' ■ ' ;• > 1 ■ Šs ■ ?3r£ slovenski junak ali vplemitenje Teharčanov. Spisal po narodni pripovedki iz srede petnajstoga stoletja Natis K. Albreclit-a u Zagrebu. ' ■ owj"-7Pz Predgovor. "V' povabilu na naročbu toga mojega delca sam spomenul, da kar sam spisal, sam po svoji celi zmožnosti spisal. To sdaj v predgo¬ voru še enkrat ponovim, nadaječ se, da se ta moja prva skušnja na polju slovenske književnosti ne bo onim mirilom mirila, kterim se miriju dela našili uže yedenih književnikov. Kar se jezika tiče, bo svaki čestitik čitateljev koj na prvi pogled zapazil, da niskm se držal ne „ železnih pravil “ ne iz- ključive slovenščine, to je, jezika, kteri se dan današnji sploh y slovenskih knjigah rabi; ampak, da skm se v slovstvenih od¬ likah, i sem ter tje tudi v poedinih izrazih hrvatsko-srbskomu poreklju bližal, al to vendar tudi s&mo toliko, da razumljivost moje besede bo vsakomu Slovencu lahka, kter se je le malo čez prag svoje hiše po svetu ogledal. Ako bi se pa vendar kdo na čim spotikal, naj se v naših časopisih zoper mene oglasi, odgovor bo dobil, koli¬ kor toliko zadostiven; celo kjer nočem na¬ števanjem i razlaganjem posebnostih moje pisave ta predgovor čez namiru raztegnuti. Prva moja misel je bila za teater slo- vensku •igru spisati, pa sam si ne morem zares začun dati, kaj me je od te prve moje namene odvratilo. Zato se veči del djanja dramatično razpleta. Kar se strož¬ jih historičnih dat teharskoga plemstva tiče, moram žalostno priznati, da nišam prilike imel, se jih poslnživati. Ako se ne varam se vplemenitivno pismo brž ko ne v grač- kom arkivu (Joaneumu) hranuje, kjer su bile Teharje, kolikor mi je znano „landta- feladelig.“ Pisal sam v ti zadevi po dva- po trikrat na dotično mesto v Gradec, al vse zastonj, odgovora, še sdaj čakam. Tedaj sam se samo gole narodne pri¬ povedke držati moral. Naj veča drznost je od moje strani navedenje letnice. Tudi neko¬ liko anakronizmov je v delcu, al ti ven¬ dar nisu tako debeli, da bi motili. Zadnjič naj mi bo še dozvoljeno izre¬ či nokoliko besedi v zahvalnost mojemu stricu gosp. Ivanu Kočevar-u, farmeštru v v v St. Vidu pri Ponkvi na Stajarskem, ki su me zares obilodarno podvpirali v tom mo¬ jem književnom podvzetju. Vsaki začetek je težek, književni morda naj težeši. Bez podpore od strani mojega gosp. strica, bi to delce gotovo se v rokopisu ležalo. Hvala jim tedaj, lepa srčna hvala! Bili su mi Mecčn ! V Zagrebu mesca maja 1859. Pisatelj. I. Četiriperesa deteljca. Bilo je leta 1456 na večer pred praznikom svete Ane. Solnce je uže zahajalo božgnad, za razse- kljano grebenje sučavsih snežnikov; naproti je pa še svojimi zadnjimi žarki kuševalo pozlačeni križ na stolpu svetoanskem v teharski fari, kake majhne pol ure hoda od staro rimljanskega Celja. Težaki su se vračali iz polj, ter petjem napolmvali večerni tihi zrak. Naj veči krdeli su prihajali od beži- gradske strani, kjer su Teharčanje kakor še dan¬ današnji, svoje naj lepši polja imeli. Pengarjevih težakov je bilo. naj več. Cela gosta truma fantičev i dekličev s srpi, kosami, motikami i s grabljami seje pcvaje bližala teharski vasi. V primernem odst&eka za težaki koračiju sam pengarjev oče. A'idiIo se jim je, da jim dela gospodarenjo velike skrbi, veliko težav, kjer su tako zamišljeni, sami v sebe tako zadubljcni. Klobuk potegneju z glave, uže sem ter tje osivele, ter si robcem brišejur' oznojeno čelo, kakor da bi hteli tim obrisajem si tudi skrbi ž njega obrisati. Med tem prihiti kakih sedamnajst let stara deklina izza kolovoza za njim. V desnoj roki je imela leskcteči srp, v le voj je 1 2 pa motiko čez ramu držala. Na glavi je nesla vrh pisanoga umetno spletenega svitka jerbašea- polno bujnoga prelasta. Života je bila gibčnejega od mekove mladike, obraza pa tako kx - asnoga, da je na daleko ko naj lepši devojka cele okolice slo¬ vela. Rudeča kakor kri i^beleja od liljana nedol- žnoga ni samo oči teharskih fantinov na se vlekla, ampak tudi celo štimanih vitezev i preziravnih žlahtnikov. Ni se je mogla nagledati človečka duša bez tihoga poželjenja! — Neki nepopisljivi angjel- ski smehljaj se ji je igral na njenem obrazu.' Dve debele kiti, v kterima su bili rudeči i modri traki opletjeni, su ji prosto čez rami visele. V celem njenem bitju je tžiko rekši kipelo življenje! — Življenje sdruženo s vpredmetjenim uzorom ze- majlske krasota. I oči! o oči je imela tako inilo- modre, tako krotke i vendar tudi tako bistre, da gorje mu za srčni mir ki se je predrznul ji pre¬ globoko v nji pogledati. Delavno je bila opravlje¬ na. Jank$ na zelene ruče, ktere su se ji kaj nje- žno okol neder prilegle, je imela pasom zpod- pashanu, kjer je uže debela rosa tla rosila; da su se jejne okrogle nožiče, al samo do primerne višine, kaj mikavno vidile. „Tatek dragi!* — s temi besedami prihiti iz kolovoza—„kaj me ne bodeti počakali? Kaj je nek vlilo ravno danas to neobičnu moč v Vaše drugač uže oslabele noge, da Vas nikako dohajati ne morem. “ s Niskm vedel zares, da si Ti še vzad zao¬ stala — ji Pengarjev odgovor^,— mislil sam, da 3 si uže naprodj s težaki odišlaA Popevati su'začeli i dozdevalo se mi je kakor da slišim tudi Tvoj glas med petjem, zato sam malo bolj napenjal svoje žile, da jih dospem. Glej, ljubo dete, kako se oddaljuje včasih človek od svoje namire, po kteri hrepeni! Dozdeva se mu, da nekaj vidi spred seboj i kmal se bezumno za tem v beg poda, ne da bi prevdarjal poprej, se ogledal na vse strani, druge spametneje od sebe za svet po- prasal i t. d. Al kakor vidim, drago dete, si Ti še vrh svoje naloge, da si celi dan v. vročini kiiruzu okopavala, še prclasta naželaD B Da, da! Tatek ! za svoje kozice, ki ste mi jih iz oentjurskoga sejma pripeljali.' Rada bi jih bila seboj na polje vzela, da bi se malo izskakljale, al kaj, — kjer nimam časa na njih paziti! — Glejte, koliko i kako lepih rožic je mnes! Kako jih bodo male žabice vesele! S naj lepših cvetlic sam pa sama za se venčeč splela. Glejte, al mi ne tiči prav fletno v nedarcu ! Zraven sam pa djala četiri posesa detcljcu, prvu ki sam ju letos našla, da bodem zvedla, kaj si kaj drugi ljudi mislijo!“ „Ne vrjerni mi toga dete! ju oče posvariju — To mi samo prazne babje vere! To ne bodu ljudi nikada znajdli, kako sc gleda v srce drugoinu; nikada, kako mu viditi v možganah jegove misli, jegove, skrivne naklepe i težnje. Pa vendar Mar- jetca — tako ji je ime bilo — daj povej mi — ju oče pazljivo motraje, dalje prašaju — čigar misli bi Ti rada zvedla!“ To neočakovano vprašanje je Marjeticu malo 1 * 4 vplašilo, vzemirilo, no akoravno s&mo za trenutek časa, to vendar ni skrito ostalo izkušenomu oče¬ tovskemu očesu. Zato še enkrat, ne malo v ostre- jem naglasu ponoviju svoje vprašanje rekoč: „Daj, povej bar meni Marjetica, čigar misli Te mika zvedeti! Al morebit moje? Al morebit misliš da imam kakšnih skrivnost pred Teboj ? Skrivnosti, oče pred svojem edinem detetu! 4 — Pengarjev malo prestaneju, kakor da bi odgovora čakali. „Ti molčiš 4 — čez nekaj časa opet za- čneju — zakaj Te je to moje vprašanje tako smotilo! — Gotovo Ti je to praznu vraž od četiri peresne deteljce soseda Martnačka' povedala; po¬ znam ju kakšne baze- bab da je! I ravno pri teh besedah jima stopi, kakor volk v basni, soseda Martnačka pri Lemeževem prelazu nasprot. Pengarjev, ju opazaje, omolkneju. Nikom pa ni ugodneje došla, kakor Marjetici, da se je prerezalo preteglo izpraši vanje od nesrečne četiri peresa deteljce. Dober večer bog daj, sosed Marka!“ — jih Martnačka pozdravi. — Kaj tako pozno.iz polja! Zato se pa tudi tako odlikuje Vaša kuruza od mejašne, ki ju gojite, kakor da bi Vam na srcu rasla.—Pa ravno prav, da sam Vas srečala. Ilila silm k Vam namenjena. Saj veste, da kuham vsako leto, tako kakor na juteršni dan za romarje pri sveti Ani. Veliko se ve da ne nese, pa vendar je bolj nekaj, kakor celo nič ! Ognišče moje je uže gotovo! Da! Sam Mlinarjev Janez mi je veže iz- trate narezal! — 1 Pri teh besedah zabliskne po 5 menljivo jejno levo oko na malo zadej steječiT Marjeticu, ktera se je pri tom imenu zgenila. — Zato pa tudi ne trpim — Martnaeka ponosno na¬ daljuje — da bi morebit kdo kaj jezike stegoval čez njega i njegovo poštenje. Lukačka i Strnačka ste me zavolj toga cel čas zavidnim očesom gle¬ dale, kakor pas psa, kada kost gloda. Pa kaj se ja brinim, za te babuse, ki še nobena prave pre- žgene julie skuhati nežna. S eno besedo, vse imam uže v redu, samo vode še nimam. Moja stara glava ne nese več vedriee kakor nekada. No saj veste, da uže moram leta imeti, ko sam uže rajnku Mli¬ nariču, bog ji plati, pestvala, i tudi. Janez — opet se Marjetica pri tom imenu zgene, i opet se za¬ bliska levo oko sosede pomenljivo na Marjeticu — ki je tudi uže do možke glave zrasel. Nevem ako je res al ne, pa ljudje kažeju, da sam blizo osam- desetib.“ Pengarjev su uže nejevoljno čakali, kada če biti konec besedi, kjer se jim je domu mudilo. Zato ji v reč sežeju, „no“ — su djali — „povej v kratkem zakaj si se k nam namenila. Ako Ti morem s čim pomoči, le reči,, saj Veš, da Ti nič ne odrekam, ako je le mogoče.* .Ja nekaj bi Vas pač rada naprosila — se za ušesam praskaje Martnačka bliže k Pengarje- vim ostopi — pa si ne upam prav reči.“ „No, kaj pa, le hitro reči, meni se mudi.“ „ Drugoga nič, simo posodite mi malo Vašu Marjeticu, da mi malo pripomore, Saj toliko, da mi dve vedriee vode denese, to drugo bom uže 6 sama vredila. Saj se poleg toga tudi lahko kaj nauči od mene, kako treba kaj prijeti! Ne da bi se morda hvalila, pa kar je res, je res! Naj mi ktera reče, kolikor je kuharic v naših Teharjah, da je na več sedmij, venčanjev, kolin i f'ureže v kuhala kakor ja, rada bi ju poznala. Ako se ravno nektere štuliju, da kaj znaju, pa da ktera tudi kaj česa zna, saj se je od mene naučila. Se sdaj akoravno sam uže stara, premesim bolj kvas ka¬ kor marsiktera druga Teharčanka. Celo celjskih kuharic se ne bojim, akoravno misliju, da su se s kuhačo v roki narodila. — Samo da bi bilo do¬ kaj sveta, pa ga uže bo, kjer bo juter tudi volitev novoga načelnika za našo krdelo. Vreme tudi lepo kaže 1 . Saj je čista sveta Uršula i rosa tudi dobro vreme znami. Ko bo ve s svem gotove, greve pa k večernicami. Sam čula, da jih bodu naši novi gospod kaplan obhajali. Toga gospoda pa ja zares kaj rada poslušam. Uže dolgo nismo takih imeli, da bi bili tako za pridigu, kakor su ti! Ne da bi morda kaj čez gospod fanneštra; imela, bog začu- vaj, sii tudi prav galant gospod, pa —“ Dobro, dobro, — ji Pengarjev reč presečeju — uže dozvolim, da Ti Marjetica pri kuhariji malo pripomore! Samo he brbraj od rečeh, ki sem ne spadujuA No zares, starka bi bila čelu uru, i morebit še več tako v enu mer klepetala, da ne bi bili Pengarjev oče se tako rekoč, siloj vsilili v njeni govor. Doz volili su pa s tem strogim pristavkom, da ima Marjetica k oj po večernicah nemudoma 7 domu priti, i sicer ju mora Martnačka do doma spremiti. Gotovo su mo: rdi Pengarjev svoje uzroke imeti, da su tako vestno > skrbno na svojega edinca pazili. »Sre-cno tatek, dok se opet vidima!« — se veselo Marjetica očetu poslovi.* Marjetica!*—ju začudeno oče pokregaju— -To mi zares ne gre v glavu, kako da si Ti da- nas tako smočena! Morda ne bodeš s prelastom k sveti Ani šla! Skoro da bi nazaj vzel svoje do¬ voljenje, da mi ne bi bilo zavolj sosede Martna- čke; daj, bom Ti ja napasel Tvoje kozice.« Kakor da bi ju bil krvjoj polil, se jejno uže drugač rudečo lice užari, da je gorelo kakor put- pela. Nikada ji nisu oče ne žal - besedice ne očitali, no to tudi ni bilo treba; vedno jim je bila ko verno dete v vsem pokorna i vbčgljiva. Ka¬ kor pere vzdigne jerbašču z glave, ju postavi na tla, dene svitek vrh nje, zapikne srp v prelast, ter si pas odpaše. „Dragi tatek, pa nekaj Vas še moram pro¬ siti !“ — „Kaj ? Le povej! Saj veš da Ti vse spolnu- jem, na čim le veselje imaš, kar pa tudi od moje strani ni prav, no od sikmal bo gotovo drugač, otročjih nog si uže odrasla! Skoro bi odgonul, da hočeš par grošičev za medica sladčicu, kaj ne Marjetica, da sam ju zadel!“ „Ne tatek, ne! Ni mi ravno mar danas za medicu.* „Kaj pak nek je?* — radovedno Pengarjev 8 vprašaju. „Samo to bi Vas naprosila, dragi tatek, da mi naj prvo mojega ljubčeka črnorogeea napa¬ sete, da mi ga lepo varujete, okolice- slovela. Kjergod su kakšna pojedšinu imeli, je mogla stara Martnačka kuhati. Zraven je pa tudi ko babica pri vsakem porodu prisostvovala. Svojega posestva ni nič kaj imela, večidel je v kakšni oferiji sedela, ljudi su pa obično kazali, da babca dnar ima, da ga še celo na posodilo daja. Tudi od rodbine ji je bilo vse poizmrlo. Naj bolj je pa bila na svoj samski stan štimana, vedno se je med dekleta brojila; poleg toga je pa vedla veliko pripovedvati, koliko i kako brhkih ijubeznikov je imela, koliko snuba¬ čev ju je prosilo za srce i roko i t. d. Sdaj si za odhod popravi svoju zelenu au- bicn, kteri se je še poznalo po opulenih nitih, da je nakada, morda pred kakem pol-stoletjem zlatni port imela. Sedela ji je na zatilniku, kakor zel- nata veha. ^mazana je pa bila i oma.stena, da se je kar svetila. ^ L ah ko noč, Marka! Vaša Marjetcu Vam 10 bom uže domu pripeljala, se ni treba nič kaj bati, saj sam ja zraven. Lahko npdi a »Bog s Vama!“ — ji 'Pengarjev odvratiju. „Bog!« — se še enkrat za plotom Marina-\ čka oglasi, ker je zmiraj hotla zadnu besedu imeti. Pengarjev se na levo, Martnačka i Marjetca pa na desno razidu. Komaj su kakih deset korakov šle, se Mart¬ načka uže ogleda, je li su še Pengarjev kje vidi- ti, i ko jih zagleda še pri prelazu stoječih i za njima gledečih, hitro kakor blisk opet svoj vra- tilnik zasuče, na tihem Marjetci kazaje, naj malo hitreje postopi. Še le ko za neki visoki plot pri- deju, da su bile na samem, povzame Martnačka govor ter prične navadni svoji jezižnosti ji tako revno nekaj pripoved vati, da je Marjetični obraz se sdaj ožarival, sdaj obledeval. Nehote se prime za svoja kipeča nedra, ka¬ kor da bi ju kaj dušilo. »Tedaj nama ni več treba četiri-peresa de- teljce!« — popraša Marjetica čez nekoliko časa. Vsaka jejfdh besedi se je le med zdihljeji prs izvila. »Ni.« — Je bil kratki odgovor. — Janez Te ljubi. To mi je sam lastnimi usti povedal. No to je vendar zadostp da nama ni več treba deteljoe; da ne bi ju bila uže v kiticu djala, bi ju gotovo sLpbodno proč vrgla. Pa saj mu ju tudi s kitico vred lahko daš, škodovalo ne bo! »Kada Vam je to povedal?" Marjetca dalje Martnačku izprašiva. 11 „Danas, pri sveti Ani. Pa da tudi nc bi bil on sam začel, ja ga bi bila počasih uže na to pot napeljala. Saj meni vse pove, kar le na srcu ima, no za kaj ne bi saj sam ga pestvala!“ „Pri kteri priložnosti Vam je to razodel, al kterimi besedami? Povejte, ljuba Martnačka, povejte! 11 Marjetice v starku sili. „Veš Ma- rjetca, to je bilo takole.' Janez me je vidil ognišče graditi. Počasih pride bliže k meni, i dasiravno ga nis/im naprosila, mi začne s&m od sebe veže rezati iz tratine. Zapazila simi koj, da je slabo razpoložen. Tudi zdihval je včasih. Vpra¬ šam ga: „Janez! kaj ti jo danas tako čisto TvSfh vzelo? Drugač si tak vesel i zgovoren, zmiraj le v drštvu fantovskem; od nekoliko časa pa le sa¬ moten hodiš se ljudeh izogibaje! Ti moraš biti al bolan — siun djala — al pa morda zaljubljen, kaj ne?! Debelo me pogleda i noga mu na lopati obstane. S prvoga je tajil. Al to vsaki tako dela, kter je še nedolžne krvi, kjer ga je tako rekoč sram se razodeti. Počasih je pa ena beseda dru- gu dala, i zmiraj vsa se bolj bližala, zmiraj se mi je dozdevalo; da dobiva veču povzdanost do mene. To je naj bolje bilo, da naju ni nikdo motil. Samo Strnadčka i Lukačka su glave skup vtikale, al vendar od najnOga govora nisu ne reece ne sli¬ šati mogle. Ko jo uže dosti, bilo, vež narezanih jih k meni donose, dolj na tla položi, ter hoče, da odide. — Janez! — počakaj malo, ja Ti še imam kaj posebnoga povedati. — Kaj? le hitro! meni se mudi! — me radovedno nasili — nimam časa se 12 dolgo muditi, fantje me uže čakaju. — Janez, po¬ vej mi prav odkritosrčno — nadaljujem — al se ne boš nič ženil ?“ „Kaj to ste ga prašali! — ji nedadoma Ma¬ rjetica v besedu seže.“ „ Ravno temi besedami. Glej — siLm dalje priljudno djala — očeta si zgubil, matere več ni¬ maš, brat ti je vmrl, žlalita te tudi po strani gle¬ da, na nobenoga se prav zanašati ne moreš, i tako bo s časom še vse v nemar šlo. Tebi je treba go¬ spodinje pri tvoji kmetiji, kakor vratam podvoje. Izberi si kteru izmed naših deklin, ktera kaj ima i tudi kaj zna, saj se ne manjka poštenih i prid¬ nih deklin v naši vasi, i gotovo ti ne bo nobena odrekla, saj se bo za polnu mizu vsedla. Tiho me je poslušal i očmi v tla gledal.— Ja ti bi pa vedla za kaj priličnu deklinu, — silm čez nekoliko tre¬ nutkov opet začela — pridna je, delavna je, vse čednosti ima, ktere deklinu odlikuju; tudi bez groša ne bo; i na kar sadašni mladi svet naj bolj gleda, krasna je, da ji ni blizo take. Da ti ne bi odrekla te od naprej zagotovim, kjer mi je uže s&ma po¬ vedala, da se ji ti zmed vsih teharskih fantov naj¬ bolj dopadeš. a „Mar me niste izdali!« Prestrašeno Marjetica starktf pop rasa. „Le tiho potrpi, dok da Ti vse povem. — Oba vsa za enčas omolknila. Ja siim čakala, kaj če on na to djati. On kakor se mi je dosdevalo — se pa ni prav upal prašati, kteru da menim; zatoraj opet ja reč povzamem rekoč: Ja ti ju čem povedati.— 13 „Za pet ran božjih!“ Marjetica zdihne. „A1 umiri se, Marjetica, dok da vse zveš ka¬ ko je bilo. Ja ti ju čem povedati, — sitni djala — al to mi moraš obljubiti, da, ako ti ne bo po vo¬ lji, dalje od toga nikada i pred nikom ne boš več govoril. To mi obljubi. Glej Pangarjeva Marjeti¬ ca! — pri tom Tvojem imenu me zgrabi za roko, — Martnačka! je to res, kar ste rekli, da je Pengarjeva Marjetica-! No, kako to ne bi res bilo — mu besedu iz ustuzamem— ko mi je ona sama to rezodela, ko sve skup včera repu plele; i morda ne boš mislil, da se ti lažem i be¬ dake iz tebe delam. — Sdaj sam mu mogla vse na tanko pripovedati, kako i kaj. Čakaj malo Ja¬ nez tukaj do večernicah, morda izprosim Marjeti¬ ce od Pengarjevih da s menoj gori pride, samo da bi bilo moje ognišče skoro gotovo. — Le pojte, le pojte — je djal — za ognišče se vam ni treba nič skrbeti, to je moj posel, samo Marjetice izpro¬ site i gori pripeljajte; al to Vas prosim, še pri¬ stavi, da od to, kar sva sdaj tukaj govorila, med nama ostane, da nc črkice ne Marjetici poveste. Zato, Marjetica, se le tako delaj, kakor da ne bi nič od vsega toga ne vedla. Med tem pridete k sveti Ani Vse je uže bilo živo, vse je mrgolelo od ro¬ marjev, — ko sto Martnačka i Marjetica gori pri¬ šle. Tukaj delaju ognišča iz tratnih vež pod de- belo-senčnatimi lipi, kakor da bi veljalo oltarje mo- likom staviti; tam usajaju na odredjenem kraju rante i pi'ekle v ledinu, kakor da bi hteli selo 14 naseliti;j opet na drugem dotičnem prostoru raz- penjaju celjski medičarje svoje šotore rudečimi banderci navržene, kakor da bi trebalo tursko ta¬ borišče postaviti. Teharski fantje su pa za crkvi- jo možnarje nabijali ter to, tačas še čisto novu znajdbu pokuševali. Al bog začuvaj, da bi bil fantin druge okolice se možnarju al kurišču pri¬ bližal, kmal bi mu bili pete namazali. Zato su pa tudi fantje okoljčani le od strani gledali se jim zavidljivo posmehljaje, no malo da nisu pi-ičeli za¬ bavljati, le velika množica Teharčanov jim je ko- rajžu krotila. Med teharskimi fantini se je poseb¬ no odlikoval Mlinarjev Janez. Za pol glave naj¬ manj jo bil viši od vsili drugih. Rasta je bil čvr- sto-visokoga kakor mladi hrast v dubravi, kteroga bi brodar naj raj za jadrilo izišc. Škrlatni oprsnik s debelimi srebrnimi gumbami, irhnicc, umetno obšite, do kolena visoki škorni, ter nizki klobuček iz zajčne klobučnine na levoj strani glave s ru¬ meni rožici za' svilnatem cofftstem trakom , prav po staro-slovenski nošnji, su ga kaj izvrstno kra¬ sili! — V njegovem obrazu se mu je vidila ne- ustrašljivost, nekaka plemenita pridrznost polog zna¬ čaja možačkoga prevdarenja. Pogleda jo bil bistro- ga, kakor sivi sokol, kada gleda iz svoje strme skale v dolinu doli, jo li ne bi kde zapazil plena. Na mirno krivem nosu mu je bilo junačtvo ure¬ zano, i kakor su izkušeni ljudje pravili, ki su si mnogo sveta skusili mu nek ni bilo para najti v devet deželah ne, ne v slovenski marki, ne pod cesarjem i ne pod papežem. Iz nožnicyfegovili se 15 mu je svetil srebreni okovani rog sirokoga noža. Zares ni se bilo šaliti š njim. Kakor orel se je včasih ogledaval tje čez ljudstvo, kter-o jo nepre¬ stano sem ter tje vrelo. Poznalo se mu je, da ne¬ koga očakuje al išče. No zares, 'ko zagleda staru Martnačku i tik za njoj Pangarjevu Marjeticu, se nekako dirnjen strese, nehote zdihne, se zami¬ sli ter v enu mer i tla strmi. ,,Danas“ — si misli — moram š njoj govoriti, naj velja kar hoče. » „Kaj Ti je Janez — ga nenadoma vpraša Simekov Toma, jegovi naj bolji prijatelj — »kaj Ti je, da si mi danas tako nenavadno mlačno raz¬ položen? Le počakaj še malo, dok 'možnarje še. nabijemo; Drainljčanom i Vojnčanom še bomo par- krat počili, da bo tudi moja Mica i Trnovlah cu¬ la, kakšnoga korena da smo teharski fantje. Go¬ tovo se uže sdaj umiva za jutršnji dan. Potem ga gremo pa koj žulit, morda Ti bo vino razpodilo kržele iz Tvojih možgan.« Janez od vsega toga ni besednice čul, kjer se še zmenil ni za to, kar ga je Šimekov oprašal. »Ni danas Janezu mar za žulenje -— se čez nekoliko časa Muharjev Jaka oglasi — danas ka¬ kor se mi dozdeva jega nekaj žuli. Uže davnej sam zapazil, da se zogiblje našega društva; ne da bi bil morda bahun, bog začuvaj, toga mu ne mo¬ re nobeden očitati, al spremenilo se je nekaj v njegovem notrajnem. Kaj ne Janez, da sam ju zadel!“ 16 Kakor da bi se bil naenkrat iz sanj prebu¬ dil, naglo Janez poprala: »Kaj je? Kaj? Kaj pra¬ viš Jaka?« Vsi ga debelo pogledaju i naenkrat se vsi nasmejiju. »Da, da! zaljubljen je, zaljubljen!« — pravi eden. — Pa še kako!« — pristavi drugi. — »Meni se je enaka godila 11 — doda Simekov kla¬ divcem zdrobljene opeke v možnar nabijaje — „ko sitm prvikrat svoju Micu vidil, zateleban i raz¬ tresen sam bil, kakor riba ki je vmotcu pžrla.“ Kakor da bi ga bil kropom polil, ga žarja- vica oblije, vidivši, kako nemilo ga je izdalo je- govo notrajno poželjenje. Hiti’o se zdramši zavrne kakor malo srdit: »Ja imam čisto druge misli i skrbi, kakor vi drugi, k terim še žive ljube ma¬ tere i skrbni očeti, al odkar su moja rajna mamca, bog jim plati, oči stisnuli, i mojega očeta Turki na brežkem polju vbili, me skrbi moje pohištvo, moje polja, goveda i sploli gospodarenje.« Sdaj v stolpu zatrijanči k večernicami, ter konec napravi tem zapletkam. Fantje možnarje zasmodiju ter, klobuk spod pashi eden za dru- gom v crkov zgineju. Tudi ljudstvo se jc počasih razišlo i razgubilo, kjer se je uže precej omrači¬ lo. Samo Janez je na svojem mestu obstal, ne za- pazaje, da su drugi jegovi tovarši uže odisli. Čez nekoliko časa se zdrami iz svojih zamišlij ter se nehote prot Martnačkinem ognišču ozre. Merjetica je ravno bila vedricu vode donesla, ter ju v po- samesne lončice nalivala. Martnačke ni bilo zra¬ ven. Sdaj si sam pri sebi misli, je na Ijepši prilika 17 š njoj govoriti, to ne smem zamuditi. Nekako oko¬ rno, kar drugač ni bilo v njegovem ponašanju, se k ognišču približa. „Kaj Ti je Janez 11 — ga Marjetica vgovori, — „da si danas tako zamišljen, skoro bi rekla spremenjen! Vsi su Ti tovarši k večernicami v crkev odišli, samo Ti si kakor vkamenjen nazaj ostal. “ „Zares zamišljen sam" — Janez negotovim glasom odvrati — „tudi spremilo se je mnogo v mojem notrajnem, to sam naj bolj čutim. Za celi svet skoro ne maram s vsemi njegovimi vsrečija- mi. — Ne vem jali me bqlj glava boli, ali kaj. — S eno besedo, neizrekljivo neznano mi je!“ „Ti čudno danas govoriš, zares, ja ne razu- mim smisel Tvojih besedi; al obžalujem Te iz ce- loga srca." „Hvala Ti Marjetica za Tvoje milosrčno so¬ čutje!" Pri vsaki njegovih besedi se je boril zadu- šenjem svojih zdihljejev, kteri su se mu zmiraj prs izvijali. „Nemoj, nemoj, dragi Janez, tako zdihovati« — ga Marjetica tolaži, mu ljubopitno i milo v oči gledaje — „ni mogoče, da ne bi bilo zdravila na svetu za Tvoje trpljenje! — Daj, razodeni mi od- krito-srčno, kaj Te tako nesmileno stiska okol srca? Pred menoj morda ne bodeš kaj česa zakri¬ val, saj sva vendar od detinskih let spukaj zrasla! Daj, le povej mi, morda si s tem srce olajšaš, i bog ve, ako Ti ne morem morda še v pomoč biti." 2 18 „Ako mi kdo na tom svetu pomoči more, si samo Ti Marjetica!" „Ja! Kako da samo i ravno ja?" „Samo Ti!« „1 Ti mi tako dolgo zakrivaš uzrok svojih dušnih bolečin? Kaj me morda meniš tako neu¬ smiljene i tako trdosrčne, da Ti morda ne bi po¬ moči htela. Zares slabo imaš zaupanje do mene, ne vem cimi bi bila to od Tebe zaslužila! Samo razodeni se mi bez ovinkov. Ako je zares v moji zmožnosti, Ti čem pomoči." »V Tvoji celi zmožnosti je.“ »Neoldevaj tedaj dalje, samo reči, kaj imam v Tvoju pomoč storiti i storila bom.“ Janez prime Marjeticu rahlo za roko, stopi š njoj malo v stran za lipovje, »Marjetica« — za¬ čne pol zdvojljivim, pol odvažnim naglasom — »Marjetica! Ti me siliš, da Ti celo svoje srce od¬ krijem, i akoravno morebit zdravila ne najdem v tom razodetju, upam s tem saj nekoliko olajšila za svoje srčne bolečine pridobiti. .Ja';Te ljubim! V teh treh besedah je vse Zadržano, kar Ti imam razo¬ deti! Da Te ljubim, to mi kažeju bolečine, ki se mi v Tvoji bližini naenkrat spremene v sladko¬ sti. I kakor mi je bilo poprej neizrekljivo neznano i težavno, mi je pri Tebi tako nepopisljivo dobro i lahko! Kar me je prej sklelo i peklo, mi pri Tebi vse bolečine zgubi. Bfez Tvoje uzajemne lju¬ bezni, Marjetica, za me ni nobenoga zdravila več!« Janez malo prestane, kakor da bi odgovora čakal od nje, ki je sramežljivo svoje oči pobesila. 19 »Kaj nc Marjetica«— čez nekolika časa na¬ daljuje — „kaj ne, da tudi Ti mene ljubiš, da morda tudi Ti občutiš, kar ja občutujem. —■ Ti molčiš! Daj, odgovor hočem od Tebe imeti, necoj še odgovor moram imeti, to sam si liže danas v jutro, ko sam Te s očetom vidil na polje iti, trdo naprej vzel. »Ja« ali »Ne,« na oboje sam priprav¬ ljen, na oboje vem kaj imam storiti. S eno al dru¬ go besedo me storiš ali naj srečnejega, ali naj nesreč- nejega. Strašneje je živeti v ti morivni nevednosti, kakor pa vmreti. Daj! Pri vseh svetnikah božjih, Marjetica draga, daj odgovor, daj!« — To izrek¬ li se nehote jegova krepka desna mile okol nje¬ nih nježnih neder ovije. Dalje se tudi Marjetica sprevladati ne more. Molče nagne svoju glaviču na Janeževe prsi, ki ju goreče k sebi stisne. V tom trenutku začne polna luna gorostasno z hr- vatske meje izvstajati svojoj mračnoj svitloboj ča¬ robno oblijaje ta ljubezni prizor. »Janez!« — trepečim glasom Marjetica pri¬ čne — »ja Te ljubim, i dokler še bodu naši fan¬ tje ukali, i cvetlice za klobukom nosili, tak dolgo Te bom ljubila, kakor le zamore prosta slovenska deklina ljubiti! Nikada nobenog drugogah od Tebe!« »Vidiš Marjetica, kada nam bo ona luna z Koroškoga ostajala, kada se bo solnce pred mese¬ cem pobledilo, tada Te bom prestal ljubiti.« — Srčneje stiska ju na prsi svoje, poljubi jejno čelo, kakor sneg tak belo i čisto. — »Pri moj kokoš!« — se naenkrat zasliši za gostem lipovjem Tonetov glas — „pri moj kokoš, 2 * 20 naj lepši par kak dolga i široka je slovenska marka!« „A1 Vam nišam rekel, da je zaljubljen čez ušesa!“ — dostavi Muharjev Jaka. Sdaj stopi celo fantovsko društvo naprej, ki je uže nekoliko časa to ljubezkovanje od stdhi gledalo. Janez pa, levoj prestrašenu Marjeticu v objemaju držaje, vzdigno desnicu proti nebu rekoč: „Prijatlji, da¬ našnji dan mi je naj dražji v mojem živlenju. Bo¬ dite svedoki toga, kar se Vam sdaj pred bogom zarotim. Očito povem, da ljubim Marjetica} da sam si ju zbral ko svoju prihodnu zaročnicu! Vsaki zmed Vas me slobodno presune svojim nožem, ako se kada ti svoji žakletvi vzneverim.“ Živil Janez! Živila poleg njega jegova pri- hodna zaročnica!“ — se trikrat v fantovskom krogu zakriči. „Ona mi je pa zadala reč a — nadaljuje Ja¬ nez -—• „me ljubiti, dokler da še bodu fantje slo¬ venski -S- no tom imenom se mi ponašamo — še ukali, dokler da še jim bodu rožce za klobukom cvele.“ „To bo vekomaj, juhe, juhe!« — vsi neko samozadovoljnostjo i ponositostjo enoglasno zakri- čiju, vsak svoj klobuk v zraku sukaje, da je da¬ leč po okolici krik se razlegal i stoterokrat odmeval od dubrave do dubrave, od loga do loga. Naenkrat vsi vtihneju, se na levo na desno razdele i eto! Pengarjev oče s Martnački se vzad prikašeju. Ja¬ nez, jih zagledši, jim stopi dostojno s Marjetici v polobjemaju nasprot, jim poda malo prestrašen 21 svoju desnicu v pozdravljenje plahim očaki- vanjem, kaj hoče iz vsega toga biti. Ni mu bi¬ lo zavolj sebe, ampak zavolj Marjetice, kjer je do¬ bro poznal Pengarjevih i jih strogost, celo v tak¬ šnih zadevah. Al Pengarjev mu podatu desnicu uže na pol pota obstrežeju se prijazno smehljaje. Janez hoče, da se zagovarja, al Pengarjev, jegovu raztresenost opazaje, mu besedu vzameju, rekši, da uže vse veju, na Martnačku kazaje, da od njih ne strani ni nobene zapreke, ako le poštene misli ima, na čem tudi ne dvojiju, kjer je on od neka- da ko naj poredneji fant v vasi na glasu bil; da su veseli i da^se srečnoga ceniju tako vrloga člove¬ ka za zeta. dobiti. Proti Marjetici se obrnivši ša¬ ljivo rečeju, da jim je še le sdaj jasno, kteri na¬ men je imela četiriperesa deteljca! — Martna- čka je od strani stala i jej no levo oko se je skoro Marjetici skoro Janezu nabliskavalo, kakor da bi bila htela reči: kaj ne, da sam to lepo vre- dila, vpeljala ijsvršila! — Obema je naime reč zadala, da jih hoče kakor na slučaj skupaj pri¬ peljati, al obema je zatajila, da hoče med tem po očeta iti, da jih zasačiju v vzajmnem ljubkovanju, kada se morda naj varneja menita. Trdo je mo¬ rala sprepričana biti, da od očetovske strani no¬ bene zapreke ne bo. Pengarjev sdaj celo društvo na večerju povabiju. II. Grof i menih. Celi pot čez lirib su fantje popevali veselice kadkada vmes zankaj e. Martnačka se je pa bila uže poprej pete pobrala. Urno kakor vcverca v vas po¬ teče i na ravnost k Pengarju. Skoro sape nima zadost vse naenkrat povedati. Brže vkaže vsaki dekli svoj posel, da se društvu uredno postreže. Sama je pa po kuhinji sem ter tje digala, da ju je vseh kotov polno bilo. Vsaka dekla, ki se jc le v kuhinji prikazala, ji je na potu bila. Švigala je po sveh kotah, kakor miš v klopki, ki rešivuu lu- knicu išče. Sama ni vedla kaj bi bila poprej v roke vzela. Za burki j e je morda uže desetkrat prijela, i desetkrat jih . npet nazaj v kot vrgla. Dekle su samo pri kuhinskih vratah stale ter ju smejaje gledale. Sdaj pobrčka po pepelu, je li mor¬ da še kaj žarjavice od poldana, al zastonj, vse je užfi bilo mrtvo. Hitro seže v sklednik po pokro- valku vkazaje bljižni dekli urno k sosedu po ogen stopiti. S časom pride- opet malo k sebi. Dekla do- neso celi kup ognja na pokrovalki, al komaj stopi v kuhinju ga vrže pokrovalkoj vred spred Mart- načku, kjer ju je bilo uže zelo v prste peklo. Al Martnačka ga ko vedena kuharica koj golima ro- 23 kama pobere, pešičku nadrobljenih tresk spod og¬ njišča vzame i na tretji spodpihljaj se uže plamen vname. Sdaj su se začele jata vbijati, kokoši kla¬ ti, testo mesiti, voda donašati, ražni brisati, krop pristavljati, posodba,, žlice i druga jedilna orodja prati, na mizi v veliki hiši pokrivati i Vslednič je vse šlo v redu kakor na kolovratu, ena je drugi stregla kakor pri vsagdanjem poslu. Veselo petje i ukanje se j p. zmiraj bolj bliža¬ lo i ko društvo celo 'spred hišu pride, je vse iz kuhinje privrelo kakor mravlinci iz mravlišča, ka- da predrzna roka nanj potrka. Se celo zabel se je bila skoro pri ti priliki vžgala, da ne bi bila Martnačka hitro ponvieu zakrila. Prej pa ko društvo v hišu stopi poklekneta Janez i Marjetica .spred očeta na tratu.jih za bla¬ goslov prosivši. Pengarjev položijo obe roke na njih „Vsliš# me vsegamogočni večni bog!“ — sa- čneju, i solzice su 'se jim v očeh igrale. — „Vsli- ši me očeta, ki Te moli za blagoslov svojemu edin¬ cu! Daj jima zdravje, da dočakata vnuk, po tom zemaljskom živlenju jima pa bodi milostljivi so¬ dnik! Polje jihno daj roditi stotrno, jihnu čedu daj se množiti od roja do roja! Daj, da jihno trsje ni- lcada ne vsahne, jihni krov čuvaj ognja, pred vsem pa domačega nemira. Vama pa, ki bodeta skoro v sveti zakonski stan stopila, pred vsem to rečem, da sta mi zmiraj pridna, delavna i pošte¬ na. Naj prvi, naj lepši, naj žlahtneji kine za kme¬ ta je žulovi dlan! Podučevajta kristjansko vajni zarod, da me ne bo treba sram biti reči, ta i ta 24 je moj vnuk, moja vnukinja. Ostanita verna v lju¬ bezni, vajnomu kmečkomu stanu i domačiji! Sdaj pa vstanita i stopita s menoj v hišu, da veselo obhajamo po stari navadi dan obljube, j Celo društvo se je ganjeno resnobnih be¬ sedi toga očetovskoga blagoslova v hišu podalo. Po starosti se vsedeju vsi za dolgu orehovu mizu i komaj su se poedine jedila nanašati jela, se pri¬ kaže meniška postava v dolgem črnem talaru med podvojami. Pcngarjev su bili zelo pobož¬ ni, zato hitro ko meniha zagledaju izza mize vsta- neju, zelenil kapicu, ki su ju navadno doma no¬ sili, z glave petegneju i prijazno menihu nasprot stopiju ga po njegovih želah popraš^Je. Menih jih za prenočišče prosi. Bistro jegovo oko se parkrat po društvu zabliska, kakor da bi si koga ž njega shiralo. Pengarjev su si v veliko čast i zaslugu pred bogom šteli, božjemu služabniku postreči i podvoriti. Kaj radi tedaj prenočišče obljubiju. Spod ramu ga vzameju, mu prvi sedež za mizi vkazaje na kterem su sami bili poprej sedeli ter se tik poleg njega vmestiju. Dekle vbožce, ki su dvorile su se sdaj v toga, sdaj v onoga fantiča zagledale i tako skoro vsaku jed napčno nanašale, da je polno zabave i smeha bilo za volj toga. Skoro je bilo toga treba z hiše donesti, skoro kaj drugoga — tako su si uzroke domišljivale, da su v hišu prišle, malo postale, kakšu reč pobrale, ter ju hi¬ tro stari Martnački v kuhinju na ušesa nesle, kjer su se onda ž nje vsakteri stroji i naklepi kovali. 25 Mnogo se je govorilo pri gostvanju v vsakte- rih zadevah, mnogo se je smejalo, norčarij i šal zbijalo, še več pa popivalo i zdravic popevalo na sreču zakona obljubljencev, na še dolgo življenje staroga očeta i na čelu Pengarjevu hišu. Tudi raj¬ nih Mlinarjevih se je na spomin vzelo. Celo na zdraveje i srečnu juteršnje voliteve novoga načel¬ nika nisu fantje pozabili eden drugomu napiti. Na zadnje še kuharicu Martnačku v hišu prisiliju na kozarec vinca. Ni starki stalo do vina, imela ga je v kuhinji polni lonce v ormaru, bilo ji je le na cesti ležeče, da se na njo ne pozabi, ki se je bez dvombe nocoj med prve hišnike brojila. Mu- harjev Jaka ju za roko v hišu pripelje. Starka vbožca je imela sjajne proge po obrazu, da su vsi v smeh vdarili, ko v hišu stopi. Z prvoga se je branila kozarca, kakor je uže zmiraj jejna nava¬ da bila. Nazadnje i vendarle svoje omastne prste v predprtu obrišivši flefrio za kozarec prime, „\>dg Vas živi!“ — reče, i le toliko odpije, kar su se ji znablji malo namočili. Več ali celo celi kozarec zpraznuti, bi bilo proti dostojanstvu. Menih se je vseh teh norčarij vdeležbal i sko- ro čisto na se i na čast svojega stana pozabil. Kozarec za kozarcem mu je kaj gladko i brhko potekal. Bila je pa zares tudi dobra kapljica! Sta¬ rina, kteru su Pergarjev le za se v posebnem so- diču imeli, i samo ob velikih praznikah si eden ali dva kozarca privošivali, je nocoj kar po mizi tekla! Bravo je bila tako rumene, kakor da bi bi¬ lo zlato v nji raztopljeno. Vinski duh je začel me- 26 nihu naj prvo med možgane stopati i jih v kvas mesiti. Da bi se bolj po domače napravil i malo ohladil, si odpne syoju menišku opravu, al hitro se opet zave i naglo ju drugoč zapne. Pa pre¬ pozno je bilo. Janez je zapazil spod njegovi kuti velika dva noža za opasom. — Premišljuje sem ter t j e, kaj bi to moralo biti, da ta menih bojno orožje na skrivnem kod sebe nosi. Ogleduje i mo¬ tri ojstreje meniha od glave do pete, pa nič kaj dobro, nič kaj varno se mu ne dozdeva. Kar je zapazil pove pri priložnosti na tihem Šimekovem Tonetu ko svojemu naj boljemu prijatelju. Cez ne¬ koliko časa se vzdigne Tona i društvo malo za posluh prosi. Vse vtihne, pričakvaje kakšne ostro¬ umne napitnice. Al Tona ni vzdignul vinskoga ko¬ zarca, ampak svoj klobuk položi vsred mize re¬ koč: „Prijatelji! ne zamerite! Kdor zmed Vas je dobrih misel, čistoga srca i poštenoga djanja, naj položi svoj desni kazivec tu sem zraven mojega na obrobje!" — Vsi se nad tem začudiju; nobe¬ den si ne upa ne besedice črhnuti, i molče vsaki svoj desni kazivec na klobučno obrobje postavi,— tudi menih svojega. Vse je tiho, da bi se bila igla pasti čula. Vsaki čaka. Vsakomu se radovednost iz očeh bere, kaj nek Tona s tem namirava. Sdaj nadaljuje na pol prot menihu obrnjen, »kdor zmed Vas pričejocih bojno orožje na škrivnem kod se¬ be nosi, naj ga prostovoljno sam preda, saj začas toga gostvanja, kjer se ne prispodobi v veselem društvu bojno orožje kod sebe imeti; — ako pa to nočo“ — pristavi odvažnim naglasjem — »naj 27 koj pri priči nas i to mirno poslopje ostavi.“ — Vse ostane tiho, eden čaka na drugoga; al kjer nobeden se ne oglasi, povzame Tona tretjikrat go¬ vor. „Bolje bi bilo za onoga" — reče, malo oj- streje besedu postavši — „da ga s&m prostovolj¬ no preda, kjer mu drugač slaba sapa bo čez duri pela, ako se kod njega orožje najde na skrivnem zatajeno!" — Godrnanje se čuje med fantami. Vsaki se zaroti, da še nikada ni razen svojega navadnoga noža drugo bojno orožje na skrivnem kod sebe nosil. Tudi menih se zagovarja, da jemu še orožja treba ni, akoravno mnogo sveta prebodi; da ga dovolj no štitita jegovi sveti stan i navadna meniška sirovšina vsakoga zlobnoga napada; no, da to zares ni lepo i pošteno, še zraven pristavi, ako morda kdo v tom društvu bojno or ožje v zlo¬ bnem namenu kod sebe skriva, da kaj takoga su le molikvavci delali, ko še ni bila luč kristjanstva prisvetila, spred kteri se je vsako zločinstvo plaho vmaknuti moralo!" Zmiraj su še vsi prste okol Tonetovoga klo¬ buka držali. Nobeden ni htel svojega prej nazaj potegnuti, prej ko se ne reši to dolženje, — ali krivično, ali nekrivično. Godrnanje i nejevoljnost vedno veči prihaja. Še enkrat Tona reč povza¬ me rekoč: „Da se pa za čisto sprepričamo, da smo vsi pošteni ljudje, da ni potuhnjenca med na¬ mi, hočemo srečkati. — Vsaki, kteroga razen žensk, srečka zadene, se mora mirno vdati, da sc mu preišče jegovi život do tankega zastran orožja!" 28 „Naj Ti bode!“ — se čuje od vseh strani — „akoravno se danas pri ti priložnosti ne prispodo¬ bi kaj takoga.“ „ Menih je počasih kakor tat svoj prst nazaj potegnul. 1 « Po vsi prilici mu ni bil ta predlog po godu. Tona, ki je zmiraj pozornim očesom menihovo dja- nje motril, to koj zapazi. »Kaj! eestivredni gospod!“ —mu očituje — »Vi se hočete tom odtegnuti, saj tudi Vi spadate v to društvo ?« „ Ja sam službenih božji,« — mu odvrati me¬ nih veličastno. — »S častjo i namenom mojega reda se ne sklepa, da bi se vdeležbal bez oma- deženja svojega dostojanstva takšnih rečeh. — V tom mislim, stojim zunaj Vašega društva. No na me morda ne bodete slutili, da nosim orožje kod sebe, ki ga še rabiti ne vem. Ja sam po pra¬ vdah svojega reda i božje zapovedi nedotakljiv, i gorje mu, ki se predrzne se me dotaknuti žal ro- koj! — Peklenske kazni ga bodu čakale zavolj toga oskrunjenje moje osebo na dno pekla.« Ko se /opet vsesti hoče, vidi, da su se mu na mizi slonečemu gumbe na njegovi opravi opet sa¬ me od sebe odpele. Hitro jih opet zapinjat jarne, al v tom trenutku mu uže tudi Janez kakor blisk v prsi seže, ter mu na enkrat obadva noža iz opasa zdrgne. Vsi ostrmiju. »Al kaj je to, dragi moj frater!« — mu Janez srdito očituje, noža vi¬ soko v desni držeč. — »Al ni to orožje na skri- 29 vnem kod Vas bilo!“ — Meniha vse barve spre- hajaju od jada i^od sramote, al zvit, kakor je bil, se kmal ^opet zave. »Le poglejte! 11 — reče pol ponosnim pol po- rugljivim glasom — »le poglejte!« — še enkrat ponovi — »bol na tanko noža, i gorje mu, ki se me žaljivo dotakne!" Noža se kod luči pogledata — i grb s tremi zvezdami se najde umetno na rogu vrezan. »To je grb celjskih grofov!« — Menih oša¬ bno začudenom društvu zakrohoče — »i grof Urh je moj gospodar, moj mogočni zaštitnik!« »Ni nam treba šele tumačiti £i — mu Janez vrelo zavrne, — »kaj je grb poljskih grofov! Po¬ znamo ga, grb i grofa, Njegov ji zvijačnost ijegove hudobije. Pa tudi povemo, da se ne bojimo ne Tvo¬ jih širokih čeljust, ne celjskih beričev, ne grofo¬ vih vitezev, i tudi samega grofa ne! — Ti pa čr¬ na duša, ako nam dobrovoljno kmal ne poveš, v kterem namenu Teje Urh v to liišu v meniha spre- oblečenoga poslal, Ti hoče pri mojem poštenju ta nož Tvoja suha rebra poiskati. Ta nož ki se je v turskih srcah krvi piti naučil!« To od važno i resobno postopanje od strani Janeževe je meniha koj v kozji rog vgnalo. Tre¬ se se od straha kakor šiba na vodi. Bled ko ste¬ na jim obljubi vse od konca do kraja razodeti, naj ga samo pri miru puščaju i naj ga zagotovi- ju, mu nič kaj žaloga storiti. Komaj da k sapi pride, tako mu je strah prsi stiskal. 30 „PosIan sam“ — zastoče — „od svoja gospo¬ darja— kteroga grb ste na nožania vidili?“ „ Zakaj? v kterem namenu?« — ga srditi glasi nasiliju, da skoro ogluši. »Da — da“ — sastoče menih. „Lc hrže, le brže s resnici na dan! Drugač sc hočeta bratiti moj nož i Tvoje gnjilo srce!« — mu Simekov Tona preti. »Da bi« — nadaljuje lažnjivi menih v ved¬ no večem drhtjenju — »da bi v Ti meniški pre- opravi, kakor me vidite, si sprosil prenočišče v ti hiši. Da bi dobro ogledal vse izbe, posebno pa, da bi« — pri teh besedah se plašno ozreju jego- ve nemirno trepteče oči po okol stoječih — »da bi zvedel, v kteri izbi, da spi — — — Marjeti¬ ca —!« »Marjetica!« nehote vsi za menihom ime po- noviju. Pengarjevih je pa to tako strašno v srce dirnulo, da su se koj mogli na klop za peč vse- sti. Na celem životu su se tresli. »Sdaj mi je vse jasno« — začneju slabim gla¬ som. — »Cela okolica, cela naša marka ve, koli¬ ke pregrehe, kolike hudobije vganja naši grof na svojem gradu, ki nima straha ne pred migom, ne pred carem, ne pred papežem. Še ni pol leta, ka¬ kor Vam je vsirn znano, kar je Zagorčevu Fran- čiku iz Košnice siloj odnesel v svoje, bog mi greh oprosti, prokleto gnezdo. Saj ste ju morda vsi po¬ znali, kako vrla i snažna deklina je bila! Celo na samem carskem dvoru ni bilo nek lepši i zalši de¬ kline najti od nje. — Bog ji daj mir i pokoj, i 31 večna luč naj ji sveti, Celjski Urh je jej ni moli¬ vec! — Izvohali su ju naime jegovi ogleduhi, i grofii povedali od njene lepote i jedrote. V grofu se strašno sbudi pregrešna pohotnost. Napravi se kakor na lov. S psimi, s škanjci, s lukom i stre¬ lami, s sulcami, i s zajnkami se odpravi iz svoje¬ ga grada i s celi trumi lovskih hlapcev pridivja kakor tolvajski vojvoda na ravnost prek Savine v kosničku okolicu. Zagorčcva Frančikajc pasla ra¬ vno v ta čas svoje ovčice v tihi mirni dolinici prepevajo mične pesmice, da se je po celi dobra¬ vi odmeval jej ni glas. To ju je izdalo. Naenkrat pribežiju jej ne ovčice preplašene od trume lovskih spov k nji pod njeno zaštitje. Kmal za psimi pa prihrumi ostala beričeva drhal. Frančika se jim ho¬ če omaknuti, al zastonj, psi su ju obkolili i na nobenu stran ji ni bilo mogoče vteči. — Kar se je onda. dalje godilo, se mi ne da povedati!— Pol ure potem je zdihovala Frančika na celjskem gor¬ njem gradn, svezana i zaprta kakor naj veča raz- bojnica. »Uže dolgo nišam vlovil tako jedrne sr¬ nice!« — je nek grof Urh djal peklenskim po- smehljajem — »uže dolgo ne tako srečen na lovu bil, kakor danas v Košnici!“ — Dolgo ni vedel stari Zagorc, da mu jegova Frančika na gradu zdihuje i bolje bi bilo, da to ne bi bil nikada zve¬ del. Mislil si je, da ju je po vsi priliki kakšna divja zver raztrgala, kjer su tisti dan ovčice čisto zplašene ena po eni domu prišle, i kjer se je tudi jej ni robec čisto strgan med robidovjem našel. Obžaloval i objokaval ju je, kakor le oče po svo- 32 jem zgubljenem edincu žalovati i jokati zamore. Sele čez mesec dni zve kaj i kako! — Skoro da ne zbedari. Koj pri priči natovori dva konja mno¬ govrstnim blagom. Od vsega, kar je imel v svo¬ jem posestvu to naj bolje izbere. Žita i vina, sla¬ nine i prediva, i trideset vatljev naj lepše tančice, ki si ju je Frančika preteldu ziinu sama sprela i spomladi sbelila, na konjiča nakladi. Poleg toga še naj debeleju ravno odojenu telicu iz lijeva vza¬ me. Zadnjič še gre v hišu, ter iz skrinje poišče trideset grčkih cekinov, ktere jc bil na skrivnem v jutršnu namenil za Frančkinu možitev. Pred odhodom se še poškropi blagoslovljenoj vodoj, križ napravi i se s vsim tem poda v gornjo - celjski grad. Grofa najde na prostranem gradskem dvo¬ rišču s celi trumi oborožjenih vitezev se zabav¬ ljati v vitežkih orožjo-igrah. Zagorc to vidši, pri vratab obstoji, ves omamljen, i morda bolj v zno¬ ju, kakor grof, kteroga jc neki rumeni španski vi¬ tez uže trikrat iz sedla zvrnul. Šele ko igre rni- neju se ponižno približa Zagorc grofu v levi s klobukom spod pashi v desni pa natovarjena ko¬ njiča za vuzdo vodeč. Grof naj prej darila prej¬ me i bližnjemu hlapcu konjiča preda. Zagorc pa pade na kolena spred grofa. „Mogočni grof!" — začne ga prositi, jegove kolena objemaje, — »vse Ti dam, svoje celo posestvo, vse svoje njive, -tra¬ vnike, nograde i gojzde, svoje celo poslopje, ka¬ kor stoji i leži, vse Ti dam, vse to sam Ti prišel ponuditi, samo da mi enu prošnju spolneš. — V svojih mladih letah sam pod slavnem rajnem gro- 33 fom Ermanom se bojeval v njegovi vojski za nje¬ ga, za njegovu rodbinu, za grofovimi, za cest i slavu celjskih grofov, za povekšanje i vtrdenje jih vpliva v državnih zadevah, i kakor bojne brazde na mojem obrazu svedočiju, tudi krv prelival, i še sdaj ko sivi starec sam pripraven, ako je Tvo¬ ja volja, zadnje svoje dni i zadnje svoje srage Tebi pokloniti, samo, da mi enu prošnju ispolniš!« — Tako je še dalje govoril i prosil Zagorc, grof se je pa med vsim tem s bližnim vitezem v vza- jemem pogovarkanju zabavljal, kakor da mu ne bi bilo ne naj manje mar za prosečega kmetiča, za njegovu britkost i za njegove solze. Sdaj hoče grof da s vitezem odide, al Zagorc ga noče spu¬ stiti, na tleh se za njim pleza proseč za posluh i jočeč kakor malo dete. Srdit se grof prot njem obrne: »povej!« — se mu zarenči — »povej v kratkem kar želiš, prosta grdoba, danas nišam razpoložen Te dolgo poslušati.« — »Daj mogočni grof!« — Zagorc zastoče — »daj mi moje dete moju Frančiku nazaj! Pri večni pravici Te pro¬ sim, Te zarotim, daj mi oteto dete nazaj, edince moje, moju Frančiku.“ Pengarjevein su pri teh besedah solze v oči sa stopile. Trepečoj rokoj Marjeticu na svoju stran potegneju, kakor da bi liteli reči, ja - te še imam, i te tudi varvati, i na te paziti hočem. — „Vse zastonj “ — začneju dalje pripovedvati — „vse zastonj su bile Zagorčeve prošnje, zastonj vse grenke solze, ki su mu čez šivu bradu ka¬ pljale, zastonj jegova darila, zastonj vse j ego ve po- 3 34 nudbe. — »Išči si svoju nevbogljivu hčer pri svetem duhu!« — mu grof sdaj nejevoljno besedu vrže, i s drugimi vitezi krohotaje odide. Pri teli besedah pa plane Zagorc gor na noge, kakor da bi bil se sramoval, da je klečal tu v prahu spred grofom. Jegove solze se vsušiju, i jegove prošnje v strašno preklinjanje grofa i grofovine i cele rod¬ bine sprevržeju. »S Teboj« — tako je nek djal, da se je votlo po celem gradu razlegalo — »s Te¬ boj, morivec moje hčeri, se ti bo vsahnula zadnja vejica Tvojega bogopozabljivoga plemena. Ta Tvoj štnnani grad se'Ti naj razpade i razsuje kakor 'publo drvo v prali i razvaline! V Tvojih izbanah zlatom i srebreni nakitjenih, naj v prihodnih časih le sove i čuki i drugi gadni mračnaki Tebi i Tvojim delani dostojnu pesem slivkaju. I oni trdi ječni stolp se Ti naj razpoči od slemena do temena v živo znamenje zdihljejev tu nekrivično trpinčene nedolžnosti. Ptujec naj le strahom stopi na ta kraj ki naj le kačam i gadom za gnezdo služi! I to bojno dvorišče naj Ti v Tvoju i Tvo¬ jega reda sramotu kmetič moje baže plugom pro- pluži ko posestnik toga grada: ako ima večne pravice pri bogu.“ Vsi su ostrmeli, ki su čuli te je¬ gove kletve. On pa to izrekši hiti na pokopališče k svetomu duhu v Celje. Tam najde še ne tri dni stari grob svoje Frančike, ki je ko žrtva nedol¬ žnosti raje do smrti se mučiti dala, kakor da bi bila privolila v grofove pohotne poželjenja. Kraj groba hoče da poklekne, al moči mu obnemoreju — on pade, i drugo jutro ga najde grobar — mr- 35 tvoga! 4 — Sdaj hoče grof morda še mene v to nesreču pripraviti! Kaj ne?“ — se sdaj Pengar- jev proti menihu obrneju — „da je to namena Tvojega spreoblečenja, kaj ne, da nad kaj takoga segaju naklepi Tvojega gospodara!“ Lažnjivi menih nemo glavoj zakima. Vsi ostr- me, kakor da bi bila strela trešila tim zakim- kom v strehu. Stara Martnačka se je bila tako vtogotila nad lažnivim menihom , da su ga zares braniti morali pred njo. Naj vekšimi burkljami se je oborožila. Jejna zelena aubica ji je bila v pre¬ vroči revnosti na zatilnik zlezla, da su ji lasje kaj strašno okol frleli. Janez sune v stran burklježku, sgrabi me¬ niha i v tom trenutku se mu tudi uže zabliska v jegevi desni široki nož. „Daj dalje! Kje kada i kako namirava grof ta svoj hudičevi naklep iz¬ peljati? Drugač Te pri priči zaket;,, da si onda moreš lastno krvjo svoje črne grehe opirati!" „Danas, danas!‘‘ -- menih hrže odgovor da. — „Vse Vam hočt^ na tanko razodeti, samo naj- te tako siliti. 4 Janez odjenja. „Danas, je djal grof“ — menili dalje pripoveduje — „bo prišel o pol¬ noči s še dvema beriča tudi v meniški spreo- pravi. Na zgovorjeno znamnje od zvan naj bi jim ja od znotraj durj^ odklenul, i tako bi onda vsi če- tiri v Marjetiend spavnieti tiho šli, deklini v spanju usta zamašili i onda. siloj na bližni Beži¬ grad odnesli, kjer je uže nek prilična izbica za njo pripravljena. Drugoga, al kaj več o ti stvari nevem. Kar sam pa vedel, sam Vam vse povedal. 3 * 36 Zatoraj Vas prosim fantje, i tudi Vas stari oče, puščajte me opet prosto moje pote iti.- 1 „Kaj še!« — mu Tona v beseda pade. — »Meniš, da si zarez tim prisiljenim razodonjem zaslužil, da Te koj tako kratko puščamo dalje iti po Tvojih hudobnih potah. Bodi zadovoljen, da si se gotove smrti otel, ako si resnieu govoril. Vi pa fantje i posebno Ti Janez, ki si ko Marjetični že¬ nin, naj bolj vdeležen v ti reči, slušajte me, kar Vam bom rekel. Polnoč bo skoro. Grof pride. Kaj bi bilo, ako bi ga šli na voglajnski most čakati Tam pod Mlinarjevem kozolcu je še dosta lanske kuružine; lahko se skrijemo i toga mračnaka ob- strežemo. Mislim da jim bodemo vkosi. Tebi Ja¬ nez pustim češt, da se grofa lotiš; ja bom enoga Ti Jaka boš pa to drugoga beriča prijel. Marka naj pa toga laž-meniha čuva!“ Ta predlog je vsim jako dopadel. »Da, da pričakati ga hočemo, ter mu pokazati, kakšnoga korena da smo teharski fantje! Da vemo ■ čistiti domače dvorišče ptujega smrada!“ — vsi veselo zakriče. Noč je bila krasna, zrak mlačen kakor obi- čno okol kresa. Polna luna obsjana od stotinah i stotinah miglečih zvezdic, ki sit se svetilo, kakor du bi jih iz jekla kresal, je ravno naj više stala i kaj milo svojoj mračnoj svitloboj.okrajinu v sladko sanjivem spanju zibkala, ko fantje, v sredi s meni¬ hom, iz Pengarjeve hiše stopiju. Vsak porine svoj klobuk, kakor na zabavljenje, na stran. Eden za drugom" zauka. Krna! se jim nekdo od Trnovlske 37 gmajne sem oglasi. Šimekov Tona ga koj na ukanju spozna. »To je Koštomajev Andrejc! Pa liže drugoč gre pod okence k svoji Ančki. Trikrat su ga uže otepli Trnovlčanje, pa vendar nič ne mara. Skoda da ga ni sdaj tu. Jegova pest izda toliko, kakor deset drugih. Korenjak je, da mu jih je malo par v Teharjah i Trnovljah.« — Dolgo su mu fantje za poredom ukaje odgovarjali. Al bolj ko se mostu bližaju, bolj malo po malem vtihkaju. Tik voglajnskoga mosta je stal kakor še dan¬ današnji Turkov mlin. V mlinu je uže vse spalo, nobene luči ni bi¬ lo več viditi. Kolesi su bili zavolj svetoanskoga praznika vsi zaprti, i Voglajna je šumeč čez jez v globočinu vrela. Poleg mlina je stal kozolc. Ja¬ nez razpostavi straže na vsih četirih oglali kozol¬ ca vsaku za butaru kuružine, kjer se ni vedlo, od ktere strani da grof pride. Meniha su tudi v ku- ružinu skrili, mu strogo vkazaje, se mirnO i tiho zadržati. Vse je bilo kakor v grobu; le Voglajna, od zadnje plohe še malo naraščena, je šumela i žabe su po bližnjih močvirnih senokošah vmes reglale, kakor da bi bil babji sejm. Včasih je tudi kakšna gladna lesica v Srebrotniku zalajala, al kakšni ne¬ topir skoz kozolc zaslivkal. Dolgostegnjeni hrbet pohorskoga gorovja jo pa bil nadebelo nakupiče- nimi oblaki obložen, iz kterih se je včasih žabji- skavalo bez grmenja, al kakor narod pravi lesi- čilo se je. 38 Pol ure su morebit uže fantje čakali, al od nobene strani ni bilo ne žive duše viditi. Neje¬ voljni su uže postajali, da jim tako dolgo noče ptič v mrežu. Posebno je pa Janez nevstrpljivo sem ter tje stopal. Ta misel ga je naj bolj vzre- mirivala da jih je morda menih le za nos sem k mlinu vodil, i da grof med tem, ko ga tukaj pri- čakujeju uže na drugi strani mu jegovoga golob- čeka v svojih nedostigljivili krempljah odnaša. Al opet ga je to odvračalo od te sumnje, da se na drugi strani naraščena Voglajna ne da lahko pre¬ koračiti. »Tiho, tiho, Janez!« — reče Tona na pol glasno. — „Ne vem, al sc mi je le tako dozdeva¬ lo, al je res tam v gojzdu nekaj zašumelo, kakor da bi se bil kdo skoz veje motal!« — Fantje se potuknuju, i zares stopiju V^tarbast trije v dolge črne meniške plajše zaviti možje iz gojzda v me¬ sečimi. »Su uže te pravi! Le tiho, le tiho, J^uitje!« Vsaki nehote rog svojega nož-a sgrabiT Tona’ komaj i komaj Janeza nazaj drži. »Ne bodi ven¬ dar bedast, dragi Janez,« — mu na uho zašepta — »kaj misliš, da Te hodu čakali, ako za njim podrčiš! Kje jih pa onda hočeš po tamnem gojzdu loviti. Le potrpi se, nam bodu uže sami v pest prišli.« Menih pa, to čuvši, kihne i se popraska, da kuružina zašumi. Htel je tim zašumenjem grofa na kozolc opreznoga napraviti, al ga celo od nje- govoga naklepa za nocoj odvratiti. I zares su oni 39 trije iz gojzda stopivši možje malo postali, kjer se jim morda vendar to zašumenje i šepetanje pod kozolcu ni prevarno dozdelo. Na Tonetovo pre- tenje opet vse vtihne, kakor da žive duše ne bi bilo pod kozolcu. »Naprej!« — spregovori sdaj eden zmed onih treh zapovedajočim glasom. — »Al Vama je mor¬ da srce v gače opalo, kjer sta se tako vstrašila toga kozolca. Veter je potegnul skoz kuružinu, i zašumelo je! Le brže naprej, da pketelin prej ne zapoje, prej ko se s našim plenom v grad ne vratimo!“ »To zašumenje«« -v^svitli grof eden beričev pohlevno odvrne — „ni bilo od vetra, saj je vse mirno, še listek na jagnetu se ne trese; to zašu¬ menje, i ako sam prav slišal, šepetanje, je moralo od kaj drugoga priti! Cisto nič prav varno se mi pod kozolcu ne dozdeva.« »Ako ni bil veter« — grof nazaj zavrne — »je bila pa kakšna mačka na mišljem lovu. Vama se koj pozna da sta v svojih mladih letali le kra¬ vam repe vihala, čaple lovila, i za brani pleval i kamenje v torbu nabirala! — No kaj se je treba bati!« — doda malo tiliejim glasom, kakor da bi i jega malo strah bilo, — „al nista v čestiti meni¬ ški opravi; še celo roke Vaj ne beričke bi Vama ljudje kuševali! — I ako tudi na kaj resnobnoga dojde, kar pa še misliti ni, al nimata meče spod kutami! Pa meč je morda v Vajni roki, kar je sedlo na biku! — Kar sam si predvzel« — opet bolj glasno doda — »to hočem i moram še nocoj 40 izpeljati, ako ne tako, pa tako, ako ne s dobrim, pa s hudim. Na pol pota pa ni moja navada po¬ stajati, al celo bezuzpešno se vračati. Se to noč se hočem š nji kratkočasiti.« — V talcem govorjenju prideju vsi trije od vštric kozolca. Ko razjareni lev skoči Janez spred nje, sgrabi prvoga levoj rokoj za zavratnih, ga za¬ suče dvakrat okol svoje bor no_ pesti, ter ga ta¬ ko nemilo strese, da su se mu kolena sklecavale, kakor vpijanjenomu, i zobje zaklepetali. V ravno tom trenutku se mu pa tudi v desni strašno v mesečini zasveti jegovi široki nož. „S kteri se še nocoj kratkočasiti hočeš? Kdo si? I kam greš? Odgovor daj , al moj nož Te predere.«. Tako ga nasili. Grof Urh, kteri je Janezu v pest padel, sc ozre po svojima hlapcama; al tudi jima se je ena¬ ka pripetila. Vsaki jc imel svojega krotitelja, da si nista sama sebi, molče grofu pomoči mogla. To vidivši, grof mirno bez naj manjega smOčeuja al spreplašenja Janezu nasproti: »Al nevidite kdo da smo, al Vam ne kaže očevidno naša zunajnost, da smo službeniki božji, ki se vračamo iz Celja v Zajčni samostan!« »Al je zdaj čas za meniha okol postopati« — mu Janez porogljivo očituje, — „sdaj ki samo sove i čuki i drugi grdi mračnaki draže ponočni mir i nepokoj delaju! Pravi menih bi mqral sdaj klečati v svoji izbici spred britki martri i boga lepo moliti naj zanaša grešnomu svetu, naj zanesljivo odvrača svoje oči od naših hudobij , ne pa po gojzdih se 41 okol klatiti! — Al kakor se mi zelo dozdeva ste Vi i Vaša dva tovarša enake baze menihov, ka¬ kor smo danas uže enoga vjeli! — Marka! pri¬ pelji svojega vrana sem na svitlo, da se priliči, je li su tudi ti trije z njegovoga gnjezda . 11 Kurižina zasumi, i Marka privleče meniha v mesečimi. »Izdajavec ! 11 — mu grof zarenči, spozna vsi v njem svojega isposlanoga ogleduha. Komaj je še to besedu zgovoril, tako nemilo gaje Janeževa pest v Zavratniku davila. Sdaj se spomne svojega meča. Naglo seže po njem — al na rogu všlata uže ptuju roku. Grof se prepade. Janez ga je pre¬ stregel. Poeasih mu jegovi dolgi meč spod kute potegne, i grof mora gledati, kako mu ga zlomi i kose v mlinski zajez zažene. Veče sramote hi mu ne bil mogel včiniti! Ravno tako sta bila tudi gro¬ fova beriča kvnal izrožjena. „Vi ste roparji, ponočni potepuhi, ki gotovo niste v dobrem namenu tukaj v zakotju stregli na memgredoče; ki tedaj zaslužujete, da zapadete ka- štigajoči pravici!“ Grof v eni sapi začne psovati, i gotovo bi bil še več psovk jim nabesil, da mu ne bi bila Janeževa pest še ožje Zavratnik za- zajnkala. „Ako smo roparji«—mu ojstro Janez besedu prekosi — „nismo roparji nedolžnosti kakor ste Vi grof; ako nismo v dobrem namenu tukaj v za¬ kotju čakali, vendar v boljern kakor smo Vas na Vašem potu obstregli; i ako zaslužujemo zavolj toga pravici v roke pasti, zaslužujete Vi grof, da 42 se še roka pravice Vas ne dotakne, kjer bi se tako le omadežila." „Kdo si, ki se predrzneš tako smelo s menoj s svojim gospodarjem govoriti." — Zavpije grof. — „ Ja sli m Urh, celjski grof, strah carjev i kra- ljev, grof Zagorski, ban Hrvatski i —" I sdaj naši vjetnik!" — mu ponosito Janez besedu prestriže. »Gorje mu, ki se podstopi mi le eden las ža¬ ljivo kriviti! Gorje mu! — Občutit hoče, da no¬ sim železne rokavice! — Sdaj pa od Vas tirjam, da se razodenete, kdo ste! Da se morda ne os¬ kruni moja plemenita, žlahtna krv, i moji visoki kneževski stan občenjem s kakšnim plužnjm pro¬ stakom!« ' V v' „Grof, Vi ste hitro pozabili," -jr mu Janez bolj omiren zavrne, svoj nož nazaj'v nožnice vte- knuvši, — »da ste sdaj- v naaL&ijm, v naši obla¬ sti, da ste naši vjetnik! je volja, Vas svežemo i tam v zajež^'• strmoglavimo. Ne bi Vas toga štitilo na ^le pleipstvo, ne Vaši vi¬ soki kneževskii gban! — Al, na taki način si nočemo mi pkOrin prostaki naše poštenje omazati! Blago vij it^/nam samo namen povedati, ki Vas je v ti naznani uri v taki nenavadni spreobleki sem pripeljal.« . »Toga računa dajati Vam nišam dolžen!« — se grof opet našopiri. — »Al ste morda uže po¬ zabili, da ja sam Vaši gospodar, ki Vam sdaj za¬ pove i ukaže, da se vsak od Vas ima domu poda¬ ti, ter mirno spati do beloga dne, kakor se spo- 'fC t d tri t 43 dobi vsim poštenim ljudem, ako nočete, da zapa¬ dete moji nemilosti.« To je bilo Janezu odveč. Svoj zavratni robec si odveže, i grofu, ki se je zastonj branil i zoper¬ stavljal jegovi jakosti, roki za hrbtom križem sve¬ že, da su mu kar zatekale. »Naprej čez most!« — mu strogo zavkaže.— „Ako ne prostovoljno pa siloj. Koj Vas na rame zadenem!“ »Kam!* ves v penah grof zakriči, da se je •is sred gojzda odmel. jegovi krik. „Kam?“ — porugljivo ponovi Janez grofovo vprašanje. — „Kam! — V naše zakletje! Le brže naprej! Petelini v vasi uže kličeju na dan , dru- gač Vam sramotil pred ljudem napravimo! —Al bo iskala v jutro grofica po gradu grofa. On bo pa v našem svinjaku! To bo dalo govorjenja Ce¬ ljanom! Hahaha!“ Kaj je bilo storiti- grofu, kakor vdati se sili ter s fanti ju čez Voglajnski most zasukati. To ga je tako vmečilo kakor vročina vnieči tepku v pajštbi. Hladokrvno sam pri sebi prevdari svoj ne¬ srečni položaj, i previdi, da bo še naj bolje, da on prvi svoje prenapete strune odpne, zato povza¬ me sam od sebe opet razgovor rekoč: „Fantje! puščajte me mirno svoj pot iti —“ „Kaj še!“— mu Janez bcsedu zasukne. — „Vas naj bi puščali Vaši pot iti, da nam odtim- ljate dekleta naše, da jih vlečete na Vaši grad, da jih zapirate v Vaše strašne zakletja, ako Vam nisu pri volji! To bi pa še bila to prava!* — 44 „ Vidim, da vse veste, da Vam je vse znano. -Vidljivo pobitim glasom grof nadaljuje. — »Nadariti Vas hočem, kakor Vas še nobeden nadaril ni, i nadaril ne bode, kakor le kralji i čari nadarujeju verne svoje sluge, samo da me pu¬ ščate. “ „Ne nadarenja— odkupljenja je treba ! a — mu Janez popravi. — ^Odkupljenja, ktero je do¬ stojno Vaši vitežnosti i Vašemu visokomu stanu, kakor tudi naši pogumnosti i hrabrosti. Pa najte morda misliti, da hlepimo pa Vašem le preveliko- krat po krivičnem pridobljenem zlatu i srebru, kte- raga nek v Vaših kletih sod za sodom, kad za kadi stoji i ki morda nadomestuju tudi ravno to¬ liko sodov i kadi solz! — Mi imamo zlata dovolj v brazdah naših dolgih, v naših vinogradih, v naših sprašnikih i gojzdih, naj več pa v našem bornem dlanu, kteroga žule od nocoj morda Vi naj bolj poznate. a „Kjer Vam tedaj ni mar mojih zakladov i dragocenosti, čim se hočem rešiti — čim odku¬ piti Vašega vjetja!* — Grof malo tuhta i spremi- šljuje. — „Uže vem! To bo naj bolje. Kjer ste zares plemenitih misel,“ — se jim prilizuje —ni Vaše ob¬ našanje zares vitežko se imcnvati mora, Vas ho¬ čem, fantje, v svoje odkupljenje — ako ste zado¬ voljni vplemeniti! — Vas i v Vami celi vaši zarod i čelu okolicu, kolikor je pod ime Teharje spada do večnih časov. V grb Vam dam od svo¬ jih treh zvezd, dve! Spoznavati i spoštovati Vas hočem ja, i s menoj celi moji zarod do večni 45 časov ko enakorodnike. Tukaj je moja vitežka de¬ snica, da čem ostati mož beseda!* Ta predlog seje fantom kaj dopadel! Živio naši grof! Živio! Trikrat živio! Živili Teharčani! Živi¬ lo naše mlado plemstvo!« — Veselo skup zakri¬ tju. „Le ne prenaglo fantje!« — resnobnim gla¬ som Marka svari. — »Taki gospodje se znaju kaj lepo i trdo zaklevati ter zastavljati svoje besede, svoju čest i poštenje, pa le malo kada se potem ako je treba, toga spomneju. To sam sam skusil v vojničkem gradu, ko s5in za orožjenoša služil. Kdo nam je porok, da nam juter grof namesto vplemenitivnoga pisma ne pošlje svoje beriče, da nas svežeju i odženeju !“ — „To se samo naj podstopi!*—Simekov Tona grofu preti. — „Koj si poravnam kosu, no iz črtala sulcu skujem; i viditi čemo kdo bo zmagavec kmetiči al beriči!* »Juter, sveto Ane dan,“ — grof celoj svojoj govorljivostjoj nadaljuje, — »bo^ Vaše starešinstvo kakor Vam mora uže znano biti, volilo novoga načelnika za Vaše krdelo. Tudi ja bodem prisu- stvoval volitvi s vso svojo gospodo. To bo naj vgo- dniši priložnost, da povzdignem Teharje med svo¬ je plemstvo. Za uzrok čem vzeti Vašu pomoč pro¬ ti Turkom, ktere bomo skoro na ogrski i hrvatski meji napadli. Al do volitve naj mi vsak zmed Vas reč zada, da bo molčal od nocošnjega pripe¬ tila, da se ne omadeži poštenje mojega imena, na čim mi je vse ležeče. — Ako pa ja ne ostanem 46 mož-beseda, to je, ako Vas ne vplemenim, juter pri volitvi, kakor sam obljubil, me slobodno vsak zmed Vas črni i obrekvuje pred svetom zavolj no¬ cojšnjega pripetila.“ „To hočemo, i gorje Vam grof; ako se to sozna med Vašim narodom, ki uže tako njevoljno godrnja proti Vam i Vašim dan na dan večim zločinjenjem! Onda Vas gotovo ne bo več štitilo ne Vaše obzidje, ne Vaše obklopje, ne Vaši vite¬ zi, ne Vaši beriči. Onda Vas ne bi odkupilo več ne Vaše zlato i srebro, ne Vaša moz-beseda, ne Vaša vitežka desnica. — Od sdaj Vas oslobodi- mo.“ — Janez mu vezilo z rok odveže. — »Ho¬ dite bez stranpotic domu v Vaši grad, pomolite se bogu, i varujte se, da nam ne pridete več na ta¬ kem potu v pest, kakor nocoj, ako nočete, da Vam sreča ne bo od nasprotne strani pela, i dobi’o si zapamtite, kakšnoga korena da smo teharski fan¬ tje! Lahko noč!« n {j bogom! 11 — jim prisiljenim i zatohlim gla¬ som grof odvrati. Vsaka reč kolikor jih je nocoj slišati moral, mu je bila kakor trn, ki ga bi bil požreti moral. Strašno mu je ta dogodjaj vse moči polomil, ter ga morda za deset let postaral. Kaj enakoga se mu še ni pripetilo. Razideju se, fantje pevaje, grof pa srdito sobmi škripaje, — vsak na svoju stran. III. Papeževi poslanec. ■ »^VAV.VAV. Solnce je uže precej visoko stalo na temno modrem nebu obsijaje visoke odre i temne stolpe gornjega celjskoga grada, ko je še v njem skoro vse leno v mehkih blazinah ležalo. Oziralo se je po raznobarvnih šipah podolgovato - ozkih oken, al opet od njih nazaj odbliskavalo, kakor da ne bi htelo viditi notrajnosti. V savinski dolini je stala gosta megla, ki je po solnčnih žarkih ravno ki¬ peti i se dvigati začela. Vse je še bilo tiho i mir¬ no le zgona prijetni glas sejo sem ter tj e od kak¬ šne crkvice slišal. Celo ptičce su prestrašne omol- knule, kjer sta dva škajnca se simo tamo gugala v sivem juternem nadzračju, ter ju krog za kro¬ gom zasukala okol grada, se ogledvaje bistrim oče¬ som na sve strani, je li ne bi kje zapazila kak- šnu plaliu grlicu za ugodni zajutrek. V grada je odbila ura uže šest, al vse je še v njem kakor izvmrlo, le straže težki stopaj po naj vrhnjem ob¬ zidju se je odmeval po gradskom prostranem po¬ slopju. ■ V edni sami izbici ni bilo vse pri gmahu. Brlela je še luč v lešerbi, akoravno je uže više 48 stalo solnce od lune. Grof Urh je zraven slonel. Da bi ga bil kdo vidil, menil bi bil, da vidi na smrt obsojonoga spred seboj, kteromu je le še malo časa za življenje odmerjenoga, tako je bil zami¬ šljen, i kakor se mu je vidilo sam seboj nezado¬ voljen. Sdaj vdari pestjoj po mizi, da kar leser- bica po nji poskakuje! Naglo vstane ter za¬ čne kakor nalašč izbu dolgimi koraki gor i dol miriti. Včasih postaja, kakor da bi prevdarjal to al unu misil, pretehtival ta al uni naklep. — »To se je prokleto zapletilo!* — v bradu zamrmlja. — „A1 razplesti se mora kako i kada bo meni volja, po mojih po veljali! — Al kakor tudi to roč obračam, od vsake strani ima za me grdo lice. — Pa naj bi liže bilo za drugo kakor hoče, da se to samo ne bi med narodom razvedlo, al celo čaru do ušes došlo! To bi bile opet preklete sit- narije. Še streha mi ne bi na gradu ostalo. Po¬ znam vas Slovence! — To je čisto poseben na¬ rod. Srečen, ki ga lepo vlada, v peklo bi išol za njim! Ni ga morda junaka nad Slovenskim, ako se v resnici boja loti; ni ga poljedelca, gospodarja, trgovca nad slovenskim!" — malo postane, i čez nekolika časa opet začne sam seboj govoriti. — »Obljubo moram pa vendar spolniti, kaj pa tudi košta! — Raje i lagljc dam vplcmenitivno pismo napisati, i zraven svoj pečat napečatiti, kakor da se le enoga cekina svojih zakladov dotaknem. Pa vendar, vendar" — srdito nadaljuje svoj samogo¬ vor — »vendar se hočem nad vam Teharčanom maščevati zavolj včerašnje mi včinjene sramote, 49 da saj čisto zastonj ne bo došlo vplemenitenje. Prej al poznej , enkrat gotovo, samo da se lepa prilika primiri! Posebno pa bo vas četiricu fanta¬ line moja roka malo ojstreje gladila, kakor je me¬ ne to noč vaša. Ne bom vas davil, kaker ste vi mene, ampak zadavil vas bodem. I kada bom gle¬ dal vašo davenje spod roki rabelj novi, onda se mi bo igralo srce, onda se bode moji oskrunjeni vižtnosti zadostilo. Al to vse lepo počasili, da hru¬ pa i govorjenja ne bo vzrokvalo med ljudem! Da- nas vas bom gladil, zares; slovesno vplemenil i hvalil — to moram storiti uže v sam svoj hasen— al prišle bodu ure, ko se bo spremenilo to moje gla- denje v tepenje; vplemenitenje v suženje. Naj pr¬ vo moram novoga načelnika na svoju stran dobi¬ ti. Zlatom se današnje dni vse zamore. On mi bo v ti stvari naj več koristiti mogel. »Vas četiricu 11 — sobmi zaškripne, roku vpesti ter nogoj v tla vda- ri — »vas čitiidcu pa hočem, — ne zadaviti, to bi bila prelahka kazen — al prikovati vas hočem za živu skalil v naj globočeje dno toga grada, kamor nista še nikada ne mesec ne solnce prisve- tila! Tam hote našli uže kupo, nakupičenih člo¬ večkih kosti, od gnjusobnoga gomazna najedenih. Tje vam bom poslal morivca lakotu, da bote spo¬ znali kaj se pravi mi protivno segati v moje na¬ klepe. Onda bodete vidili kakšnoga korena sitm ja i kakšnoga ste vi! — O! ni še spretekla za¬ dnja kaplja Savine spod mojega grada! — I tudi tebe hočem vjeti mlada golobčica, urar da se spod zemlju skriješ! Ojstre nikada spavajoce oči i uše- 4 50 sa mojih ogledvačev i posluhačev Te bodu gotovo najdle. I to skoro, dok si še v popku, rožica; dok še nobeni metulj ni sesal tvojega medu iz tvojih neder! Onda te čem odtrgnuti! Onda je naj veča slast v duhanju! Vkljub nočem odstati od tebe. Viditi čem kdo bo huji ja al osoda, ki se mojim namiram uže od nekada zoperstavlja.« — Sdaj kod okna obstoji. Megla je svoje zagri¬ njalo iz doline odtegnula. Mično je bilo gledati iz gradske višine dolj v celjsko starodavno mestice obokoljeno od temnoga od deža zapranoga obzi¬ dja. V farni crkvi k svetomu Danilu je vabilo ve¬ likim zgonom k jutrnem opravilu. Al grofa spred okna stoječega ni sbudilo to milo petje zgonenja iz njegovih trmastih misel. V spodnjem katu se je bila grofica Katarina probudila od grofovih težkih stopajev, ter iz svoje ležnice gledat prišla, kaj nek pomeni to zarano grofovo rogovilenje. V njegovu izbu stopivša se naenkrat na vos glas zasmeji i od samoga smeha še besedice spregovoriti ne more. „A1 mi je zbedarili nocoj Katinka! Al kaj? Pazite grofica da Vas smeh ne zaduši.« — Ji grof slano i zaničljivo besedu vrže i dalje skoz okno gleda. Grofica se pa še zmiraj smeji, i še zmiraj bolj, tako da še celo grofovi resnobno-grenki obraz na posmehljaj prisili. Vam danas resnično ni poštene reči go¬ voriti, 11 — se opet od okna k nji obrne, i šaljivo še dostavi — „uže vem, mesec se mlaji, zato se 51 pa tudi v Vaših možganah vrti, čestita grofica! kaj ne?“ „A1 pa v Vaših, resnobni grof! Hahaha!“ „Zakaj nek v mojih?« »No, hahaha! kaj hočete za fratra iti, al mi¬ slite morda da imamo pust. Hahaha!« Sdaj šele se grof zave, da je pozabil svoje meniške spreobleke sleči. Oči se mu zabliskaju. »Kaj to Tebe skrbi, kaj ja čem početi. Ja imam svoju glavu, i ta je tudi Tvoja glava! Zato Ti ukažem, da me koj samsga ostaviš, i da se mi ne predrz^eš več drugikrat k meni bez poziva priti! Z aparati si!« Grofica omOlkne, nakloni i pohlevno za vra- tfmi zgine. »Kakor da bi me vrag danas jašil; vse kar pogledam se mi prav ne zdi; kar naredim je na¬ robe. Da bi danas za suho zlato prijel — v roki bi se mi vsvinčilo! Ako še ni današnji dan od bo¬ ga prekolnjen, ga čem ja prekleti, ako bo to do večera tako napredovalo.« Pri teh besedah si str- gne svoju kutu iz sebe. Leno i vtnuleno se vrže v umetno zrozklani, zlatim spenjam debelo oko¬ vani naslonjač, da jeklene peresa pod sedežem zaškripljeju. Spanca ga premaga. Malko zadrmlje. Pol ure še ni tako dremal, kar ga sdrami dobro znani rog iz naj vikšega stolpa trojnimi zatulaja- mi, kar je znamenje bilo, da su ptuji gosti v grad prišli. Naglo plane kviško, si zadremane oči pori- blje, ter se v red postavi. »Gotovo su opet kakšni „lačenbergari a tu. Človek nima ne po dafnu ne po ('/■ 4* 52 noči miru« — spred sebe zamrmlja i čelo ogr- banči. Čez malo časa strežaj pristopi ter papeže¬ voga poslanca napove. „Papežev poslanec!“-— se grof začu¬ di.— »Kaj mora to pomenti! Do sdaj su le carje¬ vi i kraljevi poslanci mi v grad dohajali. I danas mi naenkrat ta č^st pride tudi papeževoga poslan¬ ca v svojem gradu viditi. — — — — Aha! uže vem kaj da je! — Naj pristopi!« Strežaj hoče oditi. »Stoj malo! Ima poslanec orožje kod sebe?« »Ima, svitli grof, i konja arabčana.« „Odtirajte mu jegovo orožje. Ako se bi mor¬ da obotavljal ga predati, mu kratko kažite, da drugač ni pri meni pristopita. Konja postavite v knjišnicu, mostove gor potegnite i bez mojega po- sebnoga povelja mi ni nikdo ne vari" ue noter pu¬ ščati! Razumiš!« Strežaj, se dostojno naklonivši, odide s tim naročbam. Grof se opet v svoj visokohrbtni naslonjač vsede mirno papeževoga poslanca pričakvaje. Ve- dil je, da je car Friderik IV. v Rimu, i da ga je morda tam papežu tožil, i da se gotovo teh za¬ dev papeževo poslaničtvo tiče. Strežaj sdaj, opet duri odpre, se za stran postavi i papežev posla¬ nec se prikaže med podvojami. »Hvaljeno bodi i slavljeno ime Kristusovo na veke vekov!« — tako pozdravi poslanec grofa v izbu stopivši. — »Hvaljeno i slavljeno od solnčno- 53 ga ishoda do solnčnoga zahoda! Mir i pokoj, cest i poštenje vsim vernim na zemlji, kteri su dobrih misel i čistoga sred!« »Ne kvantaj mi dolgo!« — ga grof nareži. — »Nišam danas ravno razpoložen" pridige poslu¬ šati, i evangelije, i letanije i vigilije i kakor se vse to pravi; za ta posel imam plačanoga popa v gradu. — Znebi se svojega sporočila, kakor Ti je naloženo, onda pa mirno čakaj mojega odgo¬ vora!« Na to neočakovano, neprijazno zahrjuljenje omolkne poslanec, seže mirno v desnu stran svoje široke gosto nabrane obleke ter potegne ž nje ve¬ liko papeževim ključastim pečatom črno zapečate¬ no pismo rekoč: »Ste li vi, kterilTjdaj spred me¬ noj stojite, Urh grof celjski, na kteroga je to pi¬ smo naslovljeno?« »Ako Te bi hotel toga sprepričati, da sam ja • grof Urh, Te bi moral dati ža oni stolp obesiti," da bi vidil, kako su moje sluge naučene slušati gospodarjeve povelja! Ako je tedaj pismo naslov¬ ljeno na Urha, celjskoga grofa, daj ga sem, da vidim, kaj nek rimski papež od mene zahteva,« Grof hoče. pri teh besedah poslancu pismo iz rok zdrgnuti. »Stojte grof!« — se ga poslanec nazaj sto- pivši obrani. — »Prej ne dobite toga pisma v ro¬ ke, prej ko se mi odvzeto orožje i konj nazaj ne da. I šele doli pri gradnik vratah Vam smem to pismo vročiti. Tako se glasiju moje naročila, take su povelja mojega gospodara svetoga očeta v Ri- 54 mu! — Da bi bil pa vedil, da ste mi danas tako ljuto napičeni, bil bi gotovo še par dni okleval v grad priti.« „Idahaha!“ — se grof prisiljeno nasmiji. — „Tako ošabno uže dolgo nisltm nobenoga cul mi v zobe govoriti.“ To zrekši potegne trikrat za svil¬ nata vrvicu, i od vzdol zgonček zacenglja, „Kaj hočete storiti ?“ — ga poslanec vzne¬ mirjen skoz to zacenglanje vpraša. »Nič drugoga ne, kakor pismo papeževo, kte- ro mi gre, ki je, kakor si preje rekel, naslovljeno na Urha celjskoga grofa! I kjer ga nočeš po le¬ pim izročiti, ga bodeš pa siloj predati moral. Kaj misliš, da se bom ja sam tukaj s Teboj zavolj pi¬ sma okol pričkal, za ta posel imam sluge.“ Posel vidši, da pri teh okoljšinah je najbolje se vdati i še večini zapletkom v okom priti, pre¬ da pismo bez daljnih over, ter grofa prosi, da ga ,4daj naj pušča mirno topot oditi, kjer mu zavolj odgovora ni nič kaj naročeno — al v ta hip vstopi četirica oborožjenih beričev. „Kaj nek! misliš da sitni ja zastonj svoje slu¬ ge zazval! — Primite" — zavkaže sdaj grof be- čem — »toga 4 — prstom na poslanca kazaje — — »ter mi ga do večera v gradu zadržite, o mra¬ ku pa v Bežigrad odpeljajte!* Vse prošnje, vse zaklinjanje je bilo zastonj! Vsi zagovori poslančevi, da je sAmo ko verni slu¬ ga se rešil toga sporočila, vse je bilo zastonj! Ur- hovo srce je pri vsaki jegovi besedi še bol kame- nelo. Beriči svežeju poslancu, kakor naj večemu 55 razbojniku roki križem za hrbtom ter ga odžene- ju, med tem ko se Urh porugljivo smehari tem prizoru. „Bog! Tvoja volja naj izidi!“ zdihne papežev poslanec i s beriči za vratami zgine. Sdaj šele, ko je grof bil opet s&m v izbi, za¬ čne bolj na tanko papeževo ‘pismo ogledavati. Vi- dilo se mu je, kakor da nima nobenoga veselja do njega. Pregleduje pečat, prebira naslov, ga poteh- ta, kakor da bi se mu pretežen dozdeval — al vslednjič vendar le prevlada radovednost v njem. Prelomi pečat, ter ga začne leno odpirati i iz zvu- najnih zamotkov izmotavati. Pa komaj ga reši troj- noga zamotka, — ostrmi, skoro da zatrepeče, ka¬ kor da bi bil v tem trenujku mu mrtud ude polo¬ mil. — Krčevito ga obema rokama drži. Oči mu narasteju izpod košatih obrv kakor zmaju tak otr¬ pne! Pohlepno bere i prebira, kakor da bi hotel celo pismo naenkrat očmi požreti. Ritensko mizu poišče da se na njo nasloni. Celi jegovi krepki život, vsa jegova cenjena moč mu obnemagaju. Bilo je naime izklučivno, vpanavno pismo. Papež ga je bil zavolj njegovih hudobij, zavolj nesram- noga, nekristjanskoga, pohujšivnoga življenja, za¬ volj lahkomišljenoga razsajanja, zavolj nepokoršine proti crkvi, neposlušnosti proti njegovomu gospo¬ dam čaru Frideriku IV. preklel — tako je pismo govorilo. Strašno je morala ta nesrečna novica na te¬ šče Urha dirnuti, ves se je tresel, al vendar su vkljub tomu neprenehoma naj strašneje kletve iz njegovih nečistih ust zrak okol vpeklenivale. 56 Zgončeva svilnata vrvica mu pride, da sam ne ve kako v roku. Bez da bi si svest bil, zacen- gla. Koj vstopi nekdo prav ponižno v izbu. Bil je nam od snoč uže poznati ogleduh. Mislil si je da je grof joga zazval na račun zavolj snočnoga pripetila.! Grof ga debelo pogleda, kakor da bi se s prvoga prav ne spomnil, kdo da je. Al kmal mu mrena pade spred oči i spoznavši ga, ga začne hudo zmirjati, ter se nad njim togotiti. Ne samo, mu je očitoval i pretil, da ga bo ob njegovu službu dal, celo vječanjem mu je grozil. Zviti ogleduh se je skrčil v kotu, kakor maček, kada na par¬ ni na vrabče pazi. Grof mu je vse naprej vlekel, koliko da ga na leto košta, da je najbolje plačan zmed vsili ogleduhov, i da še vrh svoje pogojene plače, zmiraj za vsako kolikanj važneje izsledjiva- nje posebne darila vleče, i vendar ga je snoč po svoji nerodnosti v taku zadregu pripravil. „Se enkrat“ — mu grof na zadnje reče, — „še enkrat se hočem poslužiti Tvoje zvijačnosti, ktera se Ti je do dan a s snoč prvikrat zneverila. Za¬ gotovljen bodi uže od naprej bogatoga nadarenje, al pa — kaštige. Prvo je, da mi zveš danas po¬ poldan pri volitvi teharskoga načelnika naše sno- čne tolvaje. Drugo pa je, da mi zmišliš naj var- neši naklep, kako puču V grad dobiti. Ne toliko zavolj mene — saj uže sivkast postajem, kakor tim več zavolj mladoga Ladislava, ogerskoga kra¬ ljevič:), da bo imel bar kakvu igraču, kjer dru- gač se mu bodu dani v gradu skoro vdolgočasili i življenje oskudilo. Cele dane se tudi ne da lov lo- 57 viti, i boj biti. Mlada krv potrebuje vsaki dan po devetero raznih zabav, da nestrpne. Veliko povzda- nje imam, da bom ogerskoga kraljeviča čaru iz pesti zvil. — Neizmerni dobitek bo to za nas, za širjenje i vkoreninenje našega upliva v oger- skih državnih zadevah. Le na ta način se zamorem spodmuznuti carjevem jarmu, ki mi od dneva do dne¬ va težji postaja, i časom spreobražiti svoju grofo- vinu v samostalnu neodvisnu kneževinu, za druge naše sozarotnike mi ni mar. — Da bi car samo pomislil, iz kolikih nadleg, iz kolikih zapletkov sitm ga liže rešil! Kolikokrat je segala jegova ne- dositljiva roka v moju mošnju, kada ni bilo ne vinarja ne v carski blagajni, kar se je le prego- stokrat pripetivalo! Priznam , da s hm se tudi ja mnoga nad njim pregrešil, kar se podaniku ne prispodobi proti svojem gospodam, proti svojem caru!“ — Ogleduh, čuvši, da grof' še ni zgubil celo povzda- nje do njegovih ogledvavskih sposobnost, se.opet poravna v kotu iz svojega skrčenega položaja. — ^Kraljeve i careve“ — spregovori nekakim ponosi- vnim zamozadovoljstvom — „sam spregledal, kakor kozarec vina v steklarnici, ter jim prišel do kra¬ ja v njih naj skrivajneših naklepah, ki su jih ko¬ vali proti svitlomu grofu! Vsaka zadrga jihnoga omrežja mi je bila poznata — i laž je, da ne bi še te okorne Teharčane v svoji sak vlovil!“ — Hotel je morda še dalje naštevati dokaze svoje zvijačne ogleduše sposobnosti , pa Urh mahne ro- koj i ogleduh, dobro to znamenje poznavši, odide 58 pa bolj ponosno, kakor je prišel, akoravno še zmi- raj ponižno, pohlevno, prilizljivo, al kakor se bi še drugač obnašanje plitvih duš proti svojemi gospo¬ dari nazivati moglo. IV. Volitev načelnika. Fantje, kteri su včera grofa Urha na njego¬ vem ponočnem deklečjem lovu tako srečno pri Tur¬ kovem mlinu obstregli, su se kmal po tem pripe- tilu opet nazaj k P e n garje vi m podali. Težkim srcem su jih uže Očakovali. Mlinarjev Janez je vse do naj manje stvari pripovedni od konca do kraja, kaj i kako se je pri mlinu pripetih). „Ostane grof* — konča — »mož beseda, da nam juter vplemeniti- vno pismo donese, hočemo molčati čez to do naše smrti, drugač pa ne! — Al grof, zvit ko. trta i lesičji od lesjaka, bo gotovo med tem dvem zadre¬ gam, manjšu zvolil. Zares hudo bi za njega stalo, da se to med ljudstvom zve. Zato molčimo vsi, kteri ža to vemo, dok volitev mine. Sdaj pa lah¬ ko noč oče! Nezamirite, da smo Vas tako dolgo 59 zadrževali. Lahk,o noč Marjetica, sladko spavaj. Juter se opet vidimo. Lahko noč!“ „Lahko hdč“ — jim Pengarjev odzdraviju. Marjetica do duru posveti. Fantje odideju. Ko do vaške lipe prideju se hočeju raziti vsaki na svoj dom. „Veste kaj, fantje," — reče Simekov Tona —, spat iti skoro da ni vredno postelje potlačiti. Svitalo se bo skoro. Pojdmo k sveti Ani juterni- ce zgonit. Te sramote si vendar ne bomo dali napraviti, da bi v kakšni bljižni fari prej dan zgonili kakor v Teharjah! Ko zaspanci nočemo sloveti!“ Fantje su ga vbogali, i vsi skup ju proti sve¬ ti Ani okreneju. Juterna hladna sapa je uže pri- pihala; rosa jo počela rositi; megla je 'nastajala poleg Voglajne i na bljižnjih travnikih. Po vasi je še vse spalo. Skoro se iz visoke line svetean- skoga stolpa luč zasveti i malo trenutkov za tem zatrijanči. Naj prvo se mali zgon oglasi, za njim ju srednji vbere, i na zadnje ta veliki med nji udari. Tako milo se je po okolici razlegalo, da bi bilo celo v jeklenem srcu našlo skrivnu čutlji- vo strunicu, na kteri bi se bilo odmevalo. Popot¬ nik bi bil postal, klobuk bi bil pogrnil i molil bi bil, tako ganljivo, tako mehko su ju znali fantje vbrati. Šestkrat, su sprenehali, i šestkrat su opet drugači zatrijančili. Po odzgonenju nabijeju Štu- ke i na vse četiri strani pokneju, ljudje budivši, da naj vstajaju, da se obhajanje svete Ane pri¬ čenja. Prej ko se razidejo, si še vzajemno bese- 60 du založiju, da se hočeju 'pri volitvi gotovo opet skup snajti. Samo Mlinarjev i Šimekov sta še mo¬ rala nekoliko pota skupaj iti. Molče napredujeta eden za drugem po ozki sem ter tje koreninami preraščeni stezi. Vsak je bil v svoje posebne mi¬ sli zadubljen. Cez nekoliko časa spregovori Tonži., „Kaj si Ti sdaj kaj misliš Janez!* „Da Ti odkritosrčno rečem, ja si zmiraj mi¬ slim,« — mu Janez odgovori — „da se z toga, kar se je nocojšno noč zgodilo, ne bo nič kaj do- broga rodilo. Zelo se bojim za Marjeticu. Grof ne bo odjenjal. Kar si enkrat v glavo vbije , je za¬ stonj da bi jenjal. I akoravno nas povzdigne na plemski stol, i mi čez vse to molčati moramo, ka¬ kor smo obljubili, bo vendar le zmiraj hlepel po svojimi oglectvači, kterih se človek današnje dni obraniti ne more, nas uzročitelje vsega toga izvo¬ hati, i se nad nam kakor koli maščevati. Ni me strah zavolj mene; al strah me je zavolj Marjetice i zavolj Vas drugih, ki ste se zavolj mene žrtvo¬ vali.* Ja sam ne vem kaj bi storil, da mi Urh Marjeticu otme-—. Vidiš , dragi Tone, te misli mi srce težč.“ «To je, vse prazni strah 14 — mu Tona odvra- ti — „to Urh he bo nikada storil. Bal se bo nam še enkrat v oblast priti. Izbij si te misli iz gla¬ ve. — Glej ja čisto kaj drugoga spremišljujem. Današnja volitev mi po možganah kvasi. Mislim i spremišljujem sem ter tje, koga bi nek vtegnu- la ta čest zadeti. — Kjer sva sama Ti čem nekaj povedati, kar sam čul o ti zadevi od dekle našega 61 soseda. Akoravno na babje besede ne dam ne vi¬ narje ne, su vendar v današnjih okoljšinah saj spominka i pretresa vredne. Dekla mi je naime včera, ko svk se prav po slučaju na naši senokoši srečala, pod zaštitom molčanje povedala, da je od Hrastinšekovoga hlapca čula, da su Hrastinšekov oče doma, Hrastinšci povedali, da je bilo v zadnji starešinski ^kupčini govorjenje,.'da bi se tako ka¬ kor Ti naj 'bolj za našega načelnika priličil; — i da je hlapec — no saj ga poznaš pokveku, Mar- tineta, —- ravno tačas, ko su Hrastinšekov oče to pripovedali, pod odprtim oknom treske cepal i to cul. Celo na perišču, mi je rekla, je uže bilo za- volj toga govorjenje.“ »Grlej Tona, od nekada sam hrepenel po ti cesti; vidil. sam se uže v duhu v bojni čeladi, s svitlim oklepom, s črnim spredobraznikom i sojstrim 'mečem na čelu naše čete. Sanjal sami' samo od bojev i vojsk, od zmag i slave; — al od-danas f su se te moje misli čisto spreobražile! I kar sam še včera za naj veče čestenje menil, se mi danas naj veči nesreča dozdeva. Kar mi je še včera sr¬ ce ogrevalo, mi ga danas mrzi.» i! It ažurnim Te, razumim! Al kaj ki'se toga vbraniti ne moreš , ne smeš, ako Te odbereju i izvoliju. Plašljivost bi se v Tvojeln značaju slutila.*' V tem razgovarenju prideta na razkrižje po¬ ta. Roke si podaje se razideta. Bolj ko je dan rastel bolj je živo postajalo v vasi. 62 Pri Pengarjevih su bili, kakor vselej tudi da- nas, oče, hišni gospodar, naj prvi po koncu. Prvo ko duri odpreju se po vremenu, po meglah ogle- daju; potem še le greju drušinu budit. Naj prvo hlapca kličejo, ga z mi rajaj e, kaj dsrtako dolgo spi, da mu uže solnce v rokove sije. Kmal prileze iz svojega gnezda', s kodrastimi lasami i rudečimi očmi. Počasih se vse - oživi po celem' pohištvu, vse se začno gibati, kakor v panju, kada v spo¬ mladi solnce prvokrat prav gorko na njega prisi- je. Kmal po očetu je tudi Marjetica vstala. Urno gore v kuhinju, si jankicu rumenim pasom spod- pasha vedricu vzame i pisani svitek i brhko ka¬ kor žejna srnica žadrči k štcpihu. Počasih spušča vedricu po vrvi v štepih si ogledvaje od ljubeznih sanjah vneli obraz v čistem zrcalu bistre zdenčni- ce. Vcdrico dolj puščaje malo postoji, kakor da ne bi si upala š nji vodu stresti, kar zasliši za starimi vrbi, ki su okol štepiha nasajene bili, ne¬ kaj zašumeti, kakor da bi se kdo približal. V tem trenutku ji pride grof Urh i jegovi ogleduh na misel — prestrašena vrv s vedrici spusti, da glo¬ boko v štepih pluskne, hoče da pobegne, al — v ta hip se uže čuti za roku prijeta. Na ves glas zakriči. Pa ko se hoče iz roke izviti, — glej stoji Mlinarjev Janez spred nji, kteroga je ljubezen namestno domu k Pengarju skoro nevedoma pri¬ peljala. Na Marjetični krič je vse iz hiše privre¬ lo, i smeha je bilo celi dan dosta. Ljubezen da za¬ ljubljenim tistu sposebnost, da eden na drugem koj na prvi pogled vsaku naj manju spremeni- 63 bu v njegovem notranjem spozna. Tudi Marjetica je na Janezu koj neku otožnu zamišljenost spo¬ znala, kar nezaljubljeno oko gotovo nebi bilo ta¬ ko hitro zapazilo. „Kaj Ti je Janez ?« — ga malo vznemirje¬ na vpraša, — »da, si uže tako rano tukaj! Juter- nice je šele odzgonilo, i zvezda danica se še ni otrnula, i Ti uže takaj postopaš ? Ti si gotovo sla¬ be sanje nocoj sanjal! »Al Ti ni morda ljubo, moja draga, da me uže tako rano vidiš?«, »Kako moreš kaj takvoga reči! Ja samo slu¬ tim, da Te morda kaj vznemiruje, da Ti pokoja, da Ti spati ne da! Povej mi kaj srce Ti teži?“ »Nekaj priti med naji stopiti, ki naji razdra¬ žiti hoče!« »Razdražiti! Za pet ran božjih to je strašna beseda! Povej, ne puščaj me tako dolgo v neved¬ nosti. Nikada se ne bom od Tebe ločila! Akora- vno bregovi i dolovi med naji stopiju, moje misli, moje želje moje molitvice bode vendar zmiraj pri Tebi. Bez Tebe mi je ta celi svet, naj bi bil samimi cvetlicami obsjan, vendar žalostna pusti¬ nja!« — Pri teh besedah ga tako milo i zvesto v oči pogleda, da ju Janez ves ganjen od njene sočuljivosti strastno objame i na svoje prsi stisne. — Al ravno v naj slajšem ljubkovanju zazoveju Pengarjev, ki su se med durmi prikazali, Marje- ticu, da naj se žuri mleko v Celje nosit. »Janez Te pa naj spremi,« —- še dodaju, ko ga zapaziju — »da se Ti še pri belem danu kaj ne pripeti, 64 saj vem, da tudi on ima kakvoga opravka v Ce¬ lju ! 11 — Sramežljivo se Marjetica izvije Janeže¬ vih objemajev. On ji vedrico zajme, škaf nalije, ter ji ga na glavo vzdigne. Kakor da ga še ču¬ tila ne bi š njim v lovpu odhititi. Janez je malo naprej odišel, al kmal je tudi Marjetica pražno oblečena s mlekom ga došla. Iz nizkoga svetlo oribanimi bakrenimi obroči široko okovanoga ška- fca su se svetile plehnate mlečne posodice. Na srebernem pasu ji je visel na desni strani noži- ček. Okol neder si je umetno ovila rudeči svil¬ nati robec, kteroga ji je bil rajni brat iz Laško- ga prinesel, ko je grofa Miroslava tje spremljal. Za robec si je pa v sredi vtaknula rožmarin-veji- cu. Za vrat si je obesila zlatu blagoslovljenu sve- tincu, tudi iz Rima donešeni spominek jejnoga rajnoga brata. »Kaj ne,“ — je djala, ko ga doide — »da sam se žurila! Nišam htcla, da bi bil dolgo na me čakal. Glej zato sam pa tudi ta¬ ko neredno opravljena. Pa še zmiraj si tako za¬ mišljen, skoro kakor, da bi se žalostil. Kako si pa včera žvižgal i popeval i dobre volje bil! Čelu vbogu noč sam le od Tebe sanjala! — Al to kar si mi pri štepihu pravil od »razdražiti,« od »med naji stopiti,“ to mi je srce skoro čisto klaverno napravilo. Daj, razjasni mi to!« Janez ji je sdaj vse povedal, kar je zavolj yolitve od Toneta zvedel, ter ji vse nevarnosti spred- očil, ki ga bi mogle ko načelnika doteči: »Ni¬ mam straha zavolj boja, zavolj vojske, po tem je 65 vedno moje srce hrepenelo! — Al skrivnoga ma¬ ščevanja se bojim od strani grofove, ako, morda kada zve da sam tudi ja bil pri mlinu zraven, i Še ko vojvoda! Toga se bojim, to mi srce teži, ka¬ kor mlinski kamen.“ „Mislila sam Te pa vendar boljšega junaka« — mu Marjetica pol šaljivo pol ponosno nasproti. — „Kakor hitro, da po skrivnem al očitnem v grofovu pest padeš, čem ja sama Tvoju zastavu razviti, teharske fante okol nje sbrati; i zagotovlje¬ na sam da bodu vsi radi zadnju sragu krvi pro- lili v Tvoje oslobodenje!“ „To je junačko govorjenje, ki se ga ne bi bil nikada od Tebe nadjal. Od sdaj mi je tudi moja zamišljenost, moja žalost prešla, kjer vidim, da sam Te vreden, da se ne boš žalostila, kada Te bodem samicu doma ostavljati i v bojeve iti moral!“ V Sovodni, na pol pota med Celjem i Tehar- jami srečata berača s divjo'obraščeni bradi raztrga¬ nimi rokavi, ogulenim raztrganim klobukom i s grčevi bakli v roki. Kakih šest korakov spred njima gre uže z pota. Se za stran vstavši, pote¬ gne klobuk z glave ter jih lepo ponižljivo za dar božji poprosi, jima roko s debelim paternoštrom pro- živši. Janez seže v žep, ter mu par cekinov v klobuk vrže rekoč: „Pa moli za verne duše v ji- cali i za najinu sreču!“ Pri ti priložnosti se je Janezu zelo, zelo dozdevalo, da je beračev pater- nošter čisto tistomu spodoben bil, ki ga je snoč pri spreoblečenem menihu za pasom viseti vidik Beli kosteni križec, gosto nabrane tolste jagode 5 66 vse je bilo kakor pri snočnem. Še enkrat se po beraču ozre i v ravno ta hip je tudi berač se za njima ogledal, i opet se je zelo Janezu dozdevalo, kakor da bi bil vidil berača svojoj debeloj grja- čoj jima preteti. Skoro za gotovo je bil sprepričan, da je ta berač i včerašnji ogleduh ena ista oseba, samo v drugi spreobleki. To svoje zapazenje ni hotel Marjetici poveti, da ju ne bi bil vznemiril, ali morda še po krivici strašil. To da predvzel si je celi dan dobro na toga beračuha paziti. Pač marsiktera celjskih gospoj i gospodičen je zavidila brhki Teharčanki jejnu krasotu, i Ja¬ nezu marsikteri celjskih pomazilčenih i potrkanih gizdelinov jegovu golobčicu, ko sta, svesta svojega stanu, štimano se po celjskem trga sprehajala. Vse je za njima gledalo, vsakomu sta se dopadla. Marjetica raznosi svoje mleko po navadnih hišah, i prvo opravilo še ni minulo, ko sta uže nazaj v Teharjah bila. ljudstva se je med tem uže sila veliko nabralo. Vse je mezgolelc romarjev. Za potom skoz i skoz čez celi hrib su sedele goste vrste beračev od bljižnjih i dalnjih krajev, to je ljudjib, ki ne sejeju i ne^ žanjcju pa vendar le ži¬ vlju. Tu je eden grdu ranu kazal, da se je človeku gabilo ju viditi; tam je drugi zvinjene ude imel; tretji je ,;opct svoje brglje čez pot položil, da bi romarje bolj na se oprezne delal; pod lipi tam v senci je na vozičku eden ležal, bolj mrtev ka¬ kor živ, i vendar je še svoje osušene roki stego¬ val po zemaljskem blagu; ne daleč od toga.je če- 67 pela stara babca zraven svojega koša, mrljivo prebiraje jagode na paternoštru. Ta i jejna sose¬ da ste obe na so moč kričele; ena je drugu vthela prekričati; ena je drugi dare zavidila. Tam je morda hčer za palicu vodila svojega slepoga oče¬ ta, za njega božje dare proseč i nabirajoč. Janez se je nalašč na vse strani po beračili oziral, al tistoga ni mogel najti, kteroga je pri Sovodni srečal. Marjeticu je do doma spremil i sdaj šele gre sam domu malo pogledat. Cela dru- šina ga je uže željno pričakvala. Povsod je pogle¬ dal, po hlevah po podu, ako ne bi česa zanemarje- noga našel. Polivali to, obrekvuje ono, kakor se prispodobi pridnomu gospodaru. Dekli zaukaže v crkev iti, pastiru veli naj gre krščanski nauk poslušat, doma ostalim pa veleva dobro na pohištvo i živinu paziti, danas vse dobro zapirati, kjer je mnogo ptujega sveta v vasi ter se nobenomu v srce viditi ne more kakšnoga djanja da je. Ko je vse spregledal i vsakomu svoj posel odredil, gre v svoju spalnicu, prcprcže okno zagrinjalom ter se vlježe. Bil jo zelo truden, al vendar mu jegova vroča glava ni dolgo zaspati dala. V spanju su ga pa vsakojake sanje vzneniirivale. Zatoraj se opet ozdigne i na ravnost v farnu crkev gre si v mo¬ litvi tolažbe iskat. Užc dolgo, al morebit še nika- da poprej, ga ni$u vaščani vidili tako pobožnoga. Dolgo je na kolcnili klečal spred velikem oltarju boga moleč; še enkrat zdihne, pogleda milo proti nebu se prekriža, poškropi, vstane i pobožno iz crkve poda. Se Marjetice, v crkvi ni 5 * 68 zapazil, ktera je začudena i ganjena ga tako po- božnoga vidila, akoravno je tik njene klopi memo išel. Iz farne crkve gre k sveti Ani, kjer su si fantje reč zadali, se danas skup snajti. Tukaj je bilo še več ljudstva, kakor doli v vasi. Bilo je tu¬ di, kakor vsako leto mnogo Celjske gospode na božji pot prišlo. Poedine društva su sem ter tje raztre¬ sene po ledini sedele. Šemarsko opravljeni celjski gospodičci su se vrteli i klanjali okol našopirjenih Celjank, kakor da bi obnoreli bili! Cisto drugači- šnoga jedra društvo je poleg njih okol dolge iz desk sbite mize,sedelo. Bili su Šentjurčani. Tukaj je vse drugač borni Šentjurčan svojemu dekletu lepotaril! Akoravno ni umel ljubeznijske rešetke plesti i umetno pred dekletom dvorišče pometati je bilo jegovo obnašanje, jegovo gibanje saj nara¬ vno ! Celjski gizdelin si še srce prav ni vzel svoju pužicu vrokavičenoj rokoj prijeti, samo dvema pu¬ stima ji je vstajat pomagal, ako se ji je morda poljubilo se vzdignuti. Bala se je pužica cele roke, kakor da bi osrapena bila. Šentjurski fantalin se pa ni bal ne sram val svojega dekleta pred celim društvom krepko i vendar rahlo objemati, kada mu je le drago bilo! Celo stareši su morda zra¬ ven bili, al delali su se, kakor, da to ne zapazi- vaju; govorili, i pogovarkvali su se o vsakterih re¬ čeh, o mnogovrstnih zadevah. Kako na primer v vinogradih kaže, koliko veder vina si eden al drugi oboča, kakšnu eenu ima pšenica i t. d. Iv večjem daje kakšna oferca zaljubljence po strani gledala, samo da bi imela potem doma kaj čenčati, 69 i jezike stegovati. Mali Mihec je pa po trati okol skakal ter se lesenim konjinkom igral, ki su mn ga kakšni stric al pa boter za sejm kupili i ki je vzad piščalku imel vsajeno. Mlajše dekleta su okol medičarskih šatorev slinoustno po medici stre¬ gle; uže bol odraščene su se pa za peče i robce poganjale. Pod lipama su bili večidel domači. Tam je bilo tudi Martnačkino ognjišče. Hej, kako se je še starka vrtela i obračala okljub vsakomu de¬ kletu. Vse je litcla sama storiti, sdaj je po ponvi pomešala sdaj pokrovalke premikavala pogledavši po loncehje li uže zavira, sdaj je na zabelj pazila, vilicami pečenku nabadala, je li je uže' zadost prepečena i prhka, sdaj je ogorke v ogen porivala i t, d. Nikada ni bila pri gmahu, zmiraj je mogla kaj brčkati, drugač,, kakor su ljudje kazali, ni bila zdrava. Marjetica ji je v njenem kuharijskem pO- poslu lepo pripomogla. I akoravno je Janez zra¬ ven nje stal, vendar ni ne juhe zasolila, ne pe¬ čenke zasmodila. Dvakrat ga je uže ogovorila, al nobenkrat odgovora dobila. Zamišljen v vsaktere reči je gledal v štrene, ki jih je vrela juha po loncu sukala. „Janez!“ — ga tretjikrat bolj glas¬ no vpraša, — „al zares nič kaj ne slišiš ? Al shm Te morda čim razžalila, da mi na moje vprašuje še odgovora ne daš!“ „Meni je draga, da Ti po pravici, povem,“ — od- vrati Janez — „kakor jetniku, kter še ni pred sodbi stal, i še ne ve, kaj ga čaka.“ „Pa uže opet tako blodiš! Nevem kaj bi storila, da bi odpravila to slabil volju iz Tebe! 70 Ako drugoga uzroka ni kakor to, kar si mi na potu Spravil, bi moral vesel biti, i veselja poska- kvati, da Ti je ta čest določena! — Ti se mi boš tako dolgo žalostil,« — doda čez nekoliko časa bolj molknim glasom,«— da se Tvoja žalost naza¬ dnje še mene prijela bo, — kaj pa bo onda!* — Sdaj prižanta oni berač k ognjišču, kteroga sta pri Sovodni srečala. Ponižno poprosi Marjetici! po kaj pogretoga v bogajime, kjer uže tri dni boj¬ da ni nič toploga v želodcu imel. Janez ga ojstro pogleda. Berač oči pobesi i za gotovo je bil Janez sprepričan, da v teli beračkih cunjah snočni me¬ nih tiči. Skoro, da ne probledi, tako sta ga jeza i nejevoljnost sgrabila. Koj pri priči ga bi bil pri¬ jel, da ne bi bil ravno v ta čas Šimekov Tona s drugimi fanti prišel. »Dobro došli! Da ste mi zdravi vsi i dobre volje.« — Janez pridše fante pozdravi. »Al Vam nišam rekel« — se Tona k svo¬ jim tovarišem obrne — »da ga tukaj gotovo naj¬ demo. Zdravo Janez! Ti Marjetica nam pa donesi bokal vina, pa kopuna nam nareži, saj bcz toga ni življenja! Fantje koj za mizu se vscdite.“ — Fantje se vsedeju, vino se donaša vrč ga vr¬ čem, bokal za bokalom. Pesmica se zapoje za pesmi¬ ci zdravljica za Zdravljici. Bdrač, na kraj mize sedeč gloda svoju juhu, kakor da se še zmenil ne bi za to kar fantje vganjaju. Janez je Tonetu vse razodel zastran berača. Berač, svoju juhu poglo- davšij! nasloni glavu na lakte, ter se dela, kakor da bi dremal, včasih je pa celo dihelj na se držal, 71 samo da mu ne bi kakšna beseda .ušla, kar sta se Janez i Tona razgovarjala. Cez nekoliko časa reče Tona bolj na glas: „Kaj ne Janež to je bila lepa komedija snoč pri mlinu!“ — To čuvši be¬ rač počasih glavu vzdigne, dela kakor bi se bil zdramil, težkobno i vtrudeno vstaja i hoče, da odide, —- al v ta mah se čuti zadje za zatilnih prijet. Hoče, da se obrani, pa po nesreči se malo pr e borno dotakne svoje prilepljene brade, i cela, kakor ju jo krznar naredil, mu pade na tla. Janez, ki ga je prijel, ga proti solncu zasuče. — »Da da ! si uže to pravi! Si mar pozabil, kar sam Ti snoč rekel, da se za prihodnje varuj naše pe¬ sti, da Ti slaba sapa pela bo, ako Te samo enkrat še na ogleduhanju zasačimo!“ — Bog ve, kaj bi bili fantje š njim naredili, da ne bi bil ravno sdaj se rog iz vasi gori zaslišal v znamenje, da se bo volitev načelnika pričela. „Kaj čemo sdaj š njim, pusti ga Janez!“ — se posa¬ mezne mnenja čujeju — »pusti ga ne ognjusi svoje roki nad njim, da še v pravi čas pridemo doli v vas!“ — »To pa ne bo!« — se Janez fantom odreže, ter berača k bljižnjemu svinjaku vžene i v hlev k svinjam zapre. Rog se vedno bolj glasi, trombente pojeju, i grofovi glasonoša se sliši, kako-nar0(1 u nopoveduje pričetek volitve. Fantje sgrabilu vsak za svoj klobuk i brže kakor jeleni, kada se gredu v jutro v dol napajati, su v vasi. Vse je uže bilo nared- no. Na vzvišenem mestu je stal grofovi bogati ša- tor, kraljevem prestolu enak. Vrh njega je visel 72 široki grofovi štit s tremi zlatimi zvezdami v ne- bomodrem polju. Spred šatora sta stala na stra¬ ži dva orjaška viteza s sivo-jeklenimi oklepi i čr¬ nimi spredobrazniki. Na desno od grofovoga šato¬ ra su bili sedeži napravljeni za eeljsku gospodu za viteze i ptuje goste; na levo pa za teharskoga župana i za teharsko starešinstvo. Spred sedeži je pa bil precej veliki prostor na četiri ogle zaprežen, da se ljudstvo ni moglo do šatora rivati. Zvunaj zapreg je sve vrelo. Na vsili obrazili se je izrazi vala radovednost, na koga da če načelnič- tvo priti. Naj spredej su bili možje, po bljižnjih gričah je pa bilo vse belo žen i dekličev. Celo bližnje drevesa i streho su bile danas obljudjene. Sum je vedno narašal. Glasonoša stopi sdaj spred grofovi šator tri¬ krat zatrobši v svoj krivi zlatom pozlačeni i sre¬ brom okovavi bivolov rog. Vse vtihne, pričakvaje kaj bo naznanil. Svoj rog opet čez rame obesivši, seže v svoj prsnik, potegne široki list ž njega, ga izmota, se malo izkašlja, ter začne, kolikor se mu da na glas takole brati: „Možje! Teharčani i okoljčani! Vi sto danas sem pozvani, da bodete svedoki volitve novoga Vašega načelnika, kteroga bo zmed Vas volilo Vaše čestito starešinstvo pod predstojstvom Vašega vrloga župana. Naj zadene volitev kogar god hoče, naj bo Vaši osebni prija¬ telj, al sovražnik, vse eno, Vsaki zmed Vas ga ima posluhnuti i jegove povelje natanko izpolniti, kar se tiče mira doma i povelničtva v vojski! — 73 Urh, grof celjski, ortenburžki, knez zagorski, ban hrvatski, slavonski, dalmatinski i t. d. i t. d. a Ojiet trikrat v rog zatrobši, odstopi. Zupan pa i za njim sedem teharskih starešin se podaju veličastno v posebni za volitev pripravljeni šator. Starešine se vsedeju okrog. Zupan razdeli črne tabljice s pisalki med nje. Vsaki zapiše ime tisto- ga na tabljicu, kteroga voli, ter Ju v posebnu skrinjici! položi. Zaprta Skrinjica 'še prinese h grofu Grof u odpre, vzame tabljicu za tabljici žje ju pogleda i na stran položi; i kjer je na vsih tablji- cah eno isto ime stalo, su vse na cnu stran prišle. Vse je bilo tiho kakor v crkvi. Glasonoša .topet predstopi, kakor navadno v svoj rog zatrobši. Sdaj se sam grof vzdigne iz svojega širokoga sedeža, mahne rokoj i takole go¬ vori: „Cestito starešinstvo je izvolilo enoglasno novoga načelnika v osebi Mlinarjevoga Janeza! „Slava mu! Slava!« — jo-vse ljudstvo vikalo i jezero i jezero klobukov se je v zraku sukalo. Veselja-klici nisu hteli vtilmuti. Glasonoša mo¬ ra opet zatrobti, da narod vtihue. „Naj stopi Mii-, narjev Janez« — grof dalje govori — »spred me¬ ne, da ga vidim, i da mi priseže prisegu vernosti i posluhnosti ! a — Opet je vrelo po narodu, ka¬ kor po vzburkanem morju. Vse se je gnetilo, vse se je oglodavalo, od ktere strani da bo novi na¬ čelnik pristopil. Sdaj prihrumi četa teharskih mla- denčev, ktera je bila posebej stala, s Janežem v sredi. Simokov Tona spred njim narod vsak-sebi para. Živa ulica se po obeh straneh naredi. Za 74 Tonetom pa Janez koraka se smelo po ljudstvu ogledvaje, od kteroga je bil za dobru glavu viši. Pogum na visokem čelu hrabrost na lepo krivem nosu, predrznost . v ojstrem pogledu, jakost v ju- načkem stopanju su ga odlikovale zmed celoga ljudstva. Kakor jelen preskoči zapregu. Ponosno stopa po stopnicah do grofovoga šatora, se spodo¬ bno nakloni, pa me nonižnivo ampak kakor se možaku iz jedra i jekla prispodobi. Grof mu od- zdravši, ostane iz svojega sedeža, ter ga narodu predstavi. Slava- i živio-klicanja ni bilo ne kon¬ ca ne kraja. Grof potegne sdaj svoj meč iz kon¬ čali, ga trikrat š njim plošnati strani čez pleča odari rekoč: „Bolje Ti je biti vitezem, kakor slu- žetont! Od sdaj si mi enakoroden, od sdaj si na¬ čelnikom teharske čete postal, mojega najslavnejšega' naj junačkejšega bojnoga krdela! Vodi ga zmiraj k srnagi i bodi mu sam izgled hrabrosti i juna¬ čiva. Lišpaj se pred njim ko prvak od njega, ki straha i 'plaha ne pozna, ki raji pogine slavno, kakor pa se omakne sramotno. — Meni pa sdaj priseži trdnu vernost, i posluhnost i pokoršnost; neodlagljivu i zvestu i natanku izpolnitev vsili mojih povelj !“ 1 — Janez vzdigne prve tri prste desne svoje ro- roke proti nebu rekoč: „Pisegam ter prisežen tako mi bog pomoziP — Celi narod je čul te jegove besede. Sdaj grofovi strežaji vitežko orožje doneseju; nlu svitli dleskasti oklep okol prs oklopiju, mu dolgi, križasti meč opašiju, mu bronastu čcladu na 75 glavu nasadiju, široki železni štit na levo rame obesiju, i novo bandero v roko daju. Tako oboro- žjen se sdaj k narodu obrne. »Teharčani! “ — ogovori narod. — „božja previdnost me je po našem slavnem i čestitem starešinstvu izvolila načelnikom našega junačkoga krdela. Svedoki ste bili moje prisege. Teharčani! Posebno pa Vi mladenei, Vi fantje, kteri še niste za plug prijeli, Vaša dolžnost po zakonu i naravi- je da ste zmiraj pripravni, zmiraj naredni, ako potrebuje naši slavni gospodar grof Urh, se obo- rožjati za domovinu, za veru, za ognjišča naših starih i za našu lipu ; k Vani se obncm ter Vas zarotim pri živem bogu to .naše bandero braniti do zadnje srage- do zadnjega šopa! Prej naj. ne pade. ta naša zastava, prej ko zadnji od nas .ne pogine. Fantje! Daleč sinje po svetu sloven¬ sko junaštvo! Turk i Nemec, Ogor i Vlah poznaju slovenske mcčeve, i uže pri ukanju slovenskih vojačkih trum jim srce vpada! Zatoraj fantje, ne- dejmo se! — Stara slovenska hrabrost ne sme se v nam vzneveriti,, j pokazati moramo svetu i na- rodam, da smo janaki, da smo Slovenci, da smo neprebitne skale, kada smo sdruženi i složni. Ži¬ vila tedaj naša sloga! Živilo naše bandero! Ži¬ vilo naše staro slavno slovensko imeL— ,,Živilo! Živilo!« —se je po narodu odmevalo od ene štra- - ni do druge. Ljudstvo je mislilo da je s tim volitev dovr¬ šena, i skoro se je uže začelo razhajati; kar še enkrat glasonoša v rog zatrobi. Vse se je vrnulo 76 viditi i slišati, kaj še pride. Sam grof stopi iz ša- tora s belim pismom v roki , da vsili sedam sta¬ rešin s županom vred spred se pozvati, se obrne proti narodu i tole govori: „Kjer ste mi Vi Te- harčani uže v tolikih nadlegah v pomoč bili, kjer su sinovi Vaši zmiraj junačku svoju krv rado za me prolivali, i našega sovražnika vselej zmaga- vno prek naših mej nazaj podih, i kjer su moje ljube Teharje tako rekoč prvi steber moje rodbi¬ ne ; sitm se odločil Vas za vse to nadariti. — Lep¬ ši prilike ne bi bil našel Vam moje nadarenja prinesti, kakor današnju volitev. Dal sam naime pismo napisati, v kterem Vas zavolj Vaših te¬ htnih zaslug do mene vplemenim! Vas i v Vami celi Vaši zarod do večno-večnih časov. To pismo vročim sdaj Vašemu županu v priču V as i Vaše¬ ga čestitoga starešinstva. V grb sitni Vam dal od svojih treh zvezd — dve, da vidite i spoznate da ste prvi za menoj, da ste mi pred bogom i pred svetom enakorodni i enakoredni!« Veselje nad ti neočakovani grofovi dobroti je bilo seskončno. Vse je radosti poskakvalo, se ro¬ kovalo, objemalo, rajalo i grofa do nebez povzdig- valo. Janeza vzdigneju Fantje na njegovem širo¬ kem štitu sedečega na svoje rame ter ga med na¬ rodom okol nosiju. Vse*' se je k njim sililo, vse gaje pozdravljalo, vse mil čestitovalo ! Posebno pa jegova žlahta. Strici i tetice, bratranci i bratranke i bližnji i dolnji botri vse mu je roke podajalo, vse je htolo š njim govoriti. Na zadnjo še celo 77 stara Martnačka do njega pririje ter mu svoju su- hu trepeču roku poda. Solze su se starki čez obraz polile. »Saj veš Janez !“ — ga v radost¬ nem joku vgovori — „pa mi ne smeš zameriti, da Te še zmiraj tikam, ako si ravno danas za vi¬ teza vdarjen bil — saj veš da sam Tvoja pestna bila! ko maloga dečaka silm Te zmiraj seboj je¬ mala, na pašu, na pcrišče, v crkev, v vas. Ka¬ mor god sam išla, povsod si bil pri meni. — Al se še kaj spomneš, kako sam Ti pri zibkanju pesmi¬ ce popevala; kako sam Ti stare pripovedke pripo- vedvala, od glaževnatoga hriba, od izdanih gospo¬ dičen od babjega sejma v Govčah; — ali pa tisti; ko su bili enkrat tri brati, pa su bili vsi trije So¬ ldati; al pa od pesjanov i strašnih Turkov, kako su ljudi morili, vaši požigali, dekleta lovili, i še več drugih! .Sdaj su Te pa za viteza postavili! Nikada si ne bi bila mislila, da mi bo bog dal še to sreču doživeti, ko uže tako rahla i lirepa- va postajam. — Ako mi dozvoliš Ti kaj prero- kvati, Ti sreču prerokvujem v Tvojem načelničtvu. Glej, ravno v tačas, ko su Te načolnikom pre¬ klicali, je grda sova sprestražena od ljudskoga šu¬ ma iz sred naše lipeTzfrfetala. Groza me je pre¬ šla toga mračnaka viditi. Vem, da Vi mladi lju¬ dje na take znamenja me pomarate; al nikada ne bom pozabila, da še makar sto let živim, kako su sc moja rajna stara mati neizrekljivo te nesrečo- nosne ptice bali. Bog jim daj mir i pokoj, saj su uže dolgo pod rudi al kadagod su imeli kakšno važneje opravilo, posebno kada su imeli v grajšini 78 kakvi posel, su se vsakokrat vrnuli, ako su na tešče kakšnu babu srečali al pa sovu vidili. Zato- raj sam danas dobro na sovu pazila, kam je zle¬ tela. No akoravno su mi oči uže oslabele i se mi je zelo blešilo, sam vendar dobro vidila, kako se je vrli Srebrotnika vzdignili sivi orel, na ravnost na mračnaka letel, ga v zraku zgrabil ter se š njim nad megle vzdignul — i to je dobro znamenje!' 1 —- Sapa ji'je bila prekratka, zato je morala malo prenehati. Al kmal opet izačne: — »Al se še kaj spomneš Janez, kako.« — Fantje su Janeza na¬ prej odnesli, drugač ne bi bilo še tako hitro konec govorjenja. V grofovem šatoru se je sdaj veliko gostva- nje pričelo, Zupan, colo starešinstvo i novo-izvo- Ijeni načelnik su bili povabljeni. Po svršeni volit- vi je tudi grofica bila v Teharje prijezdila s celi slovenski i nemški gospodi, kolikor ju je ravno v gradu bilo. Krasni čvrsti mladenč se ji je koj na prvi pogled tako dopadel, da ni ne očesa od njega odvrnula. „Kako se Tebi dopada ta prosti Teharčan?« — popraša na tihem svoju dvorkinju do ktere je celo zaupanje imela. -— nSvitla grofica« —■ dvorkinja od vrati — »ta¬ ke čvrstoče i take možačkc lepote nišam ne med slovenskimi molče med nemškimi vitezi našla. Toga su, kakor sc mi dozdeva načelnikom izvolili.« »Ravno prav.« — Orofica, se posmehljaje, zvito doda. — »Ko načelnik bo imel pogostokrat v gradu opravke, za kratek čas mu obve mreže stavile!“ 79 „Najnim sdrušenim prizadevanju« — dvorki- nja prilizljivo potrdi — „gotovo ne bo ušel! Smo uže-druge korenjake po niti vodile, kaj ne bi to¬ ga bornoga prostaka!« Kako cisto drugači je mislila i čutila Marje¬ tica, prosta Teharčanka, ki je ravno nasproti skoz nakajeno kuhinjsko okence skrivajno čelu volitev gledala. Pcngarjev su se bali ju van pustiti, da ne bi morda grofu spod oči prišla. Srce ji je hi¬ treje bilkalo spod čistimi nedri, kakor navadno. Sjajna žarica ji je rudečicu na ličcah vžgala. Glo¬ boki 'ždihljeji su proti nebu goreče molitvice iz dna devičnoga srca zdihvali i po temno modrih jejnih očeh su se solzice lesketale, solzice veselja i angeljskoga vžitja, solzice čisteje od rajske rosice. Do trde noči je trpelo gostvanje v grofovem šatoru; nazadnje je med vitezi i drugi gospodi v nesramno nesmrno pijahčvanje razujzdalo. Ja¬ nez je prisiljeno zraven sedel, jegove misli su bi¬ le le pri Pengarju i 'pogosto se je ozirjal na pen- garjevo kuhinjsko okence. Da bi bilo na njim ležeče bilo, bi bil uže davnej to za njega nepri- kladno mu oskudno društvo zapustil. Komaj je uže čakal Sentjanževca — al za grofa i za nje- govu plemenitil druhal je bil uže švedravec! Ka¬ kor čepi namočeni i nalzjeni od vina nastopiju tcmnu pod proti Celju. Ni se culo cvrstoglasno ukanje ne miloglasno pevanje, — krik i vik, ne¬ sramno govorjenje i zbijanje razvadnih šal to je bila popotnica te divje družine. 80 Janez je po svrsenem gostvanju pri Pengarju fante sbrane našel, ki su ga nalašč tam čakali. Vse je mogel povedati, kar se je kaj v šatoru govorilo zastran teharskih zadev. Martnačka je htela celo vediti, kakšne i kako pripravljene jedi su imeli, v kakem redu su se nanašale, kdo je stregel i t. d. Blizo* do polnoči su še veseli skupaj bili. Šime- kov Tona je svoje citre obiral, da je bilo kaj! Vsim je dremavec pregnal. Nazadnje se vendarle razideju vsaki na svoj dom. Na ogleduha, v svinjaku zaprtoga, se pa ni nobeden spomnil. Ko pride gospodinja s ponij- kami svinje nahraniti i bavtoru odpre skoči van i zbeži. K volitvi je bil še ravno toliko prav došel, da je vidil, kako su fantje Janeza na štitu okol nosili. V grad se vrativši je grofu vso po¬ vedal kar je vidil i čul i posebno je novo-izvolje- noga načelnika ko vodja tistoga večera pri mlinu zaznamoval! al od svinjaka je varno molčal. Grof pošlje koj drugo jutro Janezu zaukaz, da ima za¬ časno stražu v Bežigradu prevzeti. Na ta način ga je mislil v svoju oblast dobiti. V. Beg i vjetstvo. Hrum i šum včerašnjega svetkovanja je po¬ tihnili. Nastopil je delavnik i vse je opet zapadlo v vsakdanje življenje. Tudi novi načelnik, so je pri- 81 pravljal v les iti, kar mu nenadoma pride po¬ velje od grofa, da mora še danas stražu v Beži¬ gradu prevzeti. Drevaču dene opet v kot nazaj ter vzame orožje svoje iz poljice — čisto kakor da bi mu vse eno bilo, ali gre v gojzd ali pa na stražu. Se oboroživši hiti pod lipo, zatrobi v rog i kmal prihiti množica fantinov slišat načelnikove povelja. Janez si zbere zmed njih deset naj čvr- stejih, med temi tudi Šimekovoga Toneta, i krene s ti četici proti Bežigradu. Berički stražniki v Bežigradu su uže tudi zaukaz dobili iz Celja, da imaju stražu jetnikov teharskomu načelniku predati. Janez je menil, da bo samo čestnu stražu imel v gradu opravljati. Ko mu tedaj vikši berič ključe preda, ves bled postane jeze i sramote. Za mizu se vsede i pismo piše grofu Urhu. Ko je pismo spisal, ga da vi- kšemu beriču rekoč: »Na! To pismo daj grofu i reči mu, da ga pozdravljamo, pa zraven toga tudi sporočamo, da mu za beriče služiti nismo prisegli! Do večera mu hočemo jegovu volju spolniti, al dalje ne. Naj nas tedaj do tačas od kogargod dru- goga nadomestiti da, kjer mu za,dalje nismo po¬ rok za njegove jetnike.« — Vikši berič se je tako prestrašil nad tem po svoji berički pameti zelo predrznim sporočilom, da še besedice črknul ni; samo glavoj malo pomajaje pismo vzame,-svoje hlapce sbere i odide. „Prav si govoril Janez“ — mu Šimekov Tona potrdi. — »Pač res! Bomo li mi grofovi beriči! 6 82 Nikada! Ako se svi teharski fantje do zadnjega vberičiju, ja se ne bom!“ „Tudi ja~ne!“ Janec zaničljivo doda. „Tudi mine!“ ostali fantje zakolneju. — »Naj nas postavi pred sovražnika, i pokazati mu ho¬ čemo, da smo korenjačkoga plemena! — Al na jetnike pazihati i beričiti — toga ne znamo.“ »Tako je prav fantje! 'Sdaj me šele veseli, da su me Vašem načelnikom izvolili! Ene misli, i složni v vsem, taki moramo biti, drugač nam ne kaže!« S temi besedami vrže Janez snop ključev, ktere mu je vikši berič izročil, zaničljivo v kot, da kar zarožljaju. Šimekov jih pa gre pobirat. Posmehljaje reče Janezu: »Pojdi, greva malo pogledat, nad čim da stražimo, da bomo saj vedli, kakošne ptičke da ima grof v svojih kletkah!" Ko do prvih ječnih vrat prideta, porine Ši¬ mekov prvi zarujeli ključ v ključavnicu. Bil je ta pravi. Dvakrat ga močno zasuče, ter pestjoj železne vrata noter porine. Plesnjivi, zatulili smrad jima v nos vdari. Morala sta se omaknuti, drugač bi ju bila še kakšna slabost napadla. Šele čez ne¬ koliko časa, ko se je bil smrad razkadil, stopi Janez skoz nizki predor v ječu. V gnjusobnem kotiču, na pol sgnjilem škopu najde človečku po- dobu, ki se le je toliko sem ter tje mezila, da se je vidilo da še ni popolnoma mrlič. Okovana je bilo v težko železje. Janez ju vpraša: »Kdo si, i kaj si zakrivil ?* Al človečka podoba se še zme¬ nila ni, ne za njega, ne za njegovo, vprašanje. 83 Drugi- i tretjikrat ponavlja Janez svoje besede al vse zastonj — človečka podoba se še zmiraj enakomerno po snopiču sem ter tje giblje bez ikakvoga obzira na njega. Janeza je skoro groza bila. Ukaže tedaj jetnika van iz ječe na svitlo nesti, kjer je vidil, da tako ni nič š njim opraviti. Oj strašen pogled! Nič drugoga ga ni bilo, kakor zgol kost i koža. Obleka su mu bile stare spr¬ hnele cunje, polne gnjusobnoga mrčesa, kterimi si je svoje nage ude le siromašno zakrival. Brada i laslje su ga bili divje obrasli —- i star, star je izgledal kakor zemlja! Slep je bil. Tmica ga je po vsi priliki v ječi oslepila. I vrh vsega toga je bil, kakor su fantje skoro bili spoznali, še gluh. -Groza vse pričejoče obide viditi takoga živoga mrliča! Dali su mu vrč s vinom, da bi se malo okrepčal. Prevelika jegova slabost mu še govoriti mnogo ni pripuščala. Trepečoj rokoj pri- maja starček vrč k ustam, al -—- vino vkusivši začne na celem životu se tresti. Vse svoje moči napenja, samo da bi mogel vstati : Janez i Tona mu na noge pomagata, ga podopiraje vsaki od svoje strani. »Oprosten! Osloboden!“-stareček zdi- hne,— i!da, da! to vino mi je zadostno znamenje, da sam rešen dolge ječe, da je večni pravični bog uslišal moje molitve tudi v temni ječi. Cetir- deset dolgih let nišam ne kapljice vina v ustih imel, i zato mi je to vino naj gotoveje znamenje mojega rešenja. Le smradljive vode su mi vlivali po žlebu v ječu, i sdaj morda ne bi bilo to vino 84 znamenje mojega oslobodenja ?! — Akoravno Vas okol stoječe ne vidim i ne slišim , vendar sam sprepričan, da ste me oslobodili!“ Siromaček je zares mislil, da je sdaj rešen dolgoga trpljenja. „Nate !“ — čez nekoliko časa opet začne. — »Nate! — Morda si Ti, moj .sin tukaj, morda se na Te opiram! — Morda su s Teboj tudi moji vnuki tukaj ! — Nate !»~ — Pri teli besedah si seže spod pashu. — „Po ti svetinici me bote spo znali. Nosil sam ta' dragi, edini mi ostali spominek svoje rodbine četirdeset let svojega zakletja pod pashi skrit, da mi služi morda še enkrat v spo¬ znavno znamenje. Cest i hvala bogu ! prišel je s današnjim dnevom ta presrečni čas! Cest i hvala bogu na-veke!“ Vsi su gledali i Ogledavali svetinicu, al no¬ beden ni umel jejnoga napisa. ' Vidilo se je, da starčeku hladni zrak ni prav vgodil, zatoraj da dariez koj enu izbicu zakuriti, i j ega v snažnu postelj položiti. S Tonetom pa gresta še druge ječe preiska¬ vah Bilo jih je pedeiset po redu. V nobeni nista pravoga hudodelnika našla. Skoro sta prišla na kakvoga širokoplečnoga viteza, kteroga je dal grof po zvijačnosti vjeti i do smrti zapreti, kjer mu je morda premogočen postajal, al ga pri čaru tožil, skoro , opet na kakvoga prostoga kmetiča, hteroga je grof morda zato vječil, da je imel le¬ pši priliku se jegovoga posestva polastiti. Tako sta ječu za ječi preiskavala. Do zadnjih vrat pridši, 85 sta ključ za ključem poskušavala, od najmanjšega do največega, al nobeden ni bil ta pravi, nobe¬ den se ni dal v ključavnici sukati, i vendar seje skoz ključavnicu vidilo, da je nekdo noter. To je Janeza i Toneta še bolj radovedne storilo. Na¬ zadnje se oba naenkrat v vrata opreta, ter jih si- loj iz štekljev vzdigneta. Notri najdeta človeka visoke postave razpetima na obe strani vkovanima rokama, napol stoječega, napol — visečega. Cez glavo je imel žakel zavezan, da ni nikamor vi- dil, i da tudi jega ni mogel nobeden v obraz vi- diti; še govoriti ni mogel umevno! Po še lepi obleki se pa je koj poznalo, da je najnovejši jetnik. Ko ga jegovih spen rešita i na svetlo iz ječe pripeljeta, ga Janez vpraša: »Kdo si? Povej! I kaj si zakrivil, da su Te vrgli v tam niču ?“ »Duhoven sam« — mirno i dostojno jetnik odgovori. — »Zakrivil nisitm po svoji vesti ničesa, dok da se ne bode zvesto spolnovanje svoje dol¬ žnosti krivicoj nazivalo. „Duhoven ste ! a — osupnjeno Janez za' njim ponovi. »Ravno prav. Imamo tu jetnika, ki po mo¬ jem mnenju ne bo več dočakal današnjegaisoln- čnoga zahoda. Blagovoljiti s nama iti i čez-nj moliti, naj bi bog milosten bil jegovi duši ; spove¬ dati ga ne hote. mogli," kjer je gluh. Za druge duhovne opravila nam pa manjka potrebnih priprav.“ Ko duhovna k starčeku pripeljata, ga je res kaj slaboga našel. Preveliko uzveseljenje nad neo- čakovani rešitvi iz četirdesetletnoga zapora mu je celo še zadnje moči polomilo. 86 „Moj sin, moj sin!“ začne slabim glasom go¬ voriti — „pridi vendar bljiže k meni; primi me za roko, da Te saj ošlatam, kjer mi je zabranjeno Te viditi i slišati — da ne umrem celč zapuščen! Čutim, da me vedno bolj i bolj zapušča zadnja moč. Moli, dragi moj sin, da mi odtiraš skušnjave, ki se mojih domišlij lotiti hočeju !« Duhoven stopi ginjen k ppstelji i prime starčeka za roko. »Tako, tako, moj sin!“ starček vidljivo omiljen nadaljuje — ide daj mi roko, dok da moja še ni omrzlela. O smrt mi bo sladka, ■—- saj umrem zunaj ječe v sredi svojih dragih ! — Saj ste Vi pri meni, kaj ne? Ti moj sin si tukaj, s teboj morda tudi žena Tvoja s svojimi sini i hčeri, mojimi ljubimi vnučki! Kdo drugi bi me bil rešil iz ječe, kakor Vi, saj je ves ostali svet uže da¬ vno na me pozabil — na me živoga pokapanoga!“ — Odahne se, kjer ga je govorjenje zelo vpešilo. Fantje su vsi okol postelje stali, molče i sočutljivo starčeka gledaje. Zmiraj su čakali, da bi saj ka¬ kšno ime rekel, da bi se vedlo od kod da je i kdo da je. Čez nekoliko časa opet prične.— »Mati Tvoja tako več ne živiju, kaj ne, da ne ! Saj uže ja več čez sto let štejem , — al uže davno sam nehal leta brojiti, saj su bile neznano grenke leta, strašno dolge leta, tanine črne lota. Za me čas ni imel merila, kterim se slobodno življenje miri, — vse je bilo le noč, grozna noč!« — Malo se spočivše, opet nadaljnje: »Oj koliko sitni prestal! Vsim opraščam, ki su mi kada zlo i krivice včinjali; vsim opraščam. Tudi Tebi, grof Erman, 87 ako še živiš, ki si me zakopal živoga v smrtnu je- ču, — tudi Tebi sam uže davno oprostil, i za Te molil! Moje največe, moje zadnje veselje je to, da vmrem v sredi svoje rodbine, svojih dragih i ljubljenih. Saj si Ti, ki Te sdaj za roko držim, i ki ne bo prej šel od mene, od te postelje, prej ko me smrtna kosa ne pokosi; saj si Ti moj sin, kaj ne, da si! O zakaj mi ni dano, da bi Te mo¬ gel še enkrat viditi, al bar Tvoje besede, Tvoje molitvice slišati! — Sin moj edini! nobene druge dote, Ti nimam zapustiti, razun strašnoga spo¬ mina svojih trpljenj, nobenoga drugoga premoženja Ti nimam ostaviti, kakor edinu tistu svetinicu, ki sam Ti ju poprej izročil. Tvoja mati mi ju je seboj dalo, ko sam domovinu zapustil. pCetirdeset let je bila ta blagoslovljena svetinica edini moj spominek na Vas. Vso moje blago mi je grof Er¬ man vzel, samo ta svetinica pod pasdihi skrita, mi je ostala. Daj mi ju še enkrat v roke, da ju še enkrat otipljem kakor' sam ju jezero- i jezero- krat v ječi tipal. Janez, ki je svetinicu imel, ju da duhovnu, naj ju starčeku vroči. Duhoven ju bolj na tanko pogleda, jejni napis prebere-„Moj oče! Moj oče! — na včs glas zavpije ter sarčeka ob¬ jemati i celovati jame. Vsi okol stoječi ostrmc, kakor da bi jim bil pri teh besedah hud potres tla pod nogami stresel. »Moj oče! ta glas sam malo slišal!« — sta- reček nadaljuje. — »Me dvojim tedaj več, da si 88 Ti me rešit prišel bez konca dolgoga trpljenja, da si zares pri meni, moj edini Enriko!“ Nesrečni starček je bil iz zelo imenitnoga rodu, kteri se je med najstareje benečansko plem¬ stvo štel. Po trgovini v jutrove dežele si je s ča¬ som neizmerno veliko bogatsva pritržil. Ko je je- govi sin še mali dečec bil, se je prigodilo, da se je ta trgovec s mnogim blagom na Dunaj podal. Srečno je priplavala jegova barka čez jadransko morje v Tx - st. Tu je dal blago iz barke izkladati i na konje natovoriti. Pet sto konj je komaj za¬ dostilo vse blago nesti. Ta čas še ni bilo ceste med Trstom i Dunajem za vožnju pripravne, vse blago se je le po tovorih prenašalo. Počasih s'u se pomikali tržaški tovorniki čez krajnske strme gore. Po mnogih težavah prideju do bele Ljubljane. Od tod su vzeli dalji pot v savinsku dolinu proti Celju. Uže prej ko benečan- ski trgovec prestopi meje celjske grofovine, je dal tačasnoga grofa Ermana poprašati ako sme s svojimi tovorniki skoz njegovu zemlju pot vda- riti i koliko mu ima za to dozvoljenje plačati. Grof Erman mi. da dozvoljenje s tim pogojem, da mu ima petdeset natovorjenih konj, ktere si bo pa s&m izbral, za to prepustiti. S ti, akoravno sila trdi pogodbi zadovoljen pritovori trgovec do sred savinske doline. Tukaj bljizo Žavca ga je grof uže pričakal s svojimi hlapci, pa ne, da si samo pogojenih pedoset natovorjenih konj izbere, nak! S svojimi hlapci po roparsko celi tovor na¬ pade, tovornike do zadnjega pobije, blago pa s 89 vjetim trgovcem v svoj nezmagljivi grad odpravi. Grof je po grofu podedoval, al za vječenoga tr¬ govca se ni nobeden več pobrinul. Dajali su mu kakor navadno vsaki dan skoz okence ki se je na ječnih vratah odpiralo, jesti i piti; i nazadnje, ko je celo oslepel i oglušel, v celem gradu morda ni nobenoga več bilo, kdor bi bil vedel, kdo da je, i zakaj daje vječen. Mislili su si pač, da mora uže veliki hudodelnik biti. — Od toga ropa i še več enakih je rod celjskih grofov tako obogatel, da je celo kralje i čare v dolžnike imel. Nasprot je pa trgovska rodbina v Benetkah vsled te nesreče tako osiromašila, da je nazadnje celo na beračku palicu prižla. Sin, ko je dorasel, si je izvolil du- hovski stan. Daleč je slovela po svetu jegova po¬ božnost i modrost. Nazadnje ga celo sam papež v Rim pokliče. Po očiti previdnosti božji ravno jega poziv zadene na oeljskoga grofa Urha iz- občivno pismo nosit. Grof Urh ga da v svojem srdu i puhli prevzetnosti vječu vreči. Svojega očeta je sin uže davno mrtvoga menil i gotovo mu ni več na misel prišlo, da ga še enkrat bo i sicer tukaj ko nesrečnoga tovarša v ječi našel! Starčeku je čedalje slabeje prihajalo. Skrbni sin se mu ni ganul od postelje. Zmiraj mu je stregel i strežaje svete molitvice molil. rŽivoga“ — je djal — »rac ne bo nobena človečka moč več od toga mesta spravila ! 11 Zahajoče solnčceje kaj mila skoz okno prisijalo i zlatimi svojimi žarki sjajno oblilo modro-pošteni obraz vmirajočega je¬ tnika. 90 „Oj solnčce! solnčce!,, — še zadnjikrat spre¬ govori — »tvoje ogrevajoče žarke čutim še en¬ krat na svojem obrazu. Cetirdeset let me nisi ogrevalo, me nisi obsijalo. Celo edino okence na moji ječi su mi bili zamrežili! Hvala Ti Vsega- mogočni! Nezapopadljivi su človečkomu razumu Tvoji večni naklepi.“ — Starček opet vtihne za malo časa. Roke i noge su mu uže trde posta¬ jale. ■•S bogom, moj dragi sin, s bogom! Se en¬ krat se Ti zahvaljujem, da si me saj za zadnju uru ječe rešil; da moje mrtvo truplo ne bo pre¬ dano rabeljnovi roki. — — Ljubi poštenost do smrti svoje, bodi bogaboječ i ne bo se Ti treba bati mogočnih i jihovih začasnih hudobij i pre¬ ganjanj— boj se samo boga! — Moli za me na zemlji ja ču za Te pred prestolom božjem. —- — Oj moč, moč mi omaguje — — — — s bogom! Janez vzame hitro križec s martri božji, ki je v kotu včs v pajčevinu opreden visel, ter ga duhovnu ponudi. Ta ga lepo rahlo stisne vmira- jočemu v desnicu. Ko starček boga na križcu ošlata, hrepeni na blede svoje usta ga stisnuti. — Se enkrat čuti sinjegovu žilu v svoji roki vdarti, še en globoki zdihljej — i niga bilo več! Janez tolaži nesrečnoga sina v njegovi ža¬ losti, kolikor more. Nazadnje ga priljudno vpraša: kako to, da prej ni celo nič vedil, da je tudi je- govi oče tu v ječi. Duhoven mu začne vse na¬ tanko razkladati, da je naime šele snoči v ječu 91 vržen bil, da ga je samo zvesta spolnitev svoje dolžnosti pripravila v to nesreču, al prav za prav sreču, kjer je tu svojega uže davno mrtvo men- jenoga očeta našel ; rad bi bil sdaj v ječi, s Arno da bi. mu še oče živeli! „Ne zamerite“ — Janez dalje govori — „da Vas še nekaj vprašam. Djali ste, da Vas je grof Urh po nedolžnem v ječu pahnul; kako se je to zgodilo ?“ Duhoven mu vse od začetka razodene; kako je naime od papeža poslan bil grofu izobčivno pismo nosit, i kako ga je grof po vsi priliki le zato zapreti dal, da ne bi sc morda po njem zve- dilo, da je od papeža izobčen, kjer bi mu to ve¬ liko škodovati vtegnulo. „Kaj se pa pravi to“ — ga Janez radoveden nadalje ispraskuje, — „ako papež koga izobči ? Kaj pomeni to?“ „Kogar papež izobči, ta ne sme v nobenu crkev iti, se ne sme zveličavne moči svetih sa- kramentov posluživati, — pahnjen je iz crkvene občine i človečkoga društva. Je izobčenec kak poglavar al kak drug velikaš, su jegovi podložni odvezani vse pokornosti, vsili dolžnost, svih priseg do njega. Za-nj nima nobena postava, nobeni zakon veljavnosti več. Vsak, komurkoli pod roke pride, ga slobodno vbije kakor stekloga psa tam na uli¬ ci ! Ako pa vmre v tem prekletsvu, kteroga ga le sam papež v Rimu odvezati more, ja pogublje¬ na jegova duša na vekomaj ! „1 to vse sdaj tudi, na našega grofa spada!“ 92 „Vse!“ V tem se zasliši močno trkanje na dvoriščnih železnih vratah. Tona tiho odpre okno i pogleda, kdo da je. Joj! kaj vidi! Urh je s celi četi beričev grad obdjal od vsili strani. Nejevoljen preklinja spred vratami svojoj oželeznjenoj rokoj po njih lupaje, da su se kar tresle v svojih ste¬ klih. „To mi je lepa straža 1 ' — se dere na glas — »da mojega prihoda uže od daleč niste zapa¬ zili me dostojno pri vratah pričakvaje. ^Odprite brže, drugač Vas dam vse poredom na kolce nabiti!“ — Tone je med beriči kmal tudi grofovoga ogleduha spoznal, i koj je vedil, kaj da bode. Janez se pa obrne proti svoji četici rekoč: »Fantje! sdaj pa le brž na orožje! Ja kot Vaši načelnik, Vaši prvi poveljnik, Vam to uka¬ zujem. Od danas smo odvezani vsih dolžnost do grofa!“ Vsaki zagrabi bez godrnanja svoje orožje i vsi hitiju za Janežem na dvorišče. Grof je hudo razsajal zunej vrat. „Kdo je ?“ — ga Janez mirno vpraša — »Ki tako tolovajsko tolče po vratah?“ »Odpri!“ — se srdito zvan oglasi — „dru- goga Ti ne velevam! »Prej ne, dokler ne rečeš kdo da si! Take su naše povelja !“ „Pasja duša! Kdo Te je učil tako govoriti s svojim gospodarjem! Dobro da Te imam v pe¬ steh, Tebe s celi Tvoji ponočni drhalji! Ne eden od Vas ne bo ušel mojemu srdu i svojemu za¬ služku. — Mene svet pozna le po mojih udarcih!" 93 Te besede zrekši udari pa vratah da kar saksebi razlete kakor pezdir kada veter v njega puhne; i cela berička drhal se krikom v dvorišče vsuje. „Glrof Urh!« — sdaj Janez zavpije — »mi smo odvezani naše pokoršine do Vas! Papežev poslanec je toga živa priča. Orožje tedaj proti orožju! Sila proti nasili! — Fantje le nad nje! Bog nam pomagaj i sveti Jur! I meči se zabliskaju, i boj se vname, i udri po beričih. Bilo jih je deset proti tridesetimi! — Kakor pečina, ki se vrh strme planine odtrga i v dolinu dol dereča vse spred seboj podira; ra¬ vno tako se zalete fantje na beričku drhal. Prvi kmal pocepaju pod udarci ojstrih mečev; na skoro su dvoriščne vrata rudeče beričke krvi. V kra¬ tkem su premagani. Več od polovice jih je oble¬ žalo ; ostali pa v strahu pete pobereju ter se kriče „beži grad! beži grad“ v beg podaju. Fantje pa za njim. „Hola! Idola! Le za njim! Le za njim! Udri ga! Udri ga!“ — To je bil lov po dobravi! Še marsikteroga je razdvojil fantovski meč. Tudi ogleduha je zadela božja šiba. Akoravno je bez- srčno na kolenih slivkaje prosil za svoje življenje mu vendar ni prizadjal razsrdjcni Šimekov Tona! — Kakor življenje, takšna smrt. — Do roga mu porine svoj nož v črno srce! Ko fantje nazaj v grad prideju, najdeju Ja¬ neza s grofom v dvoboju. Brže mu hočeju na po¬ moč priskoči. „Nazaj!“—jim gromovito zaukaže. — »Nazaj! To ne bi bilo jnnačko, ako bi jih 94 več nad enoga samoga planilo.« Fantje, se nazaj omaknivši, v krog stopiju okol Janeza i grofa. Grof se je hrbtom na dvoriščino ozidje naslanjal, i se tako Janezu branil. Janezu ni bilo na tem ležeče, grofa ubiti: Uže davno bi ga bil lahko prebodel svojim mečem, celo ko mu je bil štit razcepil, ki mu je prsi udarcev branil. On ga je le hotel spehati i zbiti mu orožje iz roke. Trdi je bil ta dvoboj. Cele tri ure se je vrstil udarec za udarcem, napad za napadom, odbran za od- branom. Meče sta imela uže oba skrhane kakor žage. Nazadnje začne vendarle grofu, ki je ves v penah bil, roka omagvati. Le branil se je še. Janez, to opazivši, skoči od strani na njega, ga za desnicu zgrabi ter mu meč iz roke zvije. I gor v grad ga sdaj vleče v hišu pred oder inrtevca. i)Grof!“ — mu očituje, veličastno na mr- tevca kazaje — »al Vas ta nič kaj v srce ne peče ? Al Vam ta Vaše puhle vesti nič kaj ne budi? Al Vam ta Vaših pohotnih poželenj nič kaj ne greni? Al ste zares divjeji od divjega risa, ki ne mori samo od glada, ampak le v svoje veselje ? Al poznate mar papeževoga poslanca, sina toga mrtevca, kteroga očiti morivec ste Vi, Vi i Vaša rodbina ? Al ga poznate, ki ste ga samo zato v ječu vrgli, kjer se je zvesto rešil svojega sporo¬ čila, ktero nas je odvezalo naše podložnosti? — Bati se Vam ni treba nič od mene, moja roka se noče na Vami omazati. Velikodušno Vam pu¬ stim življenje, da se spokorite i odvezu papeževu doslužite!« 95 Čudno su te besede grofa spremenile. Na ko¬ lena pade spred poslanca — celjski Urh, ki do sdaj ni pred oltarjem, še manj pa pred človekom klekal! Za oprostjenje ga moli i za njegove pred- prošnje pred papežem, naj bi odtegnul od njega prokletev, naj bi ga opet vobčil v krščansku dru¬ štvu, da se hoče rad i zvest podvreči vsaki jemu naloženi pokori! Poslanec ga ljubeznjivo za roko primši od tal vzdigne ter ga zagotovlja svojega prizadevanja i svojega vpliva pri papežu. Janez mu nazadnje še celo jegovi meč nazaj da ter ga do dvoriščnih vrat spremi. Grof odide na videz do živoga skesan. „Fantje sdaj pa le hitro opet urno na noge 11 — veli Janez svoji na dvorišču sbrani četici — uda hrže ko mogoče grad zapustimo. Ja še sdaj grofu ne zaupam i mu tudi nikada ne bom. Res da se mu je srce skrčilo kakor morda še nikol poprej. Al kakor sam rekel —- še se ne zanašam v njegove besede. Mrtevca i kolikor je bilo bojnoga orožja v gradu su seboj vzeli. Jetnike pa, ki su se hvaležno opletali okol Janeževih kolen, su vse oslobodili. Nazadnje še celo grad vžgeju v očito znamenje božje kazni. Fantje su naprej šli obloženi pridobljenim orožjem pepavajoči krepke davorije. Nekoliko za njimi pa gresta Janez i papežev poslanec v ži¬ vem razgovoru. »Kaj mislite tedaj, čestivredni gospod!“ — ga Janez vpraša — »kaj mi je početi v ti za- 96 dregi ? Kako bi se dal, naj bolje ta klopčič izvo- zljati ? Molim Vas, Vi ste si mnogo sveta skusili dajte mi svet kaj i kako čem storiti ?« i!Bežati moraš pred njim« — poslanec odlo- čivno odgovori — »to je neobhodno potrebno; saj za toliko časa, da se vse to malo pozabi. Tudi ja ne zaupam jegovi današnji skrčenosti! Le pre¬ več po svetu sluje zavolj svoje hljinjivosti i zvi¬ tosti. Zmiraj se mi se dozdevalo, da je poglaviti jegovi namen bil, se najprej Tvojih rok rešiti. Ja stavim, da se resnično i korenito nikada ne bo spokoril i poboljšal. Lesjak/ ostane lesjak, dok mu je rep kosmat! — Zmiraj se bo v njem želja razodevala si srce svoje olajšati v maščevanji nad Teboj. I prej ko slej, -— enkrat gotovo Te bo jegova roka na skrivnem zgrabila. Svetujem Ti tedaj, dragi moj dobrotnik i rešitelj , da je v ti zadregi za Te naj bolje, da grofu iz pota greš, i sicer preko mej jegove lastnine, kamor ne doseže več jegova žeslo. „A1 kam ?“ — ga Janez vez zamišljen dalje praša. „Glej , preljubi moj, na Ogerskem se sbira velika vojska, ki namirava skoro nad Turka uda¬ riti, ki se vedno bolj po Europi širi. Rimski pa¬ pež je razpisati dal tako imenovanu križarsku voj- sku zoper njega. V svojega namestnika je poslal na Ogersku Ivana Kapistrana, mojega naj izkre- nejega prijatelja, da hodi po celi deželi iz vasi v vas, iz grada v grad, iz mesta v mesto pridigo- vaje v imenu papeževem: naj narod prime za orožje, 97 da velja se vzdignuti čez sovražnika krstjanstva; naj se vdeleži velikih odpustkov, ki jih je papež razpisal za bojnike i branitelje svete vere i do¬ movine. Junaki iz treh dežel, iz Ogerskoga, Če- skoga i Poljskoga se uže sbiraju v ogerskem Stolnem-belem-gradu okol zastave Ivan - Sibinja- nina, naj boljega junaka kakor dolga i široka je ogerska ravnina, da v jeseni udare na turski Beligrad. — Glej lepe prilike skazati se junaka! Boljega načina se kovarnomu grofu omaknuti, bi si ne mogel zmisliti! Vzemi križ križarski, opaši božjim se mečem i pridruži sc sveti vojski! Po¬ zdravi Kapistrana od moje strani, i zagotovljam Te, da boš prijazno i dobrodošljivo sprijet! 4 Janez je vemo poslušal goreče besede če- stitljivoga duhovna i nehote se mu je roka pčstila, ko mu je o vojski i boju za veru i domovinu go¬ voril. Iz celoga grla zatika, »da! na vojsku zoper krvoločnoga Turka, ki je mojega rajnega očeta vbil na brežkem polju“ sklikne — ai v sred nadušenoga zaukanja omolkne, kakor da ga bi bil v tem tre¬ nutku kdo nožem v srce pahnul — prišla mu je mila Marjetica na um. Vso svoje srčne težave menihu razodene, do kteroga jo bczkončno zau¬ panje dobil; celo svoje srce mu odpre s vsemi skrivnostmi; saj je le od njega samoga'pričako¬ val srečnoga razpletka v ti zadregi! — Nazadnje vendar le menihova obvelja, i Ja¬ nez mu obljubi še danas proti ogerski meji se na pot podati. Med tem pogovarjanjem prideta v vas. Vaščani su pod lipi pričakovali fantine, kjer 7 98 se je jih zmaga nad grofovi berički četi kaml po vasi razgasila. Dekleta zelenimi venci, možje pa čutarami. Ukanjem su prihodnice pozdravljali. Bili su veseli, pa tudi žalostni; saj su vedili, da grof se ne bo prej pomiril, prej ko si te sramote krvjoj ne opere. f Na Janeževem čelu se je grbančila globoka zamišljenost. Vsi su ukali, i dobre volje bili, — le on sam je molčal. Pod lipu pridši, zatrobi v svoj rog. Vse otihne. »Teharčanje!“ — ogovori sbrane vaščane — „včera skm prisegel ravno na tom mestu neprelomljivu vernost i vdanost naše¬ mu gospodaru grofu Urhu. Od danas sam odve¬ zan te prisege. Naši grof je preklet od rimskoga papeža, — to se pravi; pregreha je, ga služiti! — Tukaj pod lipi ste me Vi fantje na štitu po- vzdignuli ko svojega vodnika. Odvežem Vas sdaj Vaše prisege do mene, kakor sam tudi ja svoje odvezan do grofa! — Kdor zmed Vas še nadalje hoče služiti grofa Urha, ne branim mu, i slobodno si morete namesto mene dfugoga načelnika voliti. Mene pa okolnosti siliju bežati iz svoje domovine ako se hočem grofovi roki oteti. Se danas odrinem na Ogersku. Nevarno i predrzno bi bilo od mene še dalje bivati med Vami. Tam v slavnem Stol- nem-belemgradu' sbira junak Sibinjanin križarsku vojsku, s kteri namirava v jeseni na turski Beli- grad vdariti. Ti vojski se hočem pridružiti. — Mislil skm si uže v duhu, kako čem svoju četu v vojske v bojeve peljati! Sanjal sam uže od zmag i lavora, od prsnih ran i bojnih brazd! 99 Tako sam'ja obračal — al bog je drugač obrnul! Oskrbovanje mojega pohištva i obdelovanje mojih zemljišč izročim Pengarjevim za ta čas, dokler ne prideju bolji časi, da se opet smem povrnuti bez nevarnosti v lepu slovensku zemlju, v lju¬ bljene Teharje, na dragi stari dom mojih očakov. Vem da mi Pengarjevi te prijaznosti ne hodu od¬ rekli. — Ako mi jo pa večni bog v svoji neza- popadljivi previdnosti smrt določil i ja morebit sdaj zadnjikrat pod stari naši lipi stojim, onda 11 — sila jegovih občutkov mu skoro besedu za¬ duši — „onda naj bo moja cela kmetija Pengar- jevi Marjetici za juteršnju! — S bogom tedaj moji dragi vaščanje, s bogom fantje! S bogom!“ »Mi gremo s teboj !“ zakričiju fantje kakor iz enoga grla — „mi gremo s Teboj! Nočemo Te samoga puščati na vojsku! Po Tvojem od¬ hodu se bo grof nad nam ostalim maščeval. Kar smo Ti prisegli, smo Ti zaprisegli na veke, samo smrt nas naše prisege odvezati more! 8 — Fantje obklopiju svojegu ljubljcnoga načelnika; i vse pre¬ govarjanje Janeževo je bilo zastonj! Fantje su ga prerado imeli. „Ako je tedaj Vaša trdna volja, fantje, da me nočete zapustiti," vidno ganjem nadaljuje — da hočete prostovoljno s menpj vesele i žalostne dni deliti, pokleknite, ter ini še enkrat ponovite svoju prisegu!“ Vsi poklekneju. Vsak svoj klobuk pod pashu vzame, i ravno ko začneju s proti nebu povzi- gnjenimi tremi prsti prisegu ponavljati, začne pri sveti Ani večnu luč zgoniti, i plamen bukne iz ' ■ 7 * 100 , bežigradskoga nadstrešja čelu teharsku okolicu razsvitljaje. Vsim nazočim su solze v očeh igrale. Ne matere, ne sestre ne ljubice si nisu upale svo¬ jih odgovarjati od njih početja. Večnu luč odzgoni, fantje se prekrižaju, skočiju na noge i hite slovo jemati od svojih dragih, ter se oborožiti i pripra¬ vljati za odhod. Marjetica pa pade na prsi Ja¬ neževe, joka i joka i se razjokava, da bi se jeklo moralo raztopiti v njenih zolzah. Janez ju tolaži kolikor more — al saj je on sam morda še več tolažbe bil potreben. Pengarjevih pa prosi, naj še nocoj Marjeticu h kakšnomu voglaru v Pečevnik odpraviju, da tudi za njo ne bo grof vedil, dokler se- sam ne povrati. Fantje su se kmal opet pod lipi sbrali, vsi v orožji, vsi na bistrih konjičih, kteri su uže ne- vztrpljivo hrzali i kopitanjem tratu razkopavali. Vsakomu su dekleta kiticu rožic iz rožmarina i vrtnic v ljubezni spomin pripele. Vse je uže bilo naredno za odhod. rSdaj se moreva ločiti Marjetica!“ — Janez ves,bled po dolgem molklem objemaju besedu po- zvame. — ,,Glej fantje me uže čakaju. Osoda, ki naji sdaj sovražna razdraživa, veruj mi naji bode gotovo opet ugodna sdružila, ako“ — „Ja grem s Teboj« mu Marjetica v besedu pade. —- »Daj mi, dragi, daj mi s Teboj iti v boj, da na Te pazim, da Te ranjenoga obvezujem da Te žalostnoga tolažim, da se radujem s Teboj v radosti, da zmagujem s Teboj v zmagi, da zdi- ioi hujem i žalujem s Teboj v žalosti! Daj mi s Te¬ boj iti, daj! Bez Tebe mi ni živeti!« — , »Bodi spametna mila moja« — ji Janez iz¬ govarja. — „Kako hočeš Ti nježna devica s nam v železni boj! — Rožica se nikada ne obrača proti ledenem severu. — To ne gre, to ne more biti! Glej, oče su Ti uže ostareli, od dana do da¬ na bolj hrepaju, i Ti jih hočeš zapustiti, jih sa¬ mih doma ostaviti! Ti edino dete, edina nada, edina podpora svojega očeta, Ti namiravaš ta¬ kšnim početjem zarani grob kopati lastnomu ro¬ ditelju ! Ne ne! Nikada v to privoljiti ne morem! Veruj mi, vojska me ne bo požrla. Prej mi -mora sovražnik pod meč priti, prej ko mi do života more . 8 Marjetica se ni dala vtolažiti, vedno bolj je v njega silila, da naj bi ju seboj vzel na vojsku. Ljubezen do Janeza je bila silneja od ljubezni do očeta. Sdaj ju oče sami za roku primeju re¬ koč: „Marjetica vtolaši se. Ne obupaj ! saj to ni ločitev za vekomaj. Prišli bodu bolji časi, i blago¬ slovila bodeš dan, kteroga boš vidilf) Janeza ju¬ naka slavno se povratiti. On je še mladenč, i mladenč mora po ptujem v možke leta stopati, ako noče zapečnakom sloveti. Saj sam tudi ja pod rajnim grofom Ermanom na ogersko šel v tursku vojsku, i vendar sam še živ!“ Ali su te besede Marjeticu od njenoga za¬ htevanja odvratile, ali ji je pa morda kakšna druga misel na um prišla, to ti bilo težko raz¬ soditi. Naenkrat se zdrami iz svojega žalovanja, 102 i kakor da bi ju sram bilo, da sc je jokala, si obriše predprtom solzeni obraz. „Da, zares« 1 — reče ‘ponosnim glasom — „kilavca nočem! a — Idi v boj, 'kjer osoda tako hoče! Al znaj, da Te raji bom mrtvoga menila, padšega pod udarcem nadsilnim, -kakor pa objela Te ko plahoga be¬ guna, ki uže trepeče, kada od daleč vide mečev lesket.«« 1 Nadušen po Marjetičnih besedah ju Janez še enkrat srčno objame — še en čelov, še en zdi- helj, še eri stisek roke, — i komaj se Marjetica zave, uže sedi Janez visoko v sedlu na svojem zenku. Mlado ždrebe zarezgeče, ko čuti dobro po- znatoga gospodara v sedlu. Oči se mu vžegju i hrčki razpihneju. Ponosno dvigne glavu ter se od veselja kviško spenja, kakor da bi htelo reči : ktero drugo ždrebe nosi lepšega junaka od mene! nSdaj še pa vina sem za popotnicu!« — Ja¬ nez zaukaže. — »Bez šentjanževca ni slovesa!“ Koj v vedricali su donašali vino bližnji so¬ sedje. Fantje zapojeju junačku pesem. Janez pa nazadnje povzdigne do vrha vinom napolnjeni požunec rekoč:' »S Bogom Teharčanje! Svoje poštenje Vam zadam, da Vam hočem Vaše sinove, Vaše brate, Vaše obljubljene prihodne zaročnike zmagavce nazaj pripeljati, — drugač pa ne !«* — Požunec do zadnje 'kaplje izpivši daleč čez lipu zažene. Vslednjič še papežev poslanec k Janezu pristopi, mu v slovo roku pada, mu svoj blago¬ slov podeli, i nazadnje še popraša : na čim bi ga opet spoznal, ako bi ju še kada osoda skup pri- 103 peljala. „Mcne ; čestivredri gospod!« zavrne Ja¬ nez — „pozna vsa naša okolica le po ukanju. Zarano, kada juternju molitvicu odpravim — za- ukam bogu v hvalu, ki mi je dal zdravo grlo i cisti glas! Po dahu likam kada se mi poljubi, ukam pred sovražnikom; i ukam v boju si zmage svest! Akoravno namijiiaši gospodje ukanje pre- povedujeju i v greh sfbjeju, ja, kar se mene tiče, ne bom ta pravi domači običaj nikada opustil; kjer ne najdem nič pregrešnoga v njem. I na ukanju čestivredni gospod, me bote, mar v sred boja, lahko spoznali! — „S bogom! Trikrat 's bogom!* — »»S bo¬ gom! S bogom!«« jim ostali vaščanje odmevaju. Vsak svoga konjiča ostrogami spodbode. Podkove se zabliskaju, fantje zaukaju, prah se vzdigne i še dolgo, ko su fantje uže oddirjali, kaže sled, po kterem da jezdi teharska četa. Ko su uže daleč za dobravi bili, se je, še čulo kopiteftjo ,konj kada je veter potegnul, — opet je otihnulo, -— i opet se čulo. — Marsiktera mati, marsiktera sestra, i marsiktero teharsko dekle je pazljivo služkalo to kopitenje goreče molitvice vzdih vaj e k očetu gori nad oblaki za srečni povratek. Nazadnje je še to potihnulo. Ne oplotja ne grabe jim nisu pota zapirale. Lahko kakor divji lovci su 'svojimi čilimi ko¬ njiči vse zapreke presk-akali. Bilo jih je vsih skup preko pedeset na številu. Eden je bolj po boju i bojni slavi hrepenel memo drugoga. Pridirjali su uže unkraj Blagovne, ko še en fantalin za njim 104 prijezdi, od daleč kričeč, naj ga vendar poča¬ kaj u. Janez vstavi svoju četu, dok jih ta zakasnje- nec dojde. Ko do čete priklesuri, vidiju, da je komaj kakih četirnajst let stari deček. Janez ga koj posvari, ter mu ojstro ukaže: „Vrni se domu! Mlado fante še nisi zrelo za boj ! Zakaj nas vsta¬ vljaš !“ „Saj še komaj hlače nosiš 11 — dostavlja na polj šaljivo .ŠimekovTona -— »i hočeš uže v boj! Le vrni se ; pa preju doma motaj i kravo pasi; meč še ni za Tvoju pest! Lebrže zasukaj svojega klešeta, pa nam še enkrat lepo pozdravi vse va¬ ščane. Posebno pa moju Micu v Trnovljah!« »Laže, kdor to pravi, da silni še deček" — jim fantalin razžaljen nasproti. — “Ako mi se brada še ni vcimila, imam pa toliko več korajže, 4 — Fantje smeh posili. — »Le vzemite me seboj ne bom Vam sramote delal, ne! 4 „Čigavi si pa ?« — ga Janez vpraša, kjer mu je čisto nepoznat bil. „Voglarjev sam iz Pečovnika, Miha mi je pa ime. Danas v jutro sva imela s očetom malo ra¬ čuna. — Leskavkoj su me hteli pošvrkati, pa sam jim ušel za sidom bez potice. Celi dan sam se po vasi klatil, kjer se nišam upal domu; očetove le- skavke se preteglo bojim! Zato sam brž, ko ste Vi odišli, na Pengarjev spašnik letel, skrivaj to¬ le kobilicu zasedel i za Vam prijezdil. Prav živo še kopita vzdiguje, akoravno morda nima pet zdravih zob več v čeljustih. Pengarjevi morda 105 tudi ne bodu tolikoga rekli zavolj bornoga klju¬ seta, saj imaju takih mrh zadosti, več kakor jim jih je treba; i po dokončani vojski ga jim tak opet nazaj prijezdim, morda spitanejega, kakor je sdaj. V tem se bo pa mojemu očetu tudi jeza ra¬ zkadila. — Ako me zares po nobenem na¬ činu nočete uvrstiti v svoju četu, bom pa zmi- raj nekoliko za Vam jezdil kar mi obraniti ne morete! domu se pa ne vrnem za nobenu cenu. Simo enkrat je pela leskavka po moji zadnjici, i onda sam si mislil: sdaj i nikada več. „Vrni se, vrni!“ — mu Janez odvažno ve¬ leva — »Ivobilicu nazaj zaženi na spalnik, očeta pa lepo za odpuščanje prosi, ter jim pri voglare- nju lepo pomagaj ; saj tudi orožja za boj pripra- vnoga nimaš!« „Kaj pak da ne!« — se štimano odreže. — „A1 ne vidite tukaj drevače? Desctlctnu liojku sam š nji v treh vdarcih podori, ki vendar tudi ni trdneja od turske čepinje!“ Vse je skoz svoje govorjenja v dobru volju pripravil. »No ! pa pojdi s nam kjer si uže zares tako silen, i zares tako močan.« r — ; privoli Janez. — „A1 resobno Ti povem, da si ravno zrel, da Te kakšen tursk hlačon v zajutrek pozoblje 1 " Opet se podkove zabliskaju i brzo i brže je šlo proti ogerski meji. Tretje jutro se jim uže prikaže ogerski Stolni-beli-grad. Od daleč uže jih je spoznal Ivan Sibinjanin, ko je iz visoke line jih zagledal. 106 - * '„To su Slovenci« — je djal svojim vitezem. „ Vidite jih tamo, kjer se ona prašina vali. Po¬ znam jih na njihovih bronastih čeladah i na nji¬ hovem jadernem ukanju, ktero je 'uže marsikteru vojsku prestrašilo. Slovenci, pod celjskim grofom Ermanom, su večidel kod bugarskoga Nikopolja svoji hrabrosti pogina rešili čelu ogersku armadu. — Sdaj nam se ni treba več skrbeti; zmaga nam je gotova! Poznam jih kakšni su to junaki. Ka¬ mor Slovenec vdari se reče da izda! Kako bi pa tudi graf Urh tako mogočen bil, da ne bi imel Slovencev. “ Lepo jih je sprejel. Sel jim je s Kapistranom i s vsimi svojimi vitezi naprot. Mlinarjevoga Ja¬ neza je celo v svoj šator na obed povabil, ter se priljudno š njim pogovarjal o slovenskih junakih, o starih slavnih bojih, o grofu Urhu, svojem naj hujem nasprotniku i osebnem sovražniku i o mno¬ gih drugih domačih zadevah. O vojskinih doti- čejih je vsikdar tudi jega za njegovo mnenje po- praševal. Mlinarjev Janez je bil odsihmal tako rekši, jegova desna roka. Cele tri mesce su morali fantje bezposleno v ' Stolnem-belem-gradu počivati, kjer še zmiraj ni bila sbrana cela križarska vojska. V orožji su se vadili ter si na ta način dolgi čas kratili. Janezu ni bil nobeden Vkos. Mnogeteroga ogerskoga pre- šeruna i nemškoga vitezlina je svojoj jevševoj sulcoj iz sedla vzdignul i sramotno a pesek zvr- nul. Vsi su mislili, da ima to svoju moč le v svo¬ jem zelenku. Obečali su mu sto i sto zlatih čeki- 107 nov za-nj — al zelenko mu ni bil po nobeni ceni prodajaven. »Ja sim si ga izredil, ga hočem te¬ daj tudi sam jašiti — je djal. Listje je začelo rumeneti, nastopala je jesen, i približal se je uže težko pričakovani čas za voj- sku. Tri dni poprej ko se uzdigne vojska, pošlje Sibinjanin teharsku četu naprej. Pod turskim Be- ligradom su se križari vtaborili, i sicer tako, da su Turke v gradu od vsih strani oblegli, da ni mogla živa duša ne van ne noter. Sibinjaninov namen je bil, 'Turke v gradu izgladati, da bi mu trdjavu predali bez krviprelivanja. Al Turki su bili tako s vsim dobro založeni i prevideni, da jim je bilo moč na leta dolgu oblegu prenesti. Vojska je skoro nje voljna i sita postala tako dolgočasnoga oblegovanja posebno pa naši Tehar- čani. Sibinjanin to opazivši, jih je začel vsaki dan na drugu stran razpošiljati, da bi jih bil ohranil veselne i dobrovoljne. »Ako jih je ravno mala pešica« — je večkrat rekel — „su mi vendar ljubši kakor polovica ostale vojske. Vsi su pravi junaki bez iznimke, v boju nepremakljivi kakor zid. Nišu zastonj slovenske krvi!“ Kaj se 'zgodi! Teharska četa je bila, kakor navadno, nekoga večera se opet v tabor povratila s novici, da je iz vrh nekoga visokoga hriba zagledala od daleč neizmernu tursku vojsku bližati se v odsadu i po¬ moč silno obloženem Beligradu. Cul je naime tur¬ ski car Mohamed v svojem belem Carigradu da je junak Ivan Sibinjanin priderl s križarski voj¬ ski v njegovu deželu, da se je predrznul mu Beli- 108 grad obložiti i da ga hudo stiska. Razsrdil se je tako nad tom, da su se mu jeznomu bojda ustnice razklale. Brž sabere silnu vojsku janičarjev i spajev, da si reši Beligrad gotovoga pada. Ko Mlinarjev Janez to novicu Ivan-Sibinja- ninu v tabor prinese, postavi ta, ko previden voj¬ skovodja, še tisti večer svoju vojsku v bojni red. Teharske fante postavi na njih prošnju v sredu na naj nevarneše, pa tudi naj čestneje mesto. Čelu noč su križari v bojnem redu stali. Zju¬ traj se privleče gosta megla od posavskih i po- dunavskih bregov, ter celi križarski tabor tako na debolo obda, da ni bilo moč ne pet korakov spred sebe viditi. Okol desetih se začne šele vzdigvati. Sdaj zagledaju križari Turkov kolikor listja i trave. Gez noč su se bili na nasprotnih gričih v trden tabor vtaborili. Le mala dolinica je armadi saksebi delila, ki ste se srpo eno drugu mirile. Turki su uže od daleč na križare kričeli, jih garjeve pse psovaje. »Naj le prideju bliže“ — su vikali v svojem prevzetju — „jih sablje uže dolgo nisu več pile krstjanske krvi!“ To psovanje je križare tako razsrdilo, da su uže komaj priča¬ kovali znamenje v pričetek boja. Al Sibinjanin je bil preizurjen preizkušen vodja, da bi bil v nečas dal trombente v boj zapeti. Poznal je turske bojničke Jukavnosti! Čakal je tako dolgo miren v svoji postaji, da su Turki se začeli iz svojih utaborjenih gričev doli v dolinu pomikati. Kmal jih je bila cela dolina polna. Strašno vzdigneju svoj bojni krik »Allah! Allah!“— i ravno ko se 109 za naskok križarske vojske v posamezne čete razdeliju, zapojeju krstjanske trombente i bobni! — Mlinarjev Janez i za njim teharski fantje spodbodeju svoje konjiče i viharu enak prihrume na sredinu turske vojske. Na svih straneh se strašen boj vname, kakoršnoga najstareji vojščaki pomnili nisu. Vojski ste se tako sprijele i ena v drugu zagrizile, da ni bilo moč razločiti meje med križarskimi i turskimi vojščaki. Tukaj je na za¬ stavah križ s veličarjem visoko stal, tam se je pa polomesec svetil; tukaj su se jeklene čelade i železni oklopi lesketali v juternem solncu, tam pa turbani i dragocenim kamenjem i biserjem okin- čani opaši; tukaj su Kristusa klicali tam pa sve- tca Mohameda. Kakor dva nasprotna vihara morske valove vzdigneta, i val za valom zmiraj silneje se na¬ prej vali, i kada na nasprotni val doleti, se vi¬ soko spne, čez njega plane da ga v globočinu nazaj pogrezne, tako je križarska vojska pri¬ vrela nad tursku. Naj spredneji je bil Mlinarjev Janez, daleč spoznaven na svojem visoko-križnem zelenku i po teharskem dvozvednem banderu. Kamor mu jegovi dolgi meč doseže je smrt; ka¬ mor mahne turban odleti, kamor se obrne, se ga plaho turski janičarje ogibljeju. Kakor črtalo, kada v celini brazdu reže, vse korenine raz¬ trga ; tako je Mlinarjev Janez brazdu režal svo¬ jim mečem v tursku vojsku. Za njim pa rijeju teharski fantje zmiraj bolj na široko, i kmal se je bila cela teharska četa s Mlinarjevim Janežem 110 na čelu kakor kij zagojzdila v tursku postaju, ju na dvoje razkalaje. Kakor dva mlinska kamna, kada sta žito zmlela, eden drugoga melje, eden drugoga brusi, i nobeden prej ne jenja, dok da se nista oba eden drugoga snedla; tako se ni vojska vojski vdala, nobena ni za peden se oma- knula. Na obeli straneh enako junačtvo, enaki srd enako hlepenje po zmagi i slavi! To ni bil boj, to bilo je vbitje. Ne dolgo, i prelita krv je v ši¬ roki reki tekla po dolini tje v bobneču Dunavu, daleč krvavo pisaje jejne zelene valove! — Stra¬ šno je Janez razsajal s svojimi Teharčani v sred turske vojske. Kakor pleve prot jedernomu zrnju su bili Turki proti njem. Sdaj sam janičarski basa na njega namiri. Janez mahne i daleč pokošena obrita glava odleti — al pri ti priči se mu meč v roki zlomi-po sekiri sgrabi, pa še ljuteje turske glava kala kakor poprej. Al tudi on je uže bil na mnogih straneh grdo ranjen. Krv mu je curkom tekla po hrabrih prsah. To ga oslabi, da začne omagvati. Rama mu ne da več sekire vzdignuti, štit mu iz roke zdrkne, v sedlu se zgrudi, omotica ga napade i na levo se zvrne iz zelenka. Neki turski janičar to opazivši, mu uže namiri sulcoj junačke prsi prebosti — al v tem odvažnem trenutku, mu sekira čepinju razbije, da se daleč okrog jegovi možgani razškrope. Udaril ga je Voglarjem Miha svojoj drevačoj ki se je vedno tik svojega načelnika vojskoval. Ko Turki vidiju, da je silni krstjanski junak iz ze¬ lenka zginul, napneju še enkrat vso svoju moč i 111 kmal sta Janez i Voglarjev od svoje četa ločena. — Hrabro je branil Miha sebe i ranjenca jani¬ čarskih napadov. Se v pravem času ga zagleda neki imenitni Arabčan branivšega se deseterimi janičarji, drugač bi bilo gotovo po njem bilo ! „Na¬ zaj !« — zaukaže jaderno janičarjem — „Stojte! Ta je moj !“ Janičarje odjenjaju. »Podaj se nam dobrovoljno, saj vidiš, da si odcepljen od svojih, da Ti od nobene strani ni pomoči. Smrt Ti je go¬ tova ako se nam še nadalje drzno zoperstavljaš!« »Podam se* — nasproti ponosno Voglarjev — »al samo s tim pogojem, da smem toga ranje¬ nca, svojega poveljnika, iz bojišča nesti, da mu rane ovežem; morebit je še moč ga smrti oteti. Drugač pa nikakor ne! Raji š njim vred smrt storim!« „To je lepa, to je junačka beseda« — ga Arabčan pohvali. — »Jako se mi dopadeš, krst- janski junak! Podaj mi svoju sekiru, i pojdi s mojim služetom v tabor. Tam moreš mirno v mojem šatoru ovezati razjenca svojim banderom." Voglarjev poda Arabčanu sekiru, dvigne še en¬ krat teharsko bandero ter ga visoko zasuče po zraku, kakor da bi bil hotel tovaršem reči: tukaj sva; rešite naji ! Arabčanov služe donese nosil- nicu, ktera je za ranjene pripravljena bila. V njo položita nesvestnoga Janeza ter š njim bojišče ostavita. V dragoceni Arabčanov šator pridši, položita le malo še dihajočega na svilnate blazine. Voglar¬ jev mu začne rane spirati, i v svoje naj veče 112 veselje vidi, da mu ni bila nobena na smrt, ako- ravno su mu bile prsi grdo razmesarjene, no da ga je le zguba tolike krvi tako oslabela. Ara- bčanov služe opet s nosilnici na bojišče odhiti, Voglarjevoga samoga v šatoru ostavši v priran- jencu. Ta vzame sdaj teharsko bendero iz za¬ stave, i ravno ga hoče razcepiti, da njegovimi fa- lati Janezix rane oveže, kar mu ta hip druga misel možgane prešine. — Svoju srajcu sleče, ju na kose razkomadi i komadami rahlo rane oveze; bandero si pa celo namesto srajce okol života ovije, i čez-nj opet drugu svoju obleku ob¬ leče. Janezu se je pod ovezami kmal kri ostavila, lagleje je začel dihati, i čez nekoliko časa se opet zave. Plašno se ogleda kje da je, i ko vidi, da je v turskem šatoru si srdito oveze z ran strga, n Le teci, teci kri do zadnje mi kaplje!“ — reče. »Sladkeja je smrt od sužnosti!“ Ravno je hotel ovezu proč vreči, kar na nji zagleda ru- dečimi nitkami všito ime: »Marjetica. “ Voglarjev je ravno malo iz šatora stopil, da vidi, kdo v dolini zmaguje i kdo omaguje. Ko Janeza spregovoriti zasliši, stopi hitro k njem da mu brani si oveze odtrgati. Janez ga debelo po¬ gleda. — »Marjetica!“ — sklikne na glas — i opet v svoju prejšnu medlevcu pade. Zdelo se mu je naime, da v Voglarjevem vidi Marjeticu.- 113 VI, Sužnost. Teharska četa vidši svoje bandero se trikrat v zraku zasukati i opet pasti, je dobro razumela to znamenje i čudeže junačtva doprinašala v re- šenje'svoje zastave i svojega/načelnika! Al vse zastonj! — Vedno nove i vedno veče turske čete su na bojišče vrele. Bilo je, kakor da bi iz tal naraščale, kakor da bi z vsakoga vbitoga Turka po dva opet vstajala. Tri dni neprestano je gro¬ zovito naskakvala, Beligrad pada rešiti, -— al vse zastonj ! Krstjani su stali nepremakljivo kakor žive skale, v ktere zastonj vdaraju morski valovi! Zgubila je uže več od polovice janičerjev, svo¬ jih naj čvrstejih vojščakov. Ctrti dan napoči. Križari su opet v bojnem redu pričakovali Turkov; al kako se začudiju, ko zjutraj tursko taborišče prazno, sramotno-zapuščeno zagledaju. Skoro da sami svojimi očmi nisu vero¬ vali. Kakor su ponoči privreli, tako su tudi po noči pete pobrali, vidši da nič opraviti ne moreju proti nasprotnikom-svojim. Prvokrat su se morale nepremagljive čete sultana Mohameda omaknuti krstjanski nadsili. Sdaj je željno po bojišču iskal prijatelj pri- 8 114 jatlja, brat brata, sin očeta, oče sina, ki mu je v boju izpred oči zginili, i ki ga je med ranjenimi al mrtvo obleženimi še najti mislil. Tudi teharski fantje su iskali svojega načelnika po celem bojišču od zore do mraka; al zastonj jo bilo vse jihovo iskanje! Zelenka su našli vbitoga al od Janeza ni bilo ne sedu ne tiru. Žalostni se vrneju na ve¬ čer nazaj v tabor. Kak dolgo je Janez v svojem nesvestju ležal, sam ni vedil. Opet sprebudivši, se najde v lepi prostrani izbi na snažni postelji. Dozdevalo se mu je, da le sanjal, da je v boju bil, da se je ranjen iz svojega zelenka zvrnul, da su ga s Voglarjevem vjeli, i dajo vslednič v turskem šatoru v Voglarje¬ vem Marjeticu viditi mislil, kako mu v možki spre- obleki svojoj srajcoj rane ovczujc. — Al težka glava i skeleče rane su mu opet le preočito resnicu' vsega toga javljale. Pogleda svoje oveze od kterih se mu je po njegovem mnenju tako živo sanjalo, da su falati Marjetične srajčce. Po¬ gleda jih i pregleduje, i opet se ne svesti al sanja al budi , kjer je zares v nji vidil kose ženske srajce. Ko nazadnje še celo tuji rudeče-všito ime ^Marjetica« najde, globoko zdiline, zastoka i vdano v boga opet oči stisne. Strežaj, ki je kod okna slonel, i zamišljeno v dolgočasnu daljavu gledal, stopi na Janežev vzdihljej k postelji, da vidi je li se je morebit iz svojega nesvestja zdramil. Ja¬ nez ga debelo pogleda, i opet se mu je dozdevalo da je tudi toga v sanjih vidil. Bil je naime Ara- bčanov služe. 115 „Iivala Alahu i jegovomu svetcu!« — reče —„da si se enkrat sprebudil iz Tvoje omedlevce. Celih sedam dana je trpelo. Sam ranarnik je uže skoro obdvojil na Tvojem ozdravljenju. „Tak ne sanjam več! — Pri vsih svetnikah božjih Te prosim, reci mi resnicu; razjasni mi, al sanjam, al čujem! — ga Janez strmo glede vpraša. »Zdaj govoriš s menoj, kakor vsaki spameten človek!“ „lvdo mi je pa rano moje o vezal?* “Tvoji tovarš, ki Te je tako junačko branil pod Beligradom proti našimi, vojščaki. 1 ' nKje pa je sdaj ta moji tovarš ?“ „Odjadral je s mojim gospodarjem v Algir.« „1 kje sani ja sdaj ?“ n V Ištambolu.« „Y Ištambolu! — V Algiru!“ — Janez gla- voj majoč ponovi. »Jest! Moj gospodar Te je dal ranjenoga v svoji lastni nosilnici iz bojišča v svoj šator pod Beligradom i potem sčm v Ištambol prenesti. Ti se ve da od vsega toga nič ne veš, kjer celi pot še očesa odprl nisi. On je kmal drugi dan s svojimi ostalimi vojščaki od tod odrinili. Tvojega tovarša je seboj vzel, i nič nisu pomagale j ego ve silne prošnje, naj ga pri Tebi za strežaja pusti, dok ozdraviš. Uže skoro nišam vidil človeka tako žalo- stnoga kakor jega, ko se je moral od Tebe ločiti, i ako sam prav vidil, 'si je celo solze iz očeh bri¬ sal, ko je zadnjikrat iz te hiše išel. — Al kaj §* 116 hoče siromašni sužen proti naklepi svojega go- spodara!« »Sužen!“ Vzdihne Janez ter si znoj iz vro¬ čega čela obriše. »Da, da! Tudi Ti si sdaj jegovi sužen s me¬ noj vred ! Al hvali boga, da si, kjer Ti je uže suženstvo odločeno , pod mojega gospodara pri¬ šel. Lagal bi, ako hi rekel, da ni zares blaga duža, ki nas sužnje spoštuje kakor oče svoje deca. »Tedaj hodu tudi mene v Algier cljali ?“ — ga Janez dalje pohlepno vpraša se v postelji vzdigni vsi. , »Tudi, samo da popolnoma ozdraviš i se okre¬ piš; zakaj na morju bi bil gotovo v svoji ome- dlevci bez zdravničko podpore vmrl, zato Te je gospodar do Tvojega popolnoga ozdravljenja tukaj ostavil.“ „ Rad, rad, prav rad hočem jegovi sužen biti, samo da še enkrat svojega tovarša vidim, ki mu življenje zahvuljujem !“ „Ve dva morata gotovo od ene matere biti, ki tako neizrečeno eden drugoga ljubita!“ „A1 ni moj tovarš nobenoga sporočila pri svojem odhodu" — vpraša bez obzira na te besede Janez svojega dvoritelja — »na mene ostavil ?“ „Je. Al enu samu besedu.“ »No kako se glasi ta beseda?" »Moral sam si ju zabilježiti, drugač bi ju bil uže posabil. Ta beseda je „Marjetica.“ „Marjetca!“ — Janez š njim. vred zgovori, i 117 zadnje dvombe su v njem zginule, da Voglarjev ni nobeden drugi kakor Pengarjeva Marjetica. „Pristavil je še, ko sam ga prašal, kaj ta edina beseda pomeni, da si ju Ti uže po svoje raztumačil bodeš?« „Kada odjadramo v Algir?“ Janez čez ne¬ koliko časa opet razgovor povzame. »Kakor sltm Ti uže rekel, kak bitro da se Ti rane popolnoma zaceliju, i Ti bez škode za svoje zdravijo morsku pot nastopiti moreš . 11 »Al ja sam sdaj uže čisto zdrav. — Ne čutim nobenih bolečin več! Koj danas bi še' lahko od¬ ri nuli !“ „Ranarnik« •— mu služe odvrne — »kaže, da še naj manj mesec dana trebuješ, dok se Ti opet poprejšnje moči povratiju. I da bi ravno uže sdaj za odhod sposoben bil, bi bilo to vendar ne¬ mogoče, kjer se še naša barka ni iz Algira po- vratila.« Janez je bil do čistoga sprepričan, da Vo¬ glarjev ni nobeden drugi, kakor Marjetica. Od kod drugač jegovo zakasnjenje pri odhodu v Te¬ harjah ; od kod drugač Pengarjeva kobilica, ki ju je jašil; od kod drugač to srčno požrtvavljivo junačtvo, kterim ga je na bojišču branil ; od kod drugač ta nježnost i ljubeznivost, ktoroj mu je tako skrbno i rahlo, kakor le samo ženska roka more, rane ovezal; od kod drugač ti falati žen¬ ske srajce, v kterim i je Marjetično ime všito; od kod drugač zadnjič to naročilo »Marjetica^ s pri¬ stavkom, da si če to reč uže po svoje raztuma- 118 čiti; od kod drugač vse to, kakor od — Marje¬ tice! — Srdilo ga je le to, da ju ni uže poprej spoznal. Šele v turskom šatoru se mu je bila mrena z očeli otrnula. Misel na Marjeticu mu sužcnstvo čisto iz glave zbije i komaj, je uže barke iz Algira pričakoval. Od dana do dana je krepeje prihajal, i čez mesec dni, je bil ,opet korenjak, kakor poprej. Po dolgem pričakovanju vendar zadnjič enoga dne Arabačanov služe s novici domu prihiti, da je barka v brodostaju priplavala. Dovoženu robu izkladivši i opet drugu naloži vsi, treti opet od kraja odrine. Smerni vetrič je od suhoga puhal v njene razpete jadra i veselo'je rezala brazdu na visoko mirno morje. Kdo zamore opisvati Ja¬ neževe občutke, v kterih se mu je srce topilo, ko se je dan na dan barka bolj bližala afrikanskim bregovam i celo ko se jim prikaže beli Algir s svojimi bezbrojnimi minareti na lepo osolnčnom brežiču! — Arabčan je bil Janeza namenil uči¬ telja svojih otrok v vaji orožja i vitežkih igr, kakor jih Evropejsko vitežtvo goji, kjer ga je v bitki pod Beligradom spoznal izvrstnoga orožnika. Algirska brodostaja je bila napolnjena barka¬ mi raznih narodov. Arabčan je s množici sužnjev na brodostajskom bregu pričakoval svoju barku. Ponosno je prijadrala napihnjenimi jadri v brodo¬ staju. Maček zarožlja v globinu, i pri kraju ob¬ stoji. Veselo skoči Janez na afrikansku zemlju iz celoga grla zaukaje, — saj ni bil več daleč od Marjetice. Naglo prebere svojimi očmi trumu Ara- 119 bčanovih sužnjev, ktere je za izkladanje robe se¬ boj imel. Jih prebere i prebira, je li ne bi Vo- glarjevoga morebit zmed njimi zagledal; al za¬ stonj —jega ni bilo zmed njimi! Tolažil se je s stim, da je po vsi priliki moral doma ostati. Su¬ žnje su začeli robu iz barke izkladati; tudi Ja¬ nez, akoravno mu ni nobeden veleval, se prime veselo izkladanja, samo da bi se prej zgotovilo, da bi skoro Voglarjegova vidik Vsi su jegovu ja¬ kost občudvali. Lahko bez vsega napenjanja je naj težiše bale prekobical i prenašal. Arabčan je moleč od strani stal ter pozorno i veselo gledal krepko i brhko Jenezevo ponašanje. Ne daleč od njega je stal neki drugi bogato opra¬ vljeni Turk. Tudi ta je Janeza motril, tudi jemu se je mOral dopasti. Nemirno jame sem ter tje postopati, kakor da bi nekaj prav zvitoga pre- tuhtaval. Zadnjič stopi k Arabčanu ter ga po- praša, li jo ta sužen, na Janeza kazaje, jegov. Arabčan reče, da je; ter mu vse pove, kako da je do njega prišel. Turk je komaj i komaj svoje notrajno nemirje krotil. »Kaj ne, da se Vam dopada!“ — reče Ara¬ bčan samozadovoljno. •— »Je čvrst korenjak! Le poglejte jegove široke pleča napete prsi, ognjeno oko, visoko čelo krepke ude! Le poglejte ga! Človeku se srce v prsih poigra viditi takoga mla¬ de nča.“ „B,esnično da! — Koliko ga cenite!« Kratko Turk odvrati. Arabčan se nasmeji. »Ta nima no¬ bene cene, odgovori, ne ža Vas, molče za ka- 1 20 koga drugoga. Saj uže imate polnu barku naku- dljenih sužnjev, kamo še s tim hočete !“ Turk se ne da odpraviti ter zmiraj več i več za njega obeča, al Arabčan se še ne zmeni za kupčiju. Nazadnje mu je uže pet jezer grčkih cekinov ponujal, naj veču cenu, po kteri su se tačas naj lepši izbrani sužnje tržili. Arabčanu je bil uže Turk preprisiljen, zato mu kratko reče! „ako mi daste deset jeser za njega, ga Vam dam, drugač pa nikakor ne, je škoda za vsaku besedu, ki ju še dalje zavolj toga zgubite !“ — Na ta na¬ čin ga je hotel prestrašiti, ter se ga znebiti, kjer je ta cena bila čez meru visoka. Al Turk seže molče v svoju mošnju, ter mu nabroji rečenih deset jezer. Arabčan se toga ni nadjal, pogleda ga kakor da bi dvojil, da je Turk pri pravi pameti, ki mu gre bez vsake pogaje za enoga sužeta de¬ set jezer dajati! Toliko zlata, kolikar ga še cel sužen ne tehta ! „Vi se morda ne bote šalili s menoj, ? go¬ spod!“ •—■ mu Turk uvreden očituje, kjer vidi, da Arabčan noče pomesti nabrojenih cekinov. — Arabčanu ni bilo na cekinih ležeče, imel je v premoženju, da še sam ni vedil kaj i koliko, stalo mu je več do Janeza! „Vi bote vendar mož beseda ostali!“ —■ Turk resobno čez nekoliko trenutkov vzajemnoga mol¬ čanje spregovori. — »Al Vam ne dajem kolikor išete. „Mož beseda ostanem 11 — mu ponosno Ara¬ bčan zavrne. „A1 veste, da mi je več na sužnju 121 ležeče, kakor na Vaših cekinih! Vzemite si ga i Vaše cekine!“ Te besede velikodušna zrekši.se obrne i odide. Janez je bil kakor od groma zadet, čuvši, da je na drugoga gospodara prodan , i da mora koj, bez vse pomude, na drugu barku, ki še danas, bog ve kam, odrine. Vse jegovo upanje, Marje- ticu v Algiru najdtj, je bilo proč, kakor da vetar v pleve puhne. Proč su bile vse jegove sladke sanjarije o ljubezni, od enkratnoga odsluženja al odkupljenja iz suženstva, od povratka v domovinu, od sreče! Vse jo bilo proč! Vse je zginulo kakor čarobne boje mavrice božje, kada se oblak ra¬ zkadi! Bog ve na kakšnoga okrutneža, na ka¬ kšnega krvopivca je prodan! Bog ve kam i kako daleč bo odpeljan, po vsi prilici na kakšen su¬ ženjski sejm med divje narode, od kodar mu celo up bo odvzet, še kada svoje Marjetice ljubiti, al slovenske stare gore,- i domače zelene trate viditi. Take i enake misli su ga spremljale na sužensku barku. O kako rad bi bil ostal v Algiru! Rad bi bil verno do smrti svoje Arabčanu sužil, rad bi bil naj težeše dela opravljal, i krvavo si dlane žulil, s&mo da bi bil bljizo svoje Marjetice, da bi vzajemno se eden drugoga tešila! Al zastonj! — Človek, ki le to vidi, kar je ravno spred njim ; ki le to pojme, kar v obsežku jegovoga razuma leži; se vsčasih slepo do gotovoga sprepričanoga meni, da je le igrača v roki osode, ki nima ne uma ne razuma, ki se le smeji, kada spod njnemi igraj ečimi prsti človek za človekom pada, kakor 122 mravlinci pod poteptom igraječih se detičev. Tako je tudi Janez sdaj mislil, ko su ga na brodostajskom bregu na sužensku barku gnali. Nič drugoga si ni v svojem sdajšnem položaju želel, kakor proste roki, ni pa dober meč. Celi Algir bi bil spred njim besnečem strepetal, kakor šolarčk spred svo¬ jim kaštigajočim -učiteljem. Ko ga na barku prrženeju vidi, da ni sam nesrečnež; bilo je krstjanških sužnjev na nji, da se je vse trlo. Al kdo drugi zmed njih vsih je bil nesrečneji od Janeza! — Pobit na duši i po¬ lomljen na telesu se zgrudi v podkrovju v te- mnom kotiču na tla, i znojne srage, debele kakor jagode, mu nastopaju po čelu. — O mraku se priškrepčiju mački iz morskoga dna, jadra se ra- zpneju, vesla vdariju, barka je zasuče i odrine od kraja. Tiho se promota iz brodostaje i naprej je šlo v temni noči na visoko morje. Okol polnoči ko je uže barka zunaj razobrazja afrikanskoga bila, pozove barkini vlastnik vse sužnje na krov. Janez se še zmenil ni za to pozvanje, zgruden je ostal v svojem kotiču, dobro vedši, da mu je- gova prevelika žalost ne bo dala jutra dočakati. Srce mu je htelo žalosti razpoči! Sužnje su na krov odišli. Janez sam ostane. Na kolena pade. Moli! Zdihuje! Sdaj na nasprotni strani temne spodkrovnivce nekdo iz tleh vstane, ko vidi, da tudi on ni sam nazaj ostal, ter se Janezu pri¬ bliža. Janez ga ni koj zapazil, tako je bil v svoje molitvice zadobljen. Ta se bljizO njega Ostavi, roke križem dene, ter ga nekoliko časa ob- 123 žalovaje gleda! „Tovarš!“ — ga čez nekoliko časa vgovori, si solze iz očeli obrisaje, — »lepši je vmreti, kakor sužno živeti, daj, zagreznima se v morje !“ Janez to čuvši, plane kviško pripra¬ vljen se koj v morje zagrezniti. »Janez!“ izkli- kno v tom trenutku spred njim stoječi sužen. „Marjetica !« je bilodmel iz Janezevili ust. Eden drugoga objame. Samo čutiti bi se dali občutki ljubezno okloplenili, pa ne izreči. Sdaj postane veliki hrum i štrepost na krovu, vse je kričelo. »Cuješ Marjetica! Sdaj prideju po naji. Le brže, le brže skoz okno v morje, drugač naji zasačiju!« Čvrsteje se sprimeta, i le trenutek Se, i globina bi jih požrla bila. — Pol uže v naskoku, se ču¬ tita od vzad za rami prijeta. »Stojta, za pet ran božjih ! a jima gromoviti glas zaukaže. Janez se ozre, i glej papežev poslanec, ki ga je v Beži¬ gradu s njegovim očetom iz ječe rešil, stoji spred njima. Drugi sužnje su pa okol njega kakor okol svojega očeta poklekali, mu rob jegove obleke kuševaje, ter mu s solzami v očeh se zahvaljivali za odkupljenje iz suženstva. Vse se je zahvalnosti razjokavalo! To je pa takole prišlo. Papež v Rimu je čul, da je nek sila veliko krstjanov v Algiru vsužnjenih, ki zastonj zdihujeju po rešenju iz tur¬ skih groznih ječ. Čul je od njih trpljenja i te- penja, i srce se mu je do njih rešitve tako vžgalo, da je dal koj razglas na vse krstjanske narode razpisati, naj se darovi sabiraju v namen odku- pljenja krstjanskih vsužnjencev v severno-afrikan- 124 škili predelili. Obilo je darovala krstjanska ljube¬ zen i kmal se je bilo od vsili narodov iz vsili de¬ žel toliko nabralo, da je papež liže mogel enu barku v Algir poslati. Pripetilo se je, da v svo¬ jega sporočnika ravno tistoga izvoli, kteroga je bil na grofa Urha s izobčivnim pismom poslal. Turki v Algiru i v ostalih berberskih državah su ta papeževi naklep zvedli, ter sc zakleli, da ne bo nobeden zmed njih svojih sužnjev na krstjanske odkupvavce prodajal. Papežev sporočnik si tedaj kupi bogatu tursku opravu, nabije turske boje na jadrilo ter se obnaša kakor pravi Turk. Na ta način je Turkom oči zbrisal. Od vsili strani su se nu sužnji na prodaj ponujali, kjer su njih go¬ spodari vidili, da ima dokaj cekinov, da tudi ne gleda toliko na telesne sposobnosti sužnja, i da se tudi zavolj cene zelo ne obotavlja. Uže prvi dan, ko je v Algir dojadral, je imel' polnu barku nakupljenih al prav za prav odkupljenih sužnjev. Vse je uže bilo nnredno, da na večer opet nazaj v Rim odjadra, kar pride Arabčanova barka iz Ištambola pred Algir. Papežev poslanec je ravno v raznom razmišljevanju poleg brodostaje sčm ter tje se sprehajal, kar ga neki zakrile iz svojega zamišljenja zdrami. Bilo je Janeževo zaukanje. Urno se poda prot oni strani, od ktere je zau¬ kanje prišlo i koj ko Janeza zagleda, spozna v njem svojega nekdašnoga rešitelja iz Bežigradske ječe. — Vsi na barki su v svojem veselju papeža oboža- vali i jegovoga sporočnika i milosrčne daritelje, ki su 125 svoje peneze darovali v odkupljenje svojih krst- janskih vsužnjenih bratov. Kdo med vsili, koli¬ kor jih je barka nesla, je pa bil srečneji od Mli- narjevoga Janeza i Pengarjeve Marjetice, celo ko jima je papežev sporočnik povedal, da grofa Urha ni več! -— Da ga je doletela osoda kmal drugi dan po boju pod Beligradom. Vidila sta uže v duhu zelene domače trate, mirne i tihe loge, znance i prij atije; posebno sta se pa rada spomi¬ njala Pengerjevih, ki su morali toliko skrbi, to¬ liko prečutih noči pretrpeti! „Oj kako 11 —je vča¬ sih Marjetica solzenimi očmi djala — »oj kako se bodu razveselili oče, me opet viditi, ki neveju kam sam prešla, ki me uže mrtvu morda objo- kujeju i obžaljujeju ! Se ve da sam se zelo nad njimi zagrešila! — Pa odslužiti si hočem to pre- grehu kolikor sc mi bo dalo skoz detinsku lju¬ bezen i podporu. Vsaku še tako majlinu zelju jim hočem izpolnivati, samo da mi bu moč!“ Jaderno jc plavala barka posred morja ravno tj e proti Rimu. Tretji dan se jim uže prikaže v daleki daljini kakor črni trak italjansko obrežje! Ko do kraja prijadraju jo dobil vsaki odkupljene C. še toliko denarja , da jc mogel pošteno do svo¬ jega doma priti. Janezu je pa dajal papežev sporo¬ čnik tistih deset jezer grčkih cekinov, ktere je v Algiru Arabčanu za njega ponujal. Al Janez je bil preplemenitih prevzvišenih misel, da bi se bi samo le enoga cekina dotaknul. „Vi ste svoji doIg“ — mu reče na to ponuobo, — „kteroga ste menili morda do mene imeti, odkupljenjem naju, več kakor gre poravnali.“ 126 »Ta svota je zadostna za odkupljenje več ko sto krstjanskih vsužnjencev, ki ie v Algiru zdi- hujeju po turskih ječah. Mene bi pa toliko boga- tstvo nazadnje še napuhom navdalo! Imam hvala bogu doma poštenu slamnata strhu, i plug i branu, par voličev, nekaj trsja za domače potrebe, i vrh vsega toga še dvoje zdravih dlanov! Kaj mi je še več treba k mojemu gospodarstvu, kakor pri¬ dna delavna gospodinja! •— I tudi to mi je bog dal v moji Marjetici!“ Ko papežev sporočnik vidi, da se Janez nikak ne da spregovoriti, le trohicu v dar vzeti, ga srčno objame, ko mla- denea, kakšnoga še ni najdel v nobenom drugom narodu. Celo papežu jili je predstavil. Priljudno su se sveti oče š njima pogovarjali, jih blago¬ slovili, i nazadnje, na njih prošnje tudi — poročili. Težko sta se ločila iz Kima. Uzajemna ljubezen jima je dolgo težavno pot krajšala, i ka¬ kor po lastavičnih pcruticah sta hitela proti slo¬ venski meji. Ko prvi stopaj na staru slovenski! zemlju storita, poklekneta na sveta tla, jih po¬ ljubita, stvarnika nebes i zemlje slaveč i hvaleč, ga jih je jegova nevidljiva roka srečno skoz ko¬ liko ncvaršin nazaj pripeljala v ljubu domačiju. Po poti sta tudi zvedila, kakšnu smrt je sto¬ ril grof Urh. Šel jo tudi on na Ogersku v tur- sku vojsku, al prepozno je prišel pod Beligrad. Turki su uže bili otepeni. Na bojišču se je pri¬ petilo, da se vname hud prepir med grofom Ur¬ hom i starejšem Sibinjaniču. Vsled srpoga pre¬ piranja je bil, da se prepiravca tako vžgeta, da 127 golimi meči se vzajemno napadeta. Grof se je bil hrabro branil. Al ko nazadnje cela truma oger- skih plemenitašev Sibinjaniču v pomoč priskoči, ki je ošabnoga slavehlepnoga Celjana čez vse ertela, se grof kmal ves ranjen na tla zgrudi, i tako pod meči nevsemiljenili sovražnikov ko¬ nec vzame. Natanko se je sdaj vse izpolnilo, kar je kme¬ tič Zagorc prerokoval. Grof je sramotno poginul, jegovi rod je š.njim vsabnul za večne čase. Ni je bilo hčeri, ni ga bilo sina, ki bi bil podedoval jegove zaklade i slavu celjskoga imena, V malo letih je uže streha gornjega cejlskoga grada svoje rebrc kazala. Viliari, tepeni od nevidljive roke su pulili i trgali na gradu, da je izglodalo, kakor da bi bil živi nebeški ogcn po njem bil razsajal. Lastnina je postal soscdnoga kmetiča, ki po njegovem prostranem dvorišču orje, sanje i žanje, i po nekdašnih orožnjicah kleti ima. Strašna za¬ res je šiba božja v svojem tcpenju! I gorje mu ki ga vdari! — Janez i Marjetica priromata ravno na veliko- nočnu nedelju v Teharju, češnje i trombentice i zgončcki su naj lepše cveteli i prve lastavice po zraku plavale. Vaščanska mladež se je pirhami po trati igrali. Dimnjaki su se še popoldan veselo kadili, — no saj su danas povsod kaj boljšega imeli! Cela priroda je tako rekši prazenski obraz imela. Pengarjev su se ravno na klopi spred 128 hiši sončili, ko se jim Janez i Marjetica pri- bljižata. Kdo bi mogel opisvati jih občutke, jih ve¬ selje ! ■— Nemo enoga za drugom objemaju, na prsi stiskaju celujeju i blagoslivljaju. — Po vasi se je bilo naenkrat- razznalo, da sta Mlinarjev Janez i Pengarjeva Marjetica nazaj prišla, ki jih je uže cela vas mrtve menila. Martnačka je letala ocj hiše do hiše od soseda do soseda, s ti novici. Nobeden ji ni hotel verjeti, prej ko se ni sam lastnimi očmi sprepričal. Cela vas se je bila sbrala pri Pengarjevih. Vsaki jih je hotel viditi, vsaki jih dobrodošljenjem pozdraviti, vsaki š njima govoriti, vsaki jihnc dožvitke slišati. Na slemen strehe je bilo teharsko bandero vtaknjeno, ktero je Marjetica neoskrunjeno ‘od turske roke, sre¬ čno nazaj prinesla. Naj mileje je pa bilo viditi, ko sta se Janez i Šimekov Tona, ta dva neločivna prijatlja, objela. Slovenski jezik nima izrazev, da bi se š njim zadostno dalo to izreči, kar sta oba čutila srce na srcu! — Stari slovenski običaj je, da se vsaka količkaj važneja zgodba gostvanjem ali prične, ali sklepa. Tako je tudi sdaj pri Pengarjevih bilo. Martnačka jc kuhala. No akoravna jc revna starka mnoga potratila, mnogo skazila, to vendar ni ne naj manj dražilo obče veselje. Srečna sta bila Janez i Marjetica v zakon- skom stanu, dobro sta gospodarila, pobožno živela, i vidno je vladal blagoslov božji nad njima. — Množilo i naraščalo se jima je premoženje od 129 dana do dana, od leta do leta po umnem kme- tovaju. Svoje bogatsvo pa nista nikada obračala v puhlo napihovanje i štimanje pred svetom! Bila sta tolažitelja i podporitelja siromašnih sovaščanov. Ni dan minul, da ne bi bila Marjetica kakoga vbogoga milosrčno nasitila, oblekla i nadarila. Zato jih je pa tudi cela vas spoštovala i ljubila. Nobe¬ den jima ni mogel kaj krivoga, kaj nepoštenoga al nepravičnoga očitati! Dočakala sta vnučke svo¬ jih vnukov kterim sta v dolgih zimskih večerih po stoterokrat pripovest pripovedati mogla, od hu- dobnoga cejlskoga grofa, od vplemenitenja Tehar- čanov, od groznih Turkov, od vjetja pod Beligra- dom, od suženstva i rešenja. I tako se je ta pri¬ povest od deda do vnuka, od ust do ust, od sto¬ letja do stoletja do današnjega dne v teharski okolici ohranila. 9 ' . - ■ *\ t NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA ° 00000491018 lili