O. Gojko: Janičar.
4°9
Ker mi nisi vragov potopila, Vragov nisi, pač pa si Zorano! Tvoji vali so jo pokopali   —   —   -Milivoja so  odnesli vragi   —   — Marko pride,  čuje,  vidi,  plače. Da iz srca si izplače jade, Gosli vzame pa se v svet napoti In  zakolne se pri  Bogu  živem In pri uri,  ki ga je rodila, In pri grobu,  v  kterem  bo  počival, Da do smrti miroval ne bode, Ako  zopet ne  zagleda sina. Bog mu željo srčno je izpolnil  —
Kaj je tebi, silni vodja Alko? Saj  pred tabo vsi so trepetali, A sedaj  mi sam tako trepečeš! Saj  pred tabo  vsi  so  se solzili, Zdaj pa bridke ti solze prelivaš! Kaj  šepečeš:   „Oče,  mili oče!"
Od kedaj  že nisi te besede Niti slišal,  niti spregovoril! Alko vranca iskrega zajaše, Starec vranca brzega zasede; Pa šotore zapustita bele I v gorovje jašeta zeleno.
Nema gora,  kaj  nocoj  si cula? Cula krik sem, stok in radovanje. Nočna luna,  kaj   nocoj   si  zrla? Zrla boj  sem,  zrla zmago  slavno. Žejna zemlja,  kaj  nocoj  si pila? Pila kri  sem,  črno  kri junaško. Sumna reka,  kaj  nocoj   si  nesla? Nesla trupla mrtvih sem junakov. Srbska srca,  kaj  vas burno giblje? Radost,  zmaga,   kri in  smrt  sovraga. Divna slava,  komu se razlegaš? Vodji Alku,  sinu  Orloviča.
Juzina ob košnji na planinah.  (Narisal Ivan Grohar.)