naju morje povle~e skozi X tokov iz svojih globokih o~i. 

Vzletanja-pristajanja 
Bila je pesem, 
bolj krhka od peska, 
mehkej{a od biskvita svetlobe, 
ob~utljiva na dotik, 
na branje, na {epet, na ti{ino, 
da sva jo samo gledala 
kot mehko dete poezije. 

Bila je pesem, 
prhki kup~ek prahu, 
ki jo je oceanski veter 
spihal iz najine sobe, 
da se je razblinila 
kot pr{e~ roj ~rk 
v usta zvezd. 

Bila je pesem, 
lahka kot papirnat robec, 
ki {e vedno vzleta 
in pristaja 
iz tvojega v moj, 
iz mojega v tvoj 
`ep ljubezni. 


Le`anja 
Lahko se prepara konj 
iz konju{nice oceana. 

Lahko te~e skozi sijajni rep, 
lahko drobi, 
sestavlja, 
drobi, 
sestavlja … 

Lahko svet potegne 
v svojo grivo 
~ez beli gri~ morske ko`e 
in izgine 
v nevidnem vedru zvezd. 

Lahko se razpara 
kot sol v glasbi 
in razpade 
v nove konje 
in zlato grivo na valovih. 

Lahko pa le`e med naju, 
si poli`e toplo mle~no srce 
in naju zasiti z lakoto. 

Simona Kopin{ek 

Lom glasu 
Neizrekljivi ti 
Ko me poljubi{, se zaziblje Zemlja in plazovi sipljejo ~astne kroge. Veter kot no~ni otrok le`e v nedrja `alujk in jo~e. Tudi ti jo~e{, s pestmi ni~a tol~e{ solze, ko odhajam. Ne objame{ me. Preve~krat si bil pregnan, ukriv­ljen na silo kot staro drevo, da bi ne znal razumeti. Zato me ne pogleda{, ko z razvezanimi vezalkami zapu{~am tvoj dom. Ve{, da najve~ vidi tisti, ki ima razloge za ~ezmerna spregledanja. Preve~krat so ti razbelili o~i, da bi verjel, da so oblike le obleke notranjosti. Zato jo~e{. Ker ve{, od{la sem, da se lahko vrnem. Prina{alka kave v zrnu zore. Opoldne dojilja, moje dojke se ti ne odmikajo. Pred mrakom {epetalka se do polno~i izgovorim v prile`nico, z vsako zavrnitvijo me vzljubi{ v bli`ino. V tvoji beli postelji, preveliki za samoto, se bova poljubljala do otrplosti in devi~ila strahove. 

Selitev 
Potrebujem ~as, da se pribli`am. Veliko posteljo z mnogimi odejami. Sa­nje, v katerih pozabljam nase. Potrebujem ~ezmerno dolga jutra, prostore za premikanje. Tihe padce. Potrebujem ~as, da se izselim iz sveta. 

Steklena 
@e davno si razbil vse steklenice, bilo jih je za stekleno obalo. Iz nje so {trlele steklene ~eri. Ostre in lene se niso premikale, ko so rezale trebuh in se zadirale v gnus. Po tvoji sapi prepoznam vse pijance v mestu. In vem, kako se pogovarjati z njimi, premaganimi ~arovniki. Vsak trenutek je ve~nost, kajne? Se spomni{, kako si me u~il podkupovanja? Za pet steklenic piva sladoled in {e kaj. Na pot v trgovino sem {la med vranjim pretepom in med steblovjem zrele koruze je nekdo vzdihoval. Nazaj nisem gonila. Kolo je z naklonom vetrovega jezika polzelo skozi pokrajino, kjer se sledi izbri{ejo vase. Vse sledi, o~e, vse. Razbitih vrat, plasti pudra na maminem obrazu. Sledi deklice, ki je iskala na~ine za prenehanja: sli{ati, videti, dihati. Sledi tebe, ko si s pestmi in metanji rjavega lonca z belimi sr~ki rjovel. Vse bike, ki si jih zaklal, ti vra~am. (@e davno si razbil vse steklenice.) Zdaj so varni. (Bilo bi jih za stekleno obalo.) Travnik je spet zelen. ^e{nja, ki si jo v zadnjem letu steklene obale po`agal v cvetenju, je {e. Zdaj ne jo~em ve~ dosti. Mo~virje pod hi{o pa {e ostaja.  

Najina hi{a 
Saj vsak je~i zase. Vsak je v svojo je~o za{el sam, ljubi moj. Pusti, naj se kruh posu{i na mizi, ki sva jo preselila. Naj se usedlina starega ~aja zagrize med ostanke tobaka in knjige Michela Foucaulta. Dolgo si sam, vem po praznih tetrapakih mleka in umazani vodi v koritu. Tla so ~ista in ne potrebuje{ copatov za redke obiske. Ko sem odhajala prvi~, sem vedela, da se bom vrnila, in danes prihajam pripravljena. Le torbo prina{am, v njej ~okoladni bombon in kremo za drgnjenje. Nerodno ti pripovedujem legen­do o kralju, ki je izgubil, kar je sodil. Gleda{ me. Norec in Sve~enik, med nama ni razdalj. Poljubi me, ne re~em. Poljubi{ me. Sklanja{ se nadme in z dotiki vabi{ skrito k rasti. V ustih iz trebuha vzhaja sonce.    

Najine ma~ke 
Na mizi nekaj dolgih v`igalic, rizle in kovanec. April je stekel. V nedeljski no~i velikega kri`a rojeni mucki odpirajo o~i. Koliko ma~k je bilo, mama, skozi otro{tvo? Ustreljenih, ljubljenih, razbitih, povo`enih, strohnjenih v koreninah leske pred hi{o? Sem ti povedala, da se `alost zdaj ob meni po~uti dobro? Pravi, da kon~no lahko po~iva, zdaj ko so mucki odprli o~i in me on, ki me i{~e, ni prepoznal. Sedim v dimu zelenega tobaka, v telesu nekaj, kar bi rado bilo spomin. Zdaj mu nimam ve~ kaj dati, mama, zdaj sva isti. Praznina je najina voda. Dolgo se nisva vedeli. Zdaj imam zlate lase in pod o~mi risbo smeha. 

Opro{~am 
Nisem te znala videti s svetom, beli mo` v ~rni obleki. Šele zdaj, ko razumem razpoke v zlomih, vidim kristale, ki si jih zame hranil v njih. Nisem hotela, oprosti mi, o~e, biti kaj ve~ od tega, kar si sam. Bojevnik, ki zasli{uje nevarnost. Na vra`jem soncu v sebi su{i solze, da bo s prahom zdravil slepoto. Še vedno nabira{ kostanje. Hodi{ s sklenjenimi dlanmi na hrbtu. Mi govori{ kot ~lovek ~loveku. Zdaj, ko si sestavil kosti svoje du{e, lahko vstanem tudi jaz. 

Kajetan Kovi~ 1932–2014 
Ivo Svetina 


Umrl je Pesnik 
In zbrali smo se, kot se zberejo morske lastovice ob svoji mrtvi sestri. Sredi brezbre`nega oceana brez~asja, po katerem je Pesnik odplul proti ledenemu Labradorju ali odjadral proti di{e~emu Ju`nemu otoku. Nas to potovanje {e ~aka, zato smo danes, v tem `alobnem novembru, pogrez­njeni vase in prislu{kujemo neznanim glasovom, ki od{tevajo na{ ~as. In ~as je vse, kar nam je dano, je vse na{e bogastvo. Vsaka na{a ura je zlatnik, ne muka! 
Pred {tirimi desetletji, nekega radostnega junijskega dne, sem se po blodnjaku hodnikov in stopnic v Krisperjevi hi{i prebijal proti pisarni, v kateri je Kajetan Kovi~ opravljal svoje uredni{ke posle pri tedanji Dr`avni zalo`bi Slovenije. S seboj sem nosil svojo zbirko Botticelli, ki sem jo samozavestno predal uredniku. Tedaj {e nisem poznal Kavafisove pesmi Prva stopnica, v kateri Teokrit pou~i mladega in nestrpnega pesnika Evmena, ki to`i, kako visoko, previsoko je stopni{~e Poezije, da je `e prva stopnica dale~ od navadnega sveta. Kajti pesnik, ko stopi nanjo, postane dr`avljan mesta idej, kar je te`ko in se le redko zgodi. 
Leto dni pozneje je iz{la moja zbirka Botticelli. Tedaj je bil ~as, ~etudi se mu je uradno reklo svin~eni, ko je bila poezija, tako smo sanjali pesniki, v srcu narodovem domá, ko smo mislili, `eleli in hrepeneli po tem, da bo poezija tista, ki bo spremenila svet; ki bo tlakovala pot iz `eleznega v zlati vek. Bili smo, pesniki moje generacije, naivni, a tudi nezaupljivi do starej{ih pesnikov, do Teokritov. Celo do nespornega prvaka modernizma, Toma`a Šalamuna, smo bili zadr`ani. A ko je leta 1976 iz{el Kovi~ev Labrador, smo morali priznati, da je on Teokrit! In mi neu~akani Evmeni. 
In minilo je {e eno desetletje in svojemu sinu sem bral Ma~ka Muri­ja in Pikija Jakoba; on je iz de~ka zorel v fanti~ka, lepota in iskrenost Kovi~evih verzov in pripovedi je bila tista ne`na {iba, ki vsakega, {e tako razposajenega otroka vzgoji v vedo`eljno in po lepoti koprne~e bitje. 
Jaz pa sem se ob branju Kovi~evih mojstrovin vra~al v obdobje svetega otro{tva in preverjal, v kolik{ni meri so se udejanjile moje sanje in hre­penenja. 
Da, sanje, bolje re~eno sanjarjenje je tisto, iz katerega se poraja stih, pesem. Poezija je zakon du{e, a hkrati tudi zakon vesolja, saj v du{i `ivi vesolje in v vesolju tava na{a ve~na romarka. Ne gre za privzdignjeno govorico, ampak za resnico na{ega, edinega sveta: jezik je tisti, ki nas je ustoli~il kot ~love{ka bitja. Zato smo edini, ki zmoremo poimenovati tudi nepoimenljivo. In temu se re~e Poezija. Kajetan Kovi~ je bil eden tistih redkih pesnikov, ki je zmogel prodreti globoko, dale~, tja onstran meje, ki deli bivanje od nebivanja: V De`eli mrtvih zapi{e, da je to kraj, “kjer so objete / na svetu lo~ene stvari.” Smrt je temni praznik vnovi~nega dru`enja, poroke lo~enih stvari. 
In praznik, a svetál, je tudi branje Kovi~evih prevodov. Kako elegantno, s kak{nim posluhom je prepesnil na primer Trakla ali Rilkeja ali Georgeja in dokazal, da je sloven{~ina rojena, ne le za ljubezen zaradi dvojine, ampak predvsem za poezijo. Da je dom univerzalnega jezika, ki nas dru`i v ob~estvo vrednot, ki se jih ne da ne izmeriti, ne kupiti, ne prodati. To so vrednote, ki so se porodile v Pesnikovem srcu in zaradi njih njegovo srce ostaja neiztrohnjeno. 
Naj nas zasuje v tem `alobnem novembru Kajetanova nevihta sladkih ro`! 
Suzana Tratnik 


Mrtve stvari 
Prekopavala sem svoj mali vrt, ki je bil le var~no odmerjena krpica zem­lje, dvakrat dva metra, na ju`ni strani hi{e. Moj vrt pravzaprav nikoli ni bil vrt, ampak pokopali{~e za male `ivali, resni~no majhne `ivalice in `u`elke. Najve~ji pokojnik je bil krt, ki ga je stara mama zalotila med prekopavanjem grede in ga z lopato skoraj preklala na pol. Jaz pa sem ga previdno vzela iz zemlje in odnesla na svoj vrt. Stara mama je vpila name, da nisem normalna, ampak nor~asta, ker z golimi rokami prijemam mrtvo stvar. Zanjo je bila stvar vsaka `ival, mrtva pa je bila {e posebej ku`na in nevarna. Takrat sem za krta izkopala zelo zelo globoko posled­njo jamico, zato me zdaj ni skrbelo, da bi med prekopavanjem usekala vanj. Br`kone je ve~ina trupelc tako `e razpadla. Izkopala sem nekaj v`igali~nih {katlic, v katerih so bili v preteklih letih slovesno pokopani: ~ebela, velika zelena kobilica, metulj~ek cekin~ek, velik ~rn hro{~, ka~ji pastir… Papirnate krstice so bile `e preperele, v njih pa ni bilo ni~esar ve~. Ohranila se je le okrogla kovinska {katlica od ~rnega boksa za ~evlje, v kateri sem pokopala {est pikapolonic. Ne da bi jo odprla, sem jo odvrg­la v smeti. Tudi sicer moje pokopali{~e ni delovalo `e dobro leto, vse odkar so se moji star{i lo~ili in sva se z mamo odselili iz te hi{e v najgr{o mo`no podnajemni{ko sobo na drugem koncu mesta, pravzaprav na zelo zavr`eno obrobje v bli`ini socialnih stanovanj s socialnimi prebivalci in prebivalkami. Nisem mogla verjeti, da sem v enem samem letu pozabila, kdo vse so bili moji dragi pokojniki in pokojnice, moje mrtve stvari, ki sem jih tako slovesno pokopavala in v vsako gomilico zapi~ila {e kri`, narejen iz na fino nasekanih trsk. 
Sama od sebe sem sklenila, da bom svoje malo pokopali{~e uradno raz­veljavila, ga prekopala in namesto grobov in kri`ev raje zasadila solato, ki je koristna in {e raste sama od sebe. Ko ima{ trinajst let in se ti zdi, da drsi{ v socialo, opisano v realisti~nih romanih, da si se nenadoma pogr{ala, ~esar ne more{ prikriti z lepimi oblekami, ker zanje seveda ni denarja, med po~itnicami pa se vsak dan s kolesom vozi{ k stari mami, ki po kapi in smrti starega o~eta `ivi sama v hi{i z velikim vrtom, ti pa pre`ivlja{ poletje pri njej tudi zato, ker ni denarja za morje, s so{olkami pa se zunaj {ole ne dobiva{, ker se jim zdi{ ~udna, saj tudi poleti ne mara{ nositi kril in oblekic s cvetli~nimi vzorci pa {e edina v razredu si brez resnega ali vsaj nami{ljenega fanta, ker so ti pa~ v{e~ dekleta … Ko se ti dogaja vse to, se po~uti{ dovolj nor~asta in bedna `e brez tega, da bi skrbela za zasebno pokopali{~e. In bila sem tudi odlo~no prestara za kaj takega. Bil je ~as, da za~nem misliti na solato in paradi`nik in papriko, na zelenjavo, ki je bo mama vesela, ker ji po slu`bi ne bo treba {e vse ve~ere plesti puloverjev za te~ne kme~ke babe v slu`bi, ki potem njeno filigransko delo popla~ajo s kako vre~kico krompirja ali korenja za v juho ali s tremi jaj~ki, nikoli pa ne pomislijo, kako zelo prav pride samohranilki vsak dinar.  
“Kdo pa je danes umrl?” sem sli{ala za svojim hrbtom. 
Obrnila sem se, ker nisem nikogar videla priti na dvori{~e. Stara mama je {e bila pri sosedi, pri studencu pa je zdaj stal moj o~e in kadil, kot da bi se vzel od nikoder. 
Bila sem malo u`aljena, ker je tako hitro pozabil, kako hitro rastem tudi brez njega. To poletje sva se sicer ve~krat videla, ker se je nenehno kregal s svojo novo `eno in je cele dneve pre`ivljal pri svoji materi in v~asih pri njej tudi prespal, ~eprav se je z njo prav tako prepiral, {e bolj pa moja stara mama z njim in takrat je raje prespal kar v avtu. Pa saj je bilo poletje, ~as dopustov. Mi trije smo sestavljali neko ~udno, po nesre~i zlepljeno, fran­kensteinovsko dru`ino: stara mama, ki je po kapi postala {e bolj zagrenjena in sitna in ni mogla ve~ kuhati, ker so ji kro`niki in lonci in drva padali iz {ibkega prijema, o~e, ki je bil do mene in do vseh popolnoma nepredvidljiv, saj je prihajal in odhajal, kakor je naneslo, jaz, ki sem ravnokar odrasla, kar je bilo zelo bole~e in kar sem vsem zamerila do obisti. 
V~asih sva z o~etom skupaj skuhala kosilo po navodilih stare mame. Njeni napotki so bili pogosto nedosledni, jeza zaradi najine nesposobno­sti pa neizmerna. Pri vsakem obroku je bentila, ~e{ da so rezanci v juhi pretrdi, ~eprav so `e skoraj razpadali, da je solata slabo oprana in polna zemlje, pohan pi{~anec krvav in sredica kuhanega krompirja surova. Ni ~udno, da je obupala nad preostankom svojega `ivljenja, tako bednega, saj ji na njene zadnje dni kuhata mo{ki in otrok. 
Proti ve~eru sem pomila posodo, pospravila svoje znamke, zna~ke in razglednice z vsega sveta v omarico na hodniku (v resnici vsega tega klumpa nisem ve~ zbirala, ampak sem ga samo pu{~ala pri stari mami in se delala, da imam {e nekaj svojih hobijev v tej hi{i, da me je {e vedno nekaj tu …), se usedla na kolo in se odpeljala v drugo hi{o. Tista podnajemni{ka soba ni bila nikoli moj dom, moja nekdanja hi{a z lepim vrtom pa je bila le {e napol resni~na. Med kolesarjenjem me je neprijetno ob{lo, da bom semkaj zahajala samo {e toliko ~asa, dokler bo stara mama `iva, in da smo `e zdaj vsi trije, stara mama, o~e in jaz, v tej zapu{~eni hi{i z mnogimi praznimi sobami kakor duhovi. 
“Nobena stvar ni umrla,” sem nekoliko nejevoljno odgovorila o~etu. “Samo svoj vrt bom prekopala.” 
Nasmehnil se je in si pri`gal novo cigareto. Ni se trudil nadaljevati pogovora, jaz pa {e manj. 
Ni bilo ~isto res, da nobena stvar ne bi umrla. Ko sem se pred tedni vrni­la z vedno predolgih po~itnic pri maminih star{ih in najprej prikolesarila k stari mami, sem takoj videla, da je pasja ovratnica na verigi prazna. Psice Mace ni bilo ve~. Stara mama mi je v solzah povedala, da se je zastrupila. Nisem mogla verjeti. Kako se lahko zastrupi pes, ki je na verigi? Okri­vila sem staro Agi, ki je rada obiskovala vse, ki se je niso znali znebiti. ^eprav njena penzija ni bila slaba, je imela grdo navado, da je brskala po smeteh, o ~emer je tudi govorila brez zadrege. Ve~ino svojih obla~il je nabrala iz smeti, jih oprala in po potrebi pokrpala ter ponosno navlekla nase ~im ve~ kosov, kakor brezdomka, ki se obla~i ve~slojno. Iz smeti je pobirala tudi kruh, zelenjavo, kose surovega ali kuhanega mesa, salame, sir, hrenovke, napolitanke… Nih~e pri zdravi pameti ni jedel tistega, kar je prinesla Agi, stara mama pa je najbr` kak gnil kos pi{~anca dala moji Maci, ~eprav je to tajila. Zato sem poleg Agi okrivila {e njo, pa tudi svojo mamo, ki je na{la podnajemni{ko sobo v hi{i z dvori{~em, na katerem niso bile dovoljene doma~e `ivali, poleg tega pa nih~e {e pomislil ni, da otrok lahko stra{ansko pogre{a svojega psa. Zato sem nehala biti otrok. 
Tako sem za Macino smrt obdol`ila mnogo ljudi, tudi svoje star{e, in takrat sem se odlo~ila, da svojega otro{kega pokopali{~a no~em ve~ imeti. Prizadevno prekopavanje z lopato in potem rahljanje zemlje z motiko in s krampom ter slednji~ grabljanje mi je pomagalo, da sem Macino nesmi­selno smrt nekako umestila v ta svet duhov v izginjajo~i hi{i na mali ulici. 
Le moja prijateljica Ida iz sosednje hi{e je ostala ista, njo sem imela vedno enako rada. Odkar sem vsak dan redno hodila k stari mami v svo­jo nekdanjo hi{o, sem se spet dru`ila z njo, a na svojem dvori{~u, kajti ~e bi bili na njenem, bi me stara mama obto`ila, da nisem na obisku pri njej, ampak me bolj zanimajo tujci. Vedno je zahtevala vso pozornost in vsakega ~lana ali ~lanico dru`ine, ki se ji je po njenem premalo posve~al, zato`ila vsem drugim. Zato sem ji zlagala oprano perilo in drva za zimo, zra~ila omare, pospravljala kravate, srajce in suknji~e starega o~eta v ve­like vre~e, po katere naj bi pri{li va{ki sorodniki, in pospravila {pecerijo v kuhinjskih omarah, da se vanje ne bi naselili molji. 
Tu in tam je hotela, da ji berem, a nisem ve~ marala brati pravljic, ona pa ne poslu{ati ve~no istih molitvic iz ~rnega molitvenika, zato sem ji brala vremenska poro~ila in ~rno kroniko iz Vestnika. Še posebej je hotela vsak dan sproti vedeti, koliko ljudi je umrlo in katere od njih je poznala in kdo vse se je na osmrtnici vpisal med `alujo~e. To je bilo njeno malo pokopali{~e. V~asih sva na poti iz trgovine zraven trafike na{li odvr`ene stare revije, ve~inoma take s tragi~nimi dru`inskimi zgodbami. In potem sem ji veliko brala iz hrva{ke Arene, ker se nama je zdelo, da je to najbolj resnicoljubna revija. 
Ampak tistega dne sem prekopala svoj vrt in izpraznila pokopali{~e ter tam posadila mlado solato, ki je po nekaj toplih in de`evnih dnevih `e toliko zrasla, da se je povsem zlila z odraslo solato na gredi stare mame. Tako se je moj mali vrt spojil z obi~ajno veliko gredo in pravzaprav izgi­nil. A tega sama nisem videla, ker me po tistem dnevu zelo dolgo ni bilo ve~ blizu.  
Ko sem prekopala in pograbljala vrt ter pospravila vrtno orodje v raz­padajo~o lopo, ki je po smrti starega o~eta nih~e ni ve~ vzdr`eval, bi lahko Maco peljala na sprehod po poljih vse do proge in vrnili bi se {ele po dob­ri uri, a ni bilo ve~ nobene `ive stvari, ki bi jo lahko peljala na sprehod. Tudi kur `e dolgo ni bilo ve~, ker nih~e ne bi mogel skrbeti zanje. @i~nata ograja kurnika je bila podrta in zvita v nemaren klob~i~, ~akajo~, da ga odnesejo va{ki sorodniki, ki jih nikakor ni bilo ve~ blizu. Tudi ma~k ni bilo ve~. Tudi nas kmalu ne bo ve~ tam. 
Ko sem svoje pokopali{~e zravnala z zemljo in se spet spomnila, da nimam ve~ Mace, me je prijelo, da bi pobegnila od te hi{e v tisti novi, la`ni dom, kjer je bilo poleti neznosno, ker si bila priklenjena in zaprta med {tiri stene, kot je rekla tudi moja mama, ~im se ji je za~el dopust. 
Usedla sem se na studenec na sredi, na meji med na{im in sosedovim dvori{~em, ker je bil skupen, in takrat je iz hi{e pritekla Ida z zamislijo, da bi {li v kino, ker vrtijo dobro kriminalko po romanu Agathe Christie. Ida je vedela veliko o kriminalkah in posodila mi je `e skoraj vsa dela najbolj{e pisateljice Christie, tako da me je njen predlog re{il {e enega ve~era neizbe`ne turobnosti med izgubljenim in la`nim domom. Zmenili sva se, da se ~ez pol ure spet dobiva pri studencu in odrineva v mesto. 
Šla sem na hodnik in se delala, da pospravljam svojo omarico z zna~­kami, znamkami, razglednicami in starimi {tevilkami Arene, ~eprav je tistega dne sploh nisem odprla. Vsi ti zbirateljski hobiji so me vse manj zanimali, a ker svojih zbirk nisem `elela prepustiti neumnim daljnim bratrancem iz rojstne vasi stare mame, raje nisem povedala, da v resnici ne zbiram ni~esar ve~. 
A ~utila sem nezadr`no nujo, da pobrkljam po omari, preden bi stari mami priznala, da bom tega dne od{la slabo uro prej, ker greva s sosedo­vo Ido v kino. ^eprav niti nisem vedela, kaj je tu sploh za priznati. Med po~itnicami sem smela vsak dan v kino, ne da bi morala mamo prositi za izhod za vsako predstavo posebej. Moje navidezno pospravljanje po omarici me je spominjalo na o~etovo brisanje in glajenje `arometov na avtu, ko ni vedel, kako bi ~im bolj neopazno omenil, da gre s kolegi na pija~o, saj je bil takrat {e poro~en z mojo mamo in ni smel povedati, da gre z novo babo na zmenek, ampak se je moral zlagati. 
Ko sem zaprla omarico in obrnila klju~ek, ki sem ga vedno ponosno nosila s seboj, ~eprav v hi{i ni bilo nikogar, ki bi si `elel ogledati moje zbirke, sem navrgla, da grem z Ido v kino. Stara mama je sedela na divanu v kuhinji pri odprtih vratih, zato sem vedela, da me je sli{ala. Da bom zaradi tujega ~loveka od{la prej “od doma”, mi je bilo la`e priznati, ~e je nisem gledala v obraz, njej pa se je bilo tako la`e sprenevedati, da me ne sli{i. Stopila sem do kuhinjskega praga, naprej ni {lo, ker je bil zrak `e zgo{~en za rezat. 
“^ez pol ure,” sem rekla, zavedajo~ se, da z vsako izgovorjeno besedo vna{am le {e ve~ nemira. “Tam na studencu bom ~akala Ido. ^e bo{ pri{la {e kaj ven na predve~er.” 
Stara mama, ki je sedela s sklenjenimi rokami na trebuhu, je glavo obrnila pro~. To je bilo vse. 
Šla sem sedet na studenec, tako da sem gledala svoj vrt, zravnan z zem­ljo. 
Od nekod se je spet vzel o~e. 
“Gre{?” me je vpra{al. 
“Še malo,” sem odvrnila in bingljala z nogami ob kamnitem obodu studenca. Pokimal je in od{el v hi{o. 
Obsedela sem v predve~erni ti{ini. Za mojim hrbtom, na nasprotni strani vrta, je zahajalo sonce. Ognjeno rde~o svetlobo sem videla v odsevu na oknu Idine sobe. Nenadoma se je levo krilo okna odprlo in razpolovilo celovito, umirjeno sliko zahoda. Ida mi je na kratko pomahala, kar sem razumela kot znamenje, da bo takoj. 
Nekaj sem za~utila v svoji bli`ini, kot pi{ Macinega pasjega sopihanja na moji nogi. Obrnila sem se in zagledala o~eta, ~isto blizu sebe, morda en meter stran. Kadil je. Globoko je potegnil dim, izpihnil in rekel: 
“Kam ti zdaj gre{?” 
“V kino.” Skomignila sem, kot da to ne bi bilo ni~. Saj, kaj pa naj bi to bilo? 
“A tako.” V njegovih o~eh sem zaznala porog, morda zato, ker so bile obrobljene malce krvavo. 
“Z Ido,” sem rekla. “Z Ido greva gledat film In potem ni bilo nikogar ve~. To je dobra kriminalka.” Prezirala sem ta svoj slabo zaigrani, prijazni ton, ki sem ga uporabila vsaki~, ko sem hotela s kvaliteto upravi~iti svoje ravnanje. Saj je samo kino, sem si mislila. A vedela, da ni samo kino. A se zato pride k bolni in osamljeni stari mami, da se jo potem ignorira z dru`enjem s sosedo? 
“Z Ido,” je o~e z odporom ponovil za mano. Zaka{ljal je in zavohala sem alkohol. Vedno sem ga, pri vseh ljudeh, `e od majhnega. “Dobro.” 
^e je kdo v na{i dru`ini rekel dobro, to nikoli ni bilo mi{ljeno dobro, ampak grozilno. 
“Deset malih Indijan~kov!” je odlo~no pribil o~e in se obrnil. Po kamnitih plo{~icah je stopal nazaj na dvori{~e in proti hi{i. “To je pravi naslov filma.” Pri`gal si je cigareto in mi govoril s svojim hrbtom: “Drug za drugim.” 
Takrat je iz hi{e pri{la Ida, lepo napravljena in s torbico ~ez ramo, a zaskrbljenega obraza. Najbr` je sli{ala vsaj del pogovora. Tudi ona je vedela, kdaj so ljudje pijani. Nasmehnila se mi je. Prijela sem jo pod roko in zakorakali sva napeti filmski dogodiv{~ini naproti. Šli sva skozi judovsko pokopali{~e ob na{i mali ulici, tako kot vedno. Nisva se bali visokih trav poleti, ki so bi~ale gole noge in v katerih naj bi se skrivale ka~e, ku{~arji in druge nevarne stvari. Razposajeno sva stopali po ozki potki sredi visoke trave, ki je ni nih~e kosil, zato so iz nje {trleli samo nagrobni spomeniki in midve. Jaz sem vedno stopala prva, ker sem bila v vsaki travi neustra{na, Ida pa je hodila tesno za menoj, tako da se me je dr`ala za komolce. Druga za drugo. 
Ko sva pri{li s pokopali{~a, vzporednega z na{o ulico, se je po njej pri­peljal moj o~e, pravkar je zavijal levo na glavno cesto. Ni mi bilo jasno, kam bi bil lahko namenjen, saj je bil le malo ~asa pri stari mami, ki je bila zdaj zares sama. Pomahala sem mu, a me ni niti pogledal. Ko je divje speljal, tako da so gume zacvilile, sem vedela, da naju je opazil. 
Z Ido sva za trenutek obstali brez besed. Samo mo~neje me je prijela za komolce, kot da bi me tola`ila ali bodrila. Ob{la me je jasna slutnja. Nekaj je bilo dobro, v tistem grozilnem smislu. 
Spet sem jo prijela pod roko in med `ivahnim pogovorom o tem, kako je Agatha Christie v resnici zelo domiselno uprizorila lastno smrt, prav­zaprav umor, da bi tako za{ila svojega prevarantskega mo`a, sva hitro stopali naprej proti kinu. ^e bi pri{li vsaj petnajst minut prej, bi {e lahko dobili vstopnice na sredi najine pete vrste in si pred predstavo privo{~ili {e sladoled. Saj je bilo vendar poletje in bili sva na po~itnicah, ~etudi doma. 
Pri{li sva skoraj pol ure pred projekcijo ter dobili vstopnici po svojem izboru in si kupili sladoled. Predstava se je lahko za~ela. 
Deset ljudi je povabljenih na majhen otok, a gostiteljev za~uda ni na spregled. Izka`e se, da so bili povabljeni prav dolo~eni ljudje, ki so neko~ v preteklosti nekaj zakrivili, zdaj pa jih nekdo skrivaj ubija drugega za drugim, ravno tako kot sproti izginjajo figurice malih Indijan~kov, ki jih je seveda deset. Z Ido se od strahu dr`iva za roke. Izbrali sva pravi poletni film! V kinodvorani je grozna napetost. Kaj ~e ubija kdo izmed na otoku zbrane deseterice? Nekdo, ki ni ne prijatelj ne `rtev, ampak ma{~evalec ali ma{~evalka? 
Iz kina sva pri{li prestra{eni in pretreseni. Tisto so bili {e ~asi, ko nam je veliko platno pri~aralo najve~ `iv~nosti. Sploh otrokom, kar sicer midve nisva ve~ bili, kajti jaz sem tistega dne razveljavila svoje malo pokopali{~e, moja prijateljica pa je bila za jeseni `e vpisana na srednjo {olo, tako da je bilo to njeno zadnje osnovno{olsko poletje. A ko je bilo fil­ma konec in sva zapustili dvorano, sta naju pred kinom ~akali najini mami, kar je bilo, milo re~eno, ~udno. Sama sem `ivela zelo blizu kina, Ida pa je bila starej{a in pogumnej{a in je mimogrede prehodila tiste ~etrt ure skozi mesto do svoje ulice. V tem kraju takrat nih~e ni potreboval spremstva, niti pono~i. Mnogi pa smo si radi privo{~ili malce filmske neverjetnosti in groze. Ta se je zdaj prelila s platna na sede`e v dvorani, na hodnik in ven na privzdignjeno plo{~ad prek kinom in navzdol na ulico in plo~nik, kjer sta stali zaskrbljeni materi. Z Ido sva si zunaj obetali oddih od fantazije in tola`ilni klepet z veliko smeha ter sladoleda, ki sva si ga po navadi {e enkrat privo{~ili po vsakem ogledu napete kriminalke ali grozljivke. Toda mali Indijan~ki so {e kar naprej padali tudi tukaj. Zunaj. Drug za drugim. 
“Tvoj o~e …” Idina mama me je ogovorila brez pozdrava in me pogle­dala s strahom, predvsem pa so~utno. O~itno sem bila jaz najbli`e tisti osebi, ki se ji lahko govori o njenem o~etu. Niti sanjalo se mi ni, kaj tako stra{nega se je zgodilo, medtem ko sva bili v kinu, a nisem bila niti naj­manj presene~ena. O~etove surove besede ob studencu, vonj po alkoholu, cviljenje avtomobilskih gum, ko je pri pokopali{~u speljal mimo naju in se pretvarjal, da naju ni videl. @e vsa ta leta – sumila sem, da `e pred mojim rojstvom –, je bilo nekaj zelo narobe, kateri vzrok za to pa si je tistega ve~era omislil on sam ali kdo drug, pa `e zdavnaj ni bilo tako pomembno. 
Treba je bilo ukrepati, Indijan~ki so `e padali. 
“Pijan je,” je rekla moja mama, skoraj srame`ljivo, ker so se je tudi po lo~itvi njegova nepredvidljiva razpolo`enja {e vedno tako mo~no dotikala. 
Dotikala so se naju obeh in tistega ve~era {e dveh nekdanjih sosed, a proti temu ni mogla ni~. Nih~e ni mogel ni~ proti temu. 
“Kaj sta naredili?” je Idina mama vpra{ala Ido in mene. Skomignila sem, saj smo vse {tiri vedele, da nisva naredili ni~, ampak tako je bilo la`e razumeti ali sprejeti vsaj nekak{en vzrok za o~etovo divjanje po cesti. Kajti to je rad po~el, ko se je napil in se razjezil – ali pa obratno: ko se je razjezil in se napil –, rad je dirkal po cestah, naglo zaviral, da so {kripale zavore, in zatem naglo speljal, da so cvilile gume. In da so se ga vsi v nje­govi bli`ini bali. To sem `e vedela, da imajo ljudje neznansko radi strah in da jim je v{e~, ko s strahom obvladujejo druge ali pa se z njim ubijajo sami. Po strah smo hodili tudi v kino, na samotno pokopali{~e na na{i ulici ali kar v hi{o strahov v cirkusu, ki nas je sicer zelo redko obiskal. Še nedavno sem strah oku{ala predvsem v kinu in v~asih pred televizorjem. A ta je po koncu predstave navadno izginil, morda me je kdaj obiskal v sanjah, ni pa se naselil v meni. 
“Kar pobrali sta se in {li v kino. Tvoja stara mama ne more po`reti tega, da ni na prvem mestu, saj to ve{,” je rekla Idina mama, sicer dobra prijateljica moje stare mame. V tistem trenutku se mi je razjasnilo, kaj mi je hotela povedati: da bi se iz varnostnih razlogov morali zlagati, kratko malo zatajiti, da sploh kam greva skupaj, in se skrivaj dobiti v sla{~i~arni zraven kina. A bili sva tako nesramno brezbri`ni, da se nisva trudili z laganjem. Seveda ni bilo razloga za la`. Vse to sploh ni imelo zveze z nama, ampak z o~etovo jezo. Bil je jezen na mamo, ker jo je zapustil in ker tega ni bilo ve~ mogo~e ne popraviti ne spremeniti. Vse skupaj je bilo nelogi~no, vendar sem vseeno razumela, saj sem, kot `e re~eno, tistega dne odrasla in se mi ni ve~ zdelo nemogo~e najti logiko v nelogi~nosti. 
“Saj sem bila ves dan z njo,” sem posku{ala razumno razlo`iti, a sose­dama tega ni bilo treba praviti. 
“Vsak dan po~itnic gre k njej! Vsak bo`ji dan! Kaj bi {e rada ta `en­ska?!” je pribila {e mama. 
Soseda, ki je zelo dobro poznala na{o staro mamo, mi je rekla: “V~asih rada nori, saj ve{. Rekla je, da bo kar umrla, nala{~, ker si jo zapustila zaradi drugih, s katerimi hodi{ v trapasti kino, in da te bo po smrti pri{la stra{it.” 
“Ne poslu{aj tega,” je rekla mama in me potegnila za roko. Treba je bilo zbe`ati. Ida in njena mama sta se `e obrnili v drugo smer in nama ~ez rameni za`eleli: “Sre~no! Tecita domov! Morda ga {e ni v bli`ini.” 
Sosedi sta se `iv~no ozrli okoli sebe in zatem hitro pre~kali cesto. Z mamo sva ostali sami. Vedeli sva, da se bo o~e najverjetneje zapodil prav za nama, ker smo bili dru`ina, ~eprav to ni imelo ve~ posebnega smisla. Samo stari o~e bi nama lahko pomagal in naju vzel v bran, ampak on je bil `e leta mrtev. 
Usmerjala sem najin beg, ker se mi je zdelo, da sem razsodnej{a od mame, ~eprav enako prepla{ena. A mnenja o svojem o~etu vendarle nisem spreminjala toliko, kolikor ga je ona o svojem mo`u. Predlagala sem tek po diagonali skozi park, kamor nama ne bi mogel slediti z avtom. ^im sva prestopili `ivo mejo parka, sva v ozadju blizu kina zasli{ali cviljenje gum. Nisem se obrnila, mama pa je rekla, da je bil on. Tekli sva po stezi skozi park skoraj do vogala ulice, na kateri je bila hi{a, kjer sva stanovali v podnajemni{ki sobi. A na izhodu iz parka sva se naglo ustavili kot ma~ki med tekom. ^e bi imeli gume, bi zacvilile. Rde~a stoenka je bila parki­rana to~no tam, pred izhodom, tako da ne bi mogli mimo nje in prete~i {e kakih sto petdeset metrov do svojega cilja. Iz avta se je v gluho no~ razlegala glasna glasba, neka hrva{ka popevka. Samo to sem ujela, da je pevec `alostno in zateglo pel o svojih solzah, ki jih ne bo mogel izbrisati nikdar ve~. Z mamo sva se nagonsko, brez besed pognali nazaj v park. Med tekom se je oddaljevalo pev~evo `alostno tuljenje, dokler ni utihnilo kot odrezano. O~e je takti~no ugasnil radio, da ne bi ve~ mogli sli{ati, kod se vozi. Pritekli sva nazaj do kina in izbrali pot po plo~niku ob glavni cesti. Ta pot je bila dalj{a, a tu sva imeli vsaj pregled nad vozili na cesti. Rde~a stoenka se je dvakrat pripeljala mimo in dvakrat sva se skrili za `ivo mejo parka. Poznali sva hrumenje tistega motorja. Uspe{no sva pri{li `e do roba parka in do ulice, na kateri naju je prej ~akal. Bilo bi logi~no, da bi znova poskusili zbe`ati po tej ulici, vse do vogala, in zaviti na levo. To je bila najkraj{a pot. Ker pa sem bila sve`e odrasla, sem {epnila, da teciva {e naprej, do naslednje ulice, ki naju bo oddaljila od cilja, a ravno zato, ker je bila ta smer manj verjetna, je bila tudi varnej{a. Tekli sva naprej, v temi in ti{ini. Nisva govorili, ker naju je `e tako vse izdajalo. Podivjano {kripanje zavor se je sli{alo udu{eno, nekje na drugi strani parka. Morda pa se nama je samo zdelo, da sli{iva njegov avto. Kon~no sva zavili na naslednjo stransko ulico. Samo {e do konca, ob {olskem stadionu, in po­tem na desno nazaj proti mestu in samo {e dobrih petdeset metrov do hi{e. 
Pritekli sva `e do konca ulice in zavili na desno. Od hlastnega gibanja in sopihanja se je tresel najin pogled na hi{o, kakor skozi kamero, tesno za petami ube`nika, ki te~e za `ivljenje. Ne, ta dva Indijan~ka ne bosta kar tako padla, sem si ponavljala v mislih. In res! @e sva se ustavili pred ograjo hi{e, v kateri sva `iveli zadnje leto in pol. Samo {e te`ka `elezna vrata je bilo treba odpreti. Z njimi se je spoprijela mama, jaz pa sem sklo­njena, z rokami opirajo~ se na stegna lovila sapo. V prsih me je peklilo, pa ne od teka, saj sem bila razredna prvakinja v {printu in krosu, ampak od strahu pred pregonom, katerega vzroka nisem poznala. 
“Prostitutke!!!! Proklete prostitutke!!!” 
Od njegovega kri~anja sem zaledenela, ~isto vsa. Z leve se je bli`al o~e, o~itno je `e zdavnaj parkiral avto nekaj metrov stran in naju je ~akal v zasedi pod sosedovim drevesom. Seveda je ugotovil, da bo najla`je, ~e naju preprosto po~aka pred vhodom na dvori{~e, kajti v hi{o sva lahko pri{li samo skozi ta edini vhod.  
Za trenutek sem pozabila, kje sem in kaj se dogaja, ker sem si morala oddahniti od novega zdrsa v grozo. Mama je nemo~no suvala v te`ka vra­ta. Zavedala sem se, da se zaman spopada z vrati, ki se odpirajo navzven, a v tistem trenutku tega nisem zmogla izre~i. Pomislila sem celo, da bi rekla kar o~etu, naj ji pomaga odpreti vrata, saj sem tega ve~era preizkusila `e cel kup nesmislov. 
Nisem vedela, kaj bo zdaj. Kaj bi se moralo zgoditi, ~e nekdo vpije nate, da si prostitutka? Te`a te besede se mi je zdela tako velikanska, da se ji je moj um absolutno zoperstavil in nenadoma nisem ve~ vedela, kaj pomeni in komu je namenjena. ^e bi naju zmerjal s kurvami, bi vedela, kaj je to, in bi se la`e zna{la. Še zmeraj bi obstajala mo`nost, da je to butast, pijanski hec, na katerega bi v treznosti vsi pozabili. Prostitutke pa so s ponavljanjem zvenele vse bolj dolo~eno, prera~unljivo in natan~no. Tega se ne vpije zato, ker bi te nekdo hotel grobo `aliti in prestra{iti za naslednjih dvajset no~i nemirnega spanca, ampak zato, ker ti `eli, da to postane{ in – ~ez leta doka`e{, da zmerjanje ni bilo zaman, ampak je imelo neko sprevr`eno, a skorajda prero{ko logiko. 
Mami se je kon~no posre~ilo odpreti vrata navzven. Medtem sem ugoto­vila, da je zmerjanje s prostitutkami najkraj{a razdalja, na katero se nama bo fizi~no pribli`al. Ko je tako stal tam v temi in naju glasno zmerjal, da je odmevalo med hi{ami v no~i, sem `e potegnila ~rto. To ni bil ve~ on, ki mi je {e pred dvema letoma prinesel knjigo o vesolju, v dveh minutah izra~unal meni nelogi~no matemati~no operacijo v {olskem zvezku, mi narisal polj{~ine za doma~o nalogo pri likovnem pouku in po slu`bi peljal Maco na sprehod (sicer zato, da bi se sestal z ljubico, ampak to ni namen tega na{tevanja) ter nekega ve~era, ko je zapu{~al lekarno, na nebu videl neznani lete~i predmet v obliki cigare, kar je povedal samo meni. Tale mo`akar tukaj, ki se je majal, rjovel, ne da bi vedel, zakaj, in naju zmerjal s prostitutkami, se `e ni nikoli navdu{eval nad znanstveno fantastiko, tale je le padli Indijan~ek brez kan~ka domi{ljije. 
Še ko sva zaprli vhodna vrata v hi{o, sva sli{ali oddaljeno vpitje. Skrbelo me je, da ne bo nehal vpiti do jutra, ~etudi naju ni ve~ videl. Splazili sva po stopnicah navzgor do svoje sobe, kakor tatici z ob~utkom krivde in sramu pred drugimi stanovalci. 
Drugega dne se je mama lastnici hi{e opravi~ila zaradi vpitja svojega biv{ega mo`a. Vsem podnajemnikom in podnajemnicam je zagotovila, da sama ni z ni~imer spro`ila njegovega besa, in obljubila, da se to razgra­janje ne bo ve~ ponovilo, ~eprav smo vsi vedeli, da kaj takega ni mogo~e obljubiti za nekoga drugega. 
Proti ve~eru sem mamo morala vpra{ati, zakaj je vpil na naju, da sva prostitutki. S ~im bi bilo to lahko povezano? Ni imela odgovora. Bila je samska, in tudi ~e ne bi bila, se to njega ne bi ve~ dotikalo. Rekla je, da ni nobenega razloga za tako nizkotno zmerjanje, razen da je o~e nor~ast. Sama sem potrebovala razlago. Tola`ila sem se s tem, da morda le obstaja kak razlog, le da mi ga mama no~e izdati. Rekla sem ji, da me je zdaj strah hoditi k stari mami v tisto hi{o, ki je bila neko~ moj dom, zdaj pa sta bila pasja uta in kurnik prazna. Prav tako me je bilo strah, kaj bom po~ela z avgustom, ~e ne bom ve~ obiskovala hi{e in vrta na svoji mali ulici. Takrat se je mama malce razjezila name, naj vendarle malo pomislim, da tam, kjer jaz sanjam, da je nekak{en moj dom, ni ve~ nobene `ive stvari, ki bi ~loveka razveseljevala, samo dva te~ne`a, mati in sin, ki naj se kar sama pogrizeta med sabo. In da bi bilo za moje po~utje bolj{e, ~e bi se zadr`evala na tem dvori{~u ali pa v bli`njem mestnem parku, ~e `e moram biti zunaj na vro~ini. Skrem`ila sem se in jokavo ugovarjala, da me bo {e naprej zelo strah, kaj bo po tem, ko bo stara mama umrla, saj je zagrozila, da me bo pri{la stra{it. V resnici me je bilo groza tega, da bo stara mama sploh umrla in z njo moja hi{a, ki bo postala predmet cufanja za dedi{~ino, kot je bilo nenehno sli{ati. Tudi tiste no~i sem te`ko zaspala, ker je bilo zame kar naenkrat konec poletja, september pa {e ni bil tu. Za trenutek sem si predstavljala svojo staro mamo in o~eta, kako se kakor zombija iz filmov spopadata na dvori{~u, se grizeta do krvi in si trgata ude, ne da bi to zares poslab{alo njuno stanje, in slednji~ omahneta na moje prazno pokopali{~e, ki ni ve~ namenjeno po~itku. 
Ves avgust sem hodila v kino vsak drugi dan. Saj bi hodila vsak dan, ampak to je bil mali kino v malem mestu s skromnej{im sporedom. Filmi so se praviloma menjali na dva ali tri dni. Med tednom so vrteli zahtevnej{e drame in kriminalke z zapitimi detektivi, v petek in nedeljo pa izmeni~no Jamesa Bonda, Brucea Leeja, grozljivke in pozno zve~er erotiko za polnoletne. V soboto ni bilo kinopredstav. Morda sta moja mama in gospa Gabi, lastnica stanovanjske hi{e, ravno zato neke `alostne sobote, ki je vremensko napovedovala skoraj{nji konec poletja, pripravili pozno kosilo, ki se mi je zdelo sumljivo sve~ano. Ko nam je gospa Gabi postregla z doma pripravljeno torto, je kakor mimogrede omenila, da je bil njen pokojni mo` pogosto pijan in prepirljiv in takrat jo je rad zmerjal s kurbo in vla~ugo. Zdaj ji je bilo za vse to vseeno. Hotela je povedati, naj pozabimo na vse te zmerljivke. Hudomu{no se je nasmehnila, nam nato~ila za tri prste sladkega vina v kozarce z dolgimi peclji ter iz predala vzela {katlico, ovito v darilni papir. Z mamo sta se spogledali, napeti od skoraj otro{kega pri~akovanja. 
“Škatlica je zate!” sta rekli. “Za tvoj god.” 
Odprla sem jo s treso~imi se rokami. A nisem {e vedela, kaj mi je. V li~ni {katlici iz temnega lakiranega lesa je bilo deset lepo izrezljanih figuric Indijan~kov. 
“Moj mo` jih je naredil pred mnogimi leti,” je rekla gospa Gabi. “Ko je bil trezen, seveda, in je imel mirne roke. Shranila sem jih, a ne vem, kaj bi z njimi. Ti ima{ pa rada kriminalke, kajne? Deset malih Indijan~kov je zate!” 
Rada sem imela tudi svoj god v avgustu, ki ga je priznavala in slavila samo moja stara mama, ko je bila {e zdrava in manj zagrenjena. Pogre{ala sem ta god. Tiste sobote pa sem zanj od mame in gospe Gabi dobila torto, male Indijan~ke in {e majhen vrt ob studencu. Bil je celo delno ograjen, kar bi se mi moralo zdeti imenitno. Mama je gospe Gabi omenila, da rada delam z zemljo, zakopavam najdene mrtve `ivalice in sadim solato, koruzo in fi`ol na preklah. 
Takoj sem {la ven, pogledat svoj novi vrt, ker sta `enski, ki sta me tola`ilno obdarovali, to pri~akovali. Mali vrt na tujem ozemlju je bil obdan z ozkimi lesenimi deskami, ki so ga razmejevale od pravega vrta in po katerih se je dalo tudi hoditi. @ivalskemu pokopali{~u sem se pred kratkim odpovedala, zdaj pa si nisem ve~ `elela niti prave gredice z vrtninami. 
V zatonu mra~nega, de`evnega dne je skozi oblake prodiralo nekaj oran`nih `arkov jesenskega sonca in prst je dobila tisto temno, rde~e rjavo barvo Macine dlake, {e posebej, kadar je bila spu{~ena in se je nagajivo zapodila po sve`e pograbljeni in posejani gredi. Takrat je stara mama dvignila lopato in med smehom zagrozila tej prekleti psici, da jo bo pre­klala na dvoje, da jo bom lahko dvakrat zakopala poleg tistega svojega mrtvega krta. Smejali sva se. Naslednjega dne je bil moj god. To je bilo pred tremi leti. 
Pokleknila sem na ko{~ek vrta, ki ga je zame prekopala in pograbila gospa Gabi. Prst je bila ~isto rahla. Odprla sem {katlico z Indijan~ki in prvega zakopala za starega o~eta. Drugega za psico Maco. Tretji je bil `e pripravljen za staro mamo, ki bo umrla ~ez leto dni. Poleti. 
Vsi mali Indijan~ki so bili `e pripravljeni. Drug za drugim. Ko bo {el v zemljo {e deseti, me ne bodo ve~ stra{ili, ker bo konec tega filma. 
Tone Partlji~ 

Pisatelj in Pobre{ki “President” 
Opomba: Vsaka podobnost z resni~nimi osebami bi bila zgolj naklju~na. 
Scena 
Pred ~asom sem napisal roman o starem mariborskem mostu, ki so ga v Mariboru zgradili ravno pred sto leti. V Mariboru je bil Slovenec tedaj le vsak peti me{~an, drugi so bili v glavnem avstrijski Nemci. Most, o katerem bomo govorili in ob katerem stanujem, je resni~no nekaj poseb­nega. Na{ stanovanjski blok stoji le kakih osemdeset metrov od tam, kjer se most na desnem bregu Drave kon~a in izte~e v prometni trg in ulice. Blok je {e iz tako imenovanih industrijskih socialisti~nih ~asov in ima pet nadstropij in tri vhode z dvigali. Zdi se, da je iz tistih starih ~asov tudi nekaj stanovalcev. Morda se komu zdim {e jaz kaj podobnega. 
Pred blokom je manj{e otro{ko igri{~e; na njem je z belimi ~rtami in dvema ko{ema ozna~eno ko{arkarsko igri{~e, ob njem stoji {e betonska miza za namizni tenis, ki pa je `e tako dotrajana, da na njej ni mogo~e ni~esar igrati in tiste bele `ogice ska~ejo `ivahno in samovoljno na vse strani zaradi `e povsem hrapave povr{ine. Le mamice v~asih postavljajo mal~ke nanjo, da razposajeni raz{irijo roke in se smeje vr`ejo v njihove varne objeme. Ob igri{~u je tudi nekaj klopi in dreves, tako da je to prav­zaprav majhen park med bloki … Tam na travi okoli asfalta je zjutraj in zve~er {e najve~ psi~kov, ki jih stanovalci vodijo na sprehode z nalogo, da se polulajo in pokakajo, in potem zlasti `enske pridno pobirajo pasje kakce v polivinilaste vre~ice in jih odlagajo v poseben zeleni plasti~ni ko{, na katerem je narisan sede~i ku`ek. Z opomini ali vsaj hudimi pogledi pa stanovalci spremljajo mulce in mule, ki niso dovolj vzgojeni, da bi pobirali pasje drekce, in se ne dr`ijo mestnega odloka o pasjih iztrebkih, ki ga je sprejel mestni svet pod vodstvom `upana Franca, ki so ga pozne­je nasilno odnesle vstaje nezadovoljnih me{~anov. A prav zaradi pasjih iztrebkov in tudi discipline s to pasjo zadevo, ki jo je uvedel, je nekate­rim `al, da ni ve~ `upan. Zlasti tistim, ki tako ali tako mislijo, da psi ne sodijo v mestne bloke. Od ~asa do ~asa seveda kdo napi{e {e kako Pismo bralcev v lokalni ~asopis, v katerem protestira, da se na istem dvori{~u, kjer se igrajo otroci, sprehajajo in opravljajo svoje potrebe psi, ki tako ali tako sodijo na pode`elje, kjer naj lajajo in serjejo po mili volji. “Bi radi da izbruhne kak{na bolezen?” zaskrbljeno spra{ujejo. 
No, psi~ke vodijo okoli ve~inoma babice, ki so jim jih najve~krat pod­taknili najprej navdu{eni vnuki, babice pa se izgovarjajo ali celo hvalijo, da je to dobro za huj{anje, stare sklepe, dru`bo in sploh za zdravje. 
Tako zgodaj zjutraj ali v mraku pozno zve~er, ko mal~ki in psi~ki `e spijo, pa na klopeh posedajo osemdesetletniki in tudi devetdesetletniki, da poka`ejo, da so {e `ivi in gibljivi. In da vsaj za kratek ~as zapustijo svoje kletke v blokovskih stanovanjih. Ne i{~ejo pogovorov, ve~inoma sedijo mol~e in gledajo drevesa in ve~erno nebo, se jezijo na hrupno avtomobilsko reko v bli`nji ulici ali na smrkavce, ki z bicikli {e norijo po igri{~u. Radi vohajo, kadar kje v bloku kuhajo gola` ali vampe ali ~e je kje “{lo mleko ~ez”. Zdravnik iz drugega vhoda, doktor Poga~nik, v~asih prero{ko re~e: “Še deset let, pa bodo na klopeh sedeli `e tudi stoletniki!” Ve~krat se ti stari ljudje z grenkobo in zavistjo zavejo, da ne bodo mogli zmerom gledati dreves, grmov, ko{arkarskih ko{ev in ko{ev za odpadke in tudi ne tistih nekaj metrov kovinskega mosta nad reko, ki jih lahko vidi{ med bloki, ~e le sede{ na pravo klop. Ne potola`i jih niti misel, da bodo pa~ vse to gledali drugi … Sedijo in si mislijo: “To ni prav! To, da moramo umreti in vse zapustiti. No, je prav. Ampak je pa `alostno.” Ti starci in starke dobro vedo, da ljudje pa~ na koncu vedno umrejo, ko pa so sami na vrsti, se jim zdi vseeno krivi~no. 
V~asih pa se zaskrbljeni vseeno tola`ijo z mislijo, da bo po drugi strani mogo~e spet res, kar sli{ijo vsak ve~er na televiziji, da v prihodnje ne bo ve~ denarja za pokojnine, da bo jedrska energija uni~ila svet, da se bo svet zadu{il zaradi ozonske luknje, prenaseljenosti ali smeti, da bo na planetu najbr` zmanjkalo vode ali kaj podobnega in se torej kmalu sploh ne bo ve~ dalo `ivet… Tudi ne bo ve~ pokojnin, ~e bojo ljudje `iveli sto let, kakor pravi zdravnik Poga~nik, saj skoraj vsak ve~er sli{ijo po televiziji, da bodo s pokojninami starci po`rli lastne vnuke in pravnuke … Da bi torej po njihovi smrti ta svet {e dolgo ali ve~no obstajal, starci ve~inoma ne verjamejo. In ~e navsezadnje dobro premislijo, je zato morda {e bolj{e, da se bo tudi to njihovo posedanje pred blokom in ve~erno opazovanje dreves, igri{~a, psov, cementne pingpong mize sploh nehalo in jim ne bo treba gledati, ko se bo bli`al konec sveta. 
“Tistim, ki bojo vse to gledali za nami, bo {e te`je. In generacije za nami gotovo ne bodo mogle ve~ dolgo tako posedati in gledati. Ker bo – konec. A mene takrat ne bo zraven, hvala Bogu!” 
Dopoldne je dvori{~e svetlo, poleti pa popoldne kar `are~e od sonca, po­tem pa se za~ne plaziti senca bloka najprej ~ez trato do igri{~a, potem do betonske pingpong mize in ko{arkarskega igri{~a, na katerem mulci nikoli ne igrajo ko{arke, ampak tam nabijajo nogomet. In se senca tako po~asi splazi ~ez igri{~e do pasjih ko{ev. In je naenkrat mrak in potem ve~er. 

Oseba 
@e ve~krat mi je padel v o~i visok slok mo{ki, s katerim sem sicer prav poredko, morda enkrat na mesec ali {e redkeje spregovoril nekaj kratkih neobveznih stavkov, takih mimogrede in brez misli, torej tako, da se pa~ nekaj re~e, ~e `e naleti{ na ~loveka iz istega bloka. Redko se pripelje z dvigalom iz ~etrtega nadstropja v pritli~je in stopi pred blok, se malo razgleda ter se napoti do osamljene klopce. Stopi iz bloka pri vhodu “c”. Na{ blok ima namre~ tri vhode: Dravska ulica 10a, 10b, 10c. Pravijo, da je bil mo{ki profesor geografije na ekonomski srednji {oli in da se pi{e Vajngerl. Na vratih je na plo{~ici napisan samo priimek, zato nih~e ne ve, kako mu je ime. Ko se je vselil, ni iskal stikov s sostanovalci, vendar ni videti kak ~udak ali ljudomrznik. Prej zadr`an. Ampak pri tem je ostalo in je torej postal samotar. Se ne briga za sostanovalce, oni ne zanj. Oble~en je res kot profesor, ki pa svoje garderobe ni posodobljal nekaj zadnjih desetletij. Star je po mojem okoli osemdeset let. Rjava obleka iz {tofa je dobro ohranjena, le malo prevelika; ne, ker bi bila povr{no narejena, ampak zato, ker se na starost ljudje malo zmanj{ajo. Tudi rjavi ~evlji znamke Borovo, ki je `e zdavnaj izginila, so iz nekih drugih ~asov in so zmerom lepo o~i{~eni, svetle~i, vezalke trdno zavezane. Pod suknji~em ima navadno belo ali v~asih rde~kasto srajco in malo ohlapno in starinsko zavezano kravato. Tudi ta je navadno rjava, kak dan tudi zelena. Toda mo{ki v teh obla~ilih {e malo ni videti kot kaka {ema, nasprotno kot star gospod, ki je lepo oble~en, le da malo prestarinsko. V~asih se torej pozdraviva oziroma ga pozdravim jaz, kadar pre~kam igri{~e na poti do­mov. Vljudno pokima in re~e bolj zase dober dan ali dober ve~er. ^e ima na glavi klobuk, ga vljudno nekoliko privzdigne, ~e ga nima, pa ni~. Ni ple{ast. Precej sivih, malo dalj{ih las ima. Po~esani so nazaj, a kar sami padajo tako, da naredijo skoraj nekak{no povr{no pre~o na levi. Z leti je malo temna ko`a postala star~evsko rumena in se je posula s starostnimi pegami. Lahko re~em, da je njegov lik na klopi, zlasti ko prekri`a dolge, sloke noge v ohlapnih hla~nicah, videti skoraj nekoliko dostojanstven. Me ne bi ~udilo, ~e bi ga kak fotograf na{ega lokalnega ~asopisa fotogra­firal in potem v rubriki Fotografije na{ega mesta sliko objavil in pripisal podnaslov Stari mo` na klopi. V~asih nosi o~ala in bere ~asopis. Tu in tam pa sem ga videl s knjigo. Ja, je edini, ki sem ga videl, da ima od ~asa do ~asa kako knjigo v rokah v na{em parku. O~itno `ivi sam in nisem {e videl, da bi imel kdaj kak obisk. 

Dialogi 
Sem rekel, da sva v~asih `e kaj spregovorila. Mimogrede. Na primer ko je bilo cel dan vro~e in se je zve~er pri{el hladit, ali pa je bilo kljub ve~erni uri {e zmerom soparno in sem to mimogrede omenil. 
Jaz: Danes ga pa dobro kurijo tam zgoraj. 
On: Ja, res je soparno. 
^e so znova podra`ili hrano in zamrznili pokojnine, je rekel on: 
On: Vsak dan je vse dra`je. 
Jaz: Pokojnine pa iste. 
On: Nekaterim je zmanjkalo `e za polo`nice za stanovanje. 
Jaz: Celo meni. 
On: Ampak, saj vi v~asih izdate kako knjigo. Nekaj vam ja pla~ajo. 
O, mo`akar ve, da pi{em knjige. 
Jaz: Vedno manj. Kak zalo`nik pa mi ponudi namesto honorarja ve~ 
izvodov knjige, ~e{ da bo {la njegova zalo`ba v ste~aj, ker ni li­
kviden. Ampak s knjigo ne morem pla~ati ra~unov. 
On: Lahko pa jo podarite svojim ljudem za novo leto, rojstne dneve, 
obletnice, ali ne? 
Jaz: To je pa tudi res. 
Zadnji~ sva rekla nekaj besed, ko je padla vlada. 
On: Ste sli{ali, vladi so izglasovali nezaupnico? 
Jaz: Spet bodo volitve. 
On: Volitve so le predstava, vi bi to morali vedeti. ^e volimo sociali­
ste, demokrate, nacionaliste, kr{~anske socialiste ali kogar koli, je 
povsem vseeno, saj dr`av ne vodijo ve~ parlamenti in vlade, ampak 
globalni kapital, banke, koncerni, vojna industrija. Njih ne briga, 
kdo je kje v parlamentu. Ali levica ali desnica. Dr`ave same ne 
odlo~ajo ve~. Zlasti ne majhne. 
Jaz: Ampak ljudje vseeno mislijo, da sami odlo~ajo in delajo iz volitev 
politi~ni cirkus. 
On: Mislijo, res, dokler se ne pojavi kak Hitler. 
Omemba Hitlerja in njegova “globalna” razlaga sta me seveda prese­netili. V njej je bilo morda precej resnice in zdelo se mi je, zanimivo, da osemdesetletni starec tako vidi svet. 

Branje teksta 
Potem ga dolgo nisem videl sedeti na klopi, spra{eval sem se, ali ni moj sosed iz vhoda c kaj bolan, ~etudi se v zadnjem ~asu nisem ukvarjal s sosedi, ker sem pisal knjigo, ki sem jo omenil in nosi naslov Stari most in ki je pred kratkim kon~no tudi iz{la. 
Ravno sem se vra~al domov s tiskovne konference, ki sva jo imela z urednikom v mestni knji`nici. Seveda mi je takoj padlo v o~i, da po dolgem ~asu v ve~ernem mraku na klopi sedi gospod Vajngerl. Sedel je na tisti klopi, ob kateri stoji kandelaber s cestno svetilko in je mogo~e celo brati, tudi ~e je `e mrak. Najprej sem opazil, da ima v roki knjigo. Ko me je zagledal, mi je pomahal. Odmahnil sem mu v pozdrav, pa mi je pomignil, naj stopim k njemu. Zelo sem bil presene~en in prav osupnil sem, ko sem videl, da ima v roki mojo knjigo o mostu, ki je {ele dobro iz{la. Bog ve, ali jo je sploh lahko `e prebral, morda je hotel le pokazati, da jo ima. In res mi je pokazal, naj prisedem, potem pa je odprl knjigo na strani tik pred koncem in rekel: 
“Poslu{ajte, o tem va{em odlomku o Pobre{kem Presidentu vam bom nekaj povedal in vas mogo~e tudi kaj povpra{al. Bom na glas prebral, kar ste napisali, potem pa se pogovoriva. Škoda je, da ste tako mimogrede opravili s Pobre{kim Presidentom, kajti njegova zgodba je res zanimiva.” 
Knjigo je torej `e prebral. Kako je sploh izvedel, da je iz{la? No, med knji`nimi novostmi v ~asopisu je bila omenjena. Malo me je stisnilo, nisem mogel vedeti, kaj neki bi lahko imel on s tistim odlomkom in zgodbo 
o Pobre{kem Presidentu. O tem “Presidentu” sem bral v avtobiografski knji­gi znanega mariborskega novinarja, ki je bil {e de~ek, ko so razstrelili most sedmega aprila popoldne 1941. In omenjeni pisec, ki je bil takrat desetleten de~ek, si je od vsega dogajanja v prvih dneh vojne najbolj zapomnil ~udnega mo{kega s tem vzdevkom, ki je z metrom meril {irino mostu. V tej knjigi, ki jo je napisal danes `e pokojni novinar, sem prvi~ in edinkrat sploh zasledil Pobre{kega Presidenta. Vendar me je v knjigi mimogrede omenjeni lik me­stnega posebne`a vznemiril in sem ga potem “literarno”, kot radi re~emo, vklju~il v svoj roman, ki ima ve~ kot 400 strani, odlomek o Pobre{kem Presidentu pa ni dalj{i od dobre polovice strani. Spreletelo me je. 
Kaj bi imel upokojeni profesor z njim? Je bil mogo~e njegov sorodnik in prednik? Malo pa sem se pomiril, ko sem se spomnil, da na prvi strani ro­mana pi{e “Vsaka podobnost z resni~nimi osebami je lahko le naklju~na.” Ne le jaz, tudi mnogi drugi pisatelji se s to opombo nekako zavarujemo pred “resni~nostjo” ali celo kakimi posledicami. 
A je `e razlo~no bral, potem ko je rekel: “Poslu{ajte!” Sam seveda nisem ve~ vedel za vsako svojo besedo v knjigi in sem napeto poslu{al njegovo gladko branje in premi{ljeval, kaj bi lahko profesor imel s tem Presidentom. Vsekakor je bilo zelo nenavadno, da mi v parku na klopi v poletnem ve~eru stari profesor na glas bere iz moje knjige. To se najbr` zgodi redkokateremu pisatelju. 
“Sebastjan se je povzpel na most pri Veliki kavarni, kjer je mno`ica ljudi stala na obeh plo~nikih in se glasno smejala. Zadaj je bilo videti nekaj fantov in mo` v belih dokolenkah in kratkih usnjenih hla~ah, ~eravno je bilo {e prav po aprilsko mrzlo. Ploskali so in spodbujali nekega mo{kega, ki je o~itno zganjal {ale in z metrsko palico meril {irino mostu. Bil je bos, imel je zavihane hla~e nad gle`nji, tam, kjer bi morali do gle`njev segati ~evlji, pa je bila gola ko`a, pobarvana z zlato bronco, torej z me{anico lepila in bakrovega prahu ali opilkov. Moralo ga je kar precej zebsti v gole gr~aste noge, a ni ni~esar pokazal. Mo{ki je bil manj{i in {irokople~, ne­naravno upognjen v pasu in je meril {irino med plo~nikoma, {tel na glas in divje preklinjal, ~e ga je kdo zmotil. 
“Šest, sedem, kaj me moti{, porka madona, moram za~et spet od za~etka…” 
“Pa kaj dela{?” 
“Širino mosta merim!” 
“Zakaj?” 
“Da bom vido, al bojo meli vindi{arji in ^i~i dovolj placa, da bojo prek mosta vuj{li, ko bo pri{o Hitler v Marpurg!” 
In so se spet glasno re`ali, oni v dokolenkah malo bolj zadaj pa so zakri~ali natakarju, ki je stal med vrati kavarne, naj mu da en velik krigl pira. 
“Kaj me motite, porka madona, moram za~et merit od za~etka, ne vem, al sem bil pri {est al sedem!” 
In je za~el od za~etka. Sebastjan je stopil k mo{kemu in mu jezno rekel: 
“Nehaj, no, saj ne ve{, kaj dela{ in govori{!” 
“Vem, moram zmerit, tak so mi naro~li, da bomo vidli, ali bojo vindi{arji in ^i~i lahko prek mosta vuj{li.” 
“Pa kdo si, ~lovek bo`ji?” je vpra{al Sebastjan. 
“Jaz? Me ne pozna{? Jaz sem Pobre{ki President! Ne vidi{, da imam zlate noge!?” 
Sebastjanu se je upiralo igra~kanje z o~itno prismuknjenim mo{kim, ki so ga spodbujali nem{ki heimantdinstovci in kulturbundovci. Sami si {e niso upali bolj izzivati, ker nem{ka vojska {e ni zasedla Maribora, ~eprav je `e prestopila mejo v Šentilju, vendar se je za en dan ustavila v Pesnici. Pa so objestni za nekaj kriglov pira in klobaso poslali izzivat tega nor~ka, ki je napovedoval, kaj so bo dogajalo, ko bodo Nemci res `e v mestu. Sebastjanu se je zdelo zelo ~udno, saj ga ni nikoli prej videl. Prijel ga je za roko: 
“Nehaj, ~lovek! Vi{, da se nor~ujejo iz tebe! Pojdi domov in ne zajeba­vaj! Te bo {e kdo na gobec! Kdo sploh si?” 
“Saj sem ti reko: Pobre{ki President. Mogo~e pa si ti kak vindi{ar ali ^i~. Po~akaj, da zmerim, ali je most dovolj {irok, da bo{ lahko tudi ti v Ljubljano vuj{o, ko pride Hitler v Maprug …” 
Zasli{al se je krohot in nekdo je vzkliknil: 
“Pusti ga, naj dela, kar ho~e! Saj vi{, da je nor!” 
Neki mo`akar s pristri`enimi hitlerjevskimi brki, ki je bil s svojimi usnjenimi hla~ami in dokolenkami v skupini heimatbundovcev v ozadju, pa se je zadrl: 
“Ne boste ve~ Primorci komandirali v Mariboru!” 
Sebastjan se je umaknil in se je napotil naprej prek mosta… Bosonogi nor~ek Pobre{ki President pa je spil krigl pira in s peno okoli ust meril naprej …” 

Zaplet? 
Starec je priprl knjigo, a prst je dr`al med stranema, s katerih je bral odlomek. Najbr` sem se brez razloga oglasil in nekaj opravi~eval, saj ni sosed {e ni~esar namignil. 
“To je le detajl v knjigi! Napisano mimogrede. Tega Presidenta v roma­nu ne omenjam ne prej in tudi potem ne ve~. Mimogrede. Le nekaj vrstic, saj vidite. Manj kot stranski motiv.” 
“No, toda prav zanima me, kako ste pri{li do njega!” 
“Pa v neki knjigi spominov na predvojni Maribor, ki jo je napisal zdaj `e pokojni novinar Senica, je bilo omenjeno, da je neki umski rev~ek meril {irino mostu tik pred okupacijo, ker so ga nahujskali mariborski nem{kutarji. In da je bil bos in je imel pozla~ene noge in je trdil, da je Pobre{ki President.” 
“Torej bi lahko bil resni~en?” 
“Lahko, ~e je res, kar v spominih na otro{tvo pi{e tisti novinar …” 
“Ampak vi ste na za~etku knjige napisali: 'Vsaka podobnost z resni~nimi osebami je lahko le naklju~na!'” 
“Tako se pa~ napi{e.” 
“A tako?” 
Sem mol~al, on pa je rekel: 
“Saj se hecate!” 
Kaj mu naj re~em? 
“Še malo se ne hecam. Pa saj tudi nisem mogel vedeti, da bi postal kdo pozoren na ta detajl v romanu. Sam {e nisem sli{al za tisto merjenje mostu. Samo v tisti knjigi!” 
“No, to vam pravim le zato, ker ste v svojo knjigo napisali, da je 'vsaka podobnost z osebami lahko le slu~ajna', ~etudi ste prebrali, da je ta ~lovek res obstajal. 
“Tako se pa~ napi{e. Ali imate kaj z njim? Ste ga poznali? Saj ste bili takrat otrok … Sem vas prizadel?” 
“Jaz sem bil takrat res otrok! In sem bil tam na mostu … Kot tisti no­vinar. Tisti in`enir Sebastjan, ki govori s Presidentom v va{i knjigi, pa je izmi{ljen, kajne?” 
“Ja.” 
“Pobre{ki President pa ni.” 
“O~itno ne.” 
“Ne o~itno. Je res obstajal.” 
“Mogo~e.” 
“Pobre{ki President je bil moj o~e!” 
Oblila me je vro~ica. Nisem vedel, ali se {ali ali je morda res. 
Nor~ek, da bi bil njegov o~e? Le kako? In kdo bi bila potem mati? Ali me bo to`il, ali kaj? Nehote sem vstal, ne da bi od{el, ampak od presene~enja. 
“Sedite!” je rekel. 
Spet sem sedel. 
“Naj vam zdaj tudi jaz povem svojo zgodbo! Soseda sva, pa ne veste ni~ o meni. Jaz nekaj vem o vas, ker ste pisatelj in ste nekak{na javna oseba. Jaz pa sem seveda anonimen upokojeni geograf. Moja zgodba, ne, ne moja zgodba, zgodba mojega o~eta, Pobre{kega Presidenta, pa je tako nenavadna, da bi si res zaslu`ila ve~ kot pol strani. Seveda pa si ne zaslu`i tistega izgovora 'Vsaka podobnost je lahko le naklju~na.' Ker ni naklju~na. 
“Saj nisem `alil njegovega spomina …” 
“Ali vas kdo ~esa obto`uje? Rad bi vam le povedal njegovo zgodbo, ki pa je tudi moja in ki je taka, da si mogo~e zaslu`i kako stran, ~e `e ne cele knjige. Ne pa la`nivega izgovora, da je naklju~na. Ne vem, ali bi bila to dobra zgodba in ali bi bila dovolj zanimiva in napeta, a po svoje bi bila seveda zelo `alostna. Bi govorila, veste, kako nas `ivljenje me~e sem in tja, a sami na moremo ni~ za to.” 
^eprav nisem vedel, kaj naj re~em, sem hotel nekaj re~i. Bogve, najbr` nekaj za izgovor. Se je skoraj malo nestrpno oglasil: 
“Ne prekinjajte me, tega nisem {e nikomur pripovedoval, a vse `ivljenje me ti{~i, da bi neverjetno `ivljenjsko zgodbo, ki sem jo zmerom skrival, vseeno komu povedal, preden grem s tega sveta. Še zlasti zato, ker ste vi sami stopili v njo. Ne da bi vedeli kaj ve~ ali jo poznali. In ste se `e takoj tudi opravi~evali in izgovarjali. Zdaj pa poslu{ajte resni~no zgodbo. 

Monolog 
“Moji predniki Vajngerli so se v preteklosti seveda zmerom podpisovali Weingerl. Je bila kar velika familija. Do konca prve svetovne vojne so zmerom rekli, da so Avstrijci, saj so imeli tudi tak priimek, po koncu prve svetovne vojne, ko je Maister prevzel mesto, pa so trdili, da so Slovenci, in se podpisovali Vajngerl. Po tem, ko je pri{el Hitler, pa smo bili spet mariborski Nemci Weingerli … Seveda se predniki niso zares brigali za politiko in ne za kak nacionalizem, hoteli so samo ~im bolj varno pre`iveti tiste hude in divje ~ase v prvi polovici stoletja. To ni bilo lahko v teh krajih, kjer so `e davno tr~ili drug ob drugega Slovenci in Nemci ali, ~e ho~ete, Slovani in Germani, kakor u~imo v {olah. Nemci so temu pravili soo~enje dveh ras. Saj razumete? Oni so tudi takoj videli biolo{ki boj med rasami, s tem da je bila njihova vnaprej ve~vredna. Na takih sti~nih ozemljih je vedno veliko nacionalnih napetosti. V~asih se potuhnejo, spi­jo, potem se prebudijo, delajo razmere ob meji zelo te`ke, ko pa je vojna, seveda ponorijo. In ljudje celo na hitro spreminjajo svoje priimke ali celo narodnost. Po drugi vojni sem se tudi sam seveda za~el podpisovati Vajn­gerl in sem trdil, da sem Slovenec. In seveda tudi sem. Veliko Slovencev v na{em mestu ima nem{ke priimke, pa saj to sami dobro veste. 
V Maribor pa so moji predniki pri{li iz va{e Pesnice. Pri{la sta tudi dva brata Weingerla. Franz in Jakob. Jakob je bil moj dedek. Skupaj sta imela blizu pobre{kega pokopali{~a prodajalno sadja iz Slovenskih goric in to~ila sta tudi vino, {nops in jabol~nik, ki so ga takrat precej pili tisti, ki niso imeli denarja za vino. Vino je bilo za gospodo. V Pesnici in Ga~niku sta {e imela sorodnike, bili so kmetje, ki so se tudi ukvarjali s sadjem in vinom in ga prodajali, onadva na Pobre`ju pa sta jim s svojo kletjo, bifejem in trgovino omogo~ala, da so kaj prodali tudi v mestu; in tako so lahko vsi skupaj nekako `iveli. 
Ampak po tistem Maistrovem prevratu se je Franz z `eno Emo s Pobre`ja preselil v Gradec. Ne da bi bil zelo gore~ Nemec, le `ena je imela v Grad­cu star{e, ki so pa res bili Nemci. So se pisali Weinhandel. Leta 1918 se je veliko nem{kih prebivalcev iz na{ega mesta odselilo v Avstrijo, saj veste. Med njimi tudi Franz in Ema. Ema je `e pred prvo svetovno vojno rodila otroka, fantka, ki je zaradi te`kega poroda, tako so rekli zdravniki, imel neko mo`gansko okvaro, pa tudi na izgled je bil malo sklonjen naprej, ko da se ni mogel ~isto zravnati. So mu dali ime Gustek. Ko so star{i videli, kako je z njim, so seveda zelo trpeli, Ema je prejokala mnogo ve~erov. Govoriti se je de~ek nau~il, pozibajo~e hoditi tudi, pameti pa je bil trde in kratke, zato je nekaj let hodil v prvi razred in je na koncu znal nekaj {teti in tudi podpisati se je znal. Potem so ga dali za nekaj ~asa v nekak{en zavod pri Gradcu, po petnajstem letu pa je bil doma. Ampak umsko ni prav napredoval, ~eprav na zunaj ni bil ~isti beb~ek. Ljudem se je zdel celo simpati~en in malo sme{en 'rev~ek'. Nekak{en bo`ji otrok. Kak{ni otroci pa so vseeno metali kamne za njim in je ve~krat prijokal domov. Zelo rad je tiho in napeto gledal, kako so drugi ljudje delali, zlasti je rad opazoval o~eta, ki je tudi v Gradcu prodajal sadje, kis in vino. Pomagal je {teti fla{e, pa ni pri{el dalje kot do petnajst. 
Drugega otroka nista hotela zaploditi od strahu, da bi se kaj podobnega ne zgodilo. Gustek je seveda rasel, a {e naprej se mu je pa~ poznalo, da je 'poseben'. A sta ata in mama skrbela zanj, kot da je vse v redu. Ga tudi lepo obla~ila. Sta se delala ponosna nanj, vzela sta ga medse, nedeljsko oblekla in so {li skup k ma{i v gra{ko stolno cerkev. Stric Jakob s Pobre`ja je re­cimo {el v Gradec in je bil njegov birmanski boter. Na Pobre`ju Jakob in njegova `ena Greta sama namre~ nista mogla imeti otrok, Bog ve, zakaj; in sta bila zato tudi onadva precej nesre~na. Pa sta se tudi sama posvetila ne~aku Gusteku. Bilo je pretresljivo, sta razlagala sosedom na Pobre`ju, kako resno se je njun ne~ak Gustek dr`al pred sekovskim {kofom in ~akal na tisti birmanski udarec z dvema prstoma in kako so star{i jokali od vzhi~enja, da so ga birmali kot vse druge gra{ke otroke … V resnici pa je bilo vsem hudo, prav tako pa botru, da se je ravno njim, Weingerlom, moral roditi tak{en otrok. 
Potem pa se je Franzu in Emi iznenada nehote in na sre~o “zgodila” Gustika, kakih {estnajst let po Gusteku. Mislim, da 1923. Bila je lepa, zdrava, s svetlimi kodri. Lase je imela zvite v kodre, barve pa so bili, bi lahko rekli, zlate. Mariborska teta Greta je bila njena krstna botra. Star{i, a tudi vsi sorodniki, so bili sre~ni, ~eravno so se {e dve leti v strahu spra{evali, ali je z njo vse v redu in ali Franz in Ema nista prestara za no­vega dojen~ka. Pa so kmalu videli, da je vse v redu. Najbolj so bili sre~ni star{i v Gradcu in sorodniki na tej strani meje tudi. Malo pa je trajalo, da se Gustek navadil nanjo in jo vozil z vozi~kom … 
Ko je bilo lepi mali Gustiki z zlatimi lasmi sedem let, so se z vlakom pripeljali na obisk iz Gradca na Pobre`je pokazat izjemno h~erko. Tudi k obhajilu je {la v Brezju. Pri{li so v Maribor seveda tudi z Gustekom, saj ga niso mogli pustiti samega v Gradcu, a ga niso preve~ kazali naokoli. Ko so dva ali tri dni bivali pri bratu, se je Gustek skril v klet in si, opro­stite, na roko metal ti~a. Ko nor. Zraven je krulil. Stric Jakob, ki je {el ravno v klet po vino, ga je presenetil ravno, ko je {prical svojo spermo po sodu … Jakob ni fantu ni~ rekel. Seveda pa je opozoril brata Franza. Franz pa je rekel: 
'Saj vem, tudi doma to po~ne. Pa kaj naj naredim? Vsi mo{ki imamo seksualne potrebe, tudi midva. Celo `enske. Pa saj se celo biki in krave gonijo, psi naskakujejo psice, petelini kure… Seveda tudi njega ve~krat prime. Se mu kar vzdigne. ^e bi imel punco kot normalni fantje, si ga ne bi toliko drkal …' 
Ker se je beb~ku zdelo, da vse to na Pobre`ju ni tako velik greh kot v Gradcu, zlasti ker ga stric na Pobre`ju ni tako nadrl kot ata in mama gori v Avstriji, si ga je drugi dan drkal kar na dvori{~u, da so sosedje zagnali krik in vik … Franzeva dru`ina se je precej poni`ana vrnila v Gradec. Niso ve~ pri{li, ampak ker sta si brata pisala vsak mesec kratka pisma, je Franz kar najprej sre~en sporo~al, da je Gustika lepa, zdrava in bistra. In potem malo nesre~en pripisal, da ne ve, kaj naj stori s sinom. Saj je bilo s tem Gustekovim onaniranjem vedno huje in vedno bolj nerodno, da se zdaj `e farni `upnik zgra`a, {e bolj pa nune iz bli`njega samostana, ki je imel okna na Weingerlovo dvori{~e, in seveda sosedje; in da se je oglasil `e tudi `andar. Tedaj pa se je Gustekov stri~ek Jakob s Pobre`ja domislil nore ideje. Je pravzaprav tako nanesel slu~aj. 
Neka ciganka, ki je prosja~ila po Pobre`ju in je vstopila tudi v njihovo hi{o, je med vsiljivim bera~enjem ukradla njegovo debelo denarnico, ki je bila v kuhinji na oknu, in se pognala v beg, ampak jo je potem, ko so za~eli kri~ati, Jakobov vol~jak Reks dohitel pri vrtni ograji, zgrabil za krilo in rit in ji pustil sledove svojih zob na ritnici. Je cotal njeno krilo in je ni izpustil. Pritekel je Jakob in jo je zvlekel v klet, jo posadil na vre~e, ji primazal eno okoli u{es, klet zaklenil in rekel, da gre po `andarje, ki jo bojo zaprli in izgnali. Seveda je kri~ala in nemilo prosila, samo ne po `andarje. Ciganov in tudi drugih potepuhov raznih narodnosti je bilo takrat veliko v na{ih krajih, pa so jih `andarji in oblasti rade prav hitro in tudi grobo izganjale iz mesta. Prosila in prosila ga je, naj ne gre na `andarmerijo. Pa si je naenkrat premislil. Rekel ji je, da jo bo imel zaprto najmanj dva dni v tej kleti, da bo dobila jesti, potem pa bo morala nare­diti nekaj, kar ji bo naro~il in kar ne bo najhuj{e na tem svetu, {e posebej za ciganko ne. Ali pa bo res poklical `andarje in prijavil tatvino. @eni je naro~il, kako naj ravna z ujetnico, Greta je odkimavala, ko ji je razlo`il, kaj bo naredil, sam pa je sedel na vlak in se odpeljal v Gradec. Na meji je imel le manj{e te`ave, a so njegovi dokumenti dovoljevali obiske pri bratu v Avstriji. Naslednje jutro se je vrnil z Gustekom. Potem je od{el v klet z dvema litroma vina, tristo dinarji in jih dal ciganki. Obljubiti pa je morala, da bo do naslednjega jutra pustila Gusteku, naj dela z njo, kar bo hotel. ^e si ne bo upal, naj mu sama poka`e medno`je. In je spustil {e Gusteka v klet in ju zaklenil. Baje se je ven sli{alo, kako je ve~krat tulil, ko mu je prihajalo, in tudi njo, ki je kri~ala: 'Kaj ti kurac nikol skup ne pade?' 
Zjutraj je odklenil klet. Gustek je spal na vre~ah, ciganka je {lukala vino iz fla{e in je bila videti ~isto v redu in pa~ malo na`gana, Jakob Weingerl pa je rekel: 'Zdaj pa izgini od tod in se ne prika`i ve~! In da nobenemu ne ~rhne{ niti besede o tem!' 
Ciganka se je malo noro re`ala, se majala, te`ko je vstala, fla{o, v kateri je bilo {e pol vina, je vzela s seboj. 
'Ne bom ni~ rekla, saj nisem nora! Saj ni bilo tako slabo, le ta mala me pe~e, ~eravno je ta moja kosmata veverica vsega hudega vajena! Eks, stari!' 
In je izginila in se ni ve~ prikazala, o~e Franz pa se je popoldne sam pripeljal po Gusteka, ga odpeljal na vlak in v Gradec in Gustek se je samo smejal. 'Fajn, fajn!' je ponavljal. Jakobu se je zdelo, da je naredil dobro delo.” 
“Pa ja ni zanosila tista ciganka?” sem ga prekinil. 
“Po~akajte, ne bodite nestrpni! Saj {e ni no~.” 
Res {e ni bila trda no~, a ve~ernica je `e svetila nad Kozjakom. In mogo~e sem si `elel, da bi mi `e povedal, s kak{nim namenom mi vse to razlaga. 
“Ne vem, mogo~e je potem Franz v Gradcu naredil kdaj kaj podobnega, saj denarja jim ni manjkalo. Ampak potem je vkorakal Hitler z vojsko marca 1938 v Avstrijo in jo priklju~il nacisti~ni Nem~iji. Niso {e minili tri­je meseci, ko so pri{li uradniki z ob~ine, s tistimi hockenkrajci na rokavih in vzeli vse podatke o Gusteku in rekli, naj bo naslednji dan pripravljen za transport v Nem~ijo, kjer imajo odli~ne in humane zavode za take otroke. @ivel bo lepo v takem posebnem internatu; to pa, da morajo zdaj tudi po gra{kih ulicah hoditi samo zdravi arijci, bojo ja razumeli. 
Z avtom je tridesetletnega Gusteka o~e Franz {e isti ve~er na skrivaj pripeljal na Pobre`je, dolgo debatiral z bratom in svakinjo, jima pustil veliko denarja in se vrnil v Gradec. Tam je na ob~ini priznal, kaj je storil, kri~ali so nanj, a se tudi smejali, saj so napovedali, da bojo v nekaj mese­cih Nemci tako ali tako tudi v Jugoslaviji in ga bojo tam na{li. Vseeno so Franza zaradi neposlu{nosti za dva meseca zaprli. Tridesetletni Gustek se je razveselil, da je spet na Pobre`ju in je strica Jakoba ves ~as spra{eval, kdaj bo spet pri{la tista fina `enska, ki je tak fajn migala. Jakob mu je obljubljal, da jutri ali pojutri{njem. Ko je reve` izvedel, da neki cigani s svojimi vozovi bivajo pod dravskim mostom, jih je hodil iskat. A tiste `enske ni na{el. Enkrat so ga tudi premlatili. Ko ga je stra`nik spra{eval in zasli{eval, kaj dela tam sredi mesta in koga i{~e pod mostom, je rekel, da i{~e svojo `eno ciganko. @andar, ki je v~asih kaj popil pri Jakobu Weingerlu, ga je poslal nazaj iz mesta in mu rekel: 
'Vrni se na Pobre`je! Tu v mestu ne sme{ hodit, ker si pokveka; na Pobre`ju pa si lahko tudi president, ~e ho~e{!' 
Vrnil se je k stricu in mu rekel: 'Jaz sem President.' 
Sosedje so se smejali, Jakob pa ne. 
Vendar je Hitler po Avstriji zasedel ^e{ko, potem Poljsko in bilo je jasno, da bo vkorakal tudi v Jugoslavijo. 
Vsi so bili zaskrbljeni… Weingerli pa {e posebej zaradi Gusteka. Vedeli so, da Nemci ne trpijo pokvek in kripljev, otrok s kakim Downovim sin­dromom, paraplegikov in invalidov. Govorilo se je `e tudi o lagerjih, kjer so delali eksperimente z ljudmi, da bi odkrili, v ~em se mo`gani ni`jih ras razlikujejo od mo`ganov in `ivcev in krvi normalnih arijcev… Bali so se, da ga bodo odpeljali v tako tabori{~e, ~e bojo res pri{li Nemci. Ali pa ga kar zadu{ili v kaki plinski celici. 
Bilo mi je osem let in sedel sem na ciganskem vozu, ki ga je en sam star konj vlekel iz mesta proti Dupleku in Ptuju in Vara`dinu, saj so mnogi potepuhi, pri{leki, cigani `eleli biti ~im dlje od avstrijske meje… Na Pobre`ju je ciganka rekla staremu ciganu, ki je puhal cigaro iz suhega listja in je imel vajeti v rokah, naj ustavi, in me je sunila z voza. In po­kazala z roko. 
'K tisti hi{i stopi, tam je tvoj o~a. Reci, naj zdaj malo oni skrbijo za tebe. Bomo po~akali, da vidimo, kako te bojo sprejeli! ^e `e ne tista pokveka, stari se bo spomnil, kaj so naredili ciganki.' 
Seveda nisem ni~ razumel. Mislil sem, da so vsi tisti ciganski mo{ki mo­ji o~etje in da smo vsevprek ena dru`ina. Vedel pa sem, da cigani ve~krat kje pustijo svoje otroke, celo dojen~ke na kakem pragu in izginejo. Šel sem k ograji in klical, naj pride kdo pome. Iz kleti je pri{el Jakob. 
'Pri{el sem k o~etu,' sem rekel in pogledal na cesto, kjer je bil voz s ko­njem. Zdaj ga naenkrat ni bilo ve~! 
'Kaj bi rad, pubec?' je vzkliknil. 
'Mama je rekla, da je tu moj o~e.' 
'Porka madona!' je zaklel in je takoj sko~il na bicikel, me posadil na {tango in se peljal za tistimi cigani, a jih ni dohitel, ~etudi je dirkal vse do duple{kega mosta. Seveda tisti konj ni mogel priti tako dale~. A kot da so se vdrli v zemljo z vozom vred. Vozil je po stranskih cestah, sam prekli­njal ko kak cigan … Nazadnje sva se vrnila na Pobre`je in ostal sem tam. 
'Malo bolj temen je res,' je rekla Greta. 
'Kako ti je ime?' me je vpra{al. 
'Mama je rekla, da sem Brajdi~! Mirsa.' 
'Kaki Brajdi~! Kaki Mirsa? Ti bova midva dala ime. Mi prodajamo vino, pa bodi Vinko!' 
Nekaj dni sem jokal, potem sem se potola`il. ^ez ~as sta me Vajngerla sprejela, ko da sem njun otrok. Za~el sem v to verjeti {e sam. Sta lepo skr­bela za mene in me poslala v {olo. Jaz sem seveda opazoval tudi Gusteka. A da bi bil tisti sme{ni 'stri~ek' moj o~e, seveda nisem mogel vedeti, tudi tisti ciganski `enski, ki je bila moja mati, tega nisem verjel. Ko sem gledal Gusteka, pa {e manj. Weingerla pa tudi nista ni~ rekla. Toda Gustek je bil z mano prijazen. Ve~krat pa mi je pokomandiral: 'Mirno! Jaz sem Pobre{ki President!' Spal je zunaj v leseni huti, jaz pa v hi{i. Ne vem, kje je neko~ dobil mokro zmes bakrovega prahu in lepila, ki se je svetila kot zlato, in si je namazal noge in se kazal po Pobre`ju in se hvalil: 
'Jaz sem Pobre{ki President. Moja sestra v Gradcu ima zlate lase, jaz pa imam zlate {uhe.' 
Sosedovi so bili Dreisibnerji. Vsi so bili nem{ki kulturbundovci. 
Rad je hodil k njim na obisk in so ga bili veseli, ker so se z njim {alili, on pa seveda ni ~util, da se nor~ujejo. So mu ve~krat rekli: 
'Ko bo pri{el Hitler, bo{ najmanj minister, ker si `e zdaj Pobre{ki Pre­sident.' Ja, oni so mu dali tisto zlato ma`o. 
Nekega dne, ko so {li izzivat Slovence na Glavni trg, so ga vzeli zraven. Z drugimi nem{kutarji so se zmenili za {alo, mu na sve`e pobarvali bose noge z bronco in mu dali v roke meter, da je meril {irino mostu in ponav­ljal, kar so mu naro~ili, naj ves ~as ponavlja: 
'Jaz merim toti most, ~e je zadosti {irok, da bojo lahko vindi{arji in ^i~i vuj{li prek Drave, ko bo pri{o Hitler v Marpurg …' 
Ker so aprila zaprli {ole, sem za~el hoditi z njim k Veliki kavarni, da sem ga ~im prej zvlekel domov. To sta mi zabi~evala zlasti moja nova mama in o~e. 
Vseeno pa me je bilo sram tam ob mostu in zelo se mi je smilil, ker so delali norca iz njega. ^im sem mogel, sem ga odgnal na Pobre`je in mu doma takoj dal debele zokne na otrple noge. A naslednje jutro si jih je spet namazal z bronco in tekel gor k mostu, jaz pa za njim… O tem ste pisali vi v va{em romanu. 
Podobnost torej ni naklju~na, ampak resni~na. To je po~el tudi, ko so Nemci prestopili mejo. In ko je bil most `e poru{en. Cel Glavni trg je bil tisti dan v dolgih rde~ih zastavah z belim krogom v sredini in kljukastimi kri`i… ^eravno sem Glavni trg poznal, se mi je zdelo, da sem v neki novi de`eli, narejeni iz samih zastav in svastik. Prvi dan so ga pustili pri miru, ko je {e zmerom meril most pri kavarni, v sredini je bil namre~ `e razdejan in prelomljen kot `ival segal v Dravo; naslednji dan pa je pripeljal neki tovornjak s cerado, prijeli so ga trije Nemci za ude in ga vrgli na kripo kot `akelj … In hitro odpeljali. Klical sem: 'Gustek, Gustek …' in tekel za avtom, pa me je en esesovec usekal po u{esu in me nagnal domov, neki Slovenec z znakom Heimandbunda, pa je rekel: 'Izgini, druga~e bomo {e tebe odpeljali!' Na Pobre`ju sta se Jakob in `ena kri`ala, ker sem jokajo~ pri{el sam domov: 
'Jezus, kaj bo rekel Franc! Ema bo znorela! Kaj jima naj re~eva?' Am­pak Weingerlova Ema v Gradcu ni znorela, saj jo je bolj skrbelo, kaj bo z mo`em Franzem, ki je bil skoraj {estdesetleten vpoklican v nem{ko rezervno vojsko in je delal v tovarni oro`ja, ker s svojimi leti seveda ni bil ve~ za na fronto. In {e bolj jo je skrbelo za lepo dijakinjo kodrolaso Gustiko. Gusteka sta vseeno v teh letih malo odpisala, in ko je Jakob javil, kaj se je zgodilo na mostu, sta se najprej zjokala, potem pa rekla: 'Saj sva vedela, da se z rev~ekom ne bo dobro kon~alo!' 
Esesovci so povsod lazili za Gustiko in to ju je zdaj bolj skrbelo. Ni pa bilo videti, da bi bilo to osemnajstletnici zoprno. Seveda jaz nisem ni~esar razumel, kaj imajo med sabo. Potem pa je usekalo: 
'Od danes naprej, Vinko, sem jaz tvoj pravi ata!' mi je lepega ve~era rekel Jakob na Pobre`ju. 
'Ja, kdo pa je bil do danes moj pravi ata?' sem kon~no vpra{al, saj me je nejasnost s cigani in maminim stavkom in Weingerli na Pobre`ju `e ves ~as begala in mu~ila … In tudi vsi dvoumni odgovori. 
'Tvojega pravega ateja so odpeljali Nemci! Bog ve, kam.' 
Mislil sem, da ne bom zdr`al … 
'Gustek!? Zakaj mi niste prej povedali?' sem zakri~al. 
'Nismo te hoteli prizadeti!' 
'In mama!' 
'Je izginila s tistimi cigani!' 
'Kaj nimam nikogar, sem sam na svetu!' sem tulil. 
'Saj ima{ naju!' 
A je na{ pogovor prekinilo glasno ropotanje tankov, ki so kljub podrtim mostovom pri{li ~ez Dravo. 
In je `ivljenje {lo naprej, ~e lahko re~emo tistim stra{nim letom `ivlje­nje. Kaj {ele zavezni{kemu bombardiranju mesta v zadnjih mesecih! Po vojni sta bila Weingerla dolgo zaprta v Kidri~evem. Ne vem, da bi kaj pomagala Nemcem, ampak pisala sta se Weingerl, brat je bil avstrijski Nemec in udbovci so na{li pisma, ki so si jih po vojni izmenjavali. Nosili so jih neki kri`arji, ki so hodili ilegalno ~ez Muro v Avstrijo in se potem v~asih oglasili na Pobre`ju. Baje so hoteli zru{iti novo oblast v Jugoslaviji. Pa jih je na{a Ozna uni~ila, pobre{ke sorodnike zaprla, mene pa je oblast dala v internat za vojne sirote brez star{ev. Dale~ iz Maribora, v Metliko. V dokumente so vpisali: vojna sirota. Potem sem za~el z ob~utkom krivde in `alostjo misliti na o~eta Gusteka. Obenem pa sem {e zmerom dvomil, ali me ni ciganska mama preprosto podtaknila. Vajngerla sta se, kot sem pozneje izvedel, vrnila, a me niso pustili, da bi {el `ivet k njima, in potem sta drug za drugim umrla … Kakor vsi v Gradcu, o 'teti Gustiki' pa tudi nisem nikoli ni~ izvedel. In sem ostal sam na svetu in sem {e danes sam. 
Ne bom vam pravil, kako sem delal v tovarni v Novem mestu in se po­leg {olal in kako sem postal profesor geografije. In kako sem pred vsemi skrival, kdo sem in kdo bi naj bili moji star{i … Dobil sem slu`bo na eko­nomski {oli v Mariboru. Velikokrat sem {el na Pobre`je, a so v Vajngerlovi hi{i bili `e drugi ljudje. Še ve~krat pa sem {el na most. Vmes sem se celo poro~il, a me je `ena zapustila, ker je rekla, da imam prete`aven zna~aj in preve~ no~nih mor, ki se jih ne bom nikoli znebil. Njej sem edini po­vedal, ~igav sin morda sem. In kako je bilo z nami. Je rekla, naj pozabim na vse skupaj in naj ne bom psihopat. Potem je vzela nekega in`enirja in {la z njim v Nem~ijo. Hotel sem na vse pozabiti, pa to seveda ne gre. Pa je nazadnje vseeno vse postalo zgodovina! In nekako apati~no `ivim ta 
~as, ki mi je ostal. Saj ga moram. 
Potem pa nenadoma najdem Pobre{kega Presidenta v va{em romanu!” 
“Sem vas ranil? Ste u`aljeni? ” 
“Ne, ne, po svoje sem vesel, da nekje nekaj o njem pi{e. Da ni brez sledu izginil v nacisti~ni blodnji. Lahko bi tudi vam vse premol~al. Toda omenili ste mojega o~eta v knjigi, ~eravno sami ne veste ni~ o njem. Komu druge­mu pa bi naj pred smrtjo to povedal, ~e ne vam? Sami ste vstopili v mojo zgodbo, ne da bi kaj vedeli o njej. Ljudje menda te`ko odnesemo mu~ne skrivnosti v grob. Mislimo, da ne bomo mogli za zmerom zaspati, ~e nas bo kaj nepovedanega ti{~alo. Saj ste sli{ali, da nekateri celo umore prizna­jo na smrtni postelji! Zato me razumite in oprostite za ta moj monolog.” 
“Ne jaz, vi oprostite.” 
“Saj vam pravim, ni kaj. Zdaj pa grem. Odkar nisem ve~ v razredu, {e nisem toliko govoril.” 
“Oprostite,” sem rekel {e enkrat. 
“Saj je vse v redu. Pisatelji pa~ tako radi napi{ete: 'Vsaka podobnost je lahko zgolj naklju~na.' Pa zdaj sami vidite, da v~asih ni zgolj naklju~na.” 
In je vstal in od{el skozi vrata na {tevilki Dravska 10c. 
Sam pa sem {e dolgo sedel na klopi. Najprej sem ob~util neke vrste sram. Potem sem pomislil, da nisem edini, ki prelahkotno zapi{e – po­dobnost z resni~nimi dogodki je naklju~na … Potem sem za hip podvo­mil, ali je bila vsa ta zgodba, ki mi jo je pripovedoval sosed, sploh lahko resni~na … Mislim vse to s cigani, seksualno obsedenim rev~kom Guste­kom, zlatimi nogami, Nemci … Ampak redkobesedni sosed je govoril s tak{nim posebnim `arom in si je oddahnil in zdel se mi je kar druga~en, ko je vse povedal. 

Zaklju~ni akord 
Potem ga cel mesec nisem sre~al. Pred dnevi pa sem videl, da visi pred vhodom na Dravski 10c ~rna zastava. Šel sem k vhodu, kjer je ravno neka gospa vrgla ~rno vre~o z odpadki v keson. Seveda sem pokazal na ~rno zastavo in jo vpra{al: 
“Kdo je umrl?” 
“Tisti profesor Vajngerl. Kako mu je bilo ime, pa niti ne vem.” 
“Saj jaz tudi ne!” sem rekel in se {ele potem zavedel, da mi je rekel, da mu je dedek Jakob rekel Vinko. 
“Saj je bil en ~udak!” je rekla in priprla keson. “Še sre~a, da ga je tako hitro na{la `enska, ki mu je ~istila.” 
“Kdaj bo pogreb?” 
“Menda jutri opoldne na Pobre`ju.” 
Naslednje jutro sem imel opravek v Ljubljani, nisem ga prelo`il. Sem se pa hitro vrnil in se takoj odpeljal na pobre{ko pokopali{~e. Grobarji so se sami vra~ali z vozi~kom in lopatami. 
“Ste koga pokopali?” 
“Nekega Vajngerla. Nikogar ni bilo, razen neke gospe s krajevne skup­nosti in trije sosedje.” 
“Torej sem zamudil?” 
“Ja.” 
“Kje pa je pokopan?” 
“V socialnem koti~ku. Tam glejte!” 
Res sem v kotu pokopali{~a na{el sve`o gomilo in na njej lesen slu`beni kri`, na katerem je pisalo 
Vajngerl 1929–2014 
Zapi~il sem rumeno krizantemo, ki sem jo kupil pri vhodu, v sve`o zemljo in se odpravil k avtu. Ko sem se peljal domov, sem spet premi{ljeval, ali je zgodba sploh resni~na? Ni vse skupaj malo fantasti~no? Toda sem po­mislil na dobrega starega Fedorja Dostojevskega, ki je bojda zapisal, da nobena njegova izmi{ljena in fantasti~na zgodba ne more biti tako nenava­dno skonstruirana in fantasti~na, kot je lahko fantasti~no in skonstruirano resni~no samo `ivljenje. Tudi moja? 
Pobre{ki President je res bil v na{em mestu, ciganke so bile, spolne prakse, kot pravimo danes, so v resnici lahko nenavadne. In tisti samotar­ski Vajngerl je bil navsezadnje res moj sosed in mi je zgodbo zelo zares povedal. Ne vemo le, kaj so Nemci naredili s Pobre{kim Presidentom? A o tem je mogo~e zanesljivo sklepati. In tako v tej zgodbi o Pobre{kem Presidentu morda res ni res, da je vsaka podobnost z resni~nimi osebami zgolj naklju~na. 

Alan McMonagle je pesnik, dramatik in pisec kratkih zgodb, ki prihaja z zahodne obale Irske. Njegova prva zbirka kratkih zgodb Liar, Liar je iz{la pri znani irski zalo`bi Wordsonthe­street, drugo knjigo, Psychotic Episodes, je predstavil tudi na turneji po Zdru`enih dr`avah Amerike. Njegove kratke zgodbe in pesmi so bile objavljene v irskih in ameri{kih revijah, zanje je prejel vrsto priznanj. Med drugim je bil leta 2009 eden od {tirih irskih pisateljev, nominiranih za medna­rodno Frank O'Connor International Award za kratko zgodbo, nominiran pa je bil tudi za ameri{ko Pushcart Prize. Njegova radijska igra Oskarjeva no~ se je letos uvrstila v nagradni iz­bor. Kot {tipendist je bival v razli~nih pisateljskih rezidencah, tudi v newyor{kem Yaddo, v kanadskem Banff Centre ter v Fundacion Valparaiso v Španiji. Nastopa na {tevilnih festi­valih doma in v tujini, leta 2013 je bil gost festivala Vilenica. 
Alan McMonagle 


Dve zgodbi 
Pravlji~arka in tat 
Sino~i so pri poro~ilih povedali, da je dr`ava bankrotirala. Ves denar je izginil, je z nasmehom na obrazu oznanil napovedovalec. Niti ficka ni­mamo. Sli{ati je bilo, kot da natan~no ve, o ~em govori. Ampak ko so ga vpra{ali, zakaj pravzaprav je zdaj dr`ava tako revna, je samo dvignil roke. Mama je ponovila za njim in od{la iz sobe. Meni se je njegov nasme{ek zdel pre~udovit. 
Zadnje ~ase nikomur ni kaj dosti do nasmehov. Mami vsekakor ni. Tat­ko se je s svojo Tarantelo preselil. Kara je {la v Novo Zelandijo. Število pisem izterjevalcev dolgov, ki jih vsak dan prinese po{tar, mamo spravlja ob `ivce. “@ivljenje ni ve~ samo z ro`icami postlano,” pravi. Res zna dobro igrati `rtev. 
Do prej{njega meseca je delala v knji`nici. Bila je samo delno zaposle­na, a slu`ba jo je vsaj trikrat na teden zvlekla iz hi{e. Potem pa je ves denar v dr`avi izginil, nih~e ga ni na{el in v knji`nici so odpustili vse honorarne uslu`bence. 
Res {koda. V knji`nici so imeli mamo vsi radi. Zlasti otroci med urami pravljic, ko jim je brala. Kadar se ji je ljubilo, je celo govorila s poudarki ali pela, uporabljala kretnje in divje opletala z rokami. Morali bi sli{ati otroke, kako so tulili od navdu{enja. 
Tistega dne, ko se je vrnila iz knji`nice in se zjokala, se je na televiziji pojavil gospod iz banke. Neki glas ga je spra{eval: Koliko boste letos zaslu`ili? Kaj se je zgodilo? Kdo lahko pomaga? Gospod iz banke je izja­vil, da je lani zaslu`il tri milijone evrov, ampak da bo letos zaslu`il samo dva milijona. Nih~e od nas ni vedel, se je glasil njegov odgovor na drugo vpra{anje. ^akal sem na odgovor na naslednje vpra{anje, ampak ga nikoli ni bilo. “Z mo~mi sem `e ~isto na koncu,” je rekla mama in od{la spat. 
Mama dolguje banki, kreditni poslovalnici, radiu in televiziji, elektriki, snagi, avtomehaniku, bencinski ~rpalki, sestri Branki in meni. Vsaki~ sproti si na samolepilni listi~, ki ga potem prilepi na hladilnik, zapi{e ime osebe, ki ji dolguje denar, in kolik{en je dolg. In vedno ve~ je teh samolepilnih listi~ev. V~eraj zjutraj je mama odpirala hladilnik, pa so se ji odlomila vrata in jih ni bilo ve~ mogo~e namestiti nazaj. Popravilo naj bi stalo osemdeset evrov. Nekaj je bilo narobe tudi s pe~ico – pice so postajale popolnoma ~rne. Ali se je pe~ica pokvarila ali pa je mama slab{a kuharica, kot se mi je do takrat zdelo. Kakor koli `e, tisti, ki je pri{el popravit pe~ico, je za popravilo zara~unal debelih sto petintrideset evrov. Potem je nastopilo obdobje ohladitve in po~ila je cev. Štiristo evrov. Povrh vsega se ne moremo niti zgnesti v avto in se kam odpeljati, ker se je pokvarila naprava, ki ~rpa bencin iz zbiralnika do motorja, avtomehanik pa no~e imeti ve~ nobenih opravkov z mamo, dokler ne poravna ra~una za jermen, ki ga je napeljal na za~etku poletja. Po mojem je tatko {e presre~en, ker se je izselil. 
Moje delo je, da se javljam na telefon. “Reci jim, da me ni,” pravi mama, ko zazvoni. “Reci jim, da sem za vikend {la na luno.” To mi pove zato, ker je prepri~ana, da ne bodo {li tako dale~, da bi jo zaradi dolgov iskali na luni. Ljudem moram odgovarjati tudi pred na{imi vrati. Pa ~eprav zvoni samo Šimen Fej, ki nam na vsak na~in sku{a prodati zgo{~enko Jezus te ljubi, ali pa Toma` Hanlon iz sosedove hi{e, ki vedno i{~e nekoga, s ko­mer bi se lahko igral skrivalnice. Te dni mama vedno pri~akuje najhuj{e. 
Rad se ogla{am na telefonske klice. In v stavke rad vklju~im besedo “luna”. Mama jo pogosto uporablja, kadar pripoveduje pravljice. Zlasti na za~etku pripovedk. Neke no~i se je Evgenija Kahil zbudila pod svetlobo rumene lune. Tiste no~i lune ni bilo na spregled, a sijale so vse zvezde, ~isto vse, do zadnje. Stavka, kot sta tale dva, sta jo vedno prepri~ala, da je za~ela pripovedovati. Kdo ve, kam jo bosta popeljala. Toda odkar mama ne dela ve~ v knji`nici, tudi zgodb ne pripoveduje ve~. Niti stavka ne. Res {koda. 
Ker smo revni, kradem. Ta mesec sem med drugim ukradel vre~ko bombonov iz trafike gospoda Mela Donlona, {ester~ek piva iz skladi{~a bli`njega bara, tri limonove kola~ke iz pekarne gospe Fenjule Ocvirk in pi{~anca iz mesarije gospoda Slevina, ko je bil ravno s hrbtom obrnjen proti meni. Pred kratkim sem ukradel {e ko{arico borovnic, da smo si lahko osladkali ka{o, pa stekleni~ko parfuma Impuls, da bo mama prijetno di{ala. 
Ne po~utim se grozno zaradi tega, ker kradem. Tatko mi je neko~ dejal, da je tudi on kradel, ko je bil mlaj{i. V hotelih je kradel srebrne vilice. V restavracijah je jedel hrano, ne da bi zanjo pla~al. Pred bo`i~em je z mostu kradel tudi smreke. Mama trdi, da ta glavni v na{i dr`avi kradejo `e leta, pa se nih~e ne zmeni zanje. “Nikomur ni mar,” pravi. Velika verjetnost je, da potem nih~e ne bo opazil malega nepomembnega mene. 
Prav sre~o imam, da sem pri tatvinah dober. Imam iskren obraz in hitre roke. Pa tudi spoprijateljil sem se z varnostnikom po imenu Ko{tel in policajem, ki ga kli~ejo Brezzakonski. Kadar koli grem mimo njiju, se mi samo nasmehneta in me potrepljata po glavi. ^e bi bil tatko {e tu, bi bil zelo ponosen name. Toliko mu tudi sam povem v pismu, ki ga napi{em v svoji sobi. Tatko, bodi ponosen name. Kriminalec sem. Potem pride v sobo mama, da me poljubi za lahko no~ in jaz jo prosim, naj mi pove pravljico. 
“Preve~ sem utrujena, da bi ti pripovedovala pravljice,” mi re~e. “Zdaj pa lepo zaspi in sanjaj, da se ti vse to ne dogaja.” 
Ampak namesto da bi zaspal, razmi{ljam o tem, kaj bi mami ukradel za rojstni dan. Pojutri{njem bo dopolnila {tiriin{tirideset let in rad bi ji dal nekaj res posebnega. Nekaj, ~esar ne more{ pojesti in ni v stekleni~ki. Mogo~e {al in rokavice. Ali obleko. Ali pa nekaj svetlikajo~ega. Neko~ sem jo sli{al, kako je razlagala, da so ji v{e~ svetlikajo~e stvari. V izlo`bi zlatarja Mastersona imajo veliko svetlikajo~ih stvari. Mogo~e bi ji tam lahko kaj ukradel. Neko~ ji je tatko kupil zlat prstan, ampak mama ga ne najde ve~. 
Lani ni dobila ni~esar. Vsi smo pozabili. Kara se je izmotavala, da mora hraniti denar za potovanje na Novo Zelandijo. Moj izgovor je bil, da sem bil prezaposlen s pisanjem zahvale teti Lu~ki za vse ~okoladne bombone, ki mi jih je podarila v svojem burnem `ivljenju. Tatko je bil itak vedno zdoma. Ta izgovor lahko uporabi tudi letos. 
Mislim, da je bila mama razo~arana, ker smo vsi pozabili. “Samo eno majhno stvar,” je rekla svoji sestri Branki po telefonu. “Neko malenkost, da bom vedela, da se zavedajo tega, da {e vedno obstajam.” Ma{~evala se nam je s tem, da je v kuhinji postala zelo nevarna. 
Zjutraj zazvoni telefon. 
“Mame ni tu,” re~em gospodu iz telekoma. “Za vikend je {la na luno.” 
“Priden fant,” mi re~e mama, ko odlo`im slu{alko. 
“Povej mi pravljico,” jo prosim, saj se mi zdi primerna prilo`nost. “Saj to najraje po~ne{.” 
“Glava me boli, mali,” mi re~e. “Ni~ ne bo s pravljicami.” 
Na poti v mesto me pre{ine zelo dobra ideja. Odlo~im se, da se bom pret­varjal, da sem slep, in mimoido~e prosil za denar. Tako proti mestu odidem s palico, s katero tapkam po tleh. Tudi napis si naredim. Ko pridem v mesto, se usedem pred vhod v nakupovalni center. Na tla polo`im kapo in pred njo postavim napis. Posku{am si re{iti vid. Bodite radodarni. Prepri~an sem, da bom na ta na~in obogatel. Slej ko prej bom postal glavni dobi~kar, ~igar slike bodo na platnicah tiste revije za bogata{e, ki je vsaki~ prilo`ena nedeljskemu ~asopisu. 
Edini problem je v tem, da imajo tudi drugi podobno idejo. Eden od pijancev iz stranske ulice. Nekdo s {katlo, na kateri pi{e Brezdomec in la~en. Za`elel sem si, da bi se tega sam spomnil. Poleg tega drugi vedo, katera mesta so najbolj{a. In vedo, da moje o~i potrebujejo pribli`no toliko re{evanja kot zna{a mamin dolg pri bankirju. “Odjebi,” mi re~e brezdomec. Ni mi treba dvakrat re~i. 
Iz pekarne gospe Fenjule Ocvirk ukradem tri mandljeve roglji~ke. Francosko {tru~ko. Pa nekaj peciva. Iz prodajalne za smutije vzamem dva smutija iz pasijonk. Iz polno~ne lekarne nekaj komadov zobne paste in mila. Iz trgovine nekaj instantnih juh in testenin. Pinjole in med. In nekaj zavitkov {ume~ih tablet z vitaminom C, da bo voda okusnej{a. 
Na poti skozi ulice pomislim na druge udele`ence maminega darila. Sve~a in ura. Kuharska knjiga. Škatla aspirinov za njene glavobole. Toda zdi se mi, da Brezzakonski za~enja dvomiti o mojem nedol`nem nasme{ku. In kamor koli grem, pre`i name Ko{tel in ~aka, da me za~opati. “Izgini od tu, pobalin,” mi zaren~i Masterson, ko vstopim v njegovo zla­tarno. Rojstnodnevno darilo bo o~itno moralo {e malo po~akati. 
Ko se vrnem domov, mama posku{a zanetiti ogenj. @e ima pripravljene brikete, polena, v`igalnik in kup zme~kanega papirja iz tistih pisem, ki opozarjajo na dolgove. “Kar naj jih zasmodi v dimnik,” mi pravi. Potem re~e, da bo najela pogodbenega morilca, ki se bo znebil vseh tistih, ki jim dolguje denar. 
“Ampak saj tudi meni dolguje{ denar!” jo opomnim. 
“No, potem se pa kar pazi,” mi re~e in pri`ge ogenj. 
Ko vzplameni ogenj, se zastrmim v ognji{~e. Poslu{am, kako prasketa, dodam {e ve~ briketov in opazujem, kako se dim dviguje po dimniku. Roke iztegnem proti plamenom. Rumeni in oran`ni so in plapolajo kot zastave v vetru. Tudi tak{en zvok imajo. Ko mama odide v kuhinjo, s prsti se`em med plamene. Ampak ne ~utim ni~. Niti malo. 
Ko zmanjka briketov, se lotim iskanja predmetov, ki bi jih lahko vrgel v uga{ajo~i ogenj. Moje iskanje se kon~a na vrtu, kjer se ob zadnji ulici vrstijo odmrla drevesa. Pri enem od njih se razburja Šimen Fej. Vedno znova posku{a prepri~ati mimoido~e, da to drevo obrodi bankovce za deset evrov. Jaz nabiram vejice, dra~je in polena. Vse zvle~em v hi{o. In vse vr`em na ogenj. 
“Ja, kaj pa po~ne{, nor~ek?” mama zavpije nad mano. 
“Skrbim za to, da ti je toplo,” odvrnem in ona se zasmeje. 
Tiste no~i jo spet prosim za pravljico. 
“Izmisli si jo,” jo rotim. “Saj ni treba, da je dolga. Tudi kraj{a je lahko. Za dobre stare ~ase.” 
“Pozabi,” odvrne. “Konec je z mojim pripovedovanjem pravljic.” 
Odide iz spalnice in za seboj zapre vrata. Sku{am se spomniti katere od njenih zgodbic iz knji`nice, da bi la`e zaspal. Pa me zmoti njeno hlipanje iz sosednje sobe. Potem raje pomislim na tatkovo teorijo. Zaupal mi jo je, ko je neko~ pil `ganje. 
Vsi v na{i dru`ini so rojeni z eno napako, je rekel. Eno majhno, ki de­luje proti nam. Mogo~e celo ne vemo, da sploh imamo to napako. Celo `ivljenje lahko `ivimo, ne da bi jo poznali. 
“Katera je pa tvoja napaka?” sem ga vpra{al. 
“Kako za vraga naj vem?” je rekel in napravil velik po`irek `ganja. 
“Kak{na je Karina napaka?” sem vpra{al. 
“Kako za vraga naj vem?” je rekel in {e enkrat segel po steklenici. 
“Kaj pa je potem mamina napaka?” sem ga vpra{al. 
“Le kje naj za~nem,” je rekel in si nato~il kozarec. Pogre{am ga. 
“Ni je doma,” re~em v telefon, ko pokli~e tisti iz banke. “Za vikend je {la na luno.” 
“Saj ni vikend. Danes je torek zjutraj,” mi odgovori bankir. 
“Sporo~il ji bom, ko se vrne,” odgovorim in odlo`im slu{alko. 
“Kaj bi jaz brez tebe?” re~e mama. 
“Dolguje{ mi dvanajst evrov,” jo opomnim. 
“Pazi, kaj govori{, mladeni~. Lahko te dam ustreliti.” Prepozno, sem `e na ulici. 
Odpravim se proti nakupovalnemu sredi{~u. Prepri~an sem, da bom tam na{el obleko. Obi{~em butike Moderno materinstvo, Lepa `enska in Elegantne intimnosti. V tiste cunje se ne bi mogel stisniti niti sestradan pali~njak. Potem zaidem v trgovino Zdrava zemlja. Tam imajo barvaste Škatle skrbi, velike kocke Za`eli­si­kaj in magnetke za na hladilnik, na katerih pi{e Ko postane te`ko, najmo~nej{i jedo ~okolado. Nato zako­rakam {e v Helenin lepotni salon. Vse, kar je tam, so kuponi za piling obraza, oblikovanje obrvi, ~i{~enje hrbta, svetlenje ko`e, masa`o celega telesa in nekaj, ~emur pravijo Brazilska in zagotavlja, da tam pusti samo ~rtico – kar koli naj bi `e to pomenilo. 
Ko se pritihotapim v Mastersonovo trgovino, Masterson glavo naslanja na roke. Krenem naravnost proti svetlikajo~im predmetom, ki sem si jih `e prej ogledal. Enega izmed njih vzamem iz `ametastega ovoja in ga vtaknem globoko v `ep. Vse najbolj{e, mama, si za{epetam in se podam proti izhodnim vratom. Roko imam `e na kljuki, ko na rami za~utim mo~an pritisk neke roke. 
“Ali se tvoja mama sploh kdaj javi na telefon?” vpra{a Brezzakonski, ko me vtakne v celico. Pogledam ga in odkimam. 
“Ali kaj ho~e{?” me potem vpra{a. S sklonjeno glavo prosim za kos papirja in svin~nik. “Aha, torej ho~e{ napisati priznanje,” se zahahlja in mi poda papir. 
Dragi tatko, zapi{em takoj, ko me spet pustijo samega v celici. Toda hitro za~nem razmi{ljati o neki drugi teoriji, ki mi jo je povedal tatko. V~asih je bral Staro zavezo iz Svetega pisma. Poznal je zgodbe v njej. Njegova najljub{a je bila o Lotu in njegovi `eni, ki sta zbe`ala iz Sodome. Med be­gom ju Bog opozori, da se ne smeta ozirati. Lotova `ena pogleda ~ez ramo in se v hipu spremeni v steber iz soli. “Ta zgodba ti pove vse,” je rekel tatko. “Zapomni si: ko be`i{, nikoli ne poglej nazaj. @enska se bo spremenila v steber soli. ^e se bo mo{ki ozrl, pa bo videl same take stebre.” 
“Mama pripoveduje zgodbe,” sem mu rekel, ko je kon~al. 
“Kar naj jih,” je pribil, preden si je nalil {e en kozarec `ganja. 
Slej ko prej se mama prika`e na policijski postaji. Ko jo peljejo po hodni­ku, sli{im njen glas. V moji sobi bren~i muha, ki se neumorno zaletava v bledo osvetljeno `arnico. V zraku se ~uti postani vonj po cigaretah. In okus po gnilem siru. Mama se usede na stol nasproti mene. Gleda v tla. Potem opazi svin~nik in kos papirja na mizi in se pomakne bli`e, da bi videla, kaj je napisano na papirju. Ko neha brati, papir porine nazaj k meni, se v svojem stolu udobno namesti in globoko zajame sapo. “Veliko no~i se ni dalo po~eti ni~ drugega, razen strmeti v luno,” za~ne. Takoj sem prepri~an, da bo to dobra pravljica. 

Kako mi je sestra skoraj priskrbela zmenek s porno zvezdo 
Jana me nenehno posku{a spraviti skupaj s kako punco. “Ej, `ivijo,” za~ne napad na marsikatero potencialno lepotico. “Tole je moj edini brat. Potre­buje ~as, da se s stvarmi sprijazni, ampak je prijeten ljubimec.” 
Ni mi ~isto jasno, kaj `eli dose~i s tem provokativnim uvodom. Tu­di njene `rtve, vsaj kolikor vidim, ne ka`ejo zanimanja samo za moje nesebi~ne, ~eprav malo napa~ne podvige. “Prijeten ljubimec ne obstaja,” ji je zadnji~ zabi~ala neka punca. “^e se ne more sprijazniti s stvarmi, jaz z njim nimam kaj po~eti,” je rekla druga. Toda noben ugovor ni mogel prepri~ati Jane, da bi opustila svoje romanti~no iskanje. Ne gane je kaj 
dosti, ~e ji ugovarjam. 
“Danijel, ti `aluje{,” mi obelodani. “Potrebuje{ `ensko.” 
“Jana, ni~esar ne potrebujem,” ji re~em. “Zlasti pa ne ljubezenskih nasvetov svoje celibatne starej{e sestre.” 
“Nih~e zares ne ve, kaj potrebuje,” mi odgovori in odmahne z roko. “Am­pak nekaj zagotovo vem. Ni~ ni bolj prijetnega od bli`ine `enskega telesa.” 
Pa smo spet tu, si mislim. Tako si mislijo tudi drugi dru`inski ~lani, kadar si Jana za~ne domi{ljati, da to~no ve, kaj potrebujemo. Jano toleriramo bolj zaradi tega, ker je pa~ najstarej{a, rada zapravlja in se ukvarja z neko eks­tremno obliko taj ~ija, medtem ko drugi `ivimo `ivljenje po na~elih nekega ve~nega trenutka osebne krize. Na primer takrat, ko sem padel s strehe in se z glavo zabil naravnost v steklo, zaradi ~esar imam {e zdaj brazgotino v obliki kri`ca natan~no med obrvmi. Ali takrat, ko se je Franja odlo~ila, da ho~e re{iti Ugando, in je od{la, ne da bi na to kogar koli opozorila. Ali takrat, ko je Lorana vsem povedala, da se je zaro~ila s {tudentom vzhodnja{ke filo­zofije, ki je rad kradel avtomobile. Ali pa takrat, ko je ta ista sestra povedala, da je zaroke konec in da je `e pet mesecev nose~a. 
Ampak za Jano niso scenariji, ki opominjajo, da je resni~no `ivljenje bolj nenavadno od zgodb. Njeno prebijanje skozi d`ungle `ivljenja je bolj skromne narave. Potrebe drugih raje postavi pred svoje, pa tudi svoje prioritete hitro zamenja z `eljami drugih. Jana svoje `ivljenje deli skozi usluge – pazi name, varuje otroka, medtem ko je Lorana na zmenku z najnovej{im potencialnim zlo~incem v njenem `ivljenju, ohranja stike s Franjo, ker ta v tujini potrebuje dovolj zalog ~ipsa z okusom po siru in ~ebuli, konzerviranih omak in ~okoladnih bombonov – kot da so ta mala dejanja nesebi~nosti mali kavelj~ki, ki se jih mora Jana oprijeti vsaki~, ko zasluti, da ji vse uhaja iz rok. Za Jano pride potrdilo o njeni dobroti iz njene knjige dobrih namenov – namesto iz zate`enih dram, ki jih izvaja­mo njeni najbli`ji. “Nekdo pa~ mora paziti na vse,” so besede, s katerimi zagovarja svojo po`rtvovalnost. Zaradi napetega ob~utka odgovornosti je nenehno nemirna. Ves ~as mora nekomu pomagati. 
“V seksualnem smislu sem jaz samopogubna,” pravi Jana, ko jo vpra{am, zakaj nikoli ne uporabi tega svojega ~uta za iskanje ljubezni na sebi. “Za­me obstaja le malo upanja,” nadaljuje po napetem trenutku ti{ine – kot da je glede cele zadeve pravkar sprejela pokoro neke vi{je sile. “Verjetno sem ti v tem rahlo podobna,” zaklju~i Jana. “Svoje `alosti ne znam prevesti v jezik, ki bi ga drugi razumeli.” 
“Kak{ne `alosti?” ji zasikam nazaj. 
“No, no, saj bo,” me tola`i in bo`a po hrbtu. 
Kadar mi i{~e bodo~o `eni~ko, Jana najraje pohaja po glasbenih scenah. Na veliko koncertov greva skupaj. Preden je za~ela delati v pisarni, je de­lala v trgovini z zgo{~enkami in {e zdaj ji nekdanji {ef v~asih podari kako. Tistemu {efu je bila Jana v{e~, ker je bila zelo vestna delavka. Meni se je zdelo njeno navdu{enje sprva hlinjeno, le zaigrano, da bi lahko prepri~ala kakega obo`evalca country glasbe, ali ljubitelja jazza, ali pa kar vse kupce, ker ima v srcu posebno mesto samo za njihov tip glasbe. “Moram vam povedati, da je to res dobra izbira,” bi rekla ne glede na to, kako absurdno zgo{~enko je nameravala kupiti stranka. Nekega jutra sem bil v trgovini in z grozo opazoval Jano, kako je laskala nekemu poslovne`u, ki je hotel `eni kupiti zgo{~enko Roxette's Greatest Hits. “Ne morem verjeti, da si tipa prepri~ala, da ima dober okus za glasbo,” sem ji rekel pozneje. “Vsi imajo okus,” mi je vrgla nazaj. “Nekateri imajo raje ~isto malo za~imb. Drugi imajo raje brezmesno. Na koncu je itak vseeno, saj vsi kon~amo v istem loncu.” 
Na nocoj{nji predstavi je po zahtevah ob~instva prepeval Dobro~asni Rok. ^e me spomin ne vara, sem ga videl pred ~asom. ^e se prav spom­nim, Dobro~asni Rok poskrbi za dober ~as tako, da s svojo kitaro sedi na nizkem stol~ku in prepeva o de`ju. Nocoj za~ne s pesmijo, ki se imenuje Ve~no kapljanje. “V{e~ mi je to mesto,” za~ne ob spremljavi kitare. “Spo­minja me na `alostno zgodbo. To `alostno zgodbo bi rad delil z vami.” 
Poleg mene sedi Jana s svojo ostro anteno. @e zdaj gleda naokoli in i{~e kako primerno lepoti~ko, ki naj bi v meni vzbudila zamrla ~ustva. Kmalu vstane in za~ne patruljirati naokoli. Kon~no se vrne in me povle~e k sebi. 
“Mislim, da bi ta lahko bila prava,” re~e, medtem ko me vle~e prek prenatla~enega plesi{~a. “Sva se `e pogovarjali. Nekaj malega sem izve­dela. Dekle prihaja iz krajev, kjer je ve~ina fantov tak{nih, kot si ti. Niso posesivni in niso fizi~no nevarni. Imajo pribli`en ob~utek za zvestobo. Ne opazijo stop znakov in ne zanimajo jih no~ne nogometne tekme. Pravi, da je v njenem kraju `alovanje passé prav po zaslugi punc, kot je ona.” 
Ko poslu{am mali govor, se spra{ujem, o kak{nih stop znakih govori. Poleg tega sem tudi jaz ravno tako za no~ne nogometne tekme kot kateri koli drugi tip, {e zlasti, ~e igra Brazilija. 
“Danijel, tole je Carlene,” pravi Jana, ko jo zagledam. “Carlene je iz Portlanda. Govori zadihano angle{~ino. Kar ~ez cel Atlantik je pripoto­vala, da bi si na{la mo{kega. Carlene, tole je Danijel. Potrebuje ~as, da se s stvarmi sprijazni, ampak je prijeten ljubimec.” 
Ko kon~a svoj dobrodelni namen, Jana izgine. 
Pun~ara iz Portlanda pred mano po slamici srka koktajl iz kozarca z de`ni~kom. Suha je in ima napeto ko`o, {portna, z ravnimi pe{~enimi lasmi, ki ji segajo do sredine hrbta. Na sebi ima kratko krilo iz d`insa in provokativno ~rno maj~ko s svetlikajo~im napisom. Leni dnevi, pi{e. Nosi par natika~ev Birkenstock in okoli gle`nja ima veri`ico. Nohte na nogah ima pobarvane v istem odtenku, kot je napis na majici. 
“Sli{al sem `e za tenisa~ico po imenu Carlene,” ji re~em. “Iz Toronta je. Mislim, da ji je neko~ uspelo priti do ~etrte runde na Wimbledonu.” 
“Carling je, ne Carlene.” 
“Ime ti je Carling?” 
“Ja, tenisa~ici pa tudi.” 
“Tako kot tisto lahko pivo?” 
“Ne vem, ~e je lahko. Ne pijem ga.” 
“Menda se v Angliji dobro prodaja. Carling, mislim.” 
“Nikoli {e nisem bila tam,” mi re~e. 
“Portland,” re~em jaz. “To je v Kanadi, kajne?” 
“Ne, ni. V tvoji naravi ni, da bi veliko spra{eval, kajne?” 
“Lahko me tudi ti kaj vpra{a{, ~e ho~e{.” 
“Kak{no je tvoje porno ime?” 
“Kako prosim?” 
“Rada bi vedela tvoje porno ime. Tako se lahko prepri~am.” 
“O ~em se lahko prepri~a{?” 
“^e nama je namenjeno, da sva skupaj.” 
Še preden lahko odreagiram, se Dobro~asni Rok za~ne pogovarjati z ob~instvom. “Ne~esa sem se zavedal, ko je de`evalo,” zapoje ob zvene­nju svoje kitare. “Moja punca ni ve~ zaljubljena vame. Zapojmo pesem 
o punci, ki sem jo izgubil.” 
Temu sledi spo{tovanja vreden aplavz, potem pa zapoje svojo more~o V mojem srcu de`uje. Sprva se sli{i samo kot krajevna ploha. Kmalu pre­raste v neurje. Še preden je pesmi konec, je pod vodo `e kar cel svet. Toda skozi vse to Dobro~asni Rok {e vedno vidi zvezde na nebu. “Kako lahko vidi zvezde, ~e pa neprestano de`uje,” se malo prenaglas oglasi nekdo iz ob~instva. “Prav dobre volje sem bil, dokler se tale ni oglasil,” pravi drugi. 
“Kak{en se ti zdi pevec?” vpra{am Carling. 
“Tak{en je kot vreme,” mi odgovori. “Vedno slab{i.” 
“Lokalni glasbenik je,” ji re~em. “@e leta nekaj gobca o de`ju. Mislim, da {e nikoli ni igral na turneji. Po mojem sploh {e nikoli ni bil izven na{ega kraja.” 
“Va{ kraj spominja na Portland,” pravi Carling. “Vreme. Mostovi. Pa splo{no vzdu{je.” 
“Splo{no vzdu{je je kar dobro,” re~em, kot da prvi~ sli{im to besedo. 
“Vse moje stvari so v Portlandu,” re~e Carling. “Obleke. Cedejke. Tudi 
avto imam v Portlandu. Ti bi moral z mano. Imava mo`nost, da sva skupaj.” 
“Ne vem, kak{no je moje porno ime,” ji re~em. 
“Ja pa ve{,” mi ugovarja Carling. “Vsi imajo porno ime.” 
“Kaj je potem tvoje?” jo vpra{am. 
“Puhica Karti~. Ni mi pretirano v{e~. Ampak pa~ ne gre druga~e.” 
“Zakaj ne gre druga~e?” 
“Ker tako delujejo porno imena. Vzame{ ime svoje prve doma~e `ivali in dekli{ki priimek svoje mame. To je zlato pravilo porno imen. Zaradi tega sem jaz torej Puhica Karti~.” 
“Potem sem jaz Reks Montag,” re~em po kratkem premlevanju njenega pravila. 
“Reks Montag,” ponovi za mano. “V{e~ mi je. Zelo mi je v{e~.” 
“Mislim, da je tudi meni v{e~ tvoje,” ji re~em. 
“Reks in Puhica,” re~e ona. “Mislim, da vidim prihodnost za par po imenu Reks in Puhica. A si res prijeten ljubimec?” 
“Samo v sanjah. V resnici sem prav len,” ji re~em in usmerim pogled na napis na njeni majici. “Pa tudi prilagajam se ne najbolje.” 
“Tam, od koder prihajam, me imajo za zelo prizanesljivo. Lahko ti pomagam pri prilagajanju.” 
“Dobro nama ka`e,” re~em jaz. 
“Res je, a ne?” re~e ona. 
“Kako lahko ve{ to {e na kak drug na~in?” 
Še preden mi Carling odgovori, me nekdo trdno prime za roko in me odvle~e dale~ stran. Jana me poriva proti izhodu in se ob vsakem koraku `iv~no ozira. “Oprosti, res mi je `al,” mi {epeta, medtem ko se premikava. 
Kon~no sva pri vratih in obrnem se, da bi {e zadnji~ videl svoje portland­sko dekle. Toda v vsej gne~i jo je te`ko najti. Teko~i aplavz spodbuja Dobro~asnega Roka, naj zapoje {e eno skladbo. “Med de`jem sem se zavedel {e zadnje stvari,” pravi svojim zvestim poslu{alcem. “Kitara in pivo – samo to potrebujem. Tole je moj zadnji komad. Imenuje se Upam, da bo na dan moje smrti de`evalo.” 
“To je bilo pa blizu,” zadiha Jana po tem, ko me zvle~e za vogal pro~ od glasbenega prizori{~a in se {e vedno ozira ~ez ramo. “Vse, kar sem ti povedala o tisti punci, vzamem nazaj. Ona definitivno ni dobra za to, da te odvrne od `alovanja.” 
“Kak{nega `alovanja?” zaprotestiram in vr`em roke v zrak. 
“No, no, saj bo,” me tola`i in bo`a po hrbtu. 
Prevedla Anja Dottin Podgornik 
Ana Schnabl 


Ve~nost je nepretenciozna 
“Roman je zgolj zgodba, ki {e ni na{la na~ina, da bi bila kratka,” je prepri~an ameri{ki pisatelj George Saunders. Govori nam, seveda, kot sodobnik, kot avtor in bralec, ~igar `ivljenje je razplasteno ter v tem ne­pregledno in naporno, saj ne u`iva privilegija, da bi bil zgolj avtor ali zgolj bralec, temve~ mora biti samemu sebi tudi ~lovek za odnose z javnostjo, pa mogo~e fotograf, pa mogo~e tudi varu{ka, ~e ima otroke, pa morda {e osebni stilist, na vse to pa mora najverjetneje opravljati {e specializiran poklic, kot je, na primer, poklic knji`ni~arja, univerzitetnega profesorja, umetni{kega direktorja kulturne ustanove, novinarja ali natakarja v ka­varni, kjer ne stre`ejo alkohola. Govoril bi nam lahko tudi kot nekdo, ki je `e zdavnaj pod ru{o in ni imel posebne prilike tro{iti sladkosti in norosti preloma novega tiso~letja, saj so avtorji od nekdaj sedeli na ve~ stolih hkrati; najbolj antiutopi~na je bila v tem oziru poklicna pot Char­lesa Bukowskega, ki je bil, preden se je objestno zapil, uslu`benec po{te v Los Angelesu. Prebookiranost pisateljev ni histori~no ekskluzivna – namen pri~ujo~ega besedila ni razpravljati o tem, koliko je to stanje stvari ugledno ali ne –, je pa zagotovo poseben, nov in presenetljiv Saundersov namig, da je kratko besedilo bolj ugledno od dolgega, njegova insinuacija, naj se romanopisci vendarle malce zberejo in nato zbrani skujejo zgodbo. Kratko zgodbo. Ker smo sodobni subjekti ve~ kot le avtorji in bralci in bi tudi radi bili ve~ kot zgolj to, uresni~ili bi vse svoje vzgibe, kar terja ~as in {e ve~ ~asa, moramo vijugo med `eljo in realizacijo spre{ati v daljico; ravnati je treba hitro in u~inkovito, ~etudi gre za umetnost oziroma {e po­sebej, kadar gre za umetnost, ki naj ne bo predmet kontemplacije, temve~ nekaj, kar dobro in ~elno pribije. Literarni proizvod naj ne bo dalj{i od enega scrolla ali slajda po zaslonu na dotik. 
Na drugi strani mavrice italijanski pisatelj Antonio Scurati verjame “v superiornost epike nad tragedijo in tragedije nad liriko. Roman je v primerjavi s kratko zgodbo, pa naj gre za {e tako bravuroznega avtorja, vedno ve~ kot samo kraj{i zapis”. Temu zlahka dodamo {e stali{~e, da se kratke zgodbe sicer pi{ejo, vendar jih nih~e ne bere. Kratka zgodba naj bi bila stranski produkt postmoderne lenivosti, pa tudi odvod mo~no okle{~ene pozornosti, zmo`nosti opazovanja in v`ivljanja postmodernega subjekta. Kratka zgodba je ~e`ana vseh postmodernih simptomov, vsega slabega, kar je nanesla atomska doba; sugestija, naj umetnost u~inkuje takoj, sicer jo bomo spregledali, je nekaj, ~esar se je treba bati in varovati, saj napoveduje (~e od tega celo ne `ivi) zlom Literature, kakor smo jo poznali – imela je smisel in dispozicijo za ve~nost, predvsem pa je bila Velika. Do kratke zgodbe se je treba opredeliti ne zgolj kot do estetskega, temve~ predvsem kot do eti~nega problema. 
V bazen tovrstnih predsodkov sem in tja zaplava tudi kratka proza Antona Pavlovi~a ^ehova, ~eprav je nastala dolgo, preden je v Evropi udaril postmodernizem. Nastala je na krilih realizma, avtor pa je svoj kratkoprozni vzgib povzel v: “Jedrnatost je sestra nadarjenosti.” Pisatelj, ki se je izobrazil za zdravnika in svojo zdravni{ko prakso opravljal pro bono – zdravil je namre~ revne in kmete –, je ustvaril korpus besedil, ki so ga pre`ivela. Prav ta besedila so dokaz, da kratka proza ni umetnost na dah, da torej proizvaja tako estetske kot eti~ne u~inke tudi za ~as po njenem nastajanju. Kljub temu je morda prav to tisto izjemno, zna~ilno njegovo: literarna energija ^ehova ne izhaja iz ko{ate jezikovne invencije, temve~ iz redkega, ob~utljivega posluha za resni~nost in ljudi, kakr{ni so zunaj svoje dobe, kakr{ni so, kot jih vidijo ali gledajo o~i zgodovine. 
^ehovu se bom, ker se bom potopila v njegovo osebnost in `ivljenje, izneverila. Literarna zgodovinarka Janet Malcolm je v knjigi Reading Checkov: A Critical Journey (Brati ^ehova: Kriti~no popotovanje) nam­re~ ve~krat izpostavila pisateljevo avtobiografijofobijo, torej najmanj zadr`ek in najve~ strah pred opisovanjem postojank svojega `ivljenja, kar ima za posledico verjetno tudi biografijofobijo, bojazen, da bi kdor koli drug upovedoval postojanke tvojega `ivljenja. Nekaj zgodnje intime Antona Pavlovi~a je kljub temu opisal najstarej{i brat Aleksander. V spo­minih na Antona je v nekak{nem gotskem slogu popisal zimsko no~, ko je devetletnega bodo~ega pisatelja, takrat {e {olarja, o~e izvlekel iz toplih skupnih prostorov, kjer je mladeni~ pisal doma~o nalogo, ter ga prisilil, da je v no~ni zmrzali pazil na neogrevano trgovino. Sam Anton se v pisanju nikoli ni neposredno vra~al k svojim otro{kim tegobam, jih pa je posred­no pretapljal v svoje zgodbe, na primer v dolgo kratko zgodbo Tri leta (1895). Tam glavni junak Laptev svoji `eni re~e: “Spomnim se, kako me je o~e popravljal – ali, ~e povem naravnost, kako me je tepel –, preden sem dopolnil pet let. Izpra{eval me je z brezovo palico, me vlekel za u{esa, me tepel po glavi, in ko sem se zjutraj zbudil, sem najprej pomislil, ali me bo tisti dan tepel.” V pismu iz leta 1894, naslovljenem na tesnega prijatelja in zalo`nika Alekseja Suvorina, si je ^ehov vendarle dopustil nekaj bridke refleksije: “Vero v napredek sem pridobil, ko sem bil {e otrok; nisem si mogel pomagati, da ne bi verjel, saj je bila razlika med obdobjem, ko so me bi~ali, in obdobjem, ko me niso ve~ bi~ali, ogromna.” Gre za enega redkih primerov (~e ni celo edini), ko ^ehov poka`e svoje zasebne gu­be. Pogosteje je v zadevah svojega `ivljenjepisa postopal pragmati~no ali hudomu{no. Ko ga je V. A. Tikhonov, urednik revije Sever, prosil za biografske informacije, ki bi pospremile fotografijo, se je ^ehov odzval 
z: “Mar potrebujete mojo biografijo? Tukaj jo imate. Leta 1860 sem se rodil v Taganrogu. Leta 1879 sem kon~al {olanje na {oli v Taganrogu. Leta 1884 sem kon~al {tudij medicine na univerzi v Moskvi. Leta 1888 sem prejel nagrado Pu{kin. Leta 1890 sem potoval na Sahalin ~ez Sibirijo – in nazaj po morju. Leta 1891 sem {el na turnejo po Evropi, kjer sem pil izvrstno vino in jedel ostrige. Leta 1892 sem z V. A. Tikhonovim posto­pal po zabavi za god. Pisati sem za~el leta 1979 v Strekosi. Moje zbirke zgodb so Pisane zgodbe, Somrak, Zgodbe, Mrki ljudje in novela Dvoboj. Ravno tako sem gre{il v kraljestvu drame, ~eprav zmerno. Preveden sem bil v vse jezike, z izjemo tujih. Kljub temu pa sem bil nedavno preveden v nem{~ino. ^ehi in Srbi me prav tako odobravajo. Pa tudi Francozom sem blizu. Skrivnosti ljubezni sem zapopadel pri trinajstih letih. S prijatelji imam odli~ne odnose, tako z zdravniki kot s pisatelji. Samec sem. Rad bi imel pokojnino. Z medicino se zaposlujem do tak{ne mere, da bom prihajajo~e poletje izvedel nekaj avtopsij, nekaj, ~esar nisem po~el `e dve ali tri leta. Med pisatelji mi je ljub Tolstoj, med zdravniki Zakharin. Kljub vsemu pa so tole smeti. Napi{ite, kar `elite. Kjer ni dejstev, jih nadomestite s ~im liri~nim.” Maksim Gorki je o pisatelju povedal, da so “v prisotnosti Antona Pavlovi~a ^ehova vsi ~utili nezavedno `eljo, da bi bili bolj preprosti, bolj resnicoljubni, bolj mi sami”. Njegova spotakljiva biografija proizvede podoben u~inek; vsakr{en poskus dalj{ega, bolj zavzetega in vase zazrtega zapisa u~inkuje pretenciozno in bole~e odve~. 
Resnicoljubnost je praviloma povezana z duhovitostjo – nemogo~e je povedati dobro {alo, ne da bi z njo razkrili bolj nerodne ali neugodne rezine stanja stvari. Humor se zgodi, ko nam je resnica povedana ali pre­dana hitreje in bolj jedrnato, kot smo vajeni. To na~elo preveva zgodnjo kratko prozo ^ehova (napisano do leta 1886, ko ga je za~ela spremljati tudi konjenica ruske kriti{ke inteligence) – kako je tudi ne bi, ko pa se nad njo pne tema (in tema) ~lovekove umrljivosti in minljivosti kot obvezne opreme indiferentne narave. Njegovi liki so se prisiljeni vseskozi opo­minjati “Vsi moramo umreti” in “@ivljenje ni dano dvakrat”; za to sam ni potreboval posebnega opomnika, saj je bilo njegovo `ivljenje deset let pred smrtjo v prime`u kar dveh nasilnih oblik tuberkuloze, plju~ne in zunajplju~ne. Kljub temu je, ko je hiral v spaju v Badenweilerju, kamor je bil po neumnosti poslan, pisal pisma sestri Mariji, v katerih se je nenehno prito`eval, in sicer ne zaradi svoje neizbe`ne usode, ampak zlasti zato, ker ga je osebno `alil slab okus za obla~enje nem{kih `ensk: “Nikjer se `enske ne obla~ijo tako obupno ... Doslej nisem videl niti ene lepe `enske niti tak{ne, ki ne bi bila opremljena s kak{no absurdno kito.” V svojem zadnjem pismu komur koli, 28. junija 1904, je komentiral: “Spodobno oble~ene Nemke ni. Pomanjkanje okusa je deprimirajo~e.” Od umirajo~ega obi~ajno pri~akujemo druga~no osredoto~enost, morda celo ~ut za misti~no in prese`no. Ironija dela ^ehova je, da je ta ~ut izkazoval pred boleznijo, v vrsti drobnih zgodb, ki se na eksistencialna vpra{anja odzivajo spokojno, ~eprav v osnovi {e vedno nekoliko zafrkljivo. Ob tem seveda nehote pomislim, da ga je tuberkuloza s svojo silo raztele{enja mo~neje privezala na otipljivo, konkretno raven bivanja, da je razsuto telo vseskozi terjalo njegovo pozornost in mu tako ni ostalo dosti energije za druge, metafizi~ne tegobe. Ko je bil na vrhuncu mo~i, leta 1888, je tako lahko napisal Lu~i, v katerih poda junak, in`enir Ananjev, naslednjo teori­jo o grafitih: “Ko ~loveka melanholi~ne volje pustijo samega tete-a-tete z morjem ali s katero koli pokrajino, ki se mu zdi grandiozna, je iz nekega razloga z melanholijo vedno pome{ano tudi prepri~anje, da bo `ivel in umrl v nejasnosti, in razmi{ljujo~e pograbi svin~nik in hiti napisati svoje ime na prvo stvar, ki se mu ponuja. In zato so, sklepam, vse priro~ne samotne ni{e, kot je moja poletna hi{ica, po~e~kane in razrezane z `epnimi no`i.” 
Lu~i so bile napisane enajst let pred slovito Damo s psi~kom in za raz­liko od slednje niso u`ivale ugleda. “S tvojo zadnjo zgodbo nisem bil po­polnoma zadovoljen,” je napisal romanopisec in dramatik Ivan Schleglov. ^ehovu je zaupal, da je zgodbo sicer pou`il v enem branju, saj je vse, kar prijatelj napi{e “tako okusno in resni~no, da je to mogo~e zlahka in prije­tno pogoltniti”, toda razo~aral ga je finale “Ni~esar v tem svetu ne more{ vedeti ...”, do`ivel ga je kot nenadnega. Po Schleglovem mnenju je vsako­kratna pisateljeva naloga, da ugotovi, kaj se dogaja v njegovem junaku, saj bi v nasprotnem primeru njegova psihologija ostala popolna neznanka. S tem bi {lo v ni~ veliko bogastvo. ^ehov mu ni ostal dol`an, argumentiral je tako: “Psiholog se ne bi smel pretvarjati, da razume, ~esar ne razume. Še ve~, psiholog ne bi smel ustvarjati vtisa, da razume, ~esar ne razume nih~e. Ne bomo se igrali {arlatanov in bomo zato iskreno pojasnili, da ni~ v tem svetu ni jasno. Le bedaki in {arlatani razumejo vse.” Sporni vrhunec zgodbe je ^ehov zagovarjal tudi v pismu prijatelju Suvorinu in spotoma razkril {e svoje umetni{ko stali{~e in odnos do knji`evnosti, ki umetnost zbli`uje z novinarstvom, prej z zmo`nostjo popisovati kot interpretirati: “Pisatelj ne bi smel biti sodnik svojih likov in tega, kar povedo; njegova edina naloga je, da je nepristranska pri~a. Sli{al sem zmeden pogovor o pesimizmu med dvema Rusoma, pogovor, ki ni ni~esar razre{il; vse, k ~emur sem zavezan, je, da tisti pogovor reproduciram natan~no tako, kot sem ga sli{al. Izpeljevati sklepe je naloga porote, to je, bralcev. Moja edina naloga je, da sem nadarjen, torej, da znam razlikovati med pomembnim in nepomembnim pri~evanjem, da znam svoje like postaviti v pravo lu~ in govoriti njihov jezik.” Tak{en odziv, kakopak, upravi~uje na~elno nepretencioznost ^ehova, skromnost in nagnjenje h kr~enju lastnega vpliva, vendar ga vseeno ne smemo jemati za suho zlato. ^e kaj, potem je ^ehov ravno mojster neobsojajo~e psihologije, od katere bi ogromno odnesel tudi nekoliko ~emernej{i Dostojevski. ^ehov svoje junake pozna izjemno dobro, ne nazadnje jih je sam ustvaril, njegove zgodbe pa so zagotovo ve~ kot zgolj suhe novinarske pripovedi. Kakor opozarja Janet Malcolm, je novinarska poza ^ehova ve~ kot zgolj akt za{~ite, torej ve~ kot poza, s katero je odpravil manj dobrodo{le razprave o svojem delu, nana{a se na nekaj, kar je dejansko prisotno v njegovem delu, na nekak{en laje` prozai~nega, s katerim ^ehov konsistentno prekriva poeti~no jedro zgodb, kot da bi bil tak{en laje` nujen za njihovo pre`ivetje. “Zgodbe imajo po{teno, naravno, racionalno, moderno povr{ino; opisovali so jih kot skromne, delikatne, sive. Pravzaprav so divje in ~udne, arhai~ne in bri­ljantno naslikane. Toda divjost in ~udnost in arhaizem in briljantne barve so skrite, enako kot kompleksnost in zahtevnost. 'Vse, kar napi{e{, je tako okusno in resni~no, da je to mogo~e zlahka in prijetno pogoltniti.' Zgodbo ^ehova pogoltnemo, kot bi bila led, in si ne moremo pojasniti svojega ob~utka sitosti.” Prav gotovo se vsa realisti~na dela vadijo v nekak{ni benevoletni prevari, zazibljejo nas v stanje, kakr{no nas zalije v snu, ko vse fantasti~ne podobe na{e domi{ljije beremo kot resni~ne. Toda ^ehovu vedno znova uspe tako dobro uprizoriti iluzije realizma in zakriti sledi nadrealizma, da velja za enega najbolj nerazumljenih avtorjev zgodovine literarne izku{nje. 
Leta 1880 se je ^ehov zopet zdru`il s svojo dru`ino, ki je po propadu o~etove trgovine v izogib dol`ni{kemu zaporu zbe`ala v prestolnico. Mla­di Anton se je dotlej {olal v Taganrogu in je ob prihodu v Moskvo svojega nekdaj avtoritarnega o~eta na{el v precej razritem polo`aju, kot usmiljenja vredno zgubo. Kmalu je prevzel o~etovo mesto in svojce organiziral tako, da je vsakemu od njih odredil funkcijo v dru`inski ekonomiji. Dru`ina se je skozi mesece prebijala z drobnimi zaslu`ki starej{ih sinov in se finan~no ni pobrala, vse dokler se jim ni pridru`il Anton. Tako kot brat Aleksander se je tudi on udinjal v pisanju humoristi~nih ske~ev za razli~ne pogro{ne in manj pogro{ne revije. Pisal je izklju~no za denar; ~e bi se mu ponudila druga~na delovna prilo`nost, bi jo pograbil – na tem mestu se lahko le volji naklju~ja zahvalimo, da se ni prikazalo ni~ bolj profitabilne­ga. Pisanje je bilo malo pla~ano, a je mladi Anton pisal tako lahkotno in neobremenjeno, da je lahko proizvedel ogromno materiala in v dru`insko blagajno prispeval znaten dele` pre`ivnine. V zgodnjih zapisih ni sledu avtorja Dvoboja ali Dame s psi~kom, ^ehov je postal ^ehov {ele, ko je za~el pisati pravo kratko prozo, ki ni bila namenjena kratko~asju ali zabav­ljanju (pomnimo, da tedaj televizije in interneta ni bilo, ljudje so odvezo {e vedno iskali v tisku). Spremenil se je nadih, spremenila se je vsebina in smer poantiranja, vseeno pa ^ehovu prestop med resne avtorje ni odvzel gibkosti, hitrosti in zanosa. V pismih prijateljem je tako dostikrat pojasnil, da komajda verjame, da njegove zgodbe u~inkujejo prepri~ljivo, ko pa jih je vendar napisal bodisi med negovalno kopeljo, na klopci med spreho­dom po Jalti bodisi ob drugih podobno nezveli~avnih prilikah. Frustrira, kajne, vedeti, kako spro{~eno lahko nastane umetnost? “Svoje zgodbe sem pisal, kakor novinarji pi{ejo svoje notice o po`arih – mehani~no, polzavestno, ne mene~ se za bralca ali zase.” Šele namigi Suvorina so ga napeljali na misel, da bi svoje delo za~el obravnavati kriti~no in ga izbolj{evati: “Razmi{ljati sem za~el o tem, kako bi napisal neki smiseln komad, vendar kljub temu nisem zaupal lastni literarni usmeritvi.” 
Pisati o nekem `ivljenju pomeni urejati neurejeno in pod vidik konsi­stence ume{~ati tisto, kar je v resnici nekonsistentno, celo protislovno. Tako se odpor ^ehova do Dostojevskega prilega podobi ^ehova, ki sem jo za~ela izrisovati, podobi pisatelja, ki se dr`i enozna~nega in jasnega, se naslaja nad kartezijansko preglednostjo in se izogiba pretiranemu plastenju. Suvorinu je ^ehov tako povedal: “V tvoji trgovini sem kupil Dostojevskega in ga zdaj berem. Precej dobro, ampak preve~ dolgovezno in nedelikatno. Tu je veliko pretencioznega.” Ali {e bolj nezadr`ano, med sprehodom: “Tako lenivi ljudje smo. Celo naravo smo oku`ili s svojo lenobo. Poglej ta potok – prelen je, da bi se premaknil. Poglej, kako se zvija in obra~a, vse zaradi lenobe. Vsa na{a znamenita 'psihologija', vse te zadeve Dostojevskega so tudi del tega. Preleni smo, da bi delali, zato si izmi{ljamo re~i.” Od mra~nja{kega vizionarstva Dostojevskega ga je lo~evala nekak{na prostodu{nost, ki bi jo zlahka prevedli v ob~utek oseb­ne svobode. Ta seveda ni nastopila zgolj kot sentiment, temve~ se je cepila tudi v njegovem nazoru. Najve~krat citirani odlomek iz pisma Suvorinu ga predstavlja kot liberalca zahodnega tipa, kot liberalca, ki je negoval ~asu neprimerna stali{~a: “Kar so pisatelji vi{jega razreda od narave prejeli zastonj, plebejci pridobijo na ra~un svoje mladosti. Napi{i zgodbo o tem, kako je mlad mo`, sin tla~ana, ki je delal v trgovini, pel na koru, obiskoval srednjo {olo in univerzo, ki je bil vzgojen tako, da je spo{toval vsakogar vi{jega ~ina in polo`aja, da je poljubljal duhovnikove dlani, da je cenil ideje drugih ljudi, da je bil hvale`en za vsak gri`ljaj kruha, ki je bil mno­gokrat bi~an, ki je brez gama{ pe{a~il od enega u~enca do drugega, ki se je bil navajen pretepati in mu~iti `ivali, ki je u`ival v ve~erjah s svojimi bogatimi sorodniki in je bil pred Bogom in ljudmi hinavski zgolj iz zavesti lastne nepomembnosti – napi{i, kako ta mladi mo` iz sebe iztisne su`nja, kapljo za kapljo, in kako nekega jutra med prebujanjem ~uti, da v njegovih `ilah ni ve~ su`enjske krvi, pa~ pa kri pravega mo`a.” 
O duhovni preobrazbi je ^ehov poro~al po tem, ko je zavil v umetni{ko prozo. Pisanje ga je prerodilo in, kar je {e pomembnej{e, osvobodilo pred­stave o samem sebi, ki si jo je vztrajno, ~etudi nehote, nalagal v de{kih le­tih. Ko je vstopal v svetove in `ivljenja drugih, je {iril horizont tistega, kar lahko postane ali ~uti ali do`ivi sam. Njegovo pisanje ni bilo terapevtsko le zanj, temve~ je bilo v svoji paradoksalnosti osve`ujo~e tudi za ruske bralce tistega ~asa; zanje je Isaiah Berlin posredno pokazal, kako jim je doba vsiljevala vseskozi misliti nasprotja med Idejo in njeno uresni~itvijo, med totalnimi re{itvami in realnimi zdrsi, med carstvom in republiko, med cenzuro in revolucijo. ^ehov jih je s svojim duhovitim “nih~e ni~esar zares ne ve” uspel nagovoriti bolj natan~no kot kateri koli drugi politi~ni ali verski voditelj. Kar je zapeljevalo bralce tedaj, lahko zapelje tudi sodobnega bralca, saj se duhovna krajina ni drasti~no spremenila. Edina razlika je ta, da smo si izborili pravico do metakritike in lahko povsem neobremenjeno iz dneva v dan prav po terapevtsko razpravljamo, kako nikomur ni kaj dosti jasno in kako utrujajo~e je `iveti v razpetosti med tem in onim, v napetosti se prevaliti dalje in naprej, ne da bi zares vedeli, ~emu in zakaj. ^ehov nam lahko odstrne pogled, nam da {e natan~neje videti, kako eksistencialna sprava ni mogo~a, pa to vendarle ne pomeni, da se ni mogo~e ustaliti – ne zato, ker bi obstajala univerzalna resolucija, pa~ pa zato, ker smo ljudje obdarjeni z zmo`nostjo zaklju~iti, ko se tok pomenov prelije ~ez robove. ^e ne zaklju~imo sami, pa za nas zaklju~i stanje stvari; to nam pisatelj prika`e v zgodbi Poljub (1887). Obi~ajno nepopoln ~lovek bo nujno do`ivel eksistencialno razo~aranje, deziluzijo. ^ehov svojemu glavnemu junaku Riabovi~u privo{~i gri`ljaj nebe{kega – poljub –, kmalu pa mu u`ivanje taiste hrane tudi sadisti~no prepre~i. Riabovi~ je psi~ek, ki poskakujo~ na eni nogi prosi za nagrado, ki je zunaj njegovega dosega, in ko se zave, da resni~na sprememba ni zadeva njegove arbitra`e, vzklikne: “Kako neinteligentno je vse to.” ^ehov nam poka`e, da moramo ostati v upanju, da se od te ve{~ine ne smemo nikdar disociirati, saj je edina gotova nagrada na{ega bivanja. Popolnoma nemisteriozna, nepretencioz­na, osnovna bivanjska oprema. 
Milan Vinceti~ 

Anja Golob: Vesa v zgibi. 
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2013. 
Zagonetni naslov druge pesni{ke zbirke Anje Golob, za katero je pre­jela Jenkovo nagrado za leto 2014, je pesnica “odgonetila” `e v uvodni (likovni) pesmi, zgrajeni iz {tevilnih enobesednih verzov, ki se kon~ajo z navpi~nicami ter ~lenkom “{e”, ki ne izra`a zgolj imperativa vztrajanja, temve~ predvsem iskanje ravnote`ja oziroma vese, polo`aja, v “katerem se visi, dr`e~ se z rokami in nogami ali dr`e~ se samo z rokami ali samo z nogami” (SSKJ). Ali kot stoji v uvodni pesmi Še: “Vse / visi / vse / kar / poznam / kar / mislim / da / imam / kar / znam / kar dajem / vse / visi / moj / drobni / nepomembni / svet / ki / niti / moj ni / ves / visi.” Vse pesmi, ki sledijo, pa naj so obarvane s spominskimi/do`ivetimi reminiscencami ali (pre)o~itno apologijo feminizma, pre~ijo razdalje “nizanja”, (ki naj) “preide / samo / vase / v / smisel”. 
Prav iskanje smisla sveta in ~loveka, ki sta `e zdavnaj izven pri~akova­nega ravnote`ja, polni verze Anje Golob z negotovostjo in relativizmom, mestoma celo z nihilizmom, venomer pa z revoltom, pre`etim z obilo skepse v zgodovinsko pogojene (do)dane “resnice”, ki so, mnogokrat tudi v preobleki dogmati~nega, (pre)oblikovale ~lovekovo miselnost. @ivljenje, kot pravi v pesmi Ravnote`je, je kot “vaja z drogom”, torej test vzdr`ljivosti, ki ga obvladajo le tisti, ki se odre~ejo pravilom in nor­mam “zaradi absolutne neznosnosti nenehnega / izena~evanja”, ki da je “absurdna potreba dvojega, / vsaj po ne~em soditi v isto, pripadati”. Zato se svet, ki ga pesnica upesnjuje, pa naj bo obarvan s subtilnimi (intimni­mi) ljubezenskimi toni (Vous etes grande!, Li~i, Male ure …) ali z na videz {iroko prozai~no naracijo (Razdalje, Ljubezni ma~ek …), ki deluje kot plazoviti podzavedni tok, preslikava prek “brvi, ki stika, kar se ljubi, s tem, ki ljubi”. A ljubezen v vsej mnogozna~nosti ne vstopa kot edina re{itev, temve~ kot ena izmed “milostne” mo`nosti, ki je “nujnost / kar / me / `ene”. 
In ta “nujnost” je hkrati “mo~ in strahopetnost”, torej tisto “moje”, ki “`ivi v zarezi in iz zareze (in) kotali se med tem, / kar se vidi, in tem, ~esar ni”. Prvoosebni lirski subjekt, skrit v zaimku “moje”, je namre~ vse bolj “izgubljen v nenadni dvojini”, ki samo zato vztraja v kr~eviti vesi, da je “moje ujeto (in samozadostno) poraja sebe”. A pesni~ino razgledi{~e {e zdale~ ni zgolj senzibiliteta in fokus njenih ~util niti “oto`nih utripov”, temve~ radikalno naprezanje, da izstopi iz lastnega notranjega kokona, ki se vzpostavi takrat, ko “nekaj drobnega po~i, a je dovolj, da to, kar ima v sebi, znova razdvaja mirno ednino”. Ednino, ki se {e kako zaveda bi­ in polipolarnosti sveta, kakr{en utripa tako v postulatih filozofije (Hegel) kot seveda (`enske) poezije (Sylvia Plath). Tako v Ravnote`ju med drugim pravi: “K sre~i ne berejo Hegla in ne vedo, da a / ne more biti nikdar enak a, ker je, kar je, kar je / nekaj, vselej eno, nikdar isto”. Njeno telo kot po­soda dvoj(n)ega je hkrati “ma{ina” ali rilkejevski panter, ki zastira “zavese zenic”, telo, ki `eli usvojiti tako “glagolske ~ase” (Je parle français) kot tudi “prvi spol”, drugo telo, mesta, letne ~ase, pastelni kroki s “kravami in ~asom” ter navsezadnje “ljubezni ma~ka” z operetno “debelo gospo na koncertu”. Anja Golob mnogokrat s prizvokom verizma, podlo`enega z ironijo (Kam naj grem s svojim srcem?), kar je posebna odlika njene poe­zije, naniza mozaik anekdoti~nih drobcev (Ljubezni ma~ek, Li~i, Krave in ~as, Mesto …), ki posre~eno delujejo kot podmena absurdnosti “mesta ~istega ni~a / ki se le dela da karkoli pomeni”.  
Seveda se skriva mimikrija sveta, vsaj za pesnico, v posplo{enih in plehkih matricah o “prvem spolu”, torej o `enskah, katerih peza je njihova zunanjost z atributi lepote, zaradi katerih – kar pesnica {e kako karikira –, so jim mnoga vrata {iroko odprta. Ali odprta zgolj zato, da se ujamejo tako v lastni (na `enskih vecejih) kot tudi v dru`beni labirint (mo{kih) norm, zaradi katerih je “`enskam z lepimi nogami dovoljeno ve~ kot drugim”. In pomenljivo nadaljuje: “Ni pa `enskam dovoljeno ve~ kar po~ez – prav na­sprotno, / lahko so `elene in lepe, dokler ne `elijo biti enakopravne; / tu pa se neha! Kirche, Küche, Kinder – le trije iz kolekcije / girl's best friends.” Pregovorna “umnost, uglajenost, ubogljivost” se zato prekmalu prelevi v “neodgovorljivo mantro: Was will das Weib? Was will das Weib?”, mantro, ki se ponavlja od starozavezne geneze, ki je `enski nadela podrejeno vlo­go. Metafora mo{kega rebra, iz katerega naj bi (predkr{~anski) Stvarnik spo~el `ensko (“– tedaj tiho pade iz njenih ust / nekaj podobnega rebru”; @enska), ostaja kot ve~ni nere{ljiv zapik, kajti nikoli “ne ve{, kaj naj bi z njo – ostane{, kar si / kar daje kosti”. 
In ~e se pri~ujo~a pesni{ka zbirka za~ne z lirsko podobo/prigodo otro­ka, ki je ujel svetle~o `u`elko iz rodu kresnic, zato je “tam, kjer je ujel `u`elko, / v zraku ostala drobna {krbina”, torej nezaceljena rana, se po­menljivo kon~a s “koncertom Debele gospe”, v katerem “vase zazrt otrok s palico in ro~ajem lopatke / skoz {pranjo ograje z resno / zavzetostjo beza v prst tam zunaj, na drugi strani”. Podobi otrok (a ne iz pesmi Otrok) dokler sta, sta krhki alegoriji upanja in prepri~anja, da “dotlej smo varni”, kajti “ni {e zares, zares”. Svet torej ostaja v bolj ali manj prisiljeni vesi, na tehtnici, ki ne bo nikoli umerjena “med Danes in V~eraj”, med jaz in mi in navsezadnje med srce in “srce, ki je kos mesa”. 
Zato svet, ne le literatura, od nekdaj ~aka, da bo neki (demiurgi~ni) od~italec razbral njegove prave parametre, umeril skrita ~utenja in ~ute, `ivali v nas in nas v `ivalih, ki se v poeziji Anje Golob pojavljajo kot gro­teskne sanjske pojave, ki “brezciljno se zaletavajo / vase, druga v drugo”. Kakofonija in bestiarij dana{njice, ki ju po samo njej znanem bolj ali manj intuitivnem klju~u upesnjuje pesnica (pesmi so namre~ slogovno zelo raznorodne), vsekakor niso terra nova na dosedanjem pesni{kem zemlje­vidu, prav tako to niso bivanjska vpra{anja, ki jih na~enja (konec koncev gre le za razli~na orodja/ogrodja pri interpretaciji le­teh), tudi “`ensko vpra{anje”, ki se ga loteva s posebno afiniteto, ne ru{i starih zidov niti ne gradi novih, kar pa ne pomeni, da pri~ujo~a zbirka, ~e parafraziram pesni­co (ali Becketa), ne “~aka bralca”. Še ve~: ~ista in zrela pesni{ka naracija Anje Golob je kot nala{~ za bralca, ki ga z veseljem vabim med platnice z verzi: “ti samo pridi, pridi… / in mi, mi bomo brali, brali samo zate”. Zbirka, ob kateri smo “kar ganjeni, / ne vemo, kaj bi rekli”. Brez dvoma. 
Rok Smrdelj 

Katja Perat: Davek na dodano vrednost. 
Ljubljana: LUD Literatura (Zbirka Pri{leki), 2014. 
Pesmi v drugi pesni{ki zbirki Katje Perat so oblo`ene z metafikcijo, zave­dajo se pogojev lastnega nastanka, vrednotijo same sebe in ves ~as opozar­jajo na razdaljo med sabo in bralcem. Trudijo se razbremeniti zahtev, ki jih pred avtorje in bralce postavlja literatura, posku{ajo biti spro{~ene, vendar ne tako, da kriterijev dobre literature ne bi izpolnjevale, temve~ tako, da s prstom ka`ejo nanje, da jih razgaljene postavljajo pred nas. Umikajo se lepoti, odstraniti ho~ejo nakit, ki ga umetnost obi~ajno nadeva svetu, odmikajo se do to~ke, v kateri se izrisuje pristna, banalna vsakodnevnost, kjer je lepota povsem avtonomna kategorija, ki je predmet sam zase in ne nujno barva, s katero bi morali umetniki pleskati svet. 
Zato svet v poeziji Katje Perat ne premore svetlih odtenkov. Svet, na nekem mestu poimenovan kr{~anski Zahod, je razmajan od negotovosti, drobi se in razpada na prafaktorje, podobno kot razpada Evropa v Koso­velovih pesmih, vendar brez patosa, brez opozoril, o~itkov, gro`enj in klicajev. Razpada med stoi~nimi ljudmi, katerih misli so uperjene v po­polnoma druge skrbi, denimo v denacionalizacijski postopek ali v ~i{~enje zara{~ene hi{e. Razpada po~asi in tiho. Razpada zato, ker sta smrt in uni~enje poleg pla~evanja davkov edini gotovosti. Sta pojavnosti, ki ju ljudje pogosto povezujemo z `alostjo, grozo, strahom in obupom. Kajti te`ko se je sprijazniti, da je smrt najbolj gotova stvar na svetu. Davki `e dolgo ne ve~, vsaj za najbogatej{e ne. Še te`e je sprejeti, da tudi na{a civilizacija ne bo ve~na. A poezija Katje Perat vse to sprejema. Zanjo je zna~ilna teleolo{ka nota, po kateri ima vse skupen cilj – destrukcijo. O njej govori mirno in sprijaznjeno, v slogu, o~i{~enem slehernega senti­menta, posutim z nekaj cinizma in ironije. 
Dvojica cinizem­ironija je zna~ilna tudi za druge tematske kategorije in postopke v pesni{ki zbirki. Na primer za metafikcijo, ki odli~no u~inkuje v pesmi Povabilo na ples z izrazito dvodelno strukturo. Prvi del bi lahko imenovali pojasnilo (ali morda opravi~ilo?) bralcu. V njem nam avtorica daje vedeti, da se zaveda, da zagotovo “obstaja velika knji`evnost, [...] ki zado{~a svojim notranjim kriterijem / in slu`i navzven, / ki dvomi in upa / in z vsem, kar izjavlja, / prispeva k zgodovini.” Zaveda se, da najbr` “obstaja ~udovita metafora, [...] ki zna z eno potezo predstaviti lepoto dogodka”. Predvsem pa se zaveda, da zagotovo obstaja nekdo, ki jo bo pripravljen ustvariti. Bralec meri na avtorico zbirke, a ona mu non{alantno pojasni: “Nikar ne obupajte, / samo ne ra~unajte name.” Verz je seveda ironi~en, kajti ra~unamo lahko prav nanjo in na vse ostale dobre pesnike in pesnice. Ko Katja Perat govori o zakonitostih dobre knji`evnosti in mo~nih metaforah, ko jih opredeljuje in opisuje, jih spotoma tudi ustvarja. Njen jezik je ~ist, a na mnogih mestih metafori~en in dovolj kompleksen, da je zmo`en nositi resna pesni{ka sporo~ila. Zmo`en je ustvarjati dobro poezijo. 
Zmo`en je sre~nih koncev. V drugem delu pesmi neko dekle nekoga pri­me za roko in z njim zaple{e. “V tej pesmi je nekdo sre~en / in vse ostalo / se zdi popolnoma odve~.” V tej in v drugih pesmih se metafikcija ka`e kot neposreden komentar pesemskega dogodka. Vsebina se zaveda, da je znotraj pesmi, da je objekt umetni{ke obdelave, in komentar se zaveda, da opravlja dele`, ki je obi~ajno namenjen bralcu. Ki pa zaradi tega ni prikraj{an. Nasprotno. Zaradi tega se zabava, med branjem je spro{~en. Tudi takrat, ko vsebina skoraj ponikne. Na primer v zadnji, najdalj{i pesmi z naslovom Pesem s posvetilom, ki je oblikovana kot niz vpra{anj, naslov­ljenih na avtorico in bralce, nana{ajo pa se na pesem. V njej metafikcija dose`e vrh. Nekaj primerov: “Spra{ujem se, koliko bralcev meni, / da je pisati tovrstno poezijo samoljubno, / koliko bralcev meni, / da pisati tovrstno poezijo ni umetni{ko, / in koliko bralcev meni, / da bi zmogli tovrstno poezijo pisati tudi sami. [...][K]oliko ljudi je izgubilo interes in te pesmi ne bo prebralo do konca[.]” Avtorica ne pozabi niti na literarno vedo: “[K]oliko ljudi meni, da moje zasebno `ivljenje / za razumevanje te pesmi ni pomembno, / koliko ljudi meni, / da sta lirski subjekt in empiri~ni avtor dve razli~ni osebi, [...] koliko ljudi se spra{uje, / katere druge pesmi so vplivale na to pesem[.]” Avtorica odgovorov verjetno ne pri~akuje niti je ne zanima, kak{ni so. Vpra{anja v pesmi se posmehujejo na~inu razumevanja literarnega besedila, ki ima temelje v pozitivizmu; lahko bi ga imenovali tudi {olsko, saj je {e vedno prisotno v osnovnih in srednjih {olah, v~asih celo na fakultetah. Tak{na vpra{anja za razumevanje katere koli pesmi na~eloma niso pomembna. Še posebej ne za tiste, ki ne sledijo metafikcijskim postopkom. 
In teh je v zbirki kar nekaj. Najbolj izvirne so v ciklusu Sedem, ki je se­stavljen iz sedmih pesmi, naslovljenih po sedmih smrtnih grehih, ki jih je v kr{~anstvo vpeljal pape` Gregor Veliki v 6. stoletju. Vsaka pesem lapi­darno povzame en smrtni greh: napuh, pohlep, pohoto, jezo, po`re{nost, zavist in lenobo. Izvirnost ciklusa izhaja iz spoznanja, da so tako ime­novani grehi posledica nevzdr`nih zahtev sveta, kjer se je nemogo~e ravnodu{no ukloniti resni~nosti, ki vzbuja ogor~enje in jezo. “Resni~nost nam je izro~ena / kot skrhan izdelek iz rok rokodelca, / ki ni dobro vedel, kaj dela. / Ko po~i, / odgovorita obup, / ki kazi na{e moralne poteze, / in brezzobo ogor~enje, / ki ne pristaja na svet in njegove pogoje, / a ne more ni~ zoper njih.” Jeza se ka`e kot najmanj obsojanja vredna ~love{ka lastnost, ki je prikazana brez moralisti~nih tonov. Tako kot ostali grehi, pri katerih je bolj kot sodba pomemben kontekst, v katerem jih sre~ujemo. 
O ostalih pesmih v zbirki bi te`ko zapisali kar koli splo{nega in sinteti~nega. Nekatere so vpete v ve~erni ali no~ni ambient, prisotno je drevje, obte`eno z listjem ali de`jem, la~ni krapi hlastajo v ribniku, v drugi je popoldan podoben zatonu srednjega veka, zidovi se utapljajo v mraku, v tretji je cesarstvo v zatonu, kjer oddaljena, nenaseljena mesta obsijuje zahajajo~e sonce, v ~etrti je ljubezen podobna lomu svetlobe, zato ne vzdr`i … 
Poezija Katje Perat je, kot `e re~eno, teleolo{ka. V njej je vse usmerjeno k skupnemu cilju, ki tako ali druga~e predstavlja konec. 
Matej Bogataj 

Iztok Osojnik: Svinje letijo v nebo. 
Vnanje Gorice: KUD Police Dubove (Zbirka Trans; 1), 2014. 
Dva literarna velikana gresta v pu{~avo, ~e odmislimo bowlesovo `ensko, ki gre na ~aj v pu{~avi pod zavetjem neba,  Molierov Ljudomrznik in Sha­kespearov Timon Atenski; po tem, ko sta bila soudele`ena v delovanju elit in malo tudi pri koritu, tam iz nevpletene pozicije in globljega vpogleda dosegla globoko razo~aranje nad stanjem stvari in nad tem, kdo vodi kolo v dru`bi, sta se poslovila od vsega in polna ciknjenega `ol~a od{la v samo­to. Se samoizlo~ila, rekla, da se tako ne gresta ve~, potem ko nista imela ve~ mo~i in sta sprevidela, kak{na je prava narava dru`benih odnosov. 
Za njima pa Osojnikov Primo` Truba, junak tiso~erih obrazov, ~e povzamemo po Cambellu, tiso~erih obrazov zato, ker je mehak in spre­menljiv v sto premenah. Kot njegovi predhodniki v Osojnikovi prozi, ~e omenim samo Melindo Podgorny in Janeza Makavlja, je tudi Truba drse~i ozna~evalec; na eni strani je rezoner in priklicevalec bogate avtorjeve bio­grafije, na drugi je lahko kar koli kadar koli – in to v hipu in skoraj hkrati. Osojnikovo pisanje je variacija na isto temo; dom in svet, dogodiv{~ine, ki so se z leti nabrale mobilnemu pisatelju in flanerju, mestoma malo poetologije in kak{no dru`enje, torej epitaf (prete`no) hipijevski tovari{iji. Glavna preokupacija Osojnikovega pisanja je Osojnik sam, pri tem pa se pisavi pozna, da pravzaprav vnaprej ne lo~uje `anrsko, med poezijo in prozo je v~asih najve~ja razlika stvar zapisa, saj zna Osojnik, kakor zna biti v poeziji narativen, v prozi asociativno preskakovati in slediti svoje­mu evfori~nemu in intenzivnemu pretikanju med prostori in ob~utki in podobami. Osojnik s tem tvori mestoma gost in z erudicijo podprt pri­povedni tok, kjer je njegova silovitost o~arljivi del, ki pa pogosto pobere dobr{en del neke vnaprej{nje ali posteriorne organizacije materiala; v tem je seveda na sledi tipi~ni osvobojenosti in ni~emur zavezanosti in impulzivnosti sedemdesetih, pa tudi takratnega bolj tolerantnega oziroma manj zahtevnega odnosa do zgo{~evanja gradiva. Ho~em re~i; danes, ko je so~asna svetovna literatura bistveno bolj poznana in prisotna, ko se lahko 
o razli~nih pisateljskih strategijah obvestimo in prepri~amo tako reko~ sproti, je v prozi ve~ organizacije, kot je je bilo. Seveda pogosto ravno naratolo{ki triki prekrijejo dejstvo, da z ve{~ino brez stali{~a ni mogo~e ustvarjati literature, temve~ samo njene ponaredke, simulakre – ampak ali niso ravno zaradi tega dejstva tisti, ki so se ga zavedli in ki mu naper­jenosti pisave pripadajo, te simulakre povzdignili nad vse? 
Seveda je, ~asom izvira te pisave primerno, tudi kar nekaj avtopoeti~nih in avtorefleksivnih. Ne samo da v skladu z ludisti~no tradicijo substanco in trdnost izgublja romaneskni junak, ki drsi skozi ~ase in prostore, nabira okoli avtobiografsko in {e vse ostalo gradivo in se spu{~a v kozmoko­mi~ne epizode, ne oziraje se na prostor~as in njuno morebitno poveza­nost; nekaj podobnega se dogaja s samo fabulo, ki jo opu{~a in prikraja, s precej{njo samovoljo, morda sicer ne popolnoma poljubno, temve~ zasle­dujo~ lasten notranji tok. Oziroma kot preberemo v Svinjah: “Pomembno je, da sem si zadal nalogo, ki jo bom moral uspe{no opraviti. Izzval sem se na dvoboj zmagovalcev, v katerem ne bo pora`enih in mrtvih. Temve~ samo tisti, ki so izgubili. Zabavali se bomo, bolela nas bo glava, ampak mi se bomo zabavali, da bo kaj. Brez repa in glave. Predvsem pa moramo najprej izgubiti v sebi sklenjeno, enotno in pregledno zgodbo.” 
Osojniku samouvida v pisanje in tudi stali{~a ne manjka, v Svinjah {e prav posebej ne. ^e imamo recimo v Temni stvari ob~utek, da je v eno knjigo stla~enih nekaj romanov, potem so Svinje bistveno bolj kom­paktne in osredoto~ene okoli velike teme: Dru{tva za genetski in`eniring in svinjske polovice, dru{tva, ki ima svoje tajne soareje in ki ga vodijo batrahoirji – sem poguglal, ~e je to kaj iz Aristofana ali katerega od nje­govih vrstnikov, pa so edina referenca ravno Osojnikove Svinje –, pol `abe in pol svinje. Ti zlostvori, katerih zapisniki – na klju~! – so sestavni del tega pisanja, zaradi analnega seksa s sestri~no, kot vse velike zgodbe dana{njega ~asa posnetega in skoraj sproti predvajanega, v sodelovanju z zmanipuliranimi mno`icami Truba obsodijo na javno lin~anje. Sestri~na Tanja, s katero sta imela veliko veselja in zadovoljstva, v gara`i, `e pred tem seksom, se mu malo odre~e. Tudi je Truba tokrat brez kakih prija­teljev ali formacije, tako da je klika Svinjskih polovic (da o genetskem in`eniringu ne govorimo) v premo~i, tu ni mo`nosti niti za remi niti za ~asten poraz. Truba gre tako najprej v tujino, potem pa ponikne z vietnam­skim veteranom, no, ameri{kim veteranom z vietnamskim sindromom, v maro{ki pu{~avi. 
Osojnikove Svinje so morda bolj kot na tradicijo romana vezane na menipejo, na iz antike poznan `anr prozne satire, kakr{nega je recimo z Demoni slavja obudil Rudi Šeligo. Gre za karnevalski `anr, bi rekel Bahtin, ki z nebrzdanim karikiranjem in sme{enjem prikazuje dru`beno realnost. Gre za galerijo odhakljanih in odkahljanih (zaradi no~ne poso­de, kahle, ki se prazni nanje) likov, ki so po karakterizaciji blizu tistemu surovemu komi~nemu, zato aluzija na Aristofana. Svinje so obenem tudi literarni obra~un s stanjem na literarni sceni: pisane nekoliko na klju~, saj napol insajderji – napol zato, ker so se literarna omizja razparcelirala in ker zaradi nepriljubljenosti in dostopnosti pra{kastih pospe{evalcev pitje ni ve~ privilegirano po~etje pisateljev ob igri in plesu – morda prepozna­mo nekatere situacije. Ki so dvojno datirane; nekateri zapisniki v leta takoj po za~etku tiso~letja, drugi zapisi se veselo ozirajo na dogodke izpred nekaj let, ko je o~itno zapis tudi nastajal. Ravno s svojo naperjenostjo na cehovsko problematiko, vse bolj pere~o, to `e moramo povedati, so Svinje na sledi tistih predhodnikov, ki so jih spisali – pogojno re~eno – Osoj­nikovi generacijski vrstniki: Kle~eve Ure resnice, Filip~i~eve Skrivnosti u`itka, pa spisov Uro{a Zupana o nagradah in aporijah na obeh straneh, nagrajevalski in nagrajevani. O~itno je z izgubo konsenza o delovanju in namenih literarne scene postal boj za ostanke v koritu – zato tudi svinje – eno glavnih pisateljskih po~etij. Boj za ohranjanje stanja, ki je seveda ple­menit, kolikor je vnaprej izgubljen, tudi zaradi vse bolj grobih prijemov, podmiznih kup~ij, zaradi vse bolj netanko~utnega delovanja mafijskih skupin, ki obvladujejo literarni prostor (mafijsko, ~e ponovim svojo tezo iz simpozija o kritiki, ni nujno kriminalno, mafijsko je predmoderno, gre za zadeve ~asti in lojalnosti, podobno kot pri klanih, gre za `rtvovanje posameznika na ra~un povra~ila enkrat v prihodnosti, ko bo po hierarhiji napredoval, to je logika vsi za enega, eden za vse). 
Tak{na groteskna in mestoma fantasti~na atmosfera, ki spominja na nekatere antiutopije, recimo na javna medijska lin~anja Orwella, je pri Osojniku spisana kot buffonerija, kot krasta~enje. Zna~aji zoprnikov so precejeni skozi prav posebno optiko, malo podobno tisti, ki so jo pri~arala ogledala v cirkusih, nekdaj, ki popa~ijo, predimenzionirajo. Ogledalo, ki ga Truba, odpadnik plemena in njegove podobe, nastavi Svinjskim polovi~arjem, je baro~no, kolikor beseda ohranja svoj iz­vor iz pokve~enega, nepravilnega, slabo formiranega bisera. Seveda to metanje biserne optike svinjam prinese ostro in do konca zaostreno satiri~no obdelavo, pri ~emer je morda najbolj zna~ilen postopek majev­tika, porodni~arstvo, ki naj tisto, kar je latentno, potencira in pripelje na plan, na svetlo. 
Osojnikova menipeja, zafrkljiv in neprizanesljiv `anr, je tako med vse­mi vrstniki najbolj direktna; tam, kjer polno u`iva in paradira Filip~i~ev narcis, ki se ogleduje v vseh naokoli in tudi seveda v brezimni mno`ici, ki ga slavi na osrednji proslavi, ko dobi ta malega pre{erna, tam, kjer se Kle~ kot prekaljeni pripovedni ma~ek s kilometrino, ki je ne bi privo{~il nikomur, muza ob spremenjenih pogojih dela in novonastalih vrednostnih tehtanjih pisatelja in pisanja, tam je Osojnik oster in neprizanesljiv. Ob tem pa nadaljuje zanj prepoznavno pisanje, ki seveda nekaj dolguje hipi­jadi, nekaj pa njegovemu temperamentu, `ivahnemu in uhajajo~emu na vse strani, da je kaj, in forma te proze je direkten zna~ajski portret. 
Alja` Krivec 


Borut Gomba~: Prehod. 
Maribor: Zalo`ba Pivec, 2013. 
Pesni{kim zbirkam Boruta Gomba~a smo pri~a redko. Ko do tega le pride, pa se vselej sre~amo s popolnoma novim pristopom, ki br`kone odra`a pesnikovo iskanje razli~nih na~inov, s pomo~jo katerih naj bi izrazil ne­ko ob~utje, neki svet, ki pa v svoji sr~iki vendarle ostaja podoben; igra je omejena predvsem na techne. Zaradi omenjenega moramo ob branju vselej pripraviti nove prijeme. ^e smo v Razblinjenih dlaneh (Subkulturni azil, 2003) imeli opravka z ekonomi~nostjo verza ter mnogimi belina­mi, spregledati pa ni {lo niti vizualne podobe zbirke, in smo v Sencah in sinkopah (Zalo`ba Litera, 2007) imeli mo`nost “prisluhniti” strogo ritmiziranim ter cikli~nim pesmim v zaumnem jeziku, nam Gomba~ s Prehodom ponuja enainosemdeset pesmi v prozi, skrbno razporejenih v devet razdelkov s po devetimi pesmimi. Z izvr{itvijo tovrstnega prehoda pa se pesnik ni zna{el le na drugem koncu sveta poezije, temve~ se je za~el spogledovati tudi s kratko prozo. 
Seveda, pesmi v prozi so tako ali tako jedro najrazli~nej{ih razprav 
o razmejitvi literarnih vrst, a Gomba~evo ustvarjanje bi lahko debato le {e dodatno zaostrilo. Teksti so gotovo bli`e poeziji, ~e upo{tevamo veliko {tevilo odprtih mest in poeti~en jezik ter pomo`en in nekoliko naiven kriterij kratkosti tekstov. Tehtnica pa se nekoliko zamaje, ko na drugo stran postavimo neizrazit notranji ritem besedil, pogosto linearno slede­nje nekemu dogajanju ter verz, ki je redko omejen le na tisto najnujnej{e. A naj vpra{anje, ki bi mu gotovo lahko namenili precej ve~ prostora kot sami kritiki, pustim ob strani, saj se zdi, da je `e naslov Prehod tisti, ki naj bi brez slabe vesti avtorja ali bralca besedila umestil nekam na sredo. 
Rde~a nit, ki ji Gomba~ sledi tudi v novi zbirki, je gotovo osredi{~enost na mestno okolje, ki se sku{a v pesmih vzpostaviti v konfliktu s pesniku lastnim prikazom urbanega okolja. ^e so Razblinjene dlani iskale tisto “mestno” v subjektovi skrajno osebni ume{~enosti v neko okolje in ~e je v Sencah in sinkopah vsaka pesem rastla iz konflikta med tradicionalno ruralno obliko balade ter mestnim dogajanjem, v Prehodu Gomba~ ~rpa snov iz tistega, kar je za urbano okolje morebiti res specifi~no, vendar pa hkrati prostor vzpostavlja kot lirskemu subjektu najbolj doma~ in nara­ven. Zdi se, da lirski subjekt ne more zreti vase in v svet skozi kakr{no koli drugo prizmo – elementi mesta so pa~ edino orodje, s katerim lahko operira, pri tem pa nima opravka z nikakr{no estetiko urbanega. In kar je najpomembnej{e: v njem ni tistega konflikta med posameznikom in mestnim okoljem, ki najve~krat preveva minimalisti~no poetiko. 
Zato pa je minimalizem v Prehodu na{el prostor tam, kjer je govor 
o maniri vzporejanja malih, na videz nepomembnih dogodkov z nekimi “vi{jimi spoznanji”, ki jih lirski subjekt izrazi z refleksijo dogodka. Ta se navadno izvr{i s sunkovitim preobratom na koncu pesmi ali z na{tevanjem sorodnih situacij, ki za~nejo po principu eliminacije najrazli~nej{ih aso­ciacij izrisovati osrednjo misel. 
Ta struktura besedila je zna~ilna za celotno zbirko, vendar se zdi, da {e najbolje uspeva v srednje dolgih zapisih. V dalj{ih tekstih (recimo Glo­bina pogleda ali Pravilo sre~anja) se osrednja linija zaradi zastranitev in neekonomi~nosti jezika za~ne megliti in tako le ste`ka poskrbi za krepitev osrednjega vzdu{ja. S slednjim izgubi trdno strukturo in zazdi se, da pe­sem spolzi med prsti. Izjema so pesmi, v katerih lirski subjekt s pomo~jo na{tevanja dose`e tako zgo{~enost stavkov kakor tudi mo~an notranji ritem (recimo Preteklost in prihodnost ali Pod kotom), saj oboje nareku­je linijo, ki naj bi ji bralec sledil od za~etka in vse do konca branja. Ta osnovna struktura pesmi pa se zamaje tudi ob najkraj{ih tekstih v zbirki, saj ti izzvenijo kot kak{ni dobri na~rti za pesmi, ki pa niso bili izpeljani, zato vzbujajo vtis prisiljenosti (na primer Prva sne`inka ali Gola). Povrh vsega tak pristop, ki je sicer v zbirki nekoliko redkej{i, ne vzpostavlja prepri~ljivega dialoga z ostalimi besedili. Ob~utku prisiljenosti se izog­nejo le besedila, v katera je vnesena {e kaka podoba, ki ne slu`i le kot protipol za~etku ali koncu pesmi, temve~ se z njo odpirajo nova obzorja, nove mo`nosti za {iritev pesni{kega sveta (Ni~esar ve~, Predor). S tako pridobljeno {irino se odpre tudi mo`nost problematizacije neke teme, predvsem pa pride do distanciranja od odgovorov. @e vonj po slednjem lahko v poeziji nastopi kot zelo mote~ faktor, kar za zbirko Prehod, ki se mu sicer uspe{no izogiba, {e posebej velja. 
Izogibanje odgovorom pa bi lahko ozna~il tudi kot nekak{no be`anje ali odmikanje od le­teh. Lirski subjekt slednje dosega predvsem s tem, ko sicer na trenutke linearno sledi nekemu dogajanju, vendar z vsako dodat­no opredelitvijo situacije izvede nenavaden obrat, poi{~e nepri~akovano nadaljevanje, ki hkrati odpre kopico novih mo`nosti `e s tem, ko bralca prestavi v popolnoma novo videnje akcije – vse na{teto bi lahko pripisali v~asih nekoliko bolj eksplicitno izra`enemu menjavanju `ari{~enja. Prav to je verjetno najmo~nej{a prvina Gomba~eve zbirke: s hitrimi zasuki ponuja pluralizem resnic, s ~imer prepre~uje, da bi zbirka, za katero so zna~ilni nekatere precej specifi~ne podobe in besedje, dopu{~ala le malo odprtih mest. 
@elja po tem je na nekaterih mestih vidna celo kot avtorjeva intenca. Slednji namre~ sku{a z nekak{no nevidno roko tok dogodkov skrajno zaznamovano prikazati kot iztrgan iz nekega dalj{ega teksta. Tak{en je re­cimo za~etek pesmi Razmerje med strunami: “^lani benda se presene~eno spogledajo”, ali pa “Zaviha rokav na levi roki.” iz Tanke kristalne vaze. Postopek in medias res sicer preveva celotno zbirko, vendar se zdi v teh primerih {e dodatno radikaliziran, s tem pa vzpostavlja svojevrsten stik z dogajanjem v poprej{njih pesmih, z naslovom ali celo z naslovom zbirke. Tako se zdi, kakor da je lirski subjekt na kraj dogajanja pri{el nekoliko prepozno, vendar se to, razen v samih za~etkih tekstov, pravzaprav ne zrcali na noben drug na~in, s ~imer hkrati tudi zanika prehodnost, ki jo `eli vzpostaviti. Sicer s tem odpira mo`nost, da smo bralci tisti, ki smo prispeli prepozno, kljub temu pa je tak pristop predvsem zanimiv in ne toliko u~inkovit. 
Prehodnost je o~itno pojem, ki se mu ob branju zbirke nikakor ni mogo~e izogniti (skoraj bi si upal trditi, da gre za popolno izbiro naslo­va), ~emur botrujeta tudi izbira jezika in podobja. Slednje je, kot sem `e povedal, v tesnem odnosu z urbanim okoljem, vendar je mogo~e biti {e nekoliko bolj specifi~en. Imaginarij je pravzaprav skoraj v celoti omejen prav na tisto najbolj prehodno – promet. Tako v sredi{~e stopajo zastoji, plo~niki, avtomobili, semaforji, vlaki, tuneli, avtobusi, kri`i{~a, ulice pa tudi pe{ci. Nekatere od podob so {e posebej pogoste in za~nejo sko­zi pesmi dobivati skorajda simbolne razse`nosti. Semaforje zaznamuje predvsem ustavljanje dogajanja, manj preto~nost, tunel slu`i kot nekak{en prehod v vzporeden svet, medtem ko se zdi, da je za vlake in avtobu­se zna~ilna prav lastnost, da lahko v sebi zdru`ijo kopico dogajanj, pogledov, lahko bi rekel tudi “vsebine” ali “tovora”. S pridobivanjem tovrstnih simbolnih pomenov ta imaginarij pridobi posebno, ~e ne kar osrednjo funkcijo stalnega vra~anja sorodnih situacij. Te so vselej nekoliko presmi{ljene, a ne preve~. Slednje mogo~e pri posameznih pesmih ne u~inkuje tako dobro, saj dajejo vtis, da se ve~krat sre~amo z isto idejo, vendar pripomore k umirjanju ritma zbirke, ki zato u~inkuje enovito in kot zaklju~ena celota. 
^etudi jezik ni prehoden v smislu nenehnega spreminjanja, zbirka pravzaprav ne operira z raznovrstnim in bogatim besedi{~em, nenehno gibanje sku{a dose~i s pogosto uporabo glagolov ter samim opisovanjem dogajanja, nekak{nim notranjim gonilom posameznih tekstov. 
Prav vse pravkar na{teto br`kone najbolj zaznamuje zbirko, ji daje njej najbolj lasten glas, ~etudi se od prehodnosti ne bi mogli popolnoma distancirati niti v avtorjevih zgodnej{ih delih. A tokrat se zdi, da je ta zna~ilnost {e bolj kot v same oblikovne zna~ilnosti pesmi in njihov jezik zapisana kar v pogled, ki jih izgrajuje. ^e je avtor lahko stopil tako da­le~ iz tradicionalnih okvirov verza, bi bil naslednji korak br`kone lahko prozno delo, ki bi se spogledovalo s poezijo, s tem pa bi k prozi verjetno prispeval {e ve~, kot je prispeval k poeziji. Prehodnost, v smislu `ari{~enja in nenehnih menjav prostora, je slednji kljub vsemu verjetno mnogo bolj zapisana v kri, ~etudi jo je Gomba~ {e izdatno vna{al v svoje najnovej{e delo. 
Alenka Urh 


Laura Petan: Rozi. 
Ilustracije Tina Perko. Radovljica: Didakta, 2014. 
Slikani{ki prvenec Laure Petan je prav prijetno presene~enje. Pet zgodbic 
o zvedavi {tiriletni deklici Rozi, ki je na las podobna Piki Nogavi~ki (s to razliko, da so njeni lasje sr{e~i in si jih nikakor ne pusti ukrotiti v kite), je podanih spretno, z dobr{no mero navihanega humorja. Rozi je, kot se za {tiriletnico spodobi, polna vseh muh in dale~ od kak{ne polikane raz­vajenke. Je prava mala “gavnarka”, iznajdljiva, v~asih prepirljiva, zna se celo mikastiti kot fant, hkrati pa je vendarle otro{ko nedol`na, dobrodu{na in ob~utljiva. Deklica se zna zabavati, bi si z nostalgijo mislil odrasli bralec, rojen nekje v sedemdesetih ali osemdesetih letih. Idili~no va{ko okolje, v katerega je postavljena pripoved, predstavlja svet, v katerega {e niso vdrli ra~unalniki, pametni telefoni in druge digitalne igra~e, baku­gani, benteni, govore~i ma~ki, v nekak{ne pri{~ipnjene trlice izklesane plasti~ne lutke in drugi, za sodobno otro~ad mikavni predmeti. Otro{ko ~udoviti svet se v o~eh Rozi in njenih prijateljev vrti okoli dru`enja, doma~ih `ivali, koles, sladkarij in nogometa. Deklica rada pomaga pri vkuhavanju marmelad in krmljenju koko{i, se kot sopotnica vozi s trak­torjem in nadzoruje ko{njo. Je otrok, ki mu sodobna dru`ba {e ni uspela vcepiti `elja po vsem mogo~em in `ivi v tesnem stiku z naravo. Pa ne mislimo re~i, da branje za mlado publiko ne bo aktualno. Dale~ od tega, navsezadnje verjetno ni otroka, ki ne bi v neki fazi rekel j ali l namesto r, ki si ni nikoli za`elel hi{nega ljubljen~ka, izgubil mle~nega zoba in ga nastavil za take re~i pristojni mi{ki ali se sprl s prijateljem. 
Avtorica bralca v pripoved povabi z uvodnim nagovorom: “Saj poznate Rozi, tisto navihano dekletce z razmr{enimi, rde~kastimi lasmi. Prav gotovo ste jo `e kdaj sre~ali, kako z rokami v `epih po`vi`gava in pred sabo brca kamen~ek. Je zvedava {tiriletnica, ki je s svojim obna{anjem in pegastim noskom na mo~ podobna Piki Nogavi~ki.” V njem br` izvemo, s kak{no deklico bomo imeli opravka, si za`elimo, da bi jo (s)poznali, in zaslutimo, da nam v njeni dru`bi (podobno kot nam ni bilo v Pikini) skoraj zagotovo ne bo dolg~as.
 Rozi se svojih “projektov” loteva s pristno otro{ko zagnanostjo, ne­utrudljivo zvedavostjo in neponovljivim ob~utkom, da so mo`nosti, ki jih ponuja svet, resni~no neomejene. Zakaj pa ne bi, na primer, zobna mi{ka namesto kovanca prinesla kolesa? Pravzaprav se lahko z njim kar pripe­lje, ~e je premajhna, da bi ga prinesla! In zakaj ne bi ~elade, ~e je ravno nova, nosili tudi v avtomobilu ali pa, kadar gre otro{ki `elji po star{evski pozornosti resni~no za nohte, poskusili, ampak resni~no samo poskusili, svojo malo sestrico zamenjati za veliko ~okolado z le{niki? Kdo pravi, da ~lovek za hi{nega ljubljen~ka ne bi mogel imeti backa, ga poimenovati Joco in ga ~ez no~ nastaniti v lastni postelji? ^e se spra{ujete, zakaj ravno backa in ne ~esa bolj postelji primernega, nikar, stvar je vendar jasna: mucki, hr~ki ali morski pra{i~ki so premalo zanimivi, s pujsi in petelini pa se zadeva ne bi obnesla: pujsi so pa~ preveliki pujsi in jim niti cela stekleni~ka {ampona ne more pomagati, petelini pa se zbujajo prezgodaj in s prevelikim pompom. Vrhu tega je bacek pri nogometu lahko odli~en vratar, za razliko od na primer hr~ka, ki se v golu zagotovo ne bi tako dobro obnesel! 
 Rozi skozi svoje prigode na lastni ko`i preizkusi marsikateri pomemben `ivljenjski nauk, denimo tistega, da “mora{ pridno delati, ~e ho~e{ kaj imeti”, saj je “denar veliko te`je zaslu`iti kot zapraviti”, da “mora{ vedno premisliti, kaj re~e{”, saj besede lahko “bolijo bolj kot udarci s palico” in da se iz `elje po mamini pozornosti ne izpla~a opona{ati majhnega dojen~ka, saj potem lahko namesto slastne goveje juhe in pra`enega krom­pirja za kosilo dobi{ ka{ico nedolo~ljive barve, po kosilu pa je namesto sankanja na vrsti spanje. 
Avtorica se pripovedovanja loteva z iskrivo duhovitostjo, h kateri v ve­liki meri pripomore prav avtenti~no posnemanje spontanega delovanja in mi{ljenja otrok. Bralca bodo zabavale {aljive replike, komentarji in situacije. Ko na primer babica bli`ajo~e se rojstvo Rozine sestrice napo­ve z besedami: “Še malo, pa bo pri{la {torklja”, deklica v skrbeh vpra{a mamo, “kdaj nameravajo babici povedati, da se bo dojen~ek rodil in da ne bo nobene {torklje. Ni `elela, da bi bila babica potem razo~arana”. Jezik je, otrokom primerno, ravno prav jedrnat, a nikakor ne siroma{en, temve~ imenitno ve{~ in teko~; domi{ljijske niti pa je avtorica spretno spletla v prepri~ljiv svet z avtenti~nimi otro{kimi junaki. Poglavja, ki se obi~ajno vrtijo okoli enega, ve~jega dogodka, bogatijo razne podrobnosti, ki pri­spevajo k pristnosti pripovedi ter poleg tega mladim bralcem postre`ejo z nekaterimi morda {e neznanimi dejstvi. Tako bodo izvedeli, “kak{ne solte zdlavnik je logoped”, kaj vse je treba jeseni postoriti na kmetiji in kako je ob ko{nji dobro na traktor namesiti vise~e verige, katerih ro`ljanje pred ostro kosilnico pre`ene divje zajce, jerebice in fazane.
 Slikanico spremljajo barvite ilustracije Tine Perko. Odnos med besedo in sliko je simetri~en, pri ~emer oba medija sporo~ata skupno estetsko sporo~ilo. Posamezne zgodbe vpeljujejo samostojne ilustracije, ki napo­vedujejo, kaj se bo v nadaljevanju vr{ilo. Zanimivo je, da prva, celostran­ska ilustracija bralcu ne predstavi naslovne junakinje, temve~ njenega prijatelja Tiborja pri logopedu, mala sku{tranka se pojavi {ele na naslednji strani, na manj{i ilustraciji, postavljeni ob besedilo. Simpati~ne upodo­bitve v `ivopisnih barvnih odtenkih so ustrezen in zvest likovni sopotnik navihanih zgodb. Beseda in slika skupaj torej tvorita izjemno zanimiv prvenec, ki ni zgolj prisr~en in duhovit (s tem bi njegovo ve~plastnost po nepotrebnem zreducirali na bori dve zna~ilnosti), temve~ veliko ve~ kot to. 
Ma{a Oliver 

Huiqin Wang: Ferdinand Avgu{tin Hallerstein – Slovenec v Prepovedanem mestu. 
Ljubljana: Mladinska knjiga, 2014. 
Dvojezi~na slikanica, ki je letos jeseni prejela nagrado Kristine Brenkove za izvirno slovensko slikanico, je plod ve~letnega raziskovanja dialo­ga med slovensko in kitajsko kulturo akademske slikarke, ilustratorke, ustvarjalke grafik in kaligrafije ter vsestranske umetnice Huiquin Wang. Usodo Ferdinanda Avgu{tina Hallersteina, ki jo pripoveduje slikanica, je avtorica predstavila tudi v obliki razstave v Etnografskem muzeju v Ljub­ljani. Huiquin Wang je v slovenskem umetni{kem prostoru prisotna `e ve~ kot tri desetletja. Iz Nantonga na Kitajskem, kjer je dokon~ala {tudij klasi~nega kitajskega slikarstva, se je v osemdesetih letih preselila v Slo­venijo in tukaj nadaljevala s {tudijem grafike na Likovni akademiji v Lju­bljani. Svoja dela, v katerih se simboli~no prepletata kitajska in zahodna tradicija, redno predstavlja na razstavah doma in po svetu. 
Slikanica se bere kot `ivljenjepis: na prvih straneh avtorica predstavi Fer­dinanda Avgu{tina Hallersteina kot zvedavega de~ka, rojenega v Meng{u pri Ljubljani, ter ori{e njegovo intenzivno {tudijsko pot. Ta se kmalu spremeni v pravo pustolov{~ino, ki Hallersteina kot misijonarja ponese na dolgo potovanje na Kitajsko. 
Zgodba v korakih sledi do`ivetjem Hallersteina na Kitajskem in bralcu skozi jezuitov {tudij jezika, pisave, kulture in obi~ajev pribli`a njeno kul­turo. Slikovito in nazorno opisuje medkulturno sodelovanje – na eni strani poudarja Hallersteinovo sprejemanje in navdu{enje nad tujo kulturo, na drugi pa opi{e zanimanje in spo{tovanje kitajskega cesarja Qianglonga do dose`kov zahodne znanosti, ki jih prina{a Hallerstein, znan tudi kot Liu Songling. Sodelovanje slovenskega jezuita s kitajskim dvorom ne obrodi le bogatih sadov na podro~ju astronomije. Avtorica nas popelje tudi na druga podro~ja znanosti in umetnosti, skozi divje pokrajine Vzhoda, prek Kitajskega zidu in na dvorna sre~anja visokih mandarinov. Zgodbo 
o Songlingovem sre~evanju z ljudmi in pokrajino podpre z dokazi, ki jih Kitajska v obliki pisne in tehni~ne dedi{~ine hrani {e danes (npr. astro­nomsko opazovalo, spis o daljnogledu in zahodni glasbi, Hallersteinova pesmarica in njegovi zemljevidi pokrajin …). 
Rde~a nit avtori~inega pripovedovanja je prikaz vzajemnega spreje­manja, odprtosti in naklonjenosti dveh popolnoma tujih si kultur v ~asu, ko so bili globlji stiki z Vzhodom in Zahodom izjemno redki in te`avni. 
Avtorici je uspelo ustvariti odli~en pripovedovalski slog (tako v besedi kot v ilustraciji); zgodba je berljiva, a obenem skorajda sve~ana, dostojan­stvena, epska. Avtorica ima v mislih sodobnega mladega bralca, saj svet in `ivljenje 18. stoletja opisuje na ustrezen in razumljiv na~in. Simbolne detajle, ki na razli~nih ravneh bogatijo ilustracije in pripoved, pa bodo ne­mara razbrali starej{i bralci (npr. podobo Konfucija in angelov, zvezdnega neba nad Ljubljano…). Dvojezi~no izpisana pripoved v kitajskih pismen­kah in sloven{~ini omogo~a branje slovenskim in kitajskim otrokom ter raziskovanje tujih pisav. Na koncu je dodan slovar~ek zemljepisnih in osebnih imen ter nekaterih strokovnih izrazov in klju~nih besed, ki gradijo Hallersteinovo oziroma Songlingovo zgodbo. 
Za ilustracijami se skriva skrbna in tanko~utna opazovalka kulture, kar se izrisuje v detajlih – vsaka stran slikanice je kot portret kitajske in/ali sloven­ske kulture in tradicije. Slikanica nudi vizualno popotovanje skozi dose`ke slovenske in kitajske znanosti in kulture 18. stoletja: izrisuje se v upodobitvi arhitekture, umetnosti, pisne in tehnolo{ke dedi{~ine, obi~ajev, no{, narave in dru`abnega `ivljenja. Huiqin Wang je ilustracije izrisala v tradicionalni kitajski slikarski tehniki na kitajski papir, ki je izdelan iz posebne vrste tra­ve. V ospredje stopata uravnote`enost in harmoni~nost barv. Prevladujejo zemeljsko rumeni in nebesno modri toni, izstopajo~i detajli so rde~i in prav tak{na je tudi naslovnica. Ilustracije so kompozicijsko ve~plastne – osrednji motiv pogosto spremljajo tehni~ne skice, izrisane po Hallersteinovih origi­nalih. Predvsem z upodobitvijo angelov in ljubljanske baro~ne arhitekture slikanica mestoma obuja spomin na baro~no estetiko Hallersteinovega ~asa, obenem pa nevsiljivo opominja na jezuitovo intimnej{o izku{njo imigracije. S tem tudi z ilustracijo odpira vrata v svet kulture in osebne izku{nje ter vabi h globljemu raziskovanju. Likovni in besedilni izraz tako nista le odli~no uravnote`ena, temve~ tudi vsak na svoj na~in vabita k ve~plastnemu in ve~kratnemu branju. Intimnej{i detajli delujejo prepri~ljivo in pretresljivo in za njimi lahko ~utimo avtori~ino lastno izku{njo dveh domovin, ki jo osebno povezuje s Hallersteinom. 
Knjiga mlaj{im bralcem prefinjeno in nazorno predstavi na~ine in oblike medkulturnega sodelovanja v ~asu, ko so bili stiki na podro~ju znanosti, kulture in diplomacije med Zahodom in Vzhodom zelo redki, protokol izmenjave pa pravzaprav nepoznan. Opisani na~ini se v ~asu interneta in sodobne komunikacijske tehnologije morda zdijo nostalgi~ni in starodav­ni, v svojem bistvu in namenu pa ostajajo nespremenjeni in morda bolj aktualni kot kadar koli prej. 
Matej Bogataj 


Proza in prozai~no 
Fernando Pessoa: Vzgoja stoika. Re`ija Kaya Tokuhisha. Anton Podber{ek Teater, Novo mesto, ogled na BS. Maribor, 23. oktobra. 
Danilo Ki{: Grobnica za Borisa Davidovi~a. Mini teater Ljubljana, Zadar snova Zadar, UK Parobrod Beograd, CUK Kino Ši{ka. Kino Ši{ka, 18. oktober. 
Obe uprizoritvi si jemljeta za predlogo nedramsko delo, njun pristop k materialu, torej sam re`ijski koncept in na~in, na katerega odsko~ita od besedila z ni`jo dramati~nostjo, pa je kar najbolj razli~en. Grobnica in Vzgoja stoika tako v sezoni, ki kot da se vra~a k dramatizacijam proze, kljub temu da se je to v preteklosti kot repertoarna odlo~itev v primeru, ko je 'proze' preve~, pokazalo kot vpra{ljivo. Spomnimo se; sezona, ko so kraljevale prozne ikone od Ane Karenine do poodrenih Jan~arjevih baro~nih junakov in Skubi~evih Fu`incev, je po kon~nem pregledu obve­ljala za manj uspe{no, na podlagi romanov nastala besedila pa je takratna kritika prepoznala kot manj ustrezen nadomestek razli~nih postdramskih uprizoritvenih postopkov. Omenjam tudi izku{njo Velikega Gatsbyja na velikem odru MGL v Buljanovi re`iji; o~itno je njegova vizija smeri druga~na od prevladujo~e oziroma takratne, saj se kritika in stroka {e nista (znova) opredelili do vnovi~nega vznika in izbruha dramatizacij. 
Buljan se Grobnice za Borisa Davidovi~a loteva kot fizi~nega gledali­{~a. Ki{evo besedilo spremlja usodo revolucionarja Borisa Davidovi~a Novskega, rojenega v desetletju konec 19. stoletja; `e okoli rojstnega datuma se zaplete, datumov je ve~ – in ti morebitni datumi so tudi v o~i bijo~ scenski element, saj so nad bobnarsko baterijo na horizontu napisa­ni na rjuho, grobo, nekateri pre~rtani, kot bi nekdo malo ugibal in sproti kracal po belini – scenografijo podpisuje duo son:DA. 
Tako reko~ `e v uvodnem stavku nas Ki{ zadrsa v apokrifno biografijo. Prelom stoletja, tisto, ki prihaja, oku`eno s kugo ideologij ter velikih revolucionarnih in totalitarnih projektov, ~love{tvo in mno`ice, ki jemljejo usodo v lastne roke, ljudstvo, ki se je zbralo, da z Internacionalo (jasno, da nam jo odpojejo na odru, spotoma) prostost si pribori. Da se otrese okov, ki so mu jih nadeli lastniki proizvajalnih sredstev in tisti, ki se okori{~ajo s sadovi njegovega dela. 
Zato revolucija in poklicni revolucionarji. Ki{ nabere nekaj faktov, v katerih prepoznavamo usode revolucionarjev: ropanje v korist revolucije je recimo stalinisti~no, D`uga{vili je v Aziji tako za~el svojo ble{~e~o kariero, Borisu Davidovi~u Novskemu pa seveda, po razli~nih atentatih, v katerih se pribli`uje idealu in mokrim sanjam vsakega terorista, bombi v velikosti oreha z neverjetno mo~jo, po poroki in terenskemu delu, po komisarskem delu po garnizijah in postojankah, neizbe`no pripada {e veliki revolucionarni finale: stalinisti~ni proces, zasli{evalec z literarnimi ambicijami, s katerim obto`eni sestavlja priznanje, mu~no slaboumno v pretiravanju kontrarevolucionarnih zarot, tujih agentur in vsega tistega, kar je Visarionovi~ o~itno tako rad sli{al od svojih revolucionarnih ka­meradov. Pa naj je stalo kar koli. Konec Borisa Davidovi~a Novskega je seveda temu primerno mu~en; mu~enja, Sibirija, azijske vukojebine, za vsem pa skoraj nezlomljiv duh in vse bolj mu~eno telo. 
Ki{evo besedilo je neverjetno dramati~no. Kljub epski distanci je usoda Borisa Davidovi~a izredno dinami~na, pobegi in govorice, opravljanja in dejstva iz njegove revolucionarne prakse, bivanje incognito in la`ne identitete, vra`everje ruskega ni`jega sloja in njegova potreba po he­rojih, poroke s {ampanjcem, ki ga ukradejo anarhistom, vse je dobro odmerjeno in `ivahno. O tem `iv`avu ob revolucionarnem vrenju seveda ni mogo~e pripovedovati nevtralno. Epska distanca je {e posebej na~eta v opisu intenzivnega odnosa med zasli{evalcem in njegovo `rtvijo, med NKVD­jevskim oficirjem, ki dá za vsak dan nepriznanja Novskega pred njim ustreliti mladega jetnika, kar bi bilo s ponovitvami velik made` na ble{~e~i revolucionarni biografiji, in vse bolj zlomljenim in na proces pripravljenim Borisom Davidovi~em. 
Buljan se z na avdiciji nabrano ekipo zadeve loti kakopak fizi~no in rizi~no. (Sem prebral, da na meji med predstavo in performansom, sa­mo tega med gledanjem nisem opazil; bolj gre za marketin{ko potezo, ki je na ljubljanski premieri, po hrva{ki in ~edadski, mittelfestovski, ni nih~e zagrabil. Namre~: ali se pred gledalci dogaja pravi ali simulirani spolni odnos, to je najbolj zanimalo raz{irjeno hrva{ko kulturno sceno. Raz{irjeno seveda z rumenjaki in vsemi, ki skrbijo za ~en~e. ^e je odnos, potem je performans, ~e je samo dobro odigran, potem je predstava, je bil pribli`en povzetek. Fuk na odru ali simulaker: nisem ravno ekspert za tak{ne stvari.) 
Na praznem odru, ob straneh zamejenem z garderobnimi obe{alniki, na katerih visijo {injeli in usnjeni pla{~i tajnih agentov, se namre~ odvija ~ista razpaljotka. Tol~ejo se z opasa~i, do krvi in podplutb, valjajo nagi po ledu, ob ~emer me zdajle, ko je zunaj {e nekaj stopinj manj, {e malo bolj zmrazi, Borisa Davidovi~a intenzivno mu~ijo, ovijajo ga s telefonskim kablom, mu pomakajo glavo v vedro z vodo, drugi~ ga polivajo z vodo, v kateri so prej uga{ali ~asopise in bengalke, da je Davidovi~, ki ga odigrajo tako reko~ vsi, razen obeh deklet, na koncu ~isto sajast in poten in stol~en in moker in sploh. Mu~eno in izmu~eno telo. Izpostavljeno v ~asu velike izpostavljenosti – in dogodkov, ki me~ejo veliko senco. 
Ki{evo pripoved pripovedujejo razli~ni igralci, enako ga odigrajo raz­li~ni fantje. Zaradi kopice odrskih akcij, zaradi prerivanja, suvanja, zaradi komocije, ki se dogaja na odru, zaradi divje odigranih rokerskih komadov Mitje Vrhovnika Smrekarja, ki so enkrat gara`no divji in ekspresivni, dru­gi~ priklicujejo rusko revolucionarno glasbeno patetiko, je pripoved hla­stna, divja, sinkopirana, to je pripovedovanje Ki{eve novele do zadnjega diha in malo tudi zadihanosti, ki v~asih pobere del razumljivosti, vendar na ra~un intenzivnosti in juri{a na telo. To je seveda vse bolj izmu~eno, zadnji del je itak posve~en obdelavi Borisa Davidovi~a Novskega v pre­iskovalnem zaporu in tam niso bili, kolikor smo se pravo~asno podu~ili iz oto{ke literature, iz pri~evanj o Arhipelagu Gulag, prav ni~ ne`ni. Utopijo in milenarizem so pome{ali z bolj aziatskimi prijemi stepskega tipa, to je zato pri~evanje o martiriju in utopija, pustimo ob strani revolucionarni kanibalizem, o~itno pripelje slej ko prej do kri`anja, bi~anja, trnovih kron in za zrakom hlastajo~ega telesa, ki je bilo prej izpostavljeno brezdanjemu vedru z ledeno in sajasto vodo. 
Presenetljivo je dejstvo, da Ki{eva novela – ki je bila spisana tudi kot spomin na ne~ednosti in malo tudi kot svarilo pred poganjanjem ~asa in uklanjanjem poganjalcev, da {e bolj zasije lik in delo gruzijskega batju{ke, njega samega in osamljenega na vrhu hierarhije, vse bolj osamljenega po likvidaciji najo`jih – {e vedno u~inkuje. Tudi v ~asu, ko si kljub vsemu `eli nazaj strah in up, ki skoraj obupano in obupno potrebuje vse tisto, kar gre k projekcijam in utopijam zraven, saj se je pokazalo, da mencanje in stopicljanje na mestu ne pomenita nujno nenevroti~nosti, sprijaznjenosti s trenutkom. Pokazalo se je, da so po osemdesetih, ko se je zdelo, da se bomo zadrsali direktno v misti~ni Ve~ni zdaj, brez utopij in brez pospe{evanja ~asa, nastopili ~asi inertnosti, nebrzdanega mno`enja parazitov in postan mir, zastoj, ki najslab{im in najbolj brezobzirnim, torej elitam, omogo~a preoblikovanje. Namesto avantgarde nas peljejo skozi ~as dekadentne in pokvarjene elite, ljudje z zni`ano eti~nostjo in s posebnimi potrebami: ali se vam ne zdi, da je recimo {efa ({efica je pomanj{evalnica, gre pa za te`ke kalibre) gradbenega koncerna, ki krade in goljufa tudi med tem, ko ima sodne procese, ali pa nekdo, ki razsuje in odproda podjetje z nekaj sto zaposlenimi, da lahko pobere milijon~ek, potreben terapije, skupinske ali pa psihiatri~ne, ki bi mu povedala, da se s premiersko pla~o tudi da za silo pre`iveti? 
^e Grobnico zaznamuje pieteta do tistih brez groba, ~e je kenotaf, potem je Vzgoja stoika nagrobnik za`iva. Prvoosebnega stoika iz vrst portugalske aristokracije, ki se ni razmno`il, ker v `ivljenju tako ali tako najdeva same ovire: slu`kinj no~e, ~eprav bi jih lahko, aristokratske dame pa so preza­pleteni eroti~ni stroji s prevelikimi zahtevami, da bi se pognal v `ivahno mesenost. Pravzaprav je Pessoovo besedilo eno samo odrekanje; ni~ ~udnega ni, da pride skoraj do d`ainizma, da nam govori, da je bivanje `e hkrati nasilje nad preostalimi `ivimi bitji, da je nedelovanje edina po{tena mo`nost pre`ivetja. Oziroma, kot se malo pozneje zaostri, da je edino pravo Dejanje pravzaprav samomor, umik, da je treba dekadentni, hipersenzibilizirani naturi omogo~iti pokoj, umik iz sveta, slovo od solz­ne doline. Pessoovo besedilo je umetelno, fingira umirjenost, predvsem pa tisto hiperracionalnost, ki nastopi kot kon~ni obra~un, kot povzetek bilan~nega samomora, ki pride po dolgem in treznem premisleku, ne pa recimo v afektu in skoraj po nesre~i. V prevodu Mojce Medved{ek se od­stavek iz uvodnega nagovora sli{i takole: “Mirno obsedite z menoj v senci zelenih dreves, katerih misel ne tehta ve~ kot posu{eno listje prihajajo~e jeseni ali iztegovanje njihovih mnogih otrdelih prstov proti hladnemu nebu prehodne zime. Mirno obsedite z menoj in razmi{ljajte o tem, kako neuporaben je napor, kako tuja je volja in kako ni tudi na{e razmi{ljanje ni~ bolj uporabno kot napor in ni~ bolj kakor na{a volja. Razmi{ljajte tudi o tem, kako tisto `ivljenje, ki no~e ni~esar, ne more imeti velike te`e v teku stvari, in kako `ivljenje, ki ho~e imeti vse, tudi ne more imeti te`e v teku stvari, ker ne more vsega dobiti. In manj kot dobiti vse, ni vredno du{, ki zahtevajo resnico.” 
Jasno, tudi Pessoov pripovedovalec gre na vse ali ni~, samo da je izplen bolj ni~en, vodi v osebno iz­ni~­~enje. Ta plemeniti in vzvi{eni ob~utek je primerno artificielno artikuliran; skozi dolge, vase uvrtane stavke, ki samo poglabljajo osnovno izhodi{~e, da je v `ivljenju vse bolj ali manj ni~evo, predvsem pa so napori, da bi zadevam pri{li do dna, jalovi, ~eprav je dno dna pravzaprav odre{ilno spoznanje o samomoru. Vse skupaj je zapisano bolj kot sofisticirana in precej komplicirana razprava, bolj gre za tehtanje argumentov in stvar hladnega razuma kot hlastno pripoved, bolj je vse skupaj hladna teorija kot recimo `ivahna esejistika. Zaradi umetelnosti in retori~nih figur, predvsem zapletenega navezovanja in ponovitev, ves ~as grozi, da bomo izgubili misel, ravno zato je Vzgojo stoika zelo te`ko 'pripovedovati'. Razen seveda Ale{u Vali~u. 
Ta je slej ko prej stati~en, njegova pozornost velja sledenju misli, kar je kar naporno, zanj toliko bolj, kolikor manj za poslu{alca/gledalca. Bolj ko se mu~i on, manj napora zahteva za razumevanje zahtevnega besedila gledalec. In Vali~ Pessoovega barona odigra z minimalizmom, ki ga podpira asketska projekcija Ga{perja Brezovarja, obdelane fotografije, enkrat iz obdobja med vojnama in spominjajo~e na nadrealisti~no tradicijo oziroma fotografsko pionirstvo, drugi~ patinizirani in povedni portreti nastopajo~ih, ki podpirajo samo pripoved: ob asimetri~nih, s tem pa zrcaljenje poudarjajo~ih kostumih Nata{e Recer, ob morda celo preve~ razvejani in z balkonom opremljeni scenografiji Marka Japlja predvsem izstopa glasba Alda Kumarja (ven­dar si o tem, niti opisno, kaj {ele vrednostno, sploh ne upam pisati), tako u~inkujejo predvsem projekcije abstraktnih matemati~nih, geometri~nih likov in njihovih izpeljav, kar je nezgre{ljiv ostanek bergerjevske estetike. Tokuhisha nespregledljivo stopa po njegovi poti in po prepoznavni estetski podobi APT, samo pripoved pa nadgradi z nekaj obveznimi 'teoretskimi' komentarji, kot je recimo pre{itje z rde~o, s katero se nave`ejo nastopajo~i, pa s presukanjem kostumov. Predvsem pa ima uprizoritev pod njenim re`ijskim vodstvom izbru{eno in minimalisti~no podobo, prehodi in prihodi {estih pripovedoval~evih 'asistentov' so izpeljani izredno ~isto, pa~ v skladu z zastavljenim asketskim re`ijskim konceptom. 

Igra o Antikristu ali Oratorij o mariborski nad{kofiji. Kolektiv Was ist Maribor? Glasba Nana Forte. Re`ija Sebastian Horvat. Cankarjev dom, Ljubljana, 24. oktobra 
Ker glasbeni `anri niso moja specialnost in ker je bila uprizoritev skoraj bolj odmevna zaradi tistega, kar se je dogajalo po njej, v korespondenci med re`iserjem in kriti~arko, kolegico z Radia Študent, in potem kot ko­mentar re`iserjeve reakcije, zaradi ~esar se je `al premaknil fokus, se bom omejil samo na en vidik spektakla, ki smo mu pri~evali – kot apostoli, kot pri~evalci o ~ude`u, kot skru{eni pri~ujo~i mo~i in dometu gledali{~a, kot soprisotni ob dogodku, ko je hipno in vidno u~inkovala gledali{ka katarza. 
Po tem, ko je bilo o sami Igri o Antikristu kar nekaj napisanega, pred­vsem zato, ker je tako reko~ tik pred premiero, ki bi morala biti na veliko no~, torej 24. aprila, v prostorih SNG Maribor, to isto gledali{~e pod ravnateljstvom in ravnilom Danila Ro{karja ugotovilo, da nima sredstev za koprodukcijo. ^eprav samo ne bi prispevalo sredstev, temve~ operne soliste, prostore, vse tisto, kar ni vezano naravnost na prora~un in na {u{ke. Nekaj podobnega so, spomnimo, ugotovili v Trstu pred za~etkom {tudija za Horvatov projekt Srce v breznu, ki se `e z naslovom sklicuje na propagandni italijanski film, ki zdaj, vsa ta leta po vojni ter v stanju pomiritve in navideznega miru v zamejstvu, izkrivlja in enosmerno pri­kazuje medvojno – predvojnih, raznarodovalnih ~asov se ne gre preve~ spominjati –, predvsem pa povojno nasilje, vse tisto, kar zdru`ujemo pod gesli ezuli, optanti in fojbe. Film je bil predvajan v ~asu, ko nam je `e vsem jasno, da se zaradi podpore zaveznikov fa{istom, ki so pod {ifro gladio opravljali razne obve{~evalne in podobne varnostne ukrepe proti levici zaradi bojazni pred evrokomunizmom kot avtohtono evropsko obliko levice, Italija nikoli ne bo dokon~no defa{istizirala. Nikoli priznala nasilja nad etni~nimi manj{inami, nikoli do konca priznala preganjanja, ki je {tevilne Primorce primoralo v emigracijo. Potem se je o~itno nekomu v Trstu zdelo, da bi predstava vzburkala mirno in skoraj idili~no koha­bitacijo med ve~ino in manj{ino, kot da bi bil film, ki je bil predvajan v udarnem terminu italijanske televizije, samo umetni{ki pogled, ne pa poskus demonizacije in ignorantstva do vseh predkorakov. 
Ho~em re~i, da se gledali{ke hi{e Horvata zadnje ~ase malo bojijo. Bolj se jim zdi pomembno, da zadovoljujejo svojega glavnega sponzorja, Mi­nistrstvo za kulturo, ki dela iz umetnosti vse bolj dekoracijo za raz{irjeno turisti~no ponudbo in stimulira umetnike, da igrajo na 'dostopnih', torej javno dostopnih krajih. Na ulicah, trgih, na in ob raznih prireditvah. Tam, kjer so igrali tisti, ki niso imeli dostopa do dvora in ki so jih zaradi uli~arstva poimenovali estrada. O~itno nekdo meni, da mora biti umetnost vse bolj estrada, nekaj zabavnega, nenevarnega (saj je recimo dariofoje­vski humor presneto zoprna in udarna zadeva) in dekorativnega. 
Oratorij o mariborski nad{kofiji je to~no to; {tirje solisti, ki na mari­borskem Slom{kovem trgu prilezejo iz razbitin luksuznega avta, eden po eden, najprej kardinal Rode, ki seveda o mi{kulancah ni~ ne ve, pa se nam zdi, da zaradi udarca v glavo. Potem ga postopoma, s pomo~jo njegovih citatov, od katerih manjka tisti, da gre za minorno in lokalno zgodbo iz sicer mogo~ne in dogmatsko neomade`evane in nezgre{ljive zgodovine Cerkve, soo~ijo s stanjem. Naslednji, ki pride iz avta, je Ivan Štuhec, od katerega kot od cerkvenega kolumnista zahtevajo jasno opredelitev do pohlepa: res je malo ~udno, da v ~asih, ko skoraj ne govorijo o marikul­turi, gojenju {koljk ali obrezovanju (trte) brez moralnega teologa, njihovi najvi{ji udi mol~ijo o tako eklatantnem odstopanju od Odre{enikovih zahtev po rev{~ini, skromnosti, neposedovanju. ^e kdo, bi lahko Štuhec prepoznal Antikrista: Janez na Patmosu, ko je pisal Apokalipso, ga je opredelil ne kot direktnega Kristusovega nasprotnika, Antikrist bo ob kon­cu ~asov nastopal prikrito. Deloval bo sicer kot da v imenu Odre{enika, preoblekel se bo v njegovega glasnika, v resnici pa mu bo {lo za povsem druge, recimo posvetne oziroma ban~ne zadeve, grabil bo slavo in ~ast, se v talarju loteval ban~nih mi{kulanc in podobno. Nekaj tega lahko prepoznamo v vrhu slovenske Cerkve. Potem stopi iz avta Stres, ki mu predo~ijo, da je njegovo zanikanje krivde sprenevedanje. Bil je {ef {ko­fijskega organa, ki je prevzel preve~ kompetenc in uzurpiral finan~no politiko, bil je podpisan pod vse zapisnike upravnih struktur mariborske nad{kofije in pod vse transakcije, zdaj pa ne ve ni~. In na koncu pride iz avta {e Mirko Kra{evec, ekonom te iste nad{kofije, in odpoje, da je pravzaprav `rtveno jagnje. 
Kot omenjeno, zaradi dejstva, da je v ~asu, ko bi morali za~eti intenzivni {tudij, strahopetno in s slabimi argumenti odstopil eden od koproducen­tov, mariborski SNG, je bila uprizoritev v Cankarjevem domu enkratna. Vse ponovitve bodo imele manj statistov, zboristov, bodo samo pribli`ek. Hkrati pa je enkratnost ponudila tudi sama publika. V njej so se zna{li tisti, ki jih uprizoritev odigra in razkrinka. 
^udno muzanje, ki je nastopilo v trenutku, ko smo v preddverju Gal­lusove dvorane videli nama{karane Štuheca, Stresa in {e dva, od katerih je en zgledal kot pravi vunbaca{, v ~rnem in s trebuhom ~ez pas in rahlo kavbojskimi gestami je deloval izrazito kriminalno, kot operativec v kri­minalnih zdru`bah. Hkrati so bili mo`aki z vrha Cerkve seveda v hipu v lu~i `arometov; bliskavice, fotografi, oni pa nasmejani in v stilu 'ni~ nam ne morejo'; kot bi hoteli re~i, da vedo vse o manipulaciji in da je njihova bistveno u~inkovitej{a od tiste, ki si jo lahko privo{~i gledali{~e. Za razliko od svojih kolegov iz gradbenega lobija, ki so pred kamerami bolj ali manj nemo~ni in slabotni in `e na pol poti, da bi dokazali svojo nesposobnost za prestajanje kazni, je bil nekdanji vrh Cerkve kot ekipa, ki je ravno zmagala na eni od specializiranih olimpijad, in smo tisti, ki smo se zna{li na njihovem sprejemu, samo navija~i. In ne recimo skeptiki in mno`ica, ki bo presodila in morda potem odpustila (v stilu vica, ki ga je enkrat povedal Pi`ama: Slovenski mened`erji so kot Kristus. Odpu{~ajo.). 
Imel sem to sre~o, da sem sedel nekaj vrst za privilegirano ~etverico. Videl, kako je predvsem Stres z vsakim stavkom lezel skupaj. Kako se je posku{al {e po koncu Štuhec zmagoslavno soo~iti s publiko, a je kljub svoji trdi ko`i skoraj zardel. Zraven sem si predstavljal, kak{ni ob~utki bi spreletavali Ojdipa, ~e bi gledal tragedije o prekletstvu lastnega rodu, kako bi reagirala Medeja, kako zdravilno bi bilo za Hamleta, ~e bi ugledal svo­jo melanholi~no adolescentsko pretiravanje. ^e se od nas, ki se v`ivimo v tuje usode, pri~akuje katarzi~no u~inkovanje, koliko ve~je mora biti to za tiste, o katerih, ne samo katerim, igra govori. 
Predvsem pa se je gledali{~e za hip zdru`ilo s svojim bolj odkrito ritual­nim liturgijskim bratom. Zgodnje kr{~anstvo, preden se ga je polastila Cerkev in sebi v korist izlo~ila kompromitirajo~e gnosti~ne evangelije, ki nudijo mo~no oporo za dvom o potrebi kaste klerikov, preden je pri{lo do nastanka in prikrajanja cerkvenih dogem, je poznalo javno spoved. Ne samo pred Bogom in njegovim izbrancem, ki je bil takrat iz`reban, spoved se je morala dogoditi pred ob~estvom. To je dalo odvezo v imenu Boga, kadar se je spovedani dovolj kesal. In zdaj, ko so vrhovi Maribor­ske nad{kofije gledali sami sebe in pred publiko, ki je imela razse`nost ob~estva, bi lahko pri{lo do katarze. Do pro{nje za milost, ne nazadnje so opeharili ravno tak{ne vernike, kakr{ni so sedeli v dvorani, samo da s(m)o bili publika v nekoliko bolj{i finan~ni poziciji, saj na{ega denarja niso zakockali. 
Ne vem, kako trajno in kako globinsko je vplivala Igra o Antikristu na svoje {tiri privilegirane gledalce. Upam pa, da niso pri{li zmagoslavno in da se naslednji dan, kar je zna~ilnost potla~itve, niso naslajali nad kriti{kimi pomisleki. In ves ~as sem, skladno z obljubljeno prevetritvijo Cerkve, prevetritvijo, ki jo pooseblja pape` Fran~i{ek, upal, da so ~etve­rico iz Mariborske nad{kofije poslali v Cankarjev dom kazensko. Da je to del pokore, ki jim jo je nalo`il novi nad{kof, da bi se nau~ili eno od temeljnih kr{~anskih navodil: Bogu, kar je Bo`jega, cesarju, kar je cesar­jevega, posvetnega. 


NAGRADA SLOVENSKIH DNEVOV KNJIGE 
za najbolj{o kratko zgodbo 
2015 

Dru{tvo slovenskih pisateljev in revija Sodobnost razpisujeta nate~aj za nagrado Slovenskih dnevov knjige za najbolj{o kratko zgodbo. Nagra­da zna{a 1000 evrov in bo podeljena ob izjemni pozornosti medijev v navzo~nosti uglednih gostov na slovesnem odprtju 20. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani. Nagrajeno zgodbo in {est nominiranih besedil bo ob­javila revija Sodobnost. Poslana besedila bo ocenjevala tri~lanska `irija. Avtorji, ki `elijo sodelovati, naj po{ljejo s {ifro opremljena besedila v treh izvodih najpozneje do 10. marca 2015 na naslov: Dru{tvo slo­venskih pisateljev (za nagrado SDK), Tom{i~eva 12, 1000 Ljubljana. 
Besedilu naj v posebni zaprti ovojnici (ozna~eni z isto {ifro) prilo`ijo svoje podatke: ime in priimek, naslov, telefonsko {tevilko, lahko tudi elek­tronski naslov. Zgodba ne sme biti dalj{a od ene avtorske pole (30.000 znakov s presledki). Vsak avtor sme sodelovati samo z enim besedilom. 

Nagrada 
za najbolj{i slovenski esej 
2015 

Revija Sodobnost razpisuje nate~aj za najbolj{i slovenski esej leta 2015. Zmagovalec bo prejel nagrado v znesku 1000 evrov; podeljena bo v navzo~nosti najvi{jih predstavnikov slovenske kulture in dr`ave na slavnostnem odprtju 20. Slovenskih dnevov knjige v Ljubljani. Do {est najbolj{ih esejev (vklju~no z nagrajenim) bo objavljenih v reviji Sodob­nost. Besedila, ki jih bo ocenjevala tri~lanska `irija, je treba poslati v treh izvodih do 10. marca 2015 na naslov: Sodobnost, Suhadol~anova 64, 1000 Ljubljana. Besedila avtorjev, ki ne bodo upo{tevali vseh pogojev, bodo izlo~ena. Pogoji so: a) besedila je treba opremiti s {ifro, b) v posebni ovojnici, ozna~eni z isto {ifro, je treba prilo`iti ime, priimek, naslov, tele­fonsko {tevilko in morebiten elektronski naslov, c) esej naj bo splo{ne oz. literarne narave; strokovnih esejev z opombami `irija ne bo upo{tevala, ~) avtorji smejo sodelovati z najve~ tremi prispevki, ki morajo biti posla­ni lo~eno, d) avtorji ne smejo biti ~lani uredni{kega odbora Sodobnosti, e) eseji ne smejo biti kraj{i od 20.000 in ne dalj{i od 40.000 znakov s presledki. Nagrada vsebuje tudi honorar za objavo eseja. Za objavo pred­lagani eseji bodo honorirani.