KRONIKA ZAČETKI AVIACIJE V MARIBORU FRANJO A. PIVKA v Čeprav so bili naši meščani skoraj povsod težko do vzetni za moderne pokrete, posebno za šport, so Ma riborčani tvorili v tem oziru častno izjemo. Dovzetni so bili za vse novo, in so tudi sami gledali, da kaj doprinesejo k splošnemu napredku. To dobro svojstvo Mariborčanov se je ohranilo do danes in prineslo marsikaj dobrega našemu mestu. Za predvojne čase najdrznejša misel je bila — aviacija. Povsod so se je bali, nihče ni hotel za njo kaj žrtvovati; v vseh naših mestih je vladal pred avi- acijo velik strah, a Maribor je dokazal, da hodi z duhom časa in iz poznejših izvajanj bomo videli, da je šele leto dni po Wrightovih poizkusih z letalom bilo v Mariboru zanimanje za letalstvo že ogromno. Iz pripovedovanja nekaterih starih meščanov bi mogli posneti, da so se v Mariboru že pred nekakimi 100 leti vršili poizkusi z baloni, vendar pisanih do kazov za to nisem mogel izslediti nikjer. Pisane do kaze in celo slike o prvih poizkusih dviganja balonov imamo iz leta 1889. Takrat se je ustavil v Mariboru potujoči češki ar tist. Pripeljal je s seboj precej velik balon — Mont- golfier — ter je ž njim izvajal svoje produkcije. V Ljudskem vrtu, v prvem torišču mariborskih športnikov, ki pa je bil takrat še park, je postavil ogrodje, nanj obesil balon in pod njim zakuril. Topel zrak je balon napihnil ter ga dvignil do višine kakih 50 metrov. Pod balonom je visel na trapecu artist in izvajal svoje vratolomne produkcije. Na balonu je imel privezan dežnik ogromnih di menzij. Meščani si niso znali razlagati, čemu ta dež nik. Nekateri so mislili, da varuje v dežju ves balon; šele na koncu so ugotovili, zakaj ga je artist vzel s seboj. Ko se je namreč zrak v balonu ohladil, je balon pričel padati. Tedaj je artist zgrabil dežnik, ki je bil ves čas odprt in se, krepko držeč za njegov ročaj, spustil z balona na zemljo. Ker je bil dežnik močan, je to zdržal in artist je srečno pristal. Ta točka je bila višek produkcije, ž njo je žel nedeljeno odo bravanje. Poročila o tem artističnem dejanju pra vijo, da je bila v ljudskem vrtu večtisočglava mno žica, ki je strme in z občudovanjem gledala never jetno drznost mladega čudodelca. Istočasno pa se je začel mlajši svet zanimati za balone in nagovarjati artista, da pride drugo leto zopet. Res je naslednje leto zopet prišel, izvajal ob še večji množici občudovalcev svoje vaje ter obljubil, da se bo kmalu vrnil in zgradil za mlade Mariborčane balone. Toda nekaj dni po odhodu iz Maribora se je ponesrečil nekje na Nižjem Avstrijskem. Pri odskoku z dežnikom se je ta zapletel v vrvi, s katerimi je bil privezan balon, artist je spustil dežnik in strmoglavil na tla, kjer je obležal z razbitimi udi ter kmalu nato umrl. čim je to izvedel Maribor, so starejši izgubili po gum, katerega so preje kazali; mlajšim pa je bila artistova nesreča olje na ogenj navdušenja. Vendar dolgo niso našli prilike, dokazati svoje navdušenje s stvarnim dvigom v zrak. Zamisel ni umrla. Podžgali so jo prvi filmi, največ aviatične vsebine, katere je začel predvajati 1896 otvorjeni potujoči kino, kakor dviganje balonov, razni projekti prostih in vodljivih balonov in podobno; vršila so se tudi predavanja, ki so ponazorjevala slike. Zanimanje za letalstvo pa je še posebno naraslo, ko je Maribor izvedel za prve poizkuse bratov Wrigh- tov v Ameriki, že leto dni za tem, 1903 so zgradili »Rennerjevi pobje«, kakor so jih imenovali Mari borčani, neko posebno letalo. Rennerjevi so bili trije bratje, ki so študirali v Gradcu, kjer so deloma tudi zgradili letalo, katerega so isto leto v Mariboru raz stavili. Dokončali pa so ga v Gradcu, kjer so pričeli s poizkusi. Pri enem takem poizkusu se je letalo razbilo. Ali je nesreča zahtevala tudi človeških žrtev, nisem mogel dognati. Ta nesreča je pahnila zanimanje za nekaj let nazaj. Celih sedem let nato ni ničesar slišati o letalcih v Mariboru. Novo zanimanje za aviacijo pa je namah vzbudil dogodek dne 9. avgusta 1909. Ta dan se je namreč dvignil v Celovcu v zrak balon, ki sta ga vodila nadvojvoda Peter Ferdinand in Jožef Ferdinand. Zapaden veter jih je nosil vzdolž Drave do Mute. Tu sta namenoma pristala, vzela s seboj novega potnika, podporočnika Koniga, ter se ponovno dvignila. Isti zapadni veter jih je nosil na prej vzdolž Drave. Ker se je bližal večer, sta morala, pilota misliti na pristanek. V bližini Ruš sta našla primerni teren ter s spretnim manevriranjem srečno pristala. Vsa okolica, ki je spremljala »letečo hruško«, se je seveda na mah zbrala, pomagala pritrjevati balon na zemljo — a posebni odposlanci so dirjali v Maribor javit novico in dovest vojaško pomoč. Toda Mariborčani sami so že pred dohodom odposlancev opazili pristajajoči balon in pričelo se je veliko ro manje v Ruše, kakor ga starodavni kraj še ni videl. Skoraj ves Maribor je bil zunaj. Letalca sta bila spre jeta kakor se to spodobi. Izpovedala sta, da sta imela ves čas jako lepo vreme, da sta se dvignila do 2400 m višine in da sta zato tako hitro pristala, da bi bila bližja železnice radi lažjega transporta balona; kajti, če bi letela naprej, bi ju veter nosil daleč na Mad žarsko, kjer pa bi bil vsak transport otežen ali pa bi bil v nevarnosti tudi balon, katerega pa nista ho tela na noben način pokvariti. Okolica Maribora se je pri tem poletu pokazala kot idealna za letanje z baloni. Vojaške oblasti so to 8 117 118 KRONIKA tudi takoj po pristanku balona uvidele in pričele po gajanja z mestno občino radi dobave plina, potreb nega za polnitev balona. Toda ti razgovori niso pri nesli zaželenega uspeha, šele 1912 so pogajanja po zaslugi takratnega referenta za mestno plinarno g. Ludvika Zinthauerja uspela, toda o tem pozneje. Kljub neuspehu pogajanj pa je zapustil balon v Mariboru prijetne spomine in mladina je bila tista, ki se je z novim ognjem vrgla na delo. V tem času je mladina gradila posebne balončke iz papirja, pri vezala pod temi balončki mesto gondole pločevinaste škatljice, napolnila jih s petrolejem ter istega za žgala. Topli zrak je balončke napihnil, jih dvigal v višine in tako se je ta šport silno razširil, dokler ga ni policija prepovedala, ko je tak balonček z gorečim petrolejem padel na hišo na Koroški cesti ter jo užgal. Bili so mariborski športniki, ki so smotrno načeli nove ideje z aviacijo in ki so hoteli ustvariti nekaj, kar so Francozi že imeli, to je — letalo, avion. Med navdušenimi športniki je bil najbolj znan mlad plemenitaš Oskar R z i h a, po rodu Čeh. Bil je izboren plavač, kolesar in turist. Kaj čuda, da se je kmalu odločil, zgraditi letalo. S strani očeta je imel na razpolago dovolj denarja, teoretično podlago pa si je ustvaril iz takratnih redkih aviatičnih knjig. Mladi konstrukter je šel na posel silno previdno. Preden se je odločil za graditev motornega aviona in za žrtev večje denarne vsote, je pričel med zimo leta 1910. graditi poskusno letalo — brez motorja. Torej prvo brezmotorno letalo v Mariboru. Ta avi on je bil dvokrilnik s površino 20 m2; material je obstojal iz lesa in platna. Rziha je iskal primernih položnih pobočij, po ka terih bi se mogel spuščati v dolino ter jih našel pri Kamnici. Dne 22. marca 1910 je pripeljal svoje letalo v Kam- nico, kjer ga je dovedel na hrib. Tu je položil letalo na običajen voziček ter se spustil ž njim v dolino. Voziček in na njem letalo s pilotom je pričelo drseti po strmem pobočju, vedno hitreje in hitreje je šlo, in začudeni ljudje so naenkrat videli, kako se je letalo dvignilo, voziček pa se je kotalil sam po hribu na vzdol. V prav lepem loku je priletelo letalo v dolino, kjer je pristalo brez najmanjše nezgode. To je bil sploh prvi let v Mariboru. Rziha je isti dan s poleti nadaljeval v veliko navdušenje, deloma pa tudi še v strah Mariborčanov. Nekaj dni pozneje je pri enem od ponovnih poiz kusov dosegel daljino nad 600 metrov. Za takratne čase je bil to za brezmotorno letalo zelo velik uspeh in zanimanje za mladega konstrukterja in letalca je z dnevi raslo. Kaj se je s tem letalom zgodilo pozneje, nisem mogel nikjer zaslediti. Da pa je ta uspeh mladeniča silno navdušil, kaže dejstvo, da je pričel graditi novo motorno letalo. časopisi so namreč konec januarja naslednjega leta prinesli o tem letalu poročila, da bo kmalu go tovo in da bo tudi razstavljeno. Prinesli so vse po drobne podatke o njem, tako n. pr. da bo težko 300 kg, nosilna površina bo znašala 20 m2, krila bodo imela H m razpetine, kako bodo funkcionirala krilca in stabilizacijske ploskve, da bo za krmilo služil nekak volan, da bo stojalo najmodernejše »nepokretno ela stično«, to je razumeti tako, da stojalo samo na sebi ne bo tako elastično kot pri dosedanjih konstrukci jah, temveč da bodo samo kolesa »obešena« na ela stičnih okovih. Razen tega so časopisi še posebno poudarjali, da so specialna kolesa naročena iz Pa riza ter da so opremljena s pneumatiko in podobno. Nekaj časa nato so časopisi objavili drugo senza cionalno vest, da gradi Rziha poleg prvega še drugo, manjše letalo; to bo imelo samo 14 m2 nosilne povr šine, razpetine 7.50 m, in medtem ko bi moralo imeti prvo letalo motor s 50 HP, je bil za manjše določen motor s 24 HP; oba motorja sta bila znamke »Del- fosse« in izdelana v nemški tovarni v Kolnu. že dolgo prej najavljena razstava obeh letal je bila določena za 2. april 1911. Konstrukter je skoraj obu pal, ker naročena motorja nista dospela do zadnjega trenutka. Njegovi pomagači, mizarja Hochnegger in Gottlich ter knjigovezec Zorčič so na hitro roko na pravili model motorja, katerega bi montirali na le talo, da bi se mogla razstava pravočasno otvoriti. V zadnjem momentu pa je vendar prispel večji motor, nakar je bil takoj montiran na večjem, na manjšem pa model. Skrivoma so prinesli obe letali v unionsko dvorano, kjer sta bili razstavljeni. Razstava je bila otvorjena dne 2. aprila 1911 ob 9. uri ob ogromni udeležbi občinstva. Zanimanje za njo je bilo tako veliko, da so prišli takrat nekateri celo peš iz Gradca v Maribor. Razen tega so prisostvo vali krstu letal tudi nekateri strokovnjaki, zastopniki takratnega Aerokluba »Wiener Flugtechnischer Ver- ein«. Letali sta bili krščeni na imeni »Asi> /.« in »Asir II.« Obisk razstave je bil kljub razmeroma visoki vstopnini (za meščane 50 vinarjev, za vojake, delavce in otroke pa 30 vinarjev za osebo) izreden. Zanima nje je raslo in vse je pričakovalo, kdaj se bodo vršili poleti. Posebno radovednost je vzbujal polet večjega letala, ki je bilo po izjavi konstrukterja določeno za tekme, med tem ko je bilo manjše določeno za šolske namene. S prvim, večjim letalom so napravili poizkus na Teznem. Ker pa pilot ni bil izvežban, je seveda kon čal žalostno. Aparat se je dvignil v zrak, radi ne vednosti pilota pa se je takoj obrnil proti zemlji ter se popolnoma razbil. To je menda vzelo pilotu pogum; ni namreč zna nega ničesar, da bi se pozneje vršili kaki poizkusi z drugim manjšim letalom. Zanimanje za balonski šport pa je po tej nesreči prinesel dogodek 10. avgusta 1911. Nad Mariborom se je prikazal v popoldanskih urah vojaški balon. Letel je z zmerno brzino precej nizko, na Teznem vrgel poročila za mariborski pešpolk in odletel naprej ter pristal nekje v Savinjski dolini. Baje je s tem balonom vršila vojaška oblast neke poizkuse. Kmalu nato pa je vzbudil velikansko pozornost Zeppelin s svojim dirižablom, ki je odjeknil tudi v Mariboru. Februarja meseca 1912 se je vršilo jDredavanje o Zep- pelinu in balonstvu, po predavanju pa se je predvajal film o Zeppelinovih poletih in podobno. KRONIKA 119 Prvi dvig balona „Erzherzogin Margarete" na sejmišču v Mariboru 9. junija 1912 Maribor je še vedno bil v očeh strokovnjakov naj primernejša baza za dviganje balonov. Napovedovali so dvige z balonom »Nadvojvodinja Margareta«. Po lete s tem balonom, ki je imel 2200 m3 vsebine, je organiziralo takratno društvo za zrakoplovstvo na Štajerskem, ki je imelo svojo močno sekcijo tudi v Mariboru. (Kdaj se je ta sekcija ustanovila, kdo jo je vodil itd. do danes še nisem mogel ugotoviti.) Predhodno so se vršila ponovna pogajanja z mestno občino za dobavo plina. Kakor že navedeno, je bil takratni referent za plinarno v mestnem občinskem svetu tovarnar Ludvik Zinthauer. Kot občinski svet nik je zastavil svoje moči, da so pogajanja ugodno uspela. Mestna plinarna se je obvezala dobavljati plin za 18 vinarjev m3 ter imeli za vsa polnjenja dovolj plina na razpolago. 8. junija je prispel balon v Maribor. Polniti so ga nameravali prvotno kar nad plinovnikom, vendar se je izkazalo, da je to nemogoče. Zato so določili za bazo živinsko sejmišče pri mestni klavnici. Mestna plinarna pa je položila od plinarne do sejmišča po seben plinski vod za polnitev balona. Še isti večer so pregledali, da li je balon intakten, ko so spustili vanj veliko količino stisnjenega zraka, ki je pokazal, da je vse v redu. Dohode k sejmišču so strogo zastražili, vojaštvo je pripravilo vse po trebno za start, meščanstvo pa se je zgrnilo v veliko kazinsko dvorano, kjer je imel univerzitetni profesor iz Gradca H. Ficker predavanje o balonstvu. Temu predavanju je prisostvoval tudi neki nadvojvoda, ki je zastopal avstrijskega cesarja pri tem dogodku. Naslednji dan je bil dan razburjenja in velikega pričakovanja, že navsezgodaj je bil železniški nasip, preko katerega so ustavili celo železniški promet, prenapolnjen radovednega občinstva. Ob šesti uri zjutraj se je pričelo polnjenje. Vodil ga je strokov njak iz Gradca, Ulrich. Vse posle pa je nadziral pilot balona, Mariborčan, podporočnik Macher, sin pokoj nega trgovca Maksa v Jurčičevi ulici. Stroški za pol nitev balona in ostalo so znašali nekaj nad 300 (zla tih) kron. Gondola sama na sebi je bila precej prostorna ter je imela prostora za pilota in štiri potnike. Voznina je za vsakega potnika znašala 180 kron, kar ni oviralo, da je bila gondola za to in vse naslednje vožnje raz prodana! V gondolo je vstopil pilot Macher in štirje potniki, med katerimi je bil tudi iz letošnjih poletnih dogodkov v Avstriji znani dr. Rintelen. Balon, obtežen v celoti s 350 kg, se je med zvoki vojaške godbe in navdušenim aklamiranjem množice pogumnim letalcem pričel dvigati po danem povelju. Vojaki, ki so odvezovali vrvi, pa so bili precej ne- 120 KRONIKA praktični; ena stran je nekoliko pozneje izpustila vrvi tako, da se je balon nagnil in da ga je veter zagrabil, ko se je pričel dvigati ter je treščil gondolo v bližnje drevo. Pilot pa ni izgubil prisotnosti duha, s spretnim manevriranjem si je pomagal iz nepri jetnega objema vejevja, in — prost vezi, se je balon počasi in veličastno dvigal. Dosegel je višino kakih 800 metrov in se počasi oddaljeval proti jugu. Dve in pol uri je krožil, koder ga je nosil veter ter končno gladko pristal v bližini Konjic. Od vsepovsod zbrani narod je pomagal balon zložiti, nakar so ga odpremili nazaj v Maribor. Macher je ponovil polete s tem balonom 12. junija, ko je po štiriinpol urnem poletu pristal pri Fiirsten- feldu na Vzhodnem štajerskem, ter 15. in 17. avgusta. Graški profesor dr. Ficker je pilotiral enkrat in sicer 16. junija, ko je letel zaradi počasnega vetra štiri in pol ure nad samim Mariborom. Pristal je gladko v bližini Rač. Čeprav je bila voznina izredno draga, saj je bila za predvojne razmere vsota 180 kron že zelo lepa, se je za vsak polet prijavilo neverjetno število potnikov, med njimi tudi dam. Prijave dam so izzivale resne spore, ker se moški za nobeno ceno niso hoteli voziti z njimi. Vzrok je neznan in dejstvo je, da so bili ti spori tako ostri, da je moralo vodstvo radi njih od povedati vse nadaljnje dvige. In tako se je sezona za ključila v najlepšem razvoju. Balon je bil spravljen na Dunaj in je tam dočakal svetovno vojno. Ti poleti so visoko dvignili aviatični pomen Mari bora v Avstro-Ogrski. časopisi so imenovali Maribor mesto aviatikov in mu prorokovali bodočnost kot središču aviatike. Preko zime so se vršile seje in po svetovanja centralnega društva za zrakoplovstvo na Štajerskem v Gradcu, kjer so določili kot bodočo bazo za vse društvene dvige ravno Maribor. Imenovano dru štvo je hotelo kupiti svoj balon. Prišli so v Maribor zastopniki raznih tovarn balonov in 1. julija 1913 je neka nemška tovarna tudi izvedla poizkusno polnje nje in dvig svojega balona. Vendar se društvo ni odločilo zanj, temveč je kupilo srednje velik balon z 1600 m3 vsebine od tovarne balonov v Monakovem. Balon je prispel v Maribor 2. oktobra 1913, prvo dviganje pa se je vršilo 5. oktobra. Zopet je vodil in Prvi aeroposnetek Maribora po nadvojvodi Jožefu in Ferdinandu iz balona „Erzherzogin Margerete" dne 9. junija 1912. (Po sliki v mariborskem muzeju) KRONIKA pilotiral Macher, ki je bil idol vseh Mariborčanov, posebno nežnega mlajšega spola. 19. oktobra je bil krščen; botra sta bila predsednik društva za zrakoplovstvo dr. Hansun ter njegova so proga. Po krstu se je balon dvignil, vendar ni znano, kje je pristal in koliko časa je bil v zraku. Od sedaj so bili baloni v Mariboru skoraj vsak danja pojava, kar je zanimanje za letalstvo še bolj dvignilo. Zato je italijanski pilot Bergotti, ki je slišal o položaju letalskega športa v Mariboru, sklenil, da priredi v našem mestu letalski miting. Prvi miting v Mariboru se je tako vršil 27. oktobra 1913. Na tezensko letališče se je zgrnila velikanska množica ljudi; našteli so jih baje preko 15.000. Po navadi je stalo seveda preko polovica gledalcev izven zagrajenega prostora, med tem ko je bilo letališče samo razdeljeno na štiri plačilne razrede. Toda pri samem mitingu je hotela usoda drugače. Veter je tako nesrečno pihal, da je moral aparat startati v nasprotni smeri, in tako se je zgodilo, da je bil IV. razred naenkrat I. Vendar niso prišli niti eni niti drugi na svoj račun. Pilot je imel aparat Bleriot, nizki enokrilnik, z mo torjem Gnome s 50 HP. Kakor je bilo v začetkih letalstva pogosto, ni deloval motor brezhibno. Zdi se pa tudi, da pilot ni bil ravno najboljši; kajti trikrat je poskušal svojo srečo, a se ni dvignil višje od nekaj centimetrov, pa je stroj odpovedal in je aparat sedel na zemlji. Gledalci so postali nestrpni, pričelo se je smejanje, zbadljivke so padale sem in tja in videti je bilo, da bodo »nižji« zahtevali povrnitev plačane in neplačane vstopnine. Končno se je vendar posrečilo spraviti motor v red. Motor je zabrnel, ljudem je zastala sapa, ko se je aparat z vedno večjo brzino pomikal po travniku, se naenkrat odlepil od zemlje, napravil osemmetrski skok — in treščil na zemljo. Med publiko je nastala panika, vse je hitelo k razvalini in tam iskalo truplo mrtvega pilota. Pilot pa je bilo toliko prisoten, da je pravočasno odskočil, kar je v splošnem razburjenju opazilo le malo ljudi, ter se pri pristanku le malo poškodoval. Ko je ljudstvo to izvedelo, se je oddah nilo; zbadanje Bergottija pa je pričelo tako naraščati, da je moral trdoživi letalec skrivoma oditi. Ta miting torej ni uspel, a ljudem se je nudil na slednjega dne pravi pravcati aeromiting nad mestom samim. Dopoldne se je naenkrat oglasil telefon v neki mari borski redakciji, da se z »blazno« naglico bliža avion in da leti že proti Mariboru. Komaj je novinar po gledal skozi okno, že je zaslišal brnenje. Bil je to avstrijski vojaški avion, ki je elegantno krožil nad strehami. 28. oktober 1913 je potemtakem dan, ko je 121 krožil avion prvič nad Mariborom. Pristal je na Teznem brezhibno. Izstopila sta pilot poročnik Rze- menoivsku pl. Trauteneg ter njegov opazovalec po ročnik Stojsavijevič. Aparat je bil tipa Lohner Pfeilflieger-Barbar, z mo torjem Daimler 120 HP. Oba letalca sta bila seveda atrakcija Maribora. Za drugi dan sta napovedala odhod. Na Teznem se je nabrala ob napovedanem času skoro ista množica ljudstva kakor dva dni preje, samo sedaj brezplačno. Zopet je motor zabrnel, samo brez vsake motnje; letalca sta se vsedla v aparat, ki se je pod veščo roko pilota brezhibno dvignil, napravil nekaj drznih za vojev in odletel proti severu. S tem je bilo tezensko letališče krščeno. Mesto se je umirilo in zopet vrnilo v mirne in tihe vode balonstva. Mariborski balon se je dvignil k po letu 2. novembra; a polet se ni posrečil, ker je moral balon po kratkem kroženju pristati na Scherbaumo- vem posestvu na Pohorju. Teden dni pozneje, 10. novembra, so Mariborčani opazovali, kako se spušča proti Pohorju drugi, manjši balon. Vse je letelo na planino, kjer se je ujel v dre vesa. Prvi je prispel do balona Mariborčan Grifold, ki pa ni našel v gondoli nobenega pasažirja, temveč razne aparate in pismo, kjer prosi lastnik balona, neki M. K. iz Friedrichshafna, da naj mu najditelj pošlje vse nazaj, da mu bo povrnil vse stroške in vrhtega še izplačal nagrado 120 kron. G. Grifold je ugodil prošnji in tudi dobil razpisano nagrado. Dva dni pozneje, 12. novembra, se je mariborski balon dvignil k prvemu nočnemu poletu. Pihal je viharen južni veter, ki je z veliko brzino odnašal balon s pilotom Macherjem proti severu. Naslednjega dne je prispela iz Nemčije brzojavka, da je Macher pristal dne 13. novembra ob 7. uri zjutraj na rusko- nemški meji v bližini Baltiškega morja v okolici Klajpede. Pristanek je bil zopet brezhiben, tako da se je mogel pilot udeležiti lova na lisico, ki ga je priredil dva dni pozneje dunajski avto-klub in dru štvo za zrakoplovstvo, kjer je Macher tudi zmagal. Ta zmaga je zaključila aktivno delo leta 1913. Ba lon je prezimil v lopi v klavnici, ki jo je dalo mesto društvu na razpolago. Drugo leto so pričeli z letenjem šele pozno. 10. maja se je dvignil dr. Ficker in letel tri in pol ure ter pristal pri Koprivnici na Hrvatskem. Pri pristanku se je balonski ovoj nekoliko pokvaril, tako da je bilo treba temeljitega popravila. Pripeljali so balon v Maribor in ga pričeli popravljati. Delo je šlo zelo počasi izpod rok — in tako je prišlo preje do usodnih strelov v Sarajevu in do svetovne vojne, kakor pa do novih dvigov. Prva doba letalstva v Mariboru je bila zaključena.