Ob vzhodni jamski steni leži umetno izdolbena skalna skleda z vodo, ki sta jo vsak v svojem tlorisu jame vrisala že Gross in Brodar. Avtor nas seznani s podobnim primerom skalne sklede s kapnico iz jame Triglavca pri Divaci, kjer so še v prvi polovici 19. stoletja opravljali staroverske obrede plodnosti, povezane z rodovitnostjo zemlje. Na podlagi te primerjave meni, da so takšni obredi v zgodovinskem casu potekali tudi v Potocki zijalki. K takšnemu prepricanju ga dodatno napeljuje spoznanje, da kamnita skleda leži na posebni lokaciji v jami. Ugotovil je namrec, da sonce v casu zimskega soncnega obrata, ko je nad vrhom Brane, za kratek cas osvetli kamnito skledo. S prevlado kršcanske vere naj bi jama postala posebnega pomena za kristjane, kar se kaže v poimenovanju Marijino mleko za belo sigo, ki naj bi po ljudskem verovanju imela zdravilni ucinek in so jo uporabljali v terapevtske namene tudi v Grossovem zdravilišcu v Beli. Na podlagi naštetega avtor Potocko zi­jalko razume kot genius loci, kraj, ki je od ledene dobe pa vse do danes imel za tu živece ljudi poseben, svet pomen.
Za avtorjevo trditev, da je bila Potocka zijalka res svetišce paleolitskih lovcev, kjer so med drugim darovali konice, Brodarjeva izkopavanja niso dala stvarnih dokazov. Zave­dati se moramo, da so Odarjeve ugotovitve le sklepanja na podlagi bolj podprtih ugotovitev iz drugih najdišc, in jih ne moremo imeti za dejstva. Še vedno se gibljemo zgolj v krogu interpretacij. Zato kar nekaj vprašanj, povezanih s Potocko zijalko, ostaja odprtih.
Matija TURK
Gerda von Bülow (ur.), Kontaktzone Balkan. Beiträge des internationalen Kolloquiums ‘Die Donau-Balkan-Re­gion als Kontaktzone zwischen Ost-West und Nord-Süd’ vom 16.–18. Mai 2012 in Frankfurt a. M. (Kolloquien zur Vor- und Frühgeschichte 20). Dr. Rudolf Habelt GmbH, Bonn 2015, ISBN 978-3-7749-3983-7. IX in 259 str., 169 slik in 4 tabele.
Obmocje Balkanskega polotoka, ki je bilo in še vedno je sticna cona pri menjavi dobrin med državami vzhoda in zahoda, je bilo tema kolokvija, ki se je med 16. in 18. majem 2012 odvijal v Frankfurtu na Majni.
Prvi je poimenovanje Balkanski polotok oz. Balkan uporabil nemški geograf August Zeune leta 1808. Od tedaj pa vse do danes je raba termina prej politicno determinirana kot geografsko. Geografsko se polotok pripisuje jugovzhodni Evropi in, kot piše Gerda von Bülow v uvodu zbornika, v celoti ali le deloma obsega današnje države Slovenijo, Hrvaško, Srbijo, Romunijo, Bolgarijo, Bosno in Hercegovino, Crno goro, Albanijo in Grcijo (spregledana je Makedonija!). Slovenija je tu vprašljiva. Avtorji so obmocje raziskav neenotno zamejili na severu z reko Donavo in pritokom Save, na vzhodu s Crnim morjem, na jugu s severnoegejsko obalo in na zahodu z Jadranskim morjem. Stiki med vzhodom in zahodom so v preteklosti potekali zlasti po reki Donavi oz. praz­godovinski jantarjevi poti, ki je povezovala Podonavje z Jadranom, ter na drugi strani prek Crnega morja, ki je prebivalcem Balkanskega polotoka ponujal povezavo in menjavo blaga z azijskim obmocjem.
Cilj omenjenega srecanja je bil predstaviti kulturne stike prebivalcev Balkanskega polotoka z njegovimi sosedi. Te menjave so vidne zlasti na podlagi arheoloških najdb ter infrastrukture posameznih najdišc. V zborniku je zbranih 17 clankov z bogatim slikovnim gradivom in tabelami. Z izjemo prvega in zadnjega clanka, ki sta pregledna in pov­zemata raziskave “balkanske arheologije” (problematicni izraz!) oz. zgodovino raziskav na najdišcu Iatrus (Krivina), so clanki v zborniku razporejeni kronološko; obsegajo cas od neolitika do 6. stoletja n. št. Jezik zbornika je bodisi anglešcina bodisi nemšcina. Kljub temu, da je nabor avtorjev velik in je zastopana vecina držav Balkanskega polotoka, avtorjev iz Slovenije, Makedonije, Grcije in ne nazadnje drugih sosednjih držav, ki bi pripomogli k boljši sliki stikov med Balkanom in njegovimi sosednjimi obmocji, ni. Pro­stor današnje Slovenije sicer le deloma leži na Balkanskem polotoku in tudi ne sodi v Podonavje, vsekakor pa je igral pomembno vlogo v vseh zgodovinskih obdobjih: cezenj je vodila prazgodovinska jantarjeva pot, po kateri je potekalo trgovanje in menjavanje dobrin še v rimski cas, postal je odskocnica za rimsko osvajanje Podonavja, ne nazadnje je Slovenija bila prizorišce bojev in vdorov germanskih plemen, ki so poskušali doseci Italijo.
V uvodnem clanku “Balkanarchäologie” – Spiegel der Zeitgeschichte Félix Teichner poda kulturnozgodovinsko sliko Balkanskega polotoka v interesu evropskih velesil 19. stoletja. Njegova geografska zamejitev Balkanskega polotoka je, v nasprotju z zamejitvijo Leszka Mrozewicza (glej v nadaljevanju), popolnoma zgrešena, saj Ljubljanske kotline nikakor ne moremo prištevati k Balkanu. Na podlagi izbora nekaterih pomembnih osebnosti, povezanih z balkanskim prostorom (Luigi Marsigli, Felix Philipp Kanitz, Arthur John Evans, Karl Dežman, Walter Schmid, Carl Patsch), so omenjena geografska, naravoslovna in arheološka dognanja od 17. pa vse do zacetka 20. stoletja. Karl Dežman v clanku zaseda mesto pionirja evropske podvodne arheologije, saj je ob pomoci potapljacev avstrijsko-madžarske vojaške marine iz Pulja pregledal korito Ljubljanice pri Dolgih njivah. Prav tako nezanemarljiv je Dežmanov prispevek k raziskovanju Ljubljanskega barja in odkritju barjanskih kolišc leta 1875, kar Teichner omeni zgolj mimogrede. S stališca rimske arheologije slovenskega prostora je prav tako pomembna vloga Walterja Šmida kot direktorja Narodnega muzeja (zapisan kot Walter Franz Schmid, tudi Šmid), ki je spodbujal izkopavanja anticne Emone in Navporta. Obema je Teichner posvetil poglavje: Dragotin Dežman / Karl Deschmann (1821–1889) und Franz Schmid (1875–1951).
Predmet prispevka A new perspective on the Neolithic settlement and economic patterns in the Middle Morava Valley emerging from the renewed archaeological research avtoric Olge Peric, Đurde Obradovic in Ivane Stojanovic je pregled raziskav neolitskih naselbin in ekonomije v osrednji dolini reke Morave. Neolitske študije so se na Balkanu z novimi terenskimi pregledi, izkopavanji in geofizikalnimi raziskavami silno razmahnile. Z delnimi izkopavanji, gradivom ter botanicnimi in zoološkimi raziskavami je bilo kartiranih 84 najdišc, po najdbah so bila uvršcena v kulturi Starcevo in Vinca, hkrati so avtorice poskušale prikazati, ali je možno govoriti o kon­centraciji poselitve na dolocenih odsekih doline Morave v posameznem obdobju.
V naslednjem clanku so Hristo Popov, Krassimir Ni­kov in Albrecht Jockenhövel poskušali dokazati, da so zlato na pogorju Ada Tepe izkorišcali že v bronasti dobi (Ada Tepe (Krumovgrad, Bulgarien) – ein neu entdecktes spätbronzezeitliches Goldbergwerk im balkanisch-ägäischen Kommunikationsnetz). Izkopavanja na vrhu hriba in njegovih pobocjih so zaceli že leta 2001, leta 2005 so z odkritjem rova potrdili pridobivanje kremena in zlata v pozni bronasti dobi. Geofizikalne raziskave, lidarsko skeniranje ter tudi datacije C-14 in drobne najdbe so potrdili, da se je izkori­šcanje zlata na pogorju Ada Tepe zacelo v 16. oziroma 15. st. in doseglo vrhunec med letoma 1200 in 100 pr. n. št. Najdbe, ki bi govorile za kasnejše pridobivanje rudnin na tem hribu, torej v casu Tracanov, Rimljanov, Bizantincev ali Osmanov, niso bile odkrite. Avtorji opozarjajo, da bodo odgovor na vprašanje, ali je šlo za kopanje zlata skozi vse leto ali samo sezonsko, pokazale nadaljnje raziskave. Prav tako pušcajo odprto vprašanje o vzroku za opustitev rudnika.
Bogdan Athanassov in Raiko Krauß v clanku Der Ostbalkanraum zwischen mediterranen Hochkulturen und dem südöstlichen Europa in der Spätbronzezeit poudarjata, da nekatere posamicne najdbe kažejo menjavanje dobrin med vzhodnim Balkanom in Sredozemljem (meci, ingoti v obliki volovske kože – t.i. ingoti oxhide). Arheoloških najdb, ki bi kazale na intenzivno menjavo med jugom in severom, je malo. Zlasti so to predmeti, povezani z meta­lurgijo: orožje, ingoti, torevtski izdelki. Avtorja zakljucujeta, da na Balkanu v pozni bronasti dobi ni mogoce zaznati intenzivne cezregionalne povezave.
Clanku Iris von Bredow Die Perser am Pangaiongebirge während der griechisch-persischen Kriege sledi clanek Gerde von Bülow Kontakte im vorrömischen Thrakien. Avtorica poudarja, da je bil vzhodni del Balkanskega polotoka (Bolgarija, Romunija) v 6./5. st. pod mocnim perzijskim vplivom, na podlagi najdb pa so vidne tudi kulturne po­vezave med plemeni v predrimski Trakiji. Ugotavlja, da se je v tem casu mocno razvila torevtika; keltski torevti so impulze in sugestije prevzeli iz traške umetnosti. Morda so bili posredniki pri predaji idej in novosti v severnoilirskem prostoru naseljeno pleme keltskih Skordiskov.
V naslednjem clanku Piotr Dyczek obravnava problematiko anticnega mesta Risinium (danes Risan, Crna gora) in leta 2010 odkritega novcnega depoja kralja Ballaiosa (Rhizon in der Zeit des Königs Ballaios). Ostaline anticnega mesta so pod današnjim mestom Risan postale znane z izkopavanji J. Evansa v sedemdesetih letih 19. stoletja. Prav tako se mesto omenja pri Apoloniju z Rodosa v delu Argonautica, pri Pseudo-Skylaxu, Polibiju in Pliniju Starejšem. Izkopa­vanja so potrdila obstoj starejšega kiklopskega obzidja iz 6./5. st. in mlajšega obzidja, ki je deloma potekalo vzdolž prvega. Zanimiv je predvsem leta 2010 odkrit novcni depo kralja Ballaiosa. Kralj ni omenjen v nobenem viru, novci z njegovo upodobitvijo pa so bili med drugim najdeni v velikih trgovskih centrih južne Italije in na otokih vzhodnega Egejskega morja, ne pa v ilirskem dalmatinskem prostoru.
Jana Škundric v clanku The site of Gamzigrad-Felix Romuliana and its hinterland. The dynamics of natural and cultural landscape povzema ugotovitve, ki so jih prinesla od leta 1953 trajajoca arheološka izkopavanja na obmocju anticnega mesta Felix Romuliana (Gamzigrad, Srbija) in njegovega zaledja. Najdbe iz zaledja mesta kažejo poselitev od neolitika do zgodnjega srednjega veka. Raziskave so bile osredotocene na izkopavanje palace cesarja Galerija, ki je po vzoru Dioklecijanove palace iz Splita postala cesarjevo zatocišce v casu njegovega življenja in ki je od leta 2007 vpisana na Unescov seznam kulturne dedišcine. Da gre za cesarsko palaco, potrjujejo kipi iz porfirja, kvalitetno izdelani mozaiki in okrasje, svetišci ter monumentalno obzidje. Po najdbah, novcih in primerjavah s splitsko palaco je bil kompleks zgrajen konec 3. oziroma na zacetku 4. st. Po Galerijevi smrti leta 311 je bilo obmocje poseljeno še v poznoanticnem in bizantinskem casu. Znotraj kompleksa sta zrasli baziliki, datirani v 6. st., kasneje so se tukaj naselili tudi Slovani (od 2. polovice 10. do 11. st.).
Martin Lemcke v clanku Die Tücken des Terrains. Einige Aspekte der Militärgeschichte der Unteren Donau zwischen Limes und Neuzeit poudarja, da Donava s številnimi vojaškimi postojankami ob njej ni bila mejna linija le v antiki, ampak je postala po zlomu rimske vojske tudi meja bizantinskega cesarstva. Donava je kasneje postala prizorišce številnih spopadov: bitka pri Nikopol(is)u leta 1396, boj za grško neodvisnost v letih1828–29, bolgarski boj za neodvisnost leta 1877.
Christoph Rummel v clanku Lineare Verteidigung oder punktuelle Kontrolle – die Nordgrenze der Balkanhalbinsel im 1. und 2. Jahrhundert n. Chr. piše, da je Donava po­menila severno mejo imperija od rimskega osvajanja do ustanovitve dacanskih provinc v današnji Romuniji pod Trajanom (106 n. št.). Za cas 1. st. je znanih vec taborov iz Spodnje Panonije ter obeh Mezij: Brigetio (danes Komárom), Aquincum (Budimpešta), Singidunum (Beograd), Viminacium (Kostolac), Oescus (Gigen) in Durostorum (Silistra). Tacit omenja dve legiji, morda sta bili v Beogradu in Arcarju (Ratiaria). Konec 1. st. se je vojaška politika na tem obmocju korenito spremenila; julijsko-klavdijski tockovni sistem kontrole na pomembnih dostopih ali prometnih poteh je zamenjala veriga utrdb pod Flavijci. Vojaško navzocnost vzdolž Donave je po mnenju avtorja bolj kot s kontrolo treba povezati s trgovino in s premikanjem vojske.
Pod Flavijci (69–96) lahko opazimo mocno urbanizi­ranje zlasti severnega dela Balkana, kot ugotavlja Leszek Mrozewicz v clanku Flavische Städtegründungen auf dem Balkan. Severna meja Balkana v njegovi analizi bolj pravilno kot pri drugih sega do reke Kolpe. Na tem obmocju so Ri­mljani ustanavljali veteranske kolonije, kamor so naseljevali veterane s podeljevanjem zemlje po odsluženem vojaškem roku, hkrati so s tem zašcitili nekoliko nestabilna obmocja imperija. Tako so Flavijci na Balkanu ustanovili pet kolonij: Siscio (Sisak) ok. leta 71, pod Vespazijanom kolonijo Flavia Felix Dardanorum Scupi (Skopje), kolonijo Flavia Pacis Deultensium (Debelt) in Flaviopolis ter pod Domicijanom Sirmium (Sremska Mitrovica). Datacija nastanka Sirmija utegne biti problematicna, saj ni povsem jasno, kako se lahko kot ustanovitelj nekega mesta opredeli posamezen vladar v flavijski dinastiji, poleg tega je Mrozewicz spre­gledal pomemben in še vedno temeljni clanek Jaroslava Šašla (La fondazione delle cittŕ Flavie quale espressione di gratitudine politica. V: La cittŕ antica come fatto di cultura, Atti del Convegno di Como e Bellagio 16/19 giugno 1979, Como 1983, pp. 79–91 (= Opera selecta, Ljubljana 1992, pp. 332–344), po katerem naj bi bil ustanovitelj flavijskih mest v Panoniji Vespazijan. Poleg omenjenih kolonij je pod flavijsko dinastijo bilo ustanovljenih še deset municipijev: Municipium Flavium Scardona (Skradin), Municipium Riditarum (Danilo), Municipium Flavium Fulfinum (blizu vasi Omišalj na Krku), Municipium Curictarum (na otoku Krku), Doclea (Duklja pri Podgorici, Crna gora), Bistue Vetus oz. Municipium Bistuensium (Varvara pri Prozorju, BIH), Bistue Nova (Zenica na Bosni), Arupium (blizu mesta Otocac), poleg teh pa še dve mesti, katerih anticnih imen ne poznamo, ležali sta pod današnjima mestoma Rogatica in Skelani. Ceprav sta bila tudi Andautonia in Neviodunum ustanovljena pod Flavijci, ležita zunaj meje Balkana, ki jo avtor postavlja po rekah Donavi–Savi–Kolpi. Strateško je ustanavljanje kolonij bilo pomembno za zašcito in varovanje komunikacij med Italijo, Balkanom in Azijo, s podeljeva­njem municipalnega statusa avtohtonim skupnostim pa so Flavijci poskušali doseci, da bi se lokalne plemenske elite zacele vkljucevati v rimsko državo.
Anticno ogledalo, ki je bilo leta 2000 zaplenjeno na bol­garsko-romunski meji, je predmet raziskave Svena Conrada in Dimitara Stanceva v clanku z naslovom Ein römischer Reliefspiegel im Historischen Museum Ruse. Provenienca ogledala ni znana, domnevno je bilo najdeno pri plenjenju grobov v Romuniji. Avtorja sta analizirala pozlaceni reliefni okras na njegovi hrbtni strani in ugotovila, da se podobna izvedba reliefne upodobitve Parisove sodbe pojavlja tudi na drugih ogledalih, katerih izvor ni jasen. Datacija teh ogledal je sicer zaradi manjkajocih najdišcnih podatkov še vedno problematicna. Prav tako je težko sklepati, kje so bila tovrstna ogledala izdelana, saj je vecji del reliefnih ogledal bil izdelan v delavnicah v Mali Aziji, delavnica za ta tip ogledal pa na Balkanu še ni bila odkrita.
V naslednjem clanku Holger Komnick poudarja, da je imel denar v severskem obdobju poleg placilne vrednosti predvsem veliko vlogo pri oznanjanju politicnih novic (Medium Geld – Die Reichs- und Provinzialprägungen der severischen Zeit als Träger politischer Botschaften). Novci z upodobitvijo Septimija Severa iz traških mest kažejo na vzpostavitev njegove moci in hkrati postopno predajo vladanja njegovima sinovoma Geti in Karakali.
V clanku Die Foederaten and der Donau nach dem Ende des Hunnenreiches – Spannungsbereich zwischen Byzanz und dem Westreich avtor Andreas Schwarcz povzema, da je s smrtjo Teodozija I. leta 395 zgornje in srednje Podo­navje sodilo k zahodnemu cesarstvu, spodnje Podonavje k vzhodnemu. Vojaške postojanke, ki so jih ustanovili vzdolž donavskega limesa, so zahtevale vecje število voja­kov razlicnih narodnosti, ki so jih Rimljani rekrutirali kot federate. Razlicna plemena so naseljevali na mejna obmocja, v zameno so od njih zahtevali opravljanje vojaške službe.
Nova izkopavanja na grobišcu Nagornoe v Ukrajini obravnavata avtorici Alexandra Gudkova in Ermute Schultze v clanku Das Gräberfeld der Sântana de Mures-Cernjachov­-Kultur in Nagornoe und die historischen Ereignisse im Unteren Donaugebiet während des 4. Jahrhunderts n. Chr. Ugotavljata, da je bilo spodnje Podonavje v pozni antiki meja med rimskim imperijem in barbarikom, hkrati pa tudi kontaktna cona pri menjavi dobrin med obema obmocjema (zlasti ko gre za namizno keramiko).
Obrambni sistem na polotoku Duvat, obmocju, ki je v anticnih virih poimenovano extrema Scythiae Minoris (provinca Dobrudja), je tema clanka The Aegyssus/ Ad Stoma-Roman frontier sector in Extrema Scythiae Minoris: Understanding a defensive system in a River Delta Enviro­nment avtorja Mihaila Zahariadeja. Nepopolna izkopavanja na tem obmocju so pokazala, da so poznoanticne in bi­zantinske stavbe grajene na anticnih, donavski limes med najdišcema Ad Stoma in Aegyssus pa je bil ustanovljen na strateški tocki spodnjega Podonavja, na sticnem obmocju med Donavo in Crnim morjem.
Zbornik se zakljucuje s preglednim clankom 50-letne zgodovine nemško-bolgarskih izkopavanj na rimskem kastelu Iatrus (Krivina) avtorja Klausa Wachtla (Aus der Geschichte der Grabung Iatrus-Krivina. Menschen und Ereignise). Rezultati izkopavanj so bili objavljeni v šestih monografijah (nazadnje leta 2007), odkritje stavb prae­torium in principia pa govori v prid tezi o vecji vojaški navzocnosti v kastelu Iatrus na koncu 4. in v 5. st., ceprav so najdbe datirane vse do 14. stoletja.
V zborniku so avtorji prikazali raznolikost in bogatost življenja na Balkanskem polotoku v razlicnih obdobjih. Da je imel Balkan pomembno vlogo pri trgovanju in menjavi predmetov med vzhodom in zahodom v razlicnih obdobjih, ni sporno, vsekakor pa bi bilo za natancnejšo obdelavo treba prikazati še druge aspekte, ki jasno kažejo na stike prebivalcev Balkana s sosedi. Sem bi med drugim sodile študije, povezane z anticno religijo in (rimsko) onoma­stiko, in vecji poudarek pridobivanju surovin, ekonomiji, trgovanju in podobno.
Anja RAGOLIC