Ivan Knific: Od Save do Bospora.
35
svoje trume, in odkoder je bombardiral bel-grajske Turke. Toda časi se izpreminjajo: sedanja trdnjava se ne bi mogla dolgo časa tako uspešno braniti, kakor se je nekdaj.
Srbi se s ponosom prištevajo med »pravoslavne". Katoličanov je v mestu malo, samo okrog 4000. Večinoma so Nemci, Čehi ali pa Hrvatje. Domačinov katoličanov je malo. Srbin je  in ostane  Srbin, t. j. pravoslaven.
Pa saj nimajo katoličani niti ene javne cerkve. Avstrijsko poslaništvo je dalo na svojem vrtu sezidati javno kapelo, ki ni sicer velika, pa je čedna. Obiskal sem jo, da v njej mašujem. Baš so prihajali otroci k šolski maši, pri kateri so molili sv. rožni venec — nemško. Nekam neprijetno dirne človeka, če sliši sredi srbske stolice moliti nemško. Župnijo oskrbuje mlad duhovnik djakovske biskupije, ki me je po svoji slovanski gostoljubnosti povabil na zajutrek. Pravil mi je, da ima mnogo posla. Šola, previdevanje, pogrebi, zelo velika in težavna pisarna, povrh tega pa še dvojno opravilo ob nedeljah, to je za enega človeka preveč. Pridiguje eno nedeljo nemško, drugo srbsko. — V celi Srbiji, ki šteje dva in pol milijona prebi-vavcev, je katoličanov samo nekaj tisoč, in še ti so večinoma tujci. Župnije in cerkve imajo pa tri, in sicer: v Belgradu, Nišu in Kragujevcu. Kdaj se bo neki izpolnila želja sv. očeta Leona XIII.?
Vsi drugi Srbi so „ pravoslavni". Toda za čast božjo niso posebno vneti, kakor se vidi. Molitev jim ni mnogo mar; oni potrebujejo samo zunanjih ceremonij. Cerkvi je v Belgradu malo; velika, mogočna stolnica in pet malih cerkva — to je vse, kar potrebuje 50.000 vernikov. In še te hiše božje so vedno prazne.
14. septembra je praznik Povišanja svetega križa, pri Srbih „Krstovdan". Obenem je smrtni dan kneza Miloša Velikega (f 1860). Zato je bilo onega dne v katedrali veliko zadušno opravilo, katero je vodil sam me-tropolit Inokentij v obilni azistenci. Radovednost me je gnala v stolnico. Ljudi je bilo malo; za vratmi in ob stenah jih je nekaj  oprezovalo.   Duhovščina je  bila za-
stopana polnoštevilno. Pop za popom je prihajal in izginjal za ikonostazo'). Vsak nosi dolgo Črno haljo s širokimi rokavi; na glavi nosi žametasto črno ali pa črnordečo štulo, ki je zgoraj širja kakor spodaj, in ki je bila oni dan pokrita z dolgim črnim za-grinjalom. Nekaj veličastnega ima tak pop na sebi; siva brada in dolgi lasje ga delajo še častitljivejšega. Odkril bi se mu na cesti, ko bi ne korakala zraven njega .ponosita popadja, pred njim pa večji ali manjši pop-čici in popčice . . .
Stopil sem torej v srbsko stolnico. Boga mi, lepa je in prostorna! Vsa pozlačena je ikonostaza;  dičijo  jo  krasne  slike.  No pa
saj Grki in zlasti pravoslavni gledajo na to, da je ikonostaza kolikor mogoče lepa. Vse polno sveč gori po cerkvi. Ravnokar so začeli pevci peti: „Gospodin, pomiluj!" Potem pa je šlo naprej brez konca in kraja: „Pomiluj, pomiluj, pomiluj!" Že sem mislil, da  so  pevci  končali, kar se iznova oglasi
') V grških in pravoslavnih cerkvah loči veliki in edini oltar od ladje „ ikonostaza", t. j. visoka, lesena stena. Pokrita je s podobami svetnikov; odtod njeno ime (ikon = sv. podoba). Ikonostaza ima troje vrat: dvoje ob strani in eno na sredi. Skozi stranska vrata hodijo popi, diakoni in leviti; srednja se odpro le pri izpremenjenju.
3*